Breme preteklosti

(4 Št. glasov, povprečje: 4.00 od 5)

 Loading ...

Najprej se vam moram predstaviti, da boste imeli vsaj delček podobe o avtorici te zgodbe.

Sem 19-letna študentka germanistike, ki pauzira zaradi lastnih napak in finančnih težav.

Nekateri odrasli ne verjamejo v to, da nekateri mladi znamo razmišljati o življenju kot v resnici je, ampak si domišljajo; verjetno zaradi starševskih zaščitniških nagonov, ki nočejo verjeti, da nekateri otroci odraščamo hitreje kot si lahko mislijo; da mladina živi v svojem, fiktivnem svetu in da nimamo pojma kaj naj bi besede kot so PROBLEMI in RAZOČARANJA sploh pomenile.

Tisti, ki to mislijo se še kako zelo motijo. Nekateri smo morali namreč za svoja leta že ogromno dati skozi.

Resda se taki problemi, kot jih izpovedujem jaz v sledeči zgodbi, ne morejo primerjati s problemi sveta, vendar so dovolj težki, da so me postavili iz sanjskega v realni svet in trda tla.

Zaradi teh problemov sem začela ceniti življenje.

Vsi dogodki v moji pripovedi so resnični in tudi vse osebe, vendar za njih ne bom uporabila pravih imen, da ne bi bilo potem spet kakšnih posledic.

Pred skoraj dvema letoma sem verjela, da sem našla fanta svojih sanj, četudi ni ustrezal mojim željam in sanjam.  Mlada, naivna in preveč zaupljiva punca, ki jo je fant lahko v trenutku ovil okrog prsta. Ljubila sem ga.

Bil je moja prva prava ljubezen. Nekoč sva bila tudi najboljša prijatelja in iz tega prijateljstva je preskočila iskrica in postala sva par. Ker sta se najini družini že od otroštva poznali in tudi, ker je bila njegova mlajša sestra moja najboljša prijateljica že iz osnovne šole, sva sklenila, da se po 14 skupnih dneh ne bova več skrivala.

Njegova družina me je takoj sprejela za svojo, tako kot moja njega. Mislila sem, da živim svojo lastno pravljico in da bolj srečna ne bi mogla biti. Vedela sem, da me je imel rad, imela sva se lepo skupaj, bila sva otroško razposajena, v svojem svetu.

Skupaj sva bila čisto vsak dan. Vendar je ta pravljica v vsej svoji lepoti trajala le štiri mesece in sicer do takrat, ko sem po čistem naključju na njegovem (naj mu bo ime Tadej) računalniku našla pogovor s punco, za katero sem vedela, da mu je bila všeč, še preden je dobil mene. Ko sem videla že kako jo je nagovoril: » Ojla, miška! «, sem samo prebledela.

Potem pa sem zasledila še delčke pogovorov, ko se je z enim naj prijateljev pogovarjal o tem, kako bi takoj odšel k njej, če bi mu vsaj malo namignila, da bi imel kakšno možnost.  Imela sem dovolj. Nisem jokala, ampak solze so v tistem šoku tekle same od sebe. Ker ga ni bilo doma, sem mu poslala sms, da je bila vse skupaj navadna laž, da ga zapuščam, da ga nočem več videti.

Pa me je prosil, da naj počakam, da se pogovoriva. In že to je bila prva napaka, ki sem jo naredila, da sem ga počakala. Imela sem ga preveč rada, preveč rada sem mu verjela, četudi sem vedela, da mi laže. Ko pa me je skoraj že na kolenih in s solzami v očeh prosil, naj ostanem, si nisem mogla pomagati. Odpustila sem mu in on mi je obljubil, da bo tisto punco izbrisal iz stikov na računalniku, kar je tudi pred mojimi očmi naredil, da me je malo pomiril. Dva dni zatem pa ga spet ni bilo doma in v meni so se iz dneva v dan nabirali dvomi in ljubosumje.

Takrat pa nisem po naključju brskala po računalniku ampak nalašč. Hotela sem vedeti, če mi je spet lagal in spet sem doživela razočaranje, saj sem ugotovila, da si je naredil nov račun, kjer si je lahko pisal z njo. Spet sem imela dovolj in komaj me je pomiril.

Vendar mu je na mojo žalost in naivnost spet uspelo me obdržati pri sebi. To je bila še ena napaka. Potem sem z dnevi postajala vse bolj zaprta vase, v svojih dvomih in ljubosumju, on pa se je vse bolj odtujeval od mene in ta njegov hladen odnos me je izredno bolel.  Zraven vsega pa si je na spletu pisal še taka sporočilca, ki so vedno kazala na kakšne druge punce. Zato je ljubosumje v meni še bolj rastlo. Bolj kot vse pa je rastla bolečina v meni.

Krivdo za vse skupaj sem pripisovala sebi, saj sem že od malih nog človek, ki se izredno podcenjuje. Trudila sem se, da bi me imel spet rad kot nekoč, pa mi ni uspevalo. Nikamor več ni hotel iti z mano, žar v njegovih očeh je ugasnil, v postelji se je obračal stran od mene, jaz pa sem iz dneva v dan bolj trpela.

Postajal je celo nesramen do mene, ko sem ga namreč hotela objeti, me je odrival stran od sebe, puščal me je v sobi samo v solzah. Ko je imela njegova sestra, moja najboljša prijateljica, rojstni dan, sva ga komaj pregovorili, da smo šli po dolgem času spet skupaj ven.

Poklical je najboljšega prijatelja in smo šli. Vendar je moje upanje za tisto večer spet bilo zaman, saj me ni niti pogledal prav, kaj šele da bi me objel. Ko smo tako stali v diskoteki, midva s Tadejem in njegova sestra, sem ga opazovala. Mene ni hotel niti pogledati, sem pa videla, da so mu namesto tega veliko bolj zanimive bile blondinke ki so plesale za njim v mini krilih in se zvijale ob glasbi. V tistem trenutku pa je od nekod spet prišel nazaj k nam njegov najboljši prijatelj in kar tako naglas pred vsemi nami izjavil: »

Ej stari, daj pridi, greva one punce gledat, o kateri sva se zadnjič pogovarjala!« In Tadej je meni nič tebi nič kar šel za njim. Bila sem popolnoma na tleh, vendar tega najboljši prijateljici nisem hotela pokazati, saj je praznovala rojstni dan. Ko smo prišli domov, sva se močno sprla in naslednji dan sem odšla, vendar se nisva razšla. Imela sem dovolj, nisem prenesla več njegove hladnosti in arogance. Ko sva se potem pogovarjala preko spleta, je bil še kar hladen in to vedno bolj. Ni mi več rekel da me ljubi, niti da me ima rad.

Njegova sporočila so bila kratka in jedrnata, brez posebnega pomena. To me je izredno bolelo. Ko sem ga klicala, da bi prišel k meni, je vedno imel kakšne izgovore. Ponavadi je bil njegov izgovor njegova največja dragocenost in sicer avto.

Njegova odsotnost, njegovo obnašanje in nesramnost, vse to in zraven še moje lastno podcenjevanje, me je pripeljalo tako daleč, da sem mu zagrozila, da bom naredila samomor, če ne bo prišel k meni. V tistem obupu me je našel v sobi, napol na tleh, napol na postelji, objokano, z nožem v roki. Stisnil me je k sebi in mi govoril, da bo boljše. Nisem več hotela živeti brez njega, četudi je bilo življenje z njim samo bolečina. Ko je odšel od mene, mi je obljubil, da se naslednji dan vidiva, vendar ga ni bilo. Rekel mi je, da potrebuje teden dni časa, da sploh razmisli kaj hoče.

Teden dni je minil, vendar niti glasu o njem. Tako sem v dveh tednih brez pretiravanja shujšala deset kilogramov, saj nisem mogla ne spati in ne jesti.  Samo ležala sem in jokala. Tudi moja mama je jokala ob meni, saj ni vedela kaj je narobe. Potem pa me je pripravila do tega, da sem ji povedala celo zgodbo. Ko sem ji povedala tudi, da sem hotela narediti samomor, me je v solzah stisnila k sebi in mi rekla, da nihče na svetu ni vreden, da bi toliko trpela zaradi njega, kaj šele, da bi si zanj vzela življenje.

Prepričala me je, da bo zame najboljše, če me sestra pelje k Tadeju po moje stvari in da se dokončno poslovim od njega. Sestra me je res peljala in ko sem prišla v njegovo sobo, je sedel za računalnikom kot ponavadi in me presenečeno pogledal, češ, kaj pa ti tu.  Rekla sem mu samo, da sem prišla po svoje stvari in spet je izjavil stavek, ki me je tolikokrat razjezil in sicer: »Kaj pa te je spet pičilo?« Nisem odgovorila, samo hladno sem spravljala svoje stvari v vrečo, on pa je kar sedel in me z odprtimi usti opazoval. Nič ni rekel, nič naredil, da bi me ustavil.

V tistem trenutku, ko sem se obrnila proti postelji, sem se spomnila dogodka, ko sem ga hotela objeti, pa me je samo odrinil od sebe. Ko pa sem ga hotela še enkrat objeti, me je tako odrinil od sebe, da sem samo padla po postelji.  Takrat sem šokirana in obupana v solzah padla na kolena in ga prosila, naj mi oprosti, da sem takšna kot sem in ga prosila, da naj me spet ljubi kot me je nekoč.

Pustil me je sredi sobe na tleh, v solzah. Ko sem se spomnila tega dogodka, so me zapekle oči, vendar mu nisem hotela pokazati, da mi je hudo, nisem več hotela potočiti niti solze pred njim. Hladno sem ga pogledala in pakirala dalje. Preden sem odšla iz njegove sobe, pa sem mu dala še zadnje darilo, saj je čez nekaj dni imel rojstni dan. Podarila sem mu srebrno zapestnico in tako odšla iz njegove sobe.

Ni me ustavil. Ko pa sem bila že zunaj sobe, pa sem zaslišala njegov glas, ki je rekel: »Nekaj ti je padlo.« Obstala sem kot vkopana in se takrat že besna nad njegovo nesramnostjo vrnila v njegovo sobo in videla, da mi je po nesreči padla majčka iz vreče. Očitajoče sem ga pogledala, pobrala majčko in odšla. V spodnjem nadstropju pa me je pričakala njegova mama, ki mi je bila kot druga mama. Ko sem jo objela, nisva mogli zadržati solz.

Rekla mi je da je premlad, da se bo že spametoval, četudi je 3 leta starejši od mene. Poslovili smo se in sem odšla. Čez nekaj časa mi je postalo žal in sem ga hotela nazaj, vendar sem vedela, da naj se še tako trudim pa ga ne bom dobila nazaj. Tako sva potem sčasoma spet postala dobra prijatelja. In tako bi tudi dandanes ostalo, če se ena punca, naj ji bo ime Karmen, ne bi vmešala in prepričevala Tadeja in njegove nove punce, da ju hočem jaz spraviti narazen in da lažem okrog o njima in ne vem kaj vse si je še namislila.

Tako, da mi je Tadej potem tudi kot prijatelj obrnil hrbet, saj mi ni hotel verjeti. Ker sva nekoč bila najboljša prijatelja, me je izguba prijateljstva izredno bolela, ampak takšnega prijatelja, ki raje verjame kar neki punci, kot pa meni, ki naj bi me poznal, jaz ne potrebujem. Zatem so se na spletu začeli napadi na mene. Napadala pa sta me Karmen in

Tadej in sicer da sem navadni gnoj, da sploh nisem človek, da vse kar vidim narazen spravim in da sem ravno prav za psihiatra. Čez nekaj časa pa me je napadla še njegova nova punca in sicer s takimi izjavami, češ, če mi lahko nož posodi, če si bom šla spet žil rezat. Izjave kot so rezanje žil in »trokiranje srca«, ker sem potem imela probleme , sta

Tadej in njegova punca obdržala še do danes in jih še kar uporabljata. Na mojo žalost pa se je spremenila tudi moja najboljša prijateljica, saj ima tudi ona včasih takšne izjave. Ti napadi takrat pa so me spravili tako daleč, da sem res morala k zdravniku, saj mi je po večerih, ko sem šla spat, srce začelo razbijati kot ponorelo, vrtelo se mi je in komaj sem dihala.

Ko pa sem prišla k osebnemu zdravniku, me je takoj vprašal, kaj se mi je zgodilo, da sem pri takšnih letih pod takim stresom in morala sem mu povedati celo zgodbo.

Poslušal me je brez prekinjanja in mi na koncu moje izpovedi dal nekaj nasvetov in mi zaželel vso srečo. Zatem sem praktično vsak mesec imela drugega fanta, moje srce pa se je spreminjalo v kamen. Med drugimi sem imela dva fanta, ki sta me imela res rada, ampak ju nisem mogla vzljubiti.

Po resnici povedano sem vse fante zatem imela samo zaradi tega, da nisem bila sama. Občutka samote namreč nisem prenesla. Ko sem se še zadnjega fanta odkrižala, sem se odločila, da nočem nikogar več, da mi noben ne bo mogel več vzbuditi takšnih občutkov, kot mi jih je znal Tadej.

Prepričana sem bila, da nikoli več ne bom našla fanta, ki bi mi znal pokazati ljubezen in ki bi jo znal spet prebuditi v meni. Pred nekaj meseci pa sem po naključju začela preko spleta komunicirati s fantom, ki sem ga pravzaprav spoznala pri Tadeju, ko sva bila kakšne tri mesece skupaj.

Že takrat je ta fant, naj mu bo ime Miha, takoj pritegnil mojo pozornost že s svojo zunanjostjo, preprostim in zanimivim karakterjem in iskrenim nasmeškom, ki ga nikoli ne bi mogel nihče prekašati. Ko sva se začela pogovarjati in malo boljše spoznavati tudi preko spleta, me je izredno ganil, ko mi je povedal, da sem tudi jaz njemu bila že takrat všeč in vedno, ko sva se kje srečala, mi je za vsakič znal povedati kako sem imela v tistem trenutku urejene lase, kako sem bila oblečena, kje sem bila in s kom.

Spomni se namreč vsake podrobnosti glede mene, medtem, ko pa sem bila jaz slepo zaljubljena v lažnega princa in se pravzaprav ne spomnim srečanj z Mihom, razen najinega prvega srečanja, ki ga ne bom nikoli pozabila. Čez nekaj časa sva izmenjala tudi telefonski številki in se dobila na pijači, da se bolje spoznava. Iskrica je preskočila v trenutku, ko sem ga zagledala kako prihaja proti meni. Imela sem občutek, kot da se je čas ustavil v tistem trenutku, ko so se srečale najine oči.

Bila sem kot začarana. Popolnoma me je očaral že s tem, kako me je opazoval, kako je govoril z menoj, kakšen odnos je imel do mene, kako zelo sem se lahko sprostila ob njem in kako zelo se je on sprostil ob meni. Še isto noč sem ugotovila da je to to, kar sem si vedno želela, vendar se mi je zdel predober za mene. Vedela,da je on tisti, ki zmore zbuditi v meni še več, kot je to do zdaj komurkoli sploh uspelo, vendar si nisem upala ustvarjati novega upanja. Na moje in v bistvu tudi njegovo presenečenje sva takrat postala par in vsako najino srečanje je bilo še lepše.

Po Tadeju nisem več verjela v pravo ljubezen, ker je v bistvu nikoli nisem niti prejemala, ampak sem le dajala, brez, da bi sploh kaj pričakovala v zameno. Sedaj pa dajem in prvič v življenju tudi iskreno sprejemam. Ko sem dobila Miha, sem dobila vse kar sem si kdajkoli želela. Izpolnil je moje najlepše sanje, biti ljubljena takšna kot sem skupaj z mojimi napakami. Ob njem se počutim cenjeno, spoštovano, ljubljeno, lepo, sproščeno in srečno.

Sprejel in vzljubil me je in kljub mojim napakam sem mu po treh mesecih še vedno popolna. Končno sem našla svojega princa, ki ima srce na pravem mestu, ki je iskren, romantičen, prijazen, vljuden, ki zna ceniti ljubezen in prijateljstvo. Našla sem optimista s smislom za humor, zabavo in realista, ki za svoja leta zna še predobro razmišljati o življenju.

Fant, v katerega se vedno znova zaljubljam, vsak dan posebej, ki mi svojo ljubezen dokazuje že z objemi in poljubi, že s svojim odnosom do mene. Miha je fant, ki sem ga vedno iskala in nihče, niti Tadej mu nikoli ni in mu nikoli ne bo segel niti do gležnjev.

Ker me je preteklost vedno spremljala in me še dandanes, sem se odločila, da svojo zgodbo objavim. Moj cilj je, da se znebim tega bremena, ker nočem več živeti s preteklostjo, ampak hočem živeti za sedanjost, za Miha, z njim in za najino prihodnost. Ljubim ga z vsem srcem in z vso dušo in on iskreno in iz vsega srca ljubi mene. Našla sem pravo ljubezen. Srečna sem in ljubljena. Je tu potrebno še kaj dodati?

Prebujena princesa