Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Apr 22, 2013

Objavil/a in Domišljija in fantazija

Daljši od večnosti 1.del



pot-skozi-gozdAmelia  je  tako  kot ponavadi izbrala bljižnico do doma, ki je vodila skozi majhen gozd.

Čeprav ga je le ztežka prečkala zaradi raznih izmišljotin, ki so si jih pripovedovali njeni predniki in pa seveda starci, ki so živeli v bljižini.

Nasmehnila se je sama sebi, da je pravzaprav pomislila na nekaj tako bedastega kot staro legendo. Ustavila se je sredi poti in začela brskati po torbici, da si bi vzela slušalke za telefon.

Prav potrebna je bila dobre glasbe da se vsaj malo sprosti. Pomislila je že, da jih je pozabila doma nakar jih je le zagledala. Oddahnila si je ter jih pričela nameščati v telefon in tako kot ponavadi ji je telefon padel na tla. In, da je bilo še slabše pričelo je deževati. » Prekleto!« je besno zinila.

Začela je teči po hribo navzdol k zapuščeni majhni hiški, ki je bila cela poraščena z raznimi rastlinami, vrata pa so ovijale debele korenine ogromnega drevesa. Postavila se je spodaj pod majhno streho, da nebi bila popolnoma premočena. S kotičkom očesa je opazila, da so vrata le priprta. Ni si mogla kaj ne da bi pokukala v notranjost. Čez majhno odprtino ni videla kaj dosti razen zastarelega pohištva.desno roko je podzavestno položila na zastarela vrata pri čemer so se odprla.

Vanjo je puhnil dim neprijetnega vonja. Hipoma je obe dlani je položila na usta in pa nos. Ko se je prepričala, da ni več tako slabega zraka je roko odmaknila. Iz radovednosti je stopila v hiško. » Več kot pajkov tukaj nebo.« je naglas razmišljala. Stopila je korak naprej ter se s pogledom sprehodila po notranjosti. Pajčevina je prekrivala celotno sobo ampak na njeno srečo navidez pajkov ni bilo. Stopila je ven in zgrabila najbljižno palico. S palico si je utirala pot do sredine sobe ter se zgražala nad njeno zanemarjenostjo. Plesen je bila vsepovsod. Na bljižni polici je zagledala sliko. Zaradi prahu jo je obrisala.

Steklo je bilo razbito in nekaj koščkov je ležalo po tleh. Očitno je bila slika družine, ki je tukaj prebivala je prišla do zaključka. Njihov smeh je bil nalezljiv tudi sama se je zalotila, da se smehlja.

Ozrla se je še zadnjič po razpadajoči sobi pri tem pa se odločila, da nikoli več nebo naredila koraka sem noter. Položila je sliko nazaj na njeno prvotno mesto. Obrnila se je in pred seboj zagledala ogromnega pajka živo rdeče barve. Zakričala je ter podzavestno naredila korak nazaj. Spotaknila se je in padla pri tem pa se globoko vrezala z steklom, ki je ležalo po tleh. » Enkratno. Še slabše nemore bit.« je obupano bleknila. Najbrž more takoj v bolnišnico. Rana je precej globoka poleg tega se je vrjetno okužila z kakšnimi bakterijami. Pogledala je v kot. In to dvakrat preden je dojela ob kaj se je v resnici spotaknila.

Od groze se niti premakniti ni upala. Namreč sedela je čez nogo umrliga človeka. Bil je položen ob steno. Roke je imel zavite v nekakšne cunje, ki so bile tesno privezane z vrvjo. In to še ni bilo dovolj. Za vsak slučaj je še bil zavit v težke kovinske verige. Obraza na srečo ni videla saj so ga zakrivali dolgi črni lasje in na njih je bilo še nekaj njene krvi. Kar pozabila je na bolečino v dlani. Počasi se je začela vstajati. » O, moj bog.« je spregovorila s tresočim glasom. Lahko bi prisegla, da so se noge premaknile.

Od strahu je kar obnemela. Zaslišala je čudne zvoke. Pogledala je nazaj. človek za ketera ga je mislila, da je mrtev je zdaj sklonjen srkal njeno kri iz tal. Mrzlično se je trudila, da bi zakričala ali se premaknila ampak od strahu ni mogla uresničiti nič od željenega. Za zdaj je lahko samo stala ter gledala. Sklonil je glavo nazaj ter se pridušeno smejal. Z rokami se je poskušal osvobodit zajedljivih verig in cunjo obdano z vrvmi. In na žalost mu je to prekleto uspevalo. izčrpala še je svoje zadnje moči ter pričela teči. Ko je prišla do izhoda jo je prijel za roko, da nebi mogla nadaljevati poti. » Spusti me!« je izstisnila iz sebe.

Še močneje jo je zgrabil za ramena in jo potisnil na tla. Ta njegov zloben nasmeh ji je pošteno načenjal živce. Vrjetno se preklet vrag zabava ob tem. Najraje bi ga zbrcala do smrti in ker ta možost ni bila na voljo zaradi njegovega težkega trupla, ga je preklela na sto in en način. Njegove hladno vijolične oči so počasi začele spreminjati barvo v zlato rjavo. Česa takšnega še ni videla in prizor je bil usopljiv.

Glavo je obrnila vstran od njega. V očeh so se ji od obupa začele nabirati solze. Nežno ji je obrisal solze iz pordelih lic. » Ni se me potrebno bat. Če bi te hotel ubit, bi te že v hiši.« te njegove besedi ji prav nič niso pomagale.Sklonil je glavo proti njeni dlani in iz nje polizal še preostanek krvi. Kim se je ob tem spačila in bolečina je kmalu prenehala. » Kdo si? Pravzaprav kaj si?« si je drznila vprašati. Zdaj se ji je pomirjajoče nasmehnil.

» Nič od tega si neželiš izvedet. Vrjemi.« ji je odgovoril z globokim a melodičnim tonom glasu. Pogledal je v nebo ter vdihnil svež zrak. Zgledal je tako prijazen kot, da je drug človek. Če ga sploh lahko imenuje tako. Pogledal jo je. » Spal sem vrjetno več tisoč let. In po tolikšnem času prisiljenega spanca, sem se končno prebudil.« opustil je prijem. » Kako ti je ime?« jo je vljudno vprašal. » Ta informacija za tebe ni potrebna.« debelo jo je pogledal od nepričakovanega kljubovanja in zapr oči.

Zgledal je tako kot da prosi boga za potrplenje. » Amelia.« mu je nemudoma povedala. Kako pa je ime tebi? če smem vprašat.« je nadaljevala. » Ne. nesmeš.« ji je nakratko odgovoril in šel dol iz nje.  Bilo jo je zabavno opazovat. Bila je tako naivna in ljubka, da si ni mogel kaj ne da bi jo dražil. Od presenečenja je celo odprla usta. In , če bo še dolgo strmel v njene modre oči se bo vrjetno utopil.

Odločil se je, da ji bo le izdal njegovo ime, da se nebo več pačila od nejevolje. »Moje ime je Jayden.« od začudenja je dvignila obrvi. » Nikoli še nisem slišala za takšno ime.« »Nič hudega. Pa si ga zdaj.« vstal se je in strgal s sebe preostanek vrvi. Amelia ga je previdno opazovala. Zgledala je kot mačka na preži. Bil je oblečen v oblačila, ki so jih morda nosili v srednjem veko.

Z roko si je popravil razmršene lase. Pri tem je opazila pozlačene rokave. Vrjetno je mogel bit grof ali kaj takega. In to precej urejen grof. Z rakomi si je samo enkrat pogladil srajco in vsa ostala oblačila in že je izgledal kot iz škatljice. »Torej, Amelia.

Se vidiva.« ji je zarotniško pomežiknil in se odpravil. Amelia je zavila z očmi in pogledala svojo ranjeno dlan. Oči so ji skoraj padle iz jamnic, ko je zagledala popolnoma nepoškodovano roko. Sunkovito je pogledala predsebe, da bi se mu zahvalila. Ampak daleč naokoli nje ni bilo nobenega razen kakšnih manjših živali. Zavzdihnila je in pomislila, da si je verjetno to vse samo domišljala. Končno lahko gre domov je pomislila in se nasmehnila in ob pogledu na prečudovito mavrico.