Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Aug 28, 2007

Objavil/a in Znanstvene in poglobljene

Avstrijski revolucionar in emigrant



emigranti14. avgust, 1857, Luzern

Hanek Güntow

Aljoši Zarajanovu

Pojutrišnjem odpotujem iz Luzerna, kjer sem na oddihu in poslovno, v Ženevo.

Tvoje pismo sem prijel in pazljivo prebral.[…]

Najbrž ti ne bo odveč pripomniti, kako težko se je povabiti h tako eminentnim imenom delavskega gibanja.

Resda je Marxovo bivališče postalo Meka, v katero se pridejo počastiti razstavljenemu Jupitru v njegovi delovni sobi, a moram te opozoriti, da je toliko težje vstopiti v to svetišče nam, neposvečenim, ki smo si drznili spregovoriti o Internacionali kot velikem porazu delavskega gibanja.

Ker lahko si prepričan – s spretnostjo in veličino, ki jo premoreta, ta dva gospoda ohranjata intelektualno in duhovno premoč nad spontanostjo delavskega gibanja in razpletata svoje niti širom sveta. Ni dosti, kar Ti lahko poročam, saj sem imel stike z njima le slab teden, kar sem bil v Londonu, toda ta teden ima zame nepozaben pomen in je pričevanje o veličini in dostojanstvu teh dveh protagonistov svetovnega gibanja.

A dovolj z prenagljenimi sodbami. Naj Ti poročam o zadnjem potovanju v London, kamor sem se odpravil z namenom romanja v to Meko delavskega gibanja. Najprej: sreča v nesreči je, če poznaš dolžnika, ki te v preteklosti opehari, a se ti potem na novo oddolži s pismom neprecenljive vsebine. Pišem o g. Waltherju Rüchterju, s katerim me, kot že veš, veže propadel posel iz Manchestra. Ta Rüchter je lisjak oziroma primer najbolj podlega trgovca […], ki se je z Engelsom udeleževal lova na lisice.

Ker je zbolel z neko neozdravljivo boleznijo – nihče nikomur naj tega ne privošči ! – in so mu tedni šteti, ga je zapekla skrb za njegovo dušo, zato je sklenil, da se bo na nek način oddolžil vsem, ki jih je kdaj kakorkoli opeharil. In ne bi ti mogel dovolj poudariti svojega začudenja, ko sem od njega dobil nepričakovano pismo s priporočilom za g. Engelsa! Sprva sem pomisli, da bi raje videl, da bi mi povrnil pretekli dolg, ki ni majhen, a vseeno sem preudaril, kaj vendar imam v tej priložnosti, ki se mi ponuja, za izgubiti.

Zahvalil sem se g. Rüchterju za pismo, ki je bilo po vsebini gotovo nepričakovano in mu odvrgel z duše težko breme vesti, češ da je dolg, ki ga je imel do mene, zdaj poplačan. In hitro na vlak in na London, saj priložnosti, ki se mi je odpirala, da srečam vsaj eno od teh eminentnih oseb, ni kazalo zamuditi!

O Engelsu Ti lahko rečem, da za svoja šestdeseta leta izgleda zelo mladosten.

Visoka, pokončna postava, približno šest čevljev, zdrava polt, negovana brada in če bi ga mimogrede srečal na ulici, ne da bi ga poznal, bi si o njem mislil »Poglej ga buržuja, parazita delavskega življenja!« A odkar je v Londonu bližje Marxu, je opustil svoj trgovski posel, čeprav ostaja lastnik svojih predilnic v Manchestru in se preživlja z dobičkom od menic. Kakor si mi zadnjič napisal: »Še en Jud, ki stoji z eno nogo v banki, z drugo pa v delavskem gibanju.« Vojaška drža, hiter korak in že razumeš, zakaj ga njegovi somišljeniki nazivajo z vzdevkom General.

Do neznancev je zelo nezaupljiv, ko pa mu obiskovalec pokaže priporočilno pismo, ki ga prebere v maniri podeljevanja odlikovanj – skrbno in dostojanstveno – se hitro zmehča in postane poosebljeno gostoljubje v prijateljskem vzdušju in živahnih pogovorih.

Pri njem so bili na obisku že neki gostje, delegacija štirih voditeljev iz Romunije meni neznanega porekla, s katerimi se je spustil v zame nerazumljiv razgovor. Nerazumljiv zato, da Ti poudarim, da imamo v primeru g. Engelsa – in kar sem dan kasneje spoznal tudi pri g. Marxu – za resnična poliglota, ki se naučita kateregakoli jezika, da bi bila duhovna voditelja delavskega gibanja širom sveta. »Jezik je orožje, dragi Güntow,« se je namuznil g. Engels, ko je videl, da s slepim zanimanjem sledim njihovim besedam.

Na moje zadovoljstvo, se je pogovor, za katerega mi je kasneje obrazložil, da ni bil ničesar imenitnega in globokoumnega, pač pa razprava o novo prispeli zbirki iz Afrike v Britanskem muzeju, nadaljeval nemščini in moral bi videti prizor, ko se je …

[vsebina na dnu prve strani pisma se ni ohranila; op. prev.]… mešale od tipično angleških o vremenu, razmer na svetovnem trgu in politiki, do povsem obrekljivih o nekem g. Dühringu. Najimenitnejša je bila razprava o prijateljstvu, na katero sem zvito speljal pogovor in vzdržal intelektualni tempo z g. Engelsom ter ga na koncu razveselil s stališčem o svetosti in neprecenljivosti prijateljstva. Sreča je, da Engels kljub svoji nezanemarljivi intelektualni širini vedno ostaja na ravni poslušalca. Gabi pa se mu vsaka neresnica, puhlost, bahavosti, ponarejeno čustvo in navidezna vseznalnost.

Ne da bi prosili, ne da bi čakali, nas je vse povabil v svojo vinsko klet, kjer so se težki in meni nerazumljivi pogovori o dialektični filozofiji, pod vplivom žlahtne kapljice razbremenili v prepevanje razposajenih angleških delavskih pesmi, ki jih sicer nisem razumel, kakor jih tudi večina gostov iz Romunije ni, a zabavali smo se kljub temu.

Bil je že večer, ko se je romunska delegacija, za katero se je izkazalo, da je bila bolj turistična delegacija z enim novinarjem – a Engels jim tega ni zameril, pač pa bruhnil v smeh, ko mu je en od njih to povedal – poslovila, saj je morala zgodaj v jutru ujeti parnik v Dovru.

tujec-neznanec-tujciMene čas ni omejeval in kljub temu, da sem se odpravljal in začel iskati plašč, me je General še zadržal na večerji, ki se je zavlekla v pozno, vse tja do enajste ure. Sprašuješ se, o čem sem se jaz, nerazgledanec lahko tako dolgo privlačeval intelektualno zanimanje za g. Engelsa? Seveda, od kar je zapustil Manchester, je bil precej radoveden, kaj se tam dogaja in nisem mu skoparil z novicami o mestu, v katerem sem pustil dve leti svojega življenja. Po večerji se mi je za gostoljubje zahvalil še z vabilom za prihodnji dan pri Mohru. »Komu?« sem vprašal, saj mi je bilo to ime popolnoma neznano. »Pri Marxu vendar! Saj ga boš videl.

Rad ima neposrednost in ne mara častilcev, ki romajo na njegov dom. Pri tebi pa lahko vidim, da mu boš še všeč. Kar je všeč meni, je všeč tudi Mohru in obratno.« Naj to drži ali ne, odločil sem, da se bom odzval prijaznemu vabilu.

Bil sem počaščen in sem mu moral brez ovinkov priznati, da ne vem, kako se mu naj zahvalim in da je to namen, za katerega sem odpotoval v London. Namuznil se je, potrepljal po ramenih in mi rekel: »Kako, prideš na koncert, na katerem pa manjka prva violina? Saj tako vendar ne gre! Zjutraj ob enajstih.« »Zjutraj ob enajstih…« sem nejeverno ponovil, nevedoč, da londonska jutra niso ista tistim v Manchestru, kjer te že navsezgodaj zbude piščali iz lokalnih tovarn.