Demonske sence – št.2

(3 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Ian ni hotel odpreti oči, saj je upal, da so bile vse to
samo grde sanje in ko bo odprl oči, bo ob sebi zopet zagledal prelepo Heno. A
ko je odprl ga ni pričakovala Hena.

Ležal je na trdi deski, pokrit s slamnato
odejo, zraven pa je sedela deklica stara okoli 10 let, oblečena v kratko tuniko.
Imela je dolge svetle lase ter presenetljivo rdeče oči. Hitro je opazila, da se
je zbudil in prinesla mu je skodelico čiste izvirske vode.

Govorila je v njem
neznanem jeziku, nehala pa je šele, ko je opazila da jo ne razume.

»Ali me razumeš zdaj?« Je nenadoma zaslišal.

»Ja, ampak v katerem jeziku si govorila?« Zamahnila je s
svojimi žametnimi lasmi.

»V istem kot govorim zdajle. Samo majceno magijo sem
uporabila, da nas lahko razumeš. Čudi me, da tega ni naredila že Hena, ampak
pota Izbranih so res nenavadna…

»Pota Izbranih? Kakšna pota? Kakšnih Izbranih?« Zahihitala
se je.

»Oče bo res presenečen, ker se je Hena držala svoje obljube
in ti ni ničesar povedala. Ampak to ni na meni, da ti razložim, saj še nisem
Veliki Mojster. Vem pa, da te bodo v dvorani zelo veseli. Zdaj lahko vstaneš,
rana pa se bo hitro zacelila, tako da kar brez skrbi.«

»Kdo si ti?« Vstala je zelo graciozno in narahlo pokimala z
glavo:

»Sem Gizela, najpametnejša in najlepša v svoji generaciji -
Izbrana, sem pa tudi drugi otrok Velikega Mojstra, bodoči Veliki Mojster. Sedaj
pa te bom pospremila k tvoji spremljevalki Heni, če jo seveda želiš videti.«
Vstal je in prikimal. Šele ko je vstal, je opazil, da na sebi nima ničesar.
Gizela si ga je brez sramu ogledovala ter mu šele čez nekaj trenutkov vrgla
tuniko.

Ta je pokrivala samo spodnji del telesa in Ian se je še vedno počutil
razgaljenega. A takoj, ko je stopil iz kolibe, se je strinjal z izbiro oblačil,
saj je bilo nenavadno vroče. Ozrl se je in opazil velemesto. Stavbe, zgrajene
iz belega kamna, so bile vse visoke kot največje graščine v njegovi vasi. Ozrl
se je in opazil, da je on ležal v nepomembni leseni kolibi.

»Mala Oniksova šala.« Je razložila Gizela, ko je videla
izraz na Ianovem obrazu.

»Sledi mi, postaven neznanec, da te pripeljem do tvoje
izbranke.«

»Ime mi je Ian, Gizela, in tako me tudi kliči.«

»Če ti tako praviš,« se je zahihitala Gizela. Stopala sta po
ulici, široki za deset ljudi in visoke stavbe so delale prijetno senco. Gizela ga
je pripeljala pred najlepšo stavbo, kar jo je Ian videl. Pred stavbo je bila
množica ljudi, ki so se razmaknili, ko so zagledali Iana. Ian je opazil, da so
si vsi ljudje podobni. Postavni, temnopolti in svetlih oči. Nihče razen Gizele
ni imel svetlih las ali rdečih oči, ampak Ian se ni hotel preveč obremenjevati
s tem, zato je hitro vstopil. Od daleč je zaslišal Henin glas in mu sledil:

»To je naravnost čudovit. Zapis je zgodba, življenjepis!
Hitro moramo prevesti začetek… Še vedno ne morem verjeti, da ste začeli
prevajati na sredini…«

»Torej damo po deset strani prevajalcu, da boš ti prebrala
celotno zgodbo?«

»Če bo Veliki Mojster dovolil, bi sklicala vse naše ljudstvo
in bi ga prebrala vsem. Tudi to je delček naše zgodovine in mislim, da se ga ne
bi smeli sramovati! Ian!« Je nenadoma zaklicala Hena, ko ga je zagledala. Ian
se je nasmehnil, a presenetil ga je njen odziv. Najprej je pogledala moškega,
ki ga je klicala Veliki Mojster in šele, ko je ta pokimal, mi je šla nasproti.
Objela ga je in rahlo poljubila lice.

»Vsako intimno dejanje v javnosti, mora biti odobreno od
Velikega Mojstra. Zapomni si.« Tudi on jo je poljubil na lice in rekel:

»Razumem moja ljubljena!«

»Hena, dragica, predstavi me temu mladeniču.« Povlekla ga je
za roko in ga postavila pred Mojstra. Ian je takoj opazil podobnost s Gizelo.
Iste posmehljive rdeče oči in dolge žametne svetle lase, celo govoril je enako.

»Veliki Mojster to je Ian, Ian, to je Veliki Mojster,
hranilec vsega znanja naše kulture in oče prečudovite Gizele, Izbranke.« Veliki
Mojster je pokimal, Ian pa je samo sledil Mojstru.

»Ian, gotovo veš, zakaj si tukaj? Ali ti Hena še ni
povedala?«

»V bistvu…« Mojster je Heno nesramno prekinil.

»Hena! Naj mladenič samo pove.« Ian se je nenadoma ustrašil
tega človeka.

»Hena mi je hotela povedati v plovilu, ampak ji Oniks ni
dovolil. Rekel je, da sem nevreden tega znanja, da morate vi, Veliki Mojster,
odobriti, da je tako znanje preneseno meni. Povedala pa mi je, da ima nekaj
opraviti z njenim znanjem jezikoslovja, ki ga vi potrebujete.« Veliki Mojster
je bil vidno zadovoljen z odgovorom:

»Vsaj eden izmed Izbrancev je odgovoren. Kajne, Hena?«

»Oprostite, Veliki Mojster, ne bo se ponovilo. Saj zdaj mu
lahko povem?«

»Naj mu jaz razložim, Hena, ti pa pojdi po svojih opravkih
in poskrbi še za ostale učenjake!« Hena je brez besed odšla, Ian pa se je
obrnil k Mojstru.

»Povedal ti bom zelo skrajšano verzijo naše zgodovine, tako
da boš lahko spremljal dogajanje. Že odkar pomnimo, se vsako generacijo rodita
dva izbrana. Moški in ženska. Najpametnejša, najlepša in najboljša v vsem,
česar se lotita. In vsi njuni otroci so ali moškega ali ženskega spola.  Ni se še zgodilo, da bi Izbrani imeli otroke
obeh spolov, vendar njuni otroci niso izbrani. Resda se lahko poročijo z
Izbrancem, ampak ni priporočljivo, saj veš, lahko bi prišlo do kakšnih
nezaželenih posledic. Pa vendar si prvi ter zadnji fantek ali deklica pri
starosti 12 oz. 13 let izbereta svojega partnerja in prostovoljno odideta k
demonom. Ne moti me Ian, pusti da povem do konca, brez prekinitve. Ko smo
zapustili svojo prvotno domovino, smo našli tole dolino, kot od bogov poslano.
A bogovi so nam poslali tudi demone.

Demoni so posebna bitja, ki živijo v jamah
in če ne bi poslali dva para otrok na generacijo med demone, bi nad nas poslali
grozno bolezen. Prvič, skoraj več kot tisoč let nazaj, ko so nam posredovali to
‘željo’, je seveda nismo izpolnili, bilo bi nezaslišano, da bi sploh kakšnega
otroka poslali med njih. Nekaj dni kasneje je več kot pol vasi pomrlo od
skrivnostne bolezni, vsak tretji, ki pa se je okužil je postal demon. Te
zanima, kako so postali demoni?« Mojster ni počakal na Ianov odziv, ampak je
kar nadaljeval. Med govorom je hodil po dvorani in se ustavil pri sliki.

»Najprej smo mislili, da so vsi pomrli in dali smo jih v
sobo za mrtve. Hitro smo izbrali dva para otrok. Tako malo jih je ostalo živih,
saj so otroci hitreje podlegli in ravno, ko smo jih hoteli poslati v jamo, ki
stoji na drugi strani doline, so mrtvi vstali. Izgledali so čisto tako, kot so
nekaj dni pred boleznijo, o tem smo prepričani, saj imamo več različnih in
zanesljivih virov. Bila je le ena, a zelo opazna razlika. Njihove oči so bile
tako nenavadne barve… Rekel bi rumene, ampak bile so preveč rumene in svetile
so se v temi. Bili so glasni, jokali so za vodo in nosili smo jim jo. Ampak ni
zaleglo. Spili so toliko vode kot jo je porabila cela vas in ni jim bilo
dovolj… Zvečer so se pojavili demoni in rekli: »Pustimo vam oba para otrok,
ampak vzeli bomo spreobrnjence. Od danes in do vekomaj pa naj vam bo jasno, da
hočemo vsako generacijo dva para otrok.

Vaših najlepših cvetov, najlepših in
najbolj zdravih. Drugače se bo tragedija ponovila po vseh vodnjakih in voda bo
zastrupljena.« Ian si je ogledal sliko in opazil te demone, o katerih je
Mojster govoril. Naslikani so bili kot ljudje, zaviti v sence, s
presenetljivimi rumenimi očmi.

»Ta slika je vsem v opomin, da je naša prelepa dolina,
magija in tehnologija plačana s krvjo.«

»Oprostite Veliki Mojster, ker motim, ampak kaj ima Hena pri
vsem tem zraven? Vem, jo kličete Izbrana, ampak ona ni več otrok… Pa tudi vaša
hčerka Gizela pravi, da je Izbrana.«

»Ian, mladenič, zgodba ni končana… Tako smo pošiljali otroke
v jame in hkrati smo se tudi razvijali. Ampak
marsikdo se je uprl in odšel v jamo, z namenom reševanja teh ubogih
otrok. Največkrat se niso vrnili, smo pa našli njihova mrtva telesa zunaj jam. Nekaj
desetletij nazaj pa je iz jame prvič prišel otrok, demonski otrok. Oči je imel
ravno tako svetle kot njegovi demonski starši ampak bolj nas je presenetilo,
kar je nosil v rokah. Fantek star kakšnih sedem let, je v rokah nosil
dojenčico. Prišel je sredi noči, ravno pred to stavbo. Takrat sem bil tudi sam
čisto majhen fantiček, ampak še vedno se spomnim te usodne noči. Oblečen je bil
v tuniko, ki je pokrivala spodnji in zgornji del telesa, deklico pa je nosil v
malhi na rokah. Začel se je dreti v tujem jeziku in zbudil celo mesto. Moj oče,
takratni Veliki Mojster je šel do njega in ga vprašal kaj želi. Deček mu je
izročil otroka ter cel kup listov spetih v knjigo. Takrat je v našem jeziku
rekel: »Da dokažemo našo hvaležnost vam izročamo tega otroka, drugi otrok
demona, kot nam pravite vi, in ženske vašega rodu. Ona bo, ko odraste naš
posrednik, te liste pa vam izroča njena mati, da ji preberete, ko bo odrasla in
postala ženska, da bo razumela svojo pomembnost in njeno nalogo. Takrat jo boste
poslali nazaj domov, k nam v Jamo in ko se bo vrnila, vam bo povedala resnico,
kaj se zgodi z vašimi otroki.«

To nam je rekel in očetu izročil še malho.
Deklico je pobožal po licu ter jo poljubil. Oče ga je vprašal, kaj je tej
deklici in on je odgovoril brat. Izza tunike je privlekel še nekaj, kar je bilo
podobno igrači. Deklica se je predmeta oprijela in zaspala, deček z rumeni
očmi, pol demon, sad demona in ženske, pa je tiho odšel v jamo. Eni naših
fantov so ga zasledovali, ampak so ga v Jami izgubili. Čeprav je rekel, da je
ženska pisala v svojem jeziku in da je iz našega rodu, nismo poznali te pisave,
tako da je ženska verjetno res človeška ampak ne iz našega rodu. Deček pa je
rekel tudi, da smo dokazali svojo lojalnost in nam ni več treba pošiljati
otrok. Zato imamo zdaj več Izbranih kot kdajkoli prej, kar dva para. Seveda pa
tradicija izgublja svojo moč in ne eden ne drugi Izbran par ni popoln.« Ian je
prebledel.

»Veliki Mojster, tudi v naši vasi poznamo podobne zgodbe oz.
legende. Vas leži na stiku gorstva in morja, zato sta se dve ljudstvi združili
v eno. Temu primerno je vas velika in različna in zajema več različnih
področij, ampak naša poglavitna dejavnost je bila vedno ribarjenje, vsaj dokler
niso začeli izginjati ribiči. Na obali je vhod v jamo, ki je do danes ostala
neraziskana, saj so ljudje bali skrivnostih jam, ko pa so kakšnih 400 ali 350
let nazaj začeli izginjati ljudje, še posebej ribiči in ljudje, ki so se
nahajali v okolici jam, se je strah poglobil in jamo so vsi začeli gledati z
nezaupanjem.

Naš veliki znanstvenik Ernest pa je postavil pasti in ugotovil, da
ljudje dejansko izginjajo v jame, smo preselili celotno vas. Izginjanja se niso
nehala, samo niso bila več tako pogosta. Tudi Ernest je nekaj let kasneje
izginil v jamo. Veliki Mojster je z zanimanjem poslušal:

»Koliko ljudi je izginilo? So bile vse ženskega spola ali so
izginjali tudi moški?«
»Izginilo je 2371 ljudi in ne… sicer je bilo več žensk, a ugrabljeni so bili
obeh spolov.«

»Torej ti misliš, da so naši demoni in tvoje pošasti, ena in
ista bitja? Samo demoni so čisto človeški, le oči… Mogoče pa le?« Ian se je
oprijel še zadnje bilke:

»Če mi pokažete knjigo, mogoče pa je naša pisava… Če ni
potem, pač ni… Če pa je, razmislite, kaj bi to pomenilo! Demoni niso samo vaši
ugrabitelji, skupaj bi jih lahko poiskali in ubili, za vedno bi lahko nehali s
takimi neumnostmi.« Veliki Mojster se je glasno zasmejal:

»Smešen si Ian, ampak na kaj takega tudi pomisli ne. Svojega
mesta ne bom ogrožal, a kakšno stran knjige ti lahko pokažem. Ampak resno
dvomim da so ugrabitve povezane z našimi demoni, pa tudi Tania se s tem ne bi
strinjala.«

»Tania?«

»Pol demonska deklica, ki jo je fantek prinesel.« Ian se je
začudil.

»Deklica? Saj mora biti stara skoraj toliko kot vi!«

»Demoni odraščajo drugače kot mi, še vedno izgleda kot 14
deklica. Po skoraj 40 letih se njen izgled ni kaj dosti spremenil.« Ian je
utihnil, Veliki Mojster pa tudi ni ničesar dodal. Ustavila sta se pred prelepo
sobo brez vrat. Soba je bila bolj majhna, ampak na sredini je bila prelepa
preproga, na kateri je sedel mlad moški. Ko je zagledal Velikega Mojstra, je
vstal in se priklonil, Mojster pa se je nasmehnil in rekel:

»Prosim če posodiš svojo stran, da jo tale mladenič
pogleda.« Moški je takoj predal stran Ianu, ta pa jo je hitro pregledal.
Razočarano jo je vrnil ter rekel:

»Ni naša pisava. Je podobna, ima nekaj skupnih značilnosti
ampak črke so čisto drugačne.«

»No vidiš, zaman si upal. Sedaj pa nama povej Jinn, kaj si
odkril.«

»Veliki Mojster ne spravljajte me v zadrego, veste da ne
smem nikomur povedati. Pa tudi če bi hotel je Hena liste razdelila tako, da so
čisto brez pomena. So primerno označene, a iz različnega obdobja.«

»Zanimivo… Kdaj misliš, da bomo lahko prebrali?«

»Če gre vsem tako hitro kot meni, jutri zvečer.«

»Odlično, Tania je zelo nestrpna. Ženska je postala že več
let nazaj, ampak se ne more vrniti, ker ni slišala zgodbe.«

»Sem slišal, da je posebej zahtevala Heno, ker ji je Hena
obljubila, da je sama ne bo prebrala, dokler ne bo Tania zraven.« Veliki
Mojster je nestrpno pokimal:
»Tania je preveč navezana na nekatere osebe, to se strinjam. Res pa je, da je
Hena najboljša v tem poslu… Torej jutri zvečer moram sklicati sestanek?«

»Morate se pogovoriti še s Heno, ampak predvidevam, da je
tako.« Mojster je pokimal in odšel, Ian, ki mu je bilo vse manj jasno, pa mu je
sledil. Zmotil ju je Henin krik.

»Veliki Mojster, Ian prevedli smo! Končno bo Tania slišala
resnico o njenem ljudstvu!« Ian je hotel iti do nje in jo poljubiti, tako
ljubka je izgledala v tistem trenutku. A Henin pogled ni obstal na njem, temveč
na dekletu, ki je stala za njim. Ta se je oglasila:

»Sem rekla Mojster, samo da dobite Heno nazaj, pa bo uganka
rešena!« Tania je kar stekla v Henin objem ne ozirajoč se na Mojstra. Ian si je
dobro ogledal to pol demonsko deklico in ugotovil, da je v resnici samo
deklica. Bilo je malo manjša od Hene in se vidno razlikovala od drugih. Čeprav
je bila enako temna, je imela svetlo rdeče lase, odtenek, ki ga v mestu še ni
videl, in presenetljive rumene oči. Ogledala si je Iana in dejala:
»Moram priznati, da nisi tako slabo izbrala Hena. Fant je
kar postaven, pa tudi pameten izgleda… Torej ti si Ian, fant, ki nam je
odpeljal Heno?«

»In ti si Tania? Hene vam pa nisem odpeljal, ona si je
izbrala mene!« Tania se je najstniško zahihitala, ter nekaj prišepnila Heni,
nakar je Hena rahlo zardela.

»Tania, kot vedno se spozabljaš.« Je skoraj jezno rekel
Mojster.

»Mojster stara sem ravno toliko kot vi, tako da… Ah, saj je
vseeno. Hena je doma, slišala bom o svojem ljudstvu in odšla. Verjemi Mojster,
dolgo me ne boš videl, še pogrešal me boš.« Mojster ni ničesar dodal, Hena pa
je prijela Tanio pod roko.
»Ian pridruži se nama na sprehodu, Mojster ima veliko za pripraviti. Vsi hočejo
slišati zgodbo! Kakšen spektakel bo to!« Tania je stopila do Iana in ga prijela
pod roko, točno tako kot je držala Heno. Odšli so ven in Tania ju je napotila
proti vrtovom.

»Hena, ti boš brala na odru. Ne prepiraj se z mano, še vedno
sem starejša, Ian pa bo sedel z mano v prvi vrsti, tako da ga ne bodo
potlačili. In Hena… Saj ne vem ali naj ti rečem, da beri počasi ali naj beri
hitro.«

»Brez skrbi Tania, brala bom razločno in ravno prav hitro.
Ian, saj ti je prav?«

»Hena ne skrbi zame. Odrasel sem s tremi sestri, tako da
mislim, da bom znal poskrbeti za Tanio. Navsezadnje je samo otrok.« Tania se je
oddaljila, tako da ni slišala Iana.

»Ian, ravno v tem je problem. Mogoče ti deluje kot otrok,
obnaša se kot otrok, ampak ona je že dolgo časa ženska, ujeta v otroškem
telesu. Včasih zna biti pikra.« Ian jo je objel in nežno poljubil. Tania je vsa
zadovoljna s šopkom rožic ločila par:

»Hena, čas je. Mislim, da so vsi v dvorani, ker so vse hiše
potemnele in nobenega ognja ni.«  Hena je
pokimala in odšla. Tania je zaostala in Ian je stopil do nje:

»Tania, kaj je narobe?« Nenadoma je zaihtela.

»Strah me je… Ian tako zelo me je strah. Jaz se bojim teme,
ne morem kar stopiti v tiste jame, sama samcata… Kaj naj storim?«
»Počakaj vsaj toliko, da izveš, kam sploh moraš iti… Prosim umiri se in pridi z
mano.« Tiho je pokimala, se ga oprijela in počasi sta odšla proti dvorani. Dvorana,
celo prostor pred dvorano je bil nabit z ljudmi. Nekaj pred majhnim govorniškim
odrom pa so stale tri klopi. Ian, Tania in družina Velikega Mojstra so se
posedli na te klopi, tedaj pa je na oder prišla Hena. V rokah je imela dve
knjigi, eno debelejšo od druge.

»S pomočjo magije sem si ojačala glas, tako, da me boste vsi
slišali. Najprej bi se vam rada zahvalila, še posebej Tanii, rada pa bi ji tudi
izročila originalen izvod, napisan od njene mame. Pridi k meni, vzemi svojo
knjigo in nas vse pozdravi.« V tišini je odšla gor, vzela tanjšo izmed knjig in
rekla:

»Poslušajte zgodbo mojega ljudstva. Ne bom brala jaz, ampak
Hena, saj samo ona ve, kaj vse sem preživljala ob nepravem prevajanju skozi vsa
ta leta. Hena prosim, začni.« Usedla se je k Ianu, Hena pa je še zadnjič
pogledala svojega ljubimca ter začela brati.