Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Apr 24, 2013

Objavil/a in Domišljija in fantazija

Daljši od večnosti 2.del



zgodbe-domisljijskeZaradi prizora, ki ga je danes doživela Amelia ni in ni mogla zaspati. Znova se je začela pregovarjati, da si je vse to samo domišljala ali pa zaradi neznanega vzroka halucinirala.

» To bo to.« si je rekla. Malo verjetno je, da se ji je to dejansko zgodilo. In če bi se ji že, kdo pa bi ji sploh verjel? Mislim, da nihče. Poleg tega sploh ni imela nobenega namena ta pripetljaj deliti z nikomer.

Verjetno bi pristala na psihiatričnem oddelku na strogem opazovanju. Zmajala je z glavo in poskušala odriniti te misli.

Skoraj bi zaspala nakar je na vratu začutila hladno sapico kot, da nekdo piha vanjo. Obrnila se je in se s pogledom sprehodila po sobi. Nikogar ni bilo verjetno ni dobro zaprla okno. Vstala je iz postelje, da bi se prepričala ampak bilo je zaprto. Namrdnila se je. Popolnoma nič ji ni bilo jasno. Ko je prišla nazaj do postelje, je zagledala svojo beležko, ki jo je le redko uporabljala. Bila je odprta točno na sredini . Bila je popisana z velikimi črkami. Vzela je beležko medtem pa prižgala namizno lučko.

» Kaj, za…« stavka ni uspela dokončati. Prekinila jo je napisana vsebina. » Moja si.« je potihoma prebrala. List je kar iztrgala iz beležke in ga vrgla v koš.

» Amelia. V zadnjem mesecu se je tvoj uspeh vidno poslabšal.« Amelia je skromignila z rameni pri tem pa nejevoljno pogledala mamo. Seveda se ji je uspeh poslabšal. Le kako se ji ne bi, ko pa so se ji zadnje čase dogajale same čudne stvari. In pomanjkanje spanca je le ena posledica zaradi njih.

» Odločila sem se, da ti najamem inštrukturja.« je odločno dejala. » Pravzaprav , sem ga že.« je še pripomnila. Še preden je Amelia odprla usta, da bi se začela pritoževati, jo je mama prekinila. » In, da me niti slučajno ne bi poskušala prepričevati v nasprotno.« jo je posvarila z strogim glasom. » Ti je to jasno?« Amelia je posmehljivo prhnila. » In ,si se že zmenla kdaj bom imela učne ure?« Nataša je pogledala na ročno uro. » Ja. Čez deset minut.« Amelia je kar prebledela od besa. Najraje bi ji zagnala kaj v glavo. » Kaj?!«

» Nič kaj. Dobro si me slišala. In, če se nočeš popolnoma osramotit, si pojdi pospravit sobo. Izgleda kot, da ima tretjo svetovno vojno. Jas pa grem skuhat kavo.« Nataša je na hitro razprla roke – češ kaj še čakaš? Nato pa se odpravila v kuhinjo storiti rečeno.

Amelii je po čudežu ospelo pospraviti sobo, nakar je zaslišala zvonec. Stekla je po stopnicah navzdol in od vznemirjenosti jo je kar stiskalo v želodcu. Postavila se je pred vhodna vrata in še enkrat močno zajela zrak. » Amelia, odpri že!« je zakričala Nataša izza kuhinje.

Nazadnje ko je odprla vrata in mela tak občutek, se ni dobro obneslo. Odprla jih je in pred njo zagledala moškega. Z očmi ga je premerila od glave do pete. Bil je visok plečat in postaven. Njegov obraz je bil tako čeden kot, da bi ga pravkar narisal.

Vsak lasek je imel na željenem mestu in elegantna oblačila prav tako. Njegova barva oči je imela nenavaden odtenek rjave ki se zliva skupaj z temno zlato barvo. Izžarevale so nagajiv in premeten značaj. Prav takšne oči je že nekje videla ampak se ni spomnila kje. In ta trenutek ji je bilo popolnoma vseeno. Njene oči so se zdaj srečale z njegovimi ob tem je ljubko zardela in pogled usmerila v tla.

» Zdravo« ga je plašljivo pogledala in pozdrav komaj iztisnila iz sebe. Zavedala se je, da je le šibko zacvilila. Opogumila se je ter poskusila spregovoriti znova. » Moje ime je Amelia.« se je na hitro predstavila. » Vem.« ji je odgovoril. » Kar naprej.« mu je predlagala in nakazala z dlanjo. »O, moj bog.« je zgroženo rekla. » Je kaj narobe?« je vprašal z zanimanjem. » Ta glas pa poznam.« ga je zgroženo pogledala. » Kaj, res?« je privzdignil obrvi ter priprl oči. » Jayden?« je bila vsa osupla. Nasmehnil se je. » Bojim se , da ja.« Očitno ga je prepoznala. Amelia je kar prebledela in položila roko na srce. »Oh, Amelia naj ti predstavim Jeydana.« je veselo prišla Nataša.

Ni vedela zakaj se hčerka drži tako kot, da vidi duha.Najprej je pogledala Amelio nato Jeydana  takoj zatem, pa spet njo. » Ali se morda poznata?« je vprašala z navdušenjem. Odgovorila sta oba naenkrat. In seveda oba odgovora sta bila različna. Amelia je takoj zanikala medtem, ko je on isto glasno odgovoril z da. » No, saj vseeno. Jayden bi kavico?«

» Bi, hvala. Ampak čas tega ne dopušča. Takoj, zatem imam še en termin časa pa ni na pretek glede na to, da imava z Amelio kar veliko dela.« je skesano odklonil. » Nič hudega. Bo že prinesla kavo zraven.« Amelia je šla po kavico nato pa mu pomignila naj gre za njo. Odložila jo je na pisalno mizo mu ponudila stol in še sama sedla. » No torej, kaj ne razumeš pri matematiki?« se je pozanimal. Brezbrižno je segel po kavi ter jo pogledal izza skodelice. Od smeha se mu je skoraj zaletelo. »Amelia. Ne se bat resnično ti nebom nič storil.« ji je prerokoval. Odločila se je, da mu bo za enkrat verjela.

» Nič. Nevem niti kaj ne vem.« je skromignila z rameni.

» Pustiva. Ti si res brazupen primer.« je obupano siknil Jayden. » Vem.« mu je pritrdila. Obrnila se je v njegovo smer in ga sumničavo pogledala. » Kako si me našel?« odkašljal se je. » Kako?« zavila je z očmi. » Slišal si. Ali si morda naglušen?« je norčavo dejala. » Nisem te našel. Ti si mene.« jo je podražil. » Poleg tega sem od trenutka, zaužitja tvoje krvi vedel kje si.«

» No super. Mrmral si, da sem te obudila ali nekaj podobnega. Bodi hvaležen in me pusti na miru.« zavzdihnil je.

» Nemogoče.«

» Zakaj?« je sunkovito dahnila.

» Edino tvoja kri me je prebudila iz tisočletnega spanca. Moje telo lahko sprejme samo kri ubuditelja. Torej tvojo.«

» Zakaj jo sploh potrebuješ? Kaj si vampir ali kaj?« se je zasmejala. »Ne. Dobro poslušaj, ker ti bom to povedal samo enkrat. Nikoli več me ne primerjaj z temi primitivnimi mešanci. Je to jasno?« ob njegovem svarilnem tonu glasu se je zdrznila. »Okej. Ampak, kaj pa si potem?« Jeydan si je z roko šel skozi lase. » Kair.« debelo ga je pogledala. Njen odziv je zahteval razložitev.

» Še sam nevem od kod pravzaprav izviramo. Dejstvo je, da mi ne ogrožamo človeštva tako kot vampirji. Res, je hranimo se s krvjo. Ampak samo enkrat na teden preostale dni, pa lahko jemo normalno hrano. Za razliko od mešancov seveda.« ji je razložil. » In zakaj potem potrebuješ mene?In zakaj za vraga, nenehno vampirje imenuješ mešanci?« zvišano se je nasmehnil. » Zato ker so mešanci. Nastali so po pomoti. Očitno se je trapasti Kair zaljubil v smrtnico. In potem nastanejo ta bitja.«

» Aha…« Amelia ni vedela kaj naj si misli o tem. » Brez zaužitja krvi pa moje telo umira.« je nadaljeval » Preživim lahko samo kakšen mesec ali dva. In že to je dosti, če nebi obstajal že toliko časa, bi moja meja bila že pri tednu dni. Potem sprhnimo. Zato, te potrebujem Amelia. Ali me prav nič nisi poslušala?«