Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Nov 16, 2014

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Čudež ljubezni



images3»Kako je to sploh mogoče?«je spraševala socialno delavko. »Mislila sem, da je dokončno in da je Leah moja. Vanessa je bila obupana. To da ni spala že celi teden, kar so deklico odpeljali, je na njenem lepem obrazu puščalo sledi utrujenosti. Bila je neprespana s podočnjaki in z očmi otečenimi od joka.

Socialni delavki se je mlada ženska smilila. Spremljala je njen primer od kar je bila mala dojenčica dodeljena k njima in prav tako kot Vanessi, se tudi njej ni zdelo pošteno, da so ji malčico vzeli. Enostavno ni pošteno, kar vse naredita denar in moč.  »Zelo mi je žal, da je do tega prišlo, ampak gospod Carlton, dekličin oče ima posebno pravico,« ji je obrazložila. Vanessa je bila zgrožena. »In kje je bil do sedaj, kaj ga je tako dolgo oviralo preden je prišel ponjo? Zdaj na vsem lepem, ko je imela deklica pravo družino se pa prikaže in jo odpelje. Ni pošteno. Ona je moja hči, ona je moje vse. Vzljubila sem jo, kot bi bila moja,« se je razjezila. »Pomirite se gospa Laney, verjemite, da je tudi meni hudo, ampak imamo zvezane roke.

Ne moremo ničesar več. Zelo mi je žal.« Vanessa je videla, da je ves njen trud zaman. »Niti mi niso dovolili, da se poslovim od nje.« Oblile so jo solze ob spominu na njeno malčico. Vstala je, se poslovila od socialne delavke in odšla. Srce jo je bolelo, saj ne bo več videla njene ljubke deklice, ki ji je pomenila ves svet. Obupano je tavala po mestnem parku. Spraševala se je, čemu se je usoda tako kruto poigravala z njo. Najprej jo obdari z neizmerno srečo, ki se tako kruto sprevrže v tragedijo.

Odšla je domov. Danes ni bila pri volji za delo. Še prijateljica Jane, je ni mogla pripraviti do tega, da bi skupaj odšle na kosilo. Bila je neizmerno potrta. Spraševala se je, kako bo preživela vse skupaj. Sovražila je moškega, ki ji je tako kruto vzel njeno deklico. Nikoli ni nobenega sovražila vendar njega je. V srcu se je zavedala, da ima vso pravico do svoje hčerke, prav tako pa je to bila tudi njena hči. Res, da je ni rodila, vendar je bila njena. Dala ji je svoje srce.

Liam Carlton oblečen samo v spodnji del pižame je v naročju pestoval malčico, ki je bila njegova hči. Lagal bi si, če bi to zanikal. Malčica je imela njegove zelene oči in temne lase. Bila je izraziti on. Še vedno ni dojel vsega, da je na vsem lepem oče. Bil je jezen na bivšo ženo, da mu je to zamolčala in vedel je, če ne bi bilo takega nesrečnega poroda, sploh ne bi nikoli izvedel da ima hči. Malčica je preglasila njegovo razmišljanje. Leah je bila neutolažljiva. Že cel teden ni spal, saj je v eno jokala. Zadnja dva dni so jo komaj pripravili, da je kaj pojedla spala je po redko, ko pa je bedela je pa veliko jokala. Osebje se je trudilo, da bi jo potolažili, vendar brez uspeha. Niti njegovo nežno pozibavanje ni pomagalo, da bi se potolažila. Leah je potrebovala mamo.

Vanessa je slabo spala, se premetavala po postelji dokler je ni zbudilo zvonenje pri vratih.  Utrujena od vsega, se je končno predramila, se ogrnila s plaščem in odšla po stopnicah navzdol. Ko je pred vrati zagledala neznanega moškega se je sprva ustrašila in ni hotela odpreti vrat. Ko ji je neznanec pojasnil, da je šofer gospoda Carltona, se je pomirila in odprla. »Prosil bi Vas, če bi lahko odšli z menoj. Deklica vas potrebuje.« Postala je zaskrbljena. »Ali je bolna?Je vse vredu z njo?« je postavljala vprašanje eno za drugo. Šofer je opazil strah v njenih očeh, zato jo je hitro pomiril.

Ko je pol ure pozneje sedela v avtu in se peljala proti domu gospoda Carltona, je vedela, da bo obžalovala to. Neizmerno se je veselila, da bo lahko videla Leah po drugi strani pa jo bo še težje zapustila in odšla. Ampak ni imela srca, da bi rekla ne. Njena deklica jo je potrebovala, kot je ona potrebovala njo.

Ko se je zapeljala na dvorišče pred ogromno vilo,ji je vzelo sapo. Ni pričakovala

Marry, hišna pomočnica, ki ji je odprla vrata jo je pospremila, do otroške sobe. Ko je že od daleč slišala otroški jok, je še bolj pohitela za njo. Ob pogledu na njeno deklico se je vsa raznežila. Zelene otroške oči so bile solzne in lička mokra od joka. Moškega, ki je držal Leah na rokah je komaj kaj opazila. Že ko je stopila bližje, je deklica utihnila. Liam ni mogel verjeti svojim očem. Njej je v minuti uspelo to, za kar so se oni trudili že cel teden. Vedel je, da se je prav odločil, ko je poslal po njo.

Videl je negotovost v njenih očeh zato je z deklico v naročju stopil do nje in ji jo podal. Vanessa jo je z veseljem vzela v naročje. Ganjeno je opazoval, kako jo je poljubila na lička in jo potolažila. Deklica je naslonila glavo na njeno ramo in ni trajalo dolgo preden je utonila v spanec.

Vanessa jo je nežno poljubila, jo položila v posteljico in jo pokrila. Nato je samo stala tam in jo hrepeneče gledala. Leah je bila z njo in njenim možem samo kratek čas a ji je vzela srce. Ko se je spomnila, kako sta bila s Samom srečna, ko so jima sporočili, da jo lahko posvojita, so jo oblile solze. Zahlipala je. Hitro se je obrnila in odkorakala iz sobe, da ne bi prebudila male. Liam je pohitel za njo jo našel naslonjeno ob steni. Jokala je. Ženska se mu je zasmilila. Do sedaj sploh ni pomislil nanjo. Ni pomislil, da je tudi ona trpela, ko so ji tako kruto odvzeli otroka. Zabolelo ga je pri srcu, ko je stala tam vsa skrušena in pobita. Z roko si je šel skozi lase in tuhtal o situaciji. Stopil je do nje in jo prijel za roko. Zdrznila se je. Obrnila se je k njemu. Njene oči, so bile zaradi joka še odtenek bolj modre. »Spustite me, kako si drznete?« je razdraženo siknila vanj. Čeprav je vedela, da je on otrokov oče si ni mogla pomagati, da ga ne bi sovražila. Bila je jezna nanj, ker je bil on vzrok njene nesreče. »Pomirite se. Stopite z menoj. Pripravil nama bom kavo, mislim, da jo oba potrebujeva. Morava pa se tudi pogovoriti.« Ni popustil prijema, ko jo je odvedel navzdol po stopnicah proti kuhinji. Ker je Marry dovolil, da gre k počitku, je sam pristavil za kavo. Vanessa je šele sedaj opazila, da je napol gol. Čeprav je bil izjemno postavnega videza, mu ni namenjala dosti pozornosti. Oboževala je svojega moža. Ko je pred njo postavil kavo jo je s hvaležnostjo sprejela, sam pa se je med tem šel obleč.

Ko je prišel nazaj je utrujeno prijel svojo kavo in se prisedel k Vanessi za mizo. Šele sedaj je opazil njen poročni prstan. »Kje pa imate moža?« Vanessa je dvignila pogled s svoje roke in ga žalostno pogledala. »Umrl je. Bil je gorski reševalec, med zadnjo reševalno akcijo je njega in njegovo skupino zajela snežna nevihta in, in …« Zahlipala je. V grlu se ji je naredil cmok in ni mogla več nadaljevati. Niti ni hotela. Položil je svojo dlan na njeno in jo sočutno stisnil. Zavedal se je njene bolečine. Tudi sam je vedel, kako boli, ko ljubiš nekoga z vsem srcem in ga izgubiš. Čeprav je njega žena  izdala na drugačen način, ga je bolelo. Še nikoli ni ljubil in tudi ne bo nobene ženske tako, kot je Pamelo, vendar ji očitno ni nudil vsega dovolj, saj je nekega dne spakirala svoje stvari in ga zapustila.

»Ne zaslužite si Leah,« jo je slišal reči. »Po vsem tem času ste jo komaj poiskali, svojo hči. Kje ste bili prej?« je bila jezna Vanessa. Modre oči so ga prebadale in zahtevale odgovore. Postavil se ji je v bran vendar ni povzdignil glasu. »Ne sklepajte prehitro, tudi mene je presenetilo, da imam hčer. Zame je vse novo. Niti v sanjah nisem pomislil na kaj takega.

Povedal ji je, da ga je žena nekega dne nenadoma zapustila, da je noseča mu ni hotela povedati ali pa še takrat sama ni vedela. Nikoli je ni poiskal. Trpel je saj jo je ljubil. In potem so ga komaj pred tremi meseci obvestili, da je žena umrla hitro po porodu saj je prišlo do komplikacij. »Pravi čas je še poskrbela, da so izvedeli, da sem jaz otrokov oče. Vsa sreča. Vendar je prišlo do nesporazuma in deklico so dali v posvojitev takoj po porodu. Ostalo pa tako veste dalje. Potrebno je bilo veliko truda, da sem ugotovil kje je Leah. Nikoli ne bi zavrgel svojega otroka, tega se zavedajte.« Ko gre za zaprto posvojitev težko prideš do informacij, ampak denar odpira še kako zaprta vrata. In tako so minili še dodatni trije meseci, da sem jo našel in dobil.«

Razumela ga je. Ni ga mogla sovražiti za to. Ni bil kriv. Tako kot ona je bil nesrečen. »Z Samom sva se trudila imeti otroka in ga nisva mogla spočeti. Kljub vsej napredni medicini ga nisva mogla imeti, zato sva obupala in se odločila za posvojitev. Ko sva dobila Leah, sva bila presrečna. Bili smo družina. Dobila sva jo pred božičem. Bila je najino darilo.« Utihnila je. Srečni spomini so bili sol za njene rane. Sedaj pa je ostala brez vsega. Pri triintridesetih letih je spet sama.

»Verjetno se zavedate, da mi je težko. Po izgubi moža, mi je bila Leah edina uteha, ona mi je dala moč, da sem nadaljevala. Zanjo sem živela. In kaj zdaj? Ostala mi je le zevajoča praznina. «

Minili sta dve uri zato se je odločila, da gre. Ne more ostati. Leah več ni njena, sprijazniti se bo morala s tem. »Grem, samo odlašam neizogibno. Čeprav s težkim srcem, jo moram zapustiti. Že tako je pretežko.« Vstala je, da bi pograbila svojo jakno, ko jo je Liam prijel za roko. »Počakajte, ni treba, da je tako. Gotovo lahko najdeva rešitev, ki bo za oba ugodna. Kar se tiče deklice, ste vi njena mama. Samo vas pozna.« »Ni treba skrbeti zame, zgoraj je dojenčica, ki bo potrebovala vso ljubezen in skrb, raje se njej posvetite, jaz bom že nekako zmogla,« je rekla, se obrnila in odhitela skozi vrata. Ni želela stopiti do Leah, ker ni vedela, kako bi se od nje poslovila. Kako se lahko starš poslovi od svojega otroka, vedoč, da ga ne bo več videl.

Takrat pa se je že zaslišal otroški jok. Moral je poskrbeti zanjo. Zdaj je oče in deklica je zahtevala svoje. S hitrimi koraki je oddrvel po stopnicah navzgor.

Vanessa se je privajala na samoto. Pogosto se ji je zgodilo, da se je zbudila sredi noči saj se ji je zdelo, da sliši otroški jok, potem pa je razočarana ugotovila, da je sobica zraven njene prazna. Končno je začela tudi delati. Nekoč je resnično uživala v svojem delu, sedaj pa ji je bilo delo le sredstvo s katerim se je prebijala iz dneva v dan.

Po hodniku so se slišali odločni in hitri koraki. Vanessa je prihitela takoj ko je izvedela. Liam jo je poklical, da je Leah v bolnišnici, saj je resno zbolela. Od strahu zanjo bi skoraj umrla. »Kje je?Kako je? Je resno? Bo vredu?« je hotela izvedeti. Solze so ji meglile vid in ji grozile, da se ji bodo vlile po licu. »Sedaj je vizita in je pri njej zdravnik. Ne skrbi, ima najboljšo nego,« jo je poskušal potolažiti, čeprav je bil tudi sam v skrbeh zanjo. Živčno in tiho sta postopala v čakalnici, ko je do njiju prišel zdravnik, ki jima je povedal, da bo z dojenčico vse vredu in da je pravi čas dobila oskrbo. Od olajšanja sta si padla v objem. Liam jo je močno stisnil k sebi. Njej pa so solze spolzele po licu. »Hvala Bogu, samo da je dobro.« Odmaknila se je od njega. S hrbtno stranjo dlani ji je obrisal solze. »Pridi, greva k njej.«

Srce ju je zabolelo, ko sta videla vse te napeljane cevke, k malemu teleščku, vendar sta čutila olajšanje, da bo vse dobro.

»Malčica je zbolela, ker te pogreša,« je navrgel Liam. Pogledal jo je resno. »Premajhna je, da bi razumela, zakaj jo njena mama zapušča.« Vanessi je zbudil slabo vest, ko jo je nežno držala za majhno ročico in jo gledala kako spi.  »Nimam druge izbire, tudi meni je hudo, ko jo zapuščam, ampak jo moram.« »Lahko bi se preselila k meni. Hiša je dovolj velika za vse nas. Tako bi lahko bila ob njej kolikor ti je želja in volja. Pomoč pri vzgoji otroka, bi tudi meni prav prišla.« Liam je utihnil in jo pogledal. Bal se je njenega odgovora. Bal, da ga bo zavrnila, saj je vedel, da bo težko shajal z dojenčico, ki je tako navezana na njo. Nastopila je mučna in dolgotrajna tišina. Presenetilo ga je ko se je strinjala. »Prav,« je bil njen kratek odgovor. Čeprav je vedela, da to ni dobra ideja je zmagala njena ljubezen do Leah. Zanjo je pripravljena narediti karkoli. Lahko bo skrbela zanjo, jo ljubila in vzgojila v dobro žensko. S  Samovo smrtjo je umrl tudi del nje, drugi del srca pa je bil za majhno bitjece, ki mu bo posvetila vse svoje življenje. Izkoristila bo priložnost, ki ji je bila položena v naročje.

Vanessa se je privajala na skupno življenje pri Liamu. Liam je bil pogosto odsoten zaradi službenih obveznosti, ko pa je le utegnil, si je rade volje vzel čas za svojo hči. Sedaj se ga Leah sploh ni več bala. Postala je prav prikupna vesela deklica. Zavedala se je, da je ljubljena.

Vanessa je urejala izložbo svoje cvetličarne, ko je opazila, da jo skozi steklo opazuje Liam z malčico v vozičku. Mala je brezskrbno spala. Hitro je naročila Jane, če lahko poskrbi do konca, sama pa odšla do njiju. Bila ju je vesela, saj ni pričakovala, da bo Liam že nazaj s potovanja. »Pozdravljena, s tole ljubko deklico te vabiva na kavo, če utegneš?« Nasmehnil se je, oči pa so mu igrivo žarele. Ni ji bilo treba dvakrat reči, saj je cel dan že pridno delala in je bila utrujena. Naročila je Jane, da pride čez nekaj časa. Liam je poganjal voziček, Vanessa pa je hodila ob njem. Za druge so izgledali kot popolna družina in ne Vanessa kot Liam se nista zavedala, kako prikupni so skupaj. Sproščeno sta se pogovarjala in sprehajala. Bilo je veliko takšnih dni. Liam se je večkrat zalotil, da je vse pogosteje v njuni družbi. Rad je opazoval Vanesso, ko se je z malo v naročju sprehajala po vrtu, jo crkljala in razvajala. Videlo se je, da obožuje Leah in jo ima neizmerno rada, saj ji je posvečala ves svoj čas. Večkrat se jima je tudi sam pridružil na kakšnem izletu ali v parku.

Vročina je že kazala svoje zobe. Bil je vrhunec poletja in sobota je bila idealna priložnost, da se Vanessa odpelje z malčico na morje. Pila je kavo in klepetala z Marry ter čakala, da se Leah naspi, da jo nahrani in se odpeljeta, takrat pa se jima je pridružil Liam. Bil je vidno utrujen v obleki in razrahljani kravati in odpeti srajci. »Dobro jutro, eno skodelico kave še zame, prosim.« Vanessa se je zaklepetala in ni opazila, kdaj je prišel. Obrnila se je in ga zagledala. Zalotila se je, da ji je pogled ušel h goli koži odpete srajce. Zamislila se je in diskretno umaknila pogled. Pogrešala je Sama. Potrebovala je njegov objem. Preveč ga je pogrešala, njegove poljube. Čeprav je Leah posvečala ves čas in vso ljubezen, je bila tudi ženska. Njene misli je prekinil Liam, ko jo je vprašal zakaj je že tako zgodaj pokonci. »Z Leah greva na morje, zunaj je zelo lepo vreme in nama bo prijala osvežitev in klima. Poleg tega bo voda topla, saj veš kako rada je deklica v vodi? Sobota je, zato imam čas pa sem pomislila na kratek izlet.« Liamu so se zasvetile oči. Všeč mu je bila ideja. »Potem pa grem še jaz zraven,« je bil navdušen.

Liam se je zalotil, da jo opazuje. Ležal je na ležalniku v senci in jo opazoval kako uspava deklico. Oblečena le v kopalke se je z Leah v naročju sprehajala in ji tiho pela.  Priznal si je, da je zelo privlačna ženska in ni bil edini, ki se je tega zavedal. Videl je moškega, kako je pristopil k njej in ji nekaj rekel. Vljudno mu je nekaj odgovorila in se nasmehnila.  »Sedaj jo lahko meni daš,« je rekel in stegnil z roko proti Leah in Vanessa mu jo je podala. Neznanec se je hitro odmaknil, ko je videl, da ni sama. Hitro se je poslovil in odšel. Liam je vzel deklico in jo položil v voziček, da je lahko mirno spala. Le kaj mu je bilo se je spraševal. Zbodlo ga je ljubosumje, ko je videl, kako Vanesso osvaja drugi moški. In prvič po vsem tem času, kar je bila Vanessa pri njemu, se je vprašal, kaj mu pomeni. Zanikal bi, če bi tajil, da do nje ne čuti privlačnosti, saj je bila zelo privlačna ženska. Že dolgo pa tudi ni imel ženske. Po Pameli sploh ni pomislil na katero drugo, saj je bil preveč prizadet. Bil je zelo zaljubljen vanjo zato po vsem tem času sploh ni gledal za drugimi ženskami, kaj šele, da bi mu katera od njih grela posteljo. Ob Vanessi pa je začutil tisto znano ščemenje in poželenje. Priznal si je, da si jo želi. In ko je trenutek pozneje stopila iz vode vsa mokra se je vzburil. Usta je imel čisto suha , ko je prišla do njega in so kapljice polzele po njenem telesu. V tako kratkem času ga je čisto prevzela. Skrito in tiho mu je zlezla pod kožo. Kako mu ne bi, če je bila prekrasna ženska. Bila je lepa, pametna, sočutna in dobra po srcu. Po vrhu vsega pa je oboževala njegovo hčer. Zato se je tudi večkrat zalotil, da vedno več časa preživi doma z njima kot pa v pisarni. Najde vsak izgovor, da se jima pridruži.

Prav tako pa je bil pameten, da je vedel, da ona nanj ne gleda isto. Vedel je, da je ljubila moža in da bo trajalo preden ga bo prebolela. Če ga sploh bo a se je odločil, da bo vztrajal. Če ne bo vsaj poskusil ne bo vedel in nikoli si ne bi oprostil tega. Vedel pa je, da zna biti precej vztrajen in trmast.

Dan je bil poln doživetij in utrujeni so se vračali domov. Spravila sta malo v posteljico sama dva sta pa sedela na terasi ob kozarcu vina in se pomenkovala. Čeprav je bila videti srečna je bila v njenih očeh znana otožnost in vedel je zakaj. Zaenkrat ni hotel riniti vanjo. Pogovarjala sta se o vsakdanjih stvareh in rečeh, ki sta jih imela rada. Bila je utrujena, zato se je poslovil od nje in ji na hitro na lice pritisnil poljub in odšel spat. Z dlanjo se je pogladila po mestu, kjer jo je poljubil. Zapekla jo je slaba vest, da se je izneverila Samu, čeprav sama ni storila ničesar da bi mu dala povod.

Liam pa je ležal v postelji in razmišljal o njej. Všeč mu je bila. Ko jo je poljubil je zavohal tisti njen nežni parfum, ki ga je vedno uporabljala. Ni smel hiteti. Najprej bosta prijatelja nekoč pa upa, da jo bo osvojil, čeprav je sama zdaj mnenja, da se je zanjo življenje končalo. Tudi sam je bil do nedavnega mnenja, da si ne bo več našel ženske in sedaj bi dal vse, da bi osvojil njo, ki mu jo je usoda na tak čuden način prinesla v njegovo življenje. Kljub nenavadnemu odnosu in načinu družinskega življenja so se ujeli. Skupaj so bili prečudovita družina.

Vanessa se je zvečer spraševala, kam jo bo vse to pripeljalo. Uživala je v vsakem trenutku z Leah pa tudi z Liamom ampak v srcu se je zavedala, da dolgo ne bo šlo tako. Liam je bil moški in zagotovo si bo nekoč našel žensko s katero si bo ustvaril družino. Tako zanjo ne bo več prostora in takrat bo še huje odditi stran. Pa tudi navezala se je nanj. Bil je dober oče Leah, tako nežen,potrpežljiv in ljubeč. Spominjal ga je na Sama. Tudi njen mož je bil ljubeč oče in mož. Srce ji je zahrepenelo. Kaj vse bi dala, da bi ga še enkrat objela, ga poljubila. Kaj vse bi dala, da bi lahko imela otroka z njim. Tako ji ne bi bilo treba iti skozi vse to. Imela bi svoje dete in svoje življenj. Tako pa se je počutila kot vsiljivka v tujem domu. Čeprav so jo vsi sprejeli in spoštovali je na nek način zavzela mesto, ki ji ne pripada.

Čas je vse hitreje mineval in bližal se je december. Ni mogla verjeti, da bo malčica upihnila svojo prvo svečko. Zanjo pa je bil to izjemno težek čas. Vse bolj se je zavedala svoje izgube. Preden je šla po nakupih za darila, je odšla na njegov grob. V vazo je položila šopek svežih vrtnic malce postala tam in se tiho pogovarjal z njim, kot bi bil z njo. Tisoč in eno vprašanje ji je rojilo po glavi. Vse bi bilo drugače če bi bil živ. Nehala se je mučiti s takšnimi vprašanji in se je poslovila. Do naslednjič ko bo zopet prišla.

Vanessa je vedno oboževala ta čas. V zraku je bilo čutiti vznemirjenje in čar božiča. Čeprav je letos zanjo vse prej kot čarobno, se je prepustila toku. Nakupila je božična darila, povabila Jane s fantom na večerjo, ki jo bo pripravila, tako kot vsako leto. Čeprav je pri Liamu te tradicije ne bo spremenila.

»Večerja je bila slastna,« jo je pohvalila Jane in se potrepljala po trebuhu. »Tako dobra kuharica si.« Vanessa je bila zelo zadovoljna. Liam pa je dvignil kozarec in so nazdravili. Po večerji so se prestavili v dnevno sobo, kjer so se ob glasbi sproščeno pomenkovali. Liam pa je sproščeno vstal, jo potegnil na noge v svoj objem in v ritmu mirne glasbe sta zaplesala. Že dolgo ni plesala. Predolgo.  Jane je skomignila z rameni, se zasmejala in isto povabila Erica.  Večer je prehitro minil in obiski so odšli. Bili pa so presenečeni, ko jih je zunaj pričakala snežna odeja. Čeprav je sneg po malem naletaval že celi dan, niso pričakovali, da ga bo toliko. Bilo je prelepo.

Liam je bil vesel, da se je Vanessa vsaj malo sprostila in zabavala. Vedel je, da ji bo ob tem času težko. Tudi njemu je bilo težko, ko je tako hrepenel po njej, jo občudoval na daleč a se je ni smel dotakniti, jo poljubiti. Zavedal se je, da jo ljubi. Ljubil je njeno milino, dobroto, skrb in sočutje do drugih. In nocoj je spretno izkoristil čas, da jo je lahko vsaj za trenutek objel, jo stisnil k sebi.

Vanessa je stala pri oknu in se začudila, kako je lahko zapadlo toliko snega. Bila je vesela tega. Oboževala je sneg. In bila je vesela saj bodo tako imeli bel Božič. Stopil je tesno za njo in se zastrmel skozi okno. »Imam idejo. Toplo se obleci in pridi ven.« »Ne vem če me ravno mika. Zgleda, da je kar mraz zunaj,« mu je obotavljajoče odvrnila. Liam se je prikupno zasmejal. »Daj no, ne pokvari tega. Pridi. Kdaj si se nazadnje zabavala na snegu? Stavim, da kot otrok.« Gledal jo je tako prikupno, da ga ni mogla zavrniti. »Prav. Pridem.«

Toplo oblečena sta stala na bližnjem hribu in gledala navzdol. »Tu dol se bova spustila?« ga je začudeno pogledala. »Ja, ravno tukaj. Že kot majhen sem se tukaj sankal. Boš videla kako bo luštno.« »Naj ti bo. Zaupam ti.« Posedel jo je pred seboj, stisnil k sebi na prsi ju pognal in že sta drvela. Vanessa je uživala. Uživala je, ko so  ji snežinke padale na obraz. Na koncu poti ju je zanalašč prevrnil in sta padla. Potegnil jo je nase in se ji zazrl v oči. Zresnila se je on pa se je obrnil, da je bila pod njim. Brez besed jo je poljubil. Dolgo in lačno. Poigraval se je z jezikom in okušal njene ustnice. Sprva ga je želela odriniti in oditi a tudi ona ni mogla. Nekaj ji je branilo. Objela ga je čez ramena in se prepustila lakoti ljubezni. Tudi ona je pogrešala vse to. Še posebej v tem letnem času.

V hišo sta prispela vsa premražena s pordelimi lici. Skupaj sta odšla po stopnicah navzgor, da sta pogledala kako je z Leah. Mala je mirno spala, zato sta tiho zapustila sobo, da je ne bi prebudila. Ko se je Liam hotel odpraviti navzdol po hodniku proti svoji spalnici, ga je Vanessa zgrabila za dlan. Zelene oči so jo začudeno pogledale. Povlekla ga je k sebi, ga na kratko poljubila. Ob njegovih ustnicah je tiho zašepetala. »Potrebujem te, nocoj ne želim biti sama.« Odtegnil se je od nje. »Si prepričana?« Poljubila ga je še enkrat. »Zagotovo.«

Njuno ljubljenje je bilo strastno in lačno. Drug drugega sta omamljala s poljubi in dotiki, dokler nista oba izmučena obležala. Stisnila se je k njemu v objem in poslušala bitje njegovega srca. Liam pa je bil presrečen, da je bila z njim, da jo je lahko objemal.

Zlahka si je predstavljal skupno življenje ob njej. Želel jo je ob sebi zdaj in vedno. Zanj je bil to najlepši Božič, kar jih je doživel. Skupaj z Vanesso in Leah so okrasili njegov dom, pili kakav in se obdarili. Izkoristil je vsako priložnost, da se jo je lahko dotaknil ali jo na kratko poljubil. Vanessa je bila zadržana. Po eni strani je imela slabo vest, da počne nekaj napačnega, po drugi strani pa jo je samota ubijala in je hrepenela po njegovem dotiku ali poljubu. Bila je razcepljena. Bila je prepričana, da bo po novem letu boljše. Ta letni čas je bil pač bil kriv, da se je počutila bolj ranljivo in osamljeno. Dneve so preživljali skupaj, v nočeh pa sta se predajala drug drugemu.

Vanessa je želela Leah peljati malo na svež zrak in toplo majsko sonce, ki je prijetno grelo. Zdaj je mala že živahno stopicljala ob njej. Vsepovsod jo je bilo polno, zato je imela zdaj polne roke dela. Liam ju je opazil zunaj, zato je tudi sam navlekel nase pulover in se jima je pridružil. »Si vredu?« je zaskrbljeno vprašal Vanesso, ko jo je zagledal. Vsa utrujena ga je pogledala. »Komaj jo dohajam, prava mala navihanka je. Po vrhu vsega pa me te spomladanske alergije utrujajo. Ampak bom vredu, kmalu bo vsega mimo. Malo pa sem prehlajena to pa je to. « Poljubil jo je na ustnice in se posvetil mali. Vsaj malo je razbremenil Vanesso, saj je izgledala res grozno, čeprav se sama tega ni zavedala. Če bo takšna še par dni jo bo poslal k zdravniku.

»Greva« ji je resno rekel Liam neko jutro, ko se je komaj vstala. »Ne smeva tvegati, da se Leah naleze od tebe. Če si zbolela lahko tudi Leah zboli, lahko se vsi nalezemo. « »Prav se je vdala, saj se je počutila res slabo.« Pomagal ji je pri oblačilih in jo odpeljal k zdravniku.

Po vseh preiskavah, ki jih je dala skozi se je počutila res obupno. Ravno zaradi tega ni nikoli rada hodila k zdravniku. To čakanje. Pregled tu, tam. Bila je utrujena. Sedaj je še samo čakala na izvide. Liam je bil potrpežljivo ob njej. Glavo je naslonila na njegovo ramo in počivala. Komaj je čakala, da ji povedo kaj ji je, dobi zdravila in se odpeljeta domov.

Končno jo je zdravnik po dolgem času povabil k sebi v ordinacijo.

»Ste prepričani? To vendar nikakor ni mogoče,« je z negotovostjo spraševala zdravnika. »Naredili smo vse preiskave in vse preverili. Tako je gospa Laney, noseči ste. Ker nismo našli nič drugega smo nazadnje preverili še to in testi so pokazali, da ste noseči vsaj približno dvanajst tednov. Čestitam če smem dodati,« je zaključil pogovor. Z mešanimi občutki je obsedela pri miru. Še vedno ni verjela. Kako bi verjela, če pa sta se s Samom tako dolgo trudila zanositi brez uspeha, zdaj pa to. »Ste vredu?« jo je zaskrbljeno pogledal zdravnik. Nemo je prikimala s tresočo roko pograbila izvide, se poslovila in odšla. Ko jo je Liam pogledal, kako je stopila ven vsa bleda in tresoča je postal zaskrbljen. Hitro je stopil proti njej. Zaskrbljeno je zrl v njene izvide, ko mu jih je potisnila predenj. Postalo je tudi njega strah. Vzel je izvide in jih začel brati. Gledala ga je, kako se mu je čez obraz razlezel nasmešek. Noseča je. Ni mogel verjeti svojim očem. Bil je presrečen. Srce se mu je napolnilo s toplino in ljubeznijo. Čeprav niti v najbolj norih sanjah ni pričakoval česar takega, saj mu je povedala, da ne more zanositi tako, da tudi zaščita ni bila nikoli potrebna. Ob pogledu nanjo ga je zabolelo srce. Bila je videti obupana.

»Kaj bova pa sedaj?« ga je tiho vprašala. Na nek način se je bala njegovega odgovora. »Ne bom naredila splava, to moraš vedeti takoj. Bog me je obdaril z največjim čudežem zato tega ne bom storila, pa rečeš kaj hočeš. Vem, da živiva v nenavadnem odnosu in vem, da si boš tudi ti ustvaril kdaj življenje zase, zato te pri tem ne bom ovirala. Sama lahko poskrbim za to dete. « Trmasto ga je gledala. Z obema rokama ji je objel obraz. »Nikoli ne bi zahteval česa takega od tebe, presrečen sem. Čeprav ti tega nisem povedal, te ljubim. Tiho in na skrivaj te ljubim že dlje časa. Nisem ti tega izdal, saj nisem želel pritiskati nate ali pa te odgnati stran od sebe. Ljubim te tako močno, za oba. Zase in zate. In bil bi presrečen, če bi nama dala priložnost . Priložnost, da te osvojim, da me vzljubiš. «

Vanessa je komaj dohajala srečo. Ni mogla verjeti, da bo kdaj doživela takšen čudež. Bila je mama. Rane pa so se počasi celile. Vsakemu dnevu znova se je zahvaljevala za to. Imela je družino. Leah pa je postala ponosna velika sestrica, ki je oboževala Marka. Liam je imel družino, ki mu je prinašala neizmerno radost. Čeprav mu Vanessa, še nikoli ni rekla, da ga ljubi, je imel dovolj ljubezni za oba.

Na božični večer so vsi skupaj okraševali jelko. Leah je bila že dovolj velika, da je okrasila svoj del smrečice, Liam pa ji je z Markom v naročju pomagal. Ko je Vanessa iz kuhinje prinesla piškote in kakav je z radostjo v srcu opazovala njeno družino. Njeno. Bila je res presrečna. Odložila je pladenj in odšla do Liama.

Objela ga je od zadaj. »Nisem ti še povedala, skrivnosti. Nisem ti še izdala, kako močno te ljubim.« Od radosti mu je vztrepetalo srce. »Prosim če ponoviš,« se je obrnil in se ji zazrl v oči. Modre oči so ljubeznivo zrle vanj. »Ljubim te.« Poljubil jo je na ustnice. »Tudi jaz te ljubim.« Za malenkost se je odmaknil od nje in se ji zazrl v oči. »Povej mi,si srečna? Se ti je izpolnilo vse, kar si si želela?« Zasmejala se je. »Dobila sem vse in še več.« Hrepeneče jo je poljubil in padel na kolena. »Torej je sedaj primerno, če ti ga dam?« Iz lične škatlice je potegnil prstan. »Bi me prosim osrečila in se poročila z menoj? Želim, da postaneš moja žena.« Ganjeno ga je opazovala. »Ja seveda, z veseljem,« je dahnila, ga objela in poljubila.  Tako je tudi on dobil vse in še več. Dobil je najlepše božično darilo.