Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Sep 25, 2011

Objavil/a in Spovednica, Zgodbe ki jih piše življenje

Bulimija



optimizem-bulimija-zgodbaImela sem čudovito življenje. Prijazne in razumevajoče starše, popolnega fanta, dobre prijatelje in najboljšo prijateljico.

Imela sem vse, a s seboj nisem bila zadovoljna. Moje prsi so se mi zdele ogromne, moja stegna debela, moj trebuh se mi je zdel okrogel in moj obraz je bil naravna katastrofa-posut z mozoljčki. Vsi so opazili moje prsi in mi govorili kako suha sem. Nisem jim verjela. Nisem verjela niti, ko mi je moj fant Alen rekel da imam čudovito postavo. Meni ni bila všeč.

Vse se je začelo, ko sem se neki večer tehtala in ugotovila da imam 53 kg. Zajela me je panika! 53! 53!! V trenutku sem se odločila, hrana je od sedaj naprej zame strup, šport in podobno pa zdravilo. Vsak dan sem se, medtem ko sem se v spodnjem perilu gledala v ogledalo, tolkla po trebuhu. Tolkla sem se toliko časa, da moje telo udarcev ni več preneslo in sem bruhala.

Včasih so bolečine na trebuhu postale prehude in sem si zato v grlo porinila prst, da sem lahko bruhala. Po vsaki jedi, vsak dan sem hodila na stranišče bruhat in vsak dan sem se tehtala, če mi je morda uspelo zbiti kilograme. V šoli sem prenehala jesti malico in postala sem čudna, drugačna.

Mnogi so mislili da imam morda težave ali pa me dajejo hormoni. Nihče pa ni pomislil, da se morda stradam. No, vsaj upala sem da ni. Športna vzgoja, nekoč moj najljubši predmet, mi je sedaj postal nadležen. Zelo sem morala paziti kaj oblečem, kje se preoblačim in podobno.

In tako smo se neki dan v učilnici biologije z učiteljico pogovarjali o bulimiji. Med razlago me je nemalokrat ošinila s pogledom, rekla pa ni nič. Naštevala je vzroke in posledice ter vse podrobnost te bolezni, mene pa se to ni niti malo dotaknilo. Nisem se zamislila, niti pomislila da ravno te stvari počnem jaz. ”Nekdo, ki se strada ter malo bruha ker si želi lepšo postavo,” sem si mislila. Je to tak problem??

Ko sem se čez nekaj dni stehtala sam postala srečna! V mesecu dni sem iz 53 kg prišla na 45 kg. Bila sem ponosna nase a v ogledalu sem še vedno ugledala trebušasto in zavaljeno dekle. Postala sem odvisna, bolna pravzaprav. Bruhala sem vsak dan in to večkrat. Po vsakem bruhanju sem se stehtala. In želela sem si postati taka, kot tisto dekle z naslovnice. Tista manekenka. Tako lepa. Ker pa nisem želela, da bi bližnji videli kaj počnem, sem jedla normalno, le da sem takoj po jedi vse izbruhala.

Do katastrofe pa je prišlo čez pol leta pri uri športne vzgoje. Ker sem bila šibka in mi je primanjkovalo energije sem se zgrudila po tleh. Vsi so se prestrašili in ker me niso prebudili, so poklicali rešilca.

Učiteljica pa je eno od sošolk poslala naj odhiti po učitelja telovadbe, ki je imel športno vzgojo z dečki. Medtem pa mi je odpela jopico, da bi lažje zadihala. To pa ni bilo prav! Pod jopo sem nosila samo nedrček, zato so ugledali moje shirano telo. Vsi so bili zaprepadeni. Tega seveda nisem videla, so mi pa kasneje povedali. Nekateri, tisti, ki se bolj družijo z menoj so se spomnili mojih obiskov stranišča.

Postalo jih je strah. V telovadnico so pridrveli sošolka, učitelj telovadbe in dečki. Moj fant je bil čisto bled. Ko pa je zagledal mene tam na tleh in moje okostje obdano s kožo je postal še bolj bel. Vsi so bili beli! Na kar so se zaslišale sirene in nato sta v telovadnico prihitela dva reševalca z nosili. Na hitro sta me pregledala nato pa vzdignila na nosila in odnesla v rešilni avto. Za njima so stekli še vso ostali. Nato je rešilec odpeljal.

Zbudila sem se v bolnišnici, priklopljena na mnogo električnih aparatov. Ob meni je sedela mama in spala. Skozi stekleno steno sem lahko uzrla očeta ki je pil kavo in se živčno sprehajal gor in dol. Na sedežu sta sedela moja najboljša prijateljica in moj fant Alen. Moja prijateljica, Nives ji je bilo ime, je jokala Alen pa jo je tolažil. ”Kaj sem naredila?” sem se spraševala.

Presrečni so bili da sem se zbudila, sem pa za kazen dobila nemalo strogih pogovorov. Vsi so bili v skrbeh in si želeli da bi jim povedala za kaj sem to počela. Le zakaj?!

Prišel je zdravnik in se z menoj pogovoril na samem. Imela sva zelo resen pogovor! Povedal mi je o bulimiji. Povedal mi je to, kar pri uri biologije nisem slišala.

Povedal mi je, da sem hudo poškodovala svoje telo in da bom morala ostati v bolnišnici še kar nekaj časa. Prizadelo me je. Ko sem si malce opomogla, sem morala obiskovati psihologa, da je poiskal vzrok za moje početje.

Vse kar so mi prinesli sem morala pojesti. Nisem smela bruhati in šlo mi je na bolje. Imela sem voljo in samo en cilj. Čim prej priti iz bolnišnice in spet normalno zaživeti. A nikoli mi ne bi uspelo brez podpore staršev, Nives, Alena, vseh mojih prijateljev in sorodnikov ter učiteljev. Vsi so me podpirali in redno obiskovali.

6 mesecev kasneje sem bila končno pripravljena, da za pustim bolnišnico. Vrnitev v moje staro življenje je bila težka stvar. Ostali so grdi spomini na bulimijo. Mnogo modric na trebuhu je ostalo za vedno. A vse to mi je pomagalo, bojevala sem se proti bulimiji.

Opozarjala sem dekleta naj ne storijo iste napake. Ni vredno! ”Samo zato, ker nismo popolni, še ne pomeni da nismo lepi!” je postal moj moto.




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: