Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Oct 22, 2014

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Evino spoznanje



vroca bejbaVelike dežne kaplje so spirale sivino z Londonskih ulic. Turobno vreme je bolj spominjalo na aprilsko muhavost, kot na sredino maja.

Ves maj je bil turoben in hladen. Londončani, čeprav navajeni, so bili že pošteno siti dežja in hladne sivine. Marsikateri med njimi, se je to jutro zahvalil, da je bila nedelja, dan, ko so lahko ostali v zavetju svojih toplih stanovanj. Eva ni opazila turobnega vremena.

Ni slišala bobnenja dežnih kapelj po oknu. Sedela je za kuhinjsko mizo, s skodelico nedotaknjene kave pred seboj in gledala v svojega zaročenca Johna. »Kaj sem naredila?« je tiho in nejeverno vprašala.

»Ne delaj se nevedno! Ali gluho!« je zasikal John.

»Nič se ne delam,« je mirno začela, »samo ne morem verjeti, da si mene obtožil za nekaj tako neverjetnega.« Zmajala je z glavo. Resnično ni mogla dojeti njegovih besed.

»Zakaj neverjetnega? Gospod Larson me je zjutraj klical in povedal, da je izvedel, da nimam svojih delavcev, temveč jih najamem za vsak projekt posebej. Taka ureditev njemu ni všeč, saj ne zaupa, da bom najel kvalitetno ekipo. A to sploh ni pomembno. Pomembno je to, da je nekako izvedel za naš način poslovanja in našo poslovno skrivnost,« se je jezil John. Sprehajal se je po kuhinji gor in dol in si nekajkrat šel s prsti skozi lase. Eva ga še nikoli ni videla tako živčnega.

»In ti si, meni nič, tebi nič, okrivil mene?« ga je umirjeno vprašala. Ni mogla verjeti, da je njo obtožil za izdajstvo. Ves čas je mislila, da se jezi zaradi situacije same.

»Klical sem Lindo in se pozanimal, ali ona kaj ve o vsej stvari,« je navrgel mimogrede in jo obtožujoče gledal.

»O vsej zadevi si se najprej pomenil z Lindo?« je vprašala in vešče skrila jezo, ki je začela naraščati v njej.

»Seveda. Linda je nekako soustanoviteljica mojega podjetja. Je moja dobra prijateljica. Zaupam ji,« ji je ogorčeno razložil in se čudil, da je sploh vprašala tako neumno vprašanje. Hitro se je zbral in nadaljeval. »Linda mi je povedala, da si se ti včeraj popoldne skoraj pol ure pogovarjala z gospodom Larsonom. Morala si mu nekaj omeniti.«

»Ja, res sem se pogovarjala z gospodom Larsonom, a lahko si prepričan, da mu ničesar nisem omenila o našem poslovanju,« je rekla in poudarila besedico našem. Od prvega dne, ko se je zaposlila v Johnovem podjetju, je čutila pripadnost in zvestobo podjetju. Zdaj, ko sta bila le korak stran od poroke pa je imela podjetje že za svojo osebno lastnino. Le zakaj bi ga ogrožala?

»Ta posel nam veliko pomeni. Kaj veliko, ogromno! Le kako si lahko bila tako lahkomiselna?« je besnel naprej. Preslišal je njen odgovor.

»Ničesar mu nisem povedala! Nobene skrivnosti mu nisem izdala! Ali ti mene sploh poslušaš?« je prvič vzkipela tudi sama.

»Edina si, ki bi lahko izdala kaj takega. Edina si, ki si govorila z njim,« jo je prebadal z jezno, razočaranim pogledom.

»Edina, poleg tebe in Linde,« mu je nevljudno zabrusila nazaj.

»Jaz mu že nisem ničesar povedal! Menda vem, kaj govorim! In le zakaj, bi mu Linda kar koli govorila?« jo je nejeverno prestrelil s pogledom.

»Aha. Zase veš, kaj si govoril in kaj ne. Mar jaz zase ne vem, kaj govorim? In tvoja draga tajnica Linda ima kar nekaj vzrokov, da uniči tvoje podjetje ali vsaj najino zvezo!« je siknila in se naslonila nazaj na naslonjalo stola. Roki je prekrižala na prsih in ga jezno gledala. Nobene milosti mu ni bila pripravljena pokazati. Razdražil jo je. Tako igro zna igrati tudi ona. Predvsem pa nikoli ni bila ponižno žrtveno jagnje. Ne bo nebogljeno sedela in poslušala neupravičene obtožbe in laži. Bila je odlična in neomajna pravnica. Zaradi tega jo je pred slabimi tremi leti zaposlil. Zdaj bo sam izkusil njen ostri jezik na svoji koži.

»Kakšne neumnosti ti pa zdaj gredo po glavi? Za svojo napako hočeš obtožiti Lindo?« je vzrojil in spet naredil nekaj korakov gor in dol po prostoru.

»Linda je zaljubljena vate. To vsak slepec vidi! Samo ti očitno ne opaziš očitnega. Od prvega dne me Linda ne mara. Kar nekajkrat me je poskusila odvrniti od tebe. Nisem nasedla njenim spletkam. Še manj sem ji postala ljuba, ko sva postala par. Ko pa sva se pred dobrim mesecem zaročila, je izgubila vsako upanje, da boš njen. Ne bi me presenetilo, da je res ona izdala skrivnost gospodu Larsonu. To bi bilo dejanje iz obupa in panike. Vse je vložila v to, da te odvrne od mene,« je povedala hladno in presenetljivo mirno.

»Nora si! Sploh veš, kaj govoriš? Veš kaj? Me sploh ne zanima, kaj govoriš. Je kar je. Zdaj moram rešiti situacijo in pridobiti gospoda Larsona nazaj. Do Linde grem. Ti pa premisli, kaj si naredila,« je rekel in odšel. Ni ji dovolil, da bi kar koli povedala.

Eva je sedela za mizo in strmela v vrata, skozi katera je odšel. Le kaj se je zgodilo? Razumela je, da je gospod Larson izvedel za njihovo poslovno skrivnost, ki v resnici niti ni bila nekakšna skrivnost. Ni razumela Johna. Moškega, ki ji je zatrjeval, da jo ljubi. Isti moški, ki se je od prvega dne, ko se je zaposlila pri njem, trudil pridobiti njeno naklonjenost. Moški, ki jo je spoštoval in jo razvajal. Pred nekaj meseci je privolila in se preselila k njemu. Zdaj je na prstu opazovala prelep zaročni prstan, misli pa so ji preletavale zadnja leta njenega življenja. Kot najboljša študentka generacije, je zadnje leto študija in podiplomski študij opravila v Londonu. Zaposlila se je v uspešni odvetniški pisarni in opravila pripravništvo ter si nabrala nekaj izkušenj. Vedela je, da bi težko napredovala, zato si je poiskala novo službo. V resnici jo je začela iskati bolj za zabavo, kot zaradi resne želje zamenjati podjetje. Prijavila se je na oglas in odšla na razgovor. John ji je bil takoj všeč. Bolj kot oseba, kot moški. Zdel se ji je zabaven in poln idej ter delovnega zagona. Sprejela je delo pri njem. Kaj hitro je spoznala, da se je postavni direktor zagledal v njo. Nekaj časa se mu je uspešno upirala. Ni hotela mešati dela in privatnega življenja.

A bil je zelo uporen in neverjetno inovativen ter zabaven. Privolila je v zmenek z njim. Nato se je njun odnos skoraj čez noč prelevil v resno zvezo. Tokrat sta imela prvič pravi problem. Ni bila ljubosumna. Le, pričakovala je, da bo moški, ki naj bi jo ljubil, svoje težave hotel zaupati njej. Jih rešiti z njo. Kaj lahko pričakuje v življenju z njim? Če ji ni zaupal zdaj, le kaj bo naslednjič? Bolj je premlevala svoja vprašanja, manj so ji bili odgovori všeč. Čez čas je vstala. Svojo mrzlo kavo je zlila v lijak in oplaknila skodelico.

Sprehodila se je do domače pisarne in prižgala računalnik. Opravila je nekaj telefonskih klicev in se urno spakirala. Iz tiskalnika je vzela nekaj papirja in spisala vse, kar je hotela. Oblečena za potovanje je dvignila liste, ki jih je prej popisala in jih še enkrat kratko prebrala. Na enem je bila uradna odpoved delovnega razmerja. Johnu je napisala svojo odpoved. Položila jo je na sredo kuhinjske mize. Tam je dala list, na katerem ga je obvestila, da je s skupnega bančnega računa prenakazala svojo plačo na svoj račun, ter, da je iz skupnih prihrankov vzela denar za letalsko vozovnico, ker odhaja domov. Dovolj je imela Londona in zdaj resnično ni hotela začenjati življenja na novo v istem mestu, kjer je on. Povrh teh dveh listov je postavila tretjega. Na njem je pisalo, zbogom. Čez je postavila zaročni prstan. Brez, da bi se ozrla, je odšla.

Na londonskem letališču se je spraševala, ali je ravnala prav. Seveda, ji je odgovarjal razum. Vse možnosti je pretehtala. Vsa svoja čustva je dobro preiskala. Da, Johna je imela rada, toda, ni ga brezpogojno ljubila. Očitno tudi on ni brezpogojno ljubil nje. Ob njem se je počutila varno, a njuno življenje je zapadlo v rutino. Čeprav jo je rad presenečal in razvajal, je bil dokaj predvidljiv. Resnica, da si je želela mirno in varno življenje, toda zdelo se ji je, da se še ni pripravljena čisto ustaliti in zaživeti rahlo dolgočasno. Mogoče si ni želela takega življenja z Johnom. Šele zdaj, ko je premlevala vse v zvezi z njima, je doumela, da ji ni puščal veliko izbire. Na prefinjen način jo je preselil k sebi. Enako je bilo z zaroko. Zdaj se je počutila, kot bi jo John samo obvestil ,da sta zaročena. Pravzaprav to ni bilo daleč od resnice. Povedal ji je, da jo ljubi in da bi se rad poročil z njo, nato ji na prst dal prelep prstan in jo zamotil s poljubi. Že naslednji hip se je okoli hvalil, da sta zaročena.

Ni in ni mogla doumeti, da se mu je pustila tako voditi skozi življenje. Vsekakor so se ji sedaj odprle oči. Ponosna nase in vesela svoje neodvisnosti je sedla na svoj sedež. Čez nekaj ur bo doma. V Sloveniji ni bila že lep čas. Njena starša sta za novo leto prišla k njima v London in prvomajske počitnice sta preživela na kratkih počitnicah v Parizu. Pogledala je na svojo uro. Domov, v prazno stanovanje v starem mestnem jedru prestolnice, bo prišla okoli sedme ure zvečer. Stanovanje je podedovala po teti.

Prenovila ga je in opremila po svojem okusu. Nikdar ni verjela, da bo celo življenje živela v tujini. Sploh v deževni Angliji. Še dobro, da ni upoštevala Johnovega nasveta in stanovanja ni dala v najem. Sedaj bi imela velik problem, kam oditi, če bi v njenem stanovanju kdo živel. Poleg tega, svoje opreme ni hotela deliti s tujci. Starša sta se preselila na obalo. Zdaj, ko sta bila v pokoju, nista bila več vezana na prestolnico, ki je nikdar nista preveč ljubila. Za razliko od njiju, je ona Ljubljano preprosto oboževala.

 

Miha in Tina sta sedela za majhno mizico in med srkanjem soka opazovala letališki portal. Letalo iz Londona je priletelo pred nekaj minutami. Prvi potniki bi se morali vsak čas prikazati. Tina je vstala, takoj, ko je zagledala svojo najboljšo prijateljico Evo. Eva jo je presenečeno pogledala in ji skoraj stekla v objem.

»Saj vama ne bi bilo treba priti pome,« je rekla ganjeno namesto pozdrava.

»Ne, ni nama bilo treba. Veva, da bi lahko prišla s taksijem, a hotela sva te pričakati,« ji je dahnila prijateljica in jo tesno objemala.

»Dobrodošla doma,« je uspelo reči Mihi, ko se je njegova žena malenkostno odmaknila. Prijateljsko je objel Evo in jo dolgo stiskal v svojem objemu. Poznali so se že zelo dolgo. Eva in Tina sta bili sošolki že v osnovni šoli in on ju je spoznal, ko sta začeli obiskovati njegovo gimnazijo. Tri leta so bili nerazdružljivi. Nato je on vpisal pravo in naslednje leto sta mu sledili še oni dve. S Tino sta se zaljubila na prvi pogled. Eva je tako postala tudi njegova najboljša prijateljica. Vesel je bil, ko je slišal, da se je zaročila z Johnom. Dvakrat so šli skupaj na počitnice in enkrat sta obiskala Evo v Londonu, ko je že hodila z Johnom. John se mu ni nikdar zdel resnično pravi za Evo, a ljubil jo je in ona je bila srečna z njim. Zato ga je tudi on sprejel. Sedaj je hotel Evo čim prej spraviti domov in slišati, kaj jo je pripravilo, da v eni uri spakira svoje stvari, sede v letalo in se vrne domov. Tini je le grobo povedala, da sta se skregala in da je premislila o svojem življenju, ter, da prihaja domov. Podrobnosti ni povedala in Tina je ni spraševala. Zato je sedaj pograbil njena dva kovčka in se odpravil proti parkirišču. Prijateljici sta z roko pod roko stopali za njim in se tiho pomenkovali.

 

»Tako, večerja je prispela,« je oznanil Miha, ko se je s tremi škatlami pizze vrnil v dnevno sobo. Med vožnjo domov, je Tina poklicala najbližjo picerijo in jim naročila večerjo. Že popoldne sta se podvizala in šla po nakupih za Evin hladilnik. Vedela sta, da bo potrebovala osnovne stvari. Ko so prispeli, so najprej izpraznili vrečke iz trgovine. Odprli so okna, da se prezrači in sneli rjuhe, s katerimi je Eva zaščitila pohištvo pred prahom. Udobno so se namestili v dnevno sobo. Tina je prižgala Evin prenosnik in na YouTubu poiskala njihovo priljubljeno glasbo. Eva je nalila pijačo in prinesla prtičke. Od nekdaj so radi jedli s prsti. Kdo bi si misli, da so trije uspešni odvetniki lahko čisto preprosto človeški. Lotili so se hrane in Eva jima je začela govoriti o tem, kaj se je ta dan dogajalo med njo in Johnom, o svojih premišljevanjih, občutkih in odločitvah. Skupaj so premlevali dogodke, obujali spomine, se smejali, ženski sta tudi jokali in Miha ju je tolažil po svojih najboljših močeh. Do krepko čez polnoč so sedeli pri Evi. Nato sta se Tina in Miha poslovila.

»Resno sva mislila,« je tiho rekel Miha in prijel Evo za dlan. »Kadar koli boš pripravljena, pridi v službo.«

»Eva, resnično, ne delava ti usluge. Ne misli, da sva ti ponudila službo, v najini odvetniški pisarni, samo zato ker smo prijatelji. Ne, videla boš, ko prideš. Resnično potrebujeva še enega pravnika,« se je v pogovor vmešala še Tina. Objela je prijateljico in stopila skozi vrata.

»Se slišimo,« je dodal Miha in poljubil Evo v obraz.

»Se slišimo. Hvala za vse,« je rekla Eva za njima in še trenutek gledala, kako odhajata. Oba sta ji v odgovor le pomahala. Nista čutila potrebe po njeni zahvali. Bila je njuna prijateljica in ne glede na vse, ji bosta vedno stala ob strani, tako, kot bi ona stala njima. Eva se je le bežno nasmehnila ter zaprla vrata in jih zaklenila. Počasi in sproščeno se je sprehodila po stanovanju. Ni bila zaspana. A vseeno se ji ni ljubilo sredi noči čistiti omar in razpakirati svojih stvari. Jutri se bo morala s čim zamotiti in pospravljanje je kot naročeno za to. Seveda, poklicati bo morala tudi starša in ju obvestiti, da je razdrla zaroko in se preselila nazaj v Ljubljano.

Premisliti mora tudi o ponudbi za službo, ki jo je dobila od svojih prijateljev. Pravzaprav, nič ne bo premišljevala. Ljubila je svoj poklic in Tina in Miha sta imela zelo uspešno odvetniško pisarno. V veselje in ponos ji bo delati zanju. Jutri bo samo premislila, koliko dni potrebuje, da pospravi stanovanje, obišče starša in uredi vse malenkosti okoli selitve domov. Preoblekla se je v pižamo, si preoblekla posteljnino in iz svoje torbice vzela mobilni telefon. Že na letališču v Londonu ga je izklopila. Samo pogledala ga je in ga odložila na polico poleg televizije. Ne bo ga še prižigala. Pravzaprav, mogoče, ga nikoli več ne bo prižgala. Vsaj to, angleško številko. Jutri si bo morala kupiti slovensko številko in usposobiti telefon za ljudi, ki so ji pri srcu. Pomirjena, da se ji je življenje začelo vrteti v smer, v katero je hotela iti, je odšla spat.

 

Eva je zapisala opombo na svoj namizni koledar in se naslonila nazaj. S pogledom je preletela majhno, a nadvse udobno in lepo pisarnico. Naslednji dan, po svoji vrnitvi domov, je v času za kosilo obiskala Tino in Miho. Sporočiti jima je hotela, da bo sprejela ponujeno delo in bo v ponedeljek začela z delom. Spotoma ju je povabila na kosilo. Takoj sta ji pokazala njeno novo pisarno in ji položila na srce, naj si jo opremi s svojimi drobnarijami, ki ji bodo olajšale delo. Nikdar ni marala preveč šare, zato je prinesla le orhidejo in čudovito fotografijo Ljubljane v sončnem zatonu. Tina resnično ni pretiravala, ko je omenila, da sta preobremenjena in zatrpana z delom. Izvedela je tudi, da sta že pripravila oglas za prosto delovno mesto, ki ga je zasedla sama.

Njena prijatelja sta pred dobrim letom kupila nove poslovne prostore in očitno že takrat načrtovala uspešen posel, saj je lahko izbirala med dvema pisarnama. Odločila se je za to, s čudovitim pogledom na Prešernov trg. Že dobrih deset dni je delala in počutila se je, kot bi bila del kolektiva že celo svoje življenje. Njeno premišljevanje je zmotilo tiho trkanje. Takoj zatem je v njeno pisarno pokukal Miha. Opazila je, da je malo na trnih. Radovedno ga je pogledala.

»Oprosti, ker te motim,« je začel nerodno.

»Sedi,« se mu je nasmehnila in pokazala na stol ob svoji pisalni mizi. Ni silila z vprašanji vanj, saj ga je predobro poznala. Ko bo pripravljen, ji bo povedal, zakaj je prišel in kaj ga muči.

Samo prikimal je in sedel. Neverjetno veliko časa si je vzel za to opravilo.

»John me je klical,« je začel skoraj jecljajoče. »Obupan je. Ne more te priklicati. Na maile ne odgovarjaš in tudi na sporočila na Facebooku ne. Čisto je bil iz sebe. Poklical me je, da bi mu dal tvojo telefonsko številko. Nisem mu je dal. Tudi nisem hotel povedati, da si res v Ljubljani, še manj, da delaš pri nama,« ji je takoj razložil vse, kar ga je vznemirilo.

»Prav si naredil,« je suho pripomnila.

»Ne bo odnehal,« jo je prijateljsko opozoril.

»Ne. Ne bo,« se je strinjala in ga žalostno pogledala. Pogosto je premišljevala o Johnu. Slutila je, da ji je pisal, zato ni odpirala ne pošte ne Facebooka. Resnično ga je imela rada in pogrešala ga je, a še vedno ni bila prepričana, da bi se še vedno hotela poročiti z njim. Poleg tega sploh ni vedela, kaj ji je pravzaprav hotel povedati. Mogoče sanjari v čisto napačno smer.

»Ljubi te. Če bi mu potrdil, da si v Ljubljani, bi verjetno sedel na prvo letalo in priletel sem,« ji je tiho rekel Miha.

»Tudi jaz ga imam še vedno rada, a bojim se, da skupaj nimava svetle prihodnosti,« je pripomnila.

»Tega ne moreš vedeti. Samo en prepir sta imela. Vsi se občasno prepiramo. To je sestavni del življenja. Ljubezen je tista, ki lahko vsak prepir umiri in zgladi nesoglasja. Ne bodi na koncu srca. Ne sklepaj prehitro. Pokliči ga nazaj. Vzemi moj telefon, če mu nočeš izdati svoje številke,« ji je prijateljsko svetoval.

»Res bi te prosila za uslugo. Pošlji mu sms in mu napiši, da ga bom zvečer okoli sedme poklicala po Skypu. Pravično je do obeh, da se vsaj še enkrat pomeniva iz oči v oči,« je rekla in se utrujeno nasmehnila prijatelju.

»Seveda,« ji je ohrabrujoče odvrnil in začel tipkati sporočilo. Ni delal usluge Johnu. Ni mu bilo mar zanj. Hotel je, da bo njegova prijateljica pomirjena. Čez čas bi se spraševala, ali ni naredila napake, ko je zaročenca, tako na hitro, črtala iz svojega življenja. Ni ji privoščil utrudljivih vprašanj, kaj bi bilo, če bi bilo….

 

Eva je prižgala svoj računalnik. Odprla je svojo pošto in začela brati Johnova sporočila. Ko je končala, je pregledala še vsa sporočila na Facebooku. Solze so ji same polzele po obrazu. John jo je zasul z opravičili in besedami ljubezni. Toda, njeno srce je še vedno dvomilo, da je pravi za njo. Imela je čas, da je preletela svoje življenje. Vse si je ogledala tudi v drugi luči. Poškilila je na uro in se urno odpravila v kopalnico. Morala si je umiti obraz in zakriti sledove joka. Čez petnajst minut se je vrnila in prižgala Skype. John je bil prijavljen. Kliknila je na video klic in ni drugič pozvonilo, ko se je oglasil.

»Eva, ljubezen moja, zakaj se mi nisi oglasila. Strahotno te pogrešam. Skrbelo me je zate,« je rekel namesto pozdrava.

»Nisem se hotela pogovarjati s teboj. Prizadel si me,« mu je suho odvrnila. Opazila je, da se je sveže obril, tudi njegovi lasje so bili še rahlo vlažni, a vse to ni moglo skriti njegovih podočnjakov in ne tega, da je shujšal. Torej so njegove besede resnične, je pomislila.

»Počutil sem se izdanega in prizadetega, najbrž sem ti res rekel nekaj stvari, ki jih ne mislim. Oprosti mi!« jo je gledal skrušeno.

»Glej, bilo je kar je bilo. Rekla sva, kar sva rekla. Vse to ni več pomembno. Dobila sem čas, da premislim o svojem življenju in svojih čustvih,« mu je mirno odvrnila.

»Eva, ljubim te. Prosim pridi nazaj. Prosim poroči se z menoj,« jo je moledoval.

»John, rada te imam, a nisem prepričana, da si še vedno želim poroke s teboj,« je skrušeno priznala. Težko ji ga je bilo gledati, kako trpi.

»Naredil sem napako. Nikoli več je ne bom ponovil. Oprosti, ker ti nisem verjel,« je skoraj jokaje priznal.

»In kaj? Zdaj mi pa na enkrat verjameš?« jo je zanimalo.

»Takoj, ko sem se vrnil domov in našel tvoj prstan na mizi, sem vedel, da sem naredil napako. Tisti trenutek sem ti verjel. Še enkrat oprosti. Veš, v ponedeljek sem govoril z gospodom Larsonom. Nekako sem ga prepričal, da ni odstopil od pogodbe. Čez nekaj dni je vprašal po tebi. Priznal sem mu, da si me zapustila. Hotel je vedeti več, saj ni mogel verjeti, da sva se razšla, ko pa sva bila tako srečen in dopolnjujoč par. Priznal sem mu, zaradi česa sva se skregala. On mi je povedal, da mu je Linda povedala za poslovne skrivnosti. Odšel sem k Lindi, saj sem se hotel pogovoriti z njo o tem. Bil sem jezen, resnično jezen. Mislila je, da sem jezen nate in me je skušala potolažiti. Takrat sem spoznal, da so tvoje besede, da je zaljubljena vame, resnične. Malo sem ji dal upanja, da vidim, če se mi prav dozdeva. Takoj se mi je voljno odzvala in celo priznala, da me ljubi in da mi bo pomagala pozabiti nate, ki naj bi me izdala. Takrat sem eksplodiral in ji povedal, kaj sem zvedel od gospoda Larsona. Seveda je takoj dobila odpoved in od tistega dne je nisem več videl. Misli, da bi jo lahko zadavil, če se nama še kdaj prekrižajo poti,« ji je povedal svojo zgodbo.

A vse to je že vedela, saj je prebrala njegova pisma.

»Eva, ljubim te, oprosti mi,« je moledoval.

»Oprostila sem ti že naslednji dan,« je tiho rekla.

»Prosim vrni se,« se ni pustil.

»John, rada te imam, a trenutno se ne morem vrniti. Najprej moram pri sebi raziskati, kaj si sploh želim in kako hočem živeti. Daj mi čas. Če sva si resnično usojena, se bova ponovno našla,« mu je nežno razložila svoje stališče.

»Prav. Imaš ves čas, ki ga potrebuješ, toda dovoli, da te občasno pokličem. Ne ignoriraj mojih sporočil,« se je rahlo vdal. Poznal jo je in vedel je, kdaj je poražen.

»Od danes naprej bom redno gledala svojo pošto. Občasno se lahko slišiva po Skypu. A telefonske številke ti ne bom dala. Prosim, razumi me. Poskusi zaživeti naprej. Mogoče boš srečal tisto pravo,« mu je začela govoriti.

»Eva, ti si tista prava!« ji je vskočil v besedo.

»Če bi me brezpogojno ljubil, bi mi tisto nesrečno jutro prisluhnil in verjel. Mogoče se ti samo zdi, da me ljubiš. Zato poskusi zaživeti naprej. Mogoče srečaš žensko, ki me bo z lahkoto nadomestila. Takrat boš vedel, da nisem bila prava. V kolikor je ne najdeš in boš čez nekaj mesecev isto čutil do mene, potem sem mogoče res prava. Takrat bom tudi jaz vedela, ali si ti tisti pravi zame. Če je med nama prava ljubezen, bo preživela nekaj mesecev, ko bova ločena,« mu je stvarno razložila.

Ni se strinjal z njenimi besedami, a rekel ni ničesar. Ko je malo premislil, je opazil smisel njenih besed. In mogoče, samo mogoče, je imela prav.

»Prav. Saj mi tako ali tako nisi pustila druge možnosti,« je žalostno pripomnil in pobožal njen obraz na svojem ekranu. »Povej mi, kako si drugače?« je rekel nežneje.

»Dobro sem. Našla sem službo in dobro mi gre. Toda zdaj nočem govoriti o tem. Mogoče enkrat kasneje. Pusti stvari, da se umirijo. Oba morava premisliti. Lepo te je bilo videti. Adijo,« se je poslovila.

»Tebe je bilo lepo videti. Ljubim te. Adijo,« ji je odvrnil in poslal poljub. Nato je prekinila zvezo in se odjavila iz programa. Obsedel je za računalnikom. Vedel je, da je ona tista prava, a pustil ji bo čas, ki ga potrebuje. Res, da s težkim srcem, a pustil ji ga bo.

 

Delovni dan v odvetniški pisarni se je vedno začel s sestankom vseh zaposlenih in jutranjo kavo. Pregledali so urnike za ta dan in določili prioritete dela. Tajnica Simona je vse vestno beležila v svoj rokovnik. Ko so predihali vse za ta dan, je računovodkinja Tadeja odšla po svojih opravilih, Simona je svoj blok zataknila pod pazduho in pobrala prazne skodelice. Tudi Tina je vstala, da bi odšla v svojo pisarno in začela z delom. Pogledala je v Evo, ki je še vedno sedela. Zato je postala pri vratih in gledala svojo prijateljico. Zaprla je vrata in se spodbudno nasmehnila. Miha ji je povedal za Johnov klic in Evino obljubo, da ga bo poklicala nazaj.

»Včeraj sva se z Johnom pogovorila,« je tiho rekla Eva. Prijatelja sta molčala, zato je nadaljevala. V kratkih črtah jima je opisala, kaj ji je pisal v elektronskih pismih in o tem, kar sta se pogovarjala. Omenila je, da sta si vzela nekaj časa za premislek. Priznala jima je svoje pomisleke, ki sta jih že poznala. »Tako, samo toliko sem vama hotela povedati, da vesta, kaj se dogaja,« je zaključila svoj govor in vstala.

»Rada te imava. Razumeva te in podpirava v vsem, za kar se odločiš. Kadar koli boš potrebovala pogovor, sva ti na voljo,« je ljubeče povedala Tina v imenu obeh.

»Hvala vama,« je odvrnila Eva in se odpravila v svojo pisarno. Veliko dela jo je čakalo, zato je morala odmisliti Johna iz svojih misli.

 

Tina in Eva sta se srečali v velikem preddverju sodišča. Obe nasmejani. Takoj sta vedeli, da sta uspešno opravili svoje delo.

»Upam, da imaš pet minut časa. Vabim te na ledeno kavo,« je veselo rekla Eva.

»Z veseljem sprejmem,« ji je odvrnila Tina. »Še prej si boš morala vzeti dodatnih pet minut časa in mi delati družbo. Grem do potovalne agencije, plačati moram najino potovanje na Tajsko. Tako se že veselim dopusta, čeprav je še cel mesec stran,« ji je veselo povedala.

Izstopili sta iz mogočne stavbe in si na nos poveznili sončna očala. Z lahkotnim korakom sta se napotili čez park. Veselo sta kramljali, dokler nista prispeli do potovalne agencije, v kateri je Miha našel sanjsko potovanje za svojo ženo. Vstopili sta v prostor in se razgledali. Čeprav je agencija stala blizu njihove pisarne, nikoli nista pokukali noter. Ženska v agenciji je ravno zaključevala delo s starejšim parom in se jima ni mogla posvetiti. Zato sta si malo ogledali reklame potovanj, ki so bile razobešene in strateško postavljene po prostoru. Tini ni ušel, bežen,a hrepeneč Evin pogled na ponudbo za last minut za Rodos.

»Privošči si,« je šepnila prijateljici.

Eva jo je le presenečeno in rahlo začudeno pogledala.

»Ah, daj no Eva. Poznam te. Videla sem tvoj poželjivi pogled. Pojdi na Rodos in uživaj,« se ji je zasmejala in jo s telesom dregnila.

»Ampak,« je začela Eva.

»Nobenega, ampak! Dopust si lahko vzameš kadar koli se ti zahoče. In sedaj je pravi trenutek za to. Prišla si v ravno pravšnjem trenutku in nama rešila riti. Opravila si levji delež in nikoli se ti ne bova mogla zahvaliti za to. Sedaj smo spet na tekočem in tudi sama nimaš ničesar nujnega. Poleg tega, si resnično zaslužiš dopust. Čas je, da se tudi pogovoriš sama s seboj in se odločiš, kaj boš naredila z Johnom. Pojdi na Rodos in uživaj. Napolni si baterije. Spravi svoje življenje v red,« se je usulo iz Tininih ust.

Eva je samo vzdihnila

»Če je denar problem, ti jaz posodim, ni pomembno, kdaj boš vrnila,« se je zresnila Tina.

»Denar ni problem,« je še enkrat vzdihnila Eva.

»Kaj pa je potem?« je zanimalo Tino.

»Ponudba je za pojutrišnjem,« je začela Eva.

»Saj imaš dovolj časa, da se spakiraš. Poleg tega ujela boš še pred sezono in se izognila gneči. Poleg tega je res ugodna ponudba in tale agencija je zaupanja vredna,« se ni pustila Tina.

»Prav,« je prikimala Eva.

»Super! Pridi, sva že na vrsti,« je veselo rekla Tina in sedla k agentki. Zadovoljno se ji je nasmehnila in rekla: »Najprej moji prijateljici uredite dva tedna na Rodosu, potem vam bom plačala najino rezervacijo za Tajsko.«

 

Eva je vlekla svoj kovček na koleščkih in se s samozavestnim korakom napotila proti recepciji hotela. Bila je vesela, da se je pustila prepričati Tini. Resnično se je veselila tega dopusta. Veselila se je samote in časa za premišljevanje. Veselila se je kopanja in sonca. V mislih je že bila na plaži. Pred odhodom se je dobro pozanimala o Rodosu. Že nekaj let ni bila na nudistični plaži in v bližini hotela je bila ena. Zatopljena v svoje misli ni opazila poželjivih pogledov moških, ki so se zadrževali v hotelskem baru. Niso je zanimali. Na dopust ni prišla, ker bi si želela kratke avanture. Prav tako se ni zavedala svoje lepote in žara, ki je vel iz nje. In ravno ta žar je pritegnil Rokov pogled. Že dva dni je bil v hotelu. Prišel je, ker si je želel miru in pravega odklopa od življenja, a se je že začel dolgočasiti. Še sam je pristopil receptorskemu pultu, kako bi dobil ključ od svoje sobe. Upal je, da ga bo postavna gostja opazila. A ga ni. Bila je zaverovana v svoje misli. Ni mu uspelo ujeti njenega imena, a ujel je številko njene sobe. Kako lepo, bila je le dve sobi stran od njegove. Mogoče ta dopust ne bo tako dolgočasen, kot se mu je zazdelo tega jutra, ko je vstal.

 

Eva si je obesila torbo za plažo čez ramo, si nadela sončna očala in se odpravila na plažo. Na recepciji se je še enkrat pozanimala za pot do nudistične plaže in se odpravila. Plaža je bila prekrasna. Pesek in drevesa, ki so metala naravno senco. Voda je bila bistra in jo je vabila že od daleč. Tina je imela v nečem prav. V predsezoni še ni bilo veliko turistov. Na plaži je opazila le en starejši par na enem koncu ter moškega na drugem koncu. Izbrala si je odmaknjeno mesto in se namestila. Razgrnila je podlogo in čez položila brisačo. Slekla je svojo obleko za plažo in se odpravila v vodo. Ni se menila za trojico na plaži. Z blaženim nasmehom na obrazu se je pognala v vodo. Dolgo je plavala. Resnično je potrebovala takšno sprostitev.

Vrnila se je na brisačo in legla, da se posuši. Nato se je namazala s kremo za sončenje in vzela knjigo. Odkar se je vrnila iz Londona, je spet začela malo več brati. Od nekdaj je ljubila knjige, a ji življenjski slog ni dopuščal veliko prostega časa. Sedaj se je spet posvetila majhnim radostim, ki jih je v zadnjih letih zanemarjala. V lokalni trgovini si je kupila nekaj sadja in s seboj je vzela plastenko vode. Dolgo je ostala na plaži. Pravzaprav je odšla zadnja. Ko jo je premagala lakota, se je ozrla okoli sebe in ugotovila, da je sama.

Urno je pobrala svoje stvari in se odpravila v hotel. Ravno dovolj časa je še imela, da se oprha in preobleče ter ujame večerjo. Dan je bil dokaj naporen. Prijetno naporen. Zjutraj je priletela in se nato predajala plavanju. Dovolj časa je še imela, da razišče otok in večerne zabave, ki jih je ponujal. Čeprav ji ni bilo do bučnih zabav, bo vsekakor kakšen večer odšla in si ogledala dogajanja. Za ta večer se je zadovoljila s sedenjem na majhni terasi. Natočila si je kozarec vina in sedela v mesečini. Njene misli so bile prazne. Tako ji je bilo všeč. Tega čudovitega dneva, ne bo pokvarila z mislimi o svojem življenju in poti, ki bi jo morala ubrati, ko se vrne s počitnic.

 

Naslednje jutro se je zbudila spočita in srečna. Odpravila se je na zajtrk. Naložila si je hrano na krožnik in sedla za mizo. Mimo nje je prišel moški in jo s kimanjem z glavo pozdravil, ter sedel za sosednjo mizo. Odkimala mu je v pozdrav in se lotila svojega zajtrka. Poškilila je k moškemu in opazila, da jo opazuje. Počutila se je malo neprijetno. No, katera ženska se ne bi počutila malo neprijetno, če bi jo neki postavni tujec opazoval s poželjivim pogledom? Odločila se je, da se ne bo menila zanj. Pojedla je in se odpravila v sobo. Ni hotela zapraviti prelepega jutra v hotelu, ko pa je bližnja plaža vabila z vso svojo lepoto. Pozabila je na tujca, čeprav je bil zelo postaven in privlačen. Postavni moški je trenutno niso zanimali, pravzaprav noben moški je trenutno ni zanimal. Ugotovila je, da je tokrat prišla prva na plažo. Vseeno se je namestila na isto mesto, kot včeraj. Zakaj pa ne.

To mesto ji je bilo všeč. Imela je dovolj sence, da se skrije pred najbolj žgočim soncem, njena torba z dodatno malico in vodo, je stala v senci. Če se je malo premaknila, je bila na soncu in se je lahko sončila. Voda je bila tik pred njo. Odložila je svoje stvari in se odpravila na plavanje. Ko se je vrnila, je opazila, da so prispeli tudi včerajšnji obiskovalci. Ni strmela v njih. Na nudistični plaži ni bilo lepo strmeti v nekoga, čeprav si bil sam tudi popolnoma gol. No najbrž nikjer ni bilo lepo strmeti v nekoga. A ni se dolgo posvečala takim mislim. Prišla si je napolnit baterije, kot je temu rekla Tina, zato bo uživala. Posvetila se je mazanju s kremo za sončenje in se nato s knjigo v roki ulegla na jutranje sonce. Malo zagorelosti ji ne bo škodilo in toplina dopoldanskega sonca je bila ravno pravšnja, da ji je ustrezalo tako poležavanje. Ni se menila za ostale obiskovalce in oni se niso menili za njo. V tem je prav uživala. V nekem trenutku se je pod že žgočim soncem odločila, da je bilo dovolj poležavanja in si bo privoščila ohladitev v morju. Odložila je knjigo, ovito v zaščitni ovitek iz jeansa, ki ga je dobila kot novoletno darilo od Tine in sedla ter se hrepeneče zazrla v vodo.

Vse to ravno v trenutku, ko se je moški, ki je imel brisačo nedaleč stran, odločil, da ima dovolj kopanja. Nehote se je zazrla vanj. V hipu je spoznala moškega, ki jo je med zajtrkom poželjivo opazoval. Prav tako je v hipu spoznala, da je še bolj privlačen, kot se ji je zjutraj zdel. Hitro je odvrnila pogled, čeprav moški zaradi njenih sončnih očal ni mogel videti njenih oči. Zavedala se je, da bo mislil, da strmi vanj, zato se je urno obrnila in iz torbe vzela plastenko z vodo. Malo se je obirala in se nato le odpravila v vodo. S kotičkom očesa je opazila, da tujec sedi na svoji brisači. Najverjetneje jo je opazoval. Če jo je zjutraj požiral z očmi, ko je bila oblečena in v jedilnici, potem sedaj zagotovo ni umaknil svojega pogleda z nje, kot je ona prej z njega. Odločila se je, da se to nje ne tiče. Ničesar na svojem telesu se ni sramovala, zato je samozavestno in ponosno odkorakala v vodo.

Dolgo je plavala. Opazila je, da moški ves čas sedi na brisači, obrnjen proti morju. Ni mogla videti njegovih oči, saj so jih zakrivala temna stekla njegovih sončnih očal. Postavni tujec gor ali dol, ona je imela dovolj plavanja. Brigala se je zase in ni mu namenila niti bežnega pogleda. Odšla je do svoje brisače in legla, da je sonce posušilo kapljice z njenega telesa. Zvečer je zopet ostala zadnja na plaži. Lenobno se je vrnila v hotel. Ravno pravi čas za večerjo. Pri recepciji je pustila svojo torbo in se odpravila v jedilnico.

Lase si je spletla v kito in se vsaj tako malo uredila. Ni imela časa, da bi se oprhala. Jutri bo morala malo prej s plaže, a kaj, ko ji je bil večerni čas na plaži najljubši. V mislih se je okregala, da je to njen dopust in da ji je dovoljeno vse. Pa kaj, če bo kdaj zamudila večerjo, saj si lahko privošči in gre ven jest. Zatopljena v svoje misli, si je, z rahlim nasmeškom, namenjenim sami sebi, naložila večerjo na krožnik in sedla. Postavni tujec je bil tik za njo. Oprhan in dostojno napravljen, se ji je nasmehnil in pokimal v pozdrav.

Sedel je za svojo mizo in se lotil hrane. Ni vedela, ali jo opazuje ali ne, saj ga ni niti enkrat pogledala. Mogoče je to bilo neumno od nje, a bil je preveč postaven za njen duševni mir. Ponovno se je opomnila, da ne potrebuje avanture, ko pa ima toliko stvari, o katerih se mora pogovoriti sama s seboj in o katerih še ni začela premišljevati. Saj je jutri nov dan in njej je ostalo še dvanajst dni dopusta. Bo že. Ta večer bo uživala. Od sinoči ji je ostalo še nekaj vina in mehkoba blazin na njenem vrtnem pohištvu je bila sila vabljiva.

 

Zjutraj se je malo uspavala. Dolgo je sedela na terasi in uživala v zvokih noči ter pogledu na z mesečino obsijano morsko gladino. Po drugem kozarcu vina je začela premišljevati o Johnu in svojih občutkih ter čustvih. Kaj hitro je spoznala, da to ni ne lahka in ne zanimiva tema. Vrtela se je v krogu svojih občutij in vedela še manj, kot pred dopustom. Zajtrk je ujela v zadnjem trenutku. Zaradi tega je bila skoraj sama v jedilnici. Njenega poželjivega soseda ni bilo, a vedela je, da ga bo videla na plaži. Ni vedela, ali naj bo vesela zaradi tega ali ne. Pritegnil je njeno pozornost in istočasno se ji ni ljubilo izogibati se njegovi pozornosti. Še vedno je ostala pri svoji odločitvi, da ne potrebuje kratke avanture. Kdo ve, koliko časa je že tukaj in kdaj odide? Po zagorelosti njegove kože je sklepala, da je že nekaj časa tukaj. Mogoče bo pa vseeno kmalu odšel in ona bo našla svoj mir.

Čeprav ni bila prepričana, da je res on kriv, da ni mogla misliti na pomembnejše stvari. Če je že zamudila tako lepo jutro, ne bo nič narobe, če še malo zamudi. Zato se je počasi odpravila na plažo. Poškilila je po plaži in ugotovila, da je njena družba na svojih priljubljenih mestih. Ni več gledala v njih. V svoji rutini je razgrnila podlogo in čez položila brisačo ter se slekla in odšla v vodo. Ni se še dobro posušila, ko je pozvonil njen mobilni telefon. Med brskanjem po torbi se je spraševala, le zakaj ga ni pustila v hotelski sobi. To je bil njen osebni telefon in številko je imelo le nekaj ljudi. Zato se je tudi odločila, da se oglasi. Na ekranu je videla, da jo kliče mama. Veselo jo je pozdravila. S starši se je slišala, ko je prispela, čisto toliko, da jima sporoči, da je dobro prispela in da jima poda prve vtise. Starša nista pričakovala, da jih bo med dopustom klicala. In tudi ona ni pričakovala, da jo bosta klicala. Tudi Tini se je oglasila. Zato je bila zdaj rahlo na trnih, saj ni vedela, zakaj jo mama kliče. A svojih pomislekov in občutkov ji ni hotela razkriti.

»Pozdravljena, ljubica. Oprosti, ker te motim, a res te moram. Veš nimam Tinine številke v pisarno pa nisem hotela klicati kar tako. Naš sosed, gospod Novak potrebuje dobro odvetniško pisarno in ti si logična rešitev zanj. Povej mi Tinino telefonsko in naprej bomo urejali sami,« je povedala njena mama.

»Saj nič ne motiš, mami. Prav si naredila, da si me poklicala. Če bi klicala v pisarno, bi se oglasila tajnica in nisem prepričana, da bi ti resnično dala Tinino telefonsko številko. Vse gre prek nje in gospod Novak, bi bil obravnavan kot katera koli druga stranka,« ji je mirno in nežno odvrnila. »Imaš svinčnik in papir?« je vprašala in ko ji je mama pritrdila, ji je povedala Tinino telefonsko številko.

»Hvala, srček,« je rekla mama, ko je zapisala številke.

»Ni za kaj. Ti samo povej Tini, da je gospod Novak, vaš sosed in dober družinski prijatelj. Naprej bo vse ona uredila. Nikar ne skrbi. Tina je najboljša,« ji je še svetovala. »Kako je očka?« je še vprašala. Z mamo sta izmenjali še nekaj besed in lepih želja ter se poslovili.

Eva je pospravila telefon nazaj v torbo in ko se je obrnila, da leže nazaj na brisačo je presenečeno odskočila.

»Oprosti, če sem te prestrašil,« je iskreno rekel postavni tujec.

Samo presenečeno ga je pogledala.

»Oprosti, ker te motim, a ne morem ti opisati, kako sem bil presenečen, ko sem te slišal govoriti slovensko,« se ji je nasmehnil in ponudil svojo dlan. »Jaz sem Rok,« se je predstavil.

»Eva,« je rekla vljudno in stisnila ponujeno dlan. Nato je sedla in še njemu z roko nakazala naj sede na drugi konec njene brisače. Ubogljivo se je spustil na brisačo.

»Danes je moj peti dan tukaj. Sem sem prišel v želji po samoti, miru in počitku. No, priznam, da sem pobegnil sem, da lahko v miru premislim kam s svojim življenjem. Že po prvem dnevu sem ugotovil, da to ni bila najboljša odločitev. Malo mi je dolgčas in pogrešam družbo,« ji je iskreno priznal.

»Zgodba mojih počitnic,« se mu je zasmejala nazaj.

Tudi njegov obraz se je razvedril in videla je najlepši nasmeh zadnjih nekaj let, če ne celega življenja.

»Videl sem te, ko si prispela. Po tvoji čudoviti angleščini sem sklepal, da si Angležinja. Ne veš, kako presenečen sem bil, ko sem zaslišal svoj materni jezik. Moral sem te spoznati,« se ji je pobalinsko nasmehnil.

»Kar nekaj let sem živela v Londonu. Nihče ni niti pomislil, da nisem Angležinja. Vseeno hvala za kompliment,« se je začela tudi sama zabavati.

»Kar je res, je res. Ne bodi tako skromna,« ji je odvrnil. »Torej sva se oba obsodila na samotne počitnice,« je rekel resneje. »Bi te motilo, če bi se družila in vsaj tako popestrila dneve?« je dopolnil svoje prejšnje besede.

»Ne, ne bi me motilo,« je odvrnila, predno je sploh premislila. Mar si ni zjutraj želela, da bi on čim prej odšel? Od kdaj pa je ona bila tako spontana? Od nekdaj, si je priznala. Saj je bila dokaj intuitivna oseba, ki je vedno poslušala svoje občutke in se dokaj hitro odločala. No, zadnji mesec je res raje premislila, predno je kaj naredila, a to je bilo le neko prehodno obdobje njene osebnostne rasti. Nekakšne negotovosti in občutka, da je obtičala v času.

»Bi šla plavat?« ji je predlagal.

»Rade volje,« je odvrnila.

Urno je vstal in ji ponudil dlan, da bi ji pomagal vstati. V resnici ni potrebovala pomoči, a ker je že molel svojo dlan proti njej, se jo je oprijela. Skupaj sta se odpravila v vodo. Najprej sta naredila nekaj korakov čez plitvino in se takoj, ko je globina vode dovoljevala, na glavo pognala vanjo. Nekaj časa sta plavala. Eva je izklopila misli in je uživala v vodi in soncu. Rok jo je z zanosom opazoval. Resnično je mislil, da je Angležinja. Njena angleščina je bila popolna, a tudi njena slovenščina je bila popolna. Ona je bila popolna. Od trenutka, ko je vstopila v hotel jo je opazoval in iskal nekaj, s čim bi jo lahko ogovoril. Všeč mu je bila, vzburjala ga je, da si jo je noro želel.

Tudi, če njen telefon ne bi pozvonil, bi jo danes ogovoril. Saj ne, da bi ji lagal, ko je rekel, da je prišel na Rodos, ker si je želel mir in potreboval čas za premislek. To je bilo res. Toda kaj hitro je spoznal, da se dolgočasi. Ni se mogel pripraviti do tega, da bi premlel vse, kar se mu je zgodilo zadnjih nekaj tednov. Hotel je pobegniti od svojih skrbi. Najti svoj notranji mir in zaživeti naprej. In nato je zagledal njo, ki je v njem podžgala strast. Kar naenkrat se je počutil živega. Nikdar ni bil lahkoživ moški. Konec koncev, pred tremi tedni je premišljeval o nakupu zaročnega prstana, za svoje dolgoletno dekle.

Tisto dekle, ki ga je prevaralo z njegovim najboljšim prijateljem. Kaj prevaralo. Zaradi njega, ga je zapustila. A to, da ga zapusti, bi še prenesel. Ni prenesel prevare. On ji je bil ves čas zvest. Saj ne, da ne bi imel priložnosti. Jih je. Okoli njega so obletavale voljne ženske in se mu že skoraj ponujale. Toda on se ni prepustil kratkim užitkom. Ni bil tak. Kratke avanture ga niso zanimale. Niso se mu zdele moralne. In kje je zdaj? Zdaj si noro želi neko neznano žensko. Bil je pripravljen prezreti svoja načela in se prepustiti kratki romanci. Mogoče je to potreboval? Nekaj drugačnega, nekaj kar po navadi ni počel. Saj bo to le spomin. Potem bo spet našel svoj mir in žensko, ki bo znala ceniti ljubezen in zvestobo.

Plavala sta in Rok se je moral pošteno potruditi, da ji ni pokazal, kako vpliva nanj. Ni se hotel osmešiti. A težko se mu je bilo nadzorovati. Njeno telo ga je vabilo in dražilo. Sinoči dolgo ni zaspal. V misli se mu je prikradla ona. Misli so šle svojo pot in predstavljal si je, kakšna bi bila v njegovem objemu. Kako bi se odzvala nanj. Skoraj čutil je njeno kožo pod svojimi prsti. Njegove misli so ponorele in na koncu je moral poskrbeti za svoje boleče vzburjenje. Vsekakor se ji ne bo vsiljeval. Sprejel bo vse, kar mu je pripravljena dati. Čeprav bo to le prijateljski pogovor. Zato se je kontroliral in zavestno misli usmerjal drugam. Od daleč jo je lahko opazoval, takrat ni bilo pomembno, v kakšnem stanju je njegovo moško premoženje, saj ga je lahko prikril, a sedaj je bila zgodba malo drugačna.

Celo popoldne sta se sproščeno družila, plavala in se sončila. Skupaj sta se vrnila v hotel. Do večerje sta imela dovolj časa, da se oprhata in preoblečeta. Nobeden od njiju še ni šel zvečer ven, zato sta se domenila, da bosta po večerji skupaj raziskala mesto. Ob dogovorjeni uri je potrkal na njena vrata. Pripravljena, se mu je pridružila na poti do jedilnice. Imela je dovolj časa, da se oprha in se namaže z mlekom po sončenju. Malo se je zataknilo, ko se je morala obleči. Ker nikoli ni potrebovala veliko časa za oblačenje, je večino časa prebila v kopalnici. Nato je obstala pred odprto omaro. Ni bila prepričana, kaj bi oblekla.

Že zaradi svojega poklica in čiste ženske potrebe po urejenosti, je imela samo kvalitetna oblačila, ki so ji resnično dobro pristajala. Kar koli bo izbrala, bo lepa in urejena. Nasmehnila se je sama sebi in se vprašala, kdaj je bila na zadnje tako neodločna. In zakaj? Zaradi postavnega tujca, ki ga po dopustu ne bo nikoli več videla. Nehote je pomislila na Johna. Zaradi njega ni bila nikoli v dilemi, kaj naj obleče. No, enkrat pa je bila. Pa še to takrat, ko se je pripravljala za razgovor za službo in ga osebno še ni poznala. Urno je pograbila prvo obleko z obešalnika. Bila je poletna, lahkotna obleka s širokimi naramnicami v temno rdeči barvi. Poleg je obula nizke sandale in si urno nanesla maskaro na trepalnice in si ustnice premazala z bleščečim lip glosom. S krtačo je naredila še zadnji poteg skozi dolge, goste lase, ko je potrkal. Pograbila je svojo mini torbico in mu odprla.

Med večerjo sta se tiho pomenkovala. Cel dan sta govorila o splošnih stvareh in svojih stališčih do tega ali onega. Kmalu sta ugotovila, da imata kar nekaj skupnih zanimanj.

»Po tvojem naglasu bi rekel, da si iz Ljubljane ali okolice, če se ponovno ne motim,« se je zasmejal, saj se je spomnil, da je po njenem naglasu sklepal, da je Angležinja.

»Ja, res sem Ljubljančanka,« se je tudi sama zasmejal.

»Povej mi nekaj več o sebi. Cel dan sva že skupaj, a v resnici sploh ne vem nič o tebi. Eva, resnično si mi všeč,« je rekel prijazno in z zanimanjem.

»Brez zamere, a ne bi rada govorila o sebi. Sem sem prišla premislit, kako naprej v življenju. Ugotoviti, kaj si sploh želim. Ne, res ne bi rada govorila o sebi,« mu je tiho odvrnila.

»Tudi prav. Glej, v nič te ne silim. Toda, prosim, dovoli, da se vsaj druživa,« je rekel proseče.

»Ja, rada bi se družila s teboj, dokler sva tukaj. Veš, tudi ti si všeč meni,« mu je odvrnila in se bežno nasmehnila.

»Hvala. In ne bom te nadlegoval, s svojimi problemi, če pa bi začel, me ustavi,« se je zasmejal.

»Zmenjeno,« je veselo odvrnila.

Kaj hitro sta pojedla in se odpravila raziskovat nočno življenje na otoku.

 

Takoj, ko sta zapustila stavbo hotela, je Rok poiskal Evino dlan in jo prijel, da sta hodila z roko v roki. Ni je odmaknila ali mu kako drugače namignila, da jo to moti. Zabavala sta se. Se ustavila na sladoledu in pregledala stojnice. Eva si je kupila nekaj elastik in sponko za lase in Rok ji je podaril zanimive viseče uhane. V hotel sta se odpravila po stezi ob obali. Hodila sta molče in z roko v roki. Obema je prijala tišina.

To je bila prijetna tišina. Rok jo je povlekel proti klopi, da sta za nekaj trenutkov sedla. Obsedela sta v tišini. Rok je izpustil njeno dlan, da jo je lahko objel preko rame in ona mu je naslonila glavo na ramo. Čez nekaj trenutkov se je malenkostno premaknil, toliko, da je lahko gledal njen obraz. Tesneje jo je stisnil k sebi. Gledal jo je v oči, ko je počasi začel spuščati svoje ustnice k njenim. Dal ji je čas, pokazal ji je svojo namero. Lahko bi ga ustavila. A ga ni. Poljubil jo je in ona mu je vrnila poljub.

 

Objeta sta se vrnila v hotel. Povedel jo je v svojo sobo. Ni še dobro zaprl vrat, ko jo je začel poljubljati. Strastno mu je vrnila poljub. Vse v njem je vrelo in zahtevalo takojšnjo potešitev. A ni se prepustil vzgibu. Ne, hotel jo je raziskati, hotel je poznati vsak delček njenega telesa in hotel jo je zadovoljiti. Pošteno zadovoljiti. Moral je poskrbeti, da bo do konca dopusta ostala ob njem, v njegovem objemu. Ni hitel. Počasi jo je slekel. Občudoval je igro čipke na njenem telesu in malo mu je bilo žal, da ji je slekel tudi spodnje perilo, a zdelo se mu je prav, da ga. Ni mu ostala dolžna. Slekla je vse z njega in ga nežno božala in vzburjala. Komaj se je krotil, ko jo je položil na svojo posteljo. Nežno in poznavalsko jo je ljubkoval in se s prsti igral z njenim telesom. Jo vzburjal. Boljša je bila od njegove domišljije, v kateri si jo je predstavljal v svoji postelji. Veliko boljša. Njena koža je bila mehka in dišeča. Njene ustnice vroče in omamne. Njene dlani radovedne in vsak njen dotik vzburjajoč. Oba sta gorela v strasti in ni se več mogel krotiti. Tudi ona si ni želela, da bi se več krotil. Zahtevala je potešitev in ni ji je odrekel.

Namestil se je med njena vroča stegna in počasi vstopil v pripravljeno telo. Že dolgo ni občutil takega zadovoljstva. Evi se je iz grla izvil prijeten vzdih ugodja. Pogubljen je bil. Ona ga je pogubila. Skupaj sta se premikala v ritmu strasti in zahteve po izpolnitvi. Skupaj sta doživela sladki vrhunec. Dolgo sta obležala objeta. Ni je hotel spustiti, ni ji hotel dovoliti oditi in na njegovo srečo, tudi sama si ni tega želela. Njeno telo ga je vzburjalo in mu ponovno pognalo kri hitreje po telesu. Očitno je tudi sam podobno vplival na njo. Tokrat je ona prevzela pobudo in vodila igro, v kateri sta uživala oba. Objeta sta zaspala. Rok se je zbudil.

Tesneje jo je privil ob svoje telo. Opazoval jo je. Ni je želel buditi. Dovolj mu je bilo, da jo je lahko opazoval in vedel, da bo jutri še vedno ob njem. Skozi okno je prodirala mesečina in njen že tako lep obraz naredila še privlačnejšim. Bil je srečen in izpolnjen. S prsti je nežno pobožal njen obraz in ji umaknil pramen las, ki je motil njegov pogled. Malo se je premaknila, se udobneje namestila na njegovo ramo in tiho šepnila v angleščini: »Ne zdaj, John.« Trdneje ga je objela in zaspala nazaj. Nejeverno jo je opazoval. Rahli val ljubosumja je zaplaval skozi njegovo telo. Kdo je John? Kakšno skrivnost ima? O čem mora razmisliti? Kaj hitro se je oštel. Kdo je on, da bi imel pravico spraševati kaj takega? Tudi sam je bil na razpotju svojega življenja. Tudi sam je moral premisliti o marsičem. In najpomembneje, to kar je med njima, je čisto in golo priložnostno prepuščanje strasti. Zgolj priložnostna avantura. Ko se bo vrnil v svoj vsakdanjik, jo bo pozabil. In ona bo pozabila njega.

Zjutraj se je zbudil prvi. Spet jo je opazoval in premišljeval, ali naj ji omeni, kaj mu je ponoči rekla. Ni vedel, kako bi se odločil. Če ji, kaj omeni, se lahko zgodi, da bo odšla od njega. Tega si ni želel. Pustil bo, da vidi, kako se bo obnašala do njega. Prebudila se je in se mu veselo nasmehnila. Takoj je pograbil priložnost in jo poljubil. Takoj je vedel, da se ničesar ne spomni in sam ji ne bo nič govoril. Skoraj bi zamudila zajtrk, a iskreno je obema bilo vseeno za to. Odpravila sta se na plažo in se namestila na Evino priljubljeno mesto. Uživala sta v soncu, morju in pogovoru. Večer sta preživela v hotelski sobi, saj jima je bilo tako druženje bolj pri srcu. Uživala sta drug v drugem. Se predajala strasti, zaradi katere sta oba pozabila, zakaj sta si izbrala take počitnice.

Dan je bil podoben dnevu. Uživala sta v skupnih počitnicah. Se zabavala, raziskovala pokrajino in se strastno ljubila. Čas je prehitro spolzel mimo njiju. Prišel je dan slovesa. Rok je želel podaljšati svoje počitnice in se vrniti skupaj z njo. A je Eva ostala neomajna. Zatrdila mu je, da bo bolje, če odide. Bolje, če se zdaj in tukaj poslovita, kot, da to naredita na Ljubljanskem letališču. Vedel je, da je to najboljša pot, a nekako je ni hotel zapustiti. Ponovno jo je prosil, da mu pove kaj o sebi, a ni hotela slišati, še manj ugoditi. Ni mu hotela izdati priimka in ne svoje telefonske. Ni hotela slišati njegovega priimka in njegova telefonska je ni zanimala. Za slovo sta se strastno ljubila. Ni ga pospremila do recepcije, ko je odhajal. Nič. V sobi sta se poslovila s poljubom, brez besed.

Eva je bila na plaži sama. Premišljevala je o Roku. Ni ji bilo žal, da se je spustila v avanturo z njim. Uživala je. Ob njem ni doživela samo strasti. Ne, ob njem se je počutila svobodno. Nekako ljubljeno, čeprav je vedela, da med njima ni ljubezni. Hotela je misliti na Johna. A ni mogla. Ves čas je bil Rok v njenih mislih in pred njenimi očmi. S težavo je priklicala Johnov obraz v svoje misli. Ob Johnu se ni nikoli počutila tako, kot ob Roku. Vsaj eno stvar je vedela. John ni moški, s katerim se bo poročila. John ni pravi za njo. Zdaj je morala dobro premisliti, kako bo to sporočila njemu. Ko je odhajala na dopust, ga je v mailu obvestila o tem.

Ni mu razlagala zakaj gre, ne to, da gre sama in še manj kam. Samo to, da bo nekaj časa nedosegljiva. Namenoma se mu še nekaj časa ne bo oglasila. V nekem trenutku ji je bilo žal, da ni vzela Rokove telefonske ali mu dala svojo. A to je bil le trenutek slabosti. Ni še dobro odšel, a ona ga je pogrešala. Pogrešala je njegove dotike, pogrešala je njegov glas in smeh. Navihanost, ki je žarela iz njegovega pogleda in srečen nasmeh na njegovem obrazu. Ni bila šolarka, ki bi si stvari narobe razlagala. Rok je imel svoje težave, ki bi jih moral premisliti. Imel je svoje življenje. Ni bil zaljubljen v njo. Ne, ona mu je pomenila le kratko avanturo, le začasno zabavo. Zavestno se je zapletla z njim, saj jo je vodila ista potreba. Če bi obdržala kontakt, bi lahko pokvarila prelep spomin. Resničnost bi lahko vzbudila slabo vest ali obžalovanje. Tega ni hotela.

 

Eva je odklenila vrata svojega stanovanja. Potovalko je odvlekla v spalnico, si natočila kozarec vode in poklicala Tino.

»Nazaj sem. Imela sem se fantastično. Hvala ti, ker si me spodila na počitnice,« je rekla prijateljici, ko se je oglasila.

»Me veseli,« se ji je zasmejala Tina in takoj hotela slišati, kaj več o teh čudovitih počitnicah.

Eva ji je v grobem povedala nekaj stvari. Prijateljici ni hotela lagati. Samo omenila je, da je spoznala čudovitega tujca in se prepustila kratki avanturi ter navrgla, da mu ni izdala ničesar o sebi in da sama tudi ne ve ničesar o njem, saj nima nobenih želja ponovno srečati ga. Ni ji omenila, da je ta tujec iz Slovenije, še manj, da je iz Ljubljane. Je pa prijateljici takoj dala vedeti, da se o tem ne bo pogovarjala. Navrgla je še, da je dobro premislila in Johnu ne bo več vzbujala lažnega upanja. Nikdar se ne bo vrnila k njemu. Tina jo je dobro poznala in je vse povedano sprejela s prijateljsko naklonjenostjo. Če Eva noče več o tem govoriti, potem se o tem ne bo govorilo.

 

Poletje je prineslo mir v Evino življenje. John se ji ni oglašal in tudi sama ga ni kontaktirala. Ni mu hotela pisati in ga obvestiti o svoji odločitvi. Ni si premislila in nikoli si ne bo. Če je on pozabil na njo, toliko bolje. Prvič, ko ji bo pisal, mu bo povedala. Zdaj, ko je vedela, kaj si želi je lažje zaživela. Tina je pripravila vse za primer gospoda Novaka in Eva je prevzela delo, takoj, ko se je vrnila. Imela je še eno novo stranko. Delo je potekalo tekoče in ji pustilo kar nekaj prostih trenutkov. Ljubljana je bila prelepa in polna dogajanja. Včasih je to Evo malo motilo, a tokrat ne. Še sama se je prepustila živahnemu ritmu prestolnice.

Tina in Miha sta odletela na svoje potovanje in Eva si je privoščila nekaj dni, podaljšan vikend, oddiha pri starših. Ni se mogla spomniti, kdaj je na zadnje tako uživala v družinskem krogu. V pisarni je bila sama s Simono. Nista imeli veliko dela, le toliko, da jima ni bilo dolgčas. Nista se obremenjevali zaradi tega, tudi sodišče ima avgusta sodne počitnice. Delovni tempo se bo še prekmalu povečal in takrat bo treba pošteno zavihati rokave. Za zdaj je lahko uživala. Velikokrat je pomislila na Roka. Spominjala se je njunih počitnic. Ničesar ni obžalovala. Vseeno se ji je Rok prepogosto pritihotapil v misli, zaradi česar ni bila ravno vesela. Trudila se je nanj gledati kot na prijeten spomin. Ni ji šlo. Pogrešala ga je. V nekem trenutku je pomislila, da se je nehote zaljubila vanj. Misel jo je plašila. Ni hotela biti zaljubljena v tujca s počitnic. Kdo ve, kakšen je v resničnem življenju? Saj v resnici, to ni bilo niti pomembno, saj ga ni želela najti.

 

Rok se je vrnil v svoj vsakdanji ritem življenja. Že pred dopustom je pospravil svoje stanovanje. Odstranil je vse, kar bi ga lahko spominjalo na bivše dekle. Zdaj je njegovo stanovanje po videzu delovalo čisto moško, kar ga je zadovoljevalo. Toda, bilo je prazno. Nekaj je manjkalo. Kaj hitro si je priznal, da mu manjka Evina navzočnost. Pogrešal jo je. Vsak prosti trenutek je mislil na njo. Po enem mesecu po dopustu si je le priznal, da se je zaljubil v Evo. Nikakor je ni mogel izbiti iz svojih misli. Bivše dekle se je kaj hitro razšlo z njegovim najboljšim prijateljem, ki to ni več bil. Sam se je izogibal Roka, kar je bilo njemu čisto prav.

Ženska ga je poiskala in se hotela celo vrniti k njemu. Le začudeno jo je gledal in se spraševal, kaj je bilo tisto, kar ga je navdalo z mislijo, da se želi poročiti z njo. Brez oklevanja ali olepševanja besed jo je odslovil. Imel je veliko dela in ves se je posvetil službi. Edino kadar je delal, ni mislil na Evo. V večernih urah se je pogosto sprehajal po Ljubljani in upal, da jo bo kje uzrl. Neuspešno. Klical je v hotel in prosil, da mu izdajo Evino polno ime in agencijo s katero je prišla na Rodos. Seveda so ga zavrnili. Ni je mogel najti. Toda, ljubil jo je in ne bo tako hitro odnehal. Enkrat jo mora nekje srečati. Ni hotel niti pomisliti, da se je vrnila v London k Johnu, vsaj tako je predvideval, da je v Londonu imela Johna. Le redki Johni, če sploh kateri, so živeli v Ljubljani. Ni hotel sprejeti možnosti, da je nikoli več ne bo videl. Prosil je samo za eno priložnost, da ji pove, da jo ljubi. Samo eno priložnost!

 

Koncem avgusta je Evo prestrelilo spoznanje. Bila je noseča. Že nekaj časa je sumila, a si ni hotela priznati resnice. Nato je le prevladal zdrav razum. Naredila je test nosečnosti. Ni bilo dvoma. Bila je noseča. S postavnim tujcem, Rokom, sta na nepozabnih počitnicah spočela otroka. Obsedela je v svoji dnevni sobi. Roko je položila, na še vedno raven, trebuh in se zamislila. Dovolj je bila stara, da bi že morala imeti otroka. Pomislila je na Roka. Ni vedela kdo je, a poznala je način kako izvedeti. Če pošlje uradno poizvedbo v hotel, bi ji morali odgovoriti. Toda tega si ni želela. Že res, da je bil on oče in v enaki meri odgovoren kot ona, a ni ga hotela vpletati.

To je njeno življenje in sama se bo morala odločiti. Misel, da bo mama, ji je privabila nasmeh na obraz. V njenem življenju ni bilo moškega, s katerim bi se rada poročila. V resnici, ga zadnja dva meseca niti ni iskala in tudi v prihodnosti ga ni imela namena iskati. Nosečnost jo je presenetila, a to ne bo spodkopalo njenega načina življenja. Finančno si je lahko privoščila biti samohranilka. Lepo bo imeti otroka. Nekoga ob sebi, nekoga s kom bo delila radost življenja. Nato je pomislila na otroka. Le kako bo otroku povedala, zakaj nima očeta. Preveč je bila stvarna in vedela je, koliko je otrok, ki živijo samo z enim staršem. Otroku mogoče ne bo najbolje, a ne bo izjema. Sama je premogla dovolj ljubezni, da mu nadomesti življenje brez očeta. Razložila mu bo. Očeta mu bo opisala v najboljši luči. Ja, odločila se je. Otroka bo obdržala. Le novico o tem bo še nekaj časa zadržala zase.

 

September se je že iztekal. S Tino in Miho so odšli na kosilo. Sedeli so v prijetni restavraciji in kramljali.

»Eva, kaj te muči?« je nežno vprašala Tina in Evino dlan pokrila s svojo.

»Nič,« se ji je Eva neprepričljivo nasmehnila. Že nekaj dni je premišljevala o tem, kako povedati prijateljema in nato staršem o svoji nosečnosti. Bila je pri zdravniku, nosečnost je potekala brez zapletov. Zavedala se je, da se bodo spremembe vsak čas začele poznati na njenem vitkem telesu.

»Eva?« je tiho rekla Tina in njen pogled je sporočal, da njima lahko vse pove.

Eva je na kratko zaprla oči in globoko vzdihnila.

»Kot prvo, trenutno se ne počutim najbolje. Nekaj me čudno boli v trebuhu,« je tiho rekla, saj je bilo res. V resnici se je malo ustrašila, predvsem, da bi lahko bilo, kaj narobe z njenim dojenčkom. Že zdaj ga je ljubila, se pogovarjala z njim in nasploh stkala vez. »A to ni razlog,« je dodala. S pogledom je objela svoja prijatelja, ki sta ji sedela nasproti. »Se spomnita mojih počitnic? Tina, omenila sem ti kratko romanco s tujcem. Posledica te romance je, da bom postala mama. Otroka bom obdržala. Že zdaj ljubim to majhno bitjece, ki raste v meni,« je le priznala svojo skrivnost.

Tina je urno skočila okoli mize in tesno objela Evo. »Potem ti lahko čestitam. Obljubim, da bom najboljša teta na svetu,« je veselo rekla.

»Na to tudi računam,« se je zahihitala Eva in se v naslednjem trenutku skremžila od bolečine.

»Tudi jaz sem vesel in ti čestitam,a s teboj je nekaj narobe. Mislim, da te moramo najprej odpeljati na urgenco in potem se bomo prepustili veselju ob tvoji čudoviti novici,« je rekel Miha in pomahal natakarju za račun.

Tina je poklicala taksi in razložila, da je treba nosečnico nujno prepeljati na urgenco.

Kot bi mignil, je bila Eva pod zdravniškim nadzorom. Tina je ves čas bdela nad njo kot stara koklja nad piščetom. Ni pozabila poudariti, da je Eva noseča in naj pazijo kaj delajo. Evi se je zdelo, da je celo enkrat omenila, da so vsi trije uspešni pravniki. Le Tina bi lahko s tožbo grozila medicinskim delavcem. Ni imela moči, da bi jo opomnila, na neprimernost njenih besed. Preveč jo je bolelo. Hitro so ugotovili, da ima Eva vnetje slepiča, ki ga bo potrebno odstraniti. Poklicali so dežurnega zdravnika in pripravili operacijsko sobo. Tina se ni premaknila od Eve. Miha je potrpežljivo čakal na hodniku. Tine niti policija ne bi mogla sedaj odtrgati od Eve, sam pa ni želel delati gneče. Evo so odpeljali v operacijsko in Tino prepričali, da počaka zunaj. Stala je na vratih kot kak buldog. Po hodniku je prišel zdravnik. Sestra ga je opazila in mu takoj stopila nasproti ter povedala vse potrebno. Čeprav je sestra omenila, da je pacientka noseča, je še Tina prestregla zdravnika in mu zabrusila, naj pazi, če se Evi ali dojenčku kaj zgodi, bo imel opravka z njo. Zdravnik se je ob imenu Eva zdrznil. Preveč je bil občutljiv na to ime.

»Zapravljate dragoceni čas, v katerem bi lahko pomagal pacientki,« ji je strogo rekel.

Tina je kar odskočila v stran in ju spustila naprej.

Rok je vstopil v operacijsko in se takoj zazrl v pacientko. Skoraj bi nehal dihati. Njegovo srce je močno poskočilo in nato ga je zagrnila težka ledena tema. Usta so se mu osušila.

»Pacientka je v tretjem mesecu nosečnosti, 14. teden, nosečnost je normalna in otrok se pravilno razvija. Pacientka je zdrava, brez posebnosti, pritisk je normalen,« je poročal asistent.

Rok je sedaj še težje dihal. Ni bilo dvoma, pacientka na operacijski mizi je bila njegova ljubljena Eva in otrok, ki je rastel v njej, je bil njegov. Ravno včeraj je premleval, koliko časa je že zaljubljen v Evo. Saj pravijo, da vsaka prva zaljubljenost po treh mesecih mine in on je izračunal, da Eve ni videl že 13 tednov, pred tem sta bila dva tedna skupaj. Torej še en teden in potem bo vedel, ali je njegova zaljubljenost resnična ali ne, se je cinično nasmehnil trditvi. Sedaj, ko jo je videl bledo in nemočno na svoji operacijski mizi je vedel, da jo ljubi.

Tako kot se je zavedal, da bo postal oče. Misel ga ni plašila. Plašilo ga je dejstvo ali si Eva želi tega otroka, a spomnil se je ženske pred operacijsko, ki je naredila celo paniko, če se otroku kaj zgodi, torej si je Eva želela njegovega otroka. Toda ali si je želela njega? Iz misli ga je predramil asistentov glas, ki mi je sporočal, da ji bo dal narkozo. Premleval je o količini in času, ki je za nosečnico primeren. Rok mu je samo prikimal. Moral se je zbrati. Ni smel narediti napake. Pristopil je k Evi. Zdaj ga je prvič videla, odkar je vstopil. Oči so se ji razširile od presenečenja. Sklonil se je k njej.

»Pozdravljena, Eva. Zdravnik sem in jaz te bom operiral. Vse bo v redu. Najin otrok ne bo čutil posledic. Obljubim,« je šepnil. Nato jo je nežno pobožal po obrazu in še tišje šepnil: »Ljubim te. Vsak dan sem mislil nate in te skušal najti.«

Ničesar ni rekla. Le trdno jo zaprla oči, saj jo je bolečina presenetila še bolj od spoznanja, da Rok stoji ob njej in da ve. Le kako je lahko bil tako prepričan? Seveda je bil otrok njegov in sedaj se lahko njeno življenje obrne na glavo.

Rok je prikimal asistentu in ta je poskrbel za narkozo. Spraševal se je, kaj si je mislila ob njegovih besedah. Zakaj je tako tesno zaprla oči? Videl je bolečo grimaso, ki je sledila in upal, da je vse bilo zaradi bolečine. Sedaj, ko jo je našel, je ne bo izpustil iz svojega življenja. Otrok potrebuje mamo in očeta in on potrebuje Evo.

 

Tina in Miha sta čakala na hodniku. Miha je sedel in srkal svojo kavo, Tina se je sprehajalo gor in dol. Končno so se vrata odprla. Najprej je izstopil asistent in nato sta sestri na postelji odpeljali Evo v sobo za opazovanje. Tina je pristopila, a je prijateljica imela zaprte oči. Bledica na njenem obrazu ji ni bila všeč. Grdo je pogledala zdravnika, ki je stopal zadaj.

»Vse je potekalo dobro in brez zapletov. Eva in dojenček sta dobro. Vse bo v redu,« je mirno rekel Rok. Svoj pogled je malenkostno zadržal na Tini in nato pogledal v Miho.

»Vaju lahko povabim na kavo? Mislim, da je nekaj stvari, o katerih se moramo pogovoriti. O Evi seveda,« je dodal, ko ga je Miha le sumničavo pogledal.

»Seveda,« je odgovorila Tina in strogo pogledala moža,čeprav mu niti na misel ni prišlo, da bi zavrnil zdravnikovo prošnjo.

Rok ju je odvedel do restavracije. Sedli so v kot, stran od drugih obiskovalcev. Naročili so kavo.

»Naj se najprej predstavim. Jaz sem Rok,« je rekel in jima ponudil dlan. Ko so se predstavili, je vprašal. »Moram vedeti. V kakšnem odnosu ste do Eve?«

»Sva njena najboljša prijatelja. Poznamo se že leta. Trenutno dela v najini odvetniški pisarni. Čeprav sva midva lastnika, smo enakovredni partnerji,« je razložil Miha.

»Kaj pa njena družina? Mož?« je Rok spraševal naprej.

»Njena starša živita na obali. Bratov in sester nima. Ni poročena,« je suho odvrnil Miha.

»Kaj pa oče otroka?« se Rok ni pustil ustaviti.

»Kaj vas vse to zanima?« je izbruhnilo iz Tine. »Kaj se dogaja? Kaj je narobe z Evo?« je bolj v strahu dodala.

»Pomirite se. Z Evo je vse v redu. A moram vedeti. Povejta mi, kdo je otrokov oče in vse vama bom razložil,« je mirno odvrnil Rok in proseče gledal Tino.

»Ne veva. Ni nama povedala. Šele danes pri kosilu nama je razkrila, da je noseča in nato je dobila napad slepiča. Nisva dobila priložnosti, da bi jo kar koli vprašala,« je spravljivo odvrnila Tina.

»Zelo napadalno ste zahtevali, naj pazim kaj delam. Očitno vam je pomembno, da bo z obema, Evo in otrokom, vse v redu. Pomislil sem, da ste imeli tehten razlog,« je presenečeno odvrnil Rok.

»No, ko nama je zaupala, da je noseča je v isti sapi povedala, da se veseli otroka in da ji le ta veliko pomeni. Vse kar veliko pomeni Evi, pomeni veliko tudi meni. Glede na vse, kar vem o Evi, je morala zanositi na počitnicah, na Rodosu. Omenila je, da si je privoščila kratko romanco z nekom, ki ga nikoli več ne bo videla ter da o tem ne bo govorila. Res ni in meni tudi na misel ne pride, da bi jo o tem spraševala,« je iz neznanega vzroka Tina povedala po pravici. Takoj zatem se je ugriznila v jezik. Le kaj ji je bilo? Moškega, ki je sedel nasproti nje ni poznala in sploh ni vedela, zakaj ga vse skupaj zanima. Le kako je lahko izdala prijateljico?

Rok je opazil njeno zadrego in pomisleke.

»Jaz sem oče Evinega otroka. Na Rodosu sva si privoščila nepozabno romanco. Eva mi ni hotela povedati ničesar o sebi in ni hotela slišati ničesar o meni. Ves ta čas, sem se trudil, da bi jo našel in ji povedal, da je meni najina romanca pomenila veliko več, kot le bežno avanturo. Nisem je uspel najti. V hotelu mi niso hoteli izdati njenega priimka in ne agencije s katero je pripotovala. V tistih dveh tednih sem se zaljubil v Evo. Še vedno jo ljubim. Vesel sem, da bova dobila otroka. Toda,« je povedal Rok in utihnil.

»Toda, ne veš kaj čuti Eva. Ne veš zakaj si je izbrala samotne počitnice. Ne veš ali te bo hotela ob sebi in otroku,« je Miha dopolnil njegove besede.

»Ne, ne vem. Prav tako ne vem, kdo je John,« je Rok skomignil z rameni. »Eno noč, je govorila v snu in ga je omenila,« je takoj podal razlago od kje pozna to ime.

Tina se je nasmehnila. »Res si zaljubljen v Evo!«

»Seveda, drugače zdaj ne bi sedeli tukaj in se pogovarjali. Nisem ravno človek, ki svoje občutke in življenje obeša na velik zvon ali se pogovarja s tujci,« ji je pritrdil.

»John je njen bivši zaročenec. V Londonu sta živela skupaj in se tik pred poroko skregala. Eva se je vrnila v Ljubljano. Na počitnice je odšla, da premisli, kaj si želi od življenja. Ko se je vrnila, je vedela, da John ni tisti, ki si ga želi. Definitivno ga je črtala iz svojega življenja. Predvidevam, da si ti imel vpliv na njeno odločitev,« se je na koncu zahihitala Tina.

Rok se ji je veselo nasmehnil. »Ima koga drugega?« ga je zanimalo.

»Mislim, da sem ti že dala vedeti, da nima,« mu je skoraj nestrpno odvrnila.

»Rekel bi, da ji nekaj pomeniš. Nikoli ni premišljevala, da bi imela otroka. Enkrat smo se pogovarjali na to temo. Naju družina ves čas priganja, naj poskrbiva za naraščaj, a vsaj še nekaj let hočeva uživati. Takrat je komentirala, da je treba čakati, dokler ne misliš, da si pripravljen na otroka. Na neki ravni je tudi zagovornica splavov. In vem, da ni premišljevala, da je že čas za materinstvo. Otroka je obdržala, ker ji nekaj pomeni,« se je v pogovor vmešal Miha.

Rok ga je hvaležno pogledal.

»Kdaj jo lahko obiščem? Povedala ji bom, da sva govorila s teboj. Omenila bom, da vem, kdo si. Če te vsaj malo ljubi, ti bova pomagala. V nasprotnem, ne boš prišel mimo naju,« ga je strogo opozorila Tina.

»Odvetnica!« se je zahihital Rok in se takoj zatem naredil prestrašenega.

Samo namuznila se mu je.

»Tina je vražja odvetnica. Le Eva jo prekaša. Mimo njiju ne boš mogel, ker pa ju imam nadvse rad, bom na njuni strani,« ga je stvarno opozoril Miha in mu namenil sočustvujoč pogled. Rok mu je bil všeč.

»Zdaj bi že morala priti k sebi. Pridita, pretihotapil te bom v sobo za opazovanje. Samo ne zadržuj se predolgo in če bo preutrujena jo pusti pri miru,« je mirno rekel Rok in vstal.

 

Eva je budna ležala v postelji. Kakšna mora! Najprej ta neprijetni napad slepiča in nato Rok. Ni ga pričakovala v operacijski sobi. Še manj je pričakovala, da bo izvedel za njunega otroka. Ni mu hotela povedati, a sedaj je izvedel. Ni bil neumen, seveda je takoj vedel, da je otrok njegov. Ko je prišla k sebi, je ob svoji postelji zagledala Tino. Seveda ji je prijateljica takoj povedala, da se je Rok pomenil z njima.

Njunega pogovora se je spomnila samo skozi meglo. Tina jo je spraševala, če je res on oče njenega otroka. Ni se mogla spomniti, kaj ji je odgovorila. Še nekaj jo je spraševala, a tudi tega se ni mogla spomniti, še manj, kaj ji je odgovorila. Ni vedela, kdaj je Tina odšla. Dozdevalo se ji je, da je bil tudi Rok pri njej. A vse je bilo tako megleno. Naslednjič, ko je odprla oči, je pri njej bila medicinska sestra. Odpeljala jo je v sobo in jo obvestila, da danes ne bo smela imeti obiskov. Prenesla ji je pozdrave prijateljev in sporočilo, da jo bosta jutri obiskala. Dolgo je ležala in strmela v temo. V sobi je bila sama.

Trenutno ji je samota resnično odgovarjala. Slutila je, da je bil Rok tisti, ki je poskrbel za njeno udobnost. Čeprav se je nekako bala soočenja z njim, mu je sedaj bila hvaležna za to. Z roko je nezavedno božala svoj trebuh in se spraševala, kaj zdaj? Ko je zagledala Roka, ji je srce hitreje utripnilo. Vse v njej je oživelo. Ne bo si lagala. V Roka je zaljubljena. Toda, kakšno je njegovo življenje, ji bo dovolil obdržati otroka, bo hotel enakovredno skrbništvo? Dokler se ne pomenita, ne bo vedela. Za vsak primer je v glavi preletela zakone in svoje možnosti. Res, da je on oče, a ona je presneto dobra odvetnica. Pripravljena mora biti na najhujši scenarij in ga obrniti sebi v korist. Sebi in dojenčku! Tuhtajoč o pravnih možnostih je zaspala. Zjutraj se je zbudila. Še predno je odprla oči, je pobožala svoj trebuh in v mislih pozdravila dojenčka. Dozdevalo se ji je, da jo nekdo opazuje. Počasi je odprla oči in jih sekundo zatem še širše razprla. Na robu njene postelje je sedel Rok.

»Dobro jutro,« ji je veselo voščil.

»Dobro jutro,« mu je odzdravila.

»Naj ti pomagam do kopalnice?« se je vljudno ponudil.

»Prosim,« je odvrnila. Mogoče ji res ni bilo že treba iti v kopalnico, a hotela je nekaj trenutkov, da se pomiri in pripravi na pogovor z njim. Hotela si je tudi umiti zobe in sprati slab občutek iz ust.

Urno je vstal in se najprej nagnil ter jo kratko poljubil na ustnice. Previdno ji je pomagal na noge. Upala je, da je zatrla drget, ki je spreletel njeno telo ob njegovem dotiku. Tudi, če ga je čutil, ji tega ni omenil. Ne, bil je poosebljena prijaznost in nežnost v enem. Ves čas jo je ljubeče gledal. Komaj ga je prepričala, da ji je dovolil biti sami v kopalnici. Prinesel ji je brisačo in toaletno torbico. Ker se je po njegovem mnenju predolgo zadržala, je pokukal, da vidi, če je z njo vse v redu. Ni več smela oklevati. Pogumno je prišla ven. Zunaj je bilo še temno. Torej prezgodaj, za jutranjo vizito. Je Rok le zaradi nje prišel tako zgodaj? Seveda je, morala sta se pomeniti. Pošteno pomeniti. Le kaj je naklepal? Kaj bo hotel narediti glede otroka? Zakaj je bil tako ljubeč do nje?

Nato se je spomnila njegovih besed v operacijski. Rekel ji je, da jo ljubi. Le zakaj se prej ni spomnila teh besed. Saj ni pomembno. V vsakem trenutku bo izvedela, kaj ima za bregom. Ljubila ga je, a ne bo mu pustila, da upravlja z njenim življenjem ali jo prikrajša za otroka. Pomagal ji je nazaj v posteljo, čeprav se je počutila čisto dobro in sposobno sama hoditi. Njena postelja je bila zategnjena in blazina zrahljana. Njegovo delo? Najbrž. Nobene sestre ni videla v bližini. Legla je nazaj na posteljo. Dvignil je posteljo, da je bila v pol sedečem položaju. Hvaležno se mu je nasmehnila. Zaščitniško je roki položila na trebuh in ga pogumno gledala. Njen pogled je govoril, naj že pove, kar ima povedati.

»Eva, žal mi je, da sva se morala takole najti. A vedi,da sem nadvse vesel, da sem te končno našel. Iskal sem te. Nisem slutil, da bova starša, a ljubim te in hotel sem te najti zaradi sebe,« je rekel in se usedel poleg njenega boka. Eno roko je položil čez njeni in tako še sam zaščitil otroka, z drugo jo je pobožal po obrazu. Počasi se je nagnil in jo kratko poljubil.

»Govoril sem s Tino in Miho in vem, da nimaš nikogar. Vem, da si želiš obdržati najinega otroka. Vesel sem zaradi tega. Toda moraš mi povedati, ali si tudi ti mene želiš. Ali kaj čutiš do mene? Si kaj mislila name? Prosim Eva, povej mi,« jo je rotil. Ko je Tino spustil k Evini postelji, je ostal v sobi in slišal njun pogovor. Vedel je, da bo Eva omamljena od narkoze in bo odkrito odgovarjala na Tinina vprašanja. Tisto, kar je v njenem srcu, bo povedala brez kančka zadrege ali laži. Presenetilo ga je, da je bila sila zgovorna. S Tino sta se nekajkrat pomenljivo pogledala in se nasmehnila drug drugemu. Po tistem je vedel, da ga ljubi. Prav tako je vedel, da se tega najverjetneje ne bo spomnila.

»Ja, Rok. Mislila sem nate. Pogrešala sem te. Nosečnosti sem se najprej ustrašila, a potem sem bila vesela. Že zdaj ljubim najinega otroka in ne boš me prikrajšal zanj,« je priznala.

»Saj te ne želim prikrajšati zanj. Si me sploh poslušala? Ljubim te. Nočem živeti brez tebe. Rad bi samo, da mi poveš, ali tudi ti vsaj malo ljubiš mene,« se je nasmehnil. Zdaj ni bila tako zgovorna kot včeraj po operaciji. Sedaj je deloval njen razum in vklopila je nagon za samoobrambo. Hotela mu je pokazati kremplje in dokazati, da se je pripravljena boriti za svoj prav. Njegovo srce je radostno poskočilo. Ni bila vročekrvna in strastna samo v postelji, ne ona je bila taka vedno. Kako ga je to veselilo. Življenje z njo ne bo dolgočasno. Ostala je tiho in še enkrat jo je vprašal, kaj čuti do njega.

Globoko je vdihnila. »Kaj bi rad slišal? Ja, ljubim te. Ne želim si te ljubiti, a te. Imela sva kar sva imela in dogovorila sva se, da bova živela naprej, kot se nič ne bi zgodilo. Zakaj me ne pustiš živeti tako, kot meni odgovarja« je le spravila ven iz sebe.

»Zato, ker takrat nisva vedela, da se bova zaljubila. Takrat nisem vedel, da ne bom mogel živeti brez tebe. Takrat nisva vedela, da bova starša. In najpomembneje, takrat mi nisi hotela povedati ničesar o sebi. Ne veš, kako sem trpel, ker te nisem mogel najti. Sedaj si ob meni in ne bom te ponovno izgubil. Tega ne bi prenesel. Ljubim te! Ti ljubiš mene. Najin otrok je na poti. Prosim nehaj se boriti proti svojemu srcu. Ne bom te razočaral. Dober oče bom, tebi bom dober mož,« ji je ljubeče rekel.

»Kakšen mož? Čigav mož?« ga je presenečeno pogledala. Do tega dela, je uspela razumeti njegove besede. Prvič je celo pomislila, da je ljubezen obojestranska in da mogoče imata obete, da se med njima kaj razvije.

»Tvoj mož, Eva. Ljubeč, razumevajoč in zvest,« ji je odvrnil in skril nasmeh. Bila je tako prisrčno presenečena in nejeverna.

»Hočeš biti moj mož?« je nejeverno vprašala. Njeni možgani še vedno niso delovali. Sploh se ni poznala.

»Seveda! Eva, ljubiva se,« je začel, a ga je prekinila.

»Tega ne veš!« se je uprla.

Sedaj se je moral glasno zasmejati. »Seveda vem! Vem, da te ljubim, kot še nikoli nobene nisem ljubil. Moje življenje si! In ti ljubiš mene, povedala si mi. Kar spomni se.«

Eva je zaprla oči. Seveda mu je priznala, da ga ljubi, ko pa je rinil v njo. Prav tako se je zdaj spomnila tudi pogovora s Tino. Tini je na dolgo in široko opisala, kako močno ljubi Roka in kako vsak dan misli nanj. In on je stal nedaleč stran od njene postelje in poslušal. Kakšna trapa je bila. Seveda je bila predvsem kriva narkoza.

»Eva, ljubiva se. Pričakujeva otroka. Želim se poročiti s teboj. To je tudi najboljše za otroka,« je rekel ljubeče in namerno igral na karto otroka, saj je spoznal, koliko ji otrok pomeni. Ni bila neumna in ne podla oseba. Otroku nikdar ne bi škodila in kot pravnica, kjer se je borila tudi za pravice otrok, je bolje od njega vedela, kako lahko otroci v neurejenih odnosih trpijo.

Spustil se je na kolena in iz žepa izvlekel prstan. »Eva, prosim poroči se z menoj,« je dahnil in jo ljubeče gledal.

Nekaj časa je molčala. Opazil je, kako se občutki borijo v njej. Na koncu je prikimala. »Poročila se bom s teboj,« je dahnila trenutek kasneje.

Urno je vstal in spet sedel k njej. Najprej jo je poljubil. Zares poljubil, tako, kot si je že tri mesece želel. Njeno dlan je vzel v svojo in ji počasi na prstanec nataknil zaročni prstan. Še enkrat jo je poljubil.

»Doktor, mislim, da že predolgo nadlegujete pacientko,« sta zaslišala glas starejše medicinske sestre, ki je vstopila v sobo, ravno v trenutku, ko se je Rok odmaknil od Evinih ustnic in je svojo glavo nalahno naslonil na njen trebuh.

»Svojo zaročenko in mamo svojega otroka lahko nadlegujem kolikor me je volja,« ji je veselo odvrnil in vstal.

Sestra se je nasmehnila, a vseeno zmajala z glavo. »Kmalu bo čas za vizito, tudi drugi pacienti vas potrebujejo. Jaz pa moram vaši bodoči ženi previti obvezo.«

Rok je Evo še enkrat kratko poljubil, ji šepnil, da se kmalu vidita in odšel.

Res je kmalu prišel. Na rutinsko vizito. Kljub navzočnosti drugih jo je ob odhodu še enkrat poljubil. Vmes je še dvakrat pokukal v njeno sobo. Eva nikakor ni mogla verjeti, kako se je njeno življenje v hipu zasukalo, čeprav je ves čas bila v postelji. Še vedno je premlevala o dogodkih tega dne in o svojih občutkih ter sreči, ko sta v njeno sobo vstopila Tina in Miha. Prijateljica jo je takoj objela in ji čestitala za zaroko. Eva jo je začudeno pogledala.

»Kako pa misliš, da je Rok vedel, kako velik prstan potrebuje za tvoj prst? Ubogi zaljubljeni revček je potreboval pomoč. Prejle sem ga srečala na hodniku. Glede na to, da je presedel celo noč ob tvoji postelji, dobro izgleda,« se je zabavala Tina.

»Lahko bi nama povedala, da si se zaljubila,« jo je malo okaral Miha.

»No, nisem ga nameravala iskati. Bila je avantura in nisem si drznila upati, da on čuti kaj več. Nič nisem vedela o njem. Lahko bi že bil poročen. Kakšen smisel bi imelo govoriti o njem?« se je branila.

»Ne bi bila sama v tem. No, to zdaj ni več pomembno. Dobro je, da sta se našla. Tako srečna sem zate,« je bila Tina iskrena.

Eva se ji je le nasmehnila in dahnila, hvala. Tina je razumela. Zahvalila se ji je za vse. Za lepe besede in za pomoč Roku. Ko sta prišla, se je bala, da bo prijateljica jezna, ker jo je tako natančno izprašala, ko je še bila pod vplivom narkoze. Malo je tudi upala, da se Eva tega ne spomni. A sedaj se ji je dozdevalo, da se spomni. Morala bo vprašati Roka, ker ni imela toliko poguma, da bi vprašala Evo. In predvsem je ni hotela vznemirjati. Vznemirjanje ni dobro za otroka.

»Si klicala starša?« je zanimalo Miho.

»Ne. Nisem ju hotela obremenjevati, sploh ker bom šla jutri domov,« je odvrnila. Ni jima hotela priznati, da je pozabila na starša. Preveč dela je imel s premlevanjem svojih občutkov.

»Isto sva premišljevala midva. Mogoče bi ju vseeno morala poklicati. Ko boš doma, boš potrebovala družbo in pomoč,« ji je svetoval Miha.

Samo prikimala je. Takoj, ko bosta prijatelja odšla, ju bo poklicala. Povedati bi jima morala tudi, da se je zaročila in da bosta postala babica in dedek. Vedela je, da bosta takoj prišla v mesto. Lepo ju bo videti.

 

Ko sta se Tina in Miha poslovila, čeprav ju je morala nagnati domov, je vzela telefon in poklicala starša. Ravno, ko se je njena mama oglasila na telefon, je vstopil Rok. Prinesel ji je nov šopek rož. Čeprav že tista dva, ki ju je prinesel, enega sinoči, ko je spala in drugega zjutraj po viziti, ni imela kam dati. Poljubil jo je na lice in sedel na posteljo. Svojo dlan je položil čez njeno in jo ljubeče gledal.

»Zdravo, mami,« je veselo rekla Eva. »Nekaj ti moram povedati. Glej, ne delaj panike in me poslušaj. Prav?«

»Seveda, ljubica. Kaj je narobe?« je dahnila mama in čutila je napetost v njenem glasu.

»Mami, prosim umiri se. Nič ni narobe. Samo toliko stvari se je zgodilo v tako kratkem času, da ti moram razložiti vse od začetka,« se je zasmejala Eva. Gledala je Roka in počasi mami povedala vse. Začela je s tem, da je bila operirana zaradi slepiča in da bo šla jutri domov, nato je mamo spomnila na svoj dopust in ji priznala, da se je tam zaljubila v Roka, s katerim sta se danes zaročila in da že pričakujeta otroka.

»Že danes bova prišla v Ljubljano. Jutri zjutraj prideva v bolnišnico, da te odpeljeva domov,« ji je v slovo ponovila mama. Vmes je trikrat rekla, da se veseli, da bo spoznala Roka.

Eva je zmajujoč z glavo in z nasmeškom na obrazu odložila telefon. Rada je imela svoja starša, a malo se je bala, kakšen pozitiven kraval bosta naredila, ko bosta na obisku. Svoje pomisleke, je zaupala Roku. Ta se je samo nasmehnil in jo posvaril pred svojo veliko, številno, glasno in v vse vtikajočo se družino.

 

Rok ni nameraval zapustiti bolnišnice, a ga je Eva prepričala, da se mora naspati. Hotel je spati v postelji poleg nje, a mu ni dovolila. Po dolgem prerekanju je popustil. Resnično je bil utrujen. Zagotovila mu je, da bo z njo vse v redu in da jo bo zjutraj našel točno tukaj. Oba sta vedela, da je to otročje, saj drugje ne bi mogla biti in on je tisti, ki ji bo napisal odpustnico. Nežno jo je poljubil in le s težkim srcem odšel.

 

Eva je sedela udobno nameščena v naslanjaču in v rokah držala kozarec limonade. Že štiri dni je bila doma, a želela si je, da bi še kakšen dan ostala v bolnišnici. Tam je imela vsaj malo miru. Starša sta jo ves čas nadzirala in ji stregla. Čeprav je bila sita, ji je mama ves čas nosila kaj za jesti. Češ, za otroka je dobro. Zdaj ji bilo žal, da jima je že povedala. Hotela je le malo miru. Tudi Rok je začasno bival pri njej. Ves čas jo je hotel imeti ob sebi, kot bi se bal, da bo spuhtela z obličja planeta in ga zapustila. Nanj se ni jezila. Bil je prijetna družba. Svoje ljubezni ni skrival. Dobro se je razumel z njenimi starši. Tudi Tina in Miha sta vsak prosti trenutek bila pri njej. Oče je opazil njeno naveličanost in nestrpnost zaradi vse pozornosti, ki so ji namenjali. Uspel je pregovoriti mamo, da sta odšla domov. Eva je bila dobro in Rok je več kot dobro skrbel za njo. Njegova hči si je našla ljubečega moškega in on je bil potolažen. Tudi Tina in Miha sta se odločila, da Evi in Roku pustita malo časa, da sta se lahko posvetila drug drugemu. Tako, sta nekega večera Rok in Eva obsedela sama v Evini dnevni sobi.

»Sploh ne veš, kako všeč sta mi ta mir in tišina,« je zadovoljno rekla Eva in se udobneje namestila k Roku. On je sedel na kavču in ona je ležala ter mu glavo naslanjala na naročje. Nežno jo je božal. Gledala sta televizijo.

»Mislim, da sva sedaj prvič sama,« je odvrnil zadovoljno. Evi se je rana že skoraj zacelila, a vseeno je odlašal z ljubljenjem, čeprav si jo je močno želel. Za zdaj mu je bilo dovolj, da je vedel, da je njegova. Zadovoljil se je s poljubi in nedolžnim ljubkovanjem. Skrbelo ga je za njo. Vseeno se je sklonil in jo poljubil. Počasi se je dvignila in Rok jo je povlekel v svoje naročje. Počasi jo je poljubljal in ji izkazoval vse svoje občutke. Počasi se je umaknila iz poljuba. Razumel jo je. Hotela je več, a ni se počutila dovolj zdravo za to. Nežno jo je božal po hrbtu. Poljubil jo je vrh glave.

»Jutri je sobota, kaj, ko bi šla k moji družini na kosilo. Komaj čakajo, da te spoznajo. Mamo in sestro, sem komaj prepričal, da nista prišli kar sem in te spoznali,« je tiho rekel.

»Ja, mislim, da bi res morala iti. Tudi jaz bi jih rada spoznala,« mu je zatrdila.

Rok je vzel telefon in poklical mamo. Nato je dvignil Evo v naročje in jo odnesel v posteljo. Objeta sta zaspala.

 

Eva je sedela v svoji pisarni in odsotno gledala skozi okno. Ravno zaključila je spise zadnjega primera in mapa je zaprta obležala pred njo. Droben dež je tolkel po oknu, a ga ni slišala.

»Je kaj narobe?« je tiho vprašala Tina.

Eva se je zdrznila, ni slišala prijateljice, ko je vstopila.

»Ne. Nič,« je odvrnila odsotno in kaj hitro dodala: »vse!«

»Kaj je to vse?« je zanimalo Tino. Stol je primaknila bližje k Evi in jo tolažilno prijela za dlan. »Je dojenček v redu?« je spraševala naprej, ko je Eva molčala. »Težave z Rokom?« se ni vdala.

»Ne, dojenček je v redu,« se je nasmehnila Eva in si pobožala trebušček, ki se je ravno začel poznati. »Z Rokom se odlično razumeva. Rok je čudovit,« je nadaljevala z zaljubljenim nasmeškom.

»Kaj pa je potem?« Tina ni hotela odnehati, predno bo iz prijateljice izvlekla, kaj jo mori.

»Rok je vztrajal, da se poročiva čim prej,« je tiho šepnila Eva.

»Tako je tudi prav. V poročni obleki boš prelepa. Trebušček se ti še ne bo toliko poznal, prelepa nevesta boš. Do poroda se morata ustaliti. Pripraviti morata stvari za dojenčka. Prav je, da se čim prej poročita,« je blestela Tina, ki je tudi sama delno pomagala pri pripravi poročnega slavja.

»Vem. A,« je vzdihnila Eva.

»A kaj?« se ni pustila Tina.

»Moti me ves ta vrvež. Vsi nekaj hočejo od mene. Delajo cirkus. Najini mami sta se združili. Veš kakšen program sta pripravili? In poročna obleka. Ne bom prelepa nevesta, kičasta nevesta bom. Rokov brat je za jutri organiziral mojo selitev v Rokovo stanovanje. Z Rokom sva sicer ugovarjala, da se še nisva odločila, kje bova živela, saj je tudi Roku bolj všeč moje stanovanje. Že res, da bi ga bilo treba malo preurediti, a to so malenkosti,« je potožila Eva. »Ljubim Roka in rada bi se poročila z njim, a trenutno bi najraje zbežala nekam stran. Stran od vseh. Rok me je opozoril na njegovo družino. Mislila sem, da pretirava. Tudi moja starša sta se nalezla njihovega načina razmišljanja,« je žalostno dodala.

»Mogoče si samo malo preveč občutljiva. Ko bosta enkrat poročena, bosta imela mir. Potrpi, poroka je čez deset dni,« jo je Tina hotela potolažiti. »Kaj, ko bi odšli in si ogledali poročne obleke. Mogoče boš našla tisto pravo, v kateri boš po tvojem mnenju prelepa nevesta. Saj ti ni treba v vsem ubogati vajini družini,« je predlagala.

Eva ji je prikimala. Tina je vstala in na noge potegnila tudi Evo. Z obešalnika je vzela njeno jakno in ji jo podala. Na hitro je smuknila v svojo pisarno in Simoni zaklicala, da odhajata in ju ne bo nazaj.

Sprehodili sta se po Starem trgu in zavili v butik poročnih oblek. Na vratih sta se otresli od dežnih kapljic. Dežnika jima nista skoraj nič pomagala. Tina se je opravičila prodajalki in svojo in Evino jakno odložila na najbližji stol. Nato sta začeli gledati obleke. Eva je opazila dve in Tina eno. Eva je vse tri pomerila. Obe sta se strinjali, katera je tista prava za Evo. Tina jo je rezervirala, saj je Eva oklevala z nakupom. Ni želela prizadeti mam z odpovedjo njunega naročila. Morala je govoriti z Rokom. Potrebovala je njegovo podporo.

Evin telefon je pozvonil. Nasmehnila se je in se ljubeče oglasila bodočemu možu.

»Kje si ti? Zunaj dežuje in tebe ni v pisarni! Prišel sem pote, a je tajnica rekla, da sta s Tino že pred časom odšli. Nekajkrat sem te klical, a si bila nedosegljiva,« je vzrojil. Skrbelo ga je za njo. Bal se je, da bi se lahko prehladila. Naporen dan je bil za njim in poklicali so ga nazaj, saj so imeli hud primer. Pred vstopom v operacijsko je še enkrat poskusil priklicati Evo. Tokrat mu je uspelo.

»Nisem iz sladkorja, malo dežja me ne bo stopilo,« mu je nesramno odvrnila.

»Eva, ljubim te. Skrbelo me je zate in za dojenčka. Imam še eno operacijo, najverjetneje bom prišel pozno,« ji je rekel, saj se mu je že mudilo. Urno se je poslovil.

Eva je nejeverno gledala v svoj telefon. Nato je pogledala prijateljico. »Včasih se sprašujem, za koga ga bolj skrbi? Koga bolj ljubi? Mene ali dojenčka?«

»Oba prestajata naporno obdobje. Otroka imaš drugače rad kot partnerja. Rok te ljubi. Ljubil te je, ko še ni vedel, da bosta dobila otroka,« jo je skušala pomiriti.

Skupaj sta se odpravili k Evi na čaj. Tina je poklicala Miho in mu sporočila, kje je. Kmalu, ko se ji je zdelo ,da se je Eva malo pomirila je odšla.

 

Rok je prišel precej pozno v Evino stanovanje. Luči so bile ugasnjene. Mislil je, da Eva že spi. Odšel je v spalnico in v nejeveri ugotovil, da Eve ni v postelji. Pravzaprav, Eve sploh ni bilo doma. Poklical jo je, a je bil njen mobilni telefon nedosegljiv. Kljub pozni uri je poklical Tino. A Tina mu je zatrdila, da jo je popoldne pustila doma. Ne glede na vse sta Tina in Miha čez petnajst minut bila pri Roku. Evin telefon je bil še vedno nedosegljiv.

»Poglej, če so vse Evine stvari doma,« je tiho rekla Tina.

Rok jo je nejeverno pogledal, a vseeno ubogal.

»Ne. Njenega manjšega potovalnega kovčka ni doma. Bi rekel, da tudi nekaj oblačil manjka v omari,« je zatrdil nejeverno.

Tina mu je skrušeno priznala, kaj sta se danes pogovarjali in kje sta bili, ko jo je klical. Toda tudi na misel ji ni prišlo, da bi Eva lahko kamor koli odpotovala.

Vsi trije so sedeli v nejeveri. Premišljevali so, kam bi lahko Eva odšla. Brezuspešno.

Pozvonil je Rokov telefon. Vsi trije so pričakujoče skočili, da vidijo, če ga mogoče ne kliče Eva.

»Eva je!« je radostno vzkliknil Rok in se oglasil. Tokrat bolj spravljivo. Ni je hotel jeziti ali prestrašiti, čeprav je bil zelo jezen in še bolj prestrašen. Počutil se je zapuščenega in njegovo življenje se je začelo rušiti.

»Živijo. Oprosti, ker sem odšla in ti nisem sporočila. Morala sem oditi,« je rekla in slišal je zadrego v njenem glasu.

»Kje si?« jo je nežno vprašal.

»V Londonu,« je rekla oklevajoče.

»V Londonu?« je nejeverno ponovil. In presenečeno pogledal prijatelja, ki sta ga opazovala z odprtimi usti. Videl je, da tudi njima ni nič jasno.

»Rok, oprosti. Zajela me je panika. Družina vse preveč pritiska na naju in počutila sem se stisnjeno v kot. Dobila sem novice o Johnu in enostavno sem se na hitro spakirala in ujela večerni let v London. Pridem čez dva dni. Takrat ti bom vse razložila. Oprosti,« je rekla z otožnim glasom.

Tina, ki je vse slišala, saj je imel Rok dokaj na glas zvočnik, je iztrgala telefon iz njegove roke. »Kaj misliš, da počneš?« se je zadrla v slušalko.

»Tina?« je nejeverno vprašala Eva.

»Lepo kašo si nam skuhala. Rok je čisto iz sebe. Jaz te ne poznam več. Kaj je narobe s teboj?«Tina ni nehala kričati.

»Tudi vama se opravičujem. Morala sem oditi. Vse vam bom razložila, ko se vrnem,« je tiho šepnila Eva. Tina je slišala, da je Eva na koncu in da bo vsak čas bruhnila v jok.

»Pomiri se. Misli na svojega dojenčka. Vse nam boš razložila, ko se vrneš. Kdaj priletiš, da te nekdo počaka na letališču?« se je Tina pomirila in sedaj je skušala pomiriti svojo prijateljico.

»V četrtek ob sedmih,« je tiho odvrnila Eva.

»Želiš, da pridem k tebi?« je vprašal Rok, ko je vzel telefon iz Tinine roke.

»Ne. Ni potrebe, da bi hodil,« je rekla in zadrževala solze, da se ne zlijejo po njenem obrazu.

»Saj me nisi zapustila?« je s strahom vprašal.

»Ne, nisem te zapustila,« se je skušala nasmehniti. »Ljubim te, Rok,« je dodala in se poslovila.

Vsi trije so sedli in se nekaj časa molče opazovali.

»Pomembno je, da te ni zapustila,« je na koncu prva spregovorila Tina.

»Mislim, da se moram pomeniti s svojo in z njeno družino. Čas je, da pripravo poroke in organizacijo najinega življenja vzamem v svoje roke,« je tiho spregovoril Rok.

»In jaz grem jutri po novo poročno obleko,« je pristavila Tina.

»Mar ni tisto Evin računalnik?« je vprašal Miha in pokazal na prenosnik. Ni počakal odgovora, vstal je in ga prižgal. »Ne bom čakal Eve, zdaj me zanima, kaj ji je John napisal,« je dodal, ko se je spet namestil poleg Tine, s prenosnikom na kolenih.

»Ne poznam njenih gesel,« je razočarano dahnil Rok.

»Jaz tudi ne, a poznam Evo,« se je nasmehnil Miha. V tretjem poskusu je uganil geslo za elektronsko pošto in takoj našel Johnovo pismo. Na glas ga je prebral.

Vsi trije so obsedeli brez besed. Miha je ugasnil računalnik in ga položil nazaj na polico pod mizico.

»Lahko bi mi povedala. Z njo bi šel. Stal bi ji ob strani,« je nemočno rekel Rok.

»Lahko bi ti povedala,« se je strinjala Tina.

»Navajena je, da se mora sama soočati s težavami,« je suho pripomnil Miha.

»Zdaj ima mene. Ni se ji treba sami soočati z ničemer,« je ugovarjal Rok.

»Vem,« sta v en glas odgovorila Tina in Miha.

Spet so se samo spogledali.

»Žalostno je. Johna nikoli nisem pretirano maral, a vseeno mu ne privoščim ničesar slabega,« je tišino pretrgal Mihov glas.

»Hotela se je posloviti od njega,« je tiho šepnila Tina.

»Saj ji tega ne bi preprečil. Z njo bi šel,« je Rok še enkrat poudaril svojo lojalnost Evi.

»V trenutku, ko je prebrala sporočilo, ni mislila. Cel dan je bila na trnih. Saj sem ti povedala, da je bila obupana. Tudi sama je priznala, da jo je zajela panika. Hitri odhod je bila njena trenutna zamisel. Po njenem glasu vem, da jo je obžalovala. Takoj po vrnitvi iz Londona je vedela, da John ni za njo. Vedela je, da on ni njena prava ljubezen. Potrebovala je čas, da oblikuje besede, s katerimi mu bo to sporočila. Njemu je hotela dati čas, da tudi on spozna, da ona ni prava zanj. Ko se ji zadnje tri mesece ni oglasil, je bila vesela in prepričana, da je našel žensko, s katero bo srečen. Nihče ni pričakoval, da bo tako hitro podlegel bolezni,« je mirno razglabljala Tina.

»Kdo ve, kdaj je resnično zbolel. Znaki so se pokazali šele pred kratkim, ko je bilo prepozno za pomoč,« je vzdihnil Miha.

»Napisal ji je, da je ni hotel prej obvestiti. Čakal je do zadnjega. Že mesec dni je na morfiju in glede na izbor njegovih besed, bi rekel, da ni bil čisto pri sebi, ko je napisal sporočilo. Vprašanje, če ga bo videla pri zavesti,« je Rok podal strokovno mnenje. Johna ni poznal V rednici mu ni bilo mar, za nekoga, ki je prizadel njegovo ljubljeno Evo. A bil je človeški. Pogledal je prijatelja in vzel telefon. Poklical je Evo. Ni dolgo zvonilo, ko se je oglasila.

»Ljubica, oprosti, a odprli smo tvojo pošto in prebrali Johnovo pismo. Ne bi smeli, a smo. Radi te imamo in skrbelo nas je. Si res prepričana, da si ne želiš, da pridem v London? Lahko vzamem nekaj dni dopusta. Glede na prebrano, John ne bo več dolgo. Lahko sva ob njem do konca,« je rekel nežno.

»Bi res to naredil za mojega bivšega fanta?« je nejeverno vprašala.

»Njega niti ne poznam. Zate bi to naredil. Dobra oseba si in jaz te ljubim, takšno kakršna si. Rad bi bil ob tebi. Rad bi ti nudil podporo in moč,« ji je ljubeče razložil.

»Ne bo potrebe. Hvala. Predno sem te klicala, mi je uspelo z njim izmenjati nekaj besed. Nato je padel v komo. Pred desetimi minutami je umrl. Rada sem ga imela, a nisem ga ljubila dovolj, da bi se poročila z njim. Rok, ljubim te. Oprosti, ker sem ti priredila to, kar sem ti priredila,« je rekla žalostno. Vedel je, da joka. Z nežnimi besedami ljubezni jo je tolažil in na koncu pomiril.

 

Ni priletela v četrtek, temveč v soboto. Ostala je na pogrebu, ki je bil v ožjem krogu. Še zadnjič se je poslovila od moškega, ki jo je na nekakšen način porinil v roke ljubljenemu moškemu. Na letališču so jo pričakali vsi trije, Rok, Tina in Miha. Miha jih je odpeljal k njima domov na večerjo, ki jo je Tina pripravila, predno so se odpravili na letališče. Vsi trije so čustveno objeli Evo in nihče od njih, ni hotel slišati njene razlage, zakaj je na vrat na nos sedla v letalo in odletela v London. Vedeli so in razumeli. Niso hoteli obujati žalostnih občutkov. Rok je bil še bolj pozoren in ljubeč do Eve, kot je pričakovala. Dokler nista prispela pred vrata njenega stanovanja, ji ni izdal skrivnosti. Hotel jo je presenetiti. Odklenil je vrata in jo dvignil v naročje. Skupaj z njo je zakorakal v stanovanje. Prižgal je luč in se pobalinsko nasmehnil. Zavrtel se je okoli svoje osi, da bi Eva bolje videla spremembe.

»Preuredil si stanovanje!? Tako, kot sva premišljevala,« je srečno zacvilila.

Namesto odgovora jo je poljubil.

»V otroški sobi te čaka Tinino darilo. Nisem ga odpiral,« se je namuznil. Ni mogel zadržati skrivnosti zase, zato je dodal: »Ženin naj ne bi videl nevestine obleke pred poroko.«

»Oh, jo je Tina vseeno kupila? Kaj pa obleka, ki sta jo naročili mami?« je radovedno vprašala in se še bolj oklenila njegovega vratu. Ni je hotel spustiti na tla in njej je bilo prav prijetno v njegovem objemu.

»Pogovoril sem se z družino. Popravil krivice in odpravil vzroke za tvojo paniko. Tisto kičasto belo stvar smo odpovedali,« se ji je ljubeče nasmehnil. Odnesel jo je v spalnico. Predolgo je spal sam. Pogrešal jo je.

Poročna koračnica je napolnila prostor v poročni dvorani. Gostje so vstali. Ponosni oče je pod roko vodil prelepo nevesto, ki je žarela v vsej svoji lepoti in ljubezni. Ženin jo je požiral z očmi. Še vedno ni mogel verjeti, da bo vsak čas tudi uradno in zakonsko njegova žena. Obred je bil kratek, mladoporočenca sta izrekla poročni zaobljubi, ki sta ju sestavila sama. Končno je ženin lahko poljubil nevesto. Sprejela sta čestitke in se skozi rižev dež odpravila v srečno in ljubečo prihodnost.