Cikel Življenja

(2 Št. glasov, povprečje: 3.00 od 5)

 Loading ...

Pravijo, da z leti postaneš pametnejši… bolj moder… prav tako pa pravijo, da se na napakah učiš… vse kar sem jaz pridobila z leti so kilogrami in višja starost… naučila se nisem ničesar.

Še vedno spoznavam samo sebe v tistem pravem pomenu besede… nikakor mi ni jasno kako lahko na vprašanje, ki je namenjeno meni osebno odgovorim »ne vem«. Ne vem?! Če jaz ne vem, le kako bi lahko to vedel kdorkoli drug.

Nobena napaka me ni izučila, tudi pametnejša mislim, da nisem. Mogoče imam več izkušenj, mogoče pa se mi vse skupaj samo zdi. Na srečo nisem osel, saj gre ta le enkrat na led… medtem, ko jaz vedno znova stopim na spolzek led in padem.

Ne pustim, da me kdorkoli pobere, vsaj ne tisti, ki si želi… resnično želi prijeti za roko in me dvigniti pa čeprav ve, da je velika verjetnost, da bo na koncu obležal na ledu z mano. Vendar, ko se bo dvignil… nanj ne bo več stopil.

Ali naj ne bi življenje potekalo v smislu vzpenjanja ali v ciklu? Moje dejansko predstavlja cikel, kar pomeni, da se vedno znova znajdem na isti poti, z isto bolečino, z isto napako, z istim izgovorom, z isto neumno miselnostjo…

Res je, obožujem jo. Obožujem bolečino. Obožujem, da ko boli… takrat vem da živim. Vendar ne bolečine ob izgubi ljubljenega, ker ta je tista, ki te uniči. Bolečina smrti! Obožujem pa tisto, ki mi povzroča srčne težave, ki se mi zakoplje globoko v srce, zarije v dno duše, ki se igra z mojimi čustvi, z mojim bistvom… ta pa je tista, ki mi požene kri po žilah, ki me tudi nasmeji, ker se spomnim… zopet živim. Brez solza ne gre, tudi brez izgube apetita ne, brez nenadnih izbruhov jeze, izlivanja čustev in pa zopet umikanju tistim, ki bi mi pomagali.

To je moj življenjski cikel. Cikel, ki zaznamuje približevanje tistim, ki me nočejo in umikanju tistim, ki si me želijo. Tega pravzaprav ne razumem… toliko o modrosti, ki jo dobiš z leti. Ne razumem zakaj hočem priti v srce tistemu, ki me bolj kot očitno zavrača. S tem ne apeliram na novo neuslišano ljubezen. Mogoče si želim samo, da bi me še nekdo lahko sprejel, da bi me še nekdo lahko imel rad kot prijateljico, da bi me imel rad kot sestro… kot človeka… kot živo bitje.

Zakaj se umikam tistim, ki me hočejo, to dejstvo še manj razumem. Mogoče pa sem pri njih dejanski cilj in potrditev, (da me imajo radi) že dobila… česa več kot to niti nočem, ne potrebujem… mogoče pa ne dovolim, da se lahko nekdo še bolj približa mojemu srcu… mogoče, me je strah izgube… pa ne vem kakšne izgube. Rabim potrditev? Tega ne razumem.

Zakaj sem bila vedno samosvoja, trmasta, najraje sama seboj? zakaj imam tako velik ego, toliko samozavesti? Kako imam lahko vse to pa vendar še vedno potrebujem novo osebo v mojem življenju, ki mi bo osladno laskala, za katero bom vedela, da me ima rada. Zakaj dejansko se mučim in rabim energijo za ljudi, ki me nočejo… če bom na koncu zopet pristala v ciklu, da me bo mogoče pa ta oseba vzljubila in me ljubila kot ljubiš najbližje in na koncu bo odrinjena.

Na koncu pa bo prišel PRED to osebo zopet nekdo, ki me noče… ki me na pozna dovolj dobro… ki ne ve, da sem topla oseba, da sem duhovita, da nikogar ne bi prizadela (pa čeprav dejansko to počnem s svoji ciklom), da se rada zabavam…

Bom lahko dejansko ustavila ta cikel in se začela truditi za ljubljene… za tiste, ki ljubijo mene. Bi lahko ljubila in bila ljubljena na novo iz strani nekoga, ki me je dejansko vzljubil zaradi mene, kateremu se nisem sama nenehno približevala in si želela dotakniti se njegovega srca… ali pa bo nekdo zaradi mene, ker se bo hotel dotakniti mene… ker bo hotel, da sprevidim kakšna oseba je v resnici… in ker mu jaz ne bom dopustila, in ker se mu bom umikala… dejansko obtičal v svojem ciklu, ki je pravzaprav moj…