Čaka te pošta

(5 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Pa saj vsi poznate film Čaka te pošta. Meni se je zgodilo podobno. Že pred nekaj leti sem se prijavila na neki spletno stran, kjer nimam nobene svoje slike. Pred kratkim pa sem si začela z nekom dopisovati. Bil je nek fant, ravno pravih let zame, sliko je imel. S svojimi svetlimi lasmi in modrimi očmi me je čisto omrežil, njegova pisma so se ujemala z mojimi.

Njegove besede so mi vlivale pogum, pomagale so mi, da sem se lažje soočila s kruto realnostjo in ljudmi, ki me obdajajo in mi ne želijo nič dobrega, pa ne govorim o vseh ljudeh. Najina pisma so bila sprva redka, enkrat na teden, nato pa vse bolj pogosta. Včasih jih je bilo tudi več v enemu dnevu. Vedno sem našla besede, da sem mu razkrila svoje občutke in po njegovih pismih sodeč sem čutila, da me razume in da razmišlja podobno kot jaz. Tako so tekli meseci. Nekega dne pa me je preprosto zadelo. Prišlo je njegovo pismo.

Pisalo je, da bi se lahko dobila, saj si že nekaj časa dopisujeva , in da misli, da je čas, da se srečava v živo. Rekla sem, da mi je prav, saj nisem imela ničesar izgubiti, navsezadnje se nisva videla nikoli prej. Dogovorila sva se, da se dobiva v nekem manjšem, manj obiskanem lokalu. Potem mi je priznal, da slika profila v resnici ni njegova, saj se ne strinja z objavljanjem svojih slik na internetu. Predlagal mi je, da si izbereva kakšno znamenje, da se bova prepoznala. Odločila sva se, da oba oblečeva nekaj v najini najljubši barvi-rumeni in vsak naj ima s sabo svojo najljubšo knjigo. Nestrpno sem pričakovala dan, ko se bova končno srečala. Bila sem vznemirjena, polna pričakovanj, presenečenj, ki jih bom doživela, hkrati pa nisem hotela pričakovati preveč, da ne bi bila potem razočarana. Oblekla sem rumeno majčko, ki sem jo sama skreirala in ki ne razkriva preveč, je pa zelo zanimiva, zraven ohlapne jeans hlače in balerinke. Vzela sem belo torbico, vanjo dala Čokolado in zdrvela novim dogodivščinam naproti. Že dolgo nisem bila tako vznemirjena. Razmišljala sem, kako bo videti, o čem se bova pogovarjala in ali se bova tudi v živo tako dobro ujela. Toplo sonce se je mešalo s hladnim vetričem, ko sem se približevala kavarni v prestolnici, in srce ni in ni hotelo biti v svojem naravnem ritmu. Prihodnost mi je obljubljala vse ali nič. Neprestano sem si ponavljala da nimam ničesar izgubiti. Globoko v sebi pa sem vedela, da lahko izgubim čudovitega sogovornika in zaupnika, lahko pa pridobim življenjskega partnerja.

Srce mi je skoraj zastalo, ko sem zagledala napis na prikupnem zahajališču, kjer sva bila z neznanim znancem dogovorjena, in vedela sem, da me le še nekaj korakov loči od dejstva, ki si ga želim izvedeti, a me je hkrati strah, da se ne bo izteklo po pričakovanjih. Vstopila sem, se usedla za prosto mizo, naročila belo vročo čokolado z mandeljni, se malo razgledala, potem pa na plano potegnila svojo najljubšo knjigo.

Ravno takrat je vstopil nek črnolasec s knjigo, se mi nasmehnil, pristopil in vprašal če sme prisesti. Rekla sem, da nekoga čakam. Takrat se mi je zopet nasmehnil, ponudil roko in rekel: »Jaz sem Večni Bojevnik, me veseli Mala Puma.« Usedel se je in odložil svojo knjigo. Bil je veliko lepši, kot sem si ga predstavlja in imel je najlepši nasmeh kar sem jih kdaj videla. Imel je prelepe zelene oči, v katere si se lahko zagledal kot v ocean.

Sprva je bil najin pogovor bolj platonski. Nekje vmes sem dobila svojo čokolado in on svoj čaj. Kmalu pa sva se začela pogovarjati o bolj resnih stvareh. Nekje vmes me je vprašal, če bi se malo sprehodila. Pokimala sem, saj se mi ni zdelo nič takega, pa tudi pogovor z njim mi je bil zanimiv. Plačal nama je pijačo, kot pravi kavalir, čeprav sem trdila, da si lahko plačam sama, potem pa sva odšla. Sprehajala sva se po starih mestnih ulicah, sonce je še podžigalo energijo, ki se je pretakala med nama. Prehodila sva veliko trgov, šla mimo neštetih trgovin, čas nama je prehitro tekel. Prišla sva do neke cvetličarne, ko je omenil, da so mu zelo všeč bonsaji in če jih greva lahko pogledat. Seveda nisem imela nič proti, saj mi je njegova družba odgovarjala kjerkoli. Ko sva vstopila sem opazila, da notri ni bilo niti enega bonsaja, pogledala sem ga s spodbudnim pogledom, saj sem domnevala, da mora biti razočaran. Takrat sem opazila, da se razgleduje po ostalih rožah. Naenkrat zgrabi belo vrtnico, mi jo ponudi, prodajalki pa izroči bankovec. Nasmehnem se mu, vzamem vrtnico ter se mu zahvalim. Tako se sprehajava, jaz z belo vrtnico v roki, on pa poleg mene, nakar iznenada prime mojo roko in jo nežno preplete s prsti. Presenečeno ga pogledam. On pogleda mene in s kančkom prestrašenosti in ponižnosti vpraša, če sme.

Še vedno presenečena in s kančkom dvoma nalahno pokimam. Čez čas se privadim, da me prikupen neznanec drži za roko, in pričnem uživati. Prideva do trga polnega kočij vpreženih na iskrive lipicance. Vpraša me, če sem za vožnjo. Rečem, da če hoče, da sem za. Stopi do kočijaža, a me še vedno drži za roko. Vpraša ga, če naju lahko pelje na grad. Kočijaž odgovori, da lahko, in naju napoti, da naj se usedeva. Lepotec mi je pomagal zlesti na kočijo, potem pa se tudi sam udobno namestil zraven mene. Celo pot na grad me je držal za roko in skupaj sva opazoval in komentirala znamenitosti, ki sva jih sicer predobro poznala, a vendar se nama nikoli prej niso zdele tako zanimive, tako popolne.

Bolj ko se je najina pot s kočijo približevala koncu, bolj nestrpna in neučakana sem postajala, saj sem z vsakim korakom, ki sva ga naredila, doživela večje presenečenje, hkrati pa sem se s vsakim korakom malček zaljubila vanj. Sekunde so se sedaj spremenile v ure, ki so hkrati minevale veliko prehitro. Vse bolj zmedena sem postajala, saj nisem vedela kaj prikupni neznanec pravzaprav hoče od mene. Ko je manjkalo le še nekaj kopit do konca najine vožnje s kočijo, sem se na nek način pomirila. K temu so pripomogli tudi nasmehi simpatičnega mladeniča zraven mene, pa seveda s tem ne mislim prikupnega, starega, na pol plešastega kočijaža, ki se mu je že od daleč videlo, da je po duši ostal romantik in verjetno je že celo življenje poročen z eno in isto žensko, ki je srečna prav tako, kot jaz v teh prečudovitih popoldanskih urah. Kočija se je ustavila, srce mi je narahlo zadrhtelo.

Pogledala sem znanega neznanca, ki je stopil s kočije in mi ponudil roko, da bi to storila tudi jaz. Sedaj bi lahko zbežala. Samo kočijažu bi morala reči naj spelje. Nisem vedela kaj naj naredim. Bila sem preveč živčna, zato sem na nek način zamrznila, odzvala pa sem se spontano. Svojo roko sem položila v roko mojega mladega spremljevalca in stopila s kočije. Medtem ko je neznani mladenič plačeval vožnjo do kraja, kamor bi z lahkoto prišla peš, sem se razgledala, saj me je zanimalo, kakšno presenečenje me čaka tu.

Opazila sem stojnice, ki jih po navadi ni tu, ponujale pa so sadje, pijačo in bižuterijo. Kočijaž in moj lepi spremljevalec sta medtem že poračunala, osiveli Romeo nama je še pomežiknil, nato pa odpeketal s svojima štirinožnima ljubljencema bele barve. Dan se je prevešal v noč, postajalo je hladneje in pričakovala sem, da se nama bo srečanje kmalu izteklo. Takrat me je potegnil za roko in odpeljal, da sem izgubila vse besede, ki sem jih imela že na koncu jezika. Odšla sva do razgledne točke ob gradu. Stala sva tam, zrla v dolino, ko je nenadoma rekel, da je žejen in si gre kupit pijačo, in vprašal, če bi tudi jaz kaj spila. Prikimala sem, saj me je sonce mal izželo in se je dehidracija približevala, ampak je zaradi vsega vznemirjenja prej sploh nisem opazila.

Odšel je, jaz pa sem zamišljeno opazovala dolino z nasmehom na licih, ki so mi ga pričarali današnji vznemirljivi dogodki. Nisem vedela koliko časa je preteklo, medtem, ko sem ga čakala. Na ta dan sem izgubila še tisto malo občutka za čas, ki sem ga prej vendarle imela. Vrnil se je z veliko belo ruto, na kateri je bil vsake toliko narisan majhen rumen cvet. Ponudil mi ga je rekoč, da je opazil, da mi je hladno in da me vabi na čaj v centru mesta, da pa mi je vseeno prinesel vodo, za katero sem ga prosila. Vrnila sem mu nasmeh in obljubila, da grem z njim na pijačo, da pa moram kmalu oditi, saj imam druge opravke. Zopet se mi je nasmehnil, me prijel za roko, potem pa sva peš odšla do najbližjega lokala.

Tam sva ob toplem čaju dokončevala pogovor. Nato sva odšla ven, kjer sva poskušala končati najin večer, čeprav noben od naju ni vedel, kako naj ga konča. Dogovorila sva se, da se slišiva, potem pa mi je poljubil roko in odšel, medtem, ko mi je nagajivo pomežiknil. Vsa prevzeta, očarana ter malo zaljubljena sem odšla do bližnjega avtobusnega postajališča ter se odpeljala domov. Celo pot sem premišljevala o njem, dodatno pa sta me k temu spodbujali dišeča vrtnica in velika bela ruta, ki sem jo imela ogrnjeno okoli ramen. Vsa omamljena sem nekako končno prišla do doma in se usedla za računalnik. Dobila sem njegovo pismo. V njem je pisalo:

Zdravo!

Opravičujem se ti za vse težave. Pred nekaj časa je nekdo vdrl v moj računalnik in zamenjal geslo na tej spletni strani. Potreboval sem dva tedna, da sem odkril geslo in ga ponovno spremenil. Prebral sem vsa sporočila, ki sta si jih z neznancem pisala. Opravičujem se ti, čeprav nisem ničesar kriv in iskreno upam, da mi oprostiš. Kdorkoli je imel idejo, da se snideta, ni bila slaba, in tudi jaz bi si te želel videti, pa čeprav samo po sliki, kot ti mene do sedaj. Upam, da se ti bom kdaj lahko kakorkoli oddolžil.

V upanju na oprostitev te lepo pozdravljam

Solze so mi planile v oči. Nisem vedela ali naj bom srečna ali žalostna. Nisem vedela kateri je resnično pravi, kdo se šali z mano. Bila sem zmedena. Se je zato danes tako trudil, ker je vedel, da bom slej ko prej izvedela resnico in je hotel name narediti vtis? Ali pa me je spoznal in je dan imel že vnaprej načrtovan, potem pa je opazil, da nisem to, kar bi si želel, pa je hotel na ta način prekiniti stike. Ulegla sem se na posteljo in jokala, čeprav nisem vedela ne za kom, ne za čem. Mogoče za izgubljencem iz interneta, mogoče lepotcem s katerim sem preživela popoldne in čigar imena pravzaprav nisem izvedela, ali za izgubljenimi sanjami, ki sem jih živela nocoj ali pa podobo, ki mi jo je nekdo predstavil preko spleta.

Zbudila sem se. Počutila sem se, kot bi me povozili tovornjak, vlak in še ladja zraven. Bila sem zabuhla od joka prejšnjega večera. Bila sem še vedno zmedena, a tokrat pripravljena priti stvari do dna, pa čeprav nisem vedela kako. Opazila sem, da imam računalnik še vedno prižgan. Odpisala sem:

Zdravo!

Nekaj bi te prosila, čeprav ti bo verjetno zelo nenavadno. Prosila bi te, da zbrišeš pisma v katerih je govora o tem, da veva, da je nekdo ukradel tvoj spletni profil in da spremeniš geslo v staro. In prosim čim prej. Želim namreč pripraviti majhno presenečenje tistemu, ki ga je pripravil nama. Midva pa se slišiva čez nekaj časa. Geslo: paloma.

V upanju, da boš spoštoval moje želje se ti iskreno zahvaljujem in te lepo pozdravljam.

Poslala sem pismo. Sedaj moram le še počakati odgovor. Upam, da bo pismo prebral preden bo neznanec opazil, da je geslo spremenjeno. Bila sem kar malo živčna, hkrati pa neskončno jezna na oba, ki jima pripravljam majhno presenečenje, le da tega ne vesta. V srcu se mi je smejalo od sovražnosti, čeprav sem po naravi mirna in nemaščevana. Očitno pa lahko ljudje iz nas izvabijo raznorazna čustva, za katera nismo vedeli, da smo jih sposobni. Odšla sem s prijateljico na pijačo, saj sem bila doma preveč živčna in sem vsakih nekaj minut preverjala, če sem dobila kakšno sporočilo. Razložila sem ji celotno zgodbo in počutila sem se še bolj ponižano, kot sem bila že prej,hkrati pa malo odrešena vsega bremena. Potolažila me je in rekla naj jo od sedaj naprej sproti obveščam kako in kaj. In da bi se lahko tudi zame pretvarjala, da je jaz. Rekla sem ji, da če jo bom potrebovala, da bom računala nanjo in njeno pomoč. Po nekaj urah sem odšla domov in videla, da sem dobila sporočilo. Pohlepno sem ga prebrala

Živjo!

Včeraj je bil najlepši dan v mojem življenju. Že dolgo časa nisem tako užival, tako dolgo pa sploh ne pomnim, da kdaj bi. Vse je bilo več kot popolno in upam, da si tudi ti uživala tako močno kot jaz. Oproščam se ti, da ti nisem že včeraj poslal sporočila, ampak sem imel težave z internetom. Upam, da se kmalu spet vidiva.

Lep pozdrav.

Skoraj bi mi zastalo srce, ko sem opazila, da je imel težave z internetom. Upam, da ne bo ugotovil, da vem resnico oziroma tisto, kar mi je bilo povedano, da je resnica. Res ne vem, komu naj verjamem, ampak bom poskusila. Vsekakor je že včeraj izginila vsa moja naklonjenost do obeh. Vsekakor se moram dogovoriti za čimprejšnji zmenek z obema. Ne vem če bo mogoče, da jima ne bi dala številke. Malo moram še razmisliti, a ne več kot uro ali dve, saj bi lahko izgledalo sumljivo. Razmišljala sem kakšnih trideset minut. V bistvu sem popolnoma brez misli strmela v prazno, medtem,ko sem sedela na robu postelje. Ko sem se zavedla sem pritisnila tipko odgovori in začela tipkati:

Zdravo!

Tudi jaz sem se imela včeraj dobro. Zelo sem se zabavala in všeč mi je tvoja družba. Tudi jaz te želim zopet videti. Kaj ko bi si izmenjala številke in se potem dogovorila kdaj se dobiva.

Lep pozdrav.

Kmalu je odpisal in v prihodnjih sporočilih sva si izmenjala številke. Tako imam zdaj njegovo številko, on pa mojo. Ravno ko sem hotela poklicati prijateljico Leo, sem dobila njegov klic. Pogovarjala sva se kakšno uro, že po pol ure pa sem zopet postala čisto »mehka« in mu v mislih vse oprostila. Po pogovoru sem še nekaj časa nemo strmela v steno z nasmeškom na ustnicah. Prišlo mi je na misel, da sem nameravala poklicati Leo. Vzela sem telefon v roke zavrtela številko in že čez nekaj trenutkov se je javila. Prosila sem jo, če bi šla na zmenek s privlačnim blondincem in strinjala se je. Dogovorili sva se, da mu dam mojo številko in da si izmenjava telefone. Imela pa sem še eno skrito presenečenje. Po nekaj dneh mi je pisal blondinec in dogovorila sva se, da se dobiva. Dogovorila sva se za znamenja in dala sem mu mojo številko. Pa saj bi jo tako ali tako lahko prebral med sporočili. Leo sem o vsem obvestila in končno je prišel dolgo pričakovan dan, ko se bosta dobila. Zamenjali sva si telefona in odšli vsaka svojo pot. Ona na zmenek z blondincem, jaz pa s temnolascem. In le na smeh mi je šlo, saj sem v glavi imela le svoj načrt, ki ga niti Lea ni vedela. Hodila sem po vročih ulicah mesta.

Srce mi je noro utripalo in v moji glavi je še vedno donela želja po maščevanju, čeprav se je dogodek zgodil že kakšen mesec nazaj. Končno sem prišla do shajališča in ko sem ga zagledala sem se počutila, kot bi me polili z mrzlo vodo. Prestrašena, onemogla, občutek sem imela, da ne morem ničesar ne reče niti se premakniti. Vseeno sem zbrala toliko moči, da sem prišla do stola, se usedla, ga pozdravila in si ob tem nadela prisiljen nasmešek. Kmalu sem se po uvodnem pogovoru sprostila in predlagala, da greva na sprehod. Potem pa se opravičila, da moram na stranišče. In res sem šla. Tam sem Lei napisala sporočilo, da se čez pol ure dobimo na Prešernovem trgu, ker me zanima kako svetlolasec zgleda. To se mi je zdela najbolj nesumljiva točka. Kmalu mi je odpisala, da se strinja. Napisala sem ji še, da se morava sprva delati, da se ne poznava. Napisala je le: »Ok!«In s tem se je najin pogovor zaključil. Te pol ure sem bila nestrpna kot ne pomnim, da bi kdaj bila. Vseeno pa sem se skušala pretvarjati, da sem povsem ravnodušna in najbolj prešerne volje.

Končno je pol ure minilo in znašla sva se na Prešernovem trgu. V daljavi sem že videla Leo s svojim spremljevalcem. Samo ošinila me je s pogledom, kot bi bila v tem poslu strokovnjakinja. Takrat pa zaslišim glas, ki je prihajal iz njene strani: »Miha!« Oba z moji spremljevalcem sva se zazrla v smer Lee in njenega spremljevalca. Mihov obraz je kar naenkrat postal bel, kmalu zatem pa je zardel in zgledalo je, kot bi ga postavili na tisoč stopinj. Poznalo se mu je, da je komaj zmogel tistih nekaj korakov, da smo si prišli naproti. Meni pa je šlo medtem le na smeh. In blondinec je začel: »Zdravo Miha! Kaj pa ti tukaj.« In temnolasec je začel: »Zdravo! Tukaj sem z svojo novo prijateljico Katjo. Katja, to je moj brat Klemen. Klemen, to je Katja.« »Zdravo!« je rekel Klemen in mi vljudno podal roko. »Zdravo!« sem nadaljevala tudi jaz: »Jaz sem Paloma?« Klemen je le prebledel. Miha me je samo čudno pogledal in začudeno rekel: »Paloma?« Pogledala sem Klemna naravnost v oči in rekla: »Samo hecala sem se.« Potem sem izpustila kar se da širok nasmešek. Kislo se je nasmehnil tudi Klemen. Lea sem je zasmejala, a le midva sva sedeli, da najin smeh ni pravi, pa tudi Klemnov ne. Zasmejal se je tudi Miha. V Klemenovih očeh sem brala razočaranje, jezo, ki ju je komaj krotil.

Minil je mesec dni. V objemu Miha je poletje prehitro minevalo. Dobila sem SMS. Bil je Lein. Pogledala sem Miha in ga vprašala: »Leo zanima če se dobimo.« Odgovoril je: »Seveda. Reci, da se dobimo tu.« Odpisala sem in čez pol ure se je pred Mihovo hišo pripeljal avto. V njem sta bila njegov brat Klemen in njegova punca Lea. Z nasmehom smo se pozdravili. Vsi štirje smo bili zaljubljeni, vsi smo našli prave osebe. Nato smo še skočili v bazen in zabava se je začela.

Zgodba se je razpletla tako, da sta se Miha in Klemen kmalu pobotala. Sprva ju je bilo težko krotiti, potem pa sta spoznala, da pravzaprav ravno tako, kot smo se po nesreči poparčkali tako sodimo skupaj. Z Mihom sva dobra prijatelja in še vedno si piševa prek spleta. Miha si je naredil svoj profil in tudi Lea si ga je, čeprav ga bolj malo uporabljata.

Smešno je, da nas prav naše napake pripeljejo do oseb, katere so nam namenjene. Zato moramo sprejemati vse naše napake, saj nas bodo le te pripeljale na cilj, ki ga moramo doseči. Ali kot pravijo: na napakah se učimo.