Demonske sence – št.1

(8 Št. glasov, povprečje: 4.50 od 5)

 Loading ...

Tako udobno se je počutil, da mu je bilo škoda odpreti oči. A uprl se je skušnjavi in pričakal ga je čudovit nasmeh. Nasmehnil se je in s prsti je šel čez njeno lice ter jo poljubil na čelo. Ko se je odmaknil, ga je smehljaje pogledala. Prijel jo je za roke in rekel:

»Kot je rekel veliki znanstvenik Ernest: Živeti začneš šele, ko se zbudiš ob osebi, ki jo ljubiš in ko se ti ta oseba v tistem trenutku nasmehne nazaj.«

»Vedno veš kaj moraš reči Ian, to sem ti vedno zavidala.«

»Jaz pa tvojo presenetljivo lepoto in pamet.« Dekle se je pokrilo z odejo in zardela, Ian pa jo je počasi odkril in jo poljubljal po telesu.

»Na tole sem čakal skoraj tri leta moja mala Hena! Nikar se mi ne izmikaj zdaj, ko te končno imam!« Njegova usta so poiskala njena in poljubil jo je. Zmotilo ju je šele trkanje na vrata.

»Trenutno sem zelo zaposlen, pridi kasneje. Recimo čez kakšen mesec dni!« Hena se je tiho zahihitala, a nehala takoj, ko je zaslišala znan glas.

»Hena, jaz sem Oniks. Prišel sem ti predati sporočilo Velikega Mojstra, takoj odpri!« Hena je nataknila tuniko in prestrašeno stopila do vrat, Ian pa je jih je počasi odprl. Pred vrati je zagledal postavnega in najlepšega mladeniča, kar ga je kdajkoli videl. A Oniks je imel oči samo za Heno. Ta se je postavila pred Iana in rekla:

»Predaj sporočilo in pojdi Oniks.« Pogled ji je povedal vse, kar si misli o njej in njenem ljubimcu. Predal je pismo in rekel:

»Mojster te hoče nazaj. Za vsako ceno, tudi če želiš njega s sabo. Čimprej povej odgovor, počakal te bom.« Hena je vzela pismo in odšla v sobo, Ian pa je rekel:

»Prosim vstopi in popij kaj. Vsaj dokler Hena ne prebere pisma.«

»Zelo rad, ampak nisem na obisku. Prišel sem predati sporočilo in odnesel bom odgovor. Ki bo seveda pozitiven, kolikor poznam Heno.« Ian se je vzdržal komentarja, saj je Hena prišla do njiju. Po rahli  rdečici je ugotovil, da jo je nekaj razburilo.

»Seveda bom takoj prišla!«

»Sama ali…?«

»Oniks prosim počakaj zunaj, rada bi se pogovorila z Ianom.« Ian je vrata zaprl in še preden je Hena rekla karkoli, jo je ogovoril:

»Samo z njim te ne spustim nikamor. Kamor greš ti, grem jaz.«

»Ian, samo povabiti sem te hotela, ali hočeš iti z mano v mojo domovino. Vedno te je zanimalo od kje prihajam in to je edinstvena priložnost, saj ponavadi ne spustijo tujca. Očitno je res kriza.« Ian jo je dvignil, objel in poljubil.

»Kaj moram spakirati?«

»Skoraj nič. Obleke boš dobil vse tam, ker  imamo kodeks oblačenja, razen mogoče kakšno knjigo za preganjanja dolgčasa, čeprav dvomim da ti bo dolgčas.«

»Hena, zakaj greš nazaj? Mislim, o kakšni krizi si govorila?« Hena je pobledela in rekla:

»Saj veš, da sem šolana za mrtve jezike in jezike, ki sploh nismo vedeli da obstajajo.« Ian je pokimal in nakazal, naj nadaljuje.

»Nekaj desetletij nazaj je v našo vas izpod podzemnih jam prišel majhen fantiček, ki je v rokah nosil punčko staro samo nekaj mesecev. V nekakšni majhni torbici je nosil debelo knjigo, napisano v neznanem jeziku. Ko smo ga našli, nam je dal deklico in knjigo ter izginil.«
»Kako misliš izginil?«

»Ian ti bom povedala, ko prideva tja. Mudi se nama, saj je to res edinstvena priložnost.« Oblekla sta se, v majhno malho pa položila samo nekaj najosnovnejših stvari. Ravno ko sta se odpravljala, pa je Ian hitro pograbil še majhno knjižico ter jo položil zraven.

»Samo kratka filozofija Ernestovega dela, napisal pa jo je sam Ernest!«

»Ko bova potovala, mi moraš povedati o tem Ernestu, saj je očitno, da si obseden z njim!« Odprla je vrata, zunaj pa je kot kip stal Oniks in ju čakal.

»Gremo. Mudi se nam,« je bilo vse, kar je rekel. Hena je prijela Iana pod roko in mu sledila. Zunaj sta zagledala prvi sončni vzhod in Ian je nenadoma rekel:

»Nekoč bi ti želel pokazati oba sončna vzhoda… Rad bi, da bi videla kako lepo vzhajata dva sonca, naravnost čarobno je. Barve se prelivajo, oblaki se nežno svetlikajo in gore… Kot velikani puhajo velike dime pare, glave pa imajo obrobljene s poznim snegom.«

»Saj boš Ian, ne skrbi. Tudi sama bi rada videla ta fenomen, ker pri nas se vedno samo prikažeta dva, kar niti ni tako nenavadno, ker živimo v kraterju, a dejanski sončni vzhod pa še nisem videla!« Oniks se je nenadoma ustavil in se obrnil:

»Hena, veliko stvari se je spremenilo, odkar si odšla. Še veliko drugih je odšlo v svet in marsikatera ženska se je vrnila sama z otrokom v trebuhu. Pa tudi moški so pripeljali svoje otroke, rekoč, da tuje ženske niso preživele poroda.« Hena je navdušeno vzkliknila, ter čisto pozabila na Iana:

»Torej so le odšli raziskovati! Kaj pravijo o drugih deželah?«

»Večina si samo želi, da nikdar ne bi odšli. Nekaj jih krivi tebe, ker si prepričala Velikega Sina, da je odšel s tabo v širni svet, ker, ko se je vrnil, je raztrosil krive govorice, kako čudovite so tuje dežele.« Hena je tiho hodila za svojim sonarodnjakom, Ian pa jo je objel.

»Kako je Veliki Sin?«

»Srečno poročen s tvojo sestro. Ko pridemo v domovino, bosta živela pri Mojstru. Sestra ti je prepovedala vstop na svoje posestvo in ti prepovedala jesti njeno hrano ter piti njeno pijačo. Odpovedala se je vsem pravicam gospodinje.« Hena se je stresla v Ianovih rokah.

»Ne razumem, kaj se je zgodilo in me tudi ne zanima. Ampak Oniks, če imaš še kakšno slabo novico, jo zadrži zase, razen, če je nujno pomembna in ogroža Heno.« Je pripomnil Ian. Pot so nadaljevali v tišini. Prav hitro so se znašli zunaj mesta, kjer jih je čakalo nenavadno vozilo. Oblikovano je bilo kot nekakšna skala, sive barve in neprebojno. Vsi trije so se usedli v nenavadno vozilo in Oniks je položil roko na nekakšen znak ter počasi izgovarjal besede v neznanem jeziku. Hena se je še bolj oprijela Iana in rekla:

»Pripoveduj mi o Ernestu, prosim.«

»Takoj, ko mi poveš kako bomo prišlo do tvoje domovine.« Vzdihnila je, a nadaljevala:
»Odšli bomo do velike Jame ter se podali v lavo. Po lavi bomo potovali vse do ugaslega kraterja. Tam nas bo Oniks ‘izpljunil’ iz vozila in tam smo.«

»V velike Jame?!? Ampak…«

»To je najhitrejša pot. Sedaj pa izpolni svoj del dogovora.«

»Razumem gospa!« Zaprl je oči, se nasmehnil in začel:

»Ernest je živel kakšne dve stoletji nazaj in že kot majhen je bil najbolj slaven filozof. V svojih otroških letih je napisal knjižico o spremembah in kako pomembne so za nas. Tudi tiste slabe spremembe, saj na nas vplivajo in nas prisilijo, da se spremenimo in s tem prilagodimo. Ampak takrat so bila izginotja še vedno največja nesreča, saj so skoraj vsak mesec izginevali ljudje. To je bila največja skrivnost, če povem po resnici je še danes, in samo s pomočjo Ernestovih poskusov so ljudje ugotovili kam izginevajo njihovi najdražji. V velike Jame. Sam Ernest je večkrat organiziral akcije in odhajal z njimi raziskovati jame.

To obdobje imenujemo kar Ernestova norija, saj se mu je popolnoma zmešalo. Potem pa je izginil njegov najboljši prijatelj Den. Nekaj mesecev je hodil kot norec, govoril kako so Dena vzela bitja nečloveškega videza z rumenimi očmi potem, pa se je nenadoma spremenil. Nekaj tednov je bil spet stari Ernest, genialen kot vedno in takrat je tudi objavil tole malo knjižico, ki jo nosim s sabo. To je bila njegova poslovitev, saj je čez nekaj dni odšel v velike Jame. Nikoli več se ni vrnil. Kakšnih 50 let nazaj so se izginotja nenadoma in brez pojasnitev nehala.

V templju, ki je bil zgrajen po prvih nekaj izginotjih in je posvečen veliki Jami, imajo še danes zapisano čisto vsa imena vseh oseb, ki so izginila. Zapisano je vse, kdaj se je oseba rodila, kdaj je izginila in kateri družini je pripadala, shranjene pa imajo tudi njihove slike. To je edini nagrobnik največjega genija Ernesta in edini spomin na tiste nesrečneže.« Hena je bila tiho in samo gledala svojega ljubimca.

»Ian, tako zelo mi je žal. Koliko ljudi je izginilo v takih situacijah?«

»Mislim, da 2371.«

»Ampak Ian, to je ogromno! Kako je lahko toliko ljudi preprosto izginilo?«

»To so bili vsi mladi ljudje, ki so ponoči ostajali zunaj in tisti, ki so hodili v jamo ali okolico jame. Vemo samo, da so vsi izginevali v Veliko Jamo, največkrat brez pojasnila ali kakršnih koli sledi.« Hena se ga je še bolj oprijela in rekla:

»Ian kmalu bomo tam, ampak moram ti povedati, zakaj grem domov, kakšna je kriza…«

»Hena ne smeš! To je največja skrivnost našega ljudstva in obstoja! Ne smeš kar pripovedovati o njej vsakemu ničvrednežu, ki ga srečaš! Poveš mu lahko samo z dovoljenjem Velikega Mojstra in samo takrat, ko bo nevrednež pripravljen!«

»Oniks ne žali me, ker ti bo žal!« Se je razjezil Ian.

»Samo zavoljo Hene ne bom odgovoril neznanec, ampak naj ti bo jasno, da prihajaš v drugačen svet, kot ta v katerem si ti odrasel. Tradicija nam je zelo pomembna, zato se boš temu primerno tudi obnašal.«

»Oniks! Ian bo pripravljen, razen če dvomiš vame in v moje sposobnosti.« Oniks je ostal tiho, Ian pa je poljubil Heno. Majhno plovilo v obliki skale se je začelo tresti:

»Smo že tam. Pripravljena?« Ian se je tako kot Hena oprijel ročajev, ravno v trenutku, ko se je plovilo začelo vrteti. Ian se je nenadoma udaril ob izboklino in izgubil je zavest.