Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Feb 19, 2011

Objavil/a in Domišljija in fantazija

Dejstvo in diamant



vojvodaLesena palica je jezno udarjala pod roko vojvode Reindoswoola. Sunkovito je zamahoval proti nežnemu telescu svoje neumne a lepe hčerke.


»Prekleto! Tokrat se ne boš izmazala! Prekleta kurba!« Je besno tulil in sunkovito zamahoval z rokami. Bil je prekleto besen.
Amaila je sklenjeno na pol klečala poleg svoje velike postelje in se z rokami močno držala  za svojo glavo. In morda je bila njena res zaščitena pred udarci, a njen ponos vsekakor ni bil.
Njen oče jo je na zadnje tako pretepel, ko je pri svojih trinajstih letih zaradi gole želje po bolj razburljivem življenju pobegnila od doma. Da, pobegnila. Naveličana je bila vsakdanje rutine in vsega. Po dveh dnevih pobega je ugotovila, da ni zabavno, če ti kruli v želodcu in zdolgočaseno se je vrnila domov.
Svojo mamo je spravila na rob histerije, svojo zadnjo plat pa še za cel teden modrikasto.
Prekleto. Tokrat je v še večji godlji. Besno je stisnila pest, ko je začutila še ostrejšo bolečino na ritnici.
»To je škaaandaal!  Ooo ljubi boog!!« Je še bolj zatulil njen oče in jo za nekaj sekund pustil pri miru, da je svoje roke usmeril v strop, kot da mu bo bog pomagal. Nato je zopet jezno začel mlatiti svoje ubogo hčerko.
»Prekleta bodi! Tri sezone se že otepaš poroke, ter si celo drzneš govoriti, da se nikoli ne boš poročila, sedaj pa to!
Priklenjena si v sramoto, prekleto!
O ti kurbica mala! Tvoja mati tega udarca ne bo preživela..
To je škandaal!!«
Amaile si je poleg zaščite glave zaščitila še ušesa. Poleg njegovega tuljenja, je kletvic slišala že za celo življenje dovolj.
Poleg nerazumljivih  stvari,  ki jih je zadušila s prsti v ušesih, je zaslišala nekaj o tem »Zaradi tega se te noben bedak ne bo več hotel uženiti! Imeli te bodo za lahko!«
Amaila je jezno zasopihala. Njen oče je imel prekleto prav-nihče je ne bo več hotel poročiti.
Poleg tega jo bodo do konca smrti in še po njej obrekovali. Ob tem ji kar slabo postane..
Pa vendar!- Vse kar so si mislili o njej, niii bilo res, prekleto! Bila je devica!
In kdo presneto si je izmislil takšen absurd?!
To jutro je Amaila doživela šok- iz jutranjega časopisa London times izvedela, da naj bi ljubimkala z zloglasnim nekim bednim markizom.
Pha! Kot, da bi se spustila tako nizko. Kot, da se ne spoštuje!
Kateri kreten je objavil njeno lažno pismo, ki naj bi ga tisti osebek kao prestregel?V pismu so bile opisane najbolj erotične stvari, ob katerih besedah jo je oblila rdečica.
Presneto, kakšna sramota!
Vsega tega dreka, ki ga trenutno doživlja, ne bo kar tako pretrpela, brez, da bo krivec plačal-je besno z solznimi očmi zaklela Ameila, ko je pred očmi že kar videla, ko še najmanj en teden ne bo morala normalno sedeti, zaradi črne zadnje plati. Pa da ne omenjamo ostalih posledic!-Prekleto!!

Amaile je žično hodila med vrtovi pred njihovo hišo. Ob njej je stala njena najboljša prijateljica Evie, ki jo je mirila. Tudi ona je bila malo pretresena od te šokantne novice.
»Si prepričana, da res nisi ničesar poslala?« Je nezaupljivo vprašala.
Amaile  je žalostno zavzdihnila. Očitno ljudje takoj zagrabijo za vabo..še posebej, če je osramočeni otrok vojvode, ter je imel za sabo že več škandalov.
»Ne! Resničo nisem ničesar ušpičila! Verjemi.« Jo je poskušala prepričati.
Amaile je jezno odtrgala belo vtnico, ki je zaradi višine odstopala od drugih.
»Presneto.« Je zaječa, ko se je opraskala do krvi.
»In kako krivično! Ničesar nisem naredila a me oče noče poslušati! Z mamo še raje nisem govorila. Menda je zaprta v svoji sobi in tarna, da jo bom spravila v grob. Menda je moja sestra Gabriela pri njej in jo tolaži. Ph.«
Skrušeno se je sesedla na bližno belo klopco.
Evie jo je še nekaj časa tolažila in zraven besnela »Kateri kreten je to naredil!«, potem pa se je opravičila in odšla po nujnih opravkih-najverjetneje raztresti čenče o  tem, kaj je izvedela pri svoji prijateljici.
»Stavim, da mi vse ženske godne za ženitev privoščijo.« Je zamrmrala v brado.
Amaila jim je bila vedno trn v peti. Okoli sebe je imela na vsakem plesu oboževalce in snubce. Preštela je, da je do sedaj dobila že 17 snubitev. Od nekaterih določenih osebkov, ki se niso vdali, je dobila že po tri ali morda štiri snubitve.
Ni točno vedela, koliko snubitev je bilo resnih in koliko ne. Morda so nekateri to delali za zabavo.-Kajti bila je varna. Že nekaj časa visoka družba ve, da se ne misli poročiti, kljub očetovim grožnjam. Seveda tudi v samostan noče..hah..brr. Stara je 21 let in v sedanji svobodi prekleto dobro uživa. Sedaj ima za seboj že dve sezoni. Ta je tretja. Zaradi očetovega denarja si jih seveda lahko privošči, a njen oče vseeno izgublja potrpljenje.
Hočem vnuke!« Razjarjeno tuli. Saj ga razume..saj tudi sama hoče otroke, a ne za ceno svobode. Oče naj kar počaka na njeno mlajšo sestro, ki bo imela to sezono priložnost v svoje zanke ujeti ženina.
»Lady Amaila.« Se poleg nje kar naenkrat uglasi služabnica. Mary je bila vedno tiha in plašna, zaradi nemirov v hiši pa je bleda kot duh. Ubožica-gotovo se boji, da jo bodo zaradi živčnih nemirov v hiši odpustili.
»Da?« Jo radovedno spodbudi.
»Pošilja me vojvoda Reindoswool. Pričakuje vas v svoji knjižnici.« Je plašno sporočila nato pa hitro zbežala stran.
Torej tako. Jo bo njen oče spet pretepel? Ali pa se bo kot civilizira človek lepo pogovoril z njo, ji prisluhnil in  spoznal, da njegova hčerka ni ničesar kriva.
Boljše volje je vstala iz klopce in se hitro, čeprav še vedno boleče zaradi črne riti napotila proti očetu.
Amaila se je sprehodila čez veliko sprejemnico in nato zavila  k vratom knjižnice.
Nežno je potrkala.
»Naprej!«
Pristisnila je za kljuko in zagledala je očeta zleknjenega na udobnem zelenem stolu iz usnja. Vojvoda je vročično kadil ogromno cigaro in napeto pričakoval, kako bo reagirala njegova hčerka na njegovo zahtevo. Z vsemi upi je molil, da se ne bo borila kot tiger. Kmalu je spoznal, da se mu želja ne bo izpolnila.
»Usedi se.« ji je pokazal na stol nasproti svojega.
Amaila se je oprezno usedla in iskala znake počutja na očetovem izklesanem hladnem obrazu.
»Kot veš..« Je začel.. in živčno zakašljal..bilo mu je neprijetno govoriti o teh stvareh, kar zadeva moških in žensk.
Namrdnil se je.
»V visoko družbo je stopila novica, da lju..« spet je zakašljal.. »..ljubimkaš z markizom Gersonom.«
Grdo jo je premeril z očmi.
Amaila bi se ob tem pogledu skoraj zajokala. Ni verjel njenim besedam, da nima nič pri tem.
»Zato sem se kot odgovoren oče odločil,..«
O bog..kaj bo zahteval ta topoglavec..
»..da te pošljem k svojemu bratu, v kolonije.«
Po prostoru je zavladala moreča tišina. Ko je Amaila dojela pomen besed, bi se skoraj zadušila.
»Kaj!« Je zatulila sopeč za sapo.
»Ne!«
Njen tuleči zvok je odmeval po prostoru.
»Ja.« Jo je prekinil.
»Preslabo luč delaš na svojo sestro Gabrielo. V tej sezoni se bo predstavila pred družbo in le kje za boga bo dobila moža, ko pa se bodo spominjali tega škandala.«
Nažanja jo iz doma. Tukaj ni več dobrodošla.. Amili je odmevalo v glavi.
»Obupal sem nad tabo, da se boš omožila tako kot se spodobi za mlado damo. Vedno si bila preveč svobodomiselna.« Je z obžalovanjem rekel. Ne mara me.
»Prekleto! Hočem vnuke! Hočem moške potomce, ki bodo prevzeli moj naslov! Dobro veš, da ni v nobenem sorodstvu moških, ki bi lahko prevzeli naslov! Ti pa se še pri enaindvajsetih letih nočeš poročiti in raje delaš škandale!
In kaj je zdaj!-Izvem, da si ljubica! Škandal!«
Njen oče se je očitno zopet ogrel za pridiganje v obliki dretja.
»Odšla boš stran, preden narediš še večjo škodo! Če te bo srečala pamet, si boš tam našla premožnega plantažnika in mi morda le priskrbela potomca! Vseeno pa ne boš tukaj in ogrozila sestrino prihodnost.-Tukajšne čenče so ubijalske..«
To je nedopustno! Ničesar ni zagrešila in  zdaj bo morala nekam bogu za hrbtom. Ni pošteno!
»Ni pošteno!« Je zavpila.
»Marsikaj ni pošteno v življenju.« Se je namuznil.
»Tukaj imam vse! Družino, dom, prijatelje,..«
»Ljubimca?« Jo je prekinil
Amaile je zajela sapo. Kaj temu človeku ni jasno
»Ne! Nekdo se je zlobno pošalil, prekleto!«
Vojvoda se je besno napel. Sedaj je imel dovolj. Kot da je njemu lahko lastno hčerko poslati stran od družine.
»Dovolj! Čez tri dni neka ladja odpelje v kolonije. Odšla boš. Amen.«
A izkazala so je, da ne bo amen. Sprememba načrta je prišla naslednje jutro v obliki markiza Garsona.
Amile je služkinja ravno razčesavala lase, medtem si je sama vneto skušala domisliti rešitve. Slišala je, kako se je neka kočija hitro peljala po ulici, ko je zavila na njihov dovoz.
Slišala je, kako njihov butler pozdravlja obiskovalca in ga nato spusti v sprejemnico.
Radovedna, kdo je, je vstala od toaletne mizice in se nagnila čez okno. Z očmi je poiskala razkošno kočijo in nato njen grb. Zajela je sapo.
Grb je pripadal rodbini markizu Garsonu! Kaj presneto pa on počne tukaj?
V svoji spalnici je počakala nekaj minut, nato pa se odpravila v pritličje.
Ko je šla mimo mamine sobe je iz nje slišala otožno vzdihovanje in ene besede o tem, da »počilo mi bo srce!« ter histerično tolaženje njene hčerke-Gabriele.
Amilie je zavila z očmi. Mama presneto pretirava. V enem dnevu jo je obiskal že cel klub starih vešč ki obirajo čenče. Tudi k Amile je prišlo veliko prijateljic in celo nekaj občudovalcev-vendar je sprejela le Evie.
Ko je prišla po stopnišu dol v spodnje nadstropje ji je butler povedal, da je markiza sprejel njen oče in da sta v knjižnici.
Iz tistega dela hiše je odslovila služabnike, sama pa se je odločila prisluškovati.
Nobenega drugega razloga ne bi moglo biti-gotovo sta govorila o njej.
Kmalu je ugotovila, da govorita pretiho, da bi ju lahko slišala.
Nepotešena se je odmaknila in pasila dolgčas, čez nekaj časa pa je do nje prišel nek služabnik in jo povedel naravnost v brlog-knjižnica-spet.
Zopet je počakala nekaj minut, nato pa stopila noter.
Njen oče je zopet sedel za pisalno mizo na tistem lepem zelenem stolu, na tistem, kjer pa je še včeraj sama sedela, pa je bil markiz..
Oba sta jo pričakajoče pogledala. Markiz se je obrnil za trideset stopinj, da jo je zagledal.
Nato sta oba, tako kot veleva bonton  hitro vstala.
»Lady Amaile.« Je izdavil markiz in ji poljubil nastavljeno dlan.
Oče ji je ukazal, naj se usede na stol poleg markiza, nato pa se je začel živčno odkašljevati.
Amaile pa vseeno ni mogla prezreti iskre v njegovih očeh.
-Presneto..kaj si je starec zopet izmislil.
»Moram povedati, da sem zelo vesel nad markizovim predlog, Amaila.
Lahko si srečna, nad to ponudbo.« Je olajšano čvekal njen oče.
Amaila resnično ni vedela kaj se dogaja.
»Oče, razloži prosim.« Je zahtevala.
»Gre se zato,..« Je besedo prevzel kar markiz..
»..da sem vašega očeta pravkar prosil za vašo roko.« Je rekel.
Nad prostorom je zopet, tako kot včeraj zavladala moreča tišina.
Amaile se je brada povesila do tal.
Na takšno možno rešitev še ni pomislila. O bog. Poročiti jo hočejo. –Hočejo ji vzeti svobodo, ki jo je tako ljubila.
Vojvoda je opazoval svojo hčerko in videl osuplost na njenem obrazu. Hja..tudi sam je bil presenečen..a hkrati olajšan. Sam je temu markizu takoj, ko je izvedel za ta škandal, poslal grozilno pismo, da se mora poročiti z Amaile. Vendar odgovora ni bilo. Slišal je celo čenče, da je markiz odpotoval iz Londona. Seveda je kakšno upanje takoj opustil.
Sedaj pa to. Oh, kar zavriskal bi od sreče. Problem je bila le še Amaile. Vseeno pa..če je bil njen ljubimec, torej ji je moral biti všeč, kajne?
»Ne.« Je s tresočim glasom izjavila njegova hčerka.
Ptički v vojvodovi glavi so se začeli razblinjati.
Sunkovito je vstal iz stola in svojo hčerko premeril z najgršim pogledom, kar jih je premogel.
Amaila bi se lahko kar pogreznila v tla. Bila je v gromozanski godlji. Škandal, nato poroka…O bog. Podirajo se ji vsi načrti za njeno življenje.
Zopet se je oglasil markiz- »Seveda, da.« Se je namrdnil in jo premeril z svojimi hladnimi čokoladnimi očmi.
Markiz je bil takšne postave, za katero bi marsikateri moški ubijal. Imel je visoke ličnice, trdno brado, ki pa jo je trenutno močno stiskal. Njegovi temni lasje so bili pravilno po najnovejši modi počesani nazaj. Pravzaprav je bil zelo privlačen.
»Sedaj vse plemstvo ve, da ste omadeževani. Vaš ugled je uničen. To lahko popravimo le s poroko.« Oči so se mu skrivnostno zasvetile.
Amaile je lahko le gledala tega neumnega markiza. Njo-njo hoče poročiti. Nič ne reče na to, da v moški družbi vedno privlači poglede in ji veliko moških dvori. Ampak zakaj bi se ta človek hotel poročiti z njo?
Saj se še poznata ne! Pozna ga le bežno. Nejeverno ga je pogledala.
»Toda zakaj se hočete poročiti z menoj? Kaj imate od tega?« Zahtevala je odgovor!
Markiz se je skoraj leno nasmehnil. »Oh, draga Amile. Gotovo dobro poznaš odgovor, ljubica.«
Vojvoda je prepoznal namig.-Živčno je začel pasiti oči po dolgočasnih knjigah in še malo skozi okno.
»Poleg tega resnično nočem tvegati, če ste slučajno zanosili.- Čenče bi bile ubijalske. Poleg tega resnično nočem, da bi mojega otroka imela visoka družba za pankrta.« Popravil si je modno kravato, kot bi ga dušila. Vojvoda pa bi se skoraj zadušil. Mučno je lovil sapo in medtem po nesreči prevrnil dragoceni konjak.
»Kaj!!« Je zatulila Amile. Sunkovito je vstala iz stola. Človek se je pravkar mastno zlagal. In še več!-Pri tem jo je gledal z tistimi svojimi poželjivimi očmi, ob katerih se je počutila gola.
»Oba dobro veva, da ni bilo ničesar med nama. Komajda vas poznam!« Je izustila vsa iz sebe. Bila je besna. Če bi pogledi ubijali, bi se ta napihnjen markiz mrtev zgrudil.
Sedaj je izginilo vse upanje, da bi vsaj oče spoznal, da ni  več devica, prekleto.
»O ljubi bog. Zakaj si zatiskaš oči. Kaj pa tiste sladke besede, ki si mi jih govorila takrat? Kaj pa najini poljubi, kaj pa..«
»Hčeka. Amaila..ljubica. Dobro poznaš resnico.« Ga je prekinil vojvoda ves rdeč kot kuhan  rak.
»Čez tri dni se boš poročila. Bolje prej kot kasneje. In tega nihče ne bo preprečil. Niti ti, Amaila.«

Svojo svobodo in brezskrbno življenje lahko kar obesi na klin. Ne bo se več morala spogledovati z različnimi moškimi, ne bo več mogla delati škandalov, ki so bili tako zabavni in ah..prekleto, ..ponoči ne bo imela miru.
Lahko le upa in čaka, da se zgodi najboljše in čim prej postane vdova.
Slišala je, da se imajo vdove še najboljše. Dober  primer je njena dobra prijateljica, ki se je poročila z nekim starim grofom. Menda je imel že malo čez osemdeset. Šušljalo se je, da ga je zadela kap med spolnim odnosom. Sedaj njena prijateljica kar žari od sreče. Sedaj je njena prijateljica prav nesramno bogata in šušlja se, da je njen ljubimec nek vikont.
»Je res to, kar pravita oče in mama? Je r..res?« Jo je zbudil iz zamaknjenosti  razburjen glas. Njena ljubka sestra Gabriela se je nevede nagibala čez mizo proti njej. Bila je nekolika bleda.
»Da.« Je potrto zavzdihnila Amaila.
Gabriela je nekoliko globoko vdihnila.

»Končno so se mi uresničile sanje.« Je veselo zažvrgolela vojvodinja na drugi strani mize.
Cela družina je bila zbrana pri večerji. Ja, tudi njena mama, ki je bila še pred to novico na robu smrti. Zdaj je delovala čisto zdrava, čisto tako mimogrede za omenit.
»Čeprav za veliko ceno.« Se je vojvodinja namrdnila. »Prijateljice v dramskem klubu me grozljivo opravljajo. Da ne omenjam tiste stare vešče grofice Traslije. Samo zavida mi, ker je njena hčerka tako grda.« Samovšečno si je ogledala svojo hčerko. Sama je v plemstvu samo še povečala svoj ogled, zaradi hčerkine lepote. Amaila je imela kričeče rdeče valoveče lase, ki jih je edina podedovala po svoji babici, ter tiste inteligentne zelene oči, ki so bili znani v njihovi rodbini
Vojvodinja je nato še celo večerjo nekaj gobezdala. Vsa vshičena je načrtovala poroko. Čeprav je imela nekam dolgi nos, ker bo poroka le za ožje družinske člane.-Premalo časa.
Vojvoda pa je nekaj mrmral o visokem znesku njene dote.
Amaila pa se je spet pomaknila v svoj svet stran od zemlje.
Lahko bi cel dan ponavljala le: »prekleto«.
Naslednje jutro je Amaila ravno zaključevala pismo svoji prijateljici Evie, ki je sicer že gotovo izvedela za njeno zaroko, a bi hotela potrdila od nje, a ona ne sprejema obiskov, ko ji je njena spletična povedala, da jo v vzhodni sprejemnici čaka zaročenec.
Seveda. Niti tri dni še ne mora preživeti svobodna. Nevšečen občutek.

»Lady Amaila.« Jo je pozdravil markiz, ko jo je zagledal prihajati po stopnišču.
Lenobno se je naslanjal na steno in jo prebadal z svojimi očmi.
Ko jo je premeril od glave do pet, se je samovšečno nasmehnil.
»Pozdravljeni lord.« Je izdavila in se nekako nasmehnila.
»Danes je lepo vreme, kajne?« Je skušala speljati pogovor, ko sta le stala in se gledala.
Bilo ji je rahlo neprijetno.
»Pojdiva na kratek sprehod po vašem vrtu. Menda slovite po enih najlepših vrtov v mestu.«
»Da.« Je odgovorila in sprejela njegovo ponujeno dlan.
Odšla sta skozi vhod in se začela sprehajati med rdečimi vrtnicami. Milo rečeno..pogovarjala sta se o grozno dolgočasnih rečeh. Preveč vsakdanjih. »Boring« Ni si ravno predstavljala, kako bi lahko z njim preživela celo življenje.
Pa vendar se ji je zdelo, da se moški ob njej namerno obnaša ..pač normalno.
Poleg tega ji je presedalo, da se obnaša tako, kot da se včeraj ne bi zlagal o njiju!
»Poslušajte!« Je kar naenkrat obstala.
»Nevem zakaj, vendar vsaj mojemu očetu boste povedali, da nikoli nisva ljubimkala. Nevem kako ste si drznili. To je nezaslišano!« Mu je zasikala naravnost v obraz.
Markiz je sprva presenečeno obstal, se namrščil,
kasneje pa se privlačno nasmehnil in ji pomežiknil.
»Seveda. A po poroki.« Je izjavil.
Amaila je že hotela ugovarjati, ko pa se je kar naenkrat moški sklonil nadnjo.
Sunkovito jo je prijel za pas, jo pritisnil ob svoje prsi in ji svoje ustnice pritisnil na njene.
Vaau…poljubljal se je res božansko.-To je morala priznati.
Že večkrat ji je nekaj moških, ki so ji dvorili vzeli poljub, a takšen, ki je bil spodoben.
Vendar to..to je bilo strastno. Svoj jezik ji je porinil v usta in jo dražil.
Odzvala se je. Ljubi bog, res se je.
Pretreseno se je dotaknila svojih ustnic, kjer je še vedno čutila njegov dotik, ko se je
odmaknil, se samovšečno nasmehnil in izginil.
Ta moški je bil samovšečen. Jezno se je namrščila, ko se je spomnila njegovega nasmeška.
Nasmehnil se je tako, kot da  »ha, dobil sem te.«.
Mu je poljub sploh kaj pomenil?
Kdo ve.
Zvečer, po večerji (kjer je mama vsa vzhičena govorila o poroki), ji je še vedno razburjena vojvodinja naročila, naj pride v njeno spalnico.
»Pogovorila bi se rada s tabo, draga moja. Čez petnajst minut bodi v moji spalnici.«
Amaila je z svojim ostrim vidom opazila, da se je mati za hip zresnila in nekoliko stisnila ustnice. Nato pa je spet začela govoriti o njeni poročni obleki. Amaila je ni več poslušala.
»Ta dan je tvoj zadnji, tukaj.-Ko si še ne poročena.« Je kar naenkrat oznanil njen oče.
Vojvoda, ki je že pojedel ocvrto račko, je vstal iz stola, se sprehodil do hčerinega stola in jo tiho poljubil na čelo.
»Čeprav si vedno delala težave in scene, si mi bila vseeno dobra hčerka. Želim si, da boš imela lepo življenje z svojim bodočim možem.«
Vojvoda je nekoliko zardel zaradi tolikšnega izliva svoje naklonjenosti do hčerke (pozor..še pred kratkim jo je pretepel in ima še vedno modrikasto rit-le kaj si bo o njej mislil mož?),
nato pa hitro odšel iz jedilnice, najverjetneje v svojo knjižnico.
Amaila je bila nekoliko presenečena. Njen oče se je do nje ohladil, ko je začela delati škandale.-Jo je imel vendarle rad?
Tudi sama je vstala iz mize in se poslovila od Gabriele. Neve zakaj, ampak zdi se ji, da je njena sestra v zadnjih dnevih nenavadno bleda in tiha.
Odšla je v svojo spalnico in nato čez nekaj časa proti mamini sobi.
Vojvodinja je sedela na naslonjaču obrnjena z bokom proti njej in zamišljeno zrla v plamene, ki so se vabeče lesketali v kaminu.
»Mama.« Jo je pozdravila Amaila. Vojvodinja se je nekoliko zdrsnila in jo nato pogledala.
»Sedi.« Je pokazala na neko zofo.
Ko se je Amaila usedla je pričakujoče pogledala svojo mamo. Vojvodinja je bila nekoliko zamišljena in prav tako nekako..ah..ne zna opisati.
»Mar veš, zakaj sem te poklicala?« Jo je vprašala njena mama.
Vojvodinja ni pričakovala odgovora.
»Jutri se boš poročila. In tako boš odšla iz naše hiše. Vendar to ni bistvo.«
Amaila ni imela pojma, kaj ji hoče vojvodinja povedati.
»Pred triindvajsetimi leti sem tudi jaz odšla od doma. In nekaj zelo pomembnega sem dobila v varstvo.« Da bi dodala večjo dramatičnost, je za kratek čas utihnila.
»Veš, naša družina, po moji strani, je bila nekoč-in še vedno je- zelo pomembna.«
In kaj zato?
»Moja babica, je bila nekoč najboljša prijateljica tedanje zloglasne  kraljice Viktorije.  Zaupali sta si vse in to je bila velika čast za našo družino..a seveda tudi nevarno.«
Amaila je imela sedaj še manjši pojem, zakaj ji mama to pripoveduje. Sprva je sumila, da ji bo zopet začela nergati  o zakonskih posteljnih dolžnosti. A očitno ne.
Ni vedela, kakšne namene ima njena mati, a vedela je, da je nekaj pomembnega.

»Kot že veš, je bila kraljica zelo lepa. Imela je veliko oboževalcev. Nekateri so govorili celo, da je imela snubce, a to seveda ni bilo res. Ljubila je le svojega moža, kralja.
Vendar kralj temu ni verjel. Vedno bolj se je šušljalo, da ima nekega ljubimca-princa Francije. Princ je res velikokrat bil v Angliji, vendar so bili nekatera gibanja oškodovana zaradi prijateljstva s Francijo.
In tako so se razširile govorice, da kraljica  prešuštvuje z prestol naslednikom Francije.
Kralj je bil zelo naiven in je verjel trditvam svojih lordov.
Čeprav se mu je trgalo srce, je dal svojo kraljico obglaviti«
Vojvodinja se je nasmehnila.
»Vendar je kraljica dokazala svojo zvestobo ljubemu kralju-Še vedno je imela njegovo dragoceno diamantno ogrlico. To je uničilo vse dokaze, kajti nasprotniki so trdili, da je ogrlico podarila svojemu ljubimcu. Kajti tisti, ki so jo obtožili, so ji ukradli ogrlico, a tvoja prababica je neprecenljivo ogrlico ukradla nazaj.«
Samovšečno se je nasmehnila.
»Kot vidiš, je naša rodbina zelo..zelo..veličastna.«
Utrujeno je zavzdihnila.
»V zahvalo je kraljica moji babici, grofici Valentini v zahvalo, a hkrati v varstvo dala svojo ogrlico..da se tista nezgoda nebi zopet pripetila.
V naši rodbini je že petdeset  let ta biserna ogrlica. Moja babica jo je predala moji mami in ona meni.«
Nad spalnico se je zgrnila tišina.
Prav tista legendarna ogrlica?Ob meni je že celo življenje?
»In sedaj ti jo predajam.« Je zašepetala.
»V tvoje varstvo.«

Kaj?? Ona meni to resno?
Amaila je le osuplo opazovala svojo mamo. Brada se ji je povesila do tal.
Vojvodinja, ki je videla osuplost na hčerinem obrazu, se je sladko nasmehljala.
Na plano je potegnila rdečo škatlico. Bila je pravokotne oblike, velika za dve razširjeni dlani.
Še pred tem se Amaila ni zavedala, da je vojvodinja v rokah med pripovedjo ves čas ljubkovala škatlico.
Vojvodinja je z težkim srcem predala dragoceno škatlico svoji prvorojeni hčeri. Težko se je ločila od škatlice, po dvajsetih letih. Vendar je tako zahtevala rutina. Ko se je hčerka od varovalke ogrlice poročila, se ji je ogrlico moralo predati v varstvo.
»Veš, zadnje čase me nekaj teži.« Se je kar naenkrat namrščila vojvodinja.
»Tudi to je razlog, da ti z veseljem predajam to odgovornost.
Jaz nočem biti več odgovorna, pa naj bo še takšna čast. » Je rekla.
»Zadnje čase se mi zdi, da me zasledujejo. Vrhunec pa je bil, ko sem dobila grozilno pismo, naj predam ogrlico. Resnično sem se ustrašila.« Se je razburila.
Amaila je pazljivo poslušala mamo. Očitno se je nekako razvedelo, da je ogrlica v njihovi rodbini..
»Seveda tega nisem naredila. Zdi se mi, da so me hoteli ustrahovati.-Čez nekaj dni se je moja kočija kot naročeno prevrnila, zaradi podivjanih konj, ki jim je nekdo nekaj podtaknil.

Seveda pa me ne morejo ubiti, dokler jim ne predam ogrlice..tako da sem varna. A vseeno me skrbi. Poleg tega..oh bog..danes popoldan me je spalnica pričakala v razsulu. Vsi predali so bili premetani. Seveda sem pred vami to prekrila. Tvoj oče za ogrlico sploh ne ve.

Kako je kdorkoli sploh prišel do tega podatka, da imam jaz ogrlico?« Se je razburjeno začela spraševati. Amaila svoje mame še nikoli ni videla takšne. Vedno je bila nasmejana ženska, ki ji je malce manjkalo zdrave pameti, ali pa je igrala, češ, da je na robu smrti, zaradi hčerinih škandalov.
»Najverjetneje so ugibali. Kraljica in tvoja babica sta bili dobri prijateljici,« je predlagala.
»Najverjetneje, da. Toda to pomeni, da ogrlica ni več varna. Prepričaj svojega bodočega moža, da se preselita.« Je kar naenkrat predlagala.
Kaj?!
»Kaj?! Ne pride v poštev, pa če bo konec sveta,« je ugovarjala.
V očeh vojvodinje je videla, da je razočarana .
»Ne skrbi. Diamantno ogrlico bom dobro varovala,« je obljubila. Vsaj upam.
»Vedi, Amaila. Diamantna ogrlica je zelo pomembna. O njej obstaja veliko legend in pravljic. Vedno se najde nekdo, ki se odloči, da jo bo našel. Ogrlica je veliko vredna. Je v naši rodbini, v našem varstvu. In bog ne daj, ne prodaj je.-Veliko težav bi se povzročilo z najdenjem nje.«
Vojvodinja se je svoji hčeri spodbudno nasmehnila in vstala iz naslanjača.
»Sedaj pa se posvetiva jutrišnji poroki.« Je zažvrgolela in zopet se je pojavila stara mama.
Stopila je do neke skrinje in iz nje potegnila belo obleko.
»Še enkrat te želim videti v njej.« je veselo rekla.
Amaila je utrujeno zavzdihnila, ko je zagledala svojo poročno obleko. Vstala je iz zofe in prijela obleko. Odšla je za špansko steno in se začela slačiti.
»Veš…,« je začela vojvodinja.
»Če glede diamantne ogrlice naletiš na nevarnost, se lahko obrneš na svojega strica, očetovega brata.-uganil je, da je ogrlica v mojih rokah in dejal je, da se vedno lahko zanesem na njega.
Torej, če bo kar koli ogroženo, ga obišči in mu za nekaj časa predaj diamantno ogrlico.« Je zauplivo dejala vojvodinja.
»Si že oblečena?«
Amaila se je mučila z čudaškimi gumbi in trakci. Na zadnje ji je pomagala služabnica, sedaj pa se mora znajti sama. Matere ne more prositi, saj je opazila, da se je zleknila v svojo toplo posteljo.
»Samo še malo,« se je namrščila.
Po spalnici se je razlegla tišina. Očitno se je vojvodinja utrudila od nenehnega govorjenja. Amaial je skozi špranjjo v španski steni videla, kako je začela brati nek roman.
Ravno, ko je Amaila zapela še zadnji gumb in se hotela materi pokazati iz španske stene, ko so tiho zaškripala vrata.
Amaila je namrščila čelo. Nekam nenavadno je, da bi ob takšni uri kdorkoli stopil v spalnico. Sestra že ne, prav tako ne njen oče, ki je imel z ženo že zdavnaj ločeno spalnico.
Amaila je presenečeno zaslišala materin prestrašen in osupel vzdih.
»Kdo ste?!« Je vojvodinja panično zaklicala prišleku.
Amaila je že hotela priti na plano, ko jo je ustavil vojvodin glas.
»Ne premikaj se!«
Amaial je vedela, da je opozorila namenjeno tudi njej.
Skozi špranjo je Amaila videla, kako je njena mama odvrgla knjigo in skočila pokonci.
»Kaj hočete!« Je zasikala njena mama.
Vlomilec je bil ves čas tiho. Nevarno se je približeval vojvodinji, ko ga je Amaila končno lahko videla.
Bil je visoke in močne postave. Obraz je imel zakrit z črno masko.
»Diamantno ogrlico.« Je moški zahteval z popačenim glasom.-očitno ni želel, da bi ga prepoznali.
Moški je nevarno stegnil roko v zahtevo.
»Nimam je več. Izgubila sem jo.« Je panično začivkala njena mati.
Vlomilec se je zakrohotal.
»Ne  izzivaj, coprnica.« Vojvodinja je užaljeno zajela sapo.
Amaila se je komaj premagovala, da nebi stopila v bran svoji materi. A kaj bi?-bilo jo je strah. Bala se je, da ji ta grozeč moški kaj naredi. Bila je strahopetna. Čudno glede na to, koliko škandalov v življenju si je dovolila, ne glede na očetovo jezo.
Vojvodinja je prestrašeno zacvilila, ko je moški še bolj grozeče stopil k njej.
»Dobro. O bog. Nimam je več. Resnično. Prisežem.« Vojvodinja se je tiho zahvalila bogu, da jo ima njena hčerka. A uboga njena hčerka! Izpostavljena je nevarnosti.
»Predala sem jo naprej.« Je zlobno rekla vojvodinja.
»Komu!« Je zagrozil moški, ki je bil vedno bolj nestrpen.
»Ha! Kot, da vam bom povedala! In povejte mi, kdo ste!-In kako ste izvedeli za mojo skrivnost!«
Moški se je posmehljivo nasmehnil.
»Bilo je presenetljivo lahko uganiti. Ne vem zakaj noben tepec pred mano ni mogel ugotoviti.«
Amailo je bilo grozljivo strah. Vedela je, da je tudi njeno mamo. Tisti norec bi ji lahko naredil karkoli!
»Nekako vam verjamem, da nimate ogrlice. Vedite, našel bom tistega, ki jo ima.
Vas pa bom ubil.«
Amaila bi se skoraj zadušila. Postajalo ji je vedno bolj slabo.
Pa vendar. Rešiti mora svojo mamo. Skoraj je že zbrala pogum za to potezo, ko..
»Ustani kjer si!« Je zagrozila vojvodinja.
Amaili se je že resnično mešalo. Pravi to njej, ali tistemu pizdeku? Ni pomembno, kajti zigubila je že ves pogum.
Amaila je prestrašeno gledala skozi špranjo in opazovala mati, ki je previdno pogledovala proti njej in z pogledom naročala »ostani kjer si!« ter hkrati prestrašeno gledala vlomilca, ko je kar naenkrat moški skočil na vojvodinjo, ki je zakričala, iztegnil roko k njenemu vratu, na plan potegnil ostro bodalo in
vojvodinji prerezal vrat.
Amaila je prestrašeno zakričala, a je roka, ki si jo  je vtaknila v usta, zvok zadušila.
Ni vedela koliko časa je omamljeno sedela na tleh, za špansko steno in le gledala predse.
Slišala je, kako se je moški tiho odpravil iz spalnice preden je za vsak slučaj pregledal od vojvodinje žepe in nekaj predalov, nato pa je nastala tišina.
Njena sestra in oče najbrž nista ničesar slišala, saj sta imela spalnice na čisto drugem koncu hiše.
Amaila je tiho zajokala. Ni si upala pogledat svoje mame. Bila je strahopetna. Prav tako, kot je bila strahopetna, ko si ni upala stopiti mami v bran. Pa je bila le lepo skrita in si delati potuho.
Vendar je bilo še nekaj.
Škatlico si je močno pritisnila k prsim.
Prepoznala je rodbinski prstan na možakarjevi roki.-Bil je njen zaročenec.

Amiali je odmevalo v glavi. Tisti piskajoči zvok v njenih ušesih jo je spravljal na rob blaznosti.
Ni morala normalno razmišljati. Hotela je le stran.  STRRAAAAAAN!!
Obupano si je tlačila svojo pest v usta, da njeni kriki ne bi prebudili očeta in sestre.
Čez nekaj trenutkov se je dvignila na noge in obupano začela razmišljati.
Ostati že ni morala.-Ne po tem. Poleg tega jo bodo v vsakem primeru hoteli poročiti z morilcem.
Spet je zajokala.
Sedaj, ko je izvedela, da je markiz v resnici morilec, se je počutila obupano. Šele sedaj se je zavedala, da ji tisti strasten poljub nekaj pomenil, da je začela upati na lepo prihodnost. Vendar se je točno sedaj, ko se je tega zavedala, hkrati tudi razdrlo.
Poleg tega mora poskrbeti za ogrlico. Jezno je stisnila ustnice.
Bodi prekleta, ogrlica. Vse, kar se je zgodila, je kriv ta neumen predmet. Sovraži ga.
Pa vendar. Oditi mora od tukaj.
Odmikala je oči od trupla, ko se je prebijala čez spalnico proti vratom. A po nesreči je zagledala njeno lepo svileno spalno srajco, nato je sledila proti njenim prsim in takrat je zagledala rdečo sled.
Zmrazilo jo je.
Vojvodinj obraz je gledal v strop, njena mimika obraza je bila spačena od groze.
Njen vrat je bil poln krvi, ki je pridno tekla iz…iz odprtine.
Amaila je prebledela. Vsak trenutek bo bruhala. Nikoli si ni mislila, da bo ob pogledu na lepo mamo vojvodinjo bruhala.
Amaila se je poslovila od svoje mame in nato hitro odšla dol po stopnicah.
Iz knjižnice je vzela denar, ki bi bil potreben za potovanje, nato pa brez, da bi se obrnila izginila iz hiše.
Še preden bi preštela do tri, je že bruhala v bližnji grm.-in tega se je sramovala.
Tiho je začela teči po temačnih Londonskih ulicah in z očmi iskala kakšen izvošček.
Njene petke so glasno ropotale ob stiku z kamnitimi tli.
Po licih so ji spolzele solze. Nato ji je čez nekaj trenutkov končno ustavil nek izvošček.
Možakarju je povedala naslov in takrat je opazila, kako ji trepeta glas. Kako je ihte povedala naslov.
Možakar se je grenko nasmehnil.
»Bežite pred poročno nočjo? Svojim možem?«
»K.. kaj?« Je izdavila prestrašena, kako je izvedel za njeno zaroko. Nato pa se je zavedala, da še vedno nosi tisto prekleto belo stvar.
Možakar se je zahahljal.
»Ne skrbite, veliko takih žensk je ob večerih. Me niti ne zanima. –Hočem le napitnino.«
Amaila se je na robu svoje pameti zavedala, da možakar pričakuje napitnino.
Ostalo pot sta presedela v tišini.
Naj bo prekleto vse. Bodi prekleta, ogrlica. In jo je močno stisnila v svojih rokah, kjer jo je še vedno držala.

Ko je Amaila stopila iz kočije in plačala izvoščku, se je zavedala, kako sama je na tem svetu.
Bila je v pristanišču. Ter bila je tema.
Na redkih krajih, kjer so stale svetilke je videla ženske v kričečih oblekah in kičastih ličilih. To so bile kurbe. Spogledljivo so pogledovale k mornarjem in jih vabile k sebi.
Ko se je Amaila utrujeno naslonila na nek zid, je pretreseno dva metra ob sebi zagledala dve postavi, ki sta…o bog..
Čudež, da ju ni slišala že prej.
Mornar je hropel nad neko vlačugo v kričeče rdeči obleki, ki je strastno kričala, pa vendar je vsak tepec vedel, da le igra svoj užitek.
Pretreseno se je hitro odmaknila.
Hitro je začela iskati krčmo, kjer bi prenočila in še pred tem govorila z kapitanom, da bi potovala z ladjo.
Ko je našla krčmo in je vstopila noter, jo je zajel obup. Krčma je bila nabito polna. Polna je bila kurb in mornarjev, ki so bili seveda opiti. Vsake toliko časa si zagledal kakšno utrujeno natakarico, ki je ves čas hitela, in nikogar drugega.
Obupano je vstavila neko mlado natakarico, ki se je spretno odmikala moškim rokam ki so jo hotele požrešno zagrabiti, in jo povprašala po kapitanu, ki bi točno naslednje jutro odplul v kolonije.
Dobro se je spolnila, kako ji je oče grozil, da bo prav na jutrajšni dan morala odpotovati k stricu čez lužo. Smešno, kako se življenje obrne.-kajti sedaj bo prostovoljno, proti očetovi volji odšla prav tja.
»Tam.« Je dekle pokazalo z roko.
Ko je Amaila sledila njenim rokam je zagledala moškega malo čez petdeset let, z kozjo bradico. Obe svoji roki je imel položeni na zadnjici dveh prostitutk, ki sta se spogledljivo hihitali.
Amaila se je zahvalila natakarici, ji dala en šiling in se nato odpravila k možakarju.
»Khm..« Se je odkašljala Amaila, ko se je postavila pred možakarja.

Čez nekaj časa, ko je sedela na svoji postelji in je odslovila neko natakarico, ki ji je prinesla nekakšno pozno večerjo. Še pred tem jo je podkupila, da bi ji nakupila nekaj oblek.-V poročni obleki bi se bilo nespametno sprehajati .
Nato pa je Amaila bruhnila v jok. Poročno obleko je strgala iz sebe in ostala v spodnji oblekici.
Hlipala je, cvilila..skoraj kričala.
Ves čas se ji je pred očmi prikazoval prizor..
Zaradi predmeta, ki je vse to povzročil, je skoraj zakričala.
Škatlico je potegnila na plano. Bila je kraljevsko rdeče barve iz blaga.
Obrnila je zlato ročko in škatlica se je odprla.
Zagledala jo je.
Bila je še lepša, kot v pripovedkah.
Ležala je na temnem blagu kot noč. –Njen rob je bil okrašen z prozornimi diamanti,
na sredi, kjer pa bi se ogrlica zatekla v dekolte, pa je ležal
temno moder diamant.
Ob pogledu na njo ji je jemalo dih. Vendar-je bila res vredna vsega tega? Ne.
Naslednje jutro so se že navsezgodaj odpravili. Zjutraj, približno ob štirih jo je natakarica, ki  jo je plačala, opozorila. Seveda je ni zbudila, kajti Amaila ponoči ni zatisnila niti očesa.
Celo noč se je le premetavala, buljila v ogrlico in ko se jo je naveličala, gledala skozi oken v sijoči mesec. Seveda tudi solz ni primanjkovalo.
Amailo so v ladji nastanili v majhni kajuti z še eno staro žensko. Vseh potnikov na ladji je bilo približno dvajset. Sicer se Amaila za njih ni pretirano zanimala, vendar je opazila, da je bilo približno pet moških nekaj čez petdeset, nekaj mlajših moških, ostalo pa ženske različnih starosti. Pa morda še dva ali trije majhni otroci.
Vendar se z njimi ni pogovarjala. Ne.
Bila je zaprta vase.  Če se je le dalo, je bila v tisti zanikrni kajuti (seveda če ni bilo tiste ženske, ki ji ni bilo po godu, da je Amaila ves čas tiho in se z njo ni morala pogovarjati), sicer pa je bila na palubi čim bolj stran od vseh tistih mornarjev, ki so jo poželjivo prebadali z očmi in tistega nečimrnega kapitana.
Plovba se ji je vlekla neskončno dolgo. In bila je grozno dolgočasna.
Nekega večera, ko se je vrnila v kajuto iz večernega sprehoda po palubi, bi jo skoraj zajela kap.
Tista neumna stara ženska s katero je bila prisiljena biti v palubi, se je sklanjala nad njeno žimnico.
Amaila se je zavedala, kaj to pomeni.
Kriknila je, in ženska se je prestrašeno obrnila.
Amaila se je razjarjeno zagnala proti njej in jo nahrulila.
»Kako si drznete stikati po mojih stvareh! Stara vešča!«
Njeno razburjeno kričanje  je žensko pripravilo do tega, da je zbežala iz kajute in  neko žensko z otrokom pripravila do tega, da sta se zamenjali.
Ko je Amaila še vedno vsa pretresena stopila k postelji in upala, da vešča ni odkrila njene skrivnosti je zagledala tisto rdečo škatlico, jo je dvignila in jo močno pritisnila k svojim prsim.
Od takrat naprej je Amaila ni nikoli več dala stran od sebe.  Na notranjo stran obleke si je prišila žep in si jo vtaknila notri, da jo je imela ves čas pri sebi.
Še vedno se je dobro spominjala materine želje.
Varuj jo.
In varovala jo bo.
Če nikoli v življenju ni upoštevala materinih želj, pa bo upoštevala njeno zadnjo.
Pa če bo to zadnje, kar bo naredila v življenju.
Minilo je že nekaj tednov na plovbi in Amaila se je malce umirila.
Edini s katerim se je malce pogovarjala, je bil nek pet letni deček. Ostali potniki in mornarji so že zdavnaj obupali, da bi z njo sproščeno govorili. Bila je kar seda zaprta vase in govorila je le, kar je zadevalo »poslov«.
»Mami..meni je dolgčas.« Je nekega dneva spet tarnal tisti deček. Njegova mama je le utrujeno skomignila z rameni in se posvetila svojemu romanu.
»Mami..kaj naj delam? Tako je dolgčas.« Je spet zajavkal. Zunaj je močno deževalo in že cel dan so bili zaprti tu notri.
Deček po imenu Vilijem se je namrdnil nad materino brezbrižnostjo.
Amial je čustvovala z njegovo materjo, ki je že ves dan poslušala njegovo javkanje (seveda ga je morala na žalost tudi Amaila).
Deček se je nato domislil nekaj briljantnega.
Spoznal je, da svoje matere ne bo pripravil do tega, da bi se z njim igrala karte.
A zato je bil na voljo nekdo drug! Zamišljeno in sčasoma prebrisano je pogledal proti ženski, ki je samela na svoji postelji in spet namrščeno pestovala neko skrivnostno škatlico, ko je nevednica mislila, da je nihče ne opazuje.
Skočil je iz postelje in odkorakal proti lepi ženski, ki ga sprva sploh ni opazila.
»Zivjo.« Jo je veselo pozdravil.
Brez povabila je skočil na posteljo nasproti presenečene ženske.
Amaila je dečka neumno gledala in se spraševala, kaj hoče od nje.
Vilijem je veselo začel razdeljevati karte in kmalu sta se spopadla v igri.
Amaila je morala priznati, da je v igri uživala. Tako so se ji misli osredotočile drugam.
Pogovarjati sta se začela šele na koncu prrve igre, ko je Amaila dečku namerno prepustila zmago.
Deček se je zmagoslavno nasmehnil.
»In kako ti je sploh ime?« Je vprašal.
»Z nikomur se ne pogovarjaš in resnično ne vem kako ti je ime.«
»Amaila,« mu je odgovorila.
In so dnevi začeli potekati tako. Kadar so bili prisiljeni biti v kajuti, sta deček in Amaila skupaj igrala igre. Večkrat je Amaila sprejemala materine hvaležne poglede, da ga je tega malega dijaka vsaj malo umirila.
Kmalu sta se zapletala v vesele pogovore. Amaila je izvedela, da se on in njegova mati po štirih letih vračata domov k očetu in možu. Sicer ni izvedela za njuno odsotnost, kajti tudi deček ni vedel.
Ko jo je tako tudi deček vprašal, s kakšnimi nameni prihaja na odkrito celino, se je zamislila.
»Poiskati moram svojega strica. Nato bom videla kaj bom. Vsekakor se bom morala vrniti v London. Tam imam pomembne opravke. Le vprašanje časa in načina je.«
Preteko je še dva tedna in Amaila je spoznala, da je na odprtem morju že mesec in pol.
Neko jutro, ko je bila zunaj gosta megla, je Amailo prebudilo razburjeno kričanje.
Prestrašeno a hkrati oprezno se je dvignila iz žimnice.
Tudi Vilijem in njegova mati Lilija sta prestrašeno mežikala.
Pa vendar..o bog..malemu nagajivčku so v očeh švigale iskrice radovednosti in želja po razburljivosti. Mali je premagal strah, skočil iz materinega naročja ter se izmuznil materinim rokam, ki so ga poskušale zadržati in stekel iz kajute, gor po stopničkah in prišel je na plan.
Kričanje je bilo vedno bolj predirno.
Amaila in njegova mati sta hkrati skočile pokonci in stekli za malim neumnežem.
Ko sta skupaj pritekli na plano, bi ju skoraj zajel kap.
Obe sta s pogledom poiskali Vilijema.
Vilijem je prestrašeno jokal. Vsa želja po radovednosti je v njegovih očeh splahnela.
-Kajti bil je sredi bitke.
Amaila je v šoku predirno zakričala, a se je v vsem tem dretju okoli sebe sploh ni slišalo.
Lilija je prav tako kriknila in stekla za svojim ubogim sinom.
Amaila se je zavedala, da je to dejanje norost. Čudež je bilo že dejstvo, da je mali ostal živ.
Čudež, da ga še nihče ni pohodil ter se zmenil zanj. !
Povsod okoli malega so bili možje. Zvok je bil pomešan z zmagovalnim dretjem, sunki kovine, ki je bila last sabelj, vsake toliko časa zvok strelov in na koncu še predirni kriki umirajočih, ki so bili v boju poraženi.
Amaila je šele ob pogledu na nekega moža nekaj spoznala: napadli so jih pirati.
Z grozo je začela spoznavati, da pirati zmagujejo. Na tleh je ležalo vedno več ubogih mornarjev, ki so se v boju pogumno a ne dovolj zmagovalno bojevali.
Amaila je zagledala, kako proti njej že teče nazaj Lilija z otrokom v naročju.
Spet-čudež.
Nato pa..Ne!! !!
Pred očmi Amaile se je mati od Vilijema zgrudila na tla.
Nek okrutni moški je namesto nekega mornarja (kdo ve..ali po ne sreči ali nalašč) z sabljo zamahnil proti Liliji.
Ta je z grozo v očeh padla na kolena, še zadnjič pogledala svojega objokanega sina, ga nežno stisnila, nato pa je zavila z očmi in z glavo udarila v lesen podenj, po katerem se je še vedno bojevalo najmanj petdeset mož, a bilo je opaziti, da se boj umirja in zmagujejo možje, ki so bili proti zakonu.
Amaila je objokano zgrabila kričečega dečka, ki je grabil po materinih zlatih a hkrati krvavih laseh. Amaila je na njenem vratu zagledala zlato ogrlico z zlatim srčkom, ki se je najvrjetneje odpiral. Hitro ga je vzelo iz njenega vratu, da bo njen ubogi otrok imel vsaj en spomin.
Amaila se je obokano razgledala po ladji.
Bilo je odločeno: nasprotniki so zmagali.
Nekaj bolj šibkih in mladih mornarjev so zvezali, nekdo pa je odšel dol v kabine in na palubo pripeljal prestrašene potnike.
Opazili so tudi Amailo z objokanim otrokom v naročju in jo grobo potisnili v prestrašeno skupino.
Dva moška, ki sta poskušala zaščititi svojo družino, sta se po neumnem branila in zaradi tega sta bila ob življenje: Nek ogromen pirat ju je na mah postrelil in se ob tem glasno zarežal.
Mali Vilijem je zgroženo kriknil in se zakopal v Amailene prsi.
Amaili je slabo postajalo ob pogledu na zanikrna trupla, ki so ležala na tleh. Večina mrtvecev je bilo mornarjev.
V želodcu se ji je dvignilo, ko je zagledala mrtvega kapitana.-Kajti trebuh je imel preluknjan…iz njega so mu štrlele čreve.
Amaila je Vilijemu pretreseno zakrila oči, a je bilo že prepozno. Mali je bil neutolažljiv.
Amaila se je z otrokom v naročju pogreznila čim bolj v skupino obupanih potnikov.
Kaj bodo sedaj naredil iz nami?
Amaila je z ostrim opazovanjem piratov prepoznala kapitana.
Bil je ogromen, mišičast a se je vseeno videl njegov malce napihnjen trebuh. V obraz je bil mrk in zloben, tako kot vsi njegovi ostali možje.
Na obrazu je imel veliko bojnih brazgotin in Amaila je pretreseno razmišljala, da je gotovo nepremagljiv.
Nekaj pa je bilo jasno. Amaila je močno stisnila otroka.-če je kapitanovo srce iz kamna, tako kor se je zdelo,
ne bodo preživeli.
»Vzemite vse dragocene stvari iz te ladje, nato pa jo požgite, da bo utonila.«
Kapitan se je na peti obrnil in se spustil v čoln, ki bi ga pripeljal do njegove ladje.
»Khm..Gospod! Kaj pa ujetniki?« Je za njim zaklical nek star ogabni možakar.
»Skrcajte jih na našo ladjo in jih oklenite.« Je odvrnil, brez, da bi se obrnil.
»Khm..Gospod!« se je še enkrat oglasil. Možakar je z poželjivimi očmi prebodel vse ženske-tudi Amailo.
»Kaj pa ženske!« Se je zadrl a njim.
Sedaj se je kapitan končno obrnil. Z očmi je prečesal ženske. Amaile ni videl, saj je bila skrita v notranjosti.
»Pozabavajte se« je brez kakršnih čustev odvrnil in nato je njegov čoln odveslal.
Med ženskami je završelo.
-Nekatere so začele še bolj neutolažljivo jokati in si začele trgati lase, tako kot so to delale egipčanke, zalujoče za umrlim. Moški ujetniki so ostali brez besed. Niso več vedeli, kaj naj naredijo.
Amaili je začela trepetati ustnica.
Čez nekaj časa, so bili vsi ujetniki v neki temačni luknji. Bili so vklenjeni v okove, ki so Amaili na roki začeli delati sleti njihove grobe kamnine.
»Hočem mami.« Je spet zajokal Vilijem.
Amaili se je srce trgalo od žalosti. Še vedno se je spominjala prizora, ko je Lilija padla na kolena in nato umrla. In še huje-spominjala se je, kako so njeno truplo ničvredni razbojniki, kot da je nekaj čisto nič vrednega, vrglo kot cunjo v morje.
Vse skupaj je tako grozljivo.-
Še pred kratkim je bila Amaila brezskrbno dekle, ki se je rada zapletala v škandale. Imela je denar, imela je naslov, imela je vse, kar si je želela.
Svoje življenje si je predstavljala brez moža in tako bi bila svobodna. Bilo je očitno, da so to vsi okoli nje sprejeli. Seveda sta bila proti njena starša, a vedno bolj se je na očetovem obrazu videla mimika, ki je kazala na to, da se počasi sprijaznuje, pa čeprav ne rad.
Nato se je njeno brezskrbno življenje nepričakovano zapletlo z še enim škandalom-a ta je bil prehud-in zato so jo zaročili.
In kaj zdaj? Izkazalo se je, da je njen zaročenec morilec, ki hoče ogrlico, ter je bil njeno mater.
Nato je Amaila pobegnila od svoje ljube Anglije in sedaj je pristala pri piratih.
Grozljivo.
Nikoli si ni mislila, da se lahko življenje tako zelo obrne v samo nekaj mesecih.
»Hočem mamico!« Je spet zatulil mali.
Da vedela je. Hotel je mamico.
Še bolj ga je stisnila k sebi, da se je ženska poleg nje, ki je v medli svetlobi lahko videla njun obris, čudila, da ni ženska malemu že zlomila vse kosti.
Amaila je nekaj vedela-če bosta z malim preživela to grozoto, mu bo ustregla.
Amaili so se uči zopet orosile zaradi svoje nove vloge.
-Kajti hotel je mamico.-In dobil jo bo.
Minevali so tedni, in Amaila je postajala vse bolj obupana. Pirati so z njimi ujetniki ravnali kot z navadni izmečki. Bili so srečni, če so na dan dobili kos plesnivega kruha. Drugače pa so se morali preživljati z dokaj nečisto vodo.
Amaili se je vsak dan bolj bledlo. Ko je bila na vrsti, da pomaga ribati palubo, bi zaradi sončne vročice skoraj padla čez ograjo. Na srečo jo je rešil nek starejši mož, ki je bil tudi sam ujetnik.
Vilijem je bil neutolažljiv. V spanju je ves čas moledoval za svojo mater. Amaila je ob tem poslušanju  lahko samo točila solze. Podnevi, pa je Vilijem svoje želje nekako zadržal zase.    Kajti po dveh tednih je mali končno dojel, da je njegova mama neznano kam izginila.
Njegova otroška psiha si je grozljiv prizor, kako njegova mati umre, izbrisala iz spomina. Vseeno pa je dojel, da je ni več na ladji. Kajti, ko je le bilo možno je vse pregledal.
Da, tudi Vilijem je moral ribati podenj, kljub kričanju Amaile, ki se je izdajala za njegovo mater, ki je moledovala, naj ga pustijo pri miru.
Amaila je nerada opazila, da so ujetniki z vsakim dnem bolj podobni mrličem.
-Grozljivo so shujšali, v obraz so bili kljub ribanju na soncu grozljivo bledi.
Po dveh tednih, se je najstarejši možakar med ujetniki, po brcanju nekega ostudnega pirata zgrudil na tla.
Bilo je malo pred spanjem, ko je samo padel.
Vilijem  je ob pogledu na to kričeče z polno bolečine v glasu samo zakričal. Morda  se je tako spet spomnil na svojo mater, ki se je na podoben način zgrudila.
Vsak dan bolj, so se ujetniki začeli obnašati kot zombiji.
Višek vsega je bil, ko je nekega poznega večera, skozi rešetke zaropotal ključ. Skozi vrata je stopil tisti star gusar, ki ga je Amaila že videla.
Vsi, ki so sedeli ali ležali so ga samo nemo opazovali in noge potegnili bližje k sebi.
Amaila je Vilijema hitro potegnila za svoj hrbet, ki je postal v trenutko tih kot miška.-Pravzaprav je bil zadnje čase vedno bolj nem.
Možakar se je razgledal po ujetnikih in čez nekaj trenutkov stopil k neki mladi vdovi, ki je svojega moža zgubila v bitki, ki je bila pred tedni.
Zgrabil jo je za roko, jo dvignil, nato prijel za pas in začel odhajati tja, od koder je prišel.
Ženska je prestrašeno zakričala, in pirat se ni menil za njene jezne pesti ki so ga tolkle po ramenih in njena objokana lica.
Vsem moškim ujetnikom so trzale čeljusti in utripale žile na čelih.  Vedli so, da ženski in sebi ne morajo pomagati, kajti pirati so bili v velikanski premoči.
Ženske ujetnice pa so se pogreznile vase, matere so objele svoje otroke in nastala je tišina.
Vsi so vedeli, kaj se bo z žensko zgodilo.
-Kajti tisti pirat je bil moški, ki je tisti dan po bitki od kapitana dobil dovoljenje za »igračkanje« z ženskami.
Vsi so vedeli, kaj pomeni »igračkanje«.
– To pomeni, da bo tista ženska vsak čas posiljena.
Minevali so dnevi, in pirati so začeli vsak dan hoditi k zapornikom in si izbirati ženske.
Amaila je imela srečo, saj se je vedno skrivala nekje v temnem kotu in je niso opazili.
Tiste ženske, ki so jo odpeljali prvo noč, se ni vrnila.
Amaila ni imela pojma zakaj, in se raje tudi ni spraševala.
Vzdušje med ujetniki je bilo, kot da bi bil zaprt na pogrebu, kjer pa so že vsi preutrujeni, oziroma jim je zmanjkalo solz za jokanje za umrlim.
Večina časa je bila v njihovi luknji tišina, le vsake toliko čase se je slišal šepet, ali pa neprevidljivi izbruhi otrok, ki so hoteli domov.
Vilijem, ki ga je Amaila ves čas pestovala v objemu, je postajal vedno boj nem.
Amaila je nekega dne pomislila, in ugotovila je, da mali ni spregovoril že dober teden.
Takrat, ko mu ni bilo potrebno ribati podnja, se je pogreznil v njen objem in zaspal. Nehal je moledovati za svojo mater. Obupal je nad vsem.
Amaila se je začela vse bolj spraševati, kakšne namene imajo z njimi pirati. Postajalo je jasno, da jih nimajo namena ubiti. Z vsakim dnem, ki so ga preživeli, bolj je bilo jasno, da imajo z njimi namene. A kakšne?
-Amaila odgovora ni vedela.
Bilo je nekaj norcev, ki se jim na odgovor ni dalo čakati.-Začeli so pripravljati upor. Amaila je vedela, da jim v takšni premoči izobraženih piratov ne bo uspelo.-Zato se je le potuhnila in jim ni dala vedeti, naj od nje pričakujejo pomoč, da bo tako nasrkala še ona in otrok.
Iz razmišljanja je Amailo odvrnilo ropotanje ključavnice.
Amaila je zavzdihnila. Spet.
Pred njimi se je prikazal nek pirat. Pravzaprav je bil to tisti, ki je takrat dobil dovoljenje kapitana.
Amiala se je prepozno skrila v svoj temačni kotiček in odvratni moški jo je zagledal.
Zlobno se je nasmehnil.
Stopal je čez noge ostalih ujetnikov, ki so ga brez življenja v očeh gledali.
Več žensk je prestrašeno zapiralo oči ali odmikalo poglede.
Nato pa je moški zgrabil Amailo in jo začel vleči.
Vilijem je prestrašeno zakričal, in Amaila ga je hitro dala stran iz objema v roko neke starejše ženske, ki ji je rahlo pomignila.
Nato pa je Amaila divje kot levinja začela tepsti tistega ostudnega pirata. Možakar se je le ogabno zakrohotal in ji stisnil roke. Nato se je Amaila začela otepati z brcanjem nog. Moškega je začela divje kristi, da se je rahlo spačil in kmalu sta bila Amaila in možakar na palubi.
Amailo je odnesel do nekega kota, da nista bila nikomur na očeh in nato se jo je lotil.
Iz nje je začel trgati obleko in Amialo se je začel lotevati vedno večji obup.
Kakšna ironija. Še pred meseci je bila v Londonu ena najlepših in bogatih žensk, ki se je na veliko otepala svojih snubcev. –Če bi Amaila lahko čas zavrtela nazaj, bi v trenutku takoj enemu privolila. Prilizovali so se ji in ona jih je lahko obračala okoli prsta.
Tukaj pa..Ne!
Amaila je sunkovito zamahnila z nogo in ogabnega moškega zadela v dimlje.
Zadetek.
Moški je tiho zajavkal in se prijel za svojo moškost. Spustil je Amailo in ta je hitro zbežala stran od njega.
Pritekla je do ograje, ko so jo zgrabile močne roke.
»No, no, no, Lukas.« Je ogromni možakar zatulil svojemu »kolegu«, ki se je že spravljal k sebi.
»Eno žensko smo že izgubili, ker si tako odvraten. Ubožica se je raje  ubila in  skočila iz ladje, kot pa, da bi prenašala spomin na tebe, kako si opravljal svojo potrebe na njej.«
Moški se je zakrohotal svoji žalitvi.
»Ta lepotička pa se  je hotela ubiti, še preden si se je dotaknil! Ubogi Lukas, pač si ugaben.« Je rekel.
»Sprijazni se.« mu je moški dodal še zadnjo zaušnico.
Pravzaprav se Amaila ni imela namena ubiti-da ne bo pomote.
Že se je hotel Lukas pognati za svojim žaljiteljem in Amialo, ki mu je odvzela možnost za zadovoljitev, ko ga je ustavil klic.
»Kopno, na obzorju!
Kopno!«

Ob teh besedah je bila Amaila v trenutku pozabljena.
Oba pirata sta se godrnjaje posvetila svojim zadolžitvam, njo pa je čez nekaj trenutkov zagledal nek drug možakar in jo nasilno zabrisal v tisto črno in zatohlo luknjo.
Še preden je bila spet za zaklenjenimi vrati, je za hipec zagledala kopno. Sicer so bili še vedno zelo oddaljeni, pa vendar je zagledala nekaj, kar ni bilo več podobno samo širnemu morju.
Skozi špranje desk je so nad njimi hitro migetale sence, ki so jih povzročili pirati.
Bilo je očitno, da so hiteli.
»Kopno.« Je Amaila sporočila svojim so ujetnikom.
Za njihov odziv se Amaila ni zmenila. Vsi so začeli šepetati in bilo je slišati nekaj upanja, nekaj svetlih žarkov v njihovih dušah.
Nato pa so se začeli spraševati, kaj imajo pirati namen narediti.
Amila se je posvetila Vilijemu. Deček je bil še vedno v objemu tiste ženske in Amaila ga je prevzela.
Čez pol dneva so se približali pristanišču.
Ko se  je ladja ustavila, je v ključavnici spet zaresketalo.
Notri so stopili štirje možje, ki pa so bili…
za čuda so bili preoblečeni v navadne mornarje!
Amaila je morala nekajkrat pomežikniti.
Da, niso bili več v tistih ostudnih oblekah, bili so v  tistih prepoznavnih oblekah, ki jih nosijo mornarji.
Možje so stopili k njim in začeli ujetnike priganjati, naj vstanejo.
S seboj so prinesli dolge verige in jih začenjali priklenjati pri njihovih nogah in jih povezovati z drugimi pari nog.
Na koncu so prišli še do Amaile in Vilijema.
Mali je spet zajokal in Amaile je bilo groza. Da takole počnejo z petletnim otrokom! Za zjokat! Mar nimajo morale!? Nedolžnega dečka, bodo priklenili na kolono »ujetnikov«, kot da so navadne živali.
Vse to je bilo grozno žalostno. In bilo je dejstvo-niso bili oni živali..živali so bili pirati. Pa da ne rečemo, da je to žalitev za uboge prave živali.
En moški je priklenil še njiju in začeli so jih priganjati na palubo.
Ko so prišli na svež zrak, je Amaila zagledala očitno spremembo.-Ni bilo več tiste zastave, ki je ponazarjala gusarje. Bila je zastava Anglije.
Ostudni gusarji so se izdajali za nedolžne Angleže.
In bili so v pristanišču.
V pristanišču, kjer se je zbrala sto glava  množica radovednežev, kakšen tovor je prispel.
Kapitan piratov, se je kot največji zaveznik prave povzpel po stopničkah, ki so bile speljane do trdnih tleh.
Pomignil je nekaj možem in ti so porinili Amailo, da se je kolona ujetnikov prestopila naprej, za kapitanom.
Po treh mesecih bede je bila Amiala zopet med »normalnimi« ljudi.
Naenkrat jo je preplavil nagon po preživetju. Ljudem, ki so jih gledali, je hotela zakričati, da so ti možaki, ki se delajo Angleže, da pravzaprav delajo proti zakonu. Da so pirati.
Vendar..
Vsem ljudem, ki jim je Amaila pogledala v oči..v vseh se je zrcalil prezir. Gnus,
O bog..
Kakšna ironija. Nevedeni ljudje obtožujejo napačne ljudi. Gnusijo se jim nedolžni, in za svoje imajo ne nedolžne.
Prav tako se je Amaila zavedala, da morajo vsi izgledati obupno. Amiala se je ni kopala že dober mesec. Pa še to se je dober mesec pred pirati kopala le v slani vodi, kar pa je bilo seveda obupno. Pogrešala je svoje dišave. Na kolenih bi moledovala za milo in vodo.
-In hrano.
Zavedala se je, da je strahovito shujšala.
In bila je vsekakor sestradana.
»Oglejte si blago!  Zastonj delovno silo, ki bo lahko vsak trenutek vaša!
Samo pred tem mi plačajte. Dajmo ljudje. Dajmo! Kupujte.
Oglejte si jih!«
Se je kar naenkrat zadrl kapitan.
Amaila se je v trenutku zavedala, da so prispeli na trg z ljudmi. Na trgu, kjer se prodaja sužnje.

Amaila je opazila, da je na trgu še nekaj drugih ponudnikov z sužnji.
Pirati so svoje blago postavilo v vrsto, nekaj stopničk nad kupci, da so se jih lahko ogledali.
Amaila je vilijema potegnila močno k sebi. Bil je trd od strahu. –Ni mu bilo všel, da z njim delajo kot z živino.-Ljudje so hodili k njim in jim povzdvigovali ustnice, da so lahko videli njihove zobe in tako razbrali kvaliteto njihovega zdravja.
Amailo so nekateri tipali, češ koliko maščobe ima..pravzaprav je Amaila že vedela, da se moški hočejo le dotikati njenih oblin.
Amialo je bilo groza, da bi jo kupil nek pohotnež in bi jo zlorabljal. Še bolj jo je bilo groza, da bi jo morda ločili od Vilijema. –Amaila se je počutila odgovorno zanj. Mali ni imel nikogar! Sedaj je ona njegova mama.
Amiali se je zdelo vse tako strahovito ironično. Še pred kratkim je bila hčerka enega najbogatejših mož v Londonu, sedaj pa se nek pirat trudi, da bi jo prodal nekemu starejšemu moškemu z očali na nosu. Kot, da bi bila živina! Na glas je hvalil njene lepo oblikovane in belkaste zobe.
»Vidite! Noben ne manjka! Ni škrbasta!« Je vzklikal in zamahoval z rokami, da bi si priboril čim večji dobiček.
» Da, to sem opazil. Tako kot sem opazil, da so tudi vsi ostali z vsemi zobmi. Da so vsi zdravi, le malo shujšani izgledajo in prestrašeni.« Je zamišljeno godrnjal.
V nekaj minutah je bila Amaila kupljena. Moški je kupil še deset drugih iz njihove skupine. Nekaj je bil tudi žensk.
Amailo je bilo groza. Kajti..
»Gospod!« Je Amaila skoraj zakričala.
Moški se je obrnil.
»Da?« Je presenečeno odvrnil.
»Kupite še mojega sina! Prosim vas!« Vilijema je hitro postavila predse.
Moški je zamišljeno nekaj zagodrnjal.
Pogledal si je malega in privolil.
»Prav. Ne rad ločujem družine.«
Amaila je olajšano zavzdihnila. Vilijema je močno objela in ga poljubila na lice.
On pa je spet le nemo gledal predse in ni črhnil besede.
Neznano kam so potovali nekaj dni. Potovali so po pravi divjini. Zaradi voza, na katerem so se peljali kupljeni sužnji, so bili upočasnjeni. Poleg njih je bilo zraven še: tisti starejši moški z naočniki, ki jih je kupil, in še nekaj njegovih mož, če bi se sužnji slučajno uprli, ali pa, če bi jih napadli roparji ali indijanci.
Amaili se ni sanjalo, kam so namenjeni. V svojem naročju je ves čas držala Vilijema in se spraševala, kakšen namen imajo z njimi. Kakšna dela bodo morali upravljati. Ni se ji niti sanjalo, na katerem delu nove najdene celine so.
Na svojem domu ni imela nikoli sužnjev. Imela je le služkinje. Kot ji je znano, pa sužnji ne dobivajo plačila.
Hotela se je pogovoriti s tistim možakarjem, ki jih je kupil in mu povedati, da je vse skupaj gromozanska napaka. Da so bili navadni potujoči potniki, ki so jih napadli gusarji in jih sedaj prodali kot sužnje. Amaila se je začela spraševati, zakaj ni meščanom povedala, da sploh niso sužnji. Ni imela pojma zakaj. Je bila preutrujena? Morda ni več znala normalno razmišljati. Morda je imela nevrone preveč umazane od ne umivanja telesa in bede v duši, v svoji bedni psihi.
Vse se ji je zdelo butasto. In tako prekleto nepošteno.
In četrti dan so prispeli. Vedno bolj so se približevali cilju, vedno več je bilo videti poseljenosti, ki se je kazala z zasilnimi hiškami in vedno več njivami, na katerih so delali ljudje.
Amiala je videla njihov pot, ki se je nabiral na njihovih čelih in hrbtih.
Vedno bolj je bilo njiv, vedno bolj je bilo črncev.
Se je možakar, ki jih je kupil, zavedal, da med njimi ni nobenega črnca? Kajti večina sužnjev je ljudi z črno kožo, ki so jih pripeljali iz neke oddaljene celine. Amaili so se smilili, kajti šušljalo se je, da so bili nasilno pripeljani oziroma ugrabljeni ali kupljeni od sosednjih poglavarjev, ki so jih ujeli.
To je kazalo na nekaj-vse je tako ne pravično.
»Zmigajte se no. Zginite dol in se postavite v vrsto.«
Moški, ki jih je spremljal, je zdolgočaseno a hkrati se je videlo da jih prezira, je zamahnil z roko.
Sedaj sužnji so se žalostno a hkrati radovedno povzpeli iz voza in se postavili v vrsto. Amaila je bila radovedna, kaj zdaj.
Vilijem je bil v njihovi skupini edini otrok. Tista dva, ki sta bila še na ladji, je kupila neka starejša ženska..kdo ve zakaj, z svojima mama pa sta bila ločena.
Tudi Vilijem je bil ločen od svoje mame. A tako, da je ta umrla.
In sedaj je Amiala poskušala prevzeti to vlogo. Pravzaprav se ni počutila ravno kot mama. Vilijem je bil ves čas tiho in kaj naj potem? Le vsi ostali so tako mislili. Morda je kateri od potnikov na ladji opazil Lilijo, njeegovo pravo mater, a tega ni nihče omenil.
»Tako. Pozdravljeni na naši plantaži«  Je rekel moški z naočniki.
Amaili se je zdel dokaj prijazen. (Saj je vendar kupil Villijema!)-O bog..kakšen stavek..vesela sem, ker je »kupiti nekoga, ki ga imaš rad«. Kakšno je življenje..
»Moje ime je Bryce Kendrick.« Se je predstavil in se nasmehnil. Imel je tople zelene oči.
»Plantaža je v lasti Nathana Winchestra, kjer izdelujemo enih najboljših bombažev na svetu.«
Ob zadnjem stavku je bilo očitno, da je na to ponosen in da bo naredil vse, da bo tako tudi ostalo.
»Vsak posameznik je bil kupljen za približno 100 angleških šilingov.
Ta delež boste tukaj odplačevali 7 dolgih let. Če kdo poskuša pobegniti, ga čaka prebičanje. No, na drugih plantažah jih obesijo, a vaš lastnik je pri teh stvareh dokaj obziren.«
Amaili se je vrtelo v gavi. 7 let?! Morda že bolje, kot pa celo življenje, toda..številka 7 se zdi tako dolga!
Bilo je jasno, da bo morala ukrepati.
Za božjo voljo!-Pripada ji vendat čin vojvodinja! Teli plantažniki ji ne segajo niti do bokov? Še pol toliko kot ona niso, sedaj pa je pristala kot njihov suženj.
»Poleg opravljenega dela, lahko opravite »nadure« in tako lahko hitreje odplačate dolg.«
Vsi so ga le nemo in z bedo v dušah poslušali. Njihovo življenje se je grozovito bliskovito spremenilo. Njihovi načrti za prihodnost, ki so si jo ustvarili še preden so stopili na dolgo pot po morju, so se zlomili. Bili so tako rekoč pozabljeni.
Razen Amailini seveda. Vsekakor so nekoliko poniknili, vendar..ne bo se vdala.
»Vaše začasno prebivališče, vam bodo pokazali tile možje.« Z roko je zamahnil proti možem, ko si jih spremljali na nekaj dnevni poti.
Večina moških je bila lepe postave in vse, vendar Amaila ni do nikogar čutila naklonjenosti. Bilo je očitno, da jih zaničujejo.
»Poglejte, tukaj se vam bo godilo dokaj dobro. Imeli boste hrano in prebivališče. Kar za vašo preteklost sicer ne morem reči. Gotovo ste živeli v bedi, če ste bili vendar kaznjenci in so vas poslali iz Anglije.«
Amiali se je v trenutku prebudil nagon po pravičnost.
Ostali so ga le nemo poslušali-najbrž so si mislili, da jim tako ali tako ne bi verjeli.
»Toda!..« Amaila je kar naenkrat zavpila in mu poskušala vse pojasniti.
Niso bili kazjenci. Bili so navadni popotniki! Ona je bila hčerka Vojvode, ki je imel vpliv po celi Angliji!
Bili so nedolžni!
»Nasvidenje.« Se je možakar le poslovil, jo namerno prezrl in odšel.
Amaila ni vedela zakaj, vendar naenkrat ni imela več volje prepričevati možakarja o svoji nedolžnosti.
Bila je utrujena.
Njihovo domovanje so bile majhne kočice, na pol barake. V tistem delu, kjer je bila Amaila, so bile postavljene koče ob nekem majhnem jezeru, ki ga je obdajalo neko visoko rastlinje.
Amaila in Vilijem sta se morala naseliti v neko kočico, na pol kolibo, kjer pa je živela že neka mlada črnka.
Ko  je bilo Amaili pokazana in se je z Vilijemom odpravila tja. Bil je že večer, ko je Amaila z malim vstopila čez prag.
Amaila je zagledala suho žensko, ki se za mizo sklanjala nad svojo večerjo.
Ženska je v trenutku presenečeno dvignila glavo in zazijala.
»Zakaj..?..«
»Em..usmerili so me sem. Rekli so, da morava sedaj živeti tukaj.« Ji je Amaila hitro pojasnila. Vilijema je stisnila za rokico, ko je gledal predse in gotovo zaničeval prostor.
Bil je reven. Bilo je malo prostora, morda za polovico Amailine bivše spalnice. V enem prostoru se je zgrinjal zasilni kamin, majhna jedilna mizica in ena postelja. Bila sta zgleda še dva druga ležišča, vendar sta bolj spominjala na zofi-bila sta obložena z povštrčki-gotovo iz slame..
»Da, saj je bil že čas..« se je namrščila ženska. Še vedno je samo sedela za mizico, ko se je kar naenkrat hitro dvignila, kot da bi se spomnila gostoljubnosti in jima pokazala na tisti zofi, da sta se usedla.
»Kako ti je ime?« Jo je z zanimanjem vprašala. Črnka se je utrujeno sesedla na svojo posteljo in se vmes začela pripravljati za spanje.
»Moje ime je Amaila Reidoswool.« Priimek je nalašč povedala. Zanimalo jo je, če ga bo prepoznala.
-Ženska ni reagirala.
Samo pomignila je še na malega.
»Moj sin.« Ga je hitro predstavila.
»Vilijem.«
Ženska je pokimala.
»Zakaj ne govori?« Je bila radovedna.
Amiala je z obupom v očeh pogledala Vilijema. Spominjala se je, kako se je na ladji vedno prešerno in nagajivo smejal. Vedno je bil za akcijo. In ves čas je govoril.
»Preveč je pretrpel.« Je Amaila žalostno pojasnila.
Ženska je žalostno pokimala, kot da razume.
»No, moje ime pa je Dacris. Sedaj sem tukaj že šest let, in še tri jih moram odslužiti. Koliko pa jih imaš ti? In zakaj moraš služiti? In zakaj ta ubogi otrok..«
Vprašanja je postavljala enim za drugim. Amaila je bila vedno bolj utrujena. In bila je lačna.
»Draga Dacris. Lahko prosim malemu daš malo hrane. Že dolgo ni jedel. Prosim. Nato ti odgovorim na vsa vprašanja.« Če Amaila že ne more poskrbeti za svojo lakoto, pa bo za Vilijemovo.
Ženks je v hipu vstala, kot da ji je žal. Da se tega ni že sama spomnila in hitro na krožnike dala večerjo, ki ji je še ostala v loncu.
Kmalu je Vilijem požrešno jedel. Smešno, mali je nehal le govoriti. Tek je imel še vedno.
Kmalu je Amaila ugotovila, da je krožnik ženska potisnila tudi v njeno naročje. Ob pogledu na slastno hrano ji je zakrulilo.
»Najprej moram povedati, da z mojim sinom nisva kriva ničesar. Bila sva navadna potnika na ladji in bila namenjena k mojemu sticu, ko so nas zajeli pirati in nas nato prodali kot sužnje.
Dali so nama dobo 7 let.
Toda pogovorila se bo z tistim plantažnikom. Moj stric mu bo dal denar. Dal mu bo nagrado, če izpusti mene in mojega sina.«
Črnska je nejeverno pomežiknila. Nato je zmajala z glavo.
»Tudi če je vse to res, kar praviš, ti nihče ne bo verjel. In nikoli ne boš prišla do tistega plantažnika. Tukaj sem že toliko let, pa ga še nisem videla.«
Amaila pa ob teh besedah ni  izgubila upanja. Bila je odločena.-Že jutri bo odšla do tistega plantažnika in mu obljubila bogato nagrado.
Po večerji je Amaila malega spravila spat, mu zapela uspavanko, kot je to videla pri Liliji in se nato še sama odpravila na svoje ležišče.
Dacris se je odpravila ven in z malim sta bila sama v kočici.
Morala je priznati, da je to ležišče, kjer je sedaj ležala, bilo veliko bolj udobno,  kot od lesenih tleh, kjer morala biti dober mesec.
Vsekakor pa se ne more primerjati z žimnico iz njene nekdanje spalnice.
Nato se je spomnila na diamantno ogrlico.
-Še vedno je bila varna v njenem všitem žepu.
Ne glede na to, kaj se je od takrat v Londonu vse zgodilo, še vedno ni pozabila na njo.
Na svoje poslanstvo.
Zadnjo željo svoje matere.
Naslednji se Amaila že pred zoro zbudila. Prisilila se je, da je vstala in se sprehodila do tistega jezerčka, si našla bolj zakrit kotiček jezerčka in se potopila vanj.
Bilo je tako čudovito spraviti vso umazanijo iz sebe. Nato se je še namilila z nekim milom, ki ga je videla v koči. Upala je, da ji Dacris ne bo zamerila.
Dišala je po sivki.
Zavzdihnila je od užitka. Voda je bila ravno dovolj mrzla in kar je bilo pomembno..ni bila slana.
Včeraj ji je Dacris povedala, da z delom začnejo ob zori.
Amaila resnično ni vedela, kako bo mali to zmogel. Tisti plantažnik mora biti resnično grozen, da sili otroke k takšnemu delu.
Čez nekaj časa so se koče ob jezeru začele prebujati.
Na delo je odhajalo vedno več ljudi. Amalila je opazila, da je bilo tudi veliko žensk in celo nekaj otrok.
Amaila se je hitro odpravila nazaj v kočo, kjer se je Dacris že pripravljala.
Amaila je Vilijema nežno zbudila, ko ji je Dacris zagotovila, da morajo na delo tudi otroci.
Pojedli so zajtrk in tako so odšli.
Dacris je povedala, da zato ker sta sedaj v njeni koči, mora ona njiju uvesti v to delo.
Prišli so do velike lesene zgradbe, ki so jo obdajala neskončno dolga polja grmičkov.-Mar je to bombaž? Amaila je vedela, da se iz bombaža delajo oblačila, čeprav je bila ona sama navajena bolj finih oblačil iz svile.
Tam ju je Dacris predstavila še nekaterim drugim ženskam in nekaj otrokom, ki so radovedno gledali Vilijema, ki pa nič ni spregovoril.
Amaila je izvedela, da ima na teden prost le en dan-nedelja.
Do takrat pa bo morala delati od zore do večera. Seveda bodo vmes tudi proste minute za obroke, toda..o bog..kako bo zdržala? Kako bo zdržal Vilijem?
Že tako sta bila čisto izmučena od potovanja, kjer sta skoraj stradala, tukaj pa bosta morala garati zaradi nečesa, česar nista naredila.
Da ne pozabimo še na Amailino poslanstvo! –Nekako mora prit do svojega strica.
Dacris je Amailo in Vilijema  pripeljala do tistih polj. V roki je nosila dve veliki posodi in eno manjšo.
Ko sta Vilijem in Amaila v roki imela svoji posodi, jima je začela razlagati.
-Pokazala jima je na bele puhaste cvetove, ki so rasli na nizkih grmičkih.
In tako se je delo začelo. Trgati so morali te puhaste stvari, katerim ni bilo konca.
Amaila je opazila, da to delo opravljajo le ženske, in Dacris ji je povedala, da je tako zato, ker imajo ženske in otroci majše in bolj spretne roke od moških.
»Viljem, obljubim ti, da naju bom spravila iz tega.« Mu je Amaila čez nekaj časa rekla. Mali jo je pogledal in Amaila je videla upanje v njegovih očeh.
»Jaz moram najti svojega strica, tebe pa bom odpeljala k tvojemu očeta, kot je imela tvoja mama namen.«
Mali je hitro odkimal.
»Nočem.«
Amaila je bila presenečena. Mali je spet spregovoril. Poleg tega pa jo je presenetil njegov odgovor.
»Zakaj ne?«
»Nočem se ločiti od tebe.« Je odvrnil.
»Oh, Vilijem. Tudi jaz ne. Skupaj pa bova dokler te ne dobi tvoj oče. To bi hotela tvoja mama. Do takrat pa te bom varovala, kot bi bil moj sin« Mu je razložila.
»saj za to gre.« Je bil diplomatski.
»rekla si mi, naj ti pravim pred drugimi mama.« Je rekel.
»In sedaj te imam za mamo.«
Teden se je vlekel kot še nikoli.  Delali so od zore do večera. Amaila je bila strahovito izmučena. Opazila pa je, da se njen Vilijem vedno več smehlja, kljub napornemu delu in se zabava z svojimi vrstniki.
Opazila je tudi, da pa se mali sprosti le, če jo med igro z prijatelji ves čas budno gleda. Se mali boji, da bo odšla? Da bo pobegnila? Da bo izginila tako kot njegova prava mati?
Vilijem je še vedno imel nočne more zaradi katerih je v spanju kričal in brcal, Dacris pa je izgubljala živce, in kmalu sta imeli z žensko pod očmi temne kolobarje.
Ko je končno napočil edini dan, v katerem so bili prosti, se je Amaila z velikim pričakovanjem odpravila proti nekakšni palači, kjer je živel tisti plantažnik.
Ko bo prišla pred njega, mu bo obljubila veliko denarno nagrado-če jo le izpusti. Povedala mu bo, da je njen stric tudi plantažnik. Povedala mu bo, da je ona hčerka vojvode, ki se je ponesreči znašla v takšnem groznem položaju.
In tako bo njo in Vilijema spustil.
Amaila se je namilila z vonjem sivke, si razčesala svoje prelepe bleščeče lase, na katere je bila njena mati tako ponosna, in si oblekla svežo obleko. No, pravzaprav so bila cape, a boljšega ni imela.
Namrdnila se je. Ni bila navajena živeti v revščini. Vajena je bila bogastva, kjer so ti dan in noč služili najmanj trije služabniki.
Čutila je, kako se ji delajo žulji od tistega bednega dela.
Amaila je nazaj dobila tisto zdravo barvo, ki jo je med pirati izgubila, a sedaj je izgubila tisto svojo nežno kožo, ki je bila kot smetana. Lica je imela opečena od dela na soncu.
Ta dan, na gospodov dan je Amaila Vilijema dala v varstvo neki ženski, ki jo je spoznala na delu in sta se rahlo spoprijateljili. Tudi ona je imela enega otroka in z malim se bosta lahko igrala.
Amaila je končno prispela pred bogati dom plantažnika.
Pred mogočno stavbo so se razportirali  bogati vrtovi. Amaila je morali priznati, da je bilo še lepše, kot na očetovem najboljšem podeželskem dvorcu.
Veselo se je odpravila naprej, vedoč, da je vedno bližje svojim ciljem.
Že je začela stopati po kamnitih stopnicah, ko jo je ustavil razburjen glas.
»Hej, ti!«
Amaila se je presenečeno obrnila proti smeri, od koder je prihajal klic.
Presenečeno je zagledala tistega možakarja z naočniki. Tistega starejšega možakarja, ki jo je kupil.
»Kaj prekleto pa delaš tu?!« Je napol zakričal in jo ostro prijel za roko.
»Tukaj ne smeš biti!«
»Toda..jaz..« Amaila ni vedela, kaj naj reče.
»Pridi.« Je ostro zajel sapo.
»Mislim, da si utrujena in lahko se pelješ z menoj na mojem konju.
Vendar prekleto. Tukaj nimaš kaj iskati. Sploh ne vem, kako se ti je uspelo prebiti skozi vse stražarje, ki so tu okoli« Tudi Amaila ni vedela.
»Pridi deklič. Tukaj nimaš kaj iskati. Odšla bova.« je utrujeno dejal.
Bilo mu je žal za to mlado žensko, ki očitno še vedno ni obupala nad svojim življenjem.
»Ne!« Se je hitro uprla.
»Govoriti moram z gospodarjem. Z plantažnikom.«! Mu je pojasnila.
Moški je nejeverno zmajal z glavo.
»On se nima časa ukvarjati z malenkostmi svojih sužnjev.«
Amaila je obupano mežikala z očmi in zmajala z glavo.
»To ni malenkost. Za veliko napako gre.  Jaz sem hčerka vojvode! Obljubim vam denarno nagrado, če me izpustite.«
Če zadeva ne bi bila tako žalostna, bi se moški zakrohotal. Koliko takšnih govorov je že slišal. Vedno so se našli posamezniki, ki so upali in se skušali izmazati z prevaro.
»Deklič. Lažnjivost je greh. Pridi greva.«
»Toda..!« Amaila je bila obupana.
»Pridi.«
Nathan Kendrick se je ravno odpravljal ven v konjušnico, ko je zunaj na stopnišč zaslišal svojega prijatelja in najzvestejšega uslužbenca.
Bryce se je očitno razburjal na sužnja.
Nathan je poslušal pogovor in se namrdnil, ko je ugotovil, da je k njemu zopet hotel priti nevedeni suženj in se mu pritoževati. Kot da ni že dovolj popustljiv! Poleg tega se jim  godi dobro glede na to, da so bili pred tem kaznjenci.
Ko je zaslišal šibki ženski glas, ki je njegovega prijatelja skušala prepričati, da je hčerka neke vojvode in omenjala denar, se je rahlo nasmehnil.
-Kot da bo verjel takšnim oslarijam. Ja, ja, on pa je papež.
Ko je zaslišal, da se oddaljujeta je prišel izza vogala in pogledal.
In takrat ga je rahlo zadelo naravnost v srce.
Tisti suženj, tisto dekle je obupano in zmedeno hodilo za hitrimi koraki Bryca. Močno je zmajala z glavo in se rahlo mrščila.
V njenih prekrasnih zelenih očeh, ob katerih bi se stopila še skala, so sijale iskrice bolečine, zmedenostim, žalosti in še kaj.
Na sebi je imela sicer neke grozne cape, a bilo je očitno,  da bi za njo pogledal vsak človek moškega spola. Prekleto, tudi on.
Njeni bogati rdeči valoviti lase so plapolali v vetru in da, prekleto, začarali so ga.
Pravili so, da imajo rdeče lase čarovnice in skoraj bi začel verjeti tem neumnostim.
Njegovo srce, ki je bilo že pet let iz skale, se je za trenutek, ko se ni samodiscipliniral počasi stopilo.
Ko sta mu postavi kazali le še hrbet se je njegovo srce spet strdilo.
Bodi vendar pameten, Nathan. Ena ženska te je že prizadela in od takrat nič ne sme vržti iz tira. Sploh pa ne le pogled na lepo žensko!
Nathan se je namrdnil in se odpravil do konjušnice.

Bryce je Amailo pripeljal do njenega doma, se že bolj nežno poslovil in nato odšel.
Amaila je med potjo iz osuplosti in žalosti  kmalu čarobno  prešla na jezo.
To bedno življenje je tako krivično.
S to mislijo se je odpravila proti koči ženske, kateri je v varstvo prepustila Vilijema.
Ko je potrkala in ji je odprl objokani Jacob, se je prestrašila.
»Jacob! Kaj ti je? Zakaj si takšen! Povej kaj se je zgodilo,« je bila panična.
Sedemletni deček je le nekaj zajavkal in si začel gristi svojo spodnjo ustnico.
»Ni ga. Mami ga išče..« je končno nekako razložil.
To je bilo Amaili dovolj.
»Po eni uri vašega odhoda je izginil. Iščemo ga že tri ure. Niii ga.«
Amaila je stekla iz praga koče.
Bila je presneto prestrašena.
Še tista majhna iskra za pogum, ki je ostal v njeni duši, se je zlomil.
Le kam je njen mali odšel!?
Tekla je okoli njiv, kjer se je mali rad zadrževal z novimi prijatelji.
Tam ga ni bilo.
Nato je vedno bolj prestrašeno začela prečesavati neke visoke rastline. Tudi tam ga ni bilo.
Iskala je še nekaj ur in se občasno vrnila na donj Jacoba, da je vprašala, če so imeli srečo.
Videla je, kako je njegovo mater sram, ker ni dobro pazila.
Nato je amaila spet iskala. Kmalu je bila že čisto hripava, ko je klicala njegovo ime.
Po glavi so se ji podile misli, kako bo Vilijema uštela, ko ga dobi v roke.
Nato pa se je spomnila, da bo srečna, če ga sploh dobi v roke.
O Bog..Kje si?
Postajal je že večer. Sonce je tonilo in nebo se je obarvalo rdeče.
Amaila se je obupano zrušila na tla, na robu ovinka ceste.
Bruhnila je v jok.
Bo malega v življenju sploh še videla? Prekleto! Saj ga je ravno posvojila! Mar je res tako neuporabna?!
Malega ima za sina! Tako je neodgovorna…kot ji je njena sestra vedno govorila. Tako kot ji je oče vedno govoril. Le mama ji ni, saj je bila tudi sama.
In sedaj se ji je vse podrlo.
Amaila ni več vedela, kako naj se izmaže iz tega življenja.
Mislila je, da se bo z lahkoto izmazala iz tega suženjstva a očitno jo imajo za lažnivko. In sedaj je izgubila otroka.
Bruhnila je v še večji jok.
In takrat jo je nekaj z vso močjo butnilo.

Nathan se je z konjem ravno odpravljal nazaj domov, ko je skoraj pomendral neko žensko.
Vsak dan  Nathan rad jaha po svoji posesti in uživa.
Ravno je veselo pridirjal okoli nekega ovinka, kjer je vidnost slaba, on pa ni bil pazljiv , ko je v šoku zagledal neko drobno postavo točno en meter pred seboj.
Sunkovito je poskušal konja ustaviti, a konj je z svojimi kopitami vseeno zadel osebka.
Očitno ženska je prederljivo zakričala.
In nato je s celotnim telesom obležala na tleh. Njeni rdečkasti kodri so ji zakrili obraz.
A bilo je očitno, da je padla v nezavest. Ter da je to tista ženska, ki jo je že videl.
Nathan je hitro skočil z nemirnega konja in ga rahlo povedel stran. Nato pa je skočil k lepotici, ki je ležala na tleh.
Prekleto. Kaj je delala tukaj za boga.
Obrnil jo je, da je videl njen obraz in rahlo zajel sapo. Res je, bila je tista, ki je bila danes na stopnišču.
Dejstvo pa je, da ta sedaj ležala v njegovem naročju z krvavečo rano na svoji glavi in gotovo z še kakšno buško na trupu. Dejstvo je, da jo je njegov konj močno butnil v trup ter se tako prevrnila nekako na glavo, ko je nekako očitno dobila grdo krvavečo rano.
Ko je Nathan nekaj neskončnih stotink opazoval njen obraz, je opazil posušene solze.
Rahlo se je napel. Naenkrat se je počutil odgovornega za to nebogljeno bitje.
Vstal je in dvignil njeno telo, nato pa splezal na konja in njo držal v svojem naročju.
Nato je odjezdil do svojega doma.

Amailo je močno kljuvalo v glavi in čisto počasi je začela odpirati oči.
Presenečeno je iz medle svetlobe sveč razbrala, da se nahaja v spalnici. V veliki sobi.
Zmedeno je hotela vstati, ko jo je še bolj zakljuvalo v glavi in rahlo se ji je zavrtelo.
»Nikar! Ulezite se nazaj.«
Amaila je zaslišala glas neke mlade ženske, gotovo.
»Za..zakaj?..« Amaila je bila zmedena. Rahlo se je spominjala grozljivega črnega konja, svojega strahu in nato bolečega udarca v svoj desni bog..auč.
»Gospodar vas je pripeljal sem in zahteval za vas oskrbo. Več ni povedal.«
Ko je Amaila odprla oči je pred seboj, pred široko posteljo zagledalo mozoljasto in plaho rjavolasko, ki je sedela na stolu in v roki držala neko knjigo.
Hej..je rekla gospodar?
Nato pa se je Amaila kot strela iz jasnega zavedala resničnega življenja.
Vilijem.
Amiala se je z grozo spet zavedala svojega bremena, ki ji je ležal na ramenih.
Kaj če se mu je kaj zgodilo? Kaj če so ga ugrabili?
Morda..morda pa so ga našli?
Kaj..kaj pa če ga niso?
Kaj, če je mrtev?? V zadnjih mesecih ji ljudje ves čas umirajo. Le zakaj Vilijem ne bi bil izjema? O bog..
Amaili so se vlažiti oči in v trenutku je spet padla v jok. Slane solze polne bolečine so ji začele spolzeti po licih in iz sebe je začela izpuščati bedno tarnanje.
Z rokami se je prijela za glavo in se obrnila na bog, ko je sunkovito zajela sapo in nato nezavedno kriknila od bolečine.
»Prosim. Pazite! Jaz sem odgovorna za vas. Če se poškodu..«
Vrata spalnice so se sunkovito odprla in skozi nje je planil Nathan.
Na hodniku je slišal krik in v trenutku se je prestrašil za mladenko.
Ko je stopil v spalnico je na postelji zagledal njen obraz, njeno mimiko spačeno od bolečine in solz.
Služabnica jo je oblekla v neko lepo bombažno spalno srajčko in ji glavo ovila z debelo belo obvezno.
Njeni rdeči kodrasti plameni so bili spuščeni po  njenih ramenih in pogled nanjo je bil nebeški.
Za kratko stotinsko stotinke je nemočno obstal in opazoval njeno lepoto, nato pa se je ob zavedanju njene bolečine hitro zresnil in si nadel mrk izraz.
»Uleži se na hrbet, dekle.« Je mrko dejal.
Amaila je z enim očesom opazila ogromnega grozečega možakarja, ki jo je mrko opazoval.
Zavedala se je, da njegov ukaz ne dopušča ugovarjanja in tudi zaradi smiselnosti tega je hitro ubogala.
Naslonila se je nazaj z glavo na žimnico, nato pa nezavedno spet bruhnila v jok.
»Kaj zaboga..« je Nathan pomignil služabnici.
Ta je le skomignila z rameni in mu zašepetala da že ves čas joka.
»Dekle.« Je rekel. Nadalje ni spregovoril, dokler ga ni z svojimi čudovitimi zelenimi očmi pogledala.
»Te kaj boli?« Kakšno bedno vprašanje. Seveda jo boli.
Amaila je skomignila z rameni in raje povedala nujnejše stvari.
»Vrniti se moram. Hitro.«
Nathan se ni zmenil za njene besede. Njene tako rekoč zahteve že ne bo izpolnil.
»Nikakor,« je odločil.
»moj konj vas je poškodoval in sem zato odgovoren za vas.«
Amaila je opazovala moškega pred sabo. Njegove sivkaste oči bi lahko bile privlačne, če ne bi imel tistega mrkega pogleda. Na nek način je bil strašljiv. Njegova široka ramena so se grozeče nagibala pred njeno posteljo. Bil je ogromen.
Amaila si je hitro zbistrila misli in se jezno napela ob njegovi izjavi.
»Ni mi mar, kaj vi pravite. Vrniti se moram in ga poiskati!« spet so jo zalile solze in začela se je zdvigovati iz tiste vabljive posteljo, ki je kar klicala po svoji mehkobi in toplini.
Služabnica je hitro skočila k njej in o začela nežno porivati v varno zavetje postelje, vendar jo je Amaila razdraženo odrinila.
Nathan je namrščeno gledal.
»Poiskati koga?«
»Vilijema! Koga pa! Mojega sina!« Amaila je bila vedno bolj razdražena. Kdo ve, kaj se sedaj godi dečku, ona pa tukaj neumno poležava.
Obrisala se je solze in rahlo trznila, ko je zopet začutila ostro bolečino po celem telesu.
»Nikamor ne boste odšli.« Je bil odločen Nathan, posebej ko je videl njene bolečine, ki jo je povzročil on.
»Zakaj prekleto ste sploh ležali sredi poti?« To je bilo dobro vprašanje. Je bila mladenka res tako neumna, da se je tako izpostavljala nevarnosti? Pravzaprav je za tisti nesrečni dogodek kriva ona.
Amaila je bila že prekleto razdražena.
»Sedaj se resnično ne nameravam ubadati s tem. In kje za boga je  moja obleka!?« je Amaila skoraj zakričala ko se je vrtela po spalnici in po spalnici iskala svoje cape.
»Em..v košu.« Ji je plaho odvrnila služabnica.
»Tudi prav. Pa grem v tem.« Je besno pokazala na spalno srajčko a se še vseeno ogrnila s kopalnim plaščem.
Že je planila skozi vrata spalnice, ko jo je zgrabila močna roka.
»Ostali boste tukaj.« ji je sedaj skoraj nežno rekle ogromni moški prelepih sivih oči.
»Za vašega sina bom poskrbel jaz.«

A mu ni bilo potrebno. Mali je sam prišel do nje.
Malo po odhodu Nathana iz spalnice se je zunaj na dvorišču razlegel otroški jok.
Amaila je ob prepoznanju glasu presenečeno pogledala skozi okno, kjer je videla dva nemočna stražarja, ki nista vedela, kaj naj naredita ob jokanju nebogljenega otroka.

. Iz Amailenega grla se je izvil krik sreče in kljub bolečinam se je hitro povzpela iz spalnice po stopnišču, nato stekla čez vhodna vrata in po stopničkah, stegnila roke in nato zgrabila Vilijema, ki sprva sploh ni dojel.
Malega je zopet imela v svojih rokah.
»O ti tepček.« Je zasmrkala.
Ko je Vilijem dojel, da je končno našel žensko, ki mu je nadomeščala mati, bi skoraj zavriskal od reče.
V trenutku je pozabil na svoje solze, ki se jih je sedaj sramoval in se samovšečno nasmehnil dvema stražarjema.
»Sem rekel, da je tukaj.«Jima je rekel.
Amiala ga je zmedeno pogledala.
Ha, na vrsti je temeljito izpraševanje in v njegovo betico mu bo morala vtepsti, da karkoli je že naredil, ne bo ponovil.
Amaila se je zagledala v njegove lepe sivkaste oči. Bile so rahlo rdeče od joka.
Po licu ji je stekla solza.
»Skoraj se mi je zmešalo od skrbi.«
Sedaj se je mali namrščil.
»Obljubila si, da me nikoli ne boš zapustila!«
Amila ga je zmedeno pogledala.
»Saj te nisem.«
»Zakaj pa si potem odšla!«
»Povedala sem ti, da moram nekaj urediti. V trenutku bi bila nazaj.«
Bo sedaj mali rekel, da je za vse kriva sama?
Stražarja poleg njiju nista imela pojma kaj naj naredita. Stala sta tam in poslušala.
»Šel sem te iskat. Rekli so, da si šla sem. Obljubila si, da me ne boš zapustila.« Je spet ponovil.
Mar malemu res toliko pomeni?
»Zakaj presneto si šel za mano!« Amaila je jokala od olajšano.
»Veš kaj?« Je rekel.
»Kaj?«
»Sedaj si moja mami«
Stražarja sta se zmedeno spogledala.
»Vem, da ssem.«
»In zato se ne smeva nikoli ločiti. Obljubiš.?«  Očitno je bilo, da je mali delal komando.
»Da.« Je zmedeno dejala Amaila. Seveda je do tega prišla že sama.
Po dvorišču so se zaslišali zvoki, ki ponazarjajo prihod konjev. Amiala je rahlo prestrašeno pogledala navzgor in skoraj zakričala. Lahko bi rekli, da je doživela deja vu. Še pred  nekaj urami je bil isti konj prav pred njo oziroma nad njo in je še sedaj čutila posledice.
Prestrašeno je odskočila a to ni bilo potrebno, saj je moški, ki je skočil iz njega , konja odvlekel stran.
Bil je tisti moški, ki ji je nekako obljubil, da bo našel njenega sina.
»Očitno moja pomoč ne bo potrebna.« Je zamrmral in jo pogledal z tistimi očmi, ki so jo prebadala do najbolj notranjega kotička.
»Da.« Je spet odgovorila in bila rahlo zmedena zaradi njegovega nasmeška. Kot je vedela, je bil vedno mrkega obraza.
»Hvala za vašo pomoč. Vseeno.«

»Gospodar, kaj naj narediva z to žensko in otrokom? Mali se je tukaj kar prikazal in ko sva ga ustavila je bruhnil v jok in umenjal mamo.«
Amiali so ob besedi gospodar možgani začeli delovati z vso močjo.
Nathan se je rahlo namrščil in že hotel nekaj reči ko ga je prekinila Amaila.
»Gospod. Se lahko nekaj pogovorim z vami?« Je dejala z odločnim glasom. Čeprav je
bil stavek v smislu vprašanja je bilo očitno, da ne dopušča ugovora in je to zahteva.
Nathana je zabavala zahteva te ženske. Povzdvignil je svojo temno obrv in vanjo zapičil svoj pogled.

»Če tako zahtevate, dekle.«
Amaila se je nerada zavedala, da je zardela. -Vendar zaradi njegovega posmehovanja.
Vilijem je začutil drugačno razpoloženje in držo svoje zaščitnice in se s pogledom zapičil v tistega, ki je to povzročil.
Ko je obrnil glavo iz Amailinega naročja in pogled uperil v mogočno postavo bi skoraj padel na rit.
Oči so se mu široko odprle in osuplo je zajel sapo. Pa to je vendar..
Amaila je začutila močan stisk ročice njenega malega. Zaščitniško ga je objela okoli ramen in pogled še sama zapičila v moškega pred njo.
»Pogovor lahko opraviva tudi tukaj.« Je predlagala.
Nathan je zdolgočaseno prikimal.  Pa vendar..bila je presneto privlačna. To si je nerad priznal. Njen rdeč koder ji je padal na oči in roka mu je trznila, preden jo je ustavil, ko ji ga je hotel postaviti na svoje mesto.
Stražarjema je pomignil, naj odideta in si nato začel ogledovati malčka, ki je povzročil, da sedaj ta privlačna ženska stoji pred njim.
Morda je imel že šest let. Morda leto več ali manj.
Imel je ljubke črne kodrčke, ki so mu nagajivo štrleli iz glavice in sivkaste oči.
Sedaj se je nathan zavedal, da mali oči nima po materi. Imel jih je po očetu. To je pomenilo, da je v mladenkinem življenju že obstajal moški. Nejevolno je opazil, da se je napel. Ljubosumje.

»Moje ime je Amaila Reindeswool in to je moj sin Vilijem.« se je predstavila.
Amaila..

»In sedaj sva tukaj pristala kot vaša sužnja.«
Nathan je prikimal v potrdilo.

»Vendar se je to zgodilo po nesreči! Na potniški ladji so nas zajeli pirati in nas prodali v suženjstvo.« Amaila je umirala od želje, da bi se z malim končno rešila te bede in njemu našla očeta, sama pa bi prišla k svojemu stricu in mu povedala za materin umor in vse druge grozne stvari.
V Nathanu se je začela kopičiti jeza. Isto zgodbo je slišal že takrat na stopnicah in vsak bedak ve, da si ženska izmišljuje.
Le kaj je naredila v Londonu? Je koga umorila? Ali je kradla?
Z poslušanjem te ženske je samo zapravljal čas. Toliko drugih sužnjev mu je že natvezalo vse  mogoče zgodbe, in sedaj ni nič drugače.

»Če mi morda ne verjamete,« je rekla ko je zagledala pomračitev v njegovih očeh,

»se lahko prepričate pri mojemu stricu Brulecerju Reindeswoolu, ki je tako kot vi , tudi sam plantažnik tu nekje.«
Presenetljivo, vendar je Nathan tega človeka poznal osebno. –Bila sta zagrižena nasprotnika, ki sta tekmovala z uspešnostjo svojih plantaž. Prav tako je vedel da je njegov brat v Angliji vojvoda ima dve hčerki.
Vendar ni mogoče, da bi ona lahko bila katera od njiju. Zaboga, katera hčerka same vojvode pa bi odšla na potovanje brez družabnice, ki naj bi varovala njeno »hrabrost«?

»Če ne boste vi vsega zapletali, vam v imenu svojega strica, sicer pa očeta obljubljam bogato denarno nagrado.« Amaila je bila zadovoljna z svojo razlago in velikodušno ponudbo.
Rahlo je pokimala Vilijemu, ki je še vedno široko odprtih oči strmel v možakarja pred seboj. Ubogi..njegova veliko grozeča postava ga je gotovo prestrašila.

»Seveda vam ne verjamem.« Preprosta razlaga in šokantna novica.
Amaila je globoko zajela sapo, Vilijemu predlagala, naj se malo sprehodi med lepimi rožami, nato pa svoje zelene oči usmerila v njegove sive.

»Potem pa mi še boste verjeli.« Mu je zabrusila.
Kakšen tepec. Svoje trdi ne da bi vsaj preveril njene trditve. Kakšen primitivec.
» Življenju sem slišal že veliko laži od svojih podložnikov. Sedaj ni nič drugače. Še vedno vas poslušam le zato, ker sem vas z svojim konjem pahnil v nezavest.« in zato ker ga privlači, si je potihem nerad priznal.
Amaila je opazila kako je srdito še bolj namrščil svojo mimiko in se začela spraševati, kako se mu obraz ni že razpočil.
»Prosim vas, vsaj preverite moje trditve.« Je moledovala.
»Mar se vam nič ne smili vsaj moj otrok, ki mora pri petih letih po cele dneve le delati?«
Nathanu ni bilo všeč, ko mu je pod nos metala to dejstvo. V njem je hotela pridobiti sočutje, in to na račun svojega potomca in tako še sama sebi zagotoviti blaginjo.
»Povejte ženska, ali je moral vaš otrok pri petih letih v Londonu krasti za vas, ali je moral moledovati za denar?«
Amaila je osuplo zajela sapo. Zakaj je ta človek tako zloben?
»Ne! O bog..seveda ne!«
Nathan je videl zgroženost ženske.
Vseeno je še rekel:
»Kaj pa potem? Zakaj ste si prislužili izgnanstvo in nato suženjstvo?
Ste koga umorili?
-ljubimca?
-moža?
-žensko na katero ste bili ljubosumni?
Ali pa ste bili sodelujoči pri kakšni zaroti?
Ali pa ste videli koga moriti?«
Ko je izgovoril svoje do konca je videl, da jo je zadel v živo.
Amaila je ostala brez besed. V očeh so se ji začele nabirate solze.
Gledala je velikega moškega pred sabo, širokih ramen in ozkega pasu, ter neizprosnih sivih oči.
Če ga ne bi začela sovražiti, bi se ji zdel privlačen. Če bi bila sedaj v Londonu bi najbrž padla v afero.
Sedaj pa..Začela ga je sovražiti iz dna duše. Bil je tako neizprosen.
Očitno se mu majhni otroci niso nič smilili. Bilo mu je malo mar. Da, kar naj delajo, si misli, mu bodo prinesli vsaj denar.
»Ne recite, da se vam tukaj godi slabo.« ji je rekel stisnjenih zob.
»Očitno je, da se vam je v Londonu godilo slabo, tukaj pa imate streho nad glavo ter hrano. »
Amaila se je grenko nasmehnila in prhnila.
»Če bi me poslušali, bi vedeli, da je to, kar vi pravite da je zame tukaj blaginja, v primerjavi z Londonom nula. Greznica.
Sem hčerka vojvode.«
Obrnila se je in začela iskati Vilijema. Ta moški ji očitno ne bo pomagal. Očitno bo morala pobegniti.
Rahlo se je obrnila in ga zaničljivo pogledala.
»In vi ste bedak.«
Nathanu je ob sopomenki sebe, trznila čeljust.
Mar ona sploh ve s kom govori? Med ženskami in celo moškimi je sejal nekakšen strah in spoštovanje. In bil je njen gospodar. Lastnik.
Kakšen drug plantažnik bi jo zaradi takšnega nespoštljivega ravnanja dal že prebičati
Ženska pred njim mu je obrnila hrbet in začela iskati svojega sina.
Njeni rdečkasti lasje so valovali za njo in njeni boki so se zapeljivo premikali.
Z hitro hojo je bežala od njega.
Nathan se je mrko nasmehnil.

Amailo je postalo strah. Nekako jo je bilo celo sram. V Londonu so jo vedno učili lepega vedenja in tega se je skoraj vedno držala.
Tukaj pa se je izražala prav nič damsko. Presneto..rekla mu je bedak!
No ja..saj to tudi je, pravzaprav. Neumen kot noč.
Ko je zagledala Vilijema, kako sedi na neki klopci in zamišljeno gleda nekam v daljavo, pa so jo zgrabile močne roke in jo obrnile.
Prestrašeno je zajela sapo, ko je že bila v vklenjena v njegov trd prijem.
Bila je presneto blizu njega. Pravzaprav so njene prsi pritiskale ob njegov trup.
Počasi je z svojimi zelenimi očmi pogledala v njegove sivkaste. Pravzaprav so imele njegove oči pridih modre barve…

Nathan je trdo držal mehko žensko v svojem objemu.
Ta mladenka ga je razjezila kot le kaj. Sedaj pa je gledal v tiste zelenkaste oči, ki so ga popolnoma začarale. Ta ženska je čarovnica. Njeni dolgi rdeči lasje so se v vetru opletali okoli njiju.

»Takoj sedaj me boste izpustili.« Je zahtevala Amaila in prekinila čarobnost.
Nathan se je mrko nasmehnil.
Preveč ga je že razjezila in drezala vanj. V njem je po dolgem času zopet prižgala ogenj…  strast.
Še bolj jo je stisnil in svoje ustnice počasi približal njenim. Njene ustnice so bile tako vabljive. Bile so polne. Polne za njega.
Hitro je svoja usta pritisnil na njena.

Ko je Nathan videla, kako je gledal nekam v njeno brado, in se ji z glavo vedno bolj približal, je osuplo odprla oči.
Ko je nato kar naenkrat svoje ustnice pritisnil na njene ga je zasoplo začela ščipati v ramena. Ko ni odreagiral in je nasilno, skoraj obupano grizljal njene ustnice, ga je začela tolčti po njegovi prazni a trdi betici. Kmalu jo njo bolj bolela roka kot njega buča.
Ko se je naveličal njenih uporov jo je še trdneje prijel, tako da je lahko misli  posvečala le še poljubu.
Uspelo mu je.
Naj je tepec, naj je krut, naj je domišljav..poljub ji je bil kar naenkrat všeč.
Zadnjih nekaj mesecev ji je manjkalo ljubezni. Se bo zadovoljila vsaj z lažno.
Začela se mu je strastno odzivati.
Ko je postalo že zelo vroče, je Nathan prvi odnehal.
Odlepil se je od lepotice in jo pomenljivo pogledal. Amaila ga je le zmedeno gledala in ni morala verjeti, kaj  je ravnokar naredila. Obnašala se je kot največja potrebnica, ki bo naskočila prvega moškega, ne glede na predsodke.
Tistih nekaj neskončnih sekund je bila v rožicah in nato je bilo vse nasilno prekinjeno.
Če vedno nekoliko zmedeno se je hitro obrnila in mu poskušala hitro izginiti pred očmi.
Nato pa so jo zopet zgrabile močne roke.
Kar naenkrat je popadla močna jeza.
»Kaj je spet!« Se je razburila.
Nathan jo je le gledal, se spet začel mrščiti in nič rekel.
Amaila je postala že resnično besna. Sovražila je njegovo mrščenje, In da tako namrščeno gleda vanjo!
Bliskovito je svojo roko iztrgala iz njegove in stekla stran od njega. S tem, ko ji je jasno povedal, da ji nima namena pomagati, nima z njim nobenih opravkov več.
Pograbila je Vilijema, ki je še vedno sedel na klopci, ki pa je sedaj njiju zamišljeno opazoval in se začel mrščiti. Mar se vsi moškega spola tako mrščijo???
Nathana sta pustila za seboj in odšla nazaj proti sedanjemu domu.
Nathan pa je gledal za njima. Gledal je, kako je rdečelaska z hitro hojo hodila do tistih dveh stražarjev, ki sta stražila vhod, in njenega sina Viljema, ki se jo je trudil dohitevati. Svoj vrat je pravokotno nagibal in jo namrščeno gledal. Tako se je velikokrat skoraj prekucnil, dokler ni rdečelaska zavzdihnila in ga dvignila v naročje.
Tej rdečelaski je bilo ime Amiala. Amaila. Amaila..
Nathan je opazil velike črne kolobarje pod njenimi očmi. Le kaj vse je morala pretrpeti?
In kar naenkrat je začutil veliko željo, da bi izvedel s čim si je zaslužila izgnanstvo iz Londona, oziroma suženjstvo.
Prav tako se mu je v njegove nevrone še nekaj vtisnilo.
-Hotel je to žensko.
Še vedno je na svojih ustnicah čutil njene sladke dotike njenih vročih ustnic. Spominjal se je, kako se je mladenka vroče odzivala. Začutil je njeno strast, ki jo je skrivala v sebi.

Naslednjih nekaj dni se je Amaila čisto zaposlila z zadolžitvami na polju. Med prostim časom pa se je pripravljala na bežanje k svojemu stricu. Izvedela je, da ta plantaža meji na plantažo njenega strica.
Nekje si je priskrbela osla, s katerim bi lažje potovala.
Sedaj enkrat.

Bila je sobota in Amaila se je kot sedaj vsak večer umivala. Na odprtem morju se je le z slano vodo in še takrat, ko jih še niso napadli pirati.
In takrat si je tri mesece tako grozno želela kopati v čisti kadi z neslano vodo in z milnico.
In sedaj se ji je želja izpolnila.
Še več. Celo jezero je imela le zase. Še v Londonu  se je umivala le v neki kadi.
V bližini njihovih bivališč je bilo to majhno jezero, kjer si je našla svoj manjši kotiček.
Amaila si je ravno veselo nanašala še več milnice iz njene ljube sivke, ko je zaslišala šum.
Prestrašeno se je globje potopila v vodo. Sicer je imela na sebi neko srajčko, a bila je mokra in skoraj presojna v svetlobi mesečine.
Ko je še enkrat zaslišala šum listja, se je še bolj začela ozirati po grmovju okoli sebe.. Nič.
Kar naenkrat pa se je iz bujnega rastlinja prikazal….on.
Amaila je prestrašeno zakričala.
Bil je tisti ogabnež. Ogabnež, ki bi jo na ladji že skoraj posilil.
Počasi, skoraj leno se ji je ves prikazal iz rastlinja.
Njegove rjave oči so poželjivo prečesale svoj plen. Nato se je zlobno nasmehnil.
Amaila je začela prestrašeno glasno dihati in hitro bežati od njega, ki se je že prebijal čez vodo.
Nagonsko se je začela odmikati od njega z hojo v vodi in bila je vedno globje nato pa se je odločila in pospešeno poskušala plavati.
Že res, da je malce znala plavati, a ne profesionalno. Ob njenih poskusih plavanja se je pirat veselo režal.
Ko se ji je že bližje približal, se je le stegnil in jo zagrabil za noge.  Amaila je spet predirno zakričala ob njegovem grobem stisku na njeno nežno kožo.
Začela je divje brcati.
»Hej, mala. Ti mala kurba. Si res mislila, da se me boš lahko znebila?. Dokončati morava še tisto, česar še nisva, se spolniš?«
Veselo in poželjivo se je zahahljal.
»Izpustite me!« Mu je zakričala naravnost v uho, da se je rahlo zdrsnil.
»Takoj!!« Je zarjovela. V Londonu je bila vajena ukazovanja in tukaj je za spremembo niso ubogali. To ji je presedalo.
»Kar misli si. Hahaha. Ko so te prodali me je v ledjih skoraj pobralo. Svoje potrebe bom zadovoljil. Takoj. Zdaj.«
Začel jo je vlačiti nazaj proti »obali« in ji sproti začel trgati njeno še tako borno srajčko.
Amaili je razbijalo v glavi. Pa ne tako, no! Kdo bi si mislil, da bo hčerka vojvode končala tako? Da bo svojo nedožnost izgubila z nekim gnusnim piratom? Če bi že morala izgubiti nedolžnost, bi se predala vsaj postavnemu moškemu.
Besno je kričala in brcala , kot je le zmogla. Ščipala je, grizla, on pa jo je le klofnil nazaj na lice.
Amaila je z hrbtom in glavo zadela na trdna tla iz peska.
On pa je skoraj padel nanjo.
Iz sebe je spuščala vse možne krike in brce.
Ko je z užitkom začel gnesti njene prsi bi jo skoraj pobralo. In takrat je začutila, kako je začela jokati.
Kričala, brcala, ščipala, grizla in jokala je.
Nato pa, ni se več spolnila koliko časa je preteklo, se je vse teža na njej odstranila neznano kam. Sled za njo, je bil le še nemočen krik.
Še preden se je Amaila zavedala, je nastala tišina. Rahlo zmedena se je z glavo dvignila, svoje noge potegnila zaščitniško k sebi, nato pa je okoli sebe začela iskati tisto barabo.
Ko je glavo močno obrnila na svojo desno, je glasno zakričala.
Nemalo stran od nje je ležalo truplo. Bil je tisti, ki bi jo skoraj posilil, s prerezanim vratom.
Panično se je začela kobacati proti vodi. Pogled je kot začarana pasila na truplu. Takšno rano je že videla. Ne..pravzaprav jih je videla že več. Tudi na ladji.
Vendar to truplo ni bilo vse.
Kobacala se je še zaradi neke nevarnosti.
O, da.     Morilca.
Ko je zagledala moškega, ki je v rokah držal krvavo mačeto in jo besno gledal, ni nehala kričati.
Nato pa je moški, kot da šele sedaj razume, sunkovito zagnal mačeto neznano kam in se ji začel približevati.
Ko se jo je dotaknil z krvavimi rokami, se je hitro iztrgala iz njegovega prijema in še bolj začela kričati.
»Nehaj, prekleto ženska. Jaz sem.«
Ko je Amaila prepoznala njegov glas je sunkovito utihnila. Bil je Nathan.
Še vedno pretresena Amaila je bedno buljila v njega in ..in..ni imela pojma kaj naj naredi.
Le stal je tam..videlo se je, da je prekleto besen, in to na njo.
Pesti je močno stiskal, prav tako brado. Trzala mu je čeljust in žila na sredi čela.
Svoje sive oči je besno uperjal vanjo.
Amaila ni mogla več gledati njegovega mrščenja in svoje oči je uperila drugam.
In kot prikladno je pogledala na truplo.
Ko je opazila, da se na mrličevem vratu že zbirajo mrčes, bi jo skoraj pobralo.
V želodcu se ji je na pol dvignilo in spet je bruhnila v jok.
Vsega tega resnično ni mogla.
Koliko mrličev bo morala še videti? Oh, ne.-Morda nebo imela sreče in bo kar sama preizkusila to vlogo.
Nathan se ji je sedaj počasi približal in jo nežno prijel za roko.
Hitro ji je čez rame nežno poveznil neko ogrinjalo. Videl je, kako je drhtela.
No, skozi njeno mokro srajčko je opazil tudi napete bradavičke.
Zaščitniško jo je spravil v svoj objem in jo odvedel do svojega konja.
Ta večer je zopet šel s konjem na sprehod. Pod je vodila tudi mimo tega jezera.
In takrat je zaslišal kričanje. Ko se je približal temu izvoru, bi ga skoraj kap
Zagledal je pohotnega možakarja ki je grabil po prsih neke ženske.
Ko pa je zagledal dobro znane sicer mokre, a rdeče lase, mu je počil film.
Izvlekel je svojo mačeto, tistega ogabneža vrgel stran od Amaile, ki je hlipala, in mu prerezal vrat.
Nathan je Amailo na konju pogreznil v svoje naročje in odjahala sta.
Amaila ni vedela, zakaj dovoli temu moškemu, da jo »vodi«. Navsezadnje ji ni verjel, oziroma se je celo norčeval iz nje, ko jo na glas ugibal, kaj nezakonitega je v Londonu naredila.
Vendar..Amaila je zavzdihnila je. Pogrešala je zaščitenost. In ta moški, ob katerega se je sedaj stiskala, je bil zelo..zelo prikladen za zaščito. Ob njemu se je trenutno počutila zelo varno.
Sicer jo je posedovalno držal okoli pasu a ji za to trenutno ni bilo mar. Če dobro pomisli, bi bila sedaj že gotovo posiljena, če on ne bi posredoval.
Čez nekaj časa se je Amaila zavedala, da moški konja ni usmeril k njenemu sedanjemu domu. Jezdila sta v notranjost gozda.

»Hej, prekleto, kam me peljete.« je zmedeno vprašala in ga nato uščipnila, ko ji ni odgovoril.
Ko ji še vedno ni odgovoril, pa se je sprostila. Sam gotovo najbolje ve, kako in kaj. Saj jo je rešil pred tisto barabo! Se pravi bo tudi sedaj poskrbel, da se ji nič ne bo zgodilo.
Amaila se je še bolj naslonila na njegove prsi, ki so oddajale mogočno toploto, in z nasmeškom na ustnicah potonila v spanec. Njene sanje so zavrtele prizor, kako jo je ta moški poljubil.
Nathan je opazil, da je mladenka v njegovem naročju zaspala naslonjena na njega.
Spraševal se je, če jo še vedno zebe, a ko je opazil njen nasmešek, je te misli odgnal.
V njegovem naročju je bila tako mehka in voljna. Spraševal se je, zakaj mu tako zaupa.
Čez nekaj časa sta prispela do njegove koče. Sem je Nathan zahajal za sprostitev in stran od vrveža. Včasih pa je sem zadnjih pet let pripeljal tudi kurbe.
Nathan ni vedel, zakaj je pravzaprav to žensko pripeljal sem. Ko jo je zagledal pod tistim ostudnežem, in kasneje, kako je bila psihično uničena, ko je bil sicer že mrtev.-Takrat se je v njemu prebudil nagon usmiljenja. –ni je mogel kar pustiti tam v njihovih barakah.
Hotel je, da vsaj eno noč preživi v razkošju.
Dvignil jo je iz konja in jo v svojem naročju neprebujeno odnesel v kočo.
Vstopil je v notranjost, jo odnesel na veliko posteljo, nato pa začel prižigati kamin.
Ko jo je pogledal, pa je zagledal problem.-bila je oblečena v mokro srajčko.
Nekaj trenutkov je pomišljal, nato pa odšel k postelji.
Odstranil je ogrinjalo, ki ji ga je dal. Nato pa je zajel sapo. -Bila je tako lepa. Njena mlečna koža se je svetlikala in mokra srajčka je kazala skoraj vse, ter njeni že skoraj posušeni lasje so padali na blazino
Napel se je, in si govoril, da ji ne bo naredil sile. Žensko si je vedno vzel le, če ga je sama hotela.
Z stisnjenimi ustnicami je začel odpenjati gumbke, ko so ji zatrepetale njene dolge črne trepalnice.
V trenutku so ga gledale široko odprto zelene oči.
Ko je Amaila zagledala Nathana, kako se je namrščeno a vseeno z poželenjem v očeh sklanjal nadnjo, je bila zmedena.
Ko pa  je pogledala navzdol na svoje telo, je postala prestrašena.
Nato pa jezna.
»Kaj za!..« Je zasikala jezno in se sunkovito hitro pokrila z rjuho, ki je ležala na postelji.
Nato pa se je šele zavedala, kje je. Bila je v ljubki koči. Lahko bi rekli, da razkošni.
Svoje vprašujoče oči je poslala moškemu nad njo.
»Pripeljal sem te v svojo kočo. Tukaj boš preživela noč, dokler si ne opomoreš od šoka.«
Šepetal je. Govoril je tiho in pomirjajoče. Pa vendar se je mrščil ter nezavedno stiskal pesti.
Amialo je pomiril njegov ton. Prav. Rahlo mu je pokimala. Za Vilijema bo že poskrbela Dacris-ji je govoril pomirjajoč ton v njeni glavi.
»Jaz sedaj grem in se bom vrnil zjutraj.« Ji je rekel in se začel odpravljati proti vratom.
»In tisto srajčko si sleči. Mokra je.« In je že prijel za kljuko.
»Počakaj.« Mu je otopelo zaklicala Amaila. Ni vedela, kaj jo je pripeljalo do tega. Počakaj.
Vstala je iz postelje in segla po gumbih.
Nathan je obstal kot kip.
Amiala se je rahlo nasmehnila-še pred kratkim, ko jo je tisti ostudnež skoraj posili, je pomislila, da bi se rade volje predala nekomu z vsaj lepo postavo, kot tisti grdobi.
Zadnje čase ji ves čas grozi odvzem nedolžnosti. Bo to naredila vsaj prostovoljno. V Londonu pa že tako in tako mislijo, da je šla v posteljo z tistim markizom….morilcem.
Tukaj pa je še tisti poljub. Še cele dneve je nato o tistem poljubu razmišlajala..
Odpela je še zadnji gumb, da je srajčka zdrsnila po njenih nogah na tla.
Sedaj je bila popolnoma gola pred moškim, ki jo je gledal z tistimi sivimi poželji-
vimi očmi.
Nathan je bil silovito presenečen. Rahlo je zajel sapo, ko je pred seboj videl golo žensko. Imela je zelo drobno postavo, in zdela se je tako mlečno krhka.
Njeni rdeči kodri so ji padali na dojke, da so ju zakrili.
Kaj za..?
Ni je pustil predolgo čakati na samem. Skoraj v trenutku je bil že pri njej in jo se si previdno nespodobno približal.
Nato pa si je vzel njena usta. Svoje ustnice je pritisnil na njene sladko mehke.
Vseeno pa je bil Nathan malce razočaran. To kar se je dogajalo, je bilo skoraj prelahko. Mislil je, da se bo še kar nekaj časa  odvračala od njegovega »osvajanja«. Pravzaprav ga še začel ni…
Pa vendar bo njeno prenaglost izkoristil. Kar mu ponuja si bo z veseljem vzel.
Pravzaprav ona ni prav nič drugačna, kot druge ženske. Prav tako se mu ponuja, kot nekaj drugih, ki so zato mislile, da bodo imele od tega korist. Na primer svobodo. Vendar ne. Dokler se jih ni naveličal jih je razvajal z čipkami in morda dragimi kamni. Ko pa se jih je naveličal, jih je prepustil samim sebi. Tepke so mislile, da jih bo oženil ali pa jim ponudil svobodo.
Amaila ni nič drugačna.
Pravzaprav je bil zaradi tega za trenutek razočaran.
Amaila je čutila, kako se je moški ob njej za trenutek namrščil, nato pa se spet posvetil poljubljanju.
Ni točno vedela kaj jo to noč čaka, saj ji mama tega ni nikoli razložila.
Vse bo prepustila njemu.
Kmalu je začutila njegove roke povsod na sebi. Imel je takoo velike dlani. In tako močne roke. Povsod kjer se jo je dotaknil, je na svoji koži začutila mravljince.
Amaila ga je sprva le objemala, nato pa se je zavedala, da je le ona gola in tako je začela odpenjati njegovo srajco.
Pamet in spodobnost sta v njeni glavi na ves glas vpili, da se obnaša kot prava kurba, ki jih je včasih prezirala.-Vendar je te misli hitro odgnala.
Nathan je Amailo prevrnil na posteljo in se ji pridružil. Ko se jo je dotikal na določenih mestih, jo je vzburjal.
Kmalu sta bila že oba gola. Na sebi je imel le verižico z obeskom v obliki srčka.
Ko  je Amaila zagledala njegov vzburjen ud, je presenečeno zajela sapo in hitro odmaknila pogled.
Nathan je gledal žensko ob sebi, ki je zardela kot kuhan paradižnik ob pogledu na njegovo vzburjenost. Obnašala se je kot največja devica, ki še nikoli ni občevala.
Rahlo je prhnil. Pa ja..tako neizkušena, da ima ob sebi že majhnega froca.
Prijel je njeno roko, ko je še vedno gledala stran in jo položil na svoj ud. Ko Amiala ni vedela, česa se dotika je pogledala, in ko ji je postalo jasno ga je v šoku močno stisnila in zacvilila.
Nathan pa je zastokal.
Sedaj je čas.
Razširil ji je noge, se nagnil nadnjo in vstopil vanjo.
Sedaj se je že tresel od poželenja. Bila je tako ozka.  Nato pa je potisnil.
Amaial je ležala pod njemu in ga gledala ter dovolila, da počne kar hoče.
Rahlo ji je bilo neprijetno, kar naenkrat pa je začutila silovito bolečino.
Malo od presenečenja in  veliko od bolečine je zakričala.
Začela se je zvijati pod njim, se odmikati njegovemu udu, a s tem ga je le še bolj potisnila vase.
Začutila je, kako je moški nad njo otrpnil in izustil nekaj podobno temu: prekleto , v nekaj trenutkih  pa se je začel premikati nad njo. A zdelo se ji je, da je vseeno bolj pazljiv.
Kmalu je bolečina ponehala in tudi Amaila je postala ravzneta.
Bilo je tako lepo in vznemirljivo čutiti tega moškega nad seboj. Amaila ga je z strastjo objemala okoli njegovih širokih ram.
Kmalu sta oba skupaj dosegla višave.
Utrujeno sta oba popadala na posteljo in glasno dihala, kot bi pretekla maraton.
Amaila se je stisnila k njemu v njegov objem in zaprla oči, zopet z nasmeškom na ustnicah.
Nathan jo je objel.
Nato pa je k njemu butnilo spoznanje z vso silo, ki ga je v prejšnih trenutkih odmislil.
»Hej..« Jo je rahlo skušal prebuditi.
Amiali so zatrepetala trepalnice, nato pa je rahlo odprla oči.
»Bila si devica« je zašepetal.
Nekaj časa j e bila tišina, nato pa je Amaila pomignila z rameni, kot da je vseeno. Spet je nastala tišina, le ogenj v kaminu je še vedno rahlo spuščal rešketanje.
Nathan se je namrščil. Mala sploh ne vidi pomena teh besed.
»Čigav je otrok« je zahteval odgovor od nje. To je bilo res vprašanje.
Amaila je za trenutek otrpnila, nato pa se je sprostila. Moški že ni moral vedeti, da Vilijem biološko ni njen. Tega ni nikomur povedala, seveda.
»Moj, čigav pa. Seveda je moj otrok. Moj sin.« Je zazehala, nato pa v trenutku potonila v spanec.
Nathan se je mrko nasmehnil. Njegova mala čarovnica ni najbolj pametna.
Bila je tako nedolžna. Ko je takrat dojel, da je še devica, bi ga skoraj pobralo. Tresel se je od poželenja in je ni hotel izpustit iz rok. Vzel si jo je.
In še si jo bo.
Prišel pa bo tudi do dna njenim lažem.
»Danes se dobiva pri jezeru. Ob sončnem zahodu.« Ji je rekel. Amaila mu je zardelo pokimala, nato pa skočila iz konja in hitro odšla do koč, ter upala, da nihče ne bo opazil njenega prihoda. Upala je, da je Vilijem  ves čas spal in ni čakal na njen prihod..
Nathan je gledal za žensko, ki je odhajala od njega. Bila je oblečena v njegovo ogrinjalo, ter njeni rdeči lasje so se razpuščeno gibali  v vetru.  Njeni boki so se nevede izzivalno gibali, in Nathan je v ledjih zopet začutil vročino.
Rahlo se je namrščil, ko je pomislil, koliko je Amaila izpostavljena pred drugimi moškimi, ki je gotovo niso prezrli.
Minil je dan, in Amaila se je ob sončnem zahodu zopet odpravila proti jezeru. Tam jo je že čakal, ves božanski in sijoč. Ko jo je zagledal, se ji je samovšečno nasmehnil.
Govorila sta bolj malo. Le o čem se pa naj? Vedela je, da ji ne verjame, da je bila hčerka vojvode. On pa tudi ni kaj dosti govoril o sebi.
Na nek način se je sedaj Amaila  počutila kot pocestnica. Vedno so jo učili, da se mora prej poročiti, in da mora paziti pri izbiri moža.
Pa vendar…Amaila se je počutila prekrasno v objemu tega moškega. Dajal ji je mesne užitke, prav tako pa še neko psihično podporo. Ko jo je ponoči posedovalno držal v objemu, se je počutila varno, in to ji je dajalo občutek, da na tem svetu ni ostala sama in odgovorna za vse.
Skupne noči sta preživela še potem naslednji dan, nato še en in še in še.
Neko noč, ko sta opravila svoj obred, sta tako kot ponavadi ležala skupaj v objemu.
»Imaš kakšno žensko?« Ga je nekega dne vprašala. To vprašanje je v njene možgane priletelo kot strela z jasnega. O bog…
Kaj, če ima ta moški, ženo, ki ga ljubi, otroke..
Kaj če jih on vara. In je to povzročila ona?!
Ob tem ji je postalo slabo.
»Ti si moja ženska.« Ji je preprosto odgovoril.
Amaila se je skoraj stopila ob njegovem medenem glasu.
Rahlo je odkimala z glavo.
»Ne mislim tega..Imaš ženo? Ali zaročenko?«
»Ne.« Je odrezavo odgovoril.
»Žena je pred petimi leti umrla.«
In s tem je bil pogovor o tem temi zaključen. Amaila je začela masirati njegova napeta ramena.
Imel je ženo. In očitno je, da jo je ljubil..je žalostno pomislila Amaila.
In ob teh mislih se je Amiala zavedala, da temu moškemu pomeni samo meseni užitek. Njegovo srce je pripadalo drugi, pa čeprav mrtvi.
Pa vendar se je ona vedno bolj zaljubljala v njega.
Svoj odhod, ki ga je načrtovala k svojemu stricu, pobeg, je vedno bolj odlašala. Vse je bilo že pripravljeno. Vendar ni morala zapustiti tega moškega.
Zaljubljala se je. In to v njega. V tega možakarja, ki ga je sprva zaničevala, ker je bil tako neizprosen. Nato pa se  mu je kar predala.
Minilo je še nekaj noči, in Amiala je vsak dan, vsak dan ko je e sijalo sonce, komaj čakala na noč. Komaj je čakala na njegove dotike in poljube.
Presneto. Res je začela ljubiti tega moškega.
Vendar on ni nje.
Nathan je sedel na naslonjaču in srkal konjak. Zrl je v plamene, ki so se gnetli v kaminu ter dajali toploto. Še nekaj minut, in odpravil se bo k svoji ljubimki.
Mislil je, da ko se je bo enkrat nasitil, da se je bo za zmeraj. Vendar je bilo ravno obratno. Še bolj si jo je želel.
Mala čarovnica ga je resnično začarala. Podnevi je hrepenel po njenih rdečih laseh, po njeni mlečni koži, zelenih oči ter gostih trepalnic. Hrepenel je, da se ga z nežnostjo dotika in si jo on vzame.
Ob svojih mislih se je Nathan namrščil. Ta rdečelaska ga je preveč začarala.
V teh petih letih si nikoli ni dovolil, da bi se navezal na kakšno od svojih ljubimk. Ona pa mu je postajala vedno bolj tudi psihično všeč.
Videl je, kako je včasih z ljubeznijo v očeh govorila o svojem tako imenovanem sinu. Pa vendar je Nathan vedel, da ona ni njegova biološka mati. Ko se jo je prvič dotaknil, je bila še devica.
Vendar ga to niti ni več zanimalo. Le zadovoljno se je počutil ob tej misli, da se jo je edini dotaknil.
Ni še vedel, kaj naj z njo naredi, vedel pa je, da bo do sedaj še užival. Saj je bila le ženska, ki se mu je prostovoljno in hitro predala. Kot kurba, pa čeprav še vedno nedolžna.
Nathan je pogledal na uro, nato pa vstal iz naslonjača in se odpravil proti konjušnici.
Amaila je poljubila Vilijema na lice za lahko noč, nato pa se izmuznila skozi vrata.
»Kam greš?« Jo je vprašala Dacris, ki je z prekrižanimi rokami bila naslonjena na steno.
Amiala je otrpnila.
»Ah, saj vem. Uživaj.« ji je še rekla, in ji pomežiknila.
Nato je ženska odšla v notranjost koče, ter pustila Amaili prosto pot. Amaila je vedela, da se je tudi Dacris včasih izmuznila iz hiše, in noč preživela ob nekem velikem črncu.
Amaila je hitro odšla proti jezeru, kjer jo je že čakal nathan. Rahlo se ji je nasmehnil, jo zgrabil okoli pasu in jo posadil v svoje naročje.
Amailo so spreleteli mravljici, ko jo je začel božati po trebuhu in dojkah. Zastokala je, ko ji je začel šepetati lepe besede.
Ko sta prišla do koče sta bila že oba vzburjena. Postelja pa je naredila svoje.
Ko sta oba zadihana obležala na postelji, se je Amiala kot vedno stisnila ob njega, on pa jo je posedovalno objel.
Z svojimi prsti je začel razčesavati njene rdeče lase. »Obožujem jih.« Ji je zašepetal.
Amaila je povzdvignila obrvi.
»Tvoje lase, namreč.«
Amiala se je zahihitala.
»Jaz pa tvoje oči. Pravzaprav vse na tebi.« Mu je rekla. »In rada imam, da me držiš v objemu. Všeč mi je občutek.« Je prav tako zašepetala.
Meni tudi..je pomislil Nathan.
»Povej kaj o sebi.« Je zahteval od nje. Zanimala ga je njena preteklost.
Amaila se je namrščila. Odkimala je.
»Ne bom ti več govorila o svoji preteklosti.« Sam je že dokazal, da ji ne verjame.
»Lahko pa ti povem o svoji prihodnosti.« Mu je rekla.
Nathan  je povzdvignil obrvi. Me pa res zanima.
Amial se je še bolj privila ob njega. Če se je ona v njega zaljubljala, je morda on čutil vsaj naklonjenost do nje. Morda pa ji le ne bo odrekel svobode.
»Vem, da se bom osvobodila tega suženjstva.« mu je povedala.
»In to prosim tebe, kot svojega ljubimca, da me osvobodiš tega. Daj mi prostost. Kako naj ptica leti, ko pa ima zavezana krila?«
Nathan se je napel. In tako se je končalo. Tukaj se pokaže druga plat te ženske.-Izkoriščanje.
»Ptica ima zavezana krila, če si tega zasluži. Nekaj si morala narediti, Amaila.« Ji je razločil kot učitelj učencu.
»Si bila nekoč kradljivka? Ali morilka? Če bi ti vrnil svobodo, bi bil nepravičen do nekoga, ki si mu povzročila gorje.«  Nathan se je zavedal, da ji svobode ne bo vrnil tudi zaradi svoje blaginje. Dejstvo je, da dokler bo pod njegovim suženjstvom, bo tudi v njegovi postelji. Temu se ni hotel odpovedati.
Vseeno pa je postal rahlo potrt. Ni bilo več pravljice. Sedaj se je pokazalo, zakaj je v njegovi postelji-Zaradi svoje svobode.
Amialo so njegove besede zbodle naravnost v srce. Po licu ji je zdrsela solza.
Očitno tudi naklonjenosti ni čutil. Hotel je le njen telo..meso.
Nastala je tišina.
Nato pa se je Amaila obrnila k njemu in ga poljubila.
Poljub je vodil do še nekaj več.
Ko se je Nathan premikal nad njo, je za trenutek videl solzo, ki je zdrsela po njenem licu. To je hitro odmislil.
Amila je čutila in gledala moškega, ki je prav ta trenutek strastno fizično ljubil.
Za nocojšne še enkratno ljubljenje, je dala sama pobudo.
Kajti vedela je, da je to zadnjič.
»Pa zakaj morava oditi?« Je nergal Vilijem. Sonce še vzšlo ni, njega pa je mama kar zbudila in mu rekla, naj gre za njo.
»Ko bova zunaj ti bom razložila. Bodi prosim tiho, bodi nem tako kot pred nekaj tedni.  Prosim.« Je moledovala Amaila.
Malega ni morala kar v spanju odnesti, ker je bil pretežak. Sedaj pa  mora mali sodelovati.
Ko jo je Vilijem ubogal in odšel za njo, je kasneje Amiala zaprla vrata, še pred tem pa ujela pogled na Dacris, ki je mirno spala z hrbtom obrnjena proti njej.
»Veš kaj?« Ji je zašepetal, ko sta hodila proti gostemu visokemu rastlinju.
»Ne, kaj.«
»Kar počneva, se mi zdi presneto neumno.« Je Vilijem filozofiral in med tem imel dvignjen prst kot pravi filozof.
»V naravi je, da človek spi, dokler se ne zdani. Razen če ima pravi razlog, seveda, vendar ga tukaj ni. Seveda. Pa še nekaj ti moram povedati.«
Vilijem ni ničesar razumel.
»Se spomniš, ko sem ti rekla, do bova odšla k mojemu stricu?« Mu je rekla.
»To je razlog. Seveda.« Ga je poučila.
Hodila sta med drevesi, in Amaila je napenjala oči, da bi zagledala osedlanega konja z prtljago. Sprva je sicer imela namen osla, vendar je nek dan rešila hčerko nekega malce premožnejšega sužnja, izpod mlina, in ji je dal za hvaležnost konja.
Mali je še vedno postavljal vprašanja, in ona odgovore. Bil je malce žalosten, saj se je navezal na fantke svojih let.
»Našel boš nove prijatelje.« Mu je prigovarjala.
In tako naprej.
Čez nekaj trenutkov sta prispela do rjavega žrebca.
Amiala je Vilijema dvignila na konja, ko je nekaj zarešketalo. Vilijem pa je rahlo zacvilil.
Amiala  je pogledal do izvora zvoka in se namrščila.
Vilijemu je padel obesek. Počepnila je in se namrščila.
Pobrala ga je, in okarala Vilijema.
»Vilijem, bolj pazi na to verižico. Bila je last tvoje prave matere, in to je tvoj edini materialni spomin nanjo.«
Pogledala je verižico na svoji dlani.
»Tvoja mati, te je želela pripeljati k tvojemu očetu in…….«
-Nato pa je sunkovito zajela sapo.
Zlata verižica, na njeni dlani, je imela zlat obesek. Obesek v obliki srca. ..
Vilijem jo je nepotrpežljivo gledal.
»In…?«
Amiala ga je hitro pogledala.
»Vilijem, kako je bilo tvojemu očetu ime?« Je razburjeno vprašala.
Vilijem je rahlo ukrivil ustnice.
»Mama nekdanja je vedno omenjala ime Nathan.«
Amaila je globoko zajela sapo.
Prvič je bolj pozorno pogledala obesek. Vgrarirano je bilo ime..Nathan.
Kolena so se ji zašibila.
Isti obesek je imel tudi moški, v katerega se je zaljubljala. Le, da na njem ni bilo tega imena. Ni vedela točno, katero ime, vedela pa je, da ne njegovo. Gotovo je bilo ime Lilija.
Amaila za dolgi trenutek ni več vedela, kaj naj naredi.
Dragi Nathan!

Prosim, ne čudi se, ker sta namesto mene prišla Vilijem in Dacris.
Danes zjutraj sem prišla do nekega spoznanja.-Spominjam se, da imaš okoli svojega vratu vedno obešeno verižico z obeskom v obliki zlatega srčka.
-Tudi mali Vilijem jo ima. Le, da je na njegovem obesku vgrarirano tvoje ime. Predpostavljam, da je na tvojem obesku ime Lilija.
Jaz nisem resnična biološka mati Vilijema.
Njegovo pravo mati so pred tremi meseci na potovanju ubili z sabljo. Bila je prebodena. Ko je bila še živa, sem izvedela, da je napotena k očetu svojega otroka. Več nisem izvedela, le da je pred tem živela v Londonu. Vilijem tudi noče povedati kaj več. Za zdaj.
Dejstvo je, da si ti oče Vilijema. Tudi sam si povedal, da ti je žena pred dobrimi petimi leti umrla. Ne poznam okoliščin, vendar je očitno preživela.
Ko je Lilija pred nekaj meseci resnično umrla, sem si obljubila, da bom malega pripeljala k njegovemu biološkemu očetu, tako kot bi želela Lilija.
Sedaj sem to izpolnila. Želim, da Vilijema vzameš za svojega sina, kar tudi je.
Gotovo si presenečen, vendar tako je.
Mali ima materino verižico okoli svojega vratu.

Z Bogom.
Amila

Ko je Nathan prebral napisano, je še nekaj minut buljil v papir.
Ni moral verjeti svojim očem. To pismo mu bo življenje obrnilo na glavo.
Nejeverno je pogledal fantka, ki naj bi bil njegov otrok, njegov sin, in  mlado črnko, ki ga je zaskrbljeno gledala.
Kot sedaj vsak večer je čakal Amialo, a namesto nje, sta k njemu prišla k njemu črnka in prestrašen fantek. Videlo se je, da je pretočil solze-imel je rdeče oči.
Črnka mu je le predala to pismo, ki ga sedaj drži v rokah, nato pa je bilo nekaj minut ubijalske tišine.
Nathan se je namrščil. –Kje je Amila?
»No? Kaj piše notri?« Je zahtevala odgovor mlada črnka.
Nathan jo je pogledal.
»Vam Amila ni povedala, ženska?«
Črnka je ob vprašanju odkimala z glavo.
»Ne. Prosila me je le, naj z Vilijem odnesem to pismo tistemu, ki bo na konju čakal tukaj, ob jezeru. Govorila je še nekaj, a je zaradi njenega jokanja nisem morala razumeti.
Nato pa se je šla na samo pogovoriti z Vilijem.
Iz Vilijemovega odziva je bilo razbrati, da bo ženska odšla. In je res.«
Nathan je zajel sapo.
Nato je pogledal fantka.
Ni podedoval Lilijenih zlatih las, vendar njegove temne. Prav tako tudi njegove sive oči.
Bilo je toliko vsega. Ko ni vedel resnice, je bila njegova žena še vedno živa. Sedaj ko pa ve resnico, je njegova žena mrtva. Sedaj je resnično vdovec.
In tako tudi..Kam je odšla Amiala? Zakaj je črnka rekla, da je bila objokana?
In kje za boga sta se Amaila in Lilija spoznali?
Amiala je vendar priplula v izgnanstvu. Za Lilijo pa je povedala, da je umrla pred tremi meseci. Torej je umrla na morju. Torej sta bili skupaj. Vendar..
Namrščil se je, in odgnal te misli.
Pa vendar je pravkar spet izvedel, da je postal vdov.
Ni več vedel, kaj naj si misli. Kakšna čustva ga naj prevzamejo.
In za boga, je bilo vse to sploh res?
Ah, seveda, saj nihče ni vedel za ti dve verižici!
Nathan je sedaj svojega sina dvignil na konja, še sam splezal nanj, nato pa pogledal črnko.
»Kam je odšla Amaila?« Je zahteval odgovor.

»..in tako sem pred tremi dnevi pobegnila, da sem sedaj tukaj pri tebi.«  Mu je Amaila končno povedala do konca.
Še bolj se je pogreznila s hrbtom v mehek naslanjač in srknila topel čaj.
Njen stric je osuplo in zamišljeno gledal v plamene v kaminu.
Pravkar je izvedel, da je bila žena njegovega brata kruto umorjena od roke Amailenega zaročenca!
Za smrt vojvodinje je že vedel prej, ko mu je obupano pismo poslal vojovoda.
In kaj je morala njegova uboga nečakinja preživeti!-Suženjstvo!! In to pri njegovem poslovnem nasprotniku…
»Povej mi..« Je rekel.. »Pokaži mi ogrlico, ki ti jo je predala. Ogrlico, ki je vse to povzročila.«
Amaila ga je pogledala z svojimi bistrimi zelenimi očmi.
Odložila je skodelico čaja na mizico, nato pa z rokami segla k svojim prsim.
Stric jo je vprašujoče pogledal.
Amaila je z rokami zatipala notranji žepek, ki si ga je zašila, nato pa začutila škatlico, v kateri je bila ogrlica.
Na plano je potegnila škatlico. Bila je kraljevsko rdeče barve iz blaga.
Obrnila je zlato ročko in škatlica se je odprla.
Zagledala jo je.
Ležala je na temnem blagu kot noč. –Njen rob je bil okrašen z prozornimi diamanti,
na sredi, kjer pa bi se ogrlica zatekla v dekolte, pa je ležal
temno moder diamant.
Ob pogledu na njo ji je jemalo dih.
Tudi njen stric je zavzdihnil ob pogledu nanjo.
Amiala je škatlico zaprla nazaj in mu jo ponudila.
»Izvoli. Za nekaj časa ti jo predajam. V tvoje varstvo.«
Stric je že odprl usta, da bi ugovarjal, ko je le pokimal.
»Da. Tvoji materi sem obljubil, da ji bom vedno na voljo, če bo potrebovala pomoč. Mojo obljubo si podedovala po mami.«
Škatlico je vzel v svoje roke.
»Povej mi, kakšne načrte imaš sedaj?« Jo je radovedno vprašal. Gledal je svojo nečakinjo in videl, da je majhna kot trlica. Bila je strahovito suha, pa čeprav še vedno polna oblin. Videl je njene črne kolobarje, ki so gospodovali pod njenimi zelenimi očmi.
Amaial se je namrščila, da bi odgnala misli na Vilijema in Nathana.
»Sedaj, ko je ogrlica na varnem pri tebi, sem se imela namen vrniti v London in obračunati z markizom, s katerim so me zaročili.«
Zelene oči starejšega strica se so rahlo razprle.
Prhnil je.
»Če se vrneš v London, te bo morilec hotel takoj ubiti. Vse plemstvo v Londonu ve, da veš nekaj o umoru vojvodinje. Zakaj bi sicer na noč njenega umora neznano kam izginila?«
Je rekel.
»Torej se tudi morilec zaveda, da mu preti nevarnost. Čeprav je pa res, da misli, da ga nisi prepoznala.«
Zavzdihnil je.
»Vse to, kar se dogaja, je za tvojo mlado in krhko dušo preveč. Ubogi otrok.«
Kar naenkrat se je zgrozil.
»In pirati!! Škandal! Vse je treba postreliti! Uboga moja nečakinja.
Spremil te bom v London in ostal, dokler ne bo morilec obešen.«
Amiala si je oddahnila. Upala je na to. Ni vedela, kaj bi naredila, če bi morala zopet sama tri mesece pluti na morju in biti v strahu pred pirati.
Vedela je, da ima njen stric svoje ladje in odlično posadko, da tovor obranijo pred pirati.
»Takoj, ko bomo pripravili vse potrebno, odplujemo.« Je slovesno naznanil njen stric.
Poklical je svojega zvestega butlerja, da je začel obveščati služabnike.
Amiala pa je dvignila brado visoko v zrak in se začela posvečati prihodnosti.
Vilijema in Nathana je morala pozabiti.
Nathan je prečesal vso svojo plantažo, a ni bilo sledu za Amialo. Prekleto.
Tri dni je že ni bilo. Iskal jo je sam, iskali so jo njegovi možje. Nič.
Njegov razkrit sin mu ni bil v pomoč pri iskanju njegove ljubimke. Mali je večino časa jokal. Ni vedel kaj naj naredi.
Postajal je vedno bolj mrk.
Navadil se je na njene nežnosti, njene krike strasti in njene ljubeznive besede. To vse mu je postalo samoumevno. Zdaj pa je izginila.
Pobegnila je.
Ko je izvedel, da je pobegnila od njega in Vilijema pustila samega, je začutil neko žalost.
Sedaj pa čuti le še bes.
Bil je besen. Besen kot še nikoli. Lisica ga je zapeljala, nato pa pobegnila. Da bi opravičila svoje dejanje pa mu je napisala pismo in njegovo pozornost hotela preusmeriti v dejstvo, da je njegova žena umrla šele pred kratkim, ter za seboj pustila njegovega sina.
Niti ene besede o svojem odhodu ni napisala. Niti ni omenila njiju.
Drugič v življenju se mu je izmuznilo nekaj, kar je bilo njegovo. In s tem vsekakor ni bil zadovoljen. V njegovi rodbini je na moški strani vedno veljalo.-Brani, zaščiti in ohrani kar je tvoje.
»Nekje mora biti. Vendar kje? In kaj za boga se plete po rdeči glavi moje čarovnice?« Se je namrščil Nathan.
Še zdaleč mu ni bilo všeč, da je zbežala izpod njegovih rok.
In še zdaleč se ne bo sprijaznil s tem, da je izginila. Hotel jo je.

Čez en teden sta se Amaila in njen stric Richard Reindoswool vkrcala na njegovo ladjo.
Prve tedne na ladji je imela Amaila grozno morsko bolezen. Ves čas je bila v obraz zelena in večino večera preživela na palubi naslanjujoč se na ograjo.
Plovba je minevala veliko hitreje, kot prejšnič.
Z Richardom sta se veliko zamotila z igranjem kart, lenobnem pogovarjanjem in sestavljanjem načrta za prihod v London.
Po mesecu in pol je Amiala zopet dobila morsko bolezen. Presneto veliko časa je zopet prebila na palubi in poslušala veselo norčevanje njenega strica.
Stavila je, da če bi bila moški, bi jo vsi obmetavali z posmehljivimi opazkami.
In nato je po treh mesecih Amiala zaslišala klic:
»Kopno!«
In čez nekaj minut ga je tudi sama opazila.
Še kakšna dva tedna so nato potovali po reki, nato pa so prispeli naravnost v London.
Globoko je vdihnila, ko se je začela spuščati po deski in je stopila na pomol.
Njen stric jo je sedaj resno držal pod roko in hitro naročil elegantno kočijo. Amaila se je še dobro spominjala tega pristanišča. Sem je prišla tisto noč. Sedaj so se na njem gnetli ribiči kmetje, mornarji, tre na vsake toliko časa si opazil kakšnega vojaka ali gospoda, v leši obleki.
Ne duha ne sluha ni bilo o pijanih kurbah.
Amaila in njen stric sta se s kočijo napotila proti ulici Bov. Tam, kjer so imeli mesto detektivi.
Šla sta prijaviti markiza.

Ko sta se Amaila in njen stric prikazala pred pisarno nadvse slavnega grofa Beneatha, sta vse osupnila.
Zadnjo polovico leta, od kar je Amaila pobegnila, so jo iskale vse enote. Sedaj pa se je Amaila pojavila direktno v pisarni središča.
Grof e osuplo skočil s stola, ko je Amiala odstranila kapuco iz svoje lepe glave. Na plano so se usuli rdeči plameni njenih las.  Povedali so mu, da je prihod obiskovalce zelo pomemben, vendar se mu ni niti sanjalo, da je obiskovalec ravno tisti osebek, ki mu je povzročal. Počasi je izgubljal ugled, saj po polovici leta ni našel vojvodove hčerke in morilca vojvodinje.
Še bolj je osupnil, ko se mu je predstavil moški poleg nje.
Imel je zanačilne zelene oči za njihovo rodbino. Bil je malce mlajši od vojvode. Bil je stric njegove varovanke.
»Prosim, usedita se.« Je še vedno osupel rekel in pomahal na stola nasproti njega čez pisalno mizo.
Amaila ga je ubogala.
Videla je osuplost na njegovem obrazu. Rahlo se mu je nasmehnila.
Končno je začel grof razmišljati kot zasliševalec.
»Lady Amaila, kje ste bili celih sedem mesecov?«
Amaila mu je povedala vse, kar je moral vedeti. Izpustila je le diamantno ogrlico in dejstvo, da je bila nekaj časa sužnja.
Grof je poslušal z odprtimi usti.
»Povejte, ali ste morda prepoznali morilca svoje matere?« jo je vprašal.
Amaila je zajela sapo.
»Da.«
Grof je olajšano zajel sapo.
»Morilec je bil sicer zakrinkan, vendar sem prepoznala prstan na njegovi roki.
Bil je moj zaročenec. Markiz Royce Maitland.
Grof je osuplo zajel sapo.  Ni je zajel. Začel se je napol dušiti. Ko je končno prišel do sape, je vzkliknil.
»Kaj?!«
Grof je bil grozovito presenečen. Še včeraj je bil markiz pri njemu in bil ves mrk, ker je izgubil nevesto. Markiz je prispeval tudi svoje može, da bi iskali Amailo.
Na nek način so bili pravzaprav olajšano veseli, da je niso našli-kajti če bi jo našli v Londonu, bi bila Amiala le še truplo. Tako pa so imeli še upanje, da se nekje skriva še vedno živa, čeprav je z vsakim tednom pozneje upanje usahnjevalo.
Čez nekaj trenutkov so se na London spustile patrulje, ki so iskale markiza.
Čez pol ure se je pred zgradbo, v kateri je bila Amaila še vedno zaslišana, sunkovito ustavila kočija.
Iz nje je sunkovito skočil vojvoda in stekel proti pisarni, kjer naj bi ga čakala izginula hčerka.
Ravno je bil v svojem klubu in kadil cigaro, ko je k njemu prišel strežaj in mu predal pismo. Ko je prebral vsebino pisma, bi skoraj mislil, da se je zgodil čudež. Našli so njegovo hčerko. Bila je živa in zdrava.
Sunkovito je vstopil skozi vrata pisarne, v kateri je bil zadnje pol leta še prevečkrat in kot v sanjah zagledal rdeče kodre njegove najstarejše hčerke.
Amiala se je ob slišanju vrat, obrnila in zagledala svojega očeta. Njegova glava je bila…bela. Pred odhodom je imel le kakšen pramen sivih las. Sedaj pa je bil bel.
Amaila je vstala in stekla svojemu očetu v objem.
Ko je bila lepo na varnem v njegovem objemu, se je zavedala, kako ga je pogrešala.
Ko je pogledala njegov obraz je zagledala njegove solze.

Vojvoda Reindoswool ni in ni hotel izpustiti svoje hčerke. Tako mu je odleglo, da jo je spet držal v objemu. Polovico leta se je zavedal možnosti, da bi lahko bila mrtva. Ko je tisto jutro izvedel, da je njegova žena mrtva, je ostal brez besed. Čutil je žalost. Ko pa je izvedel, da je njegova hčerka izginila, pa ga je zajel obup.
Ta mešanica pa je povzročila bes. Izhajal je iz rodbine Reindoswoolov. Njihov rek je bil: Nikoli ne izgubi tega, kar imaš.
Polovico leta je iskal sledi za morilcem in svojo hčerko. V družbi so se celo pojavila ugibanja, da je Amaila sama ubila svojo mati. Seveda si tega niso upali izreči na glas.
Vendar je Reindoswool vedel, da njegova hčerka nikoli ne bi naredila česa takega. Res je bila vedno vročekrvna in se je vedno postavila zase, vendar je svojo mati ljubila ne glede na vse.
Pogledal je svojo hčerko. Z kotičkom očesa je opazil, da se je grof izmuznil iz pisarne in ju pustil sama. Tudi svojega brata je opazil, kako se je izmuznil. Široko je odprl oči, a se je raje posvetil svoji hčeri.
»Kje za boga si bila..« Je dahnil.
Amaila je zahlipala. Poleg tega je imela počasi že dovolj podoživljanja te zgodbe. Vendar je očetu vseeno povedala.
»Oče..! Oprosti mi, ker nisem pomagala materi! Bila sem okamenela! Poleg tega mi je ves čas govorila ostani kjer si. Morilec je seveda misli, da to govori njemu, vendar pa je mene to vedno ustavilo, ravno ko sem izbrala pogum..
Oče, želim si da bi to svojo divjo naravo izkoristila ravno takrat! Pa sem bila reva..«
Amaila je zajokala na očetovem naročju.
Vojvoda je poskušal potolažiti svojo obupano hčerko. Bilo mu je žal za njeno bolečino.
Poleg tega ga je razganjalo zaradi krivice, ki se je zgodila njegovi družini.
Njegova žena ni ničesar storila, da bi si zaslužila smrt. Morilec ni vzel nobene dragocenosti, vendar pa je bilo vseeno jasno, da je nekaj iskal, saj so bili nekateri predali odprti.
Namrščil se je.
»Rekla si, da si prepoznala morilca.« Je rekel.
Amaila je pokimala.
Ko mu je povedala ime, je vojvoda bil kot omrtvičen.

Še manj kot čez eno uro, je že pripeljal voz, in so iz njega vstopili vojaki.
Odklenili so vrata na kateri je bila kjučavnica in iz majhnega prostorčka, na katerem oknu so bile rešetke, potegnili elegantnega gospoda.
Bil je namrščen, a zaradi vklenjenih rok ni izgubil nobene dostojanstvenosti.
Prostovoljno je stopal z vojakoma ob sebi proti stavbi.
Vklenili so ga v celico v kateri je na sredini stala lesene miza z stolom.
Čez nekaj minut je c celico vstopil grof Beneath in za njim še vojvoda Reindoswool.
Dvignil je svojo košato obrv in ju vprašujoče pogledal.
Vojvoda je bil v obraz ves rdeč, grof pa mrk, na katerem pa je ležal morilski nasmešek.
»Markiz Royce Maitland.« je spregovoril grof.
»Obtoženi ste vele umora vojvodinje Reindoswool.«
Zavladala je tišina.
Nato pa je vojvoda izbruhnil.
»Ti pankrt!« Je pljunil nanj.
Markiz je nasrčeno vstal. Bil je prekleto zmeden.
»Ne bom dovolil, da bi žalili mojo mater. Prav tako zahtevam pojasnila, kako ste prišli do takšnega absurdnega dejstva. Ko je bila vojvodinja umorjena, sem bil sam na fantovščini.«
Grof in vojvoda sta se malce zmedeno spogledala. Nato pa so se vrata bliskovito odprla. Skozi njih je stopila Amaila.
Tega vsekakor ni hotela zamuditi,-kako bodo obsodili materinega morilca. Zaslužil si je, da ga dvakrat obesijo.
Markiz je presenečno zajel sapo.
Presnečeno je zagledal, kako je skozi vrata privihrala ženska z rdečimi lasmi. –Njegova zaročenska, ki jo je toliko časa iskal.
Imela je muslinasto oblekico in bila je nasploh božanska. Vendar je bila očitno bolj suha in imela je temne kolobarje.
»Kako…?«
Amaila je dvignila. »To sedaj ni pomembno. Pomembno je, da sem vas prepoznala, ko ste umorili mojo mater.«
Amailo je razganjalo od maščevanja. Najrajši bi stekla k njemu in ga oklofutala, prebrcala nato pa v njega zarila nožek in mu namenila bolečo smrt.
Markiz je rahlo zmedeno in vprašujoče ter poznavalsko dvignil obrv.
»Smem vprašati, po čem ste me prepoznali.«
Amaila ga je zaničevalno premerila.
Markiz se je namrščil.
»Videla sem vaš rodbinski prstan, ko ste moji materi prerezali vrat.«
Markiz je zajel sapo. In se še bolj namrščil.
Rahlo je začel zmajevati z glavo. Sedaj se mu je marsikaj pojasnilo.
»Moram vam povedati, da že vsaj  celo leto pogrešam svoj prstan.
Vendar sem ravno danes v klubu spoznal, da ga ima moj bratranec.« Je rekl.
Zavzdihnil je.
»Nisem jaz vaš morilec. Pravi morilec je moj bratranec vikont Harry Maitland«
Amaila je zajela sapo. Stavek, ki ga je izgovoril, počasi in razločno, se ji v srce zarezal kot ledena sulica.
»Morilec nisem jaz. Vaš morilec je moj bratranec vikont..kdorkoli že.«

Osuplo je gledala v moškega pred seboj, ki ga je ves čas imela za morilca. Pogledala je na njegov prstanec in..res, ni ga bilo. Ni bilo tistega rodbinskega prstana.

Njene sanje, da bo v te trenutki videla, kako obsodijo morilca njene matere, so se razblinile, lot balonček, ki ob vbodu igle poči.
Njeno življenje se ji je v tistem trenutku zazdelo bedno. Nato jo je pobralo.

Ko je zaznala dogajanje okoli sebe, je zaslišala rahlo šumenje obleke in tiho mrmranje. Prisilila se je,  da je odprla  oči. In nato je zagledala svojo sestro, ki se je kar naenkrat sklanjala nad njo.
Amiala je presenečeno pobuljila in rahlo trznila. Presenečeno je spoznala, da leži na postelji v svoji sobi, ki je ni videla že dobro polovico leta.
Hitro je skočila v sedeč položaj in objela svojo sestro Gabrielo. Zajokali sta.

Takoj ko je grof izvedel in se tudi prepričal, da je markiz pravzaprav nedolžen, je zopet vpoklical svoje detektive in začeli so iskati markizovega bratranca. Bil je rahlo presenečen
nad zasukom dogodkov.

Čez nekaj ur so markizovega bratranca po očetovi strani, na enak način kot prej njegovega predhodnika zvlekli v celico. Tistega prstana sicer ni nosil na roki, vendar so ga čez nekaj trenutkov odkrili na njegovih prsih. Imel ga je privezanega na vrvico okoli svojega vratu.
Razkrinkan morilec je besno gledal svojega bratranca in grofa.

»Obtoženi ste vele umora vojvodinje Reindoswool, ter kraje rodbinskega prstana, ki pripada markizu Maitlandu.« Je rekel grof.
»Pravici bo zadoščeno z vašim obešenjem.«
Harry je zaprepadeno pogledal. Glasno je pogoltnil slino in začel trepetati.

Markiz je mrko gledal svojega bratranca, ki je vse to povzročil. Od nekdaj mu ni bil všeč, sedaj pa ga prezira. Stopil je do njega, ga pljunil ter nato iz njegovega vratu strgal verižico in prstan položil na svoj prstanec. Brez da bi se ozrl, je odšel. Ni se zmenil za vreščanje svojega bratranca.
Naj zgnije v peklu.
Ko je markiz odšel iz celice, se je notri izmuznil stric Amaile. Imel je neporavnane račune v imenu svoje nečakinje.

Minevali so dnevi. Novica, da se je vrnila najstarejša hčerka vojvode in njegove umorjene žene, se je razširila po vsem mestu kot kuga.
K njihovi mestni hiši je prihajalo ogromno pisem, in med dobrosrčnimi vrsticami se je dalo razbrati tudi vsiljiva vprašanja, kaj se ji je zgodilo na tisto noč in kje za boga je bila .
Amaila je dobila tudi ogromno obiskov. Stare vešče in starejši možje in njeni mlajši možje so ji prihajali voščiti sožalje.
Seveda so hoteli tudi vedeti kje je, in zaokroženo jim je povedala. Ko je neki starejši bližnji sorodnici povedala, da so jih zajeli pirati in je bila nekaj časa sužnja, je omedlela. Zaradi njenega odziva se je pri drugih raje zadržala in jim je to zamolčala. Bodo že izvedeli od koga drugega, sama pa ni hotela videti njihovih odzivov.
Vse je osebno povedala le še očetu, sestri in najboljši prijateljici Evie.
Pa vendar je kmalu cel London izvedel, kaj se ji je zgodilo.
Po treh dnevih Amaila markiza še ni videla.  Hotela se mu je opravičiti. Vedela je, da je govoril z njenim očetom.
Zato mu je poslala pismo, da gresta skupaj na sprehod.
Naslednje jutro sta se tudi odpravila z izvoščkom  v bližnji park. Pričakal jo je v veži, eleganten kot se ga je spominjala. Imel je črn plašč, ki mu je segal ko kolen.
Rahlo se ji je nasmehnil in prijel za dlan, da je lažje zlezla na izvošček.
Spet sta se pogovarjala o vsakdanjih stvareh in kimala damam in drugim gospodom.
Nato pa je Amaila zavzdihnila in preidila k stavri.
»Moj gospod, zelo mi je žal, za moje prenagljeno sklepanje. Oprostite mi prosim, sicer ne bom morala mirno spati.« Je rekla.
»Vem, da je bilo grozno neprijetno, ko so vas po krivem prijeli in ste morali prenašati ponižanje.«
Markiz jo je prijel za dlan in jo rahlo stisnil.
»Tega vam nihče ne more zameriti, gospodična. Mislili ste, da imate prav in čustva so vas vodila.«
Opravila sta še nekaj vljudnostnih faz, in zadeva je bila pozabljena.
Ko sta imela le še nekaj minut do njenega doma, je markiz rahlo zajel sapo in jo malce drugače pogledal. –Z poželjivostjo.
Amailo je spreletelo. Ta pogled jo je spomnil na Nathana. Pogoltnila je kepo v grlu.
»Kot veste, lady Amaila , sva bila midva pred časom zaročena. In tako je še vedno.
Še vedno sva zaročena..«
Njegove lepe oči so se iskrivo  zasvetile. Prijel jo je za tilnik in ga približal k svoji glavi. Amaila še sape ni morala zajeti, ko je svoje ustnice tako kot na zadnje prisesal na njene.

Njegove ustnice so bile trde. Trde na dotik. Ni občutila tako kot na zadnje, ko sta se poljubljala. Takrat se ji je zdelo strastno. Tokrat pa se ji  je zdelo..le malce nežen dotik ustnic.
Takoj je pomislila na Nathana. Pogrešala je njegove poljube. Ljubi bog..ni ga videla že tri mesece in mešalo se ji je od  hrepenenja in žalostni do njega.
Njegove posedovalne ustnice so v njej vedno zanetile požar v celem telesu. Nathan je vedno zanetil strast v njej.
Markiz je bil gnilo jabolko. Ni moral nadomestiti Nathana.  Do markiza je čutila naklonjenost, vendar pa ni čutila ljubezni, ki je bila namenjena  Nathanu.
Vedela je, da na njega misli zaman. Bil je nedosegljiv. Dokazal ji je, da mu ne pomeni nič.
Amaila je začutila, kako je markiz poskušal z jezikom prodreti v njena usta.
Sunkovito v zavedanju, da je njena votlina ust namenjena le nathanu, je markiza grobo ugriznila v ustnice.
»Auč!« Je skoraj zacvilil z svojim basom.
Pogledal jo je z rahlo užaloščenimi očmi.
Amaila se je hitro premaknila iz njegovega objema. Pogledala je v tla.
»Gospod, najinega prijateljstva nočem pokvariti z tem nedosegljivim odnosom.« Umolknila je, in ga pogledala z svojimi zelenimi očmi.
Rdeči kodrčki so ji rahlo silili v oči.
»Najin zakon nikoli ne bi moral uspeti. Med nama ni ljubezni. Ne boste trdili, da me ljubite, ko pa se tako rekoč niti ne poznava. Kajne?«
Čakala je njegov odgovor.
Markiz je rahlo zavzdihnil in se namrščil.
»Glede tega se strinjam z vami. Vi ne ljubite mene in jaz ne vas. Pa vendar me privlačite.«
Amaila ga je pogledala z ubijalskim pogledom.
Markiz se je rahlo nasmehnil.
»Poleg tega oba veva, da se veliko zakonov sklene po dogovoru, kjer ljubezen kaj šele privlačnost prav nič ne pomenita.« Je diplomatsko rekel.
»Pa vendar se strinjam z vami. Tudi jaz si želim ženo, ki bi me ljubila. Pa vendar upam, da bi me vi počasi vzljubili. Da bi me začeli ljubiti.«
Pogledal jo je z vprašujočimi očmi.
»Ali pa ste nekomu že namenili svojo ljubezen?«  drezal je vanjo z svojim ostrim pogledom.
Amaila je zopet pogledala v svoje čeveljčke.
Rahlo je pokimala z glavo in poskušala odmisliti moškega, ki ji je prebodel srce.
Markiz jo zopet zavzdihnil.
»Torej se bom moral pogovoriti z vašim očetom.«
Amiala ga je pogledala in mu namenila nasmešek. Nasmehnil se ji je nazaj.
Čez nekaj trenutkov sta se pripeljala na njihovo dovozno pot.. Amaila je ob stopnišču  njihove hiše opazila že eno kočijo, na kateri je bil grb v obliki orla, njihove rodbine.
Markiz ji je ponudil roko in jo postavil na trdna tla.
Amaila je pogledala sosednjo kočijo in iz nje je stopila njena sestra Gabriela.
Bila je oblečena v ljubko bogato obleko v barvi sivke.
Veselo se jima je nasmehnila, pa vendar je Amaila zaznala prisilen  namsšek.
Amaila je opazila njeno bledo polt in črne kolobarje pod njenimi zelenimi očmi.
Amailo je zaskrbelo.
Gabriela se je markizu priklonila.
»Moj lord, pozdravljeni.«  Je rekla, nato pa brez da bi ga pogledala odvihrala po stopnišču v hišo.
Amaila je sedela za svojo toaletno mizico in si z zlatim glavničkom razčesavala rdeče kodre.
V ogledalu je videla svoj navihan nasmešek.
-Odštevala je minute, sekunde, da bo njen oče, vojvoda Reindoswool pridrvel v njeno spalnico. Ha. Njen oče bo najbrž zmeden ko slepa ovčka.
Ko je zaslišala rahlo zmedene korake po hodniku, ki je vodil mimo njene spalnice, je Amaila v ogledalu zagledala svoje bleščeče bele zobe. Haha.
Sicer očetu ni želela slabega. Vedela je, da ji hoče le zaščititi prihodnost.
Ko je v ogledalu videla, kako so se njena vrata bliskovito odprla, je hitro skrila svoj pretkani nasmešek in si nadela brezbrižen obraz.
Kot najlepša igralke se je presenečeno dvignila iz stolčka in rahlo razprla oči, ker je v svoji spalnici zagledala očeta.
»Oče, kaj vas je prineslo sem?«
Zamahnila mu je proti naslanjaču ob kaminu, sama pa se spet usedla kjer je bila.
Ob pogledu na očeta ji je šlo na smeh.
-Imel je rahlo zbegan, skoraj obupan obraz, bele lase pa je imel skuštrane, da se je videlo, da si je šel velikokrat z roko čez glavo.
»Ah, draga. Novico imam.«  Kislo se je nasmehnil.
Amaila se je rahlo obrnila, da je zakrila nasmešek.
»Tvoj zaročenec Markiz Royce Maitland, se je pred kratkim oglasil v moji pisarni, veš.« rahlo je zajel sapo.
»In prekinil zaroko.«
Amaila je zaigrano razširila oči, dlan pa dvignila k ustom, da je zopet skrila nasmešek.
Vojvoda je gledal svojo rdečelaso hčerko in se muzal.
Njegova  hčerka je bila najslabša igralka, kar jih je kdaj videl.
Amiala je opazila očeta, kako se je namuznil in priprl svoje inteligentne zelene oči vanjo.
»Dragica, ne delaj se presenečene. Dobro vem, da je vse to tvoje maslo.« Amaila je zagledala rahel nasmešek na njegovih ustnicah.
Ko jo je oče razkrinkal se je namuznila in ga pogledala z svojimi priliznjenimi očmi.
»Ah oče. Če bi me oddali, bi me izgubili. Tega si pa najbrž ne bi želeli, kajne?
Saj sem vaša punčka!« Vstala je in ga priliznjeno objela ter cmoknila na lice.
Vojvoda se je zahehetal.
»Si na mojega potomca in naslednika čisto pozabila?«
Amiala je ob njegovem vprašanju zavila z očmi.
»Če ne jaz, pa ga vam bo dala moja sestra Gabriela. Kje pa je?«
»Gabriela je v svoji spalnici.«
Amaila je pokimala.
»Se kdo zanima zanjo?« Ga je vprašala. To sezono je bila Gabriela prvič  predstavljena visoki družbi.
Vojvoda je zavzdihnil. In odkimal.
»To sezono sploh ni bila vpeljana. Saj veš, ni te bilo. Bila je možnost, da si mrtva. Zaradi tega ni bila ne psihično pripravljena, niti spodobilo se ne bi.«
Vojvoda se je nato dvignil iz sedeža in odšel proti vratom.
»Kje je stric Richard?« ga je vprašala.
Vojvoda se je namuznil.
»Straši po Londonu. Obiskuje stare prijatelje, se hvali, da je pomagal svoji nečakinji, in si v igralnicah veča svoje premoženje.«
Amiala se je nasmehnila.
Že je odprl vrata in dal eno nogo iz njene sobe, ko je Amiala zaklicala za njim.
»Oče, reci mi, da je sedaj z mojimi ženini opravljeno.«
Od njega je zahtevala potrdilo, za njen blažen mir.
Vojvoda jo je pogledal.
In rahlo stisnil ustnice.
»Za zdaj. Vendar ne bom nikoli obupal.«
Amaila je vstopila v Gabrielino spalnico. Bila je velikosti Amailene spalnice in enak razpored pohištva.
Amaila je zagledala svojo sestro, kako je na okenski polici namrščeno brala neko staro buklo.
Stekla je k njej in jo veselo objela.
»Hej!« Je Amaila veselo vzkliknila.
Gabriela je presenečeno vzkliknila in jo zmedeno prijela za roko, s katero jo je Amiala objela.
»Živjo, Amiala.« Je nič kaj navdušeno rekla Gabriela.
Amiala je počepnila k njej in poskušala pridobiti njeno navdušenost.
»Že veš, kaj se je zgodilo?«
Njena sestra jo je mrko pogledala.
»Ne bi vedela.«
»Gre za naju z markizom!« Je presenečeno vzkliknila Amaila.
Gabriela je zavzdihnila.
»Da, kmalu se bosta poročila. To sem že izvedela.«
Amaila je veselo zamahnila z roko.
»To je že preteklost, draga sestrica.«
Gabriela je široko odprla oči.
Nato pa je dvomeče priprla oči.
»Markiz je razdrl zaroko. Oba sva se s tem strinjala.« Je  rekla.
»Mar ni to čudovito? Pomisli..jaz ne poročena, svobodna, sama svoja last.«
Gabrieli se je brada povesila do tal.
»Vendar..vendar..saj ti si..božanska! Le zakaj bi se ti markiz odpovedal?«
Gabriela je naštevala neumne razloge, zaradi katerih naj bi bil vsak moški nor na Amialo.
Amiala je presenečeno poslušala svojo ljubko sestro, ki je napihovala njeno lepoto.
Amaila se je začela zavedati, da je sama nekakšen vzor njene mlajše sestre.
Kako neumno. Njena sestra je bila ena največjih lepotic v Londonu. Iz najstnice, se je razcvetela v lepotico, ki so ji lepoto zavidale številne sovrstnice.
Tako kot Amaila je imela tudi sama rdeče lase, vendar pa Gabriela tega niti ni cenila in je vedno občudovala le Amailine. Imela je lepe kodrčke ter prav tako zelene oči.
Pravzaprav sta si bile z Amailo dosti podobne, le brado, ustnice ter obrvi sta imeli malce drugačne.
Amaila bo morala svoji štiri leta mlajši sestri zdvigniti samozavest…

Amaila je bila v svoji spalnici in se začela slačiti. V njeni sobi je bilo mračno in družinska nekakšna služabnica, je prižigala dodatne sveče.
Amaial je imela rada to žensko. Ime ji je bilo Montanna, in bila je njena dojilja.
Ko je bila majhna punčka, je nadomestila njeno uživaško mamo in ji brala pravljice. Bila je njena nebiološka mati. Amaila je vedela, da je bila Montanna prav tako pretresena, ko je izginila.
Vendar je pred nekaj leti postala nema. Razsajala je neka bolezen in od takrat naprej je ženska zelo težko govorila. Izpuščala je čudne glasove, in Amailina mati je to težko prenašala. Vendar je bila ženska tudi varuška Amailini materi in vsem je bilo logično  , da je ostala pri njih in opravljala lažja dela.
Kot vedno ji je Montana pomagala zlesti v spalno srajčko.
Nato pa se je kar naenkrat ustavila in pobuljila v njene prsi.
Amaili je postalo nerodno. Postalo ji je neprijetno. Kot otrok je bila sicer navajena pred njo skakati na pol gola, sedaj pa tudi ni bilo problematično, saj ni bilo nikoli žgečljivih pripomb.
Sedaj pa je njena dojilja neprikrito buljila v njene polne prsi.
Amaila si jih je sramežljivo zakrila.
Montanna je globoko zajela sapo in se ji nasmehnila.
Hitro jo je oblekla v spalno srajčko, nato pa odvedla k postelji.
Amaila se je vsedla in opazovala žensko.
Montanna se ji je zopet nasmehnila.
Nato pa je naredila nekaj nenavadnega. –Z obema rokama je  v zraku ob svojem trebuhu naredila polkrog.
Nato je z prstom pokazala nanjo in jo vprašujoče pogledala.
Vendar ni spraševala. Kimala je.
Amaila je široko odprla oči. Nato je globoko vdihnila zrak in se z rokami prijela za trebuh.
»Kaj vendar govoriš.« Ji je odvrnila. Amaila je sama sebe poskušala prepričati v nepravilnost  Montaninega sklepanja.
Montana je poznavalsko pokimala.

Amaila se je s hrbtom vrgla na svojo posteljo in zaprla oči.
To vendar ni mogoče.
Pa kaj še, seveda da je! Se je oglasil drugi notranji glasek.
Ne, ne smem biti noseča. Ne smem pričakovati otroka!
Spet se je oglasil drugi glasek- Tvoja volja pa nato res ne mora vplivati! Še Montanna ti je povedala!
Ne!! Ne smem nositi Nathanovega otroka! Otrok ne bo poznal lastnega očeta!
Tako pač je, in nato ne moreš vplivati. ŠŠŠŠ..da na splav niti ne pomisliš ti hudoba!
Ah seveda ne..Otrokov oče je vendar moški, ki ga ljubim.
Vendar on ne ljubi tebe!
Hej, kaj pa če se Montnana le moti?
Ti neumnica, seveda, da se ne. Sedaj imaš pojasnila, zakaj že nekaj časa nimaš mesečnega perila, ti je vedno slabo in so ti obleke v pasu preozke!
Neumnica, zakaj prej nisi pomislila na nosečnost!
In zakaj prekleto si se kot največja tepka predala tistemu človeku, ki ga ljubiš, sama pa si vedela, da ti ne vrača ljubezni! Sedaj pa imaš!Dobila si njegovo poslednje darilo!- Otroka!
Amaia je prestrašeno odprla oči.
Vendar sveče niso več gorele, in Montanna je že odšla.
Otroka?!
Amiala je zlezla pod tople rjuhe.
Kaj bom sedaj?
Otrok potrebuje očeta, in jaz ga nimam niti ga nikjer ne bom dobila. Nihče vendar noče poroči noseče ženske z ne njegovim otrokom, pa naj ima še tako veliko doto. Prav tako se tudi sama nočem poročiti. In kaj sedaj??Otroka vsekakor bom obdržala!
Kaj bom, ljubi bog..
Amaila je zaprla oči in se počasi nasmehnila.
Ni pomembno kaj bo. Pomembno je, da ji v maternici raste živo bitje. Da bo mama.
Se bo že znašla. Saj se je še vedno izmazala. Tudi tokrat se bo.
Svoje roke je nežno ter zaščitniško položila na trebuh. Na prostorček kjer je začel rasti Nathanov otrok.
Spet se je nasmehnila, nato pa potonila v spanec.
Sanjala je, kako jo je Nathan zaščitniško prijel okoli pasu, nato pa sta
skupaj gledalav zibelko, v kateri je spančkalo majhno in najlepše bitje na svetu-njuno dete.
»Prekleto, kaj vendar govoriš? Kakšne igrice se zopet igraš??« Vojvoda je imel široko odprte oči. Skoraj prestrašeno in nejeverno je buljil v svojo hčerko.
»Povedala se ti. Pričakujem otroka.« Amaila je pogumno opazovala svojega očeta, ki je počasi z odprtimi usti začel vstajati iz pisarniškega stola.
Pravzaprav jo je bilo strah, kakšen odziv bo.
»Ne verjamem ti. Presneto, ne verjamem ti. Prosim zapusti mojo pisarno, če me želiš utrujati z svojimi trapastimi in nemogočimi idejami.«
Amaila je potrpežljivo zavzdihnila.
»Poglejte oče. Ko me ni bilo doma sem se ljubila, ter s tem zanosila. Pod srcem nosim otroka. –Pa če mi verjamete ali ne.«
Začel ji je verjeti.
Široko odprtih oči je padel nazaj na stol in si natočil konjak.
»Prekleto, Amaila. Kaj si mi zopet naredila?«Je vojvoda vzkliknil.
»Si prepričana?«
Amiala je pokimala.
»Kaj bomo naredili?« Je glava družine, patriarhat vprašal svojo hčerko.
»Ne vem. Še. Vem pa, da bom otroka rodila in vzgojila. Ne bom se ločila od njega in nihče mi ga ne bo vzel.«
Nekaj dolgih minut sta se hčerka in oče negibno in v tišini gledala,
Oba sta napenjala možgane in se poskušala spomniti rešitve.
»Kdo je oče?« Je kar naenkrat vprašal. Komaj malo verjetno se mu je zdelo, da bi se njegova hčerka nekomu prodala. Prej bi jo nekdo posilil.
Amaila je ob vprašanju pogledala v svoje čeveljčke, nato pa zopet dvignila pogled in odgovorila.
»Moški, ki sem ga ljubila.«
Vojvoda je nejeverno pogledal. Od  kdaj pa je njegova hčerka zmožna ljubiti moškega?
»Torej ti niso naredili sile?«
Amaila se je zgrozila ob vprašanju. Nato pa še nad tem, da je dvakrat malo manjkalo in bi bila.
»Ne, oče. Kaj bova naredila?«
Vojvoda je takoj odgovoril.
»Poročiti te bo potrebno. Tebi in otroku je treba ohraniti čast.«
Amaial je odkimala z glavo.
»Noseče ženske noče nihče.«
Vojvoda se je rahlo nasmehnil. »Tisti, ki ti je naredil otroka, te bo tudi poročil. Pa če bo potrebno z grožnjami.«
Amiala ga je zgroženo pogledala. »Ne! Vsekakor ne!«
»Vsekakor da.« Jo je prekinil. »Povej mi ime.« Je zahteval.
»Ne bom ti povedala ime moškega. Nočem se poročiti z moškim, ki me ne ljubi. Nikoli.«
Vojvoda je v obraz postajal rdeč.
»Tokrat bo obvladala moja! Roditi moraš poročena! Otrok vendar ne sme biti pankrt!«
»Našla bova drugo rešitev. S pravi očetom pa nočem ničesar več! Zame je mrtev!« Amaila je razburjeno sopihala.
Nato pa se je Vojvodi razjasnil obraz.
»Ponovi še enkrat, kar si sedaj rekla.«
Amiala ga je začudeno pogledala.
»Našla bova drugo rešitev?«
Vojvoda je zavrtel z dlanjo.
»Z njim nočem ničesar več?« Vojvoda je še zmeraj zamišljeno vrtel z dlanjo in s tem kazal, naj ponovi vse.
»Zame je mrtev?«
Vojvoda je plosknil z dlanmi.
»Mrtev!« Je veselo vzkliknil.
Nato se je začel režati, kot zmešan.
Amaila je gledala svojega zmešanega očeta. Nič ji ni bilo jasno.
»Kaj mrtev?« Ga je vprašala.
Še vedno se je režal kot nor. »Mrtev!« Je veselo vzkliknil.
Amaila je začudeno pomežiknila.
»Vdova boš! Vdova si, Amaila. Vdova, ki pričakuje otroka. Žena, ki nosi otroka mrtvega moža.«
Amaili je v trenutku postalo jasno. Pogledala je očeta.
Končno se je umiril.
Oba sta si namenila zarotniška pogleda in se nasmehnila drug drugemu.

V naslednjem tednu se je vse vrtelo okoli Amaile. Zopet so ji vsi voščili sožalje in hkrati izrekali voščila zaradi še nerojenega otroka.
»Dragica, zakaj nam nisi že prej povedala, da si se na drugi celini poročila?« Je vanjo vrtal nekdanji oboževalec. Grof Sincer ji je ponudil že več snubitev in sedaj ga je žrlo, da nekomu ni odrekla nekaj, kar je njemu.
»Ah, Sincer..«Se mu je sladko nasmehnila. »Bilo je toliko stvari. Moja mama, moja vrnitev. Za koga bi bilo še preveč, če bi izvedeli, da sem se poročila.« Mu je razložila.
Zaigrano je smrknila v robček.
»Pred kratkim pa je prispelo pismo, da je moj ljubi mož umrl. Kako grozno. Veš, kmalu se mi je hotel pridružiti. Le neke opravke je še imel.«
Sincer je prav tako zaigrano žalostno pokimal.
»Da, resnično tragično.«
V sprejemnico je prikorakal vojvoda in objel svojo hčerko v črno žalni obleki za rame.
»In sedaj pričakuje otroka.« Je veselo rekel vojvoda.
»Če bo fantek, bo moj naslednik.«  Vojvodi se je kar smehljalo. Dobil bo naslednika,
ne da bi oddal svojo ljubo hčerko.
»Lady, ali še kaj razmišljate o ponovni poroki?« Jo je upajoče vprašal grof.
Amaila je zgroženo zajela sapo.
»Gospod! Žalujem za možem. Za mojim dragim. Moje srce je strto!« spet je zaigrano smrknila v robček.
»Nikoli v življenju ne bom več pomislila na poroko!«
In tako je dokončno. Zapečatila se je. Zaščitila. Nihče več ji ne bo narekoval, kaj naj dela. Nihče več je ne more siliti v poroko. Kajti bila je vdova.
»In sedaj je moja draga preimenovana iz Amaila Reindoswool. Sedaj se imenuje Amaila Winchester.
In to pripoved sta ponovila še neštetokrat. Po Londonu se je razširila govorica, da je zaželjena lisička Amiala Reindoswood vdova. Da se sedaj imenuje Winchester in naj bi bil njen mrtvi mož Nathan Winchester, ki naj bi bil pokopan na drugem koncu sveta.
Otrok je z vso hitrostjo rastel. Kmalu je imela Amiala že vidno zaobljen trebuh.
Prav tako pa je bilo tudi pravici zadoščeno in so markizovega bratranca Harrya obesili. Amaila ni odšla na opazovanje te smrti. Iz šepeta ljudi pa je izvedela, da je nesrečnež tik pred smrtjo izdavil nekaj čudaškega:
»Dežja se ne da uničiti!« Ta stavek je kričal, dokler podenj pod njim ni izginil in se je začel boriti za sapo.
Amaila rajši ni preveč razmišljala o tem prizoru. Posvetila se je le dejstvu, da je smrt njene mame maščevana, čeprav je nobena smrt morilca ne bo vrnila.
Amaila je to poglavje hotela zaključiti. Hotela je zaključiti in pozabiti na grozljive dogodke v zadnjih mesecih. Zato je začela prirejati zabavo. Uradno je bilo konec žalovanja za njenim možem, čeprav je še vedno nosila črnino, da bi dala vsem vedeti, da v svoje življenje ne bo sprejela nobenega moškega. Ples pa bo priredila tudi kot začetek njene sestre Gabriele- iz debitank vstop v visoko družbo.
Amailo je skrbelo za svojo sestro. Obnašala se je sicer čisto naravno, a včasih jo je Amaila zalotila, kako zamišljeno z mrkim pogledom strmi skozi okno v svoji spalnici.
Seveda pa se je vzdušje v njihovi hiši, od smrti vojvodinje vsekakor popravilo z pričakovanjem otroka.
Gabriela je navdušeno tipala Amailin trebuh, ko so se čutile brce otročička. Njena sestra je razneženo grulila, pa čeprav jo je ločevala živa pregrada med njo in otrokom. Amaila je že vedela, da bo njena sestra odlična teta njenemu otroku.
Kljub nosečnosti, pa je Amaila z svojo sestro navdušeno pripravljala zabavo, ki se je za vso hitrostjo približevala.

Moški, odet v črn plašč in druga bogata oblačila, je vstopil v sobo bogatega obrtnika Henrika.
»Pozdravljeni, gospod.« ga je pozdravil Henrik. Henriku ta moški ni bil ravno všeč.-Pred kratkim je bil že pri njemu, in ni se ga dalo pretentati. Po njegovih oblekah sodeč, je bil bogat, vendar ni hotel dati niti šilinga več, kot je bilo potrebno.
»Pozdravljeni.« Je rezko odgovorila velika postava.
Moški se je ustavil pred obrtnikovo pisalno mizo. »Ste našli hišo na podlagi mojih pogojev?« Je moški brez zavlačevanja zahteval odgovor.
Henrik je začel zavzeto prikimavati. »Da, da.. o da. Hiša je zelo dobro vzdrževana, ter bogato opremljena. Vsebuje tudi vse vaše zahteve, kot ste rekli. Všeč vam bo ta hiša v Londonu.«
Moški nasproti njega je nemo prikimal.
Že mu je s kretnjo namignil, naj mu preda ključe hiše, ko je Henrik pomenljivo zakašljal.
»Gotovina ali obroki?«
»Gotovina.« Je že rahlo vzkipljivo odgovoril in mu na mizo vrgel celo šatuljo, da je glasno zaropotalo.
Henriku so se zalesketale oči in je veselo začel preštevati dobiček. Predal mu je ključ.
»Gospod, mislim, da mi še niste povedali svojega imena! Kako vam za boga je ime?«
Moški se je ustavil na poti do vrat in se obrnil.
»Nathan Winchester.«
Henrik je najprej pobuljil, nato pa se je sladko zahahljal in požugal z roko.
»Pa še kaj. Dajte no gospod, nisem za hece. In resnično neprimerno se je norčevati iz lady Winchester. Poleg tega…Tisti, ki kupi moje hiše- za njegovo ime pa bom že vendar mogel vedeti!«
Ko je Henrik zagledal obrat moškega, so ga prevzeli mravljinci.
Očitno je bilo, da moški ni lagal.
Globoko je zajel sapo in nato zakričal.
»Duuuuuh!!!!!!«

*
Amaila je prijazno pozdravljala goste. Bilo jih je nabito polno. Polno v biljardnici, plesni dvorani, jedilnici ter veliki sprejemnici.. Z vsakim je nekaj malega pokramljala, poleg nje pa je ves čas stala sestra in bila nekoliko živčna.
Vsi so ju občudojoče gledali in se jima nasmihali.
Amaila je imela oblečeno muslinasto obleko, ter v rdeče lase spete drage bisere. Gabriela pa je imela bogato obleko v barvi sivke.
Amaila se je  z sestro ter držujoč se za trebušček prebijala skozi množico, k očetu. Poskusila je priti mimo terase, ko je ustavil nizek glas.
»Pozdravljeni, lady Amaila.«
Amaila in sestra sta se ustavili, nato pa se počasi obrnili. Amiala je pred seboj zagledala velikega moškega-markiza Royca Maitlanda.
»Pozdravljeni.« Se mu je toplo nasmehnila in se mu priklonila, kot je ponovila tudi Gabriela. Markiz se je sklonil in jima poljubil roki.
Začeli so sproščeno klepetati. Royce je opazoval obe dami pred seboj. Šele sedaj je opazil, da sta si sestri precej podobni.
Nato pa se mu je pogled  spustil na Amailin trebušček. In se namuznil.
»Slišal sem govorice. Torej je res.« in pomignil na njen trebuh.
»Ah, da. Da gospod.« Sladko se mu je nasmehnila in ljubkovalno pogladila trebušček.
»In da ste vdova..«
»Da, da, da..« Amiala je kimala z glavo. Poskušala je zaigrati žalosten zavzdih. Čutila je, kako so jo markizove oči pozorno preiskovale.
»Amailino srce je popolnoma strto. Veste, še ne dolgo nazaj je le na suhoparnem listu izvedela novico. Tragično novico.« Gabriela je poskušala potrditi dejstvo.
Sama je vedela resnico in  držala je z sestro.
Sedaj je markiz svojo pozornost namenil Gabrieli.
»Gotovo je moralo biti hudo.« Je rekel.
Gabriela je sunkovito potrjevala s kimanjem.
»Oh da.. in Bog..« zakrilila je z rokami »Še vedno je hudo…« je tišje povedala. »Veste, včasih jo ponoči slišim jokati.« je zašepetala. Pa vendar je bilo zadnje resnično. Kadar je šla ponoči po hodniku, mimo sestrine sobe, je zaslišala tiho hlipanje in smrkanje. Takrat je pomolila glavo v njeno spalnico, in videla sestrin obraz polnega v solzah.
Markiz je presenečeno  zdvignil obrvi in si natančneje pogledal mlajšo Reindoswoolovo. Ob njegovem pogledu je Gabriela rahlo zardela in se hitro odmaknila na spodobno bližino.
Zopet so se začeli pogovarjati lahkotnejše teme.
»Ah, da..grof Wayne tudi pride. Vendar ga še nisem videla.« Je Amaila odgovorila na vprašanje.
Pričakovala je, da  bo markiz spet kaj rekel, ali vsaj pokimal, vendar ji ni namenil niti pogleda.
Oba, nasproti nje, Gabriela in markiz sta gledala za njeno ramo.
V njunih pogledih je zagledala vprašanje, o pogledu na to kar vidita.
Radovedno se je Amaila obrnila za devetdeset stopinj.
In ob tem, kar je zagledala, jo je skoraj zadela kap.
Pred njo, komaj nekaj čevljev stran, je stal…stal je ogromen moški, širokih ramen in odet v čisto črno. Ni bil oblečen po predpisani modi, vendar je imel pri vratu rahlo odvito belo kravato, ki mu je seveda najbolj pasala.
Amaila se je nevede opomnila, da to sedaj res ni pomembno.
Šok.
Tam je stal.
Groza.
In strmel naravnost vanjo. Svoje sive oči je upiral vanjo. Dobro ga je že poznala, in vedela je, da ta njegov pogled ne prinaša ničesar dobrega.
Presenečena, da se to res dogaja, je široko in osuplo razširila oči. Začutila je, kako njena kolena postajajo mehka. Osuplo je odprla ustnice, nato pa zopet zaprla. Mar se to res dogaja??
S težavo je odtrgala oči od njega in hitro ošinila okolico. Ni bilo možnosti za pobeg. Morala se bo soočiti z njim.
»Pozdravljena, Amaila.« je zakrnelo izdavil. Zdelo se ji je, kot da bi škripalo kup železja.
O ne..vsekakor ni bila pripravljena na soočenje z njim.
V šoku, ko so ji možgani vendarle delali z polno močjo, se je spomnila, da jo je mati učila, kako narediti v nemogočih situacijah.- Kako se najlažje izmuzniti.
Zaigrano je zavila z očmi, roko omahnjeno  dvignila k čelu, nagnila glavo, nato pa se zgrudila.
Slišala je, kako je njena sestra predirno zakričala, markiz pa je nekaj presenečeno zabrundal.
Med padanjem je pazila na svoj trebuh in se nastavila markizovim rokam, da bi jo ujele.
Pa vendar so jo prijele druge roke. Malo močnejše.
Ob dotiku so jo preplavili mravljinci.  Če je prej igrala omrtvičenost, jo je sedaj tudi doživljala.
Spomnila se je noči, kako jo je držal v objemu. Tako kot sedaj. Sprva jo je prijel za pas in jo pritisnil k svojemu telesu. Že trenutek zatem pa jo je držal v naročju kot dojenčka. Noge so ji cingljale v zraku, prav tako glava.
V dvorani je v trenutku završelo.
Amaila si ni upala odpreti oči. Prav mogoče je, da jo prav ta trenutek gleda v oči. Ali pa kakšen drug. Čutila in slišala je, kako se je okoli njiju zgrnila množica histeričnih žensk, ki so ji nastavljale neke dišave, vendar se Amaila ni menila za to. Ne bo se zaigrano zbudila, dokler ne bo na varnem -Stran od njega.- Svoje ljubezni.
Slišala je, da je v dvorano prilomastil njen oče. Zanimalo ga je, čemu takšen hrup.
Prerinil se je med ženske in presenečeno zagledal Amailo. Njegova hčerka nikoli ni omedlevala, zaboga.
Nato je še zagledal mogočnega moškega. Za boga, kako ga nebi spregledal. Bil je velik kot omara. V naročju je držal njegovo ljubo nosečo hčerko in odganjal ženske. Poskušal se je prebiti skozi gručo žensk.
Uspevalo mu je.
Vojvoda je stopil do njega in ga ustavil. »Ne trudite se, gospod. Bom jaz,« in ponudil svoje roke.
Moški ga je posmehljivo pogledal. »Povej raje starec, kje je kakšna spalnica, kamor jo bom položil.« In odšel naprej.
Vojvoda se je namrdnil.
»Gospod, vztrajam, sam bom nesel svojo hčerko. Nimate pravice, da se je dotikate.«
Moški se je ustavil in ga mrko pogledal.
»Kot jaz vem, imam pravico. Bil naj bi njen mož. Imenujem se Nathan Winchester, in ta ženska nosi moje ime.«
Nathan je pomenljivo pogledal Amialino mimiko. –Na njegovo zadovoljstvo se je začela še bolj mrščiti. Njegovi majhni čarovnici igranje ni šlo ravno najbolje od rok.
Hotel ji je zadati še nekaj.
Pogledal je njen trebuh.
»Ter nosi mojega otroka.«
Amaila prekleto ni vedela, kaj naj naredi. Prav ta trenutek je cingljala v njegovih rokah ter se spraševala, kaj naj naredi. Očitno mamina učna urica ni ravno dosegla zaželjenega učinka. Ravno nasprotno! Zaradi takšnega nasveta je sedaj bila ravno tam, kjer ne bi smela biti.- ob njemu. Iz pogovora je razbrala, da jo nese v neko spalnico…
Ter da njen oče nasprotuje…
Nato pa..Ob bog..
Izvedel je. Ve, da se izdaja za njegovo vdovo, ter da..
ah..nosi njegovega otroka.
Tisti trenutek Amaila ni vedela kaj naj občuti, pravzaprav.
Strah, ljubezen do njega in otroka, ali odrešitev, ker očetu svojega otroka ne bo zatajila, da bo oče. ?
»O ljubi bog!« Amaila je kar naenkrat zaslišala očetov vzklik in mrmranje množice.
»Vi ste..?«  Vojvoda ni moral verjeti svojim očem.
Gledal je velikega moškega, kako lastniško objema Amailo, ter se mrko drži. Z hitrimi koraki se je prebijal skozi množico.
Torej smo v zagati..Ne poteka ravno, kot smo si zamislili..
Vojvoda se je zaigrano srečno obrnil proti množici gostov ter dvignil roke visoko v zrak.
»Hvala nebesom! Živ je!« Gostje so veselo nazdravili in zabava se je zopet nadaljevala.

Amaila je čutila, kako sta se z Nathanom vse bolj oddaljevala od hrušča, le nekaj spremstva sta še imela. Slišala je, kako je njena sestra služkinjam nekaj ukazovala, kako jo je markiz podpiral pri poveljevanju, ter kasneje še vojvoda, ki je prihitel za njimi.
Kmalu so se povzpeli po stopnišču, odprli neka vrata in Nathan jo je nežno položil na posteljo.
Nato so se oddaljili in začeli šepetati. Zdelo se ji je, da se rahlo prepirajo, a čeprav je napenjala ušesa ni ničesar razbrala.
Kmalu je vse potihnilo.

Nathan je sedel na stolu ob postelji in pozorno opazoval rdečelaso lepotico. Ko jo je danes prvič zagledal ,bi ga skoraj pobralo od njene lepote.
Njena muslinasta bogata obleka se je božansko prilegala njeni mlečni polti, ter njeni včasih njeni rdeči kodri so bili elegantno speti na tilniku. Nekaj kodrčkov ji je ven bingljalo, iz ušes pa so ji štrleli biserčki, prav tako na laseh.
Bila je božanska.
Ter bila je noseča.
Ljubi bog. Nihče pri katerih je poizvedoval mu tega ni niti omenil. Ko pa jo je zagledal, bi bil navaden kreten, če ne bi opazil njenega zaobljenega trebuha.
Spočela sva otroka.
Ko jo je zagledal bi ga skoraj šok.
Njegovega otroka.
Bil je besen, ker mu je odšla, pa vendar sedaj sreče, ker jo je našel. Srečen.

Amaila je pozorno poslušala, če se v sobi karkoli premika. Nič.
Kako čudno. Slišala je le neko mrmranje za zaprtimi vrati.
Še nekaj dolgih minut je počakala, nato pa se je sprostila. Zagotovo ni nikogar v sobi.
Čisto počasi je začela odpirati oči.
Prekleto!
Amaila je kar seda hitro nazaj zaprla oči. Ob postelji je na stolu sedel nihče drug kot Nathan!
Porkaduš..
Videla je, kako pozorno jo je opazoval s tistimi sivimi očmi. Elegantno, skoraj zdolgočaseno je sedel na stolu in jo opazoval kot sokol.
»Videl sem te,« je izjavil nizek glas. Amaila je zatrepetala. Očitno res.
Amaila ni vedela kaj naj naredi. Moškemu se ne bo morala ves čas izogibati. Posebno ne sedaj, ko je ugotovil, da bo postal oče njenemu otroku.
Pa vendar ni imela moči za soočanje z njim.
Ti reva, revasta! Hitro opravi s tem, in boš nato imela mir.
Nee! Ne upam si. Gotovo me sovraži…
Pa kaj če te. Nič ti vendar ne mora narediti! Obdajajo te ljudje, ki te varujejo!
Ah saj vem..Poleg tega pa tudi vem, da mi Nathan ne bi ničesar hudega naredil..
Ah..seveda ne..
-kako trapaste misli. Hitro opravi s tem, porkaduš. Da bodo stvari na jasnem..
Amaila je sama sebi nevede pokimala. Stisnila je ustnice, globoko zajela sapo in pogledala moškega, za katerega misli, da ga ljubi.

Nathan se je ob opazovanju Amaile celo malce zabaval. Videl je, kako se sama seboj prepira. Opazoval je, kako so se njene poteze najprej mrščile, enkrat sprostile in nato morda povzdignile obrvi. Na koncu je videl celo, kako je sama sebi pokimala.
Končno se je predala. –Odprla je svoje oči in na plano sta skočila dva velika zelena krogca.
Spogledala sta se.
Nekaj dolgih trenutkov sta se merila z očmi. Merila sta moči pogledov. Oba sta se hotela nadvladati, pa vendar je Nathan opazil, da se rahlo boji. Ob tem se je namrščil.

Amailo je njegov pogled grozno strašil. Ko se je še bolj namrščil, bi jo skoraj pobralo. Samozavestno je dvignila svojo lepo bradico.
»Pozdravljena še enkrat, Amaila.«Je prvi spregovoril on.
Amaila mu je uradno pokimala. »Pozdravljen, Nathan.«
Spet je zavladala tišina.
»Zakaj me nisi pozdravila z »Pozdravljen ljubi mož, vesela sem, da si živ« ?« Jo je sarkastično vprašal.
Amaila je zatrepetala. Iz njegovih oči se je bliskalo.
Presneto.
Živčno si je začela grizljati ustnico. Nikoli si ni mislila, da bo njuno ponovno snidenja kdaj takšno, če bi se seveda sploh zgodilo. Kadar je bila najbolj izgubljena v sanjarjenju je sestavljala celo limonado-Nathan bi se ji opravičil, in nato bi si oba skočila v objem in se poljubila. Vendar bodi realna. Kaj takega se ne more zgoditi. On sam ljubi svojo ženo, tebe, Amaila,  pa sovraži. Kar poglej njegov pogled.
Še vedno je čakal njen odgovor.
»Presneto, mislim, da sam veš,« je zasikala nazaj v njega.
Nathan je dvignil desno obrv.
»Ne ne vem. Prav tako kot tudi ne vem, od kdaj sem zopet poročen.«
Vedno bolj se je nagibal k njej.
»Kako mi boš to obrazložila?« Jo je vprašal z mrkim pogledom.
Amaila se je ugriznila v jezik. Prekleto. Moralno je imel prav, in to prav on. Presneto, z očetom nista ravnala ravno pravilno. Pa vendar, prekleto, zakaj se je moral prikazati?!
Povesila je pogled.
»Vem, da moja prevara glede zakona ni ravno svetniška.« Je zašepetala.
Nathan jo je pazljivo gledal.
»In žal mi je, da si sedaj pred vsemi označen kot moj mož in..« pogladila si je trebuh.. »kot oče otroka. Ter kot človek, ki je vstal od mrtvih.«
Ob zadnjem stavku se je Nathan namuznil.
»Kje si dobila takšno izvirno idejo?«
Amaila je stisnila pesti.
»Zaščititi sem morala otroka.« Nathan si je v hipu zopet nadel mrk izraz, ter sunkovito vstal iz stola, kot kakšen plenilec.
Amaila je stisnjenih zob še dodala. »Seveda je moja laž koristila tudi meni,« je rekla.
Nathan je pokimal.
»Kako je Vilijem?« je Amaila kar naenkrat dvignila glavo in ga pogledala naravnost v oči. Obupno si je želela novic o Vilijemu.
Nathan jo je skoraj besno pogledal.
»Zakaj te zanima? Pustila si ga, in niti nisi vedela zagotovo, da ga bom vzela za svojega.«
Amaili je začela trepetati spodnja ustnica. Večkrat je razmišljala, da bi se kaj takega lahko zgodila, pa vendar je verjela v svoj šesti čut-Nathan je imel vendar dokaz, da je njegov sin.
»Pa si ga?« Je prestrašeno zašepetala.
»Seveda!« Se je zgrozil. Amaila si je oddahnila.
»Tudi on je v Londonu.« Ji je povedal. »Na začetku je bil grozen..sedaj se je že umiril in me je začel sprejemati. Še vedno pa kliče po tebi.«
Amaili seje paralo srce.
Nathan se ji je približal in jo prijel za roko.
»Amaila…« utihnil je. Nato pa mu je zopet otrdel obraz. »Zakaj prekleto si odšla. Poleg tega v pismu nisi ničesar omenila karkoli o nama. Kaj pa najin odnos!«
Nathanu je toliko ležalo na duši. Veliko časa je imel premišljevati, odkar je odšla.
Amaila je vedno bolj postajala besna. Vse je hotel zgrniti nanjo, prekleto.
»Kot, da ti je najin odnos kaj pomenil, ti tepec!« Je zavpila nanj.
»Zakaj si sploh prišel v London! Si morda požrl podgano in si dojel, da nisem le navadna kaznjenka? A?!«
Sedaj je Amiala že stala. Bila sta odmaknjena le kakšna dva čevlja in Amiala je nagibala glavo, da mu je bliskovito gledala v oči.
Cepetala je z nogami in ga zmerjala z žaljivkami.
»Nehaj, ženska« ji je rekel in jo prijel za nadlahtnico.
Amiala se je nasrčila.
»Ti bom dala ženska!« Je zasikala in ga uščipnila pesne bradavičke.
Nathan je  trznil nato pa jo prijel, da se ni morala premikati.
»Poslušala me boš, prekleto. In, da! Seveda mi je najin odnos nekaj pomenil. Da pa si hčera vojvode, pa sem ugotovil na ladji, ko sem dobil sporočilo, da so tvoji sosužnji s strani vlade oproščeni..ker pravzaprav nikoli niso bili kaznjenci. Za to je očitno poskrbel tvoj stric. Takrat sem dojel, da nisi lagala!«
Amaila ga je žalostno pogledala.
»Zakaj si sploh prišel.? Nič ti nisem pomenila. Bila sem kot vsaka druga ženska. Ali pa te je morda zmotilo to, da sem odšla brez tvojega dovoljenja? Povej mi, prekleto.«
Zopet ga je besno gledala.
V vsej svoji bleščeči opravi, ki je ni bil navajen na njej, se je mrko upirala vanj in zahtevala odgovor.
Porkaduš. Kaj mu nič ni pomenila. Vedno bolj je spoznaval, da do nje ni čutil le strasti, presneto. Zato je tudi prišel ponjo.
»Kar sem naredil, se je očitno obrestovalo, Amaila.« Pogledal jo je s tistimi predirnimi očmi.
»Izvedel sem, da mi boš rodila otroka.« Zadnjo besedo je izgovoril z velikim poudarkom.
Opazil je, kako je Amaili trznilo oko in je odmaknila pogled. Svojo roko je zaščitniško položila za trebuh.
»Za nosečnost sem izvedela šele  v Londonu. Poiskati pa te seveda nisem imela namena.«
Nathan je pokimal.
»Pravzaprav to sedaj ni pomembno. Sedaj je dejstvo, da vem za še nerojenega otroka.«
Amaila ga je pogledala nazaj v oči.
V njih je bilo zaznati strah.
»Kaj nameravaš, Nathan?« Vprašanje je postavila pazljivo, prestrašeno…
Nathan se je zopet mrko nasmehnil.
»Uresničil bom tvojo izjavo- Tvoj mož bom, in ti boš moja žena.« Ta stavek je izgovoril, kot da bi bilo nekaj vsakdanjega, samoumevnega.
Amaila je bliskovito zajela sapo.
»Prekleto, da se bo to zgodilo! Nikoli! S teboj se že ne bom poročila!«
Nathan se je namuznil ob njeni izjavi.
»Pravzaprav sva že poročena. To si sama povzročila z lažjo, ki pa se bo sedaj uresničila. Neuradno pa se je že.«
Amiala ga je onemoglo gledala. Hitro se je začela oklepati rešilne bilke:
»Pogodba je že narejena, in ni nujno, da na svetu obstajal le en Nathan Winchester.«
Nathan se je zopet nasmehnil.
»Z svojim odzivom v plesni dvorani si vsem navzočim pokazala, da me še kako dobro poznaš.«
Amaila se je ob njegovih besedah naslonila na posteljo. In ti boš moja žena..
Vendar to ni mogoče! On je vendar ne ljubi in v takšen zakon se noče spustiti..
»Moja žena, Amaila,« je še enkrat izjavil in se ji približal.
Z svojimi močnimi rokami jo je prijel okoli pasu.
Amaili je zatrepetala koža. Tako dolgo časa je že, odkar…
Njeno telo je pritisnil ob svojega, ter ji dvignil bradico, da sta si gledala v oči.
Nekaj dolgih trenutkov sta se le gledala. Toliko misli je bilo v njunih pogledih. Tudi strast..prebujena..tista, ki je bila dolge mesece zanikan, je spet priplavala na površje.
Amaila je svoje roke naslonila na njegove mogočne prsi in se naslonila na njega. Hrepenela je po njem, pa vendar jo je nekaj potiskalo stran.
Njene zmedene misli so bile kmalu prekinjene.
Nathan se ji je z glavo približal, kratki čas pred njenimi ustnicami počakal, nato pa svoje pritisnil nanje.
Njuni poljubi se od takrat niso nič spremenili. Oba sta se hitro strastno razvnela.
Amaili je odmevalo v glavi. Kar naenkrat je v njegovem objemu zopet postala srečna. Odmislila je vse težave v svojem življenju in se predala njegovemu nežnemu objemu in poljubu. Oba sta bila zadihana in se nista morala nasititi drug drugega. Preveč časa sta bila ločena. Amiala se je tega ves čas zavedala, vendar je svoja hrepenenja poskušala zatajiti, sedaj pa so njena čustva do tega moža butnila z vso svojo veličino.
Nathan je ljubeče objemal Amailo ter trebuh. Svoje ustnice pa je prisesal na njene in jih skoraj sestradano ljubkoval. Končno jo je zopet imel ob sebi. –V njegovem objemu. Zadovoljevalo ga je, ko je videl, kako se mu je prepustila. Še bolj, ko je opazil, da je njena trma in jeza popolnoma izginila.
Njun čarobni trenutek pa je bil kmalu nasilno prekinjen.
-Vrata so se sunkovito odprla in skoznje  je priletel Amailin stric.
Amaila se je ob hrupu sunkovito odlepila od njegovih ustnic in objema. Nathan je še vedno rahlo omotičen nekaj zabrundal v brado, nato pa pogledal osebka, ki je pokvaril trenutek
Ob pogledu na razburjenega Reindoswoola mlajšega, se je namuznil.
Bil je rdeč v obraz zaradi očitno napornega teka in besno gledal moškega pred seboj.
»Pozdravljen, Reindoswool,« je prvi izdavil Nathan. Na svojo mimiko si je zopet nadel mrki izraz.
»Pozdravljen, Winchester,« je stric Amaile izpljunil pozdrav kot kakšno kletvico.
»Kaj presneto delaš tukaj,«  je starec skoraj zagrmel.
Nathan je mirno odgovoril.: »Prišel sem k svoji ženi, očitno.« in pomignil na njo.
»Sedaj je že prišla k zavesti,« mu je sporočil.
Starec se je namuznil. Dobro je vedel, kaj sta delala pred njegovim prihodom.
Ko pa se je zavedal Nathanovega predzadnjega stavka, je zagrmel.
»Kaj prekleto si spet rekel!? Amaila že ni tvoja žena!«
Nathan se je napel.
»Nikoli se nista poročila!«
Amaila se je oprijela ograde postelje in opazovala njuno sporazumevanje.
»Ves London misli drugače. Pravzaprav je vaša družina to sama izjavila.« Se je branil.
»Poleg tega imam pravico do zakona, kajti Amaila nosi mojega otroka.«
Še naprej sta se malce glasno tako zgovarjala in Amaila ju je opazovala.
Vedela je, da se od nikoli nista imela ravno rada. Bila sta zagrižena nasprotnika v trgovini bombaža.
Kmalu je opazila, da so se ob vrata spalnice pokazali njen oče, sestra in markiz.
Vsi so z zanimanjem opazovali večno ne simpatičnost med Nathanom in njihovega sorodnika.
Gabriela je opazovala svojo sestra, ki je z rdečimi ustnicami opazovala njo.
Namehnila se ji je, nato pa jo je na stran potisnil markiz.
Gabriela ga je z zanimanjem pogledala.
Markiz je prav tako z vprašujočimi očmi gledal njo.
Nato je Gabriela močno zardela.-markiz je pravkar spoznal, da so se mu lagali. Da so lagali celi visoki družbi.
»Upam, da boste to novico zadržali zase.«
Markiz jo je pogledal z svojimi prodornimi očmi. »Lagali ste mi,« je izjavil.
Gabriela ga je zaskrbljeno pogledala.
»Oprostite nam.«
Gledala ga je izpod svojih košatih trepalnic. Njene zelene oči so se skoraj nevarno svetile in prebadale moškega pred seboj.
Markiz se je nasmehnil. »Pohvaliti moram vašo zvijačo. Očitno pa se ni v celoti posrečila.«

In res se ni. Vojvoda in njegova hčerka, ki sta bila v ožjem družinskem krogu znano po svoji iznajdljivost in zvijačnosti, sta se tokrat uštela. Njuna zvijačnost se ni izpeljala v polni meri.
Vojvoda in Amaila sta se zvečer sprehajala med svojimi vrtovi, polni vrtnic in drugih prelepih rastlin.
Pogledal jo je.
»Drugega nam ne preostane.« Je dejal.
Amaila je gledala po potki naprej. Glavo je imela polno misli, ki so zajemale dogajanje zadnjih dni. Ko je že mislila, da si je uredila življenje, se je kot strela z jasnega na njeni zabavi prikazal Nathan. In potem naj kdo reče, da je to pravično.
Pa vendar je v trebuhu zopet čutila tiste metuljčke, ki se jih je pred njegovim prihodom le še grenko spominjala.
»Sama sva si pljunila v skledo. Uresničiti boš morala tisto, za kar si se izdajala.«
Zamišljeno je pogledal.
»Čeprav se mi zdi po tem, kako sta se v spalnici mečkala, niti ne bo tako hudo.«
Amaila ga je sunkovito pogledala.
Vojvoda se je le namuznil in roke sklenil za svojim hrbtom.
»Listine bomo podpisali jutri zjutraj, Amaila. Jutri opoldan boš tudi uradno poročena z Winchesterjem.«
Zamišljeno si je podrgnil brado.
»Tvoj ženin je omenil, da je že kupil hišo, v katerem se bosta za kratek čas nastanila.
Misliš, da bo dober vojvoda?« Je kar naenkrat vprašal in se za trenutek namrščil.
Tudi Amaila se je.
Zaskrbljeno ga je pogledala.
»Oče…Nathan živi na drugem koncu sveta. Ima svojo plantažo, ki mu lepo uspeva. Gotovo ne bo želel ostati in živeti tukaj, v Londonu. Kaj šele prevzeti naziv vojvoda in vse dolžnost. On je preponosen, da bi vzel nekaj, kar ne bi ustvaril z lastnim trudom.«
Vojvoda s je ustavil.
In jo pogledal.
Nato se je nasmehnil.
»Noben kreten ni tako neumen, da bi zavrnil kaj takega. Poleg tega se naziv dobi šele po moji smrti in lahko verjameš, da še nisem kripa,«  se je namuznil.
Nadaljevala sta pot.
Amaila pa si je začela gristi ustnico. Vse je bilo tako….neverjetno.
Mar se je Nathan poročiti le zaradi otroka? Kaj pa zaradi nje same? Hej!-kaj pa, če se jo hoče zaradi denarje oz. naslova? Ne, ne..ni takšen..
Kaj če  kaj čutil tudi do nje?
Vendar je to komaj verjetno.
In ona njega ljubi. Pa vendar je ravno tukaj nevarnost. Kakšen bo zakon le z enostransko ljubeznijo? Ona ga bo celo življenje ljubila, on pa bi jo varal, morda s kakšno žensko, kot takrat ona dva v gozdu, v kočici?
In kakšna bo njena prihodnost naslednjih petdesetih let?
Bo srečna?
Amaila se je pripravljala za spanje. Montanna ji je že pomagala zlesti v spalno srajčko in zapustila je njeno spalnico.
Amaila je ravno zajela sapo, da bi upihnila še zadnjo svečo, ko je nekaj zarešketalo. Sprva je bila preveč zatopljena v misli o Nathanu in njuni prihodnosti, da temu rešketanju ni posvečala pozornosti. Nato pa je svojo sapo pihnila stran od sveče in prisluhnila.
Trsk!
Še enkrat.
Pogledala je v smer rahlega ropotanja in se ob pogledu skoraj onesvestila.
Na drugi strani okenske šipe je čepela velika moška postava.
O moj bog.
Hitro je stopila k oknu, da se uboga duša ne bi na tisti višini pobila. Kateri norec se vendar spravi plezati sem gor??
Brez premisleka je obrnila okensko ročko in okno se je odprlo.
In v vsej svoji veličini je v njeno spalnico skočil nihče drug kot………Nathan.
»Sveta nebesa!« začivkala in zakrilila z rokami.
Nathan jo je skoraj besno pogledal in jo močno a hkrati nežno prijel za rame.
»Zanima me, kako bi reagirala, če bi bil sedaj na mojem mestu kakšen pridanič.«
Najprej je bila presenečena, napo pa mi je Amaila  prav tako namenila nekaj svojega »besa«.
»Kako se mi vendar drzneš tako pridigati. Zdaj, zdaj lahko zakričim in rešena bom pridaničev.«
»Še preden bi čivknila bi ti pridanič zamašil usta in ti naredil kdo ve kaj.«
Svoje sive uči je upiral vanjo.
»Preden bi mi odprla bi se morala pozanimati, kdo je obiskovalec.«
In tako ji je začel pridigati o varnosti, posilstvih, ropih in kdo ve kaj še.
Amaila ga je zdolgočaseno gledala in ko ji je prekipelo od slednjega, je dvignila roko in si s tem priborila tišino sekunde, preden jo je sama prekinila.
»Rajši povej, kaj za vraga delaš tukaj, ponoči, in to s prihodom skozi okno. Pravzaprav, kako presneto ti je uspelo zlesti gor??«
Ob tem vprašanju je stopila k oknu, in se radovedno nagnila čez polico.
In zavrtelo se ji je.
Bila je višina na kvadrat! Na steno se je vzpenjala plezalka, blizu okna pa je stalo visoko drevo.
Pa vendar je bila tri nadstropja visoko.
Začutila je, kako se je vedno bolj nevarno nagibala čez rob okna, ko je kot omamljena gledala dol…dol.
Čutila je, kako ji vedno bolj postaja slabo, pa vendar se ni morala premakniti.
Tega so jo rešile močne roke, ki so jo zgrabile okoli pasu.
»Porkaduš!« je začivkala.
»Kako ti je uspelo?!«
Nathan je zavil z očmi in si jo nato prižel k sebi.
»Nič takega. Pomembno je, da se jutri uradno poročiva. Pred tem sem te hotel videti.«
Spogledala sta se.
Amiala se mu je zasanjano, a hkrati skoraj nejeverno nasmehnila.
Nato jo je zopet poljubil.

Naslednji dan, ga ni videla. Ne zjutraj v svoji postelji, ne kasneje. Ni prišla na urad. Po načrtu bi morala ob sedmih zjutraj stopiti v kočijo poleg očeta.
Vendar se njena noga ni dotaknila tiste kočije.
Njeno telo se je dotaknilo prtljažnika.
Amaila je stopila skozi stranska vrata kot ponavadi, počasi hodila po neki stranski potki, ko so jo kar naenkrat prijela močne roke.
Za stotinko sekunde je pomislila, da je zopet Nathan, a se je takoj spomnila, da je sedaj že najverjetneje na uradu.
Še preden bi začivkala, kot se je ponoči izrazil Nathan, so se ji usta zamašile z umazano cunjo.
Prestrašeno je začela okoli sebe vse mlatiti a zakrinkana postava jo je kmalu obvladala.
Kaj presneto se dogaja!
Še sprašuješ…Se je pojavila druga misel.
Na poti so pridaniči!
Prekleto!
Kmalu se je poleg prve postave pojavila še druga in jo z lažjim naporom skupaj dvignila, ter odnesla do neke skrite kočije za grmovjem.
Kljub njenemu upiranju sta jo zvezala in nato na njeno grozo zaprla v prtljažnik.
Nejeverno, kako se lahko to hitro zgodi, je gledala, kako se je pokrov vedno bolj spuščal in kmalu je vsa svetloba poniknila. Zadnje kar je še videla je bila črna oprava enega od moških.
Amaila je prestrašeno zaslišala zvok ključavnice.
Svoje oči je imela v grozi široko odprte. Če bi jo kdo videl, bi se bal, da ji bodo oči v liku dveh krogl popadale ven.
Bila je tako prestrašena, da je pozabila dihati.
Nato je globoko pogoltnila slino. Bilo jo je strah za svojega dojenčka.

Nathan je sedaj že neučakano pogledoval na uro. Njegova nevesta je zamujala že pol ure.
Kot je poznal Amailo ni nikoli zamujala. Bila je točna kot urica.
Ali pa se je zopet natrmila? Mogoče je zbežala kdo ve kam?
Pa vendar..težko je verjel kaj takega. Ponoči sta se ljubila. Bila bi nora, če bi ga še vedno zavračala.
Ali pa se je njen oče zopet premislil? In igra nekakšno zaroto?
Pa vendar se mu je zdel vojvoda spoštovanja vreden človek.
Nathan je opazil, kako se mu je človek na drugi strani mize prav tako nestrpno namrdnil.
Nato pa je neudobno tišino pretrgalo trkanje na vratih.
Vrata so se odprla in skoznje je stopil kurir.
Nathan je namrščeno vstal iz stola in vzel ponujeno pismo.
Bilo je od vojvode.
Gospod Winchester!
Zelo mi je žal, vendar je moja hčerka izginila!
Nathan je bral pismo in se vedno bolj mrščil. Ko je na zadnje prejel podobno pismo, Amaile ni videl več mesecev…
V pismu je bilo napisano še nekaj stvari in na koncu je bilo iz prebranega nekaj jasno.
– Amaila, ženska, ki je nosila njegovega otroka je bila ugrabljena.

In ugrabitelji so nekaj zahtevali. Vojvoda mu ni omenil, kaj.
Amiali se je zdelo, da je vožnja minila dokaj hitro. Morda so se oddaljili le nekaj ulic stran.
Ključavnica se je zopet oglasila in preden bi lahko Amaila sploh videla modro nebo so ji z temno obvezo trdno zakrili oči. Moška sta jo dvignila iz neudobne skrinje in ne da bi stopila na noge, sta jo v naročju odnesla neznano kam.
Bila je kot riba na suhem. Imela je zvezane noge, roke, zakrite oči ter zamašena usta.
Bila je prestrašena.
Čutila je, kako so se že očitno v stavbi začeli spuščati po stopnicah.
Čudila se je, kako sta lahko moška tako z lahkoto prenašala njeno težo. Morda sama ni bila tako težka, vendar če zraven prištejemo še nekaj mesečnega otroka in težko obleko, je bila najbrž tona.
Očitno so prišli v nek večji prostor (cilj) in končno sta jo izpustila. Nekdo ji je odvezal noge in lahko je normalno stala.
Kmalu je imela proste tudi oči.
Hvala bogu. Sovražila je občutek sleposti.
Nato se je razgledala.
Prostor je bil dokaj velik. Opazila je tudi, da je soba napolnjena z pohištvom. V desnem kotu je bila ozka postelja ter nočna omarica. Bili sta tudi velika omara ter miza z dvema stoloma.
Nato je svojo pozornost usmerila v moška. Bila je presenečena, ko je opazila, da sta svoji krinki odvrgla. Eden od njiju ji je bil znan, vendar se ni morala domisliti od kje. Tisti, ki ji je bil malce znan je imel dokaj debelušno postavo in zalit obraz, drugi pa je bil malce bol suhcen. Oba pa sta imela odbijajoča in zabita obraza.
Končno ji je tisti, ki se ji je zdel znan iz ust odvrgel cunjo. Čim je začutila, da tiste nagnusne stvari nima več v sebi, je začela kričati kot zmešana in ju zmerjati z največjimi žaljivkami, ki se jih je spomnila.
Še preden se je zavedala je bila tista umazana krpa spet v njenih ustih in pobesnela je. Začela je brcati vse okoli sebe a se je kmalu utrudila zaradi velikega trebuha.
Drugi moški jo je odvedel k stolu, da se je usedla.
Še preden bi se lahko zaženila za njima sta pobegnila iz sobe in zapahnila stara plesniva vrata.

Amila je izgubila občutek za čas. Po glavi so se ji podile milijone misli. Ko je mislila, da se bo življenje vsaj malce umirilo, se je moralo zgoditi še tole…
Sedaj bi morala biti že z Nathanom poročena, moškim, ki ga je ljubila.
Pa vendar sedi v teli sobici, ki je bila njena celica. Bila je stran od Nathana, kdo ve v kolikšni razdalji. Pa vendar razdalja ni bila  problem. Problem je bil čas. Bo sploh kdaj izpuščena?
In kaj bo z njenim otrokom? Obvarovati ga mora!
Razgledala se je po sobi in notri je prihajala le neka svetloba iz okna, ki je imel za zaščito na sebi kovinsko lepotno ogrado, poleg tega pa je bil premajhen za njeno telo.
Ko je ugibala o svoji tragični usodi, se je ključavnica zopet oglasila.
Nato so se vrata odprla.
In v sobo je stopil njen nekdanji snubec.
Grof Sincer.
Amaila je zazijala. Nekaj metrov stran od nje, ob plesnivih vratih je stal oblečen elegantno kot vedno njen prijatelj Sincer.
Zaklenil je vrata za seboj in pristopil do nje. Iz ust ji je vzel umazano krpo.
Bila je osupla in ni vedela kaj naj reče. Njena glava je bila polna begajočih se misli in od vseh teh bi se ji lahko skisalo.
»Oh ubožica. Kako pa sta s teboj delala fantiča!« Zaigrano zgroženo je pokazal na vrv okoli njenega zapestja in jo začel odvezovati.
Kmalu je bila Amiala prosta vseh teh bednih ovir.
Še vedno je bila zmedena.
Pa ne, da ima moj prijatelj, s katerim sem se toliko zabavala, zganjala norčije, povzročala manjše škandalčke, in od katerega sem prejela kar nekaj snubitev..-da ima on karkoli pri tem?!
»Kaj prekleto se dogaja,« je izustila.
Svoje zgrožene oči je uprla vanj.
»Ah, lisička moja. Toliko stvari je. Ne boš dojemala. Dogaja pa se, da si v moji kleti, oziroma v stanovanju mojega nekdanjega hišnika.«
Sincer je svoje lepo telo gibko spustil na posteljo blizu njenega stola.
Veselo je prekrižal roke.
»Sedaj lahko le še čakava, da se tvoj zaščitniški oče in tvoj mož podvizata in mi dasta tisto, kar zahtevam.«
Amiala ga je zgroženo gledala.
»Sincer! Sveta nebesa vendar… Mar je vse to tvoje maslo! Saj sva vendar prijatelja!«
Bila je pretresena iz dna duše.
Grog se je samovšečno namuznil. Včasih se je ob takšni njegovi mimika nasmejala, sedaj pa ji ni šlo na smeh.
»Povej mi, prekleto, kaj se dogaja! Takoj!!!!« Sedaj je kričala.
Kmalu je grof spremenil svoj izraz. Iz veselega je prišel na mrkega. To jo je prestrašilo. Nikoli ga še ni videla takšnega.
»Ne ukazuj mi, prasica. Tvojega ukazovanja sem sit. Prenašal sem ga tri leta in mi že presega.«
Amiala je zopet nekaj zakričala.
»Utihni!!!« grof je bil rdeč v glavo. Zdelo se je, kot da jo resnično težko prenaša.
Amiala ga še ni videla takšnega. Bila je presneto prestrašena. Naredila je kot je ukazal-utihnila.
Zadovoljno se je nasmehnil.
»Smrklja razvajena, tokrat bo po moje.«
Debelo minuto sta se napeto gledala. Iz Amialinih oči so švigale iskrice. Hotela je, da se Sincer zave, da sta bila vendar prijatelja, da sta doživela nekaj lepih skupnih trenutkov in ji karkoli že hoče narediti, ne sme.
Po glavi so ji hodile njegove sramotno grde besede, ki ji jih je izrekel. Bila je prizadeta. Lažje bi prenesla, če bi bil njen ugrabitelj popoln neznanec. Vendar ne..prekleto..bil je njen prijatelj Sincer. Spominjala se je, da ji je ponudil kar nekaj snubitev in kako jo je na začetku zaradi zavrnitev prizadeto gledal, nato pa se je zdelo, da ji snubitve ponuja le še za zabavo..kajti bila je varna…vedelo se je, da se ona poročiti.
»Zakaj si me pravzaprav ugrabil in zaprl v to grozno luknjo?« Sicer ji je skromno pohištvo popolnoma ugajalo pa vendar je hotela pred njim zavihati svoj vojvodski nosek.
Sincer jo je že bolj veselo pogledal.
»Ne misli si, da ti bom povedal, ker si ti tako zahtevala. Sam tako hočem. Torej…Že tri leta se trudim in iščem načine, da bi našel zloglasno diamantno ogrlico pokojne kraljice Viktorije III.«
Amaila je globoko zajela sapo.
»Z prijateljem sva kmalu in to z lahkoto ugotovila, da je v varstvu tvoje mame. Poskušala sva na več načinov, vendar je stara vešča skrbno pazila svoj zaklad.«
Mrko se je nasmehnil.
»Oba pa sva se zavedala, da ti nikoli ne bi bila pazljiva kot ona. Ugotovila sva, da se ogrlica predaja od matere do prvorojene hčerke, ki se poroči.
Zato sem se toliko motal okoli tebe, ti skušal biti prijatelj in Bog mi je priča, da sem komaj zdržal. Vedel sem, da so možnosti boljše če sem ti blizu.
Poskusil sem te celo oženiti!«
Amaili je bilo dokaj bedno. Vsi ti scenariji le zaradi neke bedne ogrlice…
Bilo ji je škoda njegovega zaigranega prijateljstva.
Utrujena se je naslonila nazaj na stol.
»In kako bi prenašal dejstvo, da sem tvoja žena, ko pa si maloprej rekel, da si me sit?«
Čakala je na odgovor.
Sincer si je mrko obliznil ustnice.
»Ubil bi te, kaj pa drugega?«
Amailo je zmrazilo. Mravljince je začutila vse od nog, po vratu do čela. Začela ga je vse bolj sovražiti. Prav tako pa je bila ob njegovi krutosti vse bolj prestrašena.
Pokimala je.
»Torej si ti kriv za smrt moje mame.« To ni bilo vprašanje.
To dejstvo je izgovorila z mrzlo ledenim glasom, da je sedaj Sincerja zmrazilo.
Grof si je hitro zbistril misli in samovšečno odkimal z glavo.
»Ne.«
Nato se skoraj jezno stisnil ustnice.
»Tisti tepec Harry se tiste noči ni držal načrta. Namen sva imela ustrahovati tebe, vendar je Harry kar naprej tarnal, da ko boš poročena z njegovim bratrancem-bo prepozno.
Zato je brezglavo odšel že neko jutro v hišo in spalnico vojvodinje prebrskal. Nič ni našel in je izgubil živce.  Zato je tiste noči brezglavo ubil vojvodinjo ne da bi imel kaj od tega. Pravzaprav je tisto noč pokopal tudi sebe.
Zaradi tebe.«
Amaili se je Sincer gnusil. Njegove zlobne rjave oči so sovražno zrle vanjo. Njegovega pogleda ni prepoznala. Spominjala se ga je kot navihanega človeka, s katerim se je dalo zganjati šale.
»Iz mojega zdravega sklepanja sem presodil, da si diamantno ogrlico predala nekomu od družinskih članov.
Počakati bo treba še nekaj uric in končno jo bom dobil v roke. Eden najbogatejših ljudi bom postal. Odplačal bom vse svoje dolgove, ki so me zadnja lea morila. Kratko malo rečeno…bogat bom.«
»Kaj boš naredil z menoj?«
Amaila je napeto stisnila pesti.
Rekel ji je, da jo bo izpustil ter s tem  zamotil tistega, ki bo predal ogrlico. Ob tem si je Amiala oddahnila. Ona sama in njen otrok ne bosta življensko ogrožena. Ne grozi jima smrt. Pa vendar bi Amaila lahko ure in ure kričala ob tem, kar se ji je zgodilo. Ugrabili so jo.
In to zaradi neke prekleto ogrlice.
Amiala je potrpežljivo začela čakati na svojega rešitelja. Nekdo bo očitno prinesel ogrlico v zameno zanjo.
Tisti dan se je vlekel kot še nikoli. Tista dva moška, ki sta jo ugrabila sta ji prinašala vse redne obroke in z njo celo poskušala poklepetati. Seveda se ni dala. Ta dva tepca sta jo vendar ugrabila! Grof Sincer jo je zopet obiskal šele pozno zvečer.
Bil je rahlo bled. Videlo se je, da je nervozen. Jeznih oči je prikorakal v njeno celico in se ustavil pred njo.
»Kaj hudiča si zopet spletkarila!«
Amaila ga je začudeno pogledala.
»Nekdo od tvoje umazane družine bi moral že zdavnaj priti!«
Sincer jo je jezno in grobo prijel za ramena ter jih stresel.
»Povej čarovnica!«
Ko se je Amaila zavedala, kako ta ogabnež prostaško ravna z njo, ga je pljunila naravnost v obraz.
Zaradi tega je dobila močno klofuto v obraz.  Ob zvoku udarca je tisti debeli služabnik, ki jo je ugrabil rahlo zacvilil, kot da je zabolelo njega.
Svojo utripajočo bolečino v licih je zatrla in ga mračno pogledala izpod čela, držujoč se za lica.
»Jaz ne vem ničesar.« In resnično tudi ni vedela.

Minil je še en dan. Na slednji večer je že umirala-vendar od dolgčasa.  Sincer je postajal vedno bolj besen in obupan. Takšnega ni poznala. Pozabila je njegovo vlogo njenega prijatelja. Takrat je bil mucek. Zdaj je bil velika zverina –leopard.
Obmetaval jo je z psovkami, ter jo psihiral z dejstvom, da je njeni družini malo mar zanjo. Da imajo raje dragoceno ogrlico.
Sprva je imela pred temi besedami velik varnostni zid in tem besedam ni verjela.
Vendar se je z vsako dolgo uro en kamen odlomil.
Njen zid se je začel nižati..  Kje so? Njen stric ima njeno ogrlico in še vedno je v Londonu. Ter prekleto!-Gotovo jo ima rajši kot pa tisto presneto ogrlico!
Nato pa jo je stisnilo. Varovala jo bom pa naj stane kar hoče. Svoji materi je obljubila. Bila je materina poslednja želja.
-Ona pa sedaj že nestrpno pričakuje, da bodo ogrlico predali dobičkarju.
Za boga Saj gre vendar za moje življenje! Mar bi moja mama želela mene živo ali tisto ogrlico na varnem?
Ob teh mislih se ji je mešalo. Večinoma je bila sama v tisti dolgočasni sobi in sama s svojimi misli. Imela je dovolj časa za razmišljati –o vsem.

Vrata so zopet za ropotala. Oglasila se je ključavnica  in odprla so se.
Pa vendar je njena večerja že minila.
Skoznja sta stopila njena fizična ugrabitelja. Tisti malce z zalitim obratom in postavo in tisti suhec. Negotovo sta jo gledala in si grizala ustnice.
»Kaj je,« ju je brez pozdrava vprašala.
Moška sta negotovo stopila v sobo in hitro zaklenila za seboj.
»Imava nek problem…« Je rekel tisti debel. Amaila se je skoraj zlobno zahehetala. »Kot, da me to žalosti.«
Svojo roko je zaščitniško položila na trebuh in ju grdo pogledala.
Moška sta se popraskala po glavi.
»Pravzaprav sva upala, da bi nama ti pomagala. Sama si ne upava…«
Amaila je zavila z očmi. Že na pogled sta bi videti zabita. Kdo ve, kaj bosta rekla sedaj.
»Veš…« je začel suhi. Usedel se je posteljo, kot da nosi veliko breme.
»Midva sva poslala pismo tvojemu očetu.«
Glasno je počilo. Debeli je suhega glasno udaril po glavi. »Kaj midva, ti tepec! Ti si ga poslal.  Zadolžen pa sem bil tudi jaz in je sedaj tudi moja krivda!«
»Ti meni tepec!?« Se je razburil drugi in ga udaril nazaj.
Amaila je bila zmedena. Preden bi se začel pravi pretep ju je hitro ustavila z vprašanjem.
»Kaj mi hočeta povedati?«
Ustavila sta se in jo pogledala.
»On je kriv!« Se je zadrl debeli.
»Ne! Sam mi nisi dal natančnejših navodil!« Se je suhi zadrl v debelega.
»Ti kreten! Mar ni bilo jasno, da moraš napisati tudi tisto!?«
Še nekaj časa sta se tako prerekala, ko sta ob njenem kriku končno utihnila.
»Mi lahko že enkrat pojasnita?!«
Debeli je obtožujoče s prstom pokazal na suhega.
»V sporočilu, ki ga je moral napisati kot ugrabitelj, ni napisal osnovnih podatkov! Kreten!«
Amiala ju je zmedeno pogledala.
»Kakšnih podatkov?«
Debeli se je obupano prijel za glavo.
»Naslov kraja ,kjer bi predali verižico in dobili vas!«
Amaila je debelo pogledala.
Nato je planila v krohot
»Kaj torej hočeta od mene?« z zanimanjem ju je pogledala.
Debeli je ob glavi zamahnil z  roko. »Ah nič takega. Želiva le, da greš ti k grofu, ki je v svoji knjižnici in mu poveš za zmoto, ki jo je ta tepec naredil.«
»Veš, midva si ne upava. Ko pa sva videla, kako si ti pogumna, sva pomislila, da bi to lahko storila to. Naju bi ob slišanju te novice najbrž takoj ubil, tako pa bo imel čas, da se pomiri. Tebe pa ne mora ubiti, saj te potrebuje.« Je rekel suhi.
Amiala jima je zaigrano resno kimala.
»Mar mu povem že zdaj? Čim hitreje si želim priti domov, vesta.«
Neumna moška sta ji veselo pokimala.
Amaila je vstala iz stola in stopila proti suhemu, ki je imel ključe.
»Daj ključe, da si odklenem. Če želita, pa lahko vidva počakata tukaj, da vama nato sporočim, kako je grof reagiral.«
Moška sta ji vneto pokimala in ji dala ključe.
»Potrudila se bom po najboljših močeh.« Jima je obljubila. Komaj je še zadrževala smeh. Stopila je proti vratom in jih začela odklepati.
Ko je stopila iz sobe jih je zaklenila za seboj.
Na prosto je prišla z lahkoto. In to s kakšno! Le po stopnicah je stekla, nato po veži, odprla vhodna vrata in bila je že na ulici!
Tepca.
Mar sta res mislila, da bo odšla v knjižico in grofu začela pripovedovati, kakšno napako sta njegova zarotnika zagrešila? Nista napisala naslova. O ljubi bog…
Ni si mislila, da se bo odvilo tako preprosto. In niti malo ji ni bilo žal za tista tepca. Naj pobesneli grof z njima naredi kar želi..in kasneje sodstvo.
Sedaj je bila njena dolžnost le še, da se prebije do svojega doma in »zatoži« grofa Sincerja.
Stekla je po stopničkah navzdol in čez nekaj trenutkov ustavila izvoščka.
»Na dom vojvode Reindoswoola,« je napotila voznika.
Šele čez nekaj minut, ko sta že prišla na cilj se je spomnila, da bi lahko odšla tudi peš, saj je bilo oddaljeno le nekaj ulic. Nato pa je Amaila skomignila z rameni…bo vsaj hitreje doma…končno.
Še iz plesa je imela nekaj drobiža in predala ga je izvoščku.
Nato je stekla po dovozu, do vhodnih vrat.
Veselo je potrkala po mogočnem lesu. Še v tistem trenutku so se sunkovito odprla. Oseba pred njo je sunkovito in glasno zajela sapo.
Bil je Nathan.
Njegove sive oči so se presenečeno razširile.
Tudi njene so se. Ni pričakovala njega.
Čutila je, kako jo je premeril od glave do pete. Namrščil se je.
O ljubi bog…samo ne mrščenja. Nikoli ni prinesel nič dobrega, poleg tega pa sem ga že čez glavo sita!
Nato pa jo je nepričakovano sunkovito objel. Svoje telo je pritisnil ob njenega in svoj obraz zakopal med njene razmršene rdeče lase.
Samo to sem hotela. Hotela je le v varen in ljubeč objem moškega, ki ga ljubi. Vse drugo je postalo oddaljeno. Če dobro pomisli je v tisti zanikrni sobi hrepenela večinoma le po njegovem objemu.
In poljubu.
Svojo zakopano glavo v njegovih prsih je potegnila na plano in ga pogledala.
Tudi on jo je pogledal, vendar resno.
Nato ga je ona poljubila. Nathan je najprej presenečeno zavzdihnil, nato pa se je prepustil. Poljub je bil nežen in sladek. Nato sta poljub poglobila.
Vojvoda je stal v veži in razburjen zaradi hčerinega izginotja pestoval kozarec konjaka.  Zmeden, zakaj je Nathan prišleku odprl vrata a ga še vedno ne spustil noter je zaklical moškemu.
»Kdo je? Spusti prišleka noter. Ima kakšno novico o moji hčeri?«
Amaila se je ob očetovem glasu zdrsnila. Odlepila se je od Nathana in stopila na vidno svojemu očetu.
»Pozdravljeni, oče«  Ga je pozdravila in nato še njemu stekla v objem.
Nathan je napeto opazoval svojo žensko, ki je vidno utrujeno sedela na naslonjaču v očetovi knjižnici. Okoli nje je bila zbrana majhna množica ljudi. Njen razburjen oče, ki je bil že čisto rdeč v obraz, on, njena sestra in tisti markiz, nato pa še direktor ulice Bow, neki grof… pa še nekaj ostalih detektivov.
Vsi so bili zbrani okoli Amaile in poslušali njeno pričevanje.
Povedala je, da jo je ugrabil grof  Sincer. Človeka sicer ni poznal, a začel ga je sovražiti iz dna duše. Ubil ga bo.
Opazil je njene kolobarje pod očmi in njen utrujen obraz. Skoraj prisiliti se je moral, da ni vse ljudi odgnal in jo poslal spati. Vendar ne..moral je slišati, kdo je krivec.
Ko je izvedel, da je Amaila izginila bi ga skoraj pobralo od skrbi. In besa. Močno je stiskal svoje pesti.
Poleg tega ga je skoraj pobralo ko ni moral ničesar narediti. Sicer je prečesaval cel London, vendar v tistem pismu ni bilo navedenega naslova, kjer bi predali neko ogrlico. O tisti ogrlici še ni vedel veliko, vendar bo že izvedel zaradi česa je tako pomembna. Zanimivo je bilo, da ko je za njo slišal vojvoda, se je onesvestil…
Poleg tega ga je skrbelo za svojega otroka. Amaila je bila noseča in nosila je njegovega otroka. Vilijem je sedaj v njegovi novi hiši in z njim se ubadajo služabnice, sam pa se je moral v tem trenutku posvetiti Amiali oziroma njenemu izginotju.
Ko je Amaila končala svojo pripoved so jo vsi malce občudojoče gledali.
»Kar ključ sta ti dala??« se je čudil vojvoda.
Amaila je v smehu prhnila in pokimala. Nato je pogledala Nathana. Napeto jo je opazoval z svojimi očmi. Videla je, kako je trdno stiskal svoje ustnice in svoje pesti. Bilo je videti, kot da bo nekoga vsak čas pobil.
Knjižnica se je počasi začela prazniti. Markiz je njeni razburjeni sestri, ki je še vedno kot zmešana kokodakala, pa čeprav je bila Amaila že na varnem, kavalirsko odprl vrata in nato še sam odšel za njo. Menda je tudi on pomagal pri iskanju. Kdo ve, zakaj?
Nato so hitro oddrveli detektivi in tisti grof. Še pred tem mu je Nathan nekaj šepnil na uho.
Kmalu je odšel še vojvoda, za seboj zaprl in Amaila in Nathan sta ostala sama.
Stopil je bližje k njej, kakšen čevelj stran od nje.
Nato je svoje stisnjene ustnice sprostil in jo nežno pogledal. Po glavi so se mu podile milijone misli. Bil je hvaležen bogu, da je bila spet ob njemu. Ko je bila pogrešana je lahko le molil, da ni mrtva.
»Skrbelo me je, prekleto, veš…« je izdavil.
Amiala mu je pokimala.
»Žal mi je, da te nisem rešil…« Ji je rekel.
Amaila je dvignila obrvi.
»Saj nisi moral vedeti kje sem.«
Odkimal je.
»Vseeno.«
Amaila je ravnodušno skomignila z rameni. »Tudi prav, če tako misliš. Kar sekiraj se, če se želiš.«
Nathan jo je resno prijel za ramena.
»Lahko bi se ti kaj zgodilo, prekleto…In otroku…« je pomignil na trebuh .
Amaila je zopet skomignila z rameni.
»Vendar se ni. Oba sva zdrava kot dren.«
Amaila je opazovala moškega pred seboj. Zdelo se je, kot da je te tri dni umiral od skrbi. »Presneto ženska. Meni se je mešalo od skrbi. Nisem moral spati in nisem moral jesti. Niti konjaka nisem moral spraviti vase, v nasprotju s tvojim očetom.«
Amaila je bila presenečena nad njegovim obnašanjem.
»Kaj mi vendar hočeš povedati!«
Nathan se je napel.
»Amaila…povedati ti hočem, …da te vendar ljubim!«
In nato je svoje ustnice neučakano pritisnil ob njene.
»In to je dejstvo.«
Čez nekaj mesecev…

Amaila se je umirjeno sprehajala po potki v njihovem rastlinjaku. Njena sestra se jo je držala za roko in ji tarnala.
»Joj..tako ošaben je…tako vsiljiv, zasmehljiv, močan kot gorila…oh …grozljivo! Si predstavljaš?«
Njena sestra si je na rdeča lička s pomočjo pahljače pošiljala vetrček, vendar se je zdelo, kot da potrebuje celo burjo in bo vsak čas zlomila pahljačo.
»Zakaj tako misliš? Zakaj ga vidiš v slabi luči? Meni se zdi zelo prijeten..«  jo je Amaila mirila.
»Poleg tega ti ves čas pošilja lepe vrtnice! Mar ni to ljubko?«
Njena sestra je še bolj jezno zavzdihnila, čeprav so se ji lička obarvala še bolj rdeče.
Gabriela je jezno prhnila.
»Ljubko pa še kaj…Ko bi vedela kaj mi piše v tistih pisemcih..in ko sva včasih sama je tako..tako…«
Zaškrtala je z zobmi.
»Resnično ne vem, zakaj ga ves čas pošiljaš na naše družinske zadeve. Praznovali naj bi vendar v ožji družini! On ni sorodnik«
Še nekaj je vzdihovala ter krilila z rokami, vendar si je Ammaila mislila svoje. Če še ni pa gotovo kmalu bo sorodnik tale markiz…  Vojvoda kar sije od sreče. V družino je z nekaj pretresi dobil božanskega moškega za svojo prvorojenko, za drugo pa še prihaja…
Naj Gabriela kar govori, da ji markizek ni ušeč. Kajti končno je Amaila doumela dejstvo, da se je Gabriela še pred zaroko med Amailo in markizom zaljubila v njega. To pojasni dejstvo, zakaj je bila tisto zadnjo večerjo z materjo, ko je izvedela za zaroko, tako bleda. Nato pa se je v njeni glavi očitno nekaj spremenilo, da vsaj na zunaj kaže odpor do njega.
Iz misli jo je potegnilo dejstvo, da se je njena sestra v nekem trenutku hitro zasukala in s tem zasukala še svojo sestro.
Amaila je presenečeno zavzdihnila in se ozrla, pred čem beži njena sestra.
Na bolj odprtem prostoru je zagledala markiza, Nathana in njenega očeta.
Z vsemi močmi je ustavila Gabrielo, jo zavrtela in nadaljevali sta pot proti gručici.
Njena sestra je nekaj podobnega umirajočemu človeku zavzdihnila in se vdana v usodo mrko odpravila proti cilju.
»O ljubici, končno sta prišli!« je vzkliknil vojvoda in veselo prihitel k njima.
Nathan je iz počepa vstal in se ozrl k Amaili. Ta je pritekla k njemu in ga poljubila.
Markiz je Vilijema dvignil iz ponija, nato pa pozornost usmeril k prihajajoči mladi lepotički, ki je ob pogledu nanj noro zardevala. Očitno je bilo, da svoje občutke želi prikriti z jezo, ali tako nekako.
Amaila se je nehala ozirati na mlada bodoča golobčka.
Že se je hotela posvetit svoji mladi družinici, vendar jo je prehitel vojvoda. Zopet je stopil k njej.
»Še malo ti jo ukradem…« se je smehljajajoče opravičil Nathanu, ki je nekaj v odgovor skoraj nesrečno zabrundal.
Vojvoda je hčerino roko  prijel pod svojo in se oddaljil od ostalih. Kmalu sta bila na prelepi potki, ki so jo obdajale prelepe rumene vrtnice…
»Zadnje leto, se je dogodilo veliko stvari…« je dejal vojvoda.
Amiala ga je nežno pogledala.
»Res je, oče.«
Zavzdihnil je. »Če odmislimo smrt tvoje matere in tvoje suženjstvo, niti ni bilo tako slabo. Pravzaprav se je končalo lepo. Škoda, da tvoja mama ni tukaj. Gotovo bi kar pokala od zadovoljstva. Bila bi ponosna veš.«
Amaila je pokimala.
»Vem.«
Nasmehnila se je.
»In mislim, da tudi ti kar pokaš od zadovoljstva in ponosa.«
Njen oče se je navihano namuznil.
»No..mislim, da čisto upravičeno. Pred dvema letoma sem že skoraj obupal nad svojimi bodočimi vnuki. Kajti ni bilo možnosti, da bi kakšen nastal! Sedaj pa imam kar dva! Oziroma ne…kar tri!«
Amaila se je zasanjano nasmehnila. Sedaj je ugotovila, da je bilo tako lahko ugoditi njenemu očetu.
»Poleg tega sem zadovoljen nad Winchesterjem. Moram reči, da so bili tvoji opisi njega strašljivi. Vendar zdaj lahko rečem, da ti je odličen mož.
Da te je vreden, je bil že dokaz, ko so te ugrabili! Jaz sem izgubil glavo, skoraj postal nor, on pa je ostal hladnokrven in je trezno razmišljal. Sicer vem, da je bil besen in ga je resnično skrbelo, vendar mi je všeč njegov pristop.«
Amaila je zasanjana o svojem možu, očetu kimala.
»Vem, da bo dobro varoval in vzgajal svojo družino.«
»Oče, tudi jaz to vem.«
Čez trenutek se je vojvoda namrščeno ustavil.
»Vendar me malce skrbi ta Amerika. Tam ima uspešno plantažo… Sicer še ni bilo govora o tem bivanju vendar…«
»Ah, vem oče…« je Amaila pokimala.
»Ni še dokončno, vendar bomo najbrž živeli tam.«
Vojvoda je zamahnil z roko. »Ga bom že vzel v roke.«
Amaila si je mislila svoje. Nathanu pa res nihče ne mora ukazovati. Niti njen oče.
Kmalu sta se vrnila k ostalim in Amia se je (končno) posvetila svojim najbližjim.
Prijal ji je sprehod in pogovor z očetom, a so se ji ob pogledu na svojega ljubega, kako se smehljaje igra z dojenčkoma in nekaj govori veselemu Vilijemu zasvetile oči. Pohitela je k njim in
v svoje naročje je iz mehke odejice dvignila svojo majhno hčerkico Anastazio in malega Sebastijana pa je prepustila svojemu možu. Njena dvojčka sta uživaško zabredla in svoje ročice dvigovala k svojima staršema.
Vilijem je skakal okoli njiju in jima prigovarjal  za večerni ognjemet (kot še eno darilo za šesti rojstni dan), a bil vseeno pazljiv zaradi malih dveh.
Nathan je ljubeznivo Amailo objel okoli pasu in jo stisnil bližje k sebi.
Zopet so se začeli srečno sprehajati po potkah, proti sončnemu zahodu.
»Veš Amaila, srečen sem. Ti si mi dala vso ljubezen in družino. Pred tem sem bi zagrenjen, pa se tega nisem zavedal, sedaj pa uživam v ljubezni. Uživam življenje, v katerem si ti.«
Amaial se je utapljala ob njegovih besedah.
»Ah, Nathan. Ko bi vedel, kakšno srečo ti prinašaš meni.«
Oba sta se ustavila in Nathan se je sklonil k njej in jo nežno poljubil.
Ko je Amaila pogledala njegove sive oči, ki so bile ponavadi, kot ograda pred zunanjim svetom trde, samovšečne in zastrašujoče. Sedaj pa so bile tople, ljubeznive.
V njegovih očeh je videla ljubezen do nje.
In njunih otrok.
Pogledala je svoja dojenčka. Imela sta rožne ročice, ki so mahale po zraku, in svetlo zeleno-sive oči, ki so si radovedno ogledovale svet.
Pogledala je prelepe cvetove, rdeče in bele vrtnice, po katerih je padala svetloba zahajajočega sonca, in pomislila je…
Hodim po potki življenja  obdano z vrtnicami , ki vsebujejo tako trne kot tudi prelepe cvetove.

Če ne bi bilo trnov, se ne bi zavedali veličine dobrega, pa vendar so lepi cvetovi vidnejši, opaznejši in bolj doživljajočih od cvetov. Kajti dišijo.
In meni diši po sedanjem in še prihajajočem življenju.

Objavila: -luna-