Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Dec 23, 2013

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Črna Panterka



rdecelaska V svetlo rumeni bolnišnični čakalnici je boleča tišina parala težek zrak. Več kot dvajset parov dolgih mišičastih nog se je stegovalo iz stolov ali se sprehajalo po majhnem prostoru. Skozi steklo so opazovali posteljo v kateri je brez znakov življenja ležal moški. Aparati okoli njegove postelje so tiho piskali, sledili so njegovim življenjskim funkcijam ter ga ohranjali pri življenju.

Starejša medicinska sestra, ki je prišla pogledat, če kaj potrebujejo, je s strahom vstopila med orjaške hokejiste ekipe Black Panters, ponosa njihovega mesta. Vse glave so se obrnile v njeno smer, z nelagodnostjo je drsela od enega resnega obraza do drugega.

Vmes se je še sama skremžila od bolečine ob pogledu na praske in podplutbe po nekaterih obrazih, kar je dokazovalo, da so fantje resno vzeli začetek sezone in so na predvčerajšnji tekmi dali vse od sebe. Tiho je skoraj zajecljala: »Ali kaj potrebujete? Kava je nižje po hodniku in kantina dela celo noč. Žal vam ne morem povedati nič novega. Stanje gospoda Arturja je nespremenjeno.« »Hvala, znašli se bomo,«  je odgovoril tajnik kluba Tim Carmory.

Medicinska sestra mu je samo pokimala in odšla. Tim se je zamišljeno in z nelagodnostjo obrnil proti Alexu Fortunellu: »Trener, greš ti na letališče ali naj grem jaz?« »Jaz bom šel,« je odločno odgovoril Alex, s prsti je kot že neštetokrat prej šel skozi svoje kratke črne lase. Za hip so se njegove temno rjave oči ustavile na uri, globoko je vdahnil, da se pomiri in vstal. Resni pogledi so pospremili namrščenega glavnega trenerja in nihče od prisotnih mu ni zavidal naloge.

Drobna rdečelaska je sedela na lesenem pragu majhne koče in v naročju držala dveletno deklico. Jutranje sonce se je ujelo v njene lase, da so se svetili in dajali občutek kot bi ji gorela glava. Okoli nje so se udobno namestili otroci in z zanimanjem prisluhnili njenemu pripovedovanju. Glavo je rahlo nagnila na levo in nato na desno, bolel jo je vrat in bila je rahlo utrujena. Ura je bila šele osem zjutraj in po neprespani noči jo je čakal še dolg dan. Vseeno je sedela in otrokom pripovedovala pravljico. Trenutno je imela nekaj minut časa in nesebično ga je ponudila najmlajšim v vasi v kateri je živela že peto leto.  Deklica jo je pobožala po obrazu in morala jo je pogledati ter ji vrniti nasmeh. O bog, kako jih bo pogrešala. Čez pet dni ji poteče pogodba z organizacijo Zdravniki brez meja in čeprav bi lahko podaljšala pogodbo še za eno leto in ostala v hribovitem odročnem delu Peruja, se je odločila, da bo dovolj.

Čas je, da gre domov. Čeprav je sprva hotela iti v Afriko, so jo sem poslali zaradi znanja jezika. Tudi, če je bila v začetku malo razočarana, je hitro vzljubila te ljudi in njihov način življenja. Lažje ji je bilo pri srcu, ker je vedela, da bo na njeno mesto prišel mlad domačin. Fant iz sosednje vasi je doštudiral medicino in že dober teden ga je uvajala v delo. Te ljudi bo pustila v dobrih rokah. Pogledala je po zbranih obrazkih in nadaljevala svojo pripoved. Iz daljave se je slišal motor terenskega vozila. Vse glavice so se radovedno obrnile. Rebecca je počasi vstala, punčko predala ženski, ki je sedela v bližini in naredila nekaj korakov proti vozilu v katerem je spoznala dva člana njihove organizacije, ki sta delala v dolini. Pomahala jima je in pomahala sta ji nazaj. Še preden se je vozilo dokončno ustavilo, je vedela, da je nekaj narobe. »Kaj je?« je vprašala namesto pozdrava. Prišleka sta se spogledala in eden je odvrnil: »Ti pa si direktna.« Rebecca je samo skomignila z rameni in ju povabila naprej, medtem, ko je ena od mamic odpeljala otroke stran. »Žal mi je, Rebecca, a moraš domov. Tvoj oče je zbolel, …, v bolnišnici je na intenzivni negi. Pomagala ti bova spakirati stvari, tudi letalsko karto že imava. Letalo poleti ob treh.« Rebbeca je nejeverno gledala svojega študijskega kolega, s katerim sta se skupaj prijavila v to dobrodelno organizacijo. Nemočno je skomignil z rameni: »Žal mi je, povedal sem ti vse kar vem. Po petih letih ti pripada tudi kakšen dan dopusta, zato te ne pričakujejo več nazaj.« »Pohiteti moramo, ujeti moraš letalo!«  ju je spodbudil k delu mlajši moški, ki se jim je pridružil lansko leto.

 

Alex je s pogledom preletel tablo prihodov in preveril Rebeccin let. Dobro, še deset minut, si je rekel.  Sedel je na klop in strmel predse. Rebecco je videl petkrat v življenju. Že res, da se mu je drobna rdečelaska z iskrivimi zelenimi očmi, zdela luštna punca, a zato ni nikoli spregledal dejstva, da je edinka njihovega lastnika, gospoda Arthurja Burtona. Čeprav je že skoraj dve leti stanoval v veliki družinski hiši Burtonovih, kamor ga je povabil gospod Artur, ko je v njegovem bloku počila cev in je moral kar pošteno prenoviti svoje premočeno stanovanje, se je zdaj počutil zbeganega in nezaželenega. Ko je prenovil stanovanje, ga je Artur prosil naj ostane z njim v veliki hiši, saj ni hotel živeti sam. Tudi Rebecca mu je zatrdila, da je dobrodošel in da je vesela, ker oče ne bo sam. To pa je bila tudi večina besed, ki sta jih, poleg pozdravov, spregovorila. Čeprav nista imela veliko osebnega stika, je dobil občutek, da se Rebecca v njegovi bližini počuti nelagodno.  No ja, mogoče jo je lahko razumel. Upoštevati bi moral svojo visoko, mišičasto postavo s širokimi rameni in ostre, grobe poteze svojega obraza. Dokler se ni usodno poškodoval, je veljal za nemilosrčnega in strah vzbujajočega obrambnega igralca s katerim se ni bilo dobro poigravati. Ravno Artur mu je predlagal naj se poskusi kot trener. Prvo leto je treniral mladince, naslednjo sezono je bil pomočnik v prvi ekipi in naslednje leto je postal glavni trener. Ja, Artur je verjel vanj in ga spodbujal ter  mu pomagal.

V Arturju je našel davno izgubljenega očeta. In ta čudovit moški je zdaj nepremično ležal priključen na aparate. Pred tremi dnevi je čutil, da se mu iztekajo dnevi, zato mu je povedal vse. Povedal mu je, da je vedel, da je bolan in tudi to, da je namerno držal Rebecco zadnje leto čim dlje od sebe in se uspešno izognil skupnim počitnicam. Med drugim, ga je prosil, naj ji stoji ob strani, naj ji pomaga. Saj mu ni bilo težko stati ji ob strani, a ni vedel kako. Tudi to, kako ji povedati, kaj je z očetom, ni vedel, kako naj pove. Čutil je grozo in nemoč. Na tabli je opazil, da je letalo pristalo. Lenobno je vstal in se odpravil proti coni prihodov.  Odprla so se vrata in prvi potniki so prišli ven. Alex je ponovno s prsti šel skozi goste lase in se premaknil bliže vratom. Po mlademu paru s kitaro in starko s smešnim klobukom, jo je zagledal. Oblečena v kavbojke in temno jakno,  z lasmi spletenimi v kito, je delovala kot najstnica in ne odrasla ženska pri svojih dvaintridesetih. Zagledala ga je. Za hipec je zaprla oči in se napotila proti njemu. »Pozdravljeni. Trener Fortunell, …, kaj je z mojim očetom? Nihče mi ni znali povedati kaj se je zgodilo in z letališča nisem mogla klicati, še letalo sem komaj ujela.« Pokimal ji je: »Gospodična Burton,« jo je pozdravil in s tihim glasom odgovoril na zastavljeno vprašanje, »Artur ima tumor na možganih. Leži v komi, priključen na aparate. Ne verjamem, da se bo še kdaj zbudil.  Ni ga bilo mogoče operirati. Ves čas je že vedel in vsem prikrival, upal je, da bo z njim še vse dobro, vsaj dokler ne končate delo v Peruju in se vrnete domov. Žal, ga je čas prehitel.« Vse je povedal hitro in brez ovinkarjenja. Iz roke ji je vzel kovček in jo z drugo roko usmeril proti izhodu. »Mrhovinarji!« je skoraj zarenčal, ko je opazil kako se jima bliža gruča novinarjev. »Ničesar ne povejte,« je zašepetal in jo z roko zaščitniško objel prek rame. Odločno sta stopala proti izhodu. Zdaj so za trenutek bili novinarji deležni pogleda, ki je toliko let zastraševal hokejiste prve lige. Vseeno je pogumna novinarka zastavila vprašanje in nekaj rok z diktafonom se je stegnilo bližje. »Bodite ljudje! Komaj je priletela, ni še videla očeta ali govorila z njegovim zdravnikom. Vi več veste od nje!« je zarohnel Alex in jima s pokončno držo in namenom, da se ne bo ustavljal izboril prostor, da sta lahko šla naprej. Odpeljal jo je do svojega avta na bližnjem parkirišču. Ves čas nista spregovorila niti besedice in ves čas ni umaknil svoje velike dlani z njenega hrbta.

Čutil je, da se je nekajkrat stresla in ni se mogel odločiti ali bo to nasploh zaradi stresa ali je to izključno zaradi njega. Konec koncev, je on imel dobrih meter devetdeset v višino medtem, ko je tudi sam pozabil kako majhna je ona s svojimi meter oseminpetdeset. Opazil je njeno utrujenost in skrb. Ni je hotel še bolj strašiti. Odprl ji je vrata in poskrbel, da je udobno sedela, šele nato je v prtljažnik spravil njen kovček. Videl je, da so jima novinarji in fotografi sledili, a ni se menil za njih. Sedel je v avto in previdno speljal. »Trener Fortunell,« je počasi začela. »Prosim, recite mi Alex.« jo je nežno prekinil. »Mm, …, Alex, hotela sem se zahvaliti za vse kar si storil zame v teh nekaj minutah. In ker si mi povedal naravnost kako je z očetom.« »Malenkost,« je rekel tiho. »Mm, …,  Alex, …,  ali lahko še nekaj prosim?« je prestrašeno vprašala. »Seveda!« je rekel živahno in s strani poškilil k njej. »Ali boš še nekaj časa ostal v hiši? Groza me je, da bi morala živeti tam sama. Prosim.« »Če tako želiš, bom rade volje ostal,« je rekel iskreno in skril presenečenje nad njeno željo. Res je mislil, da se ga ženska boji. Ni je poznal ali razumel, vseeno pa je čutil neko odgovornost do nje. Ne, ni bila odgovornost, si je moral priznati, čutil je bolj željo. Željo, da ji pomaga in v težkih trenutkih, ki se bodo zgrnili nad njo, da ji stoji ob strani.

 

Trenutek preden so se odprla vrata dvigala v nadstropju, kjer je ležal Artur Burton je Alex tiho rekel: »Vsi fantje so v čakalnici,« in ni še dokončal stavka, ko ga je prekinila, »vsi Pantersi so tukaj?« Samo pokimal je njeni zmedenosti. Globoko je vdahnila, si popravila jakno , dvignila brado in z odločnim korakom stopila v smer kamor ji je pokazal. Odlično se je imela pod kontrolo in v hipu je skrila vse svoje misli in strahove. Alex jo je naskrivaj z občudovanjem opazoval.  Odprl ji je vrata in pogumno je vstopila. Vse glave so se v hipu obrnile proti prišlekoma, nekateri so celo vstali iz svojih stolov ali se za korak premaknili bližje. »Pozdravljeni, hvala, da ste tukaj,« je rekla in na hitro s pogledom preletela zbrane moške. Zaslišal se je tihi šepet, s katerim so ji nekateri odzdravili, spet drugi so samo prikimali. V neverjetno kratkem času je skozi steklo opazila očeta. »Oprostite,« je zamrmrala, ko je odločno in pogumno stopila skozi vrata za osebje v hodnik s sobami intenzivne nege. Že je prijela za kljuko očetove sobe, ko je pritekla dežurna sestra: »Oprostite, sem ne smete!« Rebecca se je obrnila ter z resnim izrazom na obrazu pogledala žensko in ravno, ko ji je hotela povedati, da ga ni v tej ustanovi, ki bi ji to preprečil, jo je ženska spoznala: »Oprostite, doktor Burtonova, nisem vas še pričakovala in vas nisem spoznala, takoj bom poslala po osebnega zdravnika vašega očeta,« je rekla nekoliko bolj nežno in se vrnila v svojo kontrolno sobo. Rebecca je vstopila in se rahlo stresla ob tihem piskanju in brnenju aparatov. S pogledom je preletela naprave in vse očetove funkcije, ki so jih le ti beležili. Tudi, če ji Alex ne bi tako odkrito vrgel resnice v obraz, bi zdaj sama ugotovila, da bi bil čudež nad čudeži, da se oče zbudi iz kome. Sedla je na rob njegove postelje in ga prijela za roko, na obraz mu je pritisnila dolg nežen poljub. Zravnala se je in ga opazovala. Le zakaj ni opazila, da se ji oče izmika. Če bi prej prišla, bi imela nekaj časa in bi se lahko pogovorila in vsaj poslovila. Zdaj ji je bilo žal, da je očeta premalokrat vprašala, če se je res držal njenih navodil in stopil do zdravnika.

Dozdevalo se ji je, da očetu peša srce in zadnje dve leti mu je prigovarjala, da mora k zdravniku. Vsakič, ko je pogovor nanesel na temo zdravja, jo je oče hitro potolažil, da skrbi zase in spremenil temo. Še sanjalo se ji ni, da ima oče še kakšne druge težave, kot le s srcem. Iz premišljevanja jo je zdramilo odpiranje vrat. Vstopil je doktor Harwes, očetov osebni zdravnik. Vstala je in ga pozdravila. Stala sta ob postelji in dr. Harwes ji je predočil celotno situacijo. Dal ji je celo mapo s popisom očetovega zdravljenja in pismo, ki je oče napisal za njo v primeru, da pride do česar je prišlo. Rebbeca je prebrala vsako črko in številko iz očetove mape, ko je končala je mapo vrnila doktorju, ki je čisto tiho stal poleg nje. Na koncu je odprla pismo in ga dvakrat prebrala. »Veste, kaj piše notri?« je vprašala zdravnika. »Vem, gospod Artur je hotel, da ga preberem preden ga je zaprl v kuverto,« je sočutno povedal ostareli zdravnik. Samo pokimala mu je in tiho dodala: »Fantom bom dovolila, da se poslovijo od njega.« »Seveda,« ji je odgovoril in potrepljal po rami, »obvestil bom dežurno sestro, ko boste pripravljeni me bo obvestila in prišel bom nazaj.« Ponovno je sedla na rob postelje in ljubeče božala očetovo dlan. Čeprav je bil v globoki komi, mu je izlila svoje srce in se poslovila od njega. Močna, kot je večino svojega življenja bila, je stopila v čakalnico. Zdaj so fantje vsi vstali in jo gledali s strahom. Ponovno je preletela po njihovih obrazih in se zaustavila na Alexu: »Je slučajno moj bratranec tudi kje tukaj?« »Ne,« je odkimal Alex, kljub preziru do pohlepnega in razvajenega moškega je čutil, da zaradi nje, mora oprati njegovo neprisotnost, »bil je zjutraj in nato odšel.« Samo pokimala mu je in ponovno preletela obraze očetovih hokejistov.

V trenutku je čutila, da v svoji nesreči ni sama. Ti tujci so bili tukaj in so čakali, da jim bo povedala kaj spodbujajočega. A žal, ona jim bo iznesla le kruto resnico. »Najbrž veste, da ima oče tumor na možganih. Zapadel je v komo. Pri življenju ga ohranjajo aparati. Pustil mi je pismo v katerem se opravičuje vsem, meni in vam, da nam ni povedal o svoji bolezni. Ni bilo pomoči, lahko je le čakal, da pride do tega, do česar je prišlo. Dovolil je, da ga priključijo na aparate, dokler ne pridem. Zdaj sem tukaj in njegova želja je, da se aparati izklopijo.« Malo je pomolčala in nato še tiše nadaljevala: »Očetovo srce je slabo, trenutno bije samo zato, ker ga spodbujajo aparati. Ko bom izklopila aparate bo konec, mogoče bo utripnilo še nekajkrat mogoče ne. Več kot uro ne bo živel.«  Spet je premolknila in jih vse preletela s pogledom. »Kdor želi, gre lahko v sobo in se poslovi. Ko končate bom izklopila aparate. Tudi takrat ste lahko v sobi, če tako želite.« Z roko je pokazala na vrata, skozi katera naj bi odšli do Arturjeve postelje, nato pa se umaknila k steni. S hrbtom se je naslonila na steno in se zastrmela v prazno. Po licu so ji nekontrolirano stekle debele solze. Počasi si je z roko pokrila oči. Ni hotela jokati, vsaj ne tukaj in ne pred drugimi. A bolečina in žalost sta bili močnejši. Ni se zavedala kdaj točno so jo objele močne roke in jo privile na trd, mišičast prsni koš. Vse zavore so popustile in solze so še močneje privrele na dan. Počasi se je umirjala, tudi solze so se zadrževale le še v kotičkih oči. Čutila je mokroto svojih lic kakor tudi vlažno tkanino majice moškega, ki jo je privijal na prsi. Njegova roka je počivala na njenem križu medtem, ko je druga gladila njen hrbet. Od sramu in nelagodja jo je spreletel srh. Le kdo jo privija na prsi? Ženska intuicija ji je govorila, da je to najverjetneje Alex. Klubski tajnik gospod Carmory je bil nizke in rahlo okrogle postave zato ni mogel biti on. Tudi, če ni bil Alex, bi bil lahko samo eden od očetovih hokejistov. Kdor koli je ta ustrežljivi moški, jo je zdaj bilo sram in ni vedela kako naj mu pogleda v oči. Alex je opazil, da se je malo umirila in jo je tiho, tik ob ušesu vprašal: »Si dobro?« Ta globok glas s sledovi peska in prav posebno melodiko ji je potrdil sume, da se privija na Alexove prsi. Zdaj ji je postalo še malo bolj nelagodno. Od prvega trenutka, ko je spoznala Alexa se je v njegovi bližini počutila zmedeno in napeto. Toliko je bila poštena do sebe, da je priznala, da je za njen nemir krivo dejstvo, da jo je Alex neverjetno spolno privlačil. Nekaj je bilo na tem moškem, ki jo je spravljalo v zadrego. Še zadnjič je posmrkala in pokimala z glavo, ki jo je poskušala odmakniti od njegovega telesa: »Dobro sem.« Za malenkost se je odmaknil od nje. Njegova roka je še vedno počivala na njenem križu, s palcem druge roke ji je obrisal solzo, ki se je ujela v kotiček njenih trepalnic.  Brez besed ji je v roko stisnil robček. V njegovem pogledu je prebrala žalost in razumevanje. Če bi opazila sočutje bi najverjetneje ponovno zajokala. Počakal je, da si je obrisala obraz, nato ji je vzel robček in ga zamenjal s kozarcem vode: »Spij vodo, bolje ti bo.« Kot majhen, nebogljen otrok ga je ubogala.

»Oop, …, oprosti, …, » se je začela jecljajoče opravičevati, »uničila sem ti majico,« je še izdavila. Bilo ji je sila nelagodno in bala se je pogledati po čakalnici polni visokih, postavnih, mišičastih športnikov. »Ni uničena, samo malo je mokra,« se ji je nasmehnil, »nimaš se za kaj opravičevati,« ji je še zatrdil. »Hvala!« je tiho rekla in pogumno pogledala okoli. Presenečena je opazila, da so se vsi obnašali čisto normalno, kot bi se prej nič ne zgodilo, kot, da ne bi zajokala in izlila bolečino iz sebe. Ti tujci so razumeli, niso jo obsojali ali v njej videli cmeravo žensko. Od hvaležnosti bi kmalu ponovno zajokala. Nekajkrat je še pomežiknila in nato sedla na stol kamor ji je pomagal Alex.

 

Odvetnik, gospod Robertson, je stal v hodniku in se tiho pogovarjal z Alexom in Timom. Čakali so na Rebecco. Bil je dan pogreba in vsi so bili iskreno potreseni. »Tukaj ste, ali se princeska še ni mogla pripraviti?« je z vrat robantil John Stiller,  Rebeccin bratranec in edini še živeči sorodnik. Za trenutek je zavladala tišina. Ne, ker bi se kdo zmenil za neotesanega Johna, temveč, ker se je Rebecca začela spuščati po stopnicah. Črna oblačila so še bolje poudarila bledico na njenem že po naravi svetlem obrazu. Bila je utrujena in nenaspana. Ne meneč se za Johna, ki je že odšel in sedel v veliko črno limuzino, jo je gospod Robertson ustavil: »Vem, da ni primeren trenutek, a bojim se, da ti to moram povedati zdaj,« je rekel resno, malo počakal, da mu je posvetila vso svojo pozornost in nato nadaljeval, »mene so napadli tako novinarji, kot lastniki drugih klubov in nazadnje gospod Forman, predsednik hokejske zveze, vsi so hoteli vedeti, kdo je zdaj novi lastnik Black Pantersov.  Tudi tebi ne bodo dali miru, zato je bolje, da veš,« je rekel prijazno. Ko mu je pokimala, da ga posluša in čisto razume o čem se pogovarjajo, je nadaljeval: »Ne bo branja oporoke, ker je oče vse zapustil tebi. Pustil ti je tudi pismo v katerem te obvešča komu je kaj podaril, koliko in zakaj. A za to ne skrbi, vse kar je komu hotel dati, je dal še dokler je bil živ in to so bile le malenkosti.

Za vse je poskrbel, tebi pa samo pustil v vednost.«  Rebecca je nekaj trenutkov molčala nato se je rahlo nasmehnila: »Ali dragi bratranec John ve, da ne bo dedoval nič?« »Artur mu je pred mesecem poravnal kockarski dolg in mu dal nekaj denarja ter našel službo. Pri tem mu je zabičal, da je to zadnje kar vidi od Burtonovega premoženja, da je on svoj dolg do sestre že zdavnaj poplačal in naj se zaveda, da bo od zdaj naprej sam skrbel zase. Bojim se, da John tega ni jemal resno.«  Rebecca se je drobno nasmehnila:  »To bo presenečen, saj pričakuje, da bo dobil Black Panterse in dvorano, ter vsaj polovico ostalega premoženja.« Alex je samo pokimal, saj se je strinjal z njenimi besedami. »To bo presenečen,« je rahlo zlobno pritrdil Tim in pospremil Rebecco do avta.

 

»Gospod Fortunell, lepo vas prosim, poskusite odpeljati Rebecco gor v njeno sobo,« je Alexa prosila drobna rjavolaska, v kateri je spoznal Rebeccino prijateljico Alice. »Bojim se, da je na koncu z živci in lahko se zgodi, da bo znorela in vse nagnala ven iz hiše. Čeprav je ne obsojam. Pred dobro uro je pokopala očeta, zdaj pa jo že zaslišujejo kaj bo naredila s hokejskim klubom,« je čebljala naprej simpatična ženska. »Tudi sam sem že pomislil na to,« ji je odgovoril in se odpravil proti Rebecci. »Se opravičujem, za trenutek vam moram odpeljati gospodično Burton. Nujna zadeva,« je rekel Alex opravičujoče in prijel Rebecco za roko ter jo odpeljal stran. Brez besed jo je popeljal po zavitih dvojnih stopnicah v zgornje nadstropje in v njeno sobo. Ves čas je njeno roko držal na svojem komolcu. Čutil je, da se je hotela osvoboditi njegovega prijema, a ji tega ni dovolil vse dokler nista prišla do vrat njene sobe. Vstopil je za njo in zaprl vrata. Zbegano ga je opazovala.

»Tista drobna rjavolaska, Alice, če se ne motim, mi je naročila naj te rešim pred drhaljo spodaj, ki nima občutka za čast,« ji je pojasnil svoja dejanja. »Hvala!« je rekla in se drobno nasmehnila, »rešil si me zadnji trenutek, predno bi  jih vse skupaj nekam poslala. Rešil si me škandala!« je poudarila zadnjo besedo. Zamižala je in tiho nadaljevala: »Vsak, od nadvse cenjenih gospodov, tako imenovanih očetovih prijateljev, mi je povedal svoje mnenje, kaj naj naredim s klubom in vsak je zatrdil, da sem ženska, ki jo bodo zmleli, če nasveta ne bo upoštevala.« Nemočno se je usedla na posteljo in se po nekaj sekundah vrgla na hrbet, pri tem pa je škrtala z zobmi. »Najbolje, da ostaneš tukaj. Jaz grem dol, da jih pomirim in počasi pospremim domov. Rekel bom, da si dobila hud glavobol in si se umaknila v svojo sobo. Zakleni vrata za menoj,« je še navrgel čez ramo in jo pustil samo. Medtem, ko se je počasi spuščal po mogočnemu lesenemu stopnišču, je opazoval stisnjeno čeljust golmana Jurija Kuznjetskova, prav tako mu ni ušel njegov pogled izpod priprtih oči. Poleg je stal prvi napadalec Thomas Callderman, prav tako ves napet, z roko si je šel skozi malo daljše kodraste rjave lase in se drobno ugriznil v spodnjo ustnico. Vedel je, da so se znašli v nezavidnem položaju ter, da sta njegova hokejista pripravljena na pretep. Še predno je sam uspel stopiti do njiju, jima je pristopil kapetan Richard Fish, kateremu je sledil še prvi branilec Vladimir Petrovov. »Kaj se dogaja?« je Alex tiho vprašal fante. »Stiller je šel čez mejo dobrega okusa. Obnaša se kot bi to bila njegova hiša. Prav tako že daje komande hokejistom kot, da je on lastnik kluba.« Vsi so pomolčali. »Ali obstaja možnost, da je res on podedoval klub?« si je nekdo drznil vprašati. »Ne! Odvetnik, gospod Robertson, je pred pogrebom hotel zavarovati gospodično Burton, zato ji je v pričo naju s Timom povedal, da ne bo branja oporoke, ker je ona edini dedič,« jih je Alex želel pomiriti. »Torej je zaradi tega Stiller besedno napadel Robertsona,« je pripomnil Petrovov. Fantje so se malo pomirili in Alex je lahko s pomočjo gospodinje, gospe Black,  gospoda Robertsona in nekaj Rebeccinih dobrih prijateljev, kosilo po pogrebu privedel h koncu.

 

»Jaz sem,« je rekel Alex, ko je potrkal na Rebeccina vata. Slišal je škrtanje ključa v ključavnici, nato so se masivna vrata odprla. S pogledom ga je povabila naprej. Še vedno je bila oblečena v črne hlače in črno srajco. Lase je iz trde in stroge fige prepletla v ohlapno kito. Mislil je, da bo spala in iz nereda na njeni postelji je vedel, da se je zmotil. Pogled se mu je ustavil na pisanih škatlah s pismi in fotografijami. »Malo sem obujala spomine,« je rekla grenko, »slišim, da se je hrup spodaj umiril. Hvala, res cenim, kaj si vse naredil zame v tem kratkem času,« je nadaljevala resno. »Uspelo mi je, da smo zaključili in so vsi odšli. Trenutno sva sama,« je rekel utrujeno in preslišal zahvalo, saj se mu ni zdelo, da je karkoli naredil za njo. »Lačen sem in ti tudi že cel dan nisi nič jedla, pridi greva v kuhinjo poiskat kaj za pod zob.« »Hvala, ampak res nisem lačna,« mu je odgovorila in zložila pisma nazaj v škatlo ter jo zaprla. Upala je, da ne bo opazil drhtenja njenih rok. Ni si mogla pomagati, a v njegovi bližini je še vedno čutila nemir, srce ji je začelo biti hitreje in kri v žilah ji je zavrela. Nemočno jo je opazoval, zavedal se je, da že dva dni ni jedla: »Nerad jem sam. Prosim pridi in mi delaj vsaj družbo,« jo je poskušal na vsak način zvabiti v kuhinjo. »Družbo ti pa lahko delam,« je rekla in se zasmejala, »ampak samo družbo. Če gospa Black ni pustila kaj užitnega v hladilniku, si z menoj ne boš mogel pomagati. Ne znam kuhati, nikdar me to ni veselilo in do sedaj nisem imela priložnosti ali prave volje naučiti se,«  je rekla opravičujoče. Njen smeh je bil kot balzam za njegova ušesa, še posebno po razburljivem pogrebu in nič kaj prijetnem kosilu po pogrebu. »Nič hudega, jaz rad kuham. Poskusiti moraš moj slavni popečeni sendvič s šunko,« je rekel veselo in se napotil proti kuhinji. Rebecca mu je sledila. Sedla je na visok barski stolček ob pultu in ga opazovala.

Odprl je hladilnik: »Nekaj kuhanega je notri, ampak, ker sem že omenjal moje slavne sendviče, se zdaj ne morem upreti skušnjavi in si narediti enega ali dva.« Brez besed je pred njo postavil lonček s sadnim jogurtom in žličko. Ne meneč se za njo, je začel pripravljati popečene sendviče. S kotičkom očesa je opazil, da se je lotila jogurta. Sam pri sebi se je nasmehnil drobnemu uspehu. Kaj hitro je po kuhinji zaplaval vonj topljenega sira. Videl je, ko se je nasmehnila: »Diši lepo.« »Počakaj, da poskusiš kako je šele okusno,« je rekel na videz resno.  Kmalu sta sedela en poleg drugega in jedla tople sendviče. »Res je okusen in očitno sem bila res lačna in potrebna hrane. Hvala Alex,« je rekla in ga milo pogledala. »Nehaj se mi zahvaljevati, nič takega nisem naredil. Mogoče trenutno vidim sitaucijo z drugačnimi očmi kot ti.« »Mogoče res, a dejstvo je, da sem precej naporna,« je iskreno priznala. Samo odkimal je z glavo in zamahnil z roko, naj se ne ubada več s to temo. Za malenkost se je v njegovi družbi sprostila. Čeprav je še vedno bila malo napeta in na trnih, si je dopovedovala, da je samo privlačen moški, ki je zaradi njenega očeta z njo prijazen in da naj neha pretiravati s svojimi občutki. Njeno napetost, bi si lahko narobe razlagal. Trenutno res ni želela ostati sama v ogromni hiši. S skupnimi močmi sta pospravila in se nato odpravila v prijetno in okusno opremljeno dnevno sobo. Rebecca je sedla v fotelj, Alex pa jima je nalil po kozarček viskija. En kozarček je ponudil Rebecci, ki ga je čudno pogledala: »To, ni pametna ideja!« je rekla resno, »nikdar nisem dobro prenašala alkohola.«

»Doma si, čas je za spanje. En kozarček ti ne bo škodil. Pravzapav mislim, da bi ti v danem trenutku prišel ravno prav, preveč napeta si in potrebuješ trden spanec,« ji je ugovarjal in držal kozarček pred njo, dokler ga ni vzela iz njegove roke. Nazdravil ji je: »Na Arturja!« »Na Arturja!« mu je odgovorila in izpila požirek pekoče pijače. Nasmehnil se je ob njenem skremženem obrazu. Izpraznil je svoj kozarček in ji pomignil naj ga posnema. Gledala ga je v oči, ko je nagnila in izpila vse v enem požirku. »Pridna.« je rekel in ji natočil še en kozarček. »Zdaj pa pretiravaš!« je skoraj zavpila. »Verjami mi, res potrebuješ nekaj, da se boš naspala. Prosim, zaupaj mi.« »Že zdaj čutim alkohol, če spijem še to, ne bom mogla gor v sobo,« se je začela prerekati. »Te bom pa nesel,« se je zakrohotal in ji z glavo nakazal naj izpazni kozarček, ki ga je prejle položila na mizo poleg fotelja. Grdo ga je pogledala in spila vse na eks. »Vidiš, da ima že boljši okus,« je rekel in se ji nasmehnil. Sedel je blizu nje in jo zapletel v pogovor. Še opazila ni, kdaj ji je ponovno napolnil kozarček, a tokrat ni bilo več pomembno in je pridno ispila vsebino brez, da bi mu kar koli oporekala.

 

Tihi zven petk po lakiranem podu je v hipu umiril vse zbrane v veliki klubski konferenčni sobi nad ledeno dvorano. S pričakovanjem so se vsi pogledi uprli v vrata. Vstopila je Rebecca, kateri je sledil tajnik kluba, gospod Tim Carmory. »Dober dan,« je vljudno pozdravila in stopila do usnjenega naslanjača na čelu velike mize, ki je bil last njenega očeta. »Prosim sedite,« je rekla mirno in svojo torbico odložila na veliki stol, sama ni sedla. Pogledala je po zbranih obrazih, se nasmehnila in začela pogovor zaradi katerega ni mogla spati cele noči. »Rada bi se vam zahvalila, ker ste se odzvali mojemu povabila na ta izredni sestanek. Kot veste, so me ljudje s hokejske zveze stisnili v kot in obljubila sem jim, da bo v soboto tukaj tekma, tako kot je v razporedu.

A pred tekmo in pred mojim jutrišnjim nastopom v oddaji gospoda Trevorja Lindsella, moramo doreči še nekatere podrobnosti.« Malo je pomolčala in se s pogledom sprehodila po resnih obrazih najboljših hokejistov, kar jih je trenutno prva liga premogla. »Ta klub, je bil očetovo življenjsko delo. Ustanovil ga je, ko sem bila stara štiri leta. Na Panterse sem vedno gledala, kot na mlajšega bratca. Vem, da je za letos oče načrtoval osvojitev pokala. Zbral je najboljše hokejiste med najboljšimi. A to veste vi bolje od mene,« se je nasmehnila in pri tem pokazala niz bleščeče belih in ravnih zob. »Zaradi tega, sem se odločila, da vam prepustim odločitev o tem v katere vode bo zaplul ta klub. Nočem izdati očetovih sanj ali uničiti njegovega dobrega imena.« Gledali so jo z rahlo nejevero in nerazumevanjem. Malo je pomolčala, jih premerila s pogledom in dodala: »Naj vam razložim. Vem, da je hokej moški svet. Dobro vem tudi to, da ste hokejisti eni najbolj vraževernih ljudi. Ženske pa naj bi prinašale nesrečo. Prav tako vem, da vsak vodja lahko ukaže ljudem pod seboj, da nekaj naredijo, lahko jih v to prisili. A stvar je v tem, da prislila ne prinaša zagotovljenega uspeha. Nezadovoljni ljudje in tisti, ki ne sodelujejo prostovoljno, so v resnici neuspešni in neučinkoviti. Zato vas bom prosila, da zavoljo vas samih na prvem mestu in nato zavoljo kluba, oziroma v spomin na mojega očeta in šele nato zavoljo mene, premislite in pri sebi odločite kaj želite.« Spet je malo pomolčala, stala je zravnano pred njimi, jim dovolila pogled na svoj obraz brez čustveno varovalne maske, kakršno je nosila na pogrebu. Odločno je nadaljevala: »Izbirali boste med lastnikoma kluba. Na eni strani sem jaz, na drugi strani je gospod Joshua Crow.

Gospod Crow je uspešen, pošten in časten poslovnež ter ljubitelj hokeja. V kolikor ne morete sprejeti mene za šefico kluba, vas bom prodala njemu. Od vseh, ki so mi ponudili tako in drugačno sodelovanje je on edini, kateremu bi zaupala vajeti očetovih sanj. Res sem ženska, ki je bila vzgojena kot princeska. Hodila sem na ure plesa in klavirja, a nikdar mi ni bilo omogočeno priti v dvorano. Hokej imam rada, z vsem srcem bi rada vodila ta klub, a dejstvo ostaja, da o hokeju ne vem nič. Še huje, zdaj se tukaj pogajam z vami, a vas ne poznam. Dobesedno ne vem kdo ste! Prebrala sem pogodbe in očetove pripombe, zato bi znala našteti vsa vaša imena in mogoče igralno mesto ter znesek iz pogodbe, a tega nikakor ne bi mogla povezati z obrazom. Pet let civiliziranega življenja je šlo mimo mene. Še drsati ne znam. Če bi se odločili, da lahko ostanem bi me morali naučiti vsega o vodenju kluba in hokeju.« Spet je preletela nejeverne obraze in trde poglede. »Premislite. Hočem, da letos osvojite pokal, zato vam ne bom stala na poti do njega. Premislite koga hočete za krmilom, mene ali gospoda Crowa. Prosim, odločite se do jutri do enajstih dopoldne, kajti tudi jaz moram obvestiti določene ljudi in seveda tukaj je še tisti nesrečni tv šov. Hvala za vaš čas.« Pogledala jih je, počasi vzela svojo torbico in se z odločnim, samozavestnim korakom odpravila domov.

 

Grobo tišino je prekinil Jurij Kuznjetskov: »To pa je pogum. Pride in nam v obraz zabriše, da ne ve niti to kdo smo, pri tem pa še pove, da se je pripravljena od nas vsega naučiti. In še k Linsellu gre, saj jo bo raztrgal. Kot sem rekel, to je pogum! Kapo dol pred gospodično Burton, prekašala je očeta. Jaz bom vsekakor branil Panterska vrata za njo.« Skrušeno je pogledal kapetana Richarda Fisha in se mu z grimaso opravičil, da je on prvi spregovoril. Vsi so vedeli kakšen vročekrvnež je Jurij in nihče mu ni zameril besed. Nekateri so celo prikimavali v odobritev njegovih besed. »Mislim, da si gospodična Burton zasluži priložnost. Poleg tega bomo z njo na čelu spet nekaj posebnega v ligi in prav veselilo bi me, če bi ji uspelo ponižati in spraviti na kolena tiste domišljavce iz hokejske zveze,« se je zasmejal Fish. Ostali so spet prikimavali in mrmrali. Resnici na ljubo so se že včeraj, ko je Alex potrdil, da je klub njen, dokončno sprijaznili z dejstvom, da jih bo vodila ženska. Njena ponudba je prišla nepričakovano.

Ujela jih je   nepripravljene. »Predlagam, da glasujemo. Naj roke dvignejo tisti, ki so proti gospodični Burton in so za to, da nas prevzame gospod Crow,« je odločno rekel Tim. Gledal je po odločnih obrazih hokejistov: »Ali je kdo proti gospodični Burton?« je ponovil vprašanje. Zdaj so se moški začeli gledati med seboj. Po kratki tišini je ponovno spregovoril Fish: »Očitno smo enoglasno sprejeli, da nas bo vodila gospodična Burton.« Spet se je videlo prikimavanje in slišalo mrmranje odobritve. »Čez pol ure se začne trening. V soboto bo treba zmagati in sobota je pojutrišnjem. Predlagam, da resno odtreniramo, potem pa naročimo hrano v veliko hišo Burtonovih in gremo tja povedati šefici našo odločitev, ter jo pripravimo na srečanje z Linsellom. Veliko se bo morala naučiti v izredno kratkem času!« je spet spregovoril kapetan moštva. »Ko smo že pri učenju, mislim, da si tudi naša šefica zasluži hokejski krst. V soboto bo njena prva tekma, lahko bi jo obdarili!« se je smejal Jurij. »Kaj si imel v mislih?« ga je vprašal Thomas Callderman, ostali pa so napeli ušesa, kaj je tokrat pogruntal ta vročekrvni burkež. »Kupimo ji lahko drsalke, poleg pa damo še urnik učnih ur. Pred našim dopoldanskim treningom je dvorana prazna, lahko bi jo izkoristili za učenje, seveda vsak dan dobi drugega učitelja, dokler ne pridemo vsi na vrsto.« se je zdaj Jurij že krohotal. Smeh se je pomešal s ploskanjem in splošnim veseljem.

images

 Rebecca je stala pred vrati velike dnevne sobe in se rokovala z vsakim posebaj. Rokovanje je trajalo malo dlje, saj ji je vsak moški ob stisku roke povedal poleg imena še priimek, vzdevek, igralno mesto, koliko dolgo je v klubu in še kakšno malenkost za povrh. Ko je še zadnji v vrsti izpustil njeno roko, se je vidno zbegana obrnila proti svojim hokejistom, ki so se udobno namestili po prostoru. Vstopil je Alex in pomignil trem športnikom: »Hrano so pripeljali.« Vsi trije so se urno dvignili in odkorakali iz sobe. »Hrano?« je zbegano vprašala Rebecca in pogledala Fisha. »Po treningu smo vedno lačni.« je kapetan mirno skomignil z rameni in požrl pripombo, ki jo je imel na vrh jezika, da je po njegovem mnenju, njihova šefica malo presuha in bi lahko začela malo bolj jesti.

Vsekakor, če se bo družila z njimi, bo morala tudi jesti z njimi in ker je njih vedno obkrožala nenormalno velika količina hrane, bo posledično tudi ona pridobila kakšen kilogram. Alex se je prerinil mimo nje in ji pod nos pomolil veliko škatlo polno zavitih tortiljev. Ni se uspela še zbrati, ko ji je nekdo v roko potisnil krožnik poln hrane. »To je preveč zame!« je protestirala ampak njena pritožba je naletela na gluha ušesa, vsi so imeli opravka s krožniki. Ob pogledu na dnevno sobo polno moških, ki uživajo v hrani se je nasmehnila, vdala v usodo in ugriznila v svojo tortiljo. Pojedla je kolikor je mogla in počasi svoj, še vedno poln krožnik, odložila na servisno mizico.

Ujela je Alexov pogled in odkimala, da res ne more več. Iz zadrege jo je rešil dobro znani glas: »Se opravičujem, da motim, a samo za hip bi pozdravil Rebecco.« Rebecca se je obrnila in zacvilila: »David!« ter stekla k svojemu najboljšemu prijatelju v objem. David jo je sprva močno objel in jo nekaj časa zadržal v objemu, šele potem jo je malenkostno odmaknil: »Kako si?« »V redu sem, res,« je tiho rekla in ga gledala v oči. »Oprosti, res nisva mogla priti prej,« jo je opravičujoče spustil iz objema. »Hej, nehaj, vem, da nista mogla priti. Hvala, da sta zdaj tukaj,« mu je odgovorila in tesno objela Trisho, Davidovo ženo in svojo prijateljico še iz vrtca. Ko sta se ženski končno nehali objemati in šepetati je David prevzel besedo: »Vidim, da si zasedena, če nimaš nič proti, bi si za tokratni obisk prisvojila tvoj zeleni apartma zgoraj?« »Normalno, da bosta spala tukaj in zeleni apartma je vajin dokler si ga bosta želela!« je rekla na videz jezno, potem pa bolj prijazno razložila, »to so moji hokejisti in prišli so me pripraviti na jutrišnji tv šov pri Linsellu .« »Vidim, da so fantje z zdravo logiko in upam, da bodo vstrajali, da poješ vse kar so ti naložili na krožnik.« je rekel David in pokimal proti krožniku, ki ga je prej odložila. »Hej, pojedla sem toliko kolikor sem lahko, nehaj!« ga je napadla nazaj. »Si se zadnje čase kaj pogledala v ogledalo?

Presuha si!« »Nisem!« »Koliko kilogramov imaš? 35 s posteljo vred?« se ni dal David, še posebno ne zdaj, ko je ugotovil, da so mogočni športniki na njegovi strani. »50 kilogramov imam in dobro veš, da je to za mojo višino čisto dovolj. Počutim se dobro in res ne razumem zakaj bi morala postati bajsa, da bi bil ti srečen!« mu je zabrusila. »Nisem rekel, da postani bajsa, rad bi videl, da začneš jesti in si nehaš ogrožati zdravje.« »Zdrava sem!« mu je zasikala nazaj. David jo je, vdan v usodo, da ne bo nič dosegel, nemočno pogledal. Trudil se je nasmehniti: »Če jaz kaj vem je Linsell ženskar in gleda za vsako, ki nosi krilo. Predlagam, da oblečeš kakšno oprijeto oblekico in ga potisneš na kolena. Saj veš, da moški padamo na lepe in nedostopne ženske,« je poskušal spremeniti temo pogovora. Spomnil se je nečesa in se nagajivo nasmehnil: »Razgali ramena!« Rebeccin obraz je v trenutku okamnel: »To, je bila pa neslana šala David!« »Ne, ljubica, resno sem mislil, premisli, videla boš, da te nisem hotel užalit in prizadeti ter, da imam mogoče prav.« »Ne in ne, nikakor ne bom kazala ramen. … Lahko pa ti pokažem novo tetovažo,« je rekla izzivalno in začela dvigovati hlačnico elegantnih hlač.  Vse oči so se zastrmele v njeno tetovažo treh metuljev, ki so razprli krila od njenega gležnja navzgor po nogi. Barve so se prepletale in ustvarjale čudoviti prizor. »Končno sem naredila tattoo, katerega sem si že od nekdaj želela. Res, da sem potrebovala skoraj deset let, da je prišel na vrsto, ampak se je splačalo. Danes so barve boljše kot pred leti,« se je smehljala. »Vau, dobra tetovaža!« je pripomnil nekdo od hokejistov. »Res je dobra. To bo zdaj četrta, če se ne motim?« se je oglasil David in jo izzivalno gledal.

Vrnila mu je prezirljiv pogled: »Hvala.« »Četrta? Pokaži še ostale!« je bil direkten Jurij in stopil bliže, da si dobro ogleda prelivajoče barve. Pogledala je po zbranih obrazih. Opazila je zanimanje in pričakovanje, zato je skomignila z rameni in se obrnila s hrbtom proti večini, dvignila lase in na vratu se je pokazala drobna vila v sedečem položaju, na vilini dlani je sedel metulj. Pogledala je po sobi in vprašala: »Ste videli, lahko pokažem naslednjo?« Ko so ji pritrdili, se je spet obrnila in začela odpenjati hlače. Rahlo jih je spustila in poleg povlekla še rob svetlo rdečih, svileno – čipkastih spodnjic. Marsikateremu moškemu je zastal dih. Na razgaljeni koži se je delno prikazal prežeči tiger. Delno je bil skrit za spodnjim perilom. Le, če bi se razgalila do konca bi ga lahko uzrli v celoti. To pa ni želela. Ni se spodobilo. »Zadovoljni?« jih je nežno vprašala in si popravila obleko. Spet je bila elegantna in na videz poslovna ženska. »Kaj pa četrta tetovaža?« je vprašal Callderman, ki je prvi prišel do sape. »Tista je stara deset let in jo ne kažem. Žal,« je rekla hladno. »Strahopetka!« jo je podražil David. »Če ti tako misliš. Ljudje je ne razumejo. Meni osebno pomeni ogromno in zato jo skrbno varujem in ne razpravljam o njej. Konec debate.« »Tvoji hokejisti zaslužijo, da jo vidijo.« se ni dal David. »Ne bodo razumeli.« »Daj jim priložnost, še vedno jim lahko razložiš,« se je zdaj vmešala Trish, ki je prav dobro vedela kako bolečo temo so načeli. »Rekla sem ne in konec!« jezno je sedla v prazen fotelj. »Mislim, da ste me hoteli pripraviti za Linsella,« je bolj umirjeno pogledala Alexa. »Šefica, se opravičujem, a zdaj ste fantom podžgali domišljijo in mislim, da bi bilo pošteno, da nam pokažete in razložite še ta tattoo.

Tudi mi se bomo razgalili pred vami,« je vljudno poskusil Fish. »V vsakem pomenu besede,« je tiho dodal Jurij, ko je pomislil na njeno prisotnost v njihovi slačilnici in razlegel se je prijeten smeh. Tudi Rebecca se je nasmehnila, še sama ni vedela zakaj jo je pogovor o tetovaži tako razburil. »Ok, dogovorimo se tako, če zmagate sedem tekem zapored, vam pokažem tattoo in razložim kaj mi pomeni,« je izzvala Fisha. Le ta jo je ocenjujoče gledal: »Bodimo realni, tri tekme,« ponudil ji je svojo dlan za potrditev stave.

Čez njeno glavo je opazil Davidov sugeriranje s pantomimo in nazorno pokazanih 5 prstov. »Šest!« je bila neomajna Rebecca in še vedno držala svoje dlani prekrižane na prsih. »Štiri!« se ni dal Fish. »Pet!« je rekla Rebecca in mu ponudila svojo dlan. »Pet,« se je nasmehnil Fish in ji stisnil dlan. Po sobi se je razleglo ploskanje. »Škoda, da šefica ni trenerjev tip ženske, s takim temperamentom bi bila prava zanj,« je zamrmral Vladimir Petrovov, katerega so raje klicali Vlad. »Le glejmo, da trenerja napišemo prvega na koledarček njenih učnih ur drsanja. Kdo ve kaj se lahko iz tega izcimi?!« je dodal Jurij in se zahihital. »Mogoče mu odstopimo tudi drugo in tretjo uro, samo pametno moramo načrtovati.« se je v pogovor vmešal Timy Somersham, branilec drugega napada.

 

Rebecca je skozi debelo, temno modro zaveso zaodrja kukala v studio. S pogledom je objela dva velika temno rjava, usnjena fotelja in majhno mizico med njima. Gledalci so napolnili studio. Za tokratno oddajo so morali prinesti še dodatne klopi in stole. Slišala je, da se je tokrat prijavilo veliko več ljudi kot po navadi. Koliko ji je godilo, da so se ljudje zanimali za njo, toliko bolj jo je bilo strah. Tolažila se je, da je večina od njih samo radovedna. »Pripravljena?« jo je vprašal Trevor Linsell, se ji ponovno zapeljivo nasmehnil, ji pomežiknil in stopil na oder. V studiu je završalo, razlegali so se vzkliki pomešani s ploskanjem. S pogledom je spremljala vase zagledanega voditelja, ki jo je zadnjih petnajst minut odkrito zapeljeval. Uboga para, še sanjalo se mu ni, da je s svojim osladnim in priliznjenim obnašanjem dosegel ravno nasprotno od želenega. S svojimi drobnimi, okroglimi, modrimi očmi je preletel publiko in jim veselo mahal. Tudi čevlji narejeni samo zanj z rahlo petko, niso mogli povišati okroglo postavo visoko borih 160 centimetrov. Dobro ukrojena temno siva obleka je sicer skrila nekaj kilogramov, a še vedno ni mogla pričarati skladne in atletske postave, ki si jo je Linsell nadvse želel. Nehote ga je primerjala z Alexom. Šlo ji je na smeh in ni si mogla razjasniti dejstva, da je bil Linsell zaželen pri ženskah. Uprla se je želji, da bi skomignila z rameni in ga v celoti prezrla. Škandala si ni mogla privoščiti, vsaj za zdaj še ne. Odločila se je za prijazen in uglajen nastop, tak, kakršen je primeren za mlado in uspešno žensko iz vplivne družine. Vsaj enkrat bo uporabila vse, kar se je morala naučiti o lepem vedenju. Mama bi bila ponosna, če bi videla, da je njen trud obrodil sadove.

»Pripravljena?« jo je zdaj vprašal režiser, saj je Linsell začel govoriti o njej. Vsak čas bo morala stopiti na oder. Vesela je bila, da se je odločila in na oddajo prišla sama. Aleks je predlagal, da bi jo spremljal tajnik kluba Tim, a ga je zavrnila. Prav tako ni dovolila Davidu in Trish, da gresta z njo. Ni želela, da bi kdor koli pomislil, da potrebuje nekoga, da jo bo držal za roko. Vesela je bila, da so Pantersi imeli trening. Upala je, da si bodo kasneje ogledali posnetek. Niti zavedala se ni, da so trening zaključili nekoliko prej in so zdaj vsi sedeli pred velikim zaslonom v njihovi slačilnici. Trevor Linsell je povedal kup slavospevov in nato z roko pokazal proti mestu kjer je stala. »Zdaj, pojdi!« ji je ukazal režiser in brez premišljevanja je zakorakala na oder. Na obraz si je nadela vesel izraz in z visoko dvignjeno glavo ter odločnim samozavestnim korakom stopila proti ponujeni roki domišljavega voditelja. Nežno in hitro ga je poljubila na lica, nato pa s pogledom preletela publiko in se jim zapeljivo nasmehnila. Požela je še večji aplavz kot Linsell pred nekaj trenutki. Linsell vesel odziva publike, ki je obljubljal uspeh te oddaje, je Rebecci ponudil roko in jo pospremil do njej namenjenega fotelja. V slačilnici Pantersov je vladala tišina.

V tenutku, ko je kamera posnela njihovo lastnico je večina, še vedno prepotenih športnikov, globoko vdahnila. Čez nekaj trenutkov so začeli dihati in takrat se je marsikateremu iz ust izvil še droben žvižg. Aleks je strmel v ekran z napol odprtimi usti. Nekaj trenutkov kasneje, ko je prišel k sebi, je z zadrego pogledal po svojih varovancih. Na njegovo srečo so bili tudi sami presenečeni in nihče ni opazil njegovega strmenja. Aleksu ni bilo čisto jasno, kako je lahko v trenutku tako močno poželel to žensko. Rebecca v ničemer ni bila podobna ženskam, katere so grele njegovo posteljo. Preprosto, Rebecca ni bila njegov tip ženske. Nič ni imela skupnega z visokim, dolgonogim, temnookim in temnolasim barbikam. Vseeno, ko jo je zdaj zagledal, je spoznal, da pod strogimi, poslovnimi kostimi ali širokimi puloverji in kavbojkami skriva zapeljivo telo. Z lasmi spetimi v visoko figo in nekaj kodrastih pramenih ob obrazu ter nežno nanesenimi ličili, je delovala zelo uglajeno in nedostopno. Bež oprijeta mini oblekica s tričetrt rokavi in visokim valovitim ovratnikom je poudarila njeno žensko postavo in prvič ji je pritrdil, da ni presuha, čeprav bi se vseeno lahko zredila za nekaj kilogramov. Vedel je, da visoki rjavi škornji, ki se v celoti skladajo z modnim pasom, skrivajo prelep tattoo. Spomnil se je tudi tetoviranega tigra in kri mu je še hitreje zakrožila po že vzburjenem telesu. Na njegovo srečo so se vsi zagledali v ekran. Vse je zanimalo kako se bo izšel intervju.

 

Linsell in Rebecca sta se vljudno pogovarjala. Vzdušje v studiu je bilo prijetno. Rebecca je ostala prijazna, dobrovoljna in olikana, čeprav je Linsell poskušal z bolj pogovornim in prostaškim pristopom. Vse, kar je dosegel, je bilo to, da so ljudje še bolj občudovali žensko, ki se je našla v moškem svetu. V tem intervjuju je Linsell padel v očeh publike, pokazal jim je, koliko je v resnici primitiven. Čutil je, da ga bo ta oddaja stala nekaj ugleda, zato je hotel na vsak način spustiti še Rebecco in dokazati, da ni dorasla moškemu svetu hokeja. »Kakšno taktiko imajo Pantersi za soboto? Kako bo postavljena ekipa?« je poskusil z direktnimi vprašanji. Rebecca se je rahlo nasmehnila: »Ali mogoče navijaš za Red Sockse in hočeš izvabiti podatke?« »Veš, da ne,« se je zasmejal Linsell, saj je čutil, da je načel nerodno temo. »Pantersi imajo vedno isto taktiko, …, igrajo na zmago!« je rekla resno. »O postavitvi napadov priznam, da ne vem kaj ima trener Fortunell v mislih. Moj oče mu je od nekdaj zaupal in ne vidim razloga, da mu ne bi tudi jaz. Konec koncev, so Pantersi začeli sezono  s tremi zmagami, kar pomeni, da vsi opravljajo svoje delo najbolje kar lahko. Verjamem, da bo trener Fortunell sestavil zmagovalno kombinacijo.« Malo je pomolčala, Linsell je ravno hotel napasti naprej, ko je dodala: »Seveda, veliko bo odvisno tudi od zdravniške ocene dr. Melbourna.

Dva igralca imamo poškodovana, njun nastop je še vprašljiv.« se je zavestno zlagala. Alex je ob tej njeni izjavi dvignil obrv in pogledal oba domnevno še vedno poškodovana igralca. Njegov pogled se je ustavil na dr. Melbournu, ki se je nasmehnil s pripombo: »Pametna punca.« Vsi Pantersi so vedeli, da so se po dopoldanskem treningu Alex, Rebecca in dr. Melbourne  kar nekaj časa pogovarjali o poškodbah in o obeh igralcih, katerima je na koncu dr. Melbourne dovolil, da sta se udeležila popoldanskega treninga. »Zdaj imate dva zdravnika v ekipi,« je nadaljeval Linsell, »boš mogoče sama prevzela zdravniški nadzor nad hokejisti?« »Oh Trevor, to je pa takšno vprašanje, kot bi me vprašal ali bom katerega o fantov postavila na klop, da bom lahko sama zaigrala,« se je nasmehnila Rebecca. »V ekipi ima vsak svoje mesto in svojo nalogo in tako bo tudi ostalo. Dejstvo, da sem zdravnica po poklicu ne spremeni moje vloge lastnice ekipe. Res pa, da pričakujem, da bodo Pantersi najbolj zdrava ekipa. Dr. Melbourne bo skrbel za morebitne poškodbe, za katere upam, da jih bo čim manj, jaz pa za splošno zdravje, prehlade in podobno,«  se je zdaj spustila na njegov nivo. V dvorani so se zasmejali. Nekaj časa se je pogovor še vrtel okoli hokeja in Linsell ji ni mogel do živega. Čeprav jo je sprva podcenjeval, ji je zdaj moral priznati vso čast. Po zaključnih besedah intervjuja in odjavni špici je Vlad še malo strmel v ekran in nato smrtno resno pripomnil: »Če sem prav slišal, je šefica ravnokar potrdila, da imamo osvojene tri zaporedne zmage, torej še dve in izgubila bo stavo.« Po slačilnici se je razlegel vesel smeh.

 

Alex je pripeljal domov v veliko družinsko hišo Burtonovih. Zapeljal je na svoje parkirno mesto in se podzavestno skremžil, saj Rebeccinega majhnega rdečega športnega dvoseda ni bilo na parkirišču. Do sedaj bi že morala priti. Pomislil je, da je šla z Linsellom še na pijačo. Ali je mogoče, da ženska, kot je Rebecca podleže čarom zapeljivca, kot je Linsell. Začutil je rahlo ljubosumje. Ne, se je hitro popravil, to ni ljubosumje, to je zato, ker jo je imel za dobro prijateljico in ga je skrbelo za njo. Vseeno se je oglasila njegova vest, ki mu je prigovarjala, da mu je Rebecca še preveč všeč in da bi veliko raje videl, da je njegova ljubimka kot samo prijateljica. Na koncu mu ni niti bilo pomembno zakaj, pomembno je bilo, da je ni bilo še domov in to njemu ni bilo všeč. Ves nejevoljen je prijel za kljuko vhodnih vrat, ko je opazil odsev žarometov, kar je kazalo, da je na dovozno pot zapeljal avtomobil. Upal je, da je Rebecca. Vstopil je v hišo in že z vrat ga je brez pozdrava ogovoril David: »Si gledal? Si videl? Zmlela ga je.« »Vsi smo gledali. Dobro se je odrezala. Prav vsi smo ponosni na njo!« je z žarom odgovoril Alex. Natočil si je kozarec viskija in se udobno namestil v fotelj obrnjen proti vratom. Ravno sedel je, ko je slišal odpiranje in zapiranje vrat. Sledil je zven njenih petk po marmornih tleh hodnika. Vstopila je v sobo. Alexu je že drugič v tem večeru vzelo sapo. Ni mogel verjeti, da je v živo delovala veliko bolj seksi kot na televizijskem ekranu. Nasmehnila se je in s pogledom zaobjela vse tri prijatelje: »Ste gledali?« »Fantastična si bila!« je iskreno rekla Trish. »Za uspešen nastop je treba nazdraviti,« je rekel David in ji v roke potisnil kozarček viskija. Alexu in sebi je dolil žgočo tekočino v prazna kozarčka ter dvignil svojega: »Na Panterse in na njihovo novo lastnico!« »Na Panterse in na Rebecco!« sta skoraj v isti glas rekla Alex in Trish.

»Na Panterse in na dobre prijatelje!« je rekla Rebecca in izpila svoj kozarček na eks. »Hej punca, to je viski, počasi,« se je zasmejal David. Rebecca ga je samo grdo pogledala: »Alex mi je dal kratek tečaj pitja viskija, še vedno ga ne prenesem veliko, a po vseh dogodkih in srečanjih sem najbrž upravičena do še enega spodrsljaja,« je rekla malo žalostno. »Kaj se je še zgodilo?« je na videz mirno vprašal David. Rebecca je sedla v fotelj in za trenutek zaprla oči. »Moj dragi bratranec, me je počakal po oddaji. Ne prenese dejstva, da sem vse dedovala jaz.« Stegnila je roko proti Davidu: »Prosim še enega in danes se ne bom več pogovarjala o Johnu.« Ustrežljivo ji je nalil in jo z zanimanjem opazoval, ko je tudi ta viski popila na eks. Hotel ji je naliti še enega, a ga je ustavila: »Hvala, to bo dovolj, ne bi rada, da me mora spet Aleks nesti v sobo,« je nedolžno in rahlo v zadregi pogledala Alexa. Trish in David sta se samo muzajoče spogledala in nato vprašujoče pogledala Aleksa, ki je samo skomignil z rameni in z rahlim nasmeškom na ustnicah prikimal. Upala je, da se rdečica ni razlila po njenem obrazu, saj ni želela podrobno razlagati svojih pijanih spodrsljajev. Seveda, po tretjem viskiju je imela dokaj čisto glavo, a to ji ni pomagalo, da bi lahko normalno hodila. Kaj hodila, še vstati ni mogla. Ko ji je Aleks pomagal vstati, se je zamajala in on jo je dvignil v svoje naročje in z njo odkorakal proti spalnicam. Nesel jo je kot bi bila peresno lahka. Vrtelo se ji je v glavi in v trenutku, ko je dobila občutek, da bo padla iz njegovega naročja se je tesno privila na njegove prsi. Močno ga je objela okoli vratu in mu glavo naslonila na ramo. Mižala je in stiskala zobe. V nosu je čutila njegov mamljivo moški vonj. Srce ji je noro utripalo v prsih. Ko jo je odložil na posteljo in jo začel sezuvati se je uprla. Že tako ji je bilo nerodno.

Bila je zbegana in borila se je sama s seboj ali naj ga takoj napodi ven iz sobe ali naj ga povabi v posteljo. Ni ji hotel olajšati muk, le kako bi jih lahko, ko pa se ni zavedal njenih misli, ali pa mu je v takem stanju vse razkrila? Ljubi bog, le zakaj je dovolila, da jo je napil?! Čeprav mu je zatrdila, da se bo že sama spravila v posteljo je ni pustil same. Sezul ji je čevlje, slekel hlače in ji srajco zamenjal za bombažno mikico. Položil jo je na blazino in toplo pokril. Zaželel ji je še lahko noč in jo pustil samo. Na njeno srečo naslednje jutro ni rekel niti besedice in se je zelo vljudno obnašal. Vsaj toliko ji je olajšal neprijetno situacijo. »Hej to mi sploh ni bilo težko, kadar koli potrebuješ pomoč sem ti na voljo,« jo je Alexov glas predramil iz spominov. »Hvala, a mislim, da imam dovolj ponižanj za nekaj časa,« se je iskreno nasmehnila. »Jaz nisem opazil, da bi se kadar koli, za kar koli ponižala. Resno sem mislil, ko sem rekel, da sem ti vedno na voljo,« je rekel počasi z nagajivim nasmeškom, ki ni skrival njegovega poželenja. Rebecca ga je nekaj trenutkov gledala, nato pa, kot, da ni nič opazila obrnila pogled k Trish, srečna, da prijatelja nista mogla videti Alexovega pogleda, saj še sama ni vedela ali si ga zna prav razlagati.

 

Še petnajst minut je ostalo do izhoda hokejistov na ledeno ploskev. Rebecca je skozi zatemnjeno okno očetove pisarne opazovala dogajanje v dvorani. Iz zvočnikov je prihajala glasna glasba. Dvorana je bila že skoraj polna in gledalci so še prihajali. Vedela je, da so prodali vse karte in če bi dvorana imela še več prostora, bi jih lahko prodali še več. Pogled se ji je ustavil na domači navijaški tribuni, ki je žarela v domačih barvah Pantersov, v črno zlati kombinaciji. Tudi sama se je potrudila in oblekla v domače barve. Črne oprijete hlače in črni škornji z visoko petko ter zlat puli so poudarili njeno žensko zaobljeno postavo. Svoje dolge kodre je razčesala in jih pustila, da so prosto padali po hrbtu. Izbor blaga je športnim oblačilom dodal eleganten pridih. Čeprav je bila zelo samokritična, je morala priznati, da se je sebi zdela privlačna. Skozi glasbo se je do nje prebijal tudi zvok navijaških bobnov. Srh jo je spreletel po vsem telesu. Pred začetkom, se bodo z minuto tišine spomnili pokojnega Arturja, ki je v hokejskem svetu veljal za legendarno osebnost. Veliko ljubiteljev hokeja je prišlo spodbujat domače hokejiste, a veliko jih je bilo tukaj tudi zaradi nje, prišli so potešiti svojo radovednost. Opazila je nekaj transparentov, na katerih je pisalo: »Rebecca Burton srečno!« ali »dobrodošla Rebecca!« Drobne geste zvestih navijačev so jo ganile skoraj do solz.

A danes bo morala biti močna. To je njena prva tekma. Samo upala je lahko, da bodo fantje danes zmagali in ji s tem omogočili lažji vstop v moški svet hokeja. Iz premišljevanja jo je zdramil Timov glas: »Čas je, da fantom nameniš nekaj besed preden odidejo na ledeno ploskev.« Samo pokimala mu je in skupaj sta odkorakala proti slačilnici. Pred vrati je pogledala Tima, globoko vdahnila in mu pokimala, da odpre vrata. Samozavestno je vstopila. Vsi pogledi so se uprli v njo. Fantje so v popolni opremi sedeli po klopeh. Alex je stal na sredi slačilnice pred njimi. Očitno je zmotila njegov govor ali razlago taktike. Kapetan Fish je vstal in naredil korak proti Rebecci. »Oh, prosim Fish, sedi. Danes sem z namenom, da znižam razliko med vami in svojo nizko postavo, obula deset centimeterske petke. Zdaj vidim, da je to bilo brez kakšnega koli smisla. Ko ste v popolni opremi sem še večji drobižek, kot drugače. Od daleč ne delujete tako ogromno,« je morala priznati. Fantje so se zasmejali. »Aleks, prekinila sem te, prosim nadaljuj,« se je nasmehnila trenerju, ki jo je z zanimanjem opazoval. »Pravzaprav sem končal,« se ji je nasmehnil nazaj. »Potem, pa bi vam zaželela vso srečo danes. Ne pozabite v kolikor hočete videti moj tattoo, boste morali zmagati. Srečno!« »Hvala v imenu vseh,« je rekel Fish in ponovno vstal. »Nismo pozabili na stavo, pravzaprav smo vsi slišali, da si javno priznala, da imamo že tri zmage, danes bo četrta in v sredo na gostovanju, ko dosežemo peto, bo stave konec,« vsi so mrmraje potrdili kapetanove besede ter jih podprli z udarjanjem palic ob tla. »To, bi rekla, da ni pošteno!« je vzkliknila in premerila njihove zadovoljne obraze. Namrščila se je: »Čeprav imate prav, pet zaporednih zmag, je pet zaporednih zmag in stava je stava.« Malo je pomolčala in nato resno nadaljevala: »Le glejte, da danes zmagate.« S pogledom jih je vse preletela in videla, da razumejo, kaj bi današnja zmaga pomenila za njo in njen vstop v hokejski cirkus. »Vsak hokejski novinec mora skozi krst,« je rekel Fish, »tudi ti nisi izjema. Za dobrodošlico smo ti kupili darilo. Tvoj krst pa bo uporaba tega darila,« se je zabaval Fish. Tim je prinesel veliko škatlo in jo dal Rebecci. »Od fantov,« ji je rekel. Presenečeno je pogledala po muzajočih se hokejistih. Škatlo je položila na tla in počasi snela veliko zlato mašno. S tresočimi prsti je odvila črno zlat okrasni papir. Odprla je škatlo in se zagledala v njeno vsebino. Tokrat se ni mogla zadržati, v oči so ji privrele solze. »Hvala,« je komaj izdavila. Njena ganjenost se je videla v njeni drži in na njenem obrazu. Počasi je dvignila bele drsalke iz škatle. »Številka 37,  predvidevam?« je pripomnila in poljubila Fisha v obraz. Ko ji je pokimal, se je še enkrat zahvalila. »Priložen je tudi učni načrt,« se je še vedno zabaval Fish. »Bom upoštevala,« se je zdaj tudi ona zasmejala, ko je prebrala dneve, ure in imena učiteljev. »Zdaj pa dovolj, ker se bom zjokala kot majhen otrok. Pojdite na led in jim pokažite kdo je številka ena.« »Saj veš, da bomo pred vhodom na led naredili tradicionalni špalir, kjer je zadnji pozdrav in spodbuda pred tekmo?« jo je spomnil Tim. »Vem,« je rekla. »Lepo se obnašaj, saj ta pozdrav snema kamera in predvaja direktno na zaslone v dvorani,« se je zasmejal Alex. Rebecca je samo pokimala, še enkrat s pogledom preletela hokejiste ter naredila korak proti vratom, nato se je ustavila in obrnila nazaj.

Na obrazu ji je igral nagajivi nasmešek. »Bodo tudi hokejisti Red Socksov istočasno stopili na led?« »Tik pred nami bodo stopili na led, a do uradne najave bomo stali skupaj pred vhodom,« ji je odgovoril Tim. »Ste za izzivanje pred tekmo?« jo je zanimalo. »Seveda!« je zdaj odgovoril Fish in na obrazih ostalih je lahko opazila radovednost. »Kaj pa, če bi namesto standardnega udarca v dlan od lastnice dobili objem, mogoče še poljub?« je veselo razložila svojo idejo. Namesto odgovora so hokejisti navdušeno začeli udarjati s palicami ob tla. Po kratkem smehu je odšla iz slačilnice in ostali so ji sledili. V istem trenutku je tudi Ruben Stravinski, lastnik Red Socksov, izstopil iz njihove slačilnice. »Srečno, Ruben,« je rekla prijazno in mu ponudila svojo dlan. »Tudi vam srečno,« ji je odgovoril in ji stisnil ponujeno dlan. Rebecca je samozavestno stopala po gumijasti podlogi proti vhodu na led, pri tem je zelo ženstveno zibala boke. Ob samem prehodu se je ustavila, pogledala v kamero in se nasmehnila, nato pa obrnila proti svoji ekipi, ob njej je stal Tim, poleg njega se je ustavil Alex, do njega je stal njegov pomočnik Colin, poleg njega pa še doktor Melbourne, ter fizioterapevt Brad. Prvi je stopil kapitan Fish. Udaril je v vsako od dvignjenih moških rok v špaliru. Prišel je do Rebecce in jo stisnil v objem, ter enkrat kratko poljubil na ustnice. Sledili so mu še ostali hokejisti, ki so ponovil njegovo dejanje. Kamerman je posnel vsak pozdrav, občinstvo v dvorani pa je navdušeno ploskalo in vzklikalo. Vlad ji je med poljubom zašepetal: »Socksi so pozeleneli od zavisti!« »Dobra ideja, tole s pozdravom, bravo šefica!« jo je pohvalil Callderman. Zadnji od hokejistov je bil prvi golman Jurij. Namesto objema jo je on dvignil in se z vso nerodno golmansko opravo zavrtel okoli svoje osi. Spustil jo je na tla in jo poljubil. Medtem, ko ji je zrl v oči je spustil svoj golmanski vizir na čeladi, se obrnil proti kameri in zmagoslavno dvignil obe roki ter stopil na led. Sledili so mu še ostali člani ekipe.

Najprej Brad, ki jo je prav tako objel in na kratko poljubil. Isto so storili še ostali. Zadnji odhajajoči na svoje mesto ob ledu je bil Alex. »Srečno!« ji je zaželel, jo objel in nežno pritisnil svoje ustnice ob njene. Nekaj trenutkov je zdržal svoje ustnice na njenih in užival v poljubu. Čutil je, kako je zatrepetala ob njegovem telesu. Ne bi smel tega narediti, a moral je. Tako božansko je dišala in njene ustnice so bile tako mehke in vabljive. Z zadnjimi močmi razuma se je odmaknil od nje in samozavestno odkorakal na svoje mesto. Samo on je vedel, kako ga je vleklo, naj se obrne in jo ponovno poljubi. A to se pred toliko publike v dvorani in ostalimi pred televizijskimi zasloni doma, res ni spodobilo. Na koncu sta si v roke segla še s Timom, tudi njega je objela in ga hitro poljubila. Obrnila se je v kamero in poslala poljub še publiki. Zmagoslavno je pogledala Rubena in se s Timom ob sebi odpravila v svojo ložo, od koder bo spremljala tekmo.

Sidney Crosby, David Krejci

»Čestitke na domiselnosti pozdrava,« je veselo rekel župan, gospod Starbone, ki je s soprogo in še nekaj mestnih veljakov, vedno spremljal domače tekme skupaj z njenim očetom. V loži ni želela biti sama, zato jih je povabila še ona. Tudi tradicije ni želela prekinjati. »Hvala,« je vljudno odgovorila in si postregla z vodo. Še vedno je bila potresena z žarom Alexovega poljuba. Upala je, da njeno vznemirjenost pripisujejo pomembnosti dogodka in ne poljubu postavnega trenerja. Sedla je na svoje mesto poleg Davida in Trish ter zadovoljno opazovala dobro in navijaško razpoloženo občinstvo. Hokejisti so se ogrevali in njeno srce je bilo po dolgem času polno in zadovoljno. Napovedovalec je povedal nekaj uvodnih besed, malo bolje predstavil obe ekipi in na koncu prosil za minuto tišine v čast Arturja Burtona. Vsi so obmolknili. Hokejisti so stali na sredi ledene ploskve v dveh ravnih črtah, eni nasproti drugim. Občinstvo je vstalo. Tišina je bila zelo ganljiva in Rebecci so ponovno privrele solze v oči. V nekem trenutku jo je gospa Starbone objela. Nič ni rekla, le njen objem je bil nežen in tolažilen.

Rebecca ji je skozi zasolzen pogled hvaležno pokimala. Tekma se je lahko začela. Doma si je ogledala posnetke njihovih treh predhodnih tekem. Toda ogled doma na televizijskem ekranu ni mogel pričarati veličastnosti prave tekme. Njeni Pantersi so v vsem nadigrali gostujoče moštvo. Čeprav o hokeju ni vedela veliko, je iz prejšnjih tekem lahko opazila, da so danes njeni fantje res blesteli. V marsikaterem trenutku ji je zastal dih. Čutila je kako ji adrenalin polni žile. Šele zdaj je v celoti razumela svojega očeta in njegovo obsedenost z ekipo in vsem povezanim s hokejem. Brez težav se je vživela v igro. Počasi je spoznavala in razumela vse, kar so jo učili o pravilih. Vedela je, da se mora še veliko naučiti. V tekmi je uživala z vsakim delčkom svoje duše in telesa.

V napetih trenutkih je tudi sama vstala in si zvijala prste na rokah ter zadrževala dih. V ušesih ji je bobnel ritem bobnov in bučno navijanje, vzklikanje in petje zvestih navijačev. V zadnji tretjini je prišlo, do manjšega incidenta, ko je gostojočemu napadalcu prekipelo in se je nešportno spravil na branilca Pantersov. Še predno je prišlo do pretepa, je posredoval sodnik in vročekrvneža poslal za dve minuti na klop za kaznovane igralce. Izkupiček tekme je bil 5 proti 1 za domače moštvo. V lastnikovi loži so vsi čestitali Rebecci na zmagi. Tudi fantje so ji priredili poklon in pozdrav z leda pod ložo. Ganjeno jih je gledala, poslala jim je še en poljub in se trudila, da ponovno ne zajoka. Hitro se je opomnila, da še v življenju ni toliko jokala kot danes. Nehote ji je pogled zdrsel k Alexu, ki jo je zadovoljno opazoval. Postalo ji je nerodno, zato je hitro umaknila pogled.

 

Rebecca je pospremila svoje goste, počakala, da se je dvorana počasi začela prazniti in šele potem, se je odpravila v slačilnico čestitat fantom. Samo, da je izstopila iz svoje lože, že so jo pričakali novinarji. Vzela si je čas za njih. Navada je bila, da so po domačih tekmah, ne glede na izid, vedno vsi odšli v veliko hišo Burtonovih. Vedela je, da bo s fanti še lahko govorila. Zdaj je bil zaključni del tekme. Ta del je morala odigrati ona. Zahvalila se je novinarjem za čestitke. Potrpežljivo, z zadovoljnim nasmeškom na obrazu, je odgovarjala na njihova vprašanja. Na njeno srečo ni nihče postavljal težkih strokovnih vprašanj. Čez čas sta s Timom ostala sama in sta lahko končno odšla do slačilnice. »Mislim, da si postala ljubljenka pri novinarjih. Lepo so te sprejeli in ta intervju, v katerem si blestela, se bo vrtel v vseh poročilih,« je veselo in zadovoljno pripomnil Tim in jo očetovsko potrepljal po hrbtu. Na poti do slačilnice sta srečala še Rubena. Stal je nepremično in jo brezizrazno opazoval. Stegnil je svojo dlan proti Rebecci: »Čestitke, zaslužena zmaga. Podedovala si odlično ekipo. Tvoj oče je zbral res najboljše posameznike. Upam, da se zavedaš, da današnja srčnost tvojih hokejistov nima veze s tvojim očetom. Danes so drsali zate!« Sprejela je njegovo dlan: »Hvala,« je bilo vse kar mu je uspela odgovoriti. Tudi sama je prišla na isto misel, a jo je hitro odpravila saj ni bila še nikoli na nobeni tekmi in mislila je, da si to samo domišlja.

Toda, ko je potrditev prišla s strani Rubena Stravinskega, je vedela, da si ni domišljala. Fantje so res drsali zanjo. Zadovoljno je vstopila v slačilnico. Čeprav je, kot zdravnica videla že veliko moških teles, jo je pogled na razgaljene mišice malo potresel in samo upala je, da ni zardela. »Fantje, kapo dol! Čestitam!« je rekla veselo in zaploskala. Pogled se ji je ustavil na Alexu. Ni mogla prezreti njegovega občudujočega pogleda. »Na tvoj račun sem naročil hrano, da nam jo pripeljejo v veliko hišo,« je rekel medtem, ko se je s pogledom sprehajal po njenem obrazu. »Rebecco so obkrožili novinarji. Dala je prav dober intervju. Ljubljenka novinarjev je,« je veselo poročal Tim, ki ni opazil drobnih iskric med Alexom in Rebecco. Za razliko od njega ne Vladu in ne Juriju ni ušlo trenerjevo občudovanje šefice. Samo spogledala sta se in zarotniško nasmehnila.

 

V veliki hiši Burtonovih je bilo živahno. Celo spodnje nadstropje je bilo osvetljeno. Jedilnica  za posebne priložnosti je pokala po šivih. Vsi Pantersi so se v njej počutili precej domače. Poleg hokejistov so sedele njihove žene in dekleta. Veslo so kramljali medtem, ko so si postregli hrano, ki jo je pripeljal gospod Hank iz mestnega gostišča od koder so najpogosteje naročali hrano. Gospod Hank je že dobro desetletje skrbel za prehrano priljubljenega hokejskega moštva in je prav dobro poznal njihov apetit in potrebe. Ničesar ni manjkalo. V taki družbi, ki je uživala v hrani je še Rebecca dobila apetit. Sedela je na čelu mize, na očetovem mestu. Na njeni desni je sedel Alex na njeni levi pa David in Trish. Ves čas se je zavedala Alexove prisotnosti. Toda poleg zgovornih hokejistov, ki so jo venomer ogovarjali ni uspela z Alexom spregovoriti niti besedice. Resnici na ljubo, ji je to bilo še kako prav. Bala se je, da bi ob pogledu nanj zgubila apetit. Preveč dobro se je spominjala njegovih omamnih ustnic na svojih. Neštetotič si je rekla, naj ne pretirava, naj si ne umišlja. To je samo zato, ker jo privlači. V resnici on ne čuti nič do nje. Saj je njegova šefica. Ni pametno, da bi se zapletala. Alex je pameten moški in si ne bo dovolil neumnih zapletanj z njo. Med raziskovanjem člankov povezanih s Pantersi je na internetu naletela tudi na trač rubrike povezane z Alexom.

Videla je, da so pogosto pisali o njegovih aferah. Po slikah sodeč, v ničemer ni bila podobna ženskam, s katerimi se je zapletal Alex. Njegove poglede si je narobe razlagala. V bodoče se bo morala kontrolirati in si ne dovoliti, da bi vplival na njeno zbranost. Ona je odrasla ženska, ki ima sedaj novo življenjsko nalogo in novo pot. Poleg vsega je pred slabim mesecem prekinila nekaj letno razmerje z Brendonom. V Peruju sta tri leta živela skupaj. Brendon je vedel, da bo po izteku pogodbe odšla domov, zato jo je zaprosil za roko. A v teh letih skupnega življenja je spoznala, da si ne želi moža kot je Brendon. Ni je motilo, da je samo medicinski tehnik in ne to, da je iz malo bolje stoječe družine in ni niti približno tako bogat kot ona. Ne, motil jo je njegov karakter in dejstvo, da se je on želel poročiti z njo samo zaradi njenega denarja, hokejskega moštva in vpliva Burtonovih v družbi ter verige farmacevtskih trgovin. Ni bila pripravljena na zvezo in ni si želela samo avanture. Vsekakor si ni želela zapletati življenje z analiziranjem Alexovega vedenja. O svojem privatnem življenju bo premišljevala kdaj drugič, zdaj je gostila moške iz svojega moštva. Zaslužili so si vso njeno pozornost.

 

Pogledala je po zadovoljnih in sitih obrazih neumornih hokejistov. »Najbolje, da se preselimo v dnevno sobo, oče ima še nekaj zaloge dobrega viskija,« je predlagala in vstala od mize, ostanke večerje bo pospravila kasneje ali pa jutri zjutraj, si je mislila. Slišalo se je odrivanje stolov in premikanje ljudi. Pričakovala je, da bodo odšli v dnevno sobo, a se je uštela. V hipu se je začelo pospravljanje. Začudeno jih je gledala, kako so uigrano pospravili mizo. Suzy, Fisheva žena, je posodo pospravila v pomivalni stroj, medtem, ko je ostalo, kar ni moglo v stroj, Victoria, Vladova zaročenka, zložila v korito. »Vedno pospravimo za seboj,« ji je skozi smeh rekel Fish tik ob ušesu. Počasi se je obrnila in ga zmedeno pogledala. Samo zakrohotal se je. »Navadila se boš na nas,« se je zdaj pogovoru pridružil Jurij in ji z roko pokazal proti dnevni sobi. Ubogljivo mu je sledila, ko jo je z roko na njenem hrbtu usmeril ven iz jedilnice. »Nekaj bi te rad vprašal, …, tako na samem,« ji je zašepetal. »Seveda,« je rekla in se napotila proti zimski terasi v katero se je prišlo iz dnevne sobe. Aleks je nejevoljno gledal kako stojita na terasi med rožami in zelenjem ter se pogovarjata. »Juriju je všeč tista drobna Alice.  Zdaj nagovarja šefico, da bi rekla kakšno dobro besedo zanj pri svoji prijateljici,« je resno rekel Fish za Alexovim hrbtom in se trudil skriti zadovoljstvo, da je videl trenerja ljubosumnega. Alex je samo oplazil Fisha z hladnim pogledom, nato se je odpravil do omare s pijačo. Začel je nalivati viski v kozarčke. David se mu je pridružil in začel nalivati šampanjec, za tiste, ki niso marali viskija. »V ponedeljek greva s Trish nazaj v Evropo. Vidim, da bo Rebecca na varnem z vami,« je rekel David in s pogledom zaobjel ljudi v dnevni sobi. Od nekdaj je bil fasciniran, kako domiselno je bil ta ogromen prostor opremljen in je lahko sprejel toliko ljudi na enkrat. Spet je pogledal Alexa: »Pazi na njo!« v očeh se mu je zrcalila skrb. »Bom, nič ne skrbi,« je iskreno rekel Alex in ga potrepljal po rami. Pogled mu je odtaval do Rebecce, ki je sedaj v roki držala telefon in se očitno pogovarjala z Alice, saj je poleg nje stal nestrpen in zaskrbljen Jurij. Alex je pladenj z viskijem postregel po sobi. Isto je s šampanjcem naredil David. »Tako postavne postrežbe, že dolgo nisem videla!« se je zasmejala Trish in pogledala Rebecco, ki se je ravno postavila poleg nje. Obe sta segli po kozarcu šampanjca z Davidovega pladnja. Rebeccin in Alexov pogled sta se za hip srečala in v istem trenutku sta oba pogledala proti glasnemu in smejočemu Calldermanu, ki je klical Rebecco. »Šefica, glej, imaš občudovalca. Tole sem prejle prevzel od prijaznega fanta hitre pošte.« Pomahal ji je z veliko bombonjero in ji pomolil ogromen šopek raznobarvnega cvetja. »Tukaj je še pisemce s sporočilom,« je razigrano govoril naprej. »Seveda si ti prebral sporočilce!« ga je podražil Jurij. »No ja, če je pa bilo samo zataknjeno v šopek,« se je delal nedolžnega Callderman. Rebecca je pristopila, preletela darilo in vzela vizitko. Ko jo je odprla se je v hipu zresnila in namrščila. »Je fant že odšel?« je ostro vprašala. Zdaj se je tudi Callderman zresnil: »Ja, dal sem mu napitnino in počakal, da je odpeljal z dvorišča.« Iz roke mu je vzela bonbonjero in pogledala vse zbrane: »Kdo ima rad marcipan?« je resno vprašala.

Pogledovala je po zmedenih obrazih. »Vprašala sem, kdo ima rad marcipan? Jaz ga ne maram in ker je Callderman že sprejel darilo, ki bi ga jaz takoj poslala nazaj, je bolje, da nekdo to poje, kot da vržem v smeti. Torej?« Po nekaj trenutkih tišine je Vlad dvignil roko in v hipu mu jo je podala. Nato je vzela šopek. Tega bom dala v vodo, toda mislim, da k lepi nosečnici paše lep šopek, zato ga Demi nikar ne pozabi, ko bosta odhajala, tvoj je.« Res se je v trenutku vrnila z vazo in vodo ter odložila šopek na polico poleg omare s pijačo. Ujela je Trishin presenečeni pogled. »Od Brandona je bilo, z njim sem opravila za celo življenje.« Dvignila je svoj kozarec šampanjca, ki ga je prejle odložila na mizico in ga visoko dvignila v zrak: »Na vas Pantersi!« Fantje so ji sicer odzdravili, a ostalo je rahlo turobno ozračje. Callderman, ki se je prav dobro spomnil besed iz sporočilca: »Ljubim te, večno tvoj Brandon,« ni mogel držati jezika za zobmi, zato je tiho rekel, »mogoče ga je tale Brandon res pokronal, a poslal ti je besede ljubezni, mogoče bi morala premisliti?« Ugriznil se je v jezik, saj je ravnokar začel soliti pamet šefici, ki je bila celo desetletje starejša od njega. Rebecca se je samo nasmehnila: »Lažnive besede ljubezni me ne ganejo. Ne poznate Bandona in nič ne veste o njem ali najini zvezi, ki je dokončno zaključena.« Do konca je izpila svoj šampanjec in prazen kozarec odložila na mizico. V prostoru je še vedno bilo moč čutiti nelagodje in radovednosti. Globoko je vdahnila: »Vas zanima ta zgodba?« V odgovor so ji pritrdilno zamrmrali, prikimavali ali kratko rekli, da. Skomignila je z rameni in sedla na najbližji tabure. »Sicer ne vem, zakaj vam moram govoriti svoje osebne zadeve, ampak očitno drugače ne bo uspešnega sodelovanja med nami?!« je zamrmrala. Sočutno so jo pogledali in se začeli muzati. Če še ni dojela, bo zelo kmalu osvojila dejstvo, da med njimi skoraj, da ni skrivnosti. Zdaj je del ekipe in njeno življenje je postalo njihovo življenje, tako, kot je njihovo življenje postalo njeno. Zmajala je z glavo, globoko vdahnila in vdana v usodo in njihovo radovednost povedala: »Brandon je bil moj medicinski tehnik v Peruju. Tri leta sva živela skupaj. Vedel je, da zaključujem delo v organizaciji in da odhajam domov, zato me je prosil naj se poročim z njim. Če z nekom živiš, ga tudi spoznaš. No vsaj jaz sem spoznala njega in vem, da se ne želim poročiti z osebo kot je on. Medtem on mene ni spoznal. Napisal je, da me ljubi, kar ni res, on ljubi moj priimek, moj denar, moj položaj, vas in še kaj bi se našlo. Če nekoga ljubiš in če se mu hočeš prikupiti mu pošlješ nekaj kar mu bo všeč!« ironično se je nasmehnila. »Poslati bi moral vrtnice, temno rdeče, skoraj črne ali sončnice in seveda veliko čokolado s celimi lešniki,« se je zasmejala Trish.

»Mogoče pa ne ve, da od marcipana bruhaš?« je resno pripomnil David. »O ve, še dobro to ve, saj sem ob eni priložnosti, ko mi je tako mimogrede porinil košček čokolade v usta, da nisem opazila kaj mi je dal, bruhala in mu povedala, da ne prenašam marcipana. Po drugi strani pa on obožuje marcipan,« je odgovorila prijatelju. Nekaj trenutkov je vladala tišina, nato je nadaljevala: »V obraz sem mu povedala, da vem, da si želi moj denar in vpliv. Prosila sem ga naj prizna resnico. Ni si upal priznati. Če bi, bi bilo vse drugače. Poleg vsega, le kaj naj si mislim o darilu, ali to, da me namerno izziva ali, da me absolutno ne pozna?« »Ne reci, da bi se poročila z njim, če bi ti to priznal?« je nejeverno vprašal Jurij. Rebecca se je glasno zasmejal: »Seveda ne, a še nekaj časa bi mi grel posteljo. Resnici na ljubo, edino tam sva se res ujela. Uporabila bi svoj vpliv in ga predstavila družbi, imel bi dobro službo, postal bi znan in uspešen in lahko bi si našel primerno bogatašinjo.« »Tako, kot si naredila z Chukom pred leti?« se je slišalo vprašanje globokega moškega glasu z vrat. Vse oči so se obrnile v smer kjer je stal ogromen moški. »Seveda!« je hladno odgovorila Rebecca. »Torej imaš trenutno prazno posteljo, mogoče bi ti pa jaz lahko poskrbel koga, da ne bo hladna?« je zapeljivo vprašal gost. Alex je že stiskal prste v pest, mirilo ga je dejstvo, da sta tako David kot Trish v prišleka gledala z nasmehom na ustnicah. »Niti v najhujši nočni mori, še tebe ne prenašam, le kako bi shajala z nekom po tvojem okusu?!!« je rekla počasi in razvlečeno, njen glas je bil zdolgočasen, roke je prekrižala na prsih in ga opazovala s hladnim pogledom. »Ampak jaz vem, da obožuješ višnjev sladoled,« se ni dal prišlek. »Nikoli in nikdar, zaman se trudiš!« je rekla. »Razumem! Pravzaprav samo preverit sem hotel, če si nisi premislila,« je pokimal, pomolčal in resno nadaljeval, »bi mi potem krila hrbet in bila moj angel varuh?«  Rebecca je vstala in si položila roko na srce, drugo pa dvignila v zrak, tako kot bi prisegala: »Vedno in povsod po ceno svojega življenja.

« Takrat sta se oba zasmejala in stekla mu je v objem. »Šele danes sem prišel domov in zvedel.« Samo pokimala mu je in iz njenega pogleda je vedel, da je v redu. »Torej te Brandon nadleguje? Ali naj mu malo preštejem kosti?« »Hvala, ampak z njim bom že sama opravila. Poleg tega, res ne mislim svojega komaj podedovanega premoženja dati za plačilo varščine, da bi ti prišel ven iz zapora.« Obrnila se je proti hokejistom: »To je doktor Hugo Star, moj angel varuh in prijatelj, lahko bi rekla starejši brat.« Nato se je obrnila k Hugu in rekla: »To so Pantersi in njihove boljše polovice.  Hugo jim je pomahal: »Pozdravljeni, danes ste čudovito igrali, čestitke za zmago.« Objel se je še sTrish in Davidom, nato se je obrnil k Melu Dartonu: »Kako kaj tvoja roka?« »Kot nova!« se je odzval Mel, ki je v prišleku spoznal enega najboljših travmatologov, ki je pred nekaj meseci oskrbel njegovo zlomljeno roko. »Kaj boš delal v ponedeljek med deveto in deseto?« je Rebecca zapeljivo vprašala Huga in hokejisti, ki so zdaj spoznali, kdo je Hugo, so se začeli muzati in tiho hihitati. »Končal sem z dopustom in bom v svoji ordinaciji. Lahko se oglasiš, vzel si bom nekaj trenutkov zate.« »Mogoče se z Alexom res kaj oglasiva,« je rekla, kot bi pokušala misel o tem. »Glej, da boš v tem primeru rezerviral tudi mavčarno,« se je zasmejal David. Hugo ga je začudeno pogledal, se obrnil k Rebecci in nejeverno vprašal: »Kaj si tokrat zakuhala?« »Jaz nič! Oni so!« je rekla in z roko pokazala na hokejiste. »Kupili so ji drsalke in v ponedeljek ima prvo učno uro,« je skozi krohot razložila Trish. »In jaz moram delati!« je razočarano rekel Hugo, pogledal po hokejistih in resno vprašal, »imate kamero? To mora biti posneto in arhivirano! V kolikor nimate vsaj dveh kamer vam jaz eno posodim. Le glejte, da naredite dovolj kopij, da ne bo vseh uničila.« »Prijatelj pa tak!« se je delala Rebecca užaljeno, a ko se je po dnevni sobi razlegel glasen smeh, se jim je hotela ali ne, morala pridružiti.  »Kaj je naredila s tem Chukom?« je zanimalo Jurija. »Stava, ki jo je prav pošteno dobila,« se je zasmejal David in pogledal Trish v upanju, da bo ona povedala zgodbo o sramežljivem fantu, ki ga je Rebecca vzela pod okrilje, ga naučila komunikacije z ženskami in vse prepričala, da sta par, medtem, ko jima je njen takratni fant skrivaj pomagal. Dosegli so, da je Chuk postal eden najbolj priljubljenih fantov na šoli. Rebecca je samo zavila z očmi, vzela še en kozarec šampanjca in sedla.  Poznala je Trish. Vedela je kako ona pripoveduje zgodbe. Naslednje pol ure bodo deležni poštenega pogleda v preteklost.

 

Alex se je skoraj že spustil po stopnišču v spodnje nadstropje, ko je zaslišal tiho glasbo, ki je prihajala iz kuhinje. Bil je prepričan, da vsi še spijo. Veselje ob zmagi nad Red Socksi se je potegnilo do zgodnjih jutranjih ur. Bila je nedelja in gospa Black je imela prost dan. Neslišno se je napotil v kuhinjo in obstal na vratih. Podražil ga je vonj sveže kuhane kave, na radijskem sprejemniku se je začela njegova priljubljena pesem. Iz pomivalnega stroja je gledala zapeljiva, drobna in ravno prav žensko zaobljena zadnjica v kavbojkah. Njena lastnica je mrmrala besedilo pesmi in v stroj vsipavala sol. Ko je zaključila se je zravnala in poleg mrmranja dodala še drobno poplesavanje. Zaprla je posodo s soljo in jo postavila nazaj v omarico poleg stroja. Omamljen jo je opazoval. Ni je hotel postaviti v nelagoden položaj. Tako ali tako je Rebecca ob njem vedno čutila neko zadrego in to je še predobro vedel. Zdaj, ko je spoznal Huga, mu je postalo jasno, da Rebecci ni neprijetno zaradi njegove višine. Hugo je  precej višji in močnejši moški od njega. Ocenil je, da Rebecca lepo sprejema Hugovo močno postavo ter se ob njem počuti prav domače in prijetno. Upal je, da ji je v njegovi družbi nelagodno zaradi privlačnosti, ki jo čuti do njega. Upal je, da tudi on privlačil Rebecco tako, kot ona privlači njega. V kolikor, bi se njegovi upi pokazali za resnične, bi bil najsrečnejši moški. Nekaj trenutkov jo je še opazoval, nato se je odločil, da jo bo opomnil, na svojo prisotnost. »Dobro jutro,« je pozdravil. Opazil je, da se je rahlo stresla in se pri sebi zadovoljno nasmehnil. »Dobro jutro,« mu je odgovorila in se počasi obrnila proti njemu, »ravno sem skuhala kavo. Boš?« »Upal sem, da mi jo boš ponudila, prav mamljivo diši,« je odgovoril in jo občudujoče opazoval. »Piješ čisto ali z mlekom? Jaz imam rada spenjeno mleko,« je govorila in se trudila na zgornji polici doseči aparat za penjenje mleka. Ne oče in ne gospa Black nista marala spenjeno mleko v kavi, zato so njen aparat pospravili na zgornjo polico, kamor je gospa Black segla brez problemov. Alex je opazil njen problem in z nekaj dolgimi, tihimi koraki prišel bližje, ter mimo nje z lahkoto  dosegel srebrni aparat. Snel ga je s police in ga odložil na pult poleg skodelice z mlekom. V nosu ga je požgečkal vonj njenih las. Pogledala ga je s strani in se mu iskreno zahvalila. Njene v nasmeh obrnjene polne ustnice so vabile, da jih ponovno okusi. Želja po njej je bila močnejša od pameti. Prijel jo je za ramena in še malenkostno obrnil proti sebi. Čutil je, da njeno telo pod njegovimi prsti drobno drgeta. Gledal jo je v oči. V njegovih je lahko prebrala vso zadrževano željo in strast. Poljubil jo je. Najprej so njene ustnice pod njegovimi ostale mirne in trde, dlje se je zadrževal na njih bolj voljne so postajale. Sledil je vsaki spremembi njenih ustnic, ki so se počasi odpirale in začenjale sodelovati v poljubu. Zaprla je oči in svoji roki dvignila okoli njegovega vratu. Močneje jo je privil v objem in jo počasi dvignil ob svoje prsi. Tesneje se ga je oprijela in se še bolj strastno predala poljubu.  Z eno roko jo je tesno privijal ob svoje telo z drugo ji je gladil lase spete v čop. »Želim si te, še veš ne, kako si te želim,« je zamrmral med poljubom. Čutil je, ko se je njeno telo napelo. Prekinila je poljub, čeprav je globlje dihala. »To ni pametna ideja,« je rekla hladno in se poskušala rešiti njegovih rok. Počasi jo je postavil nazaj na tla in jo presenečeno pogledal: »Zakaj ni pametna ideja? … Sem mar preslab za princesko?« Samo debelo ga je pogledala. Iz njenega pogleda je lahko razbral žalost in razočaranje. Bilo mu je žal, da je to rekel. Besed ni mogel več povleči, zato se je poskusil vsaj opravičiti: »Oprosti, tega nisem smel reči. Ne poznam te in taka izjava je bila grda. Prosim oprosti.« Nekaj trenutkov je molčala in nato tiho rekla: »Poslovno sodelujeva in neumno je, da bi se zapletala in s tem ogrozila sodelovanje.« Začela je peniti mleko za svojo kavo. Ko je končala si je nalila spenjeno mleko v lonček in Alexa ponovno vprašala ne, da bi ga pogledala: »Kakšno kavo piješ?« »Brez dodatkov,« je odvrnil tiho. Še vedno je stal samo korak za njo. Počakal je na trenutek, da je še njemu natočila kavo in se obrnila proti njemu. »Prosim, oprosti,« je rekel ponovno in ji vzel obe skodelici s kavo iz rok ter odnesel na mizico pod oknom. Sledila mu je in urno sedla. Vzela je svojo skodelico, zaprla oči in naredila požirek omamne tekočine. Zadovoljno je vzdihnila. Odprla je oči in ga prvič pogledala: »Pozabiva, da se je karkoli zgodilo.« Odprl je usta, da bi ji ugovarjal, a se je ob pogledu na njen še vedno razočarani pogled premislil: »Prav,« je tiho pritrdil. »Ob enih je piknik kosilo pri Hugu. Spoznal boš še njegovo ženo Luise in obe hčerkici, šestletno Lily in osemmesečno Lucy. Tam bo še njegov brat Edwin z ženo Megan, oba si spoznal že na pogrebu, imata petletno hčerko Ann. Seveda bo prišla tudi Alice, le glej, da ji poveš kaj lepega v prid našega golmana. Ob pol dvanajstih odidemo, Trish hoče do tržnega centra po nekaj daril, dokler je še odprt. Jaz sem jim prinesla nekaj stvari iz Peruja, nekaj pa bom še dokupila,« je zdaj že sproščeno kramljala z njim. »Ne vem, če je pametno,« je začel Alex ugovarjati, saj se je počutil, kot nepovabljeni gost. »Ne drzni si, …, če ne prideš z nami, me bo Hugo živo sesekljal. Samo piknik je, pojej in če smo ti res tako odveč, lahko hitro greš,« ga je že skoraj prosila. V hipu, ko ga je prekinila, se je spomnil, da mu je sinoči Hugo ob odhodu rekel: »Se vidimo jutri.« Šele zdaj je spoznal, da so se oni že vse dogovorili za piknik. »Ti in tvoji prijatelji, ste prav prijetna družba, samo nisem se hotel vsiljevati k vam,« ji je mirno odgovoril. Nasmehnila se je: »Ne vsiljuješ se. Pravzaprav so se moji prijatelji vsilili tebi.« Vrnil ji je nasmeh in ji pokimal, da bo šel z njimi.

 

Alex je parkiral svojega velikega črnega jeklenega konjička na privoz pred Hugovo hišo. Rebecca, ki je sedela spredaj poleg njega, ga je spretno usmerjala vso pot. Čeprav si je želel, da bi izstopil in ji odprl vrata, ter ji pomagal ven, se je vzdržal in se delal ravnodušnega, ko je sama izstopila in se skupaj s Trish odpravila do prtljažnika po darila. Z Davidom sta mirno čakala, da sta pobrali vsa darila. Vmes sta dobila vsak po nekaj zavitkov in vrečk. Še predno so prišli do vhodnih vrat, so se ta na stežaj odprla. Ven sta stopili deklici v prelepih roza oblekicah. Na prvi pogled bi lahko rekel, da sta dvojčici. Obe drobni blondinki z velikimi modrimi očmi. Edina razlika je bila, da je ena imela gladke lase počesane v čop, medtem, ko je druga poskušala svoje bujne kodre obdržati v spleteni kiti. »Kako čudovit sprejem. Hvala!« se je oglasila Trish navdušeno. »Kako sta zrastli!« se je zasmejala Rebecca. »Pozdravljena Lily,« je rekla in poljubila kodrasto deklico na lička. »Pozdravljena Ann,« je ponovila vse še pri drugi deklici. »Stopimo notri in poglejmo katero darilo je za katero,« je Rebecca še vedno veselo čebljala z deklicama. V hipu je bila veža polna ljudi. Vse v prek se je pozdravljalo. Rebecca je komaj uspela predstaviti Alexa, ki se je zadovoljno smehljal.

Hitro se je uspel rešiti rož in torte, ki jo je prinesel gostiteljici. Hugo ga je pospremil v moško družbo ob roštilju s katerega se je že širil vonj po pečenem mesu, medtem, ko so ženske veselo klepetale ob bogato obloženi mizi in se ukvarjale z otroci. Rebeccini prijatelji so bili res prijetna druščina. Čutil je njihovo povezanost in na njegovo presenečenje tudi iskreno preprostost. Zdaj je v celoti doumel, kakšen osel je bil, ko je Rebecci omenil, da je vzvišena princeska. Tukaj jo je lahko opazoval v drugačni luči. Tukaj ni bila gospodična Burton, dedinja, zdravnica in lastnica hokejskega kluba. Ne, tukaj je bila samo Rebecca, luštna, zelenooka rdečelaska z navihano naravo. Iz zvočnikov je prihajala poskočna glasba, Lily in Ann sta plesali. V nekem trenutku se je Lily obrnila k Rebecci: »Ti si hodila na ure plesa, pridi in nama pokaži nekaj korakov.« Obe deklici sta jo gledali s pričakovanjem v očeh. »Seveda,« je rekla Rebecca in odložila svoj kozarec limonade. Alex je z zanimanjem opazoval dogajanje sredi travnika. Imeli so srečo, da je prvi vikend v oktobru bil topel in sončen. Rebecca je pokazala nekaj gibov in deklici sta veselo ponovili. Užitek jih je bilo gledati, kako plešejo in se smejijo. »Znata plesati trebušni ples?« je zarotniško vprašala Rebecca. »Hej, ne pokvari ju, saj sta še majhni!« se je zakrohotal Edwin. Rebecca mu je samo namenila izzivalen nasmeh čez ramo in se posvetila deklicam. Pokazala je nekaj gibov in ne meneč se za ploskanje ostalih, dala navodila kako je treba zibati boke za pravilno izvedbo. »Zgoraj v spalnici v skrinji ležita vajina kostuma, kaj, ko bi nama zaplesali, če nista že prestari za kaj takega?« je nagajivo vprašal Hugo in pogledoval od Rebecce k svoji ženi. Luise ga je presenečeno gledala, nato se je drobno nasmehnila proti Rebecci: »Pokaživa jim, da še nisva za staro šaro.« Rebecca ji je vrnila na videz jezen pogled: »Kdo je za staro šaro? Punci?« je zdaj pogledala Ann in Lily, »pridita nama pomagat pripraviti spektakel!« Luise je stegnila roko k hčeri in ta jo je prijela za ponujeno dlan, isto je Rebecca naredila z Ann in ponosna četvorka je z visoko dvignjenimi glavami in na videz nedotakljivo vzvišenostjo odkorakala v hišo. Ostali so se ob njihovem spektakularnem odhodu zabavali. Kaj hitro je skozi vrata pokukala Luisina glava: »Hugo, prosim premakni malo fotelja v dnevni sobi in nama naredi prostor.« Hugo je skoraj salutiral ženinemu ukazu, pogledal Alexa in mu pomignil naj mu pride pomagat. Brez velikih besed sta premaknila oba fotelja in umaknila mizico. Zdaj je bilo dovolj prostora, da bosta lahko Luise in Rebecca odplesali točko ali dve orientalskih plesov, njune specialnosti iz študentskih dni. Hugo je zadovoljno pogledal po prostoru, nato je pogled ustavil na Alexu, ko ga je ta pogledal nazaj, je resno vprašal: »Všeč ti je?« Alex ga je resno pogledal, malo pomolčal in nato samo pokimal. »Prav. Odrasla je in lahko dela kar hoče, toda vedi, da ima prijatelje, ki nam ni vseeno za njeno srečo.« »Vem,« je kratko odgovoril Alex. Hugo ga je samo potrepljal po rami in se odpravil nazaj ven.

ozlem-idilsu3

Na vratih se je pojavila Ann: »Draga publika, lepo vabljeni v plesno dvorano na spektakel,« je rekla ljubko in se globoko priklonila ter jih z roko povabila v hišo. Nihče si ni drznil, da bi se smejal ali ne ubogal povabila. Kot olikana publika so se namestili po oblazinjenem pohištvu in dodatnih stolih, ki sta jih Hugo in Alex pripravila za ta namen. Ko je Ann videla, da vsi sedijo je stopila proti stopnicam in zaklicala: »Publika čaka!« Po stopnicah se je spustila Lily. Stopila je pred publiko, se globoko priklonila in z uradnim glasom najavila: »Prosim pozdravite naši prelepi plesalki, skrivnostni lepotici!« ter z roko pokazala na stopnišče po katerem sta se začeli spuščati bosi plesalki oblečeni v široke hlače – šalvare rdeče zlate barve, okoli pasu jima je nizko na bokih visel pas s cekini, imeli sta še zlat modrček z resicami, šal okoli ramen s katerim sta si tudi zakrili obraz. Eno roko s šalom sta držali na obrazu, da so se jima videle le oči, medtem, ko sta drugo roko imeli uprto ob bok. Stopili sta pred občinstvo in se priklonili. Postavili sta se v začetno držo in šele ob prvih taktih glasbe, ki jo je prižgala Lily na cd predvajalniku, sta odmaknili šal z obraza. Začeli sta se omamno zibati v ritmih glasbe, sprva počasi in prefinjeno, nato vse bolj zapeljivo. Alex je užival v pogledu na zapeljiv ples svoje šefice. Ni vedel kaj naj bolje opazuje, njo, njene obline, njene gibe, tattoo prežečega tigra okoli katerega so žvenketali cekini ali sporni tattoo na njeni rami, ki se je kazal pod prozorno ruto. Izvedli sta tri točke in poželi bučen aplavz. Na koncu sta se priklonili in zahvalili. Luise je stopila možu v objem in ga poljubila. Rebecca je stopila k Alexu: »Upam, da zdaj razumeš, zakaj nisem mogla pokazat ta tattoo fantom?« »Si ga lahko bolje ogledam?« jo je vprašal. »Seveda,« je rekla in snela ruto ter sedla na naslonjalo njegovega fotelja. Opazovala ga je dokler si je on ogledoval njen tattoo. S prsti je počasi drsel po mehki koži na njeni rami. »Ne odraža pripadnosti, temveč način življenja,« je tiho šepnila. »Po pravici povedano, te razumem, čeprav razumem tudi Davidovo pripombo in mislim, da bi jo vseeno lahko pokazala. Ampak odločila si se po svojih čustvih in to spoštujem,« nasmehnil se je in dodal, »v sredo bo peta zmaga in morala jo boš pokazati. Fantje bodo pozitivno presenečeni. Z veseljem bom opazoval njihove obraze.« Pristopila jima je Lily in direktno vprašala: »Te je bolelo, ko si delala vse te tetovaže?« »Pa še kako je bolelo!« je resno odgovorila Rebecca. »Vidiš to brazgotinico?« je vprašala deklico in pokazala na drobno brazgotino pod ustnico. Alex se je že spraševal kje jo je dobila. Čeprav je bila komaj opazna, se je njemu zdela tako zelo privlačna. Lily je samo prikimala. »Ko sem delala to tetovažo,« je rekla počasi in pokazala na ramo, »me je tako bolelo, da sem se ugriznila v ustnico in to tako močno, da je ostala brazgotina.« Hugo se jim je približal in dodal: »Veš koliko krvi je bilo, ker je prebila še ustnico. Vse preveč bolečine za eno sliko, ki ti mogoče čez nekaj let ne bo več všeč.« »Meni so moje tetovaže všeč in sem jih za razliko od tebe skrbno izbrala!« se ni dala Rebecca. Hugo je samo skomignil z rameni in zavrtel v objem svojo ljubko orientalsko plesalko, medtem se je njuna starejša hči spet posvetila Rebecci in Alexu. »Veš teta Rebecca, zdaj si tudi ti toliko stara kot mami in bi morala misliti na dojenčka, kajti kmalu boš prestara. Veš sem slišala mamico, ko je rekla, da je že skoraj prestara za še enega dojenčka. Kdaj se bosta z Alexom poročila, da bosta lahko imela dojenčka?« je radovedno vprašala.

Rebecca jo je samo nejeverno pogledala: »Zdaj sem pa res že stara, ko me mora šestletnica opomniti na mojo biološko uro.« »Saj še nisi tako zelo stara,« se ni dala Lily, »samo dokler se z Alexom poročita in gresta na poročno potovanje bo tudi minilo nekaj časa in šele potem imata lahko dojenčka. Sploh ne vem kaj še čakata?« »Veš ljubica, to pa ne gre tako. Nekoga moraš imeti rad, da bi se z njim poročil,« je začela razlagati Rebecca. Lily je zamahnila z roko in nejevoljno obrnila z očmi: »Saj se vidva imata rada, mami je stopila k očku ti pa k Alexu in tudi sem si ga pripeljala, torej ga imaš rada. Rekla si, da potrebuješ močnega moškega za moža in Alex je prav velik in močan. Torej kdaj se boš poročila z njim?« Rebecca je pogledala Huga in Luise ter tiho zacvilila: »Kdaj sem jaz govorila o tem?« »Enkrat, ko si bila tukaj na obisku in te je mami vprašala, če se boš poročila s tistim Brandonom, ko zaključiš v Peruju.« ji je odgovorila kar Lily. Rebecca jo je samo zmedeno gledala. »Torej kdaj se bosta poročila?« se ni hotela vdati deklica. »Najprej bi me moral Aleks zaprositi za roko,« je le izdavila Rebecca, upajoč, da bo zdaj Lily odnehala. Toda nepredvidljivo dekletce se je obrnilo k Alexu: »Kdaj jo boš zaprosil za roko?« »Takrat, ko kupim prstan,« se ji je prijazno nasmehnil Alex. Zadovoljna z odgovorom se je spet posvetila Rebecci: »Torej, ko bo kupil prstan, boš rekla da in imeli bomo poroko.« Ker je Rebecca molčala je prst uprla v njene prsi: »Saj boš rekla da?« »Seveda bom sprejela.« je bleknila Rebecca v upanju, da bo punca odnehala in do večera pozabila ta pogovor. »Škoda, da je danes nedelja in Alex ne more že danes po nakupih,« je dodala žalostno, skomignila z rameni in odšla ven na vrt. Rebecca je strmela za njo. Sprva ni čutila, da jo je Alex prijel za roko. Šele čez čas je pogledala svojo dlan v njegovi. Dvignila je pogled in se zagledala v njegov obraz. Čutil je, da ga gleda in ji je hitro vrnil pogled. Ker je v njenem pogledu zaznal vprašanje, kaj počne, se je nežno in zapeljivo nasmehnil: »Gledam, katero velikost potrebujem za prstan.« Samo široko je odprla oči in urno potegnila svojo dlan iz njegove, pri tem ga je še rahlo udarila po prstih. Vstala je in odšla po stopnicah v zgornje nadstropje. Spodaj so se vsi smehljali in zabavali ob Rebeccini reakciji. Samo Alex je vedel, da je mislil resno. Nikdar v življenju še ni premišljeval o poroki, toda zdaj, ko je Lily začela govoriti o njuni poroki, si je moral priznati, da mu je ideja, da bi bil poročen z Rebecco, zdela nadvse privlačna. Odločil se je. Ravnokar je stopil na novo življenjsko pot, za katero je vedel, da bo nadvse zanimiva in na začetku malo naporna. Svojo bodočo ženo, bo moral zapeljati in jo prepričati, da je pravi zanjo.

 

Rebecca je stala na prvi stopnici pred vhodom v Burtonovo hišo in še zadnjič pomahal za rumenim taksijem, ki je speljal z dvorišča. David in Trish sta ji pomahala nazaj. Žalostno je rekla: »Šla sta. Kdo ve kdaj bosta spet prišla. Pogrešala ju bom.« Alex se je obrnil proti njej: »Saj Evropa ni na koncu sveta, kadar koli greš lahko k njima na obisk.« Samo žalostno se je nasmehnila. Vedel je, tako kot ona, da je to le fraza. Časovno ji ne bo uspelo iti tako pogosto na obisk, kot bi si želela. »Tudi midva se bova morala odpraviti. Čez dobre pol ure se začne moja prva ura drsanja.« je rekla, medtem, ko se je napotila nazaj v hišo. »Greva z mojim avtom?« je veselo vprašal. »Ne, vsak greva s svojim. Ti imaš trening in jaz moram do farmacevtske korporacije.« Samo še gledal je lahko v njen hrbet, ko se je vzpenjala v nadstropje. Nasmehnil se je pri sebi, všeč mu je bilo njeno prirojeno zapeljivo pozibavanje z boki. Komaj je čakal, da jo bo lahko spet poljubil. »Peljal bom za teboj,« je rekel in se lahkotno naslonil na stopniščno ograjo. »Prav, samo še nekaj stvari vzamem,« mu je zaklicala nazaj. Hiša je bila tiha. Trish je zjutraj pripravila zajtrk, Rebecca pa je pospravila z mize. David ga je prosil naj mu pomaga s prtljago. Vse je potekalo v hitrem in prijetnem ozračju, zato se mu je zdaj tiha hiša zdela nekam nenavadna. Njihova gospodinja, gospa Black, je prihajala okoli desete dopoldne. Bila sta sama in marsikaj mu je prišlo na misel, kaj bi lahko počel z Rebecco, a ni se smel prehitevati. Čez nekaj trenutkov se je vrnila s poslovnim kovčkom v eni roki in vrečo z obleko v drugi roki. Začudeno jo je pogledal. »V korporacijo ne morem v kavbojkah in puloverju,« se je nasmehnila in pomahala s kostimom v temno modri vreči. »Pomagal ti bom,« se je ponudil. Samo odkimala je in se zmuznila mimo njega proti vhodnim vratom: »Ti le glej, da ne bom res potrebovala Hugovih uslug. Greva?« »Seveda, za teboj,« ji je odgovoril in sledil.

 

V slačilnici Pantersov se je trlo radovednih hokejistov. S strahom je preletela njihove muzajoče obraze in vsaj tri kamere. Sedla je na klop in iz škatle vzela svoje nove drsalke. »Naj ti pomagam,« je rekel Alex in pokleknil k njenim nogam. »Mislim, da se znam sama obuti!« je rekla presenečeno. »Če si ne boš pravilno zategnila vezalk, si lahko zlomiš gleženj. Pred sredino tekmo pri Hanookih si ne moremo privoščiti, da bi se poškodovala,« ji je odvrnil Alex in ji iz rok vzel drsalke. Jurij in Vlad sta se spogledal in nasmehnila. Timy je zašepetal njune misli: »Pa smo dobili izgovor zakaj jo mora trener učiti na začetku, edino on  jo lahko strokovno uči, saj si njene poškodbe ne moremo privoščiti.« Fish je Timyja rahlo udaril po hrbtu: »Ššš, zarotniki!« Alex je, ne meneč se za njeno ugovarjanje, prijel njeno nogo in ji sezul mokasinke, ter ji obul drsalko. Nežno jo je držal in se komaj uprl skušnjavi, da jo poboža po nartu. Hitro in vešče ji je zavezal vezalko, nato vse ponovil še na drugi nogi. Vstal je in jo zmagoslavno pogledal, ponudil ji je roko, da bi lažje vstala: »Pridi.« Nejevoljno je sprejela njegovo ponujeno dlan in se postavila na noge. Upala je, da bo zdaj spustil njeno roko, kar pa njemu ni prišlo niti na misel. Skupaj sta zakorakala proti ledu. Stopala sta skozi špalir hokejistov, ki so se vidno zabavali. »Ti, Jurij, se pa nikar ne smej, drugače bom preklicala nocojšnjo večerjo v veliki hiši ob osmih, na katero sta povabljena samo vidva z Alice!« mu je vrnila nagajivi nasmeh. Juriju so se najprej široko odprle oči in ravno, ko jo je hotel objeti in ji izraziti svojo hvaležnost je dvignila prst v opomin, naj mu kaj takega ne pride niti na misel. »Jaz nisem povabljen?« je tiho vprašal Alex tik ob njenem ušesu. »Seveda si, saj živiš tam!« mu je zašepetala nazaj in se z dvignjeno glavo napotila naprej. »Te je kaj strah?« je spet vprašal Alex in v njegovem glasu je lahko čutila zadržan smeh. »Ne!« je odvrnila odločno, malo pomolčala in nato priznala resnico, »zelo.« »Nikar, ob tebi sem in ne bom dovolil, da padeš,« jo je zdaj poskušal potolažiti. Ni mu odgovorila saj sta stala pred odprtimi vratci ograje. Vlad s kamero v roki je stal na ledu in se smehljal. Pogledala je v kamero in se še sama nasmehnila: »Pa dajmo. Naučite me drsati.« Alex je občutil ponos. Še nikdar ni spoznal osebe, ki bi bila tako pogumna in odločna kot je bila njegova Rebecca. To, da je njegova ji bo že še pravočasno sporočil, zdaj se je moral osredotočiti na učenje drsanja. Nič mu ni bilo po volji, da bi se je dotikali njegovi varovanci, še manj si je želel, da bi padala in se poškodovala. Stopil je na led in jo s stegnjenimi rokami povabil naj stopi še ona. Prijela je njegove ponujene dlani in pogumno zakorakala proti njemu. »Najprej naredi nekaj korakov, da občutiš led pod nogami,« ji je svetoval. Pridno ga je ubogala. »Tako, zdaj se poskusi odriniti. Najprej z eno nogo in nato z drugo. Pazi na ravnotežje, moraš se držati malo naprej,« ji je dajal navodila in ubogala ga je. Alex je drsal nazaj in jo previdno in počasi vlekel. Celo nasmehnila se mu je. »Poskusi se odriniti,« ji je prigovarjal. »Dobro ji gre,« je komentiral Timy in Fish mu je samo prikimal. »Saj rola, ne vem zakaj ji ne bi šlo?« se je zdaj oglasil še Tim in se še sam naslonil na ograjo. Vsi so z radostjo opazovali šefico pri učenju drsanja. Nihče se ji ni smejal, nobenih namenov niso imeli, da bi ji kaj ušpičili, kot se za hokejski krst spodobi. Preprosto, v tem kratkem času, jim je zlezla pod kožo in resnično so ji bili naklonjeni. V naslednjem hipu je izgubila ravnotežje in Alex jo je hitro povlekel v svoje naročje, malo zato, da ne pade in v večini zato, ker si jo je želel držati v objemu. Pogledala ga je navzgor. Ob pogledu na njegov nagajiv nasmešek si je zaželela, da bi bila sama in bi jo lahko poljubil.  Hitro se je opomnila, naj preneha s takimi pomisleki. Z Alexom nista v položaju, da bi si lahko privoščila avanturo. Grdo ga je pogledala in se poskušala odmakniti od njega. Opazil je njeno želje, da se izmuzne iz njegovega objema in jo je spustil. Objemu in svojim pregrešnim mislim ni več posvečal pozornosti in se je ponovno osredotočil na učenje drsanja. Fantje so sloneli na ograji in jo z besedami opogumljali. Vsak njen gib je bil skrbno zabeležen z vseh zornih kotov. Alex ji je dajal navodila in jo bodril. Vseeno nevajena drsalk in drsanja je hitro začutila bolečine v nogah. »Mislim, da bi lahko zaključila za danes,« je rekla Alexu in obstala na mestu. »Ne reci, da si že obupala?« se ji je zasmejal nazaj. »Nisem obupala, le noge me bolijo in fantje se morajo pripraviti za trening.« Nekaj sekund si jo je ogledoval, nato je pokimal: »Prav. Jutri je nov dan in nova učna ura.« Počasi sta drsala proti vratom v ograji. Naenkrt je Rebecca obstala in se zagledala nekam za Alexsov hrbet. Tudi Alex je pogledal v smeri njenega pogleda. Blondinca, ki je stal ob ograji ni poznal. Za trenutek je svojo pozornost usmeril drugam od Rebecce, ki je ravno takrat izgubila ravnotežje in padla na kolena. Hitro se je obrnil k njej in jo začel pobirati, tudi blondinec je pohitel naprej: »Rebecca, si dobro?« »Dobro sem,« je rekla in gledala samo v Alexa. Postavil jo je na noge in poskušal usmeriti k vratcom. Nestabilna kot je bila, si je poskusila obrisati hladne in od leda mokre dlani, pri čemer je ponovno izgubila ravnotežje in pristala na riti. Sedela je na ledu in se začela smejati. Pogledala je Vlada in njegovo kamero: »Za vašo informacijo, led je trd in hladen,« je rekla in se ponovno začela krohotati. Alex jo je dvignil na noge in usmeril dol z leda. Pri tem ji je z dlanjo otresel od leda bele kavbojke.

Opazil je grd in sovražen pogled prišleka. Še predno je uspel kar koli reči se je oglasila Rebecca: »Pozdravljen Brandon, kaj pa ti delaš tukaj? Oprosti ker ti včeraj nisem mogla vrniti bonbonjere in šopka, nekdo od fantov je prevzel in plačlal dostavljavcu. Ker ne prenesem marcipana sem ga podarila naprej, prav tako šopek. Prosim v bodoče mi ne pošiljaj ničesar več. Vse kar si hotel, si povedal že v Peruju.« Zdaj jo je blondinec zmedeno gledal: »Oprosti, tisto je bil izbruh v navalu jeze in razočaranja. Prosim se lahko pogovoriva?« Hladno ga je pogledala: »Žal se nimava kaj pogovarjati. Predvidevam, da si prišel k sestri, izkoristi dopust in bodi z njo, mene pa pozabi. Zbogom,« je rekla in suvereno odkorakala proti slačilnici. Brandon jo je toliko poznal, da je vedel, da je tokrat poražen. Rebecca je odkorakala proč in ga pustila samega z namrščenimi hokejisti, ki so ga nezaupljivo opazovali. Nič drugega mu ni ostalo, kot to, da odide, zato je brez pozdrava urno odkorakal ven.

 

Alex je parkiral na svoje parkirno mesto in ustnice so se mu razpotegnile v nasmeh. Rebeccin avto je bil parkiran na svojem mestu in  že od daleč je videl luč v nekdaj Arturjevi delovni sobi. Nazadnje jo je videl zjutraj, ko sta zaključila prvo učno uro drsanja. Takrat se je preoblekla in po pozdravu strumno odšla iz dvorane. Moral si je priznati, da jo je pogrešal. Mikalo ga je, da bi jo poklical, a ni našel pravega izgovora, zato je moral čakati na večer, da jo vidi. Čez pol ure bosta prišla še Alice in Jurij. Vesel je bil za prvega golmana. Ponovno je bil presenečen nad Rebeccino učinkovito močjo dogovarjanja. Sploh se ni zavedal, da kaj načrtuje, še manj, kdaj ji je to uspelo. Z urnimi koraki je vstopil in se napotil proti odprtim vratom delovne sobe. Šele, ko je bil pri vratih, je opazil, da se pogovarja po telefonu. Hotel jo je samo na kratko pozdraviti in potešiti svojo željo, da jo vidi. Opazila ga je in mu z roko nakazala naj vstopi. Takoj je pograbil priložnost in se usedel v stol pred veliko mahagonijevo delovno mizo, za katero je sedela. Nasmehnila se mu je in takoj resno odgovorila sogovorniku: »Gospod Roberts, kot lastnica korporacije, lahko naredim kaj se mi zahoče.« Za trenutek je molčala, globoko vzdihnila in strogo nadaljevala: »Vem, da sta z gospodom Johnsonom prijatelja in upam, da mu boste pametno svetovali. Stvar je preprosta, jaz nimam nič proti gospodu Johnsonu in z veseljem mu prepustim vodenje korporacije, a mora se zavedati dejstva, da sem jaz lastnica in da je korporacija moja. On se bo moral prilagoditi meni in ne v meni gledati smrkljo, ki nič ne ve. Nihče ne ve, da sva z očetom imela v načrtu, da letos prevzamem korporacijo. On bi se upokojil in skrbel za hokejiste jaz pa bi prevzela vajeti korporacije. Že dolga leta me je pripravljal na to vlogo. Pet let dela v Peruju sem izkoristila, da sem vsak prosti trenutek posvetila učenju. Čeprav nimam nobene diplome, sem predelala vso možno strokovno literaturo in študijska gradiva farmacije. Nisem moj oče in tudi dejstvo je, da oče ni bil zdravnik, jaz pa sem. Logično je, da gledam na stvari malo drugače kot oče ali gospod Johnson. Zavedam se, da živim, tako jaz, kot hokejski klub, od korporacije in ne mislim je spraviti na kant. Prav tako ne mislim trpeti neposlušnosti in podcenjevanja ključnih ljudi v korporaciji. Vse kar hočem je, da me gospod Johnson jemlje resno in uboga moja navodila. Na pogrebu sem mu povedala, da danes pridem in naročila kaj hočem imeti na svoji mizi. Ni se mu zdelo vredno poskrbeti za naročeno, sam je presodil kaj naj vidim. Šel je še dlje, očetovo tajnico je prisilil v dopust in sprožil postopek za njeno upokojite s čim se gospa Nickl ni strinjala. S čim se tudi sama ne strinjam, v korporaciji je zame vse novo in zanesljiva tajnica, ki je že dolga leta v podjetju in ve vse, bi mi zelo pomagala. Jasno je, ali se bo gospod Johnson prilagodil in me upošteval ali pa gre. Res pričakujem, da ga boste spametovali, če ne, kar pripravite papirje za odpoved. In še nekaj gospod Roberts, tudi vi niste nezamenljivi.« »Ampak gospodična Burton,« je začel ugovarjati odvetnik, ko ga je prekinila, »ne delajte se tako nedolžnega in naivnega, veliko več vem, kot se vam sanja. Oče ni bil neumen, samo dober in marsikaj je prezrl, kar jaz ne bom.

Lep večer,« je še pozdravila in odložila. Alex je skušal skriti presenečenje nad Rebeccinim strogim in gospodovalnim nastopom. Utrujeno se mu je nasmehnila: »Pozdravljen, danes je bil naporen dan.« Z prsti si je pomencala oči in utrujeno zavzdihnila. »Utrujena si,« je rekel s pridihom strogosti v glasu. Samo zamrmrala je potrditev. »Ali sploh kaj spiš?« je vrtal naprej. Pogledala ga je z nedolžnim pogledom, ki je skušal zakriti občutek krivde ob resnici: »Pravzaprav, …, bolj malo.« Strogo jo je gledal, zato je priznala: »Od nekdaj bolj malo spim, zdaj pa še manj. Težko zaspim in veliko se zbujam. Nisem se še navadila na novo situacijo, pogrešam očeta, nešteto vprašanj se mi poraja. Nisem tako močna kot mogoče delujem.« Alex je vstal in ji stopil bližje. S prsti je dvignil njeno brado, da se mu je morala zazreti v oči. Z vso resnostjo in iskrenostjo ji je rekel: »Nisi sama, mene imaš, vedno se lahko obrneš name po pomoč, tako ali drugače.« »Hvala,« je skoraj neslišno dahnila. Stopil ji je za hrbet in začel masirati napete mišice v njenih ramenih. Iz pljuč se ji je izvil izdih ugodja. Alex si je zaželel, da bi jo dvignil v naročje in odnesel v spalnico ter poskrbel za popolno sprostitev. Njegovi prsti so hrepeneli po njeni mehki koži. Ustnice so bile žejne nektarja njenih ust. Vsaka celica njegovega telesa je vpila po njej. Namesto tega je z vprašanjem: »Kaj bo za večerjo?« preusmeril misli. Tako svoje s pohote, kot njene s problemov. »Gospa Black je pripravila lazanjo. Dobro, da si omenil, morala bi vklopiti pečico in jo zapeči do konca ter pripraviti solato. Predvidevam, da bosta tudi Alice in Jurij vsak čas prišla.« Pomagal ji je vstati: »Pomagal ti bom.« Skupaj sta zakorakala v kuhinjo.

 

Prva je prišla Alice. Nekaj minut za njo je pozvonil Jurij. Gostiteljici je dal velik šopek sončnic ter čokolado z lešniki z veliko mašno. Alexu je porinil v roke steklenico viskija in se nato posvetil Alice, kateri je prinesel orhidejo v lični škatlici. Rebecca je ganjeno gledala v svoje darilo in namignila Alice: »Ta moški pa zna poslušati.« Z nosom v sončnicah je nadaljevala: »Najbolje, da začnemo kar v kuhinji, jaz sem že lačna,« ne da bi se menila za ostale je odkorakala proti kuhinji. Alex ji je sledil z nasmeškom v kotičkih ustnic. Vedel je, da so rezervne vaze na zgornji polici, kamor Rebecca ne doseže. Z veseljem ji bo pomagal. Rebecca je odložila šopek in čokolado na pult ter odprla omaro. Stopila je na prste, toda še vedno je bila prenizka. Takrat je ob svojem telesu čutila Alexa, ki se je stegnil preko nje in ji dal vazo: »Mislim, da bo ta primerna, če ne ti lahko podam drugo.« »Hvala, ta bo čisto prava,« je rekla uradno in se spustila nazaj na pete. Alex je stal zelo blizu, zato se je nehote s hrbtom naslonila na njegove prsi. Z roko jo je objel čez pas in na uho zašepetal: »Z veseljem ti pomagam,« nato jo je izpustil in vedela je, da jo je nerad spustil, a moral je, saj sta bila poleg še Jurij in Alice.  Večerjali so kar v kuhinji. Gospa Black je poskrbela za lično pogrnjeno mizo ter za večerjo in sladico ter za vse malenkosti, ki se jih lahko spomni samo ena romantična ženska. Vzdušje je bilo sproščeno. Veliko so se smejali in Rebecca se je sprostila in  popolnoma prepustila vzdušju. Alexa so skrbeli njeni rahli podočnjaki in zavest, da je bila veliko bolj ranljiva, kot je delovala. Zadal si je nalogo, da ji pomaga v tem težkem obdobju. Žal pa ni vedel, kako naj se loti naloge. Hotel ji je pomagati in jo hkrati osvojiti, ter prepričati, da postane njegova v vsakem pomenu te besede. Ni je želel zaradi njenega družbenega položaja in bogastva. Tudi sam je imel kar precej pod palcem in je bil znano ime v svetu hokeja. Zavedal se je, da nista ravno enakovredna, poleg vsega, bi lahko pomislila, da si želi njen klub. To ni bilo res, bo pa lep dodatek, ki se ga ne bo branil. Želel si jo je zaradi nje, hrepenel je po njej. V njem je budila občutke, ki jih še nikoli prej ni občutil. Iz trenutka v trenutek se je vse bolj zavedal dejstva, da je ona res tista prava zanj. Še nikdar v življenju ni bil zaljubljen in sumil je, da se je tokrat ujel v zanke ljubezni. Ljubeče jo je pogledal, ko se je veselo smejala z Alice šali, ki sta jo poznali le oni dve. Pogledal je Jurija in opazil, da ga ta z zanimanjem opazuje. Upal je, da Jurij ni opazil njegovih občutkov do Rebecce. »Jurij pospremi Alice v dnevno sobo in nam nalij po pijačo, midva bova pospravila tukaj,« je rekel Alex in dal Juriju in Alice priložnost za nekaj trenutkov samote, kar je Jurij spretno pograbil, pri tem je še pomežiknil Alexu in namignil proti Rebecci, s čim je dal trenerju vedeti, da mu prej ni ušel njegov zaljubljeni pogled. »Super!« je pomislil Alex, ko se je spomnil, da bo golman vsem raztrobil kaj je videl. Nato se je pomiril, njegovi varovanci mu bodo skušali pomagati osvojiti srce postavne šefice. V tišini sta pospravila krožnike z mize. Rebecca je umazano posodo zložila v pomivalni stroj. Ko je končala se je s hrbtom naslonila na pult in pogledala Alexa: »Jurij je pravi za Alice. Si čutil kemijo med njima. Dober par sta.« »Se strinjam, res sta dober par,« se je zasmejal Alex. »Če ti ne bo šlo v farmaciji, lahko odpreš ženitno posredovalnico,« se je zabaval naprej in jo natančno opazoval. Zasmejala se je: »Seveda, rojena sem za to.

« Skupaj sta se smejala, Rebecca je še vedno nejeverno prikimavala. Alex se ji je počasi približal. Videla je strast v njegovih očeh in prebrala namero, da jo poljubi, na njegovem obrazu. Dvignila je roko: »Res mislim, da je to slaba ideja.« Ustavil se je: »Želim si te in vem, da tudi ti nisi ravnodušna do mene.« Nekaj trenutkov sta se gledala. Nato je on spregovoril prvi: »Ne zanikaj tega.« »Ne zanikam,« mu je odgovorila in ne da bi odmaknila pogleda z njegovih oči nadaljevala, »veliko člankov sem prebrala, ni mi ušel tvoj sloves. Res nisem pripravljena na avanturo. Poslovno sodelujeva, zato ni pametno zapletati se v nekaj kar je že na začetku obsojeno na propad.« Resno jo je gledal: »Ne zanikam svojih avantur. Nobena mi ni nič pomenila in z nobeno nisem želel kaj več, kot kratko avanturo. Toda ti si drugačna, s teboj ne želim samo kratke avanture. S teboj želim nekaj več.« Nejeverno ga je gledala in samo odkimala. »Glej, živiva skupaj, daj mi čas in me spoznaj. Daj mi priložnost, da ti dokažem, da sem resen.« Malo je premišljevala nato pa le izdavila: »Prav. Čas boš dobil, čeprav dvomim, da se bo moje mnenje spremenilo.« Nasmehnil se ji je in stopil še korak bližje. Morala je nagniti glavo, da bi ga videla. »Dogovor je treba potrditi. Najbolje bo, če to storiva s poljubom,« je rekel tiho in svoje ustnice počasi in čutno spustil na njene. Bila je tako mehka in vabljiva. Čutil je njeno borbo, ki jo je vodila sama s seboj. Želela si je njegovega poljuba, želela se je predati poljubu, a je sama sebe prepričevala, da je to slaba ideja. Nežno je okušal njene ustnice in jo mamil v strast v kateri je sam gorel. Ravno, ko se je začela odzivati, ko je začela zgubljati bitko sama s seboj, se je počasi odmaknil od nje in se ji zazrl v oči: »Daj mi priložnost, videla boš, da sem resen.« S prsti jo je pobožal po obrazu, se rahlo nasmehnil in rekel: »Pridi golobčka sta bila že dovolj sama.«

 

»Greš danes do korporacije?« je mimogrede vprašal Alex med zajtrkom. »Ne, gospodu Johnsonu sem povedala, da pridem v petek. Do takrat hočem vsa poročila, ki sem jih naročila že prvič. Danes bom malo gledala vaš trening , malo pa bom pregledala očetovo pisarno in se pomenila s Timom. Zadnjih deset dni je prevzel vse naloge nase, čas je, da ga malo razbremenim.« »Te lahko povabim na kosilo?« je vprašal in jo pričakujoče opazoval. Nasmehnila se mu je: »Lahko. Pizza bi mi prav pasala.« Od sinoči je bil vse preveč vljuden in ustrežljiv. Njegova pozornost ji je godila in istočasno ji je bilo vse skupaj hecno. Še nikdar v življenju se nihče ni tako trudil za njeno pozornost. Vedela je, da si jo Alex želi in prav tako, ga je toliko poznala, da je vedela, da se ne žene za njenim imenom. Zanimalo jo je, kdaj se je bo naveličal in poiskal zabavo drugje. »Vseeno grem tudi danes s svojim avtom,« je rekla in se zasmejala, ko jo je presenečeno pogledal. »Zdaj mi pa že bereš misli?« je le uspel izdaviti vprašanje. »Ne, samo tako zaščitniški si do mene in naročil si mi naj te spoznam,« se je smejala naprej. Tudi sam se je zasmejal, tako dobro je bilo slišati njen sproščeni smeh. Opazil je, da je utrujenost in napetost skušala skriti s skrbno nanesenimi ličili.

Opazoval jo je in vedel je, da se tudi nocoj ni naspala. Spraševal se je koliko bo še lahko zdržala. Skupaj sta pospravila kuhinjo, čeprav je gospa Black vsakič povedala, da lahko v miru pustita kaj tudi njej, saj je za to plačana. Skupaj sta odšla, tako kot včeraj. Prva je zapeljala z dvorišča in on ji je sledil. Hiša Burtonovih je stala na rahli vzpetini nad mestom in cesta je vodila navzdol čez nekaj precej nepreglednih ovinkov. Vozil je že avtomatično, pri tem je v mislih koval načrt kako jo v najkrajšem času dobiti v svojo posteljo, ko je zagledal, da je presekala nepregleden ovinek, se zavrtela in ustavila na nasprotni bankini v drevesu. Urno je zavrl in se še sam zapeljal na drugo stran ter stekel iz avta. Z nadčloveško hitrostjo je odprl njena vrata: »Si cela?« je panično vprašal. Dvignila je glavo, ki ji je omahnila na odprtem airbagu. »Dobro sem,« je rekla in se poskušala rešiti varnostnega pasu. »Počakaj, jaz bom. Si poškodovana?« je spraševal, medtem, ko se je trudil z njenim pasom. »Dobro sem,« mu je ponovno zatrdila saj se ni zavedala krvi na svojem obrazu. »Nič mi ni, zavore so mi odpovedale in nekako sem se morala ustaviti pred tistim klancem navzdol,« mu je razlagala svoja dejanja. »Vsa si krvava, naj pokličem reševalce?« je rekel, ko ji je pomagal na sovoznikov sedež v svojem avtomobilu. S prsti si je šla po obrazu: »To bo od plastike, ko se je sprožil airbag. Ne skrbi, samo praske so,« je rekla in ga poskušala pomiriti, »nič ne kliči nikogar, me bo že v dvorani pogledal doktor Melbourne.« »Počakaj da pogledam avto, zavaroval ga bom in poklical mojega mehanika, da ga pride odpeljat,« je rekel, ko se je prepričal, da ima res samo nekaj površinskih prask, ki jih je obrisal z robčkom. Stopil je do avta in izvlekel ključ, ki ga je potem pustil na sedežu. Poklical je mehanika, tako kot ji je rekel in mu naročil naj dobro pregleda avto in ugotovi zakaj so ji odpovedale zavore. Imel je slab občutek in intuicija mu je prigovarjala, da to ni bila nesreča. Za zdaj je ni hotel strašiti. Vrnil se je v avto, se ponovno prepričal, da je res dobro in odpeljal v dvorano.

 

Že na vhodu v dvorano sta srečala nekaj hokejistov, ki so si želeli ogledati drugo učno uro drsanja. V hipu se je novica o nesreči razširila po dvorani. Še predno je uspela sesti na klop v slačilnici je ob njej bil doktor Melbourn, ki je kaj hitro lahko potrdil njene besede, da ji ni nič in ima samo nekaj prask. Nihče ni pomislil več na ure drsanja. Alexu je pozvonil mobilnik. Klical je mehanik in med pogovorom so vsi lahko opazili naglo spremembo razpoloženja pri trenerju. Nekaj je samo zamomljal mehaniku, ga vmes vprašal, kako je lahko tako hitro pregledal avto, spet je nekaj zamomljal in prekinil zvezo. Vsi so nestrpno čakali, kaj bo povedal. Pogledal je Rebecco, nato je na hitro preletel obraze zbranih hokejistov in se spet ustavil na Rebecci. »Ni bila nesreča!« je rekel odločno. Nato se je malo pomiril in začel razlagati: »Mehanika sem opozoril naj pogleda zakaj so odpovedale zavore. Že, ko je nalagal avto je pokukal pod pokrov in ugotovil, da je nekdo onesposobil zavore. Nekdo te je hotel ubiti. Tisti ovinki in klanec navzdol bi morali biti smrtonosni brez zavor. Imela si srečo, da si pravočasno opazila in se ustavila. Mehanik je najprej obvestil mene, zdaj je najbrž že končal pogovor s policisti. Dolžan je bil prijaviti tako stvar in če ne bi on prijavil, bi jo jaz,« je bil odločen. V slačilnici je nastala napeta tišina. »Najbrž se bodo policisti ustavili tudi tukaj, najbolje bo, da jih počakam gor v pisarni,« je rekla Rebecca in se trudila skriti svojo napetost. Alex ji je pomagal do pisarne. Tim pa ji je prinesel skodelico čaja. Fantje so ostali spodaj in se živčno sprehajali sem ter tja, ter tiho ugotavljali kdo je kriv in kdo se hoče rešiti njim ljube šefinje. Vsi so se strinjali, da bi bil lahko vpleten njen bratranec John, saj bi po njeni smrti bil najverjetneje on edini dedič. Toda reševanje takih vprašanj ni bila njihova naloga, zato so se strinjali, da to prepustijo policiji. V zelo kratkem času se je v dvorani oglasil detektiv Preston. Že na vratih so ga pričakali radovedni in hkrati jezni hokejisti. Detektiv Preston je z nelagodnostjo pogledal po zbranih hokejistih. Bil je mož srednjih let in za moškega precej nizke postave. Pristopil je kapetan Fish: »Vam lahko pomagamo?« »Seveda, iščem gospodično Burton, sem detektiv Preston,« je rekel in jim pokazal svojo značko isto je storila mlada postavna blondinka, za katero je detektiv Preston rekel, da je njegova partnerica detektivka Holmec. »Gospodična Burton je v svoji pisarni, pokazal vam bom pot,« je ustrežljivo rekel Fish in ju popeljal proti pisarni. »Glejte, da ujamete tistega, ki je hotel škodovati naši šefici,« je pripomnil predno je pokazal na odprta vrata pisarne, kjer so doktor Melbourn, Tim in Alex pazili na Rebecco. »Detektiva Preston in Holmec,« je rekel možakar, ko je potrkal na okvir odprtih vrat. »Vstopite, pričakovali smo vas,« je vljudno rekel Alex in vstal. Tim in doktor Melbourne sta samo pokimala in se odpravila proti vratom:

»Najbolje bo, da vas pustimo same,« je pripomnil Tim. »Alex, prosim ostani,« je rekla Rebecca saj ni bila prepričana ali bo lahko ostal ali ga bo detektiv Preston odslovil. Detektiva sta sedla na ponujena fotelja, medtem, ko se je Alex usedel na kavč poleg Rebecce. »Dobili smo prijavo o nesreči zaradi onesposobljenih zavor, nekdo vas je poskušal ubiti. Povejte vse, kar se je zgodilo,« je Rebecco suhoparno pozval detektiv Preston, da iznese svojo zgodbo. Rebecca je močneje stisnila Alexovo dlan, za katero sploh ni vedela, kdaj jo je prijela. »Naj vam pove Alex, bil je poleg, jaz ga bom dopolnila, če bo kaj potrebno,« je proseče rekla Rebecca in detektiv ji je samo pokimal in se obrnil k Alexu, ki je povedal vse kar je vedel in videl. Detektiv Preston je spraševal, njegova partnerica pa je stvari vestno zapisovala v blok. »Kdo si želi vaše smrti? Imate sovražnike? Kdo je vaš dedič?« se je zdaj detektiv z vprašanji obrnil na Rebecco. »Nimam oporoke, zato bi vse dedoval bratranec John. Sovražnikov nimam, vsaj odkritih ne. Res pa je, da me bratranec ne mara, ker sem odklonila plačevati njegovo preživnino in kockarske dolgove,« je skomignila z rameni Rebecca. »Gospodu Johnsonu in gospodu Robertsonu si zagrozila z odpovedjo, toda razen maščevanja nimata vidne koristi od tvoje smrti, seveda je tukaj še zavrženi bivši fant, Brendon,« ji je Alex osvežil spomin. Rebecca je samo prikimala. Detektiva sta postavila še nekaj vprašanje in se poslovila. Obljubila sta, da bosta raziskala zadevo in v kolikor kaj izvesta, jo bosta takoj obvestila, do takrat pa naj bo pozorna in previdna. Ko sta detektiva odšla se je Alex zagledal v Rebecco: »Prosim dovoli mi, da pazim nate. Roko dam v ogenj, da ni bil nobeden od hokejistov. Prosil jih bom, da so pozorni in te pomagajo varovati,« ji je prigovarjal. »Vem, da ni nihče od Pantersov, enostavno nimajo koristi in imeli so možnost rešiti se moje prisotnosti in imeti drugega šefa,« je hitro potrdila njegovo misel, da oni ne stojijo za to grdobijo.  »Hvala za zaupanje. Ni nas treba prositi, vsekakor bomo skrbeli za šefičino varnost, kolikor je v naši moči,« se je z vrat oglasil Fish, vesel, da nista ne Alex in ne Rebecca sumila koga od njih.

 

Dan so nadaljevali po ustaljeni navadi in dogovorih. Čeprav so se obnašali, kot bi se nič ne zgodilo, je vsak po svoje tuhtal zadevo. V dvorni so poostrili varnost in začeli zaklepati parkirišče v sklopu dvorane. Alex je po dopoldanskem treningu odpeljal Rebecco na tako želeno pizzo, ki jo je, za njeno ješčost, veliko pojedla. Prijetno sta se pomenkovala o splošnih stvareh in tudi o gostovanju, ki jih je čakalo jutri. Rebecca je spoznala, da je vodenje kluba kompleksna in dokaj naporna zadeva. Končno je razumela, koliko energije in časa ti to vzame. Po okusnem kosilu sta se odpravila k Hugovi družini, kjer so se sproščeno pogovarjali in se na Alexovo presenečenje, ni počutil odvečnega v ženski družbi. Lepo so se nasmejali in spoznal je še nekaj malenkosti o Rebecci. Iz pogovora, na katerega je s svojimi vprašanji tudi sam vplival, je dobil vpogled na to, kakšna je bila kot študentka in tudi kasneje, kako se je odzivala na dogodke v Peruju. Izvedel je, da je ona srce dobrodelne ustanove Varna hiša za brezdomce, ni jih samo finančno podpirala tudi nemalokrat je nudila brezplačno medicinsko pomoč, zaradi česar je prišla navzkriž z vodstvom lokalnega kliničnega centra. Zdaj je razumel, zakaj je zavrnila nemalo število mamljivih in prestižnih ponudb za delo pri njih. Iz trenutka v trenutek, mu je bila vse bolj in bolj všeč in še bolj je bil prepričan, da je prava zanj. Prava ženska z dovolj poguma, da verjame v pravilnost svojega mišljenja in zagovarja svoja stališča.

Medtem, ko so sedeli in uživali ob kavi je Lily Rebecci vsa navdušena nad novo igračo v roke dala svojega pajka. Rebecca, ki sprva ni pogledala kaj ima Lily je ob spoznanju, da drži pajka odskočila in igračo vrgla na tla pri tem pa še zacvilila od groze. Hitro se je razlegel glasen smeh in Luise je komentirala, da ima tudi Rebecca čisto ženske strahove pred pajki. Seveda je Rebecca takoj resno poučila presenečeno deklico, da se prav tako boji kač. Poznala je Huga in njegova nagnjenja k eksotičnim živalim, kot jih je poimenovala in očitno je njegova hči podedovala to Rebecci nerazumljivo lastnost. Popoldne sta se vrnila v dvorano in ker je bil led prost je Rebecca izkoristila čas za kratko uro drsanja, dokler so se fantje ogrevali. Drsanje ji je bilo všeč in tudi bolečine v nogah so bile zdaj že manjše. Tisti nesrečni pristanek na riti pri prvi uri, razen prizadetega ega, ni pustil posledic.

 

Alex se je zbudil okoli druge ure zjutraj. Zdelo se mu je, da nekaj ni v redu. Stopil je iz sobe in opazil, da so vrata Rebeccine spalnice odprta. Pokukal je noter, a je bila soba prazna. Ob postelji na nočni omarici je gorela lučka in ob njej je stala odprta knjiga. Spustil se je v pritličje in našel Rebecco v kuhinji. Slišala ga je in ga nelagodno pogledala: »Sem te zbudila? Oprosti. Grejem si kakav, bi mogoče tudi ti malo?« »Ne hvala, nisi me zbudila, sam sem se zbudil in videl, da ti gori luč, zato sem šel pogledat, ker te ni bilo v sobi sem prišel sem. Si dobro?« »Dobro sem, samo nisem mogla spati,« je skomignila z rameni in nadaljevala mešanje mleka in kakava. Vzela je skodelico in se naslonila s hrbtom na pult. Naredila je kratek požirek in ga ponovno pogledala. »Kaj je narobe?« jo je pozval naj se mu zaupa. »Nič, samo nisem mogla spati.« »Rebecca veš, da mi lahko zaupaš. Na splošno slabo spiš in mogoče ti bo lažje, če se pogovoriva,« se ni dal tako zlahka odpraviti. »Samo ženske misli, saj veš, jutri, no danes gremo na gostovanje, kako bo, kaj bodo novinarji spraševali, kaj naj oblečem in temu podobno,« mu je odgovorila. »Rebecca!« je rekel ostro saj je vedel, da taka vprašanja njej ne bi kratila spanca. Ne njej, toliko jo je že poznal. Globoko je vdihnila: »Od kar sem prišla imam nočne more, zato se pogosto zbujam in potem si niti ne želim takoj zaspati nazaj.« Samo razumevajoče jo je gledal, ni hotel nič komentirati, saj je upal, da mu bo zaupala, kaj jo preganja v sanjah. Res je nadaljevala: »Pred štirimi leti smo v Peruju imeli nekaj dnevno obilno deževje in kratkotrajna huda neurja. Gradili smo nasip na lokalni reki, ki je pretila, da bo poplavila del vasi. Med delom je enemu od fantov spodrsnilo in padel je v deročo vodo. Vedela sem, da ne zna plavati. Nihče tam ne zna plavati, saj je reka bolj potok in še mrzla povrh. Brez premišljevanja sem skočila za njim. Bila sva premražena in blatna, napila sva se vode, a preživela, oba. Samo enkrat sem sanjala o tem dogodku in še to tako kot se je zgodilo. Enkrat kasneje sem imela spet sanje o tem, takrat so bile bolj moraste, a ni bilo prehudo. Zdaj, od kar sem doma, pa se mi venomer sanja o tem, samo, da tokrat ni tako enostavno, zdaj se voda spremeni ali v živ pesek ali celo v kri. Vedno huje je. Tokrat se ne moreva rešiti. Danes sem sanjala, da sem z avtom zapeljala v vodo in takrat sem se zbudila.« »Samo sanje so,« jo je poskusil potolažiti, čeprav bi jo najraje objel in odnesel v posteljo.

Stopil je bližje in jo počasi potegnil v svoj objem. Na lahno jo je poljubil vrh las in ji gladil hrbet. S poljubi se je počasi spuščal po njenem obrazu do ustnic. Tam se je ustavil in ji zašepetal: »Vem, da veš, da se te neizmerno želim, toda zdaj ti obljubim, da te ne bom zapeljeval. Pridi z mano v posteljo, ob tebi bom. Če boš imela moro te bom rešil in zbudil še pravi čas. Moraš se naspati.« Samo nasmehnila se je: »Danes ne. Obljubim ti, če me bo tlačila mora, bom prišla k tebi. Prav?« Ne, zdaj ne bi mogla z njim v posteljo, ne glede na to, da je obljubil, da je ne bo zapeljeval. Ali se je sploh zavedal kako seksi je v kavbojkah z odpetim zgornjim gumbom in odpeto srajco ter tistim zaspanim pogledom? Nocoj se mu ne bi mogla upreti. Čeprav on ne bi zapeljal nje, bi sigurno ona zapeljala njega. Bala se je, da bi to bila velika napaka. Ni si drznila tvegati. Olajšano je sprejela njegovo strinjanje.  »Prav,« ji je odgovoril in počakal, da je odložila skodelico, nato sta se odpravila nazaj v posteljo. Vsak v svojo.

 

Snežno belo letalo z napisom Black Panters je stalo na stezi in čakalo svoje potnike. Napis na repu izpisan z zlatimi črkami, obrobljenimi s črno je izžareval eleganco in moč. Alex in Rebecca sta se na letališče pripeljala med prvimi. Rebecca je ponosno opazovala svoje hokejiste oblečene v elegantna oblačila. Stopali so samozavestno in odločno. Novinarji so spremljali svak njihov korak in jih vmes zaustavljali z vprašanji. Tudi to je bil del hokejskega cirkusa, ki so ga fantje pogumno prenašali. Potovanja so med sezono bila del vsakdana, zato je vse potekalo gladko in hitro. Na potovanja s Pantersi so vedno hodili tudi člani lokalne televizijske postaje, komentator, snemalec in mojster zvoka ter novinar lokalne časopisne hiše. Vsi so sedli na svoja mesta. Alex je pospremil Rebecco do njenega sedeža, na katerem je do pred kratkim vedno sedel njen oče. Sam se je namestil poleg nje. Pred njima so sedeli člani novinarske ekipe, za njima pa Tim in doktor Melbourne. Izkušen pilot ni izgubljal časa in je, takoj, ko so bili vsi na krovu, vzletel. Ko se je letalo zravnalo, je med potniki postalo veselo in živahno. Komentator je začel svoj intervju po letalu. Snemalec mu je zvesto sledil s kamero, vmes je posnel še kakšen zanimiv trenutek ali pripombo. Rebecca je sprva bila zelo skeptična glede skupnega potovanja z novinarsko ekipa, a jo je Alex hitro umiril, da se vsi člani novinarske ekipe še predobro zavedajo, da ne smejo izigrati zaupanja Pantersov, če si želijo potovati z njimi. Njihove skrivnosti in privatno dogajanje znotraj ekipe so kljub novinarjem na varnem.

Tudi Rebbeca je morala dati svoj intervju. Pri njej sta se kamera in komentator zadržala najdlje. Med vprašanji je bilo tudi to, kaj pričakuje od današnje tekme. Suvereno je vstala in pogledala po hokejistih, ki so poslušali njen intervju: »Danes pričakujem zmago!« iz njenega pogleda so vedeli, da je hotela dodati, »s katero bodo fanjte zmagali tudi v stavi,« zato se je razleglo ploskanje in žvižganje. Novinar ni vedel o čem se zares gre, dojel pa je, da je to njihova skrivnost in se je še sam nasmehnil, ko se bo kamera ugasnila jih bo prosil za razlago. Do sedaj so jim vse zaupali in oni nikdar niso izdali zaupanja. S Pantersi je bilo lepo sodelovati in čutil je, da je gospodična Burton še boljša in zanimivejša od svojega očeta.

 

Prispeli so pet ur pred tekmo. Na letališču so jih čakali najeti kombiji. Tudi druge radijske in televizijske postaje so z zanimanjem pričakale njihov prihod. Pantersi so veljali za favorita prvenstva. Lansko leto so se morali zadovoljiti z drugim mestom. Letos so v uvodnih tekmah pokazali svojo dobro pripravljenost in gorečo željo po tituli. Posneli so ogromno fotografij in Rebecca je potrpežljivo odgovarjala na vprašanja novinarjev. Ves čas se je smehljala v kamero ali fotoaparat. Kljub vrvežu je opazila, da je ves čas kdo od Pantersov bil v njeni neposredni bližini. Alexa so nehote z vprašanji zvabili stran od nje in takoj je njegovo mesto zapolnil eden od hokejistov. Po pogovoru z detektivom Prestonom so se strinjali, da poskusa umora ne bodo objavili v javnosti. To je bilo nekaj, kar so vedeli samo znotraj kluba. Po slabih pol ure, so jih novinarji spustili, da so nadaljevali svojo pot. V hotelu v neposredni bližini dvorane so imeli naročeno kosilo, ter večerjo po tekmi. Tim, ki je skrbel za vse podrobnosti okoli gostovanj je rezerviral tudi dva velika apartmaja v katera so Pantersi in njihovi spremljevalci odšli do pričetka tekme. Novinarska ekipa je izkoristila čas za montažo posnetega materiala, fantje pa so se sproščali vsak po svoje. Jurij je celo v eni od spalnic zaspal. Rebecca je izkoristila čas, da se je preoblekla. Oče je veliko dal na podobo kluba, zato je tudi sama potovala skladno z ekipo. Pri klubskem krojaču je naročila tudi zase eleganten kostim s krilom malo nad koleni v temno sivi barvi, katero so danes nosili. Preoblekla se je v bolj športno opravo, ponovno v klubskih barvah. Imela je črne škornje nad koleni in široko krilce malo nad koleni v črni barvi. Zgoraj je oblekla ozko, po meri krojeno srajco v zlatem odtenku. Lase si je spela v kito in v ušesa dala velika zlata obroča. Črno kratko jaknico je držala v roki. Alexu je ob pogledu na njo vzelo sapo. Delovala je veliko mlajše in v vsakem pogledu poželjivo. Fish je zažvižgal, ko jo je zagledal. »Ob pozdravu pred vstopom na led, bo Hanooke razneslo od ljubosumja,« se je zasmejal Vlad. Rebecca se je samo nasmehnila in rahlo priklonila v zahvalo: »Pripravljeni? Čas je da se odpravimo v dvorano in jim pokažemo iz kakšnega testa so Pantersi.«

DSC_0062

Dokler so se fantje preoblačili je Rebecca klepetala z gospodom Blartom, lastnikom Hanookov. Pogovoru so se pridružili tudi drugi hokejski veljaki, ki so prišli na tekmo. Tim je Rebecco spremljal  na vsakem koraku. Dvorana je pokala po šivih. Gledalci so glasno prepevali pesmi v čast domače ekipe. Rebecca je prvič občutila kako je to, ko prideš v dvorano, v kateri prevladujejo nasprotni navijači. Hanooki so domovali le uro leta stran, zato je v enem delu dvorane opazila tudi domačo črno zlato barvo. Veselo se je nasmehnila in s Timom za petami odkorakala v njim namenjeno slačilnico. Počasi je pogledala po hokejistih: »Saj veste? Pokažite jim kdo je številka ena!« Izrečeno je bilo še nekja spodbud, nato so odšli proti izhodu na led. Od tu je bila zdaj spet rutina, nov dobro sprejet pozdrav z objemom in poljubom. Prvi je stopil kapetan Fish, Jurij jo je dvignil in zavrtel, zadnji od ekipe, ki se je odpravila na led je bil Alex. »Srečno!« ji je zaželel, tako kot ona njemu in jo poljubil. Ponovno se je na njenih ustnicah zadržal malenkost dlje od normalnega. Poželjivo je vdahnil in se odpravil na svoje mesto. Tudi s Timom sta si zaželela srečo in se odpravila v ložo iz katere bosta opazovala dogajanje na ledu. Tudi tokrat je kamera ujela vsak njihov pozdrav.

Gledalci iz Pantersovega tabora so glasno pozdravljali vsak pozdrav. Hanooki so tako, kot je napovedal Vlad le ljubosumno opazovali, njihovi navijači so nepripravljeni obmolknili in jih tokrat niso  prehudi izžvižgali. Ob pozdravu svoje ekipe so le še ploskali. Zmeda med domačimi hokejisti in navijači je dala Pantersom dodaten zalet, da, kot jim je naročila šefica, pokažejo kdo je številka ena. Tudi ta tekma ni ostala samo pri drsanju. Prišlo je do kratkega pretepa, zaradi grobosti, klop za kaznovane igralce ni preveč samevala. Zdaj je bil tam hokejist ene, nato hokejist druge ekipe. Kljub napetosti in rivalstvu se je tekma končala s tesno zmago Pantersov. Rebecca je tudi tokrat bila deležna čestitk in pohval. Ponovno je precej časa namenila novinarjem in neutrudno odgovarjala na njihova vprašanja. Ko je končno prišla do slačilnice, so bili fantje že oblečeni in pripravljeni za odhod. »Čestitke za neverjetno tekmo!« je zaklicala z vrat in stopila do Vlada, ki jih je pošteno skupil v pretepu. Zaskrbljeno je pogledala njegovo zdaj zašito arkado: »Vrečko z ledom drži gor,« mu je naročila in se ponovno obrnila proti ostalim. Gledali so jo s pričakovanjem. »Glede tattooja,« je rekla in malo pomolčala. »Predlagam, da jutri po popoldanskem treningu naročimo večerjo v veliko hišo in vam takrat pokažem in razložim vse kar hočete vedeti o tem spornem tattooju,« je nadaljevala in jih zdaj ona pogledala s pričakovanjem. Hokejisti so se spogledovali med seboj in Fish je prevzel vlogo posrednika: »Mislim, da bi to bilo res najbolje.« Vseeno se je nasmehnil in dodal: »Kaj pa kakšen namig?« »Hm, namig?« je rekla Rebecca in podzavestno pogledala v Alexa. »Hej, ali to pomeni, da je trener videl tattoo?« je zdaj skočil Vlad in z ledom pomahal proti Alexu. »No, ja. Nisem mu imela namena pokazati prej kot vam, a zgodilo se je, da ga je videl,« je zbegano odgovorila Rebecca. »Ja, videl sem ga, pa kaj potem?!« je rekel Alex pri čemu se je vidno zabaval. Pogledal je Jurija in dodal malo ostrine v svoj glas: »In ne, nisem ga videl na ta način,« saj je prebral, da je golman mislil, da je spal z Rebecco in tako izvedel skrivnost. »Če že hočete vedeti, videl sem ga na pikniku pri Hugo. Rebecca si je slekla srajco in nehote razgalila ramo,« jim je vseeno delno razložil. Ni želel govoriti o njenih plesnih talentih. Ne bi mu bilo prav, če bi tako zapeljivo plesala pred njimi. Prav tako ni hotel, da bi mislili, da spita skupaj. Enkrat, ko bo njegova naj si mislijo kar hočejo. »Glede namiga, mislim, da je bolje, da ne veste nič. Bo bolj zanimivo!« je še dodal in zaključil temo.

 

Naslednje dopoldne sta se detektiva Preston in Holmec oglasila v veliki hiši Burtonovih. Alex je v dnevni sobi bral časopis in srkal svojo kavo, medtem, ko je Rebecca v delovni sobi pregledovala papirje in račune. Čas je že bil, da poskrbi za finančno plat podedovanega premoženja. Bila je spočita in naspana, čeprav sta sinoči prišla domov šele okoli druge ure zjutraj. Na letalu je zaspala, kar se ji še nikdar ni zgodilo. Ni vedela, kdaj jo je Alex potegnil v svoj objem in ji omogočil udobneje spanje. Zbudil jo je, ko so pristajali. Takrat je videla, da sloni na njegovih prsih, pokrita z odejo. Nihče se ni zmenil za njo ali položaj v katerem se je zbudila, kar ji je zmanjšalo nelagodnost. Ni vedela, da je novinar lokalnega časopisa hotel narediti fotografijo, a ga je Fish z enim ostrim pogledom in odkimavanjem z glavo prepričal, da je spustil fotoaparat. To je spadalo k zasebnosti znotraj ekipe. Že res, da so vsi hokejisti hoteli, da bi se trener in šefica zbližala tudi osebno, toda ne ob budnem očesu javnosti, sploh pa ne zdaj, ko je nekdo ogrožal njeno življenje. Urejala je še zadnje področje svojega novega življenja, ko je pozvonil zvonec na vhodnih vratih. Z Alexom sta istočasno prišla v hodnik. Gospa Black ju je prehitela in je že odprla vrata. Detektiva sta vstopila. »Kar naprej, najbolje bo, da sedemo v dnevno sobo, gospa Black nam bo pripravila kavo,« je rekla Rebecca in proseče pogledala gospo Black, ki je samo prikimala. »Hvala na povabilu, hitro bova povedala kar imava, zato ni potrebe po kavi,« je pristavil detektiv Preston in sledil Alexu v dnevno sobo. »Gospa Black, jaz bi kavo, če vam ni težko?« je rekla Rebecca in sledila ostalim. »Seveda, takoj bo gospodična Rebecca,« je materinsko rekla starejša gospodinja, ki je Rebecco prosto oboževala. Detektiva sta sedla na kavč, Rebecca in Aleks pa v fotelja nasproti. »Kratek bom,« je službeno rekel detektiv Preston. »Trenutno smo v slepi ulici. Forenziki so natančno pogledali avto. Pod pokrovom avta so našli tri različne odtise, dva pripadata mehanikoma, eden je vaš redni serviser in drugi je last mehanika, ki je prvi pregledal avto. Tretji odtis nam je neznan. Predvidevamo, da pripada lastnici lasu, ki smo ga našli pod pokrovom.« »Lastnici?« je nejeverno vprašala Rebecca. »Las je bil dovolj ohranjen, da smo z analizo dnk ugotovili, da je ženski, poleg tega je izredno dolg in svetel, naravno blond. Žal ne vemo čigav je, mogoče imata vidva kakšen predlog, koga naj iščeva?« Vse oči so se uprle v Alexa. »Katera od tvojih občudovalk?« je vprašala Rebecca. »Mogoče je katera ljubosumna na gospodično Burton?« se je v pogovor vmešala tudi detektivka Holmec. »Že nekaj let nisem hodil z nobeno svetlolasko, pravzaprav ne spomnim se niti ene svetlolaske med vsemi svojimi bivšimi puncami, še posebno ne naravne svetlolaske,« je zamišljeno rekel Alex. »Glede občudovalk Pantersov, lahko prosimo lokalno televizijsko postajo naj pogledajo po vseh posnetkih, mogoče bo katera izstopala,« je še pripomnil in detektivka Holmec si je naredila zabeležko o tem. »Tudi jaz ne poznam nobene naravne svetlolaske, vse moje prijateljice so temnolaske in za povrh imajo vse kratke lase,« je vzdihnila Rebecca, malo pomolčala in nato vprašala, »torej moj bratranec ni kriv?« »Ne, gospoda Johna Stillerja smo izključili, v času nesreče je bil v Vegasu, pravzaprav tam je bil že od sobote in se je vrnil šele včeraj popoldne,« je odgovorila detektivka Holmec. »V kolikor se spomnita česar koli koristnega naju pokličita,« je dodal  detektiv Preston in vstal. Detektiva sta se poslovila in Rebecca se je s svojo kavo, ki ji jo je prinesla gospa Black, usedla nazaj v fotelj. Alex je sedel na kavč in jo opazoval. »Res ne vem katera ženska me tako sovraži in zakaj?« je zastokala Rebecca. »Ne vem, a ujeli jo bodo. Veš, da naš kamerman snema vse v prek, čeprav objavi le izbor ima ogromno materiala o Pantersih, sigurno bo kaj koristnega na tistih njegovih kasetah,« jo je skušal potolažiti Alex. »Kaj pa, če je kaj izbrisal?« je žalostno vprašala. »Nikar ne skrbi. Kamerman Toby je naš največji navijač, zbira vse v zvezi s Pantersi. Z Arturjem je imel dogovor, da lahko snema tudi več, kot potrebuje za novice in da v prihodnosti pripravi dokumentarni film o Pantersih.  Več kot dovolj materiala ima, od nekdaj je bil nor na ženske, zato ima posnete vse naše navijačice in dekleta, ki se mečejo za hokejisti. Danes je vse manj pravih, naravnih blondink, če je med njimi jo bodo našli.« Samo nasmehnila se mu je in popila svojo kavo do konca, nato se je vrnila v delovno sobo z namenom nadaljevati urejanje papirjev. Ni še prišla do vrat delovne sobe, ko je ponovno pozvonilo. Tokrat je bila Rebecca najhitrejša in je sama odprla vrata. V hišo je uletel John Stiller vidno potresen: »Si dobro? Zaslišali so me, saj sem v poskusu tvojega umora bil prvi osumljeni. Ne zamerim jim, tebi tudi ne, če si pomislila kaj takega. Res sem pričakoval, da se me bo stric Arthur spomnil v oporoki in sem bil zelo jezen in razočaran, ko se to ni zgodilo. Saj veš, da te imam rad in nikoli ti ne bi škodoval, čeprav se verjetno nikdar ne bova najbolje razumela. Preveč sva si različna. A nikdar ti ne bi stregel po življenju. Hudiča Becca, moja edina sorodnica si,« je vrelo iz Johna. »Dobro sem,« je tiho rekla Rebecca in ga povabila naprej. Skupaj sta odkorakala mimo Alexa proti dnevni sobi. Rebecca je s prošnjo v očeh pogledala Alexa. Še sama ni vedela, kaj ga pravzaprav prosi. Hotela je, da bi bil ob njej, želela si je, da bi oba razumela Johna, mu verjela. Alex je stegnil roko in prijel Rebecco za potno dlan. Ni se zavedal njene živčnosti, dokler je ni izdala potna dlan. Ponovno sta se spogledala in potegnil jo je bližje. Z roko na njenem hrbtu jo je pospremil do kavča, počakal, da se je udobno namestila, šele nato se je obrnil k Johnu: »Bi kozarček viskija?« »Ne, hvala. Bi pa prosil za kozarec vode,« je tiho odvrnil John. Alex mu je samo pokimal in odšel v kuhinjo po vodo. Ko se je vrnil je ujel še eno Johnovo opravičevanje. Rebecca je samo razumevajoče kimala. Opazil je tudi, da je bila sedaj bolj mirna. Obema je ponudil po kozarec vode, nato se je zaščitniško usedel  poleg Rebecce in dvignil svojo roko na naslonjalo za njenim hrbtom. John ga je presenečeno pogledal in mu nato s kimanjem in izrazom na obrazu dal vedeti, da je razumel, da je Rebecca pod njegovo zaščito. Izmenjali so še nekaj praznih besed, nato se je John poslovil. Alex ga je pospremil ven. Pri vhodnih vratih se je John obrnil in mu samo tiho rekel: »Hvala.« Alex mu je pokimal in zaprl vrata za njim.

 

Rebecca je na vsak način hotela vsaj malo zapustiti hišo, zato je šla z Alexom na trening. Toplo se je oblekla in sedla na klop ob ledeni ploskvi ter opazovala trening. Ni ji bilo do tega, da bi šla gor do pisarne. Hotela je vsaj na trenutek imeti prazno glavo, brez skrbi in brez misli. Od kar sta detektiva odšla se je poskušala spomniti vseh blondink, ki jih pozna ali je kdaj spoznala. Naštela je le tri in niti ena po njenem mnenju ni imela razloga, da bi ji škodovala. Ena je bila Johnsonova tajnica, druga hči odvetnika gospoda Robertsona in tretja njena frizerka. Vseeno je njihova imena posredovala detektivki Holmec. Zavzeto je strmela na ledeno površino. Zdaj ji je že rit zmrznila na leseni klopi. A vseeno ni hotela iti nekam na toplo. Trmasto je vztrajala. Uživala je ob zvokih, ki so prihajali z ledene ploskve. Lepo je bilo slišati hitro šviganje drsalk po ledu in udarce, ko so fantje udarili s palicami po paku ali samo s palico ob palico. Čeprav ni ujela vseh besed, je slišala kako fantje prav prostaško kolnejo, ko se jim kaj ne izide tako, kot so si zamislili. To je bilo pravo vzdušje hokeja in vesela je bila, da je lahko vse to gledala v živo. Fantje so po končanem treningu odšli v slačilnico, na led se je zapeljal stroj za čiščenje ledu. Rebecca je še vedno sedela na klopi in se smehljala. Alex je prisedel: »Si zmrznila ob klop?« se je pohecal in jo s prsti podrgnil po rdečem nosu. Samo zasmejala se mu je nazaj. Vesel je bil, da je bila tako dobre volje. Izkoristil je njeno rahlo zasanjano stanje in jo stisnil v objem: »Naj te pogrejem.« »Saj ni tako hladno, vseeno hvala,« je rekla še vedno smeje. »Jih bova čakala ali kar greva, saj znajo priti do hiše?« se je malo zresnila. »Lahko kar greva,« ji je odgovoril in vstal, podal ji je roko in še njo dvignil na noge. »Pridi moj mali pingvinček,« je rekel in jo objel preko rame. Skupaj sta zakorakala ven iz dvorane. Domov sta prispela nekaj minut pred dostavljavcem hrane. Kmalu za njim so se pripeljali še hokejisti in njihove boljše polovice, za katere je Rebecca vztrajala, da morajo biti zraven. Na veliko Jurijevo veselje je prišla tudi Alice. Gospa Black je pripravila mizo. Od Rebeccine nesreče naprej je ostajala v hiši dlje in pazila na ljubko deklico, kakor je pravila Rebecci že od majhnih nog. Kadar je bil Alex v Rebeccini bližini je bila pomirjena. Iz nekega čudnega razloga je temu fantu, kakor ga je klicala od kar je prvič prestopil prag te hiše, zaupala. Zdaj so se začeli zbirati hokejisti in ona se je lahko umaknila. Za nič na svetu je nista mogla ne Rebecca in ne Alex prepričati, da bi ostala na večerji, izgovorila se je na svoja stara leta in to, da ne prenese več takega vrveža. Nič nista mogla storiti drugega, kot jo pospremiti do vrat in ji zaželeti varno vožnjo. Razposajena druščina se je lačno lotila večerje. Namesto raznoraznih pogovorov, se je vse vrtelo okoli tetovaže. Fantje so zaman spraševali, ne Rebecca, ne Alex se nista pustila speljati na tenak led in jim povedati karkoli. Vse kar sta govorila je bilo v stilu naj si ne pokvarijo presenečenja. Na koncu so fantje začeli kar direktno napovedovati kaj je sporni tattoo, celo stave so začele padati. V nekem trenutku je Rebecca vstala: »Nehajte, do sedaj še nisem slišala pravilne ugotovitve. Pojejte, potem gremo v dnevno sobo in vam bom pokazala tattoo.« Fantje so se med seboj spogledovali in njihova radovednost je rastla, našteli so vse kar so se spomnili od nedolžnih do pohujšljivih možnosti in če ni nobena od naštetih, le kaj ima tetovirano? Toda upoštevali so njen ukaz in nehali ugibati in staviti. Alex se je samo smehljal in se zabaval ob nemoči mogočnih Pantersov.  Spogledal se je z Vladom in v trenutku se je Vlad zresnil in v spoznanju vprašal: »Nima tega?« Alex je samo pritrdilno pokimal. »Kaj ima?« je zanimalo Jurija. »Boste videli!« se je zdaj zabaval tudi Vlad. »Ste končali? Pospravimo in se prestavimo v dnevno sobo,«  je ostro ukazal Fish in začel pospravljati po mizi. Jedilnica še nikdar ni bila tako hitro pospravljena, kot tokrat. »Tako, vsi smo zbrani, zdaj pa trenutek resnice,« je rekel Fish in pozval Rebecco, da stopi pred njih. Rebecca je vstala in stopila pred njih, počasi je začela odpenjati srajco in jih izzivalno opazovala. Alex ji je stopil za hrbet in pridržal srajco, da je lahko izvlekla roki iz rokavov.  Ostala je oblečena le v majici brez rokavov. Nato se je z ramo obrnila proti svojim hokejistom. V sobi je nastala tišina. Čez nekaj trenutkov je Jurij zažvižgal, Vlad pa se je glasno zasmejal. »Hudimana, to pa je privrženost klubu!« je rekel Fish med opazovanjem emblema Black Panters na njeni roki, ki se je raztezal čez ramo. Spogledala se je z njimi, nato se je njen pogled ustavil na Fishu. »Žal vas moram razočarati. Ne pomeni privrženost klubu, temveč način življenja. Tattoo sem si naredila dva tedna po mamini smrti. Mama se je pred smrtjo z menoj resno pogovorila. Dala mi je nekaj življenjskih napotkov in resnic. Za njo očetov hokejski klub ni bil samo očetov hobi. Ne, Black Pantersi so bili izpolnitev očetovih sanj, v katere je verjel že od majhnih nog. Oče je verjel v svoje sanje in jim sledil s celim srcem. To mi je mama pustila kot napotek za življenje. Naj verjamem v svoje sanje in zvesto sledim svojemu srcu. Ta tatto me opozarja, naj nikdar ne uberem druge poti.« Zaključila je svojo razlago in jih ponovno preletela s pogledom. Tokrat je ni več presenetilo njihovo razumevanje. Nasmehnila se je in slavnostno obljubila: » Do sedaj je bil tatto posvečen moji mami, od zdaj naprej, pa bo tudi spomin na vas. Na tole ekipo, ki me je sprejela medse. Z veseljem bom ob pravi priložnosti javnosti pokazala tatto in takrat vedite, da je to moja zahvala vam.« Fish je stopil bližje in jo močno objel. Nekaj časa jo je držal v svojem medvedjem objemu, nato ji je ganjeno šepnil: »Hvala v imenu celega moštva.« Nato jo je spustil in rahlo porinil proti Alexu, ki ni mogel skriti rahle nejevolje, da jo kapetan moštva toliko objema. Fish mu je pomežiknil in fante zapletel v pogovor.

ww5cE15489

Naslednje jutro je pridno prišla na svojo uro drsanja. Tudi tokrat so bili vsi zbrani ob ograji. Vlogo učitelja je tokrat prevzel Fish, ki je ni tako crkljal kot trener. Bil je poleg in jo priganjal, ni pa je držal za roko. Sama je morla drsati in znanje rolanja se ji je tokrat obrestovalo. Nekajkrat je sicer zakrilila z rokami, a se je vsakič ujela in ni padla. Na ledu je zdržala dlje, kot je pričakovala, da bo. Vlad je vse skrbno posnel in v mislih koval kako bo vse zmontiral in ji podaril cd. Katero od zanimivih situacij bo poskusil spraviti tudi v format slike in jo dal na stene njene pisarne, katere so zdaj krasile le slike hokejistov. Po uspešno preživeti uri se je v prosti slačilnici preoblekla. Alex ji je naročil taksi, da jo odpelje v korporacijo. Zjutraj je ugovarjala Alexovi previdnosti in hotela vzeti očetov avto, a je morala popustiti njegovim argumentom. V korporaciji je vse potekalo, kot si je želela. Očetova tajnica je sedela pred njeno pisarno, nasproti je bila Johnsonova tajnica pred njegovo pisarno. Pozdravila je obe ženski in vstopila v svojo pisarno, gospa Nickl ji je sledila. Naročila ji je kavo ter, da je nihče ne moti razen, če bi gospod Johnson kaj potreboval, ker bi rada pregledala papirje, ki so jo čakali na mizi. Najprej se je odločila pregledati pisarno samo. Gospe Nickl je naročila naj v grobem pospravi vse očetove osebne stvari in ji očisti predale ter pripravi vse potrebno za delo. Obe sta se zavedali, da bo začela iz ničle in temu primerno ji je zvesta tajnica pripravila delovni prostor. Zadovoljna z opravljenim delom je sedla za mizo. Počasi je odpirala mape in pregledovala podatke.  Zatopila se je v delo, tokrat je gospod Johnson upošteval njena navodila in ji priravil vse, kar je zahtevala. Z očetom sta se pogovarjala, da je korporacija postala dokaj neelastična in potrebna prenove v poslovanju, predvsem glede trendne potrebe za izpolnejvanje klavzule »zaposlenim prijazno podjetje.« V glavi je že imela koncept sprememb. Vzela je blok in si začela beležiti opomnike. Najprej se bo o vsem pogovorila z gospodom Johnsonom in nato vse predstavila vodilnim ljudem po oddelkih. Gospa Nickl je potrkala na vrata in vstopila: »Gospod Fortunell je prišel.« Rebecca je dvignila glavo in pogledala v prijazen nasmeh svoje tajnice: »Seveda, naj vstopi,« je rekla in odložila svinčnik. Alex si je radovedno ogledoval prostor: »Še nikdar nisem bil tukaj, lepe prostore imate.« »Hvala, očetov smisel za opremo, tudi meni je všeč,« mu je odgovorila in mu z roko pokazala naj sede. Samo stal je in jo opazoval: »Čas kosila je, prišel sem, da bi te odpeljal na kosilo, potem te bom vrnil med to goro papirjev.«  Pogledala je na svojo uro in široko odprla oči: »Sploh se nisem zavedala, da je že toliko ura.« Hotela je še protestirati, da ni lačna, a se je spomila, da je že zelo dolgo od tega kar sta si z Alexom privoščila zajtrk. Povrh vsega ji je Alexova družba kar godila. Res, da se še vedno ni čisto sprostila ob njem in da si je prevečkrat predstavljala njegove roke na sebi ter si želela njegovih poljubov. A vsakič se je opomnila, da njuna avantura ne bi mogla biti nič drugega kot to, samo avantura.  Avanture si pa ni želela. Še vedno jo je nepremično gledal in poskušal prebrati njene misli. Zadnja stvar, ki bi si jo želela je, da bi vedel o čem premišljuje, zato mu je samo pokimala in vstala. Z naslonjala svojega velikega stola je pograbila črno jakno, ki se je skladala s črnimi hlačami in bledo rumeno srajco. Vzela je še svojo torbico in zakorakala proti Alexu. Občudujoče jo je gledal in ji sledil iz pisarne. »Na kosilo greva, kasneje se bom vrnila, nikar me ne čakajte, se vidiva v ponedeljek okoli desete, ob enajstih mi prosim uredite sestanek z gospodom Johnsonom,« je prijazno naročila gospe Nickl , pozdravila je še blondinko, na drugem koncu velike sobe, pred vrati gospoda Johnsona in odšla proti dvigalu.

 

Med kosilom je Alex predlagal, da bi na večerjo povabila Huga z družino ter Edwina in njegovo družino. Pripomnil je, da se je zadnjič pri njih prav dobro počutil in bi se tako mogoče oba zahvalila za lepo nedeljsko popoldne. Vedel je, da je Jurij povabil Alice v kino, saj sta bila oba prava filmska navdušenca in jima ni hotel kvariti zmenka. Prigovarjal ji je, da bo on poskrbel za vse, na njej je samo, da bo doma. Po napornem dnevu ji bo prav prišla sprostitev s prijatelji, zato je sprejela njegov predlog.  Po kosilu jo je Alex zapeljal do korporacije po papirje in nato domov. Navrgel je, da ne bo miren, če bo popoldne sama v nadstropju dokler on ne konča treninga in pride po njo. Prepričal jo je, da lahko papirje nese domov in dela v delovni sobi pod budnim očesom gospe Black. Nejevoljna se je na koncu pustila prepričati. Pridno je delala celo popoldne in zaključila le nekaj trenutkov predno je Alex prišel domov. Gospodinja je vsa vesela, da lahko pokaže svoje kuharske mojstrovine pripravljala večerjo, medtem je Rebecca z mešalnikom stepala smetano za sladico. Že kot deklica je rada pomagala pri pecivu, medtem, ko je kuha ni zanimala, tako je zdaj, ko je pokukala v kuhinjo tukaj tudi ostala, čeprav je imela namen iti v svojo sobo in se preobleči. Alex je obstal na vratih in užival ob prizoru. Rebecca si je čez elegantno srajco pripasala pisan predpasnik. Lasje, že dopoldne speti v figo, so začeli uhajati iz lasnic in so ji v kodrih poplesavali okoli obraza. Gospa Black ga je prva zagledala: »O, Alex, nisva te slišali vstopiti,« je rekla. Alex se je moral premakniti, zato je vstopil. Odložil je vrečko z drobnarijami, ki jih je še dokupil, ker jih je prvič pozabil kupiti. Rebecca je radovedno pogledala v vrečko, ki jo je odložil na pult poleg nje. »Mmm, višnjev sladoled,« se je razveselila, ko je iz druge vrečke potegnil škatlo s sladoledom in jo pospravil v hladilno skrinjo.  »Še en moški, ki posluša,« se je zahihitala proti gospe Black, ki je z radostjo opazovala oba. »Pa kaj še,« se je na videz razjezil Alex, »če ne bi tudi meni bil zelo všeč višnjev sladoled, ga ne bi kupil. Srečo imaš.« Samo nagajivo ga je pogledala: »Ja pa kaj še? Ti prisegaš na čokoladni sladoled.« Naredil je nedolžen obraz: »Ja čokoladni je prva izbira, višnjev pa druga.« Smeje je zmajala z glavo in se posvetila smetani. »Bom jaz dokončala, ti se pojdi preoblečt, vajini gostje bodo vsak čas tukaj,« je pokroviteljsko rekla gospodinja in z roko oba napodila iz kuhinje. »Si dokončala delo glede korporacije?« je vljudno vprašal. »Ja, vse kar sem mislila sem prejle končala,« mu je odgovorila, nato se je nasmehnila, »hvala za tole večerjo. Veselim se že prijateljev. Mislim, da je bil danes kar naporen dan.« Malo je pomolčala, nato je stopila na prste in povlekla njegovo glavo nižje, da ga je lahko kratko poljubila: »Hvala za višnjev sladoled.« Hitro se je odmaknila od njega in odšla v svojo sobo. Alex je obstal sredi hodnika in gledal za njo. Na ustnicah mu je igral droben nasmeh. Dobro se je odločil, prava žena je zanj. Tokrat mu je tudi prvič sama od sebe izkazala naklonjenost, kar ga je sila zabavalo. Še predno se je uspela Rebecca preobleči, so že prišli njeni prijatelji. Živahni glasovi pomešani s smehom so se razlegali po hiši. Slišala jih je in pohitela po stopnicah dol. Vsi so se udobno namestili v dnevni sobi. Ko je vstopila so se vsi pogledi uprli v njo. Lily in Ann sta ji stekli v objem. Klečala je in stiskala deklici v objem ter se z njima veselo smejala. Preoblekla se je v kavbojke in športno srajco, obula je le espadrile, lase je počesala v čop. Razposajenost je prekinila gospa Black, ki jih je pozvala k mizi. Tudi tokrat ni hotela ostati na večerji. Poslovila se je in odpeljala domov. Hugo je seveda hotel slišati vse o Rebeccinih urah drsanja. Kasneje je pogovor zašel v poslovne vode in Rebecca jim je predstavila svojo vizijo za korporacijo. Vedno je verjela, da več glav več ve in zaupala je v presojo še enega zdrvnika, ene farmacevtke in dveh ekonomistov. Tudi Alexa so potegnili v pogovor, Rebecca mu je postavljala največ vprašanj s področja psihologije odnosov. Še sam ni vedel, da o tem področju ve ogromno, večino stvari iz izkušenj kot kapetan moštva in zdaj kot trener. Debato so z zaključkom večerje zaključili in se odločili za bolj sproščujoče druženje v dnevni sobi. Lily in Ann sta jim pripravili plesno točko. Vsi so sedli in opazovali deklici. Odplesali sta dve točki in poželi dolg in močan aplavz. Ko sta zaključili je Lily prišla k Alexu: »Do sedaj si imel veliko časa, si že kupil prstan za teto Rebecco?« je z zanimanjem vprašala. Rebecca se je zravnala na svojem sedežu. Ravno je odprla usta, da odvrne Lily od takih vprašanj, ko je zaslišala Alexa reči: »Kupil sem ji prstan.« Obnemela je z odprtimi usti, nemočno je opazovala velikege moškega in drobno deklico na njegovih kolenih. »Torej ji boš zdaj dal prstan, da bomo lahko vsem povedali, da se bosta poročila?« je nadaljevala deklica, kot bi bila z Alexom sama v sobi. »Ne, najprej jo moram vprašati, če se bo poročila z menoj, potem ji bom dal prstan in takrat šele lahko povemo vsem, da se bova poročila. Samo, kaj pa če me zavrne?« se je Alex resno pogovarjal z malo navihanko. »Ne sme te zavrniti! Si pozabil, da je pri nas rekla, če ji prineseš prstan se bo poročila s tabo. Mami pravi, da ne smemo pojesti besede, tudi teta Rebecca je ne sme pojesti!« je rekla deklica in skočila iz Alexovega naročja. Odplesala je k očetu: »Alex in teta Rebecca se bosta poročila, imeli bomo poroko in kamlu bomo imeli še enega dojenčka. Mami, mami ali lahko posodimo obleke od Lucy teti Rebecci, tista roza oblekica je tako lepa?« je nepretrgoma čebljala deklica. »Kaj pa, če bosta imela fantka?« se je umešala Ann, »bom potem lahko jaz v trgovini izbrala kakšno lepo igračo zanj?« se je z vprašanjem obrnila k svoji mamici. Rebecca je nemo poslušala otroško veselje. Pogledala je v Alexa, ki se ji je smehljal. V tem trenutku bi ga najraje zadavila. Lenobno je vstal: »Lily, Ann, pridita, bomo vsi trije prosili teto Rebecco, da se poroči z mano.« Deklici sta takoj pritekli in vsi trije so pokleknili pred Rebecco. Alex je iz žepa potegnil lično škatlico in jo odprl. »Poroči se z menoj,« je rekel resno in ji ponudil prstan. Rebecca je molčala. Lily je s komolcem dregnila Alexa: »Vprašati jo moraš, če se bo poročila s teboj.« Alex je pogledal v deklico in ji prikimal: »Draga Rebecca ali bi se poročila z menoj? Ljubim te. Prosim, poroči se z menoj.« Rebecca je že odprla usta, da mu reče ne, ko se je ponovno oglasila Lily: »Pri nas si obljubila, da se boš poročila z njim, če ti kupi prstan in če te vpraša. Kupil ti je prstan in vprašal te je. Kako si lahko tako kruta do njega ali ne vidiš, da te ljubi?« je bila zdaj Lily že jezna, ker Rebecca ni takoj odgovorila. Alex jo je ljubeče gledal, vzel je prstan iz škatlice in z eno roko prijel njeno dlan, z drugo ji je nataknil prstan. Zdaj je njegov pogled izražal prošnjo. Vsi so v tišini opazovali ganljivi renutek. Rebecca je zaznala njihovo odobravanje in veselo pričakovanje. Čeprav ga je želela zavrniti jo je njen lasten glas presenetil. Rahlo je pokimala in tiho rekla: »Da.« Lily je veselo zacvilila in zaploskala. »Poljubi nevesto!« je zaklicala Ann in še predno jo je Lily popravila, da se to počne na poroki je Alex vstal in na noge povlekel še Rebecco. Nežno jo je poljubil, medtem, ko je v prstoru odzvanjalo ploskanje. Hitro so sledile čestitke, tako, da Rebecca sprva sploh ni dobro dojela, kaj se je pravkar zgodilo. Ko je končno prišla k sebi, sta jo okupirali Lily in Ann z idejam kakšno poročno obleko naj kupi. Medtem, ko je bila Rebecca v pogovoru o poročni obleki sta Hugo in Edwin svetovala Alexu naj javnosti objavita novico o zaroki na jutrišnji domači tekmi, tik pred izhodom hokejistov na led. Rebecca je uspela nekako ujeti njihov pogovor. »Mar ne mislite, da je nespoštljivo do očeta, da v tako kratkem času po pogrebu objavim zaroko?« je poskušala umiriti navdušeno druščino. »Ne!« se je slišalo iz večih ust. Presenečeno in nejeverno jih je gledala. »Vsi budno spremljajo tvoje živeljenje, prav tako vsi vedo, da z Alexom živita pod isto streho. Objava zaroke bo čisto normalen naslednji korak v tvojem življenju,« je resno povedal Edwin. »Saj ne bosta naredila velespektakla od poroke, ali pač?« je vprašala Luise. »Veš, da si nikdar nisem želela veleporoke, ves tisti cirkus mi gre na živce,« je izletelo iz Rebecce.

Ravno, ko je hotela še ugovarjati, da je vse skupaj nesmisel in da se noče poročiti z Alexom je že Hugo prevzel besedo: »Doma naredita majhen obred za najožje prijatelje, družino  in hokejiste, povabita vajino spremljevalno tv ekipo in to je to. Za povrh pa se ne bosta poročila jutri, poroko prestavita tja na praznike in novo leto, takrat je tudi v ligi nekaj prostih dni, tako bosta lahko ugrabila tudi nekaj dni za poročno potovananje. » »Veš, tvoj oče bi bil zelo vesel, če bi vedel, da se bosta vidva poročila. Zadovoljen bi bil s tvojo izbiro moža. Saj žaluješ v srcu, a živeti moraš naprej,« je dodala še Megan in objela Rebecco.

 

Pospremila sta goste. Alex je zaprl vrata in se našel pred jezno Rebecco. Presenečeno jo je pogledal. »Kaj se greš?« ga je vprašala. »Ne vem kaj misliš?« ji je nežno vrnil vprašanje. Pred njim je stala s prekrižanimi rakami na prsih in jeznim pogledom: »Dobro veš! S pomočjo dveh deklic si vsem raztrobil, da sva zaročena. Še vprašal me nisi!« Milo jo je pogledal: »Spomni se, vprašal sem te in rekla si da.« Samo zarenčala je in odkorakala v dnevno sobo. Z lenobnimi koraki ji je sledil. Vedel je, da se je ravnokar začela vojna v kateri Rebecca nima niti najmanjše možnosti za zmago. Jezno je odšla do bara in si nalila kozarček viskija. Stopil ji je za hrbet in počakal, da se je obrnila. »Resno sem mislil. Resno sem te vprašal in resno te ljubim. Nikdar te ne bi zaprosil samo zaradi Lilyjine domišljije.« Še vedno ga je jezno gledala in izpraznila svoj kozarček. Želel jo je pobožati po obrazu in jo stisniti v objem, a je le rekel: »Dobro se ujemava. Podobno premišljujeva. Po večini so nama všeč iste stvari. Res si nekaj posebnega in res te ljubim.« Samo prhnila je. Zdaj jo je prijel za ramena: »Nikdar nobeni ženski nisem rekel, da jo ljubim, ker nobene nisem ljubil. Ti si drugačna. Nikdar se ne bi igral s teboj. Ljubim te in želim si te, tako kot si ti želiš mene. Želim te za ženo, želim te kot mamo mojih otrok. Ne bom te prizadel. Sem mar res tako grozen, da ti je tako neznosna misel, da bi bila poročena z menoj?« Spustil jo je in odkorakal iz sobe. Gledala je v vrata skozi katera je odšel. Čez nekaj trenutkov se je obrnila in si nalila še en kozarček viskija, nato je s počasnimi koraki odšla ven v zimski vrt. Počasi je sedla na klop ob steni. Kozarček s pijačo je vrtela med prsti in premišljevala o Alexovih besedah. Pravzaprav je imel prav. Bila sta si dokaj podobna, podobno sta premišljevala, všeč so jima iste stvari, vsaj po večini. Res jo privlači in v njegovi družbi se počuti varno in srečno. Ne, sploh ji ne bi bilo težko biti poročena z njim. Odložila je še poln kozarček na klop poleg sebe. Rekla mu je da. Oče bi bil res ponosen in vesel, če bi se poročila z njemu ljubim trenerjem. S korporacijo je imela veliko dela, čakalo jo je naporno obdobje. Ni je bilo strah dela, še več, to je bilo delo, ki jo je veselilo. Panterse bi lahko v celoti prepustila Alexu in samo v javnosti do konca sezone igrala šefico, potem, bi lahko on prevzel tudi ta del. Globoko je vdahnila in se odpravila v svojo sobo. Nocoj bo zadevo prespala, jutri bo nov dan. Vsekakor ne misli pasti Alexu v naročje in ga prositi odpuščanja za nocojšnji nastop. Konec koncev je njeno privolitev v poroko dobil z zvijačo in s pomočjo njenih prijateljev.

 

Zjutraj se je Rebecca zbudila kasneje kot ponavadi. Zvečer še dolgo ni mogla zaspati. Bila je sobota in do večerne tekme ni imela nobenih načrtov. Vzela si je čas za oblačenje. Nekoliko kasneje se je spustila v pritličje. Že s stopnic je opazila vežo polno cvetja. Začudeno je gledala v šopke vrtnic in sončnic. Stopila je bližje in prebrala vizitke. En šopek sta ji poslal Luise in Hugo, drugega Megan in Edwin, tretji je bil od Trish in Davida, še eden od Alice in Jurija, tudi Pantersi so ji poslali šopek, Tim je poslal svojega, prav tako doktor Melbourne. Skupno vsem so bile dobre želje in čestitke ob zaroki. Nelagodno si je ogledovala toliko cvetje, da sploh ni opazila Alexa, ki jo je opazoval z vrat dnevne sobe. V nekem trenutku sta se njuna pogleda srečala. »Dobro jutro,« ga je pozdravila. »Dobro jutro,« ji je odgovoril in stopil bliže. »Veliko cvetja je prispelo. Očitno sta Hugo in Luise obvestila Alice in Davida, sledilo je verižno obveščanje.«  »Očitno,« je rekla in se nelagodno nasmehnila. »Upam, da si se naspala?« se je vsakdanje pogovarjal z njo. Samo prikimala je in malo kasneje dodala: »Zvečer dolgo nisem mogla zaspati, zato sem se zjutraj uspavala.« »Zamudila si zajtrk, pridi, bova našla nekaj zate,« jo je pozval naj mu sledi v kuhinjo. Nalil ji je kavo in začel peniti mleko. Stala je ob strani in ga opazovala. »Alex, pogovoriti se morava,« je začela. »Ne Rebecca, samo odgovori mi na vprašanje. Ali ti je tako zelo hudo ob misli, da bi se poročila z menoj?« Ni mu uspela odgovriti saj je skozi okno priletel cegel ovit v papir. Alex jo je odrinil proti shrambi, čim dlje od okna in sam najprej pogledal ven. Nato je brez, da bi se dotikal pogledal cegel in papir ovit okoli njega. Ni se hotel dotikati ničesar zaradi prstnih odtisov. Takoj je poklical detektiva Prestona in Rebecco odpeljal v dnevno sobo. V tistem je vstopila gospa Black in presenečeno vzkliknila ob pogledu na cvetje. Vzela je odprto vizitko, ki jo je Rebecca položila na mizico in vzkliknila ob novici. V dnevno sobo je uletela s čestitkami na ustnicah. Hitro se je ustavila, ko je zgledala zaskrbljenega Alexa in prestrašeno Rebecco. »Gospa Black, ste videli koga, ko ste prihajali sem?« jo je vprašal Alex. »Ne, dovoz je bil prazen in cesta prav tako,« je rekla gospodinja, ki ji nič ni bilo jasno. »Ostanite tukaj z Rebecco. Nekdo je prejle skozi okno vrgel cegel v kuhinjo. Poklical sem policijo.« Odšel je v kuhinjo in prinesel Rebeccino kavo: »Vseeno dobiš kavo,« je rekel in ji ponudil skodelico, na krožniku ji je prinesel še masleni rogljiček. Gospa Black je insistriala, da mora pojesti. Pridno je ubogala saj ji ne bi uspelo uveljaviti svojo voljo. V zelo kratkem času se je oglasil zvonec in vstopila sta detektiva Preston in Holmec ter trije policisti. Alex se jim je zahvali za hitro intervencijo in povedal vse, kar se je zgodilo. Pogledali so sporočilo na katerem je bilo z rdečim flomastrom zapisano: »Zakaj nisi crknila ti prasica!« Alex jih je popeljal še okoli hiše. Detektiv Preston je predlagal, da Rebecco odpelje nekam na varno, kjer je ne bodo iskali, dokler oni pregledajo okolico hiše. Detektivka Holmec je radovedno pokazala na vso cvetje, ki se je šopirilo po hodniku in veži. »Od prijateljev, čestitke ob zaroki,« ji je ustrežljivo razložila gospa Black. Rebecca je samo molčala, premišljevala je kam bi lahko šla na varno, kot je predlagal detektiv Preston. Ni želela obremenjevati prijateljev in jih s tem tudi spraviti v nevarnost. Ni opazila, ko se ji je Alex približal: »Pojdi z gospo Black in spakiraj svoje stvari. Ne pozabi vzeti obleko, ki jo boš imela zvečer na tekmi. Odpeljal te bom na varno. Vseeno zvečer moramo odigrati tekmo in pokazati svetu, da si živa in zdrava.«  Rebecca mu je samo pokimala in se odpravila v svojo sobo. Gospa Black in detektivaka Holmec sta ji sledili.

 

Odločili so se, da bo detektivka Holmec ves čas ob Rebecci. Alex je predlagal, da odideta v njegovo stanovanje. Malo ljudi je vedelo, da sploh ima to stanovanje, še manj njih kje. Odpeljal  ju je v prestižni del mesta in zapeljal v varovano garažo. Z dvigalom so se odpeljali direktno iz garaže v njegovo nadstropje. Nikogar niso srečali. Odklenil jima je vrata in ju povabil naprej. Z detektivko sta pregledala stanovanje in se strinjala, da bo tukaj Rebecca na varnem. Na detektivkino pripombo, da ima zelo urejeno in čisto je Alex odgovoril z obrazložitvijo, da gospa Black hodi dvakrat mesečno pobrisati prah in posesati ter pobrati morebitno pošto. Razložil je, da je to stanovanje kupil pred dobrim letom in da poleg gospe Black in Arturja, ki mu je tudi pomagal opremiti, sem še nihče ni vstopil. V mestu je imel še eno manjše stanovanje, kamor je občasno peljal svoje ljubice, a to Rebecci ni želel razlagati. Ni je hotel obremenjevati s svojo pestro preteklostjo in ni bilo pomembno,  saj je ta del njegovega življenja zaključen. Na hitro je poljubil Rebecco, jima zaželel miren dan in se odpravil nazaj v veliko hišo. Rebecca ga je poklicala in stopila proti njemu. Obstal je ob vratih in se obrnil. »Alex, glede tvojega vprašanja,« je začela in se ustavila pred njim, toliko, da ga je lahko normalno gledala v oči. Samo gledal jo je in čakal. Tiho je nadaljevala: »Ne, misel na poroko s teboj mi ni grozna, niti najmanj, samo, stisnil si me v kot in dobesedno izsilil zaroko. Nisi mi dal niti toliko časa, da dojamem kaj se dogaja. Mislim, da sta ti Hugo in Edein dobro svetovala, najbolje bo, da pred tekmo uradno objaviva zaroko. Če te še zanima?« Počasi je dvignil njeno dlan in se zagledal v prelep kamen na njenem prstu. Najprej je poljubil njeno dlan, potem jo je stisnil k sebi in se lačno polastil njenih ustnic. »Ljubim te Rebecca, nikdar se ne bi premislil,« ji je zašepetal na ustnice in jo ponovno poljubil. Prisilil se je, da jo je spustil iz svojega objema. Urno se je obrnil in odšel.

 

Večerna tekma je bila razprodana. Od navijanja in bobnov je vibrirala cela dvorana. Rebecca je v družbi detektivke Holmec, policista v civilu in Tima stala ob oknu pisarne in opazovala dogajanje v dvorani. »To pa je vzdušje!« je pripomnila detektivka, ki je prvič bila na hokejski tekmi. »Res je neverjeten občutek,« se je z njo strinjala Rebecca. Pogledala je Tima in ko ji je ta prikimal je rekla: »Čas je, da gremo do slačilnice.« Tim je stopil prvi, sledili sta Rebecca in Holmecova za njima je hodil policist. Vstopili so v slačilnico. Fantej so začeli udarjati s palicami ob tla, Fish je stopil naprej z ogromno čokolado z lešniki in Rebecco močno objel, jo zavrtel in glasno poljubil: »Čestitke šefica, vedeli smo, da sta rojena en za drugega.« V splošnem vrvežu nihče ni opazil, ko je Tim v slačilnico povabil televizijsko ekipo. Ko jih je Alex opazil je obrnil Rebecco v njihovo smer in z roko nakazal na tišino. V kamero je povedal: »Z Rebecco bi rada pred tekmo še nekaj oznanila.« Ljubeče jo je pogledal in nadaljeval: »Sinoči sem gospodično Rebecco Nancy Burton zaprosil za roko, rekla mi je da.« Sklonil se je in jo poljubil. Spet se je razleglo veselo vzklikanje hokejistov. Tim jih je opozoril, da morajo ven. Najprej so odšli člani televizijske ekipe, saj se jim je mudilo pripraviti posnetek, ki ga bodo spustili na veliko platno v dvorani tik pred začetkom predstavitve ekip. Po že utečenem redu so se postavili v špalir in čakali na predstavitev. Iz zvočnikov se je razlegel napovedovalčev glas, ki je prosil, za trenutek pozornosti saj bi radi predvajali izjavo pred predstavitvijo. Publika je pričakujoče gledala v velike ekrane. Ob posnetku so glasno ploskali in vzklikali. Sledila je predstavitev gostujočega moštva in nato so na led zadrsali domači hokejisti. Tudi tokrat niso spustili svojega utečenega pozdrava, le, da si je zdaj Alex lahko dal duška in je Rebecci ukradel pravi strasten poljub. Rebecca je ob poljubu za publiko dvignila še svojo dlan in jim pokazala prelep zaročni prstan. Gledalci se niso umirili niti za trenutek, še bolj strastno so navijali in bodrili svoje ljubljence, ki so jim gorečnost vrnili s še eno zmago.

img2

Zabava po tekmi je bila glasnejša in živahnejša kot kdaj koli prej. Iz varnostnih razlogov sta se Alex in Rebecca po zabavi odpravila v Alexovo stanovanje. Prispela sta v dokaj zgodnjih jutranjih urah. Alex je odklenil vrata in jo dvignil v naročje, ter z njo vstopil v stanovanje. Z nogo je zaprl vrata in jo poljubil. Med poljubom ji je zašepetal: »Dobrodošla v mojem življenju, dobrodošla v mojem srcu, ljubljena.« Napotil se je naravnost v spalnico in jo počasi spustil na posteljo. Legel je poleg nje in jo potegnil v svoj objem. Med poljubom ji je zašepetal: »Zdaj boš videla kaj sva zamujala, zaradi tvoje trme.« Zasmejala se je: »Ne dvomim, da bova vse nadoknadila.« Samo zamrmral je in se ponovno polastil njenih ustnic. Prepustila se je njegovim ustnicam in rokam, ki so jo nežno božale. Nežno ga je odrinila in poskušala vstati:  »Pomagaj mi sleči to obleko.« Takoj je bil na nogah in je še njo potegnil s postelje: »Ta obleka je čudovita, a res bo malo odveč,« ji je šepetal, ko ji je med poljubi odpenjal zadrgo na ozki zlati obleki. Najprej je na tla padel širok črn pas, nato ji je obleka obležala okoli gležnjev. »Ni pošteno, da bom samo jaz brez obleke,« je rekla in začela odpenjati gumbe na njegovi srajci. S prsti je spolzela čez njegove mišičaste prsi in izklesan trebuh. Čutila je, kako se je stresel od užitka. S prsti je nadaljevala do njegovega pasu in gumbov na hlačah. Presenetil jo je in jo ponovno dvignil. Spustil jo je v sedeči položaj na posteljo, pokleknil je k nejnim nogam in ji počasi sezul visoke škornje z desetcentimetersko peto. Ostala je oblečena samo v črnem čipkastem spodnjem perilu in samostoječih črnih nogavicah. Ujela je njegov poželjiv pogled in se mu izmuznila po postelji. Zapeljivo ga je vabila naj se ji pridruži. Hitro je dokončal njeno delo in se rešil čevljev in hlač ter se ji pridružil na mehkih blazinah.

 

Ob devetih jo je zbudilo zvonenje telefona. Odprla je oči in se nasmehnila. Bila je v Alexovi spalnici, v njegovi postelji, v njegovem objemu. Počasi ga je pogledala in se mu lenobno nasmehnila: »Dobro jutro.« »Dobro jutro,« ji je odvrnil in se polastil njenih ustnic. Vrnila mu je poljub in ga nato odrinila: »Dovoli mi vsaj v kopalnico,« je rekla med smehom, ker jo je požgečkal. »Seveda,« je rekel in jo spustil. Vstala je in se napotila proti kopalnici, na vratih je postala in ga pogledala čez ramo: »Ti mi venomer govoriš, da me ljubiš. Saj veš, da tudi jaz ljubim tebe?« nato je zaprla vrata. Ni želela slišati njegovega odgovora ali videti odziv na njegovem obrazu. Ni bil ravno pravi trenutek za tako izpoved, a do tega trenutka ni vedela, da ga ljubi. Všeč ji je že bil. Želela si ga je. Tudi misel, da bo zvezana z njim do konca življenja ji ni bila zoprna. Ta trenutek so bile njene besede izraz njenih trenutnih misli. Brez premišljevanja jih je izrekla. Alex se je zadovoljno zleknil nazaj na blazine. Ne, ni vedel ali ga ljubi ali si ga samo želi v postelji. Njeno priznanje mu je prineslo veliko veselja. Še sam je vstal in se odpravil do njene torbice, saj je telefon ponovno začel zvoniti. Ravno oglasil se je, ko je prišla iz kopalnice umita in počesana. Resno jo je gledal in odgovoril kličočemu: »Čez eno uro bova doma.«

 

Na dvorišče velike Burtonove hiše sta se pripeljala takoj za odvetnikom, gospodom Robertsonom. John Stiller je bil že tam, sedel je pred hišo. Niso še vstopili, ko je na dvorišče zapleljala še gospa Black. Alex je odklenil in vstopili so. Gospa Black je takoj odšla v kuhnijo z namenom skuhati kavo. Ostali so se vsedli v dnevno sobo. John je bil vidno razburjen: »Hvala, ker ste prišli. Sinoči se je nekaj zgodilo in moram vam vse povedati.« Vstal je in se začel sprehajati po sobi. Najprej je pogledal gospoda Robertsona: »Že dobro leto se sestajam z vašo hčerko Elizabeth. Dokaj sva resna v najini zvezi. O tem nisva želela govoriti, ker bi vi najbrž imeli proti najini zvezi, saj nisem ravno najboljši moški. Roko na srce tudi vaša hči ima kar nekaj masla na glavi. Občasno rada pokadi kakšen joint in tudi alkohol ji je dokaj domač.« Pomolčal je in naredil še en krog po sobi. Ustavil se je pred Rebecco: »Sinoči je malo več popila in prišla k meni. Jokajoče mi je priznala, da je ona kriva za tvojo nesrečo z avtom in tudi tisti cegel je ona vrgla včeraj skozi okno. Vedela je, da nisem nič podedoval in je bila prav tako jezna kot jaz. Imela je dostop do očetovih papirjev in je vedela, da nimaš oporoke, zato bi v primeru tvoje smrti jaz dedoval. Upala je, da se bova poročila in bi tako oba prišla do precejšnjega bogastva. Potem je videla, da si po nesreči naredila oporoko. Bila je besna in se je s ceglom hotela maščevati, te prestrašiti.« Povedal je kar ga je težilo zato je skrušeno sedel na fotelj. Oglasil se je gospod Roberts: »Ne verjamem, da je sposobna kaj takega.« »Imajo las in dnk z njega ter prstni odtis, vedo, da je lastnica lasu kriva za nesrečo. Podatkov ni bilo v bazi zato je še niso našli. Z analizo bi se kaj hitro dokazalo ali je ona krva ali ne. Res pa, da je ena redkih naravnih blondink, ki jih poznamo,« je mirno komentiral Alex. Gospod Robertson ga je samo nesrečno pogledal in pokimal, da se strinja z njegovim mnenjem, saj do sedaj ni slišal kaj ve policija. »Poklicati bi morali detektiva Prestona,« je še dodal Alex in pogledal Rebecco, ki je vse poslušala z resnim in nedostopnim izrazom na obrazu. »Pokliči ga, ampak najprej mi povejte gospod Roberts, kako je, če jo spoznajo za krivo in je jaz nočem tožiti.« Vse oči so se uprle v njo. Tiho je nadaljevala: »Rada bi vedela kdo stoji za poskusom mojega umora, rada bi živela naprej brez strahu, da obstaja možnost, da niso ujeli pravega. Če domnevam pavilno je to naredila zaradi ljubezni do Johna in verjetno trenutne neprištevnosti. Jaz bi se zadovoljila z resnico in Elizabethinem zdravljenjem. Poslali bi jo na kliniko za odvisnike.« Pogledala je po resnih obrazih. »John ali ti ljubiš Elizabeth? Se resno želiš poročiti z njo?« Je direktno vprašala bratranca. »Ljubim jo in poročil bi se z njo,« je rekel John. »Potem tudi ti pojdi na zdravljenje in opusti kockanje. Pomagala ti bom pri novi službi, obema bom plačala zdravljenje in kasneje poroko, a morata se ozdraviti slabih navad in zaživeti na pravi poti.« Obrnila se je k odvetniku: »Niste mi odgovorili. Kako se bo odzvala policija na moj predlog?« »V najhujšem primeru lahko dobi hišni pripor in družbeno koristno delo, toda, če bo šla na zdravljenje in potem odslužila svoje bo samo koristno za njo. V kolikor se bo tudi John zdravil od kockanja in tokrat obdržal službo bom blagoslovil njun zakon. Elizabeth je edinka in tudi moje premoženje ni zanemarljivo, svojemu otroku vedno želiš pomagati,« je resno rekel. »Kje pa je Elizabeth zdaj?« je zanimalo Alexa. Pri meni spi, v takem stanju kot je bila, bo spala do enih ali dveh popoldne, vseeno sem jo zaklenil v stanovanje in vzel vse ključe,« je rekel John. »Tudi moj dnk bo zadostoval, da potrdijo ali je vpletena ali ne. Predlagam, da se vrneš v stanovanje in ji nič ne omenjaš, mi bomo opravili s policijo in ji potem predočili naj izbira med zdravljenjem in zaporom,« je zaključil Robertson in pogledal Alexa, ki je v roki držal telefon.

hug

Zvečer se je v dnevni sobi Burtonovih trlo ljudi. Vsi Pantersi in njihove boljše polovice so se odzvali Rebeccinemu povabilu, prišla sta tudi Hugo in Luise, Edwin in Megan, Alice je prišla z Jurijem, tokrat so prepričali še gospo Black in njeno vnukinjo Saro, da sta se odzvali povabilu. Alex je zbranim povedal vso zgodbo, oznanil je, da je bila res Elizabeth kriva in da sta se z Johnom odločila za zdravljenje. Zdaj so črni dnevi strahov izginili. Lahko so se veselili novim dnevom in novim zmagam, tako na osebnem področju kot na ledu. Veselo so se pogovarjali in uživali v prigrizkih in pijači. Rebecca je pogledala Alexa in mu pomežiknila, nato se je obrnila k Sari: »Sara, draga ali bi bila tako dobra in nam šla po nov pladenj kanapejev v kuhinjo?« »Seveda,« je rekla Sara, se nasmehnila Luis s katero se je pogovarjala in se odpravila proti kuhinji. »Tomy, kaj, če bi šel pomagati Sari s težkim pladnjem?« se je zdaj Rebecca obrnila k enemu od redkih samcev v ekipi. Tomy se ji je samo nasmehnil in stekel za Saro. »Vidiš, da ti tudi posredništvo gre dobro od rok!« je Rebecci za hrbtom skozi smeh rekel Alex. Obrnila se je k njemu: »Dvomim, da bom imela dovolj prostega časa še za posredništva,« se je zasmejala. »Bojim se, da ga res ne boš imela veliko. Potrudil se bom in ti porabil ves prosti čas za skupne užitke,« ji je odgovoril predno se je zadovoljno polastil njenih ustnic.