Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Apr 11, 2014

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Fant za vse



sandra_valencia_green-eyed_mirror_reflection_hair_makeup_64201_1600x1200 Joshua Flesher je tiho zastokal in glavo naslonil na svoje dlani. Ravnokar je odložil kozarec naravnega soka s katerim je poplaknil dve protibolečinski tableti.

Glava ga ni bolela samo zaradi preveč popitega viskija temveč tudi zato, ker se še sam ni zavedal, kaj točno je obljubil gospodu Brownu. Ponovno je zastokal in se poizkusil spomniti sinočnjih dogodkov. Proslavljali so konec sezone.

Proslavljali so njegovo slovo od poklicnega nogometa. Pri svojih štiriintridesetih se je odločil, da se bo upokojil. Ni želel čakati, da ga klub sam odslovi, to bi bilo boleče in ponižujoče. Zavedal se je, da je že v letih, ko je treba končati aktivno kariero.

Zadnjih devet let je bil kapetan. Pokazal je vse, kar je lahko. Od nogometa se je poslovil dokler je še pri močeh in dokler ga publika ljubi, soigralci in nasprotniki pa spoštujejo.

Upokojitev ga ni skrbela. Tudi prihodnost ga ni skrbela. No, vsaj tista povezana s prevzemom naloge kondicijskega trenerja, ki jo bo začel prihodnjo sezono, ko se trenutni pomočnik glavnega trenerja, Luke Donovan, upokoji. Imel je eno sezono časa, da si spočije od nogometa in počne stvari, ki si jih je že dolgo želel. Lastnik kluba, gospod John Brown,  mu je že pripravil novo pogodbo, ki sta jo podpisala pred nekaj dnevi. Kar ga je trenutno skrbelo, je to, da ni bil prepričan v kaj je privolil sinoči.

Gospod Brown ga je sinoči potegnil na stran. Pravzaprav, šla sta ven na vrt, na kratek sprehod. Razložil mu je, da je v zelo težki situaciji in da ga prosi za pomoč. Njegova najljubša nečakinja se je poškodovala v prometni nesreči in je potrebovala nekoga, ki bo skrbel za njo. Potrebovala je negovalca, fizioterapevta in družabnika. Sedaj se ni mogel spomniti, zakaj je gospod Brown mislil, da bi on bil edini, ki bi mu lahko zaupal to nalogo. Gospoda Browna je zelo spoštoval, na nek način ga je imel res rad.

V klub ga je pripeljal naravnost iz šole. Pri svojih osemnajstih je bil že vzhajajoča zvezda. Vedno so ga spoštovali in bogato nagradili. Ni čudno, da je v klubu ostal celo svojo kariero, dolgih šestnajst let. Zaradi nekaj kozarčkov viskija, ki jih je pred pogovorom spil in zaradi spoštovanja, mu je obljubil, da bo prevzel skrb za njegovo nečakinjo, gospodično Patricijo Brown. Prevzel bo skrb za privlačno, postavno, jezikavo in nadvse uspešno pravnico kluba, ki so jo z razlogom klicali  hudič v petkah. Poškilil je na uro in glasno zastokal. Gospod Brown bo prišel čez pol ure. Skupaj se bosta odpeljala k Patriciji. Jutri uradno začne svojo novo, začasno službo pri njej. Nekaj mu je prišepetavalo, da ga je gospod Brown najel brez njene privolitve in vednosti. In še vedno ni bil prepričan, kaj točno bo njegova naloga.

 

Gospodinja, gospa Livingston, je odprla vrata in z nasmehom pozdravila gospoda Browna. Nasmehnila se je tudi Joshui in ju napotila v dnevno sobo. Joshua se je kratko razgledal po moderno in elegantno opremljeni veži ter dnevni sobi. Še nikdar ni bil pri gospodični Brown. Prostor je odražal njen dober smisel za lepoto. Pogled se mu je ustavil na kavču, kjer je sedela Patricija. Oblečeno je imela navadno majico z logotipom kluba, njene noge je prekrivala lahka odeja. Tokrat jo je prvič videl brez šminke in z lasmi spetimi v kito. Kljub praski na čelu in že skoraj zbledeli modrici pod levim očesom, je delovala mladostno in lepo. Veselo je pozdravila strica in mu vrnila poljub. Presenečeno je pogledala Joshuo in se mu prijazno nasmehnila ter ga vljudno pozdravila. Pozvala ju je, da sedeta. Gospa Livingston se je vrnila s pladnjem na katerem je imela domače piškote, kavo in limonado. Postregla je gostom in jima ponudila pijačo, a sta se oba zadovoljila z limonado.

»Čemu lahko zahvalim za vajin obisk?« je radovedno vprašala Patricija in pogledala strica.

»Pozdravit sva te prišla in pogledat kako ti gre,« je veselo rekel John Brown.

»Ja. Seveda!« je dvomljivo pokimala Patricija. »Prepričana sem, da me je kapetan Flesher že pogrešal,« je dodala in se hladno nasmehnila Joshui, ki ji je samo prikimal in se lenobno nasmehnil.

»Vse sem dobro pretehtal in prosil Joshuo za pomoč. Najel sem ga kot tvojega negovalca in fizioterapevta,« je mirno povedal John.

»Se mi dozdeva, da kapetan Flesher nima drugega dela. Njegov življenjski cilj je skrbeti za negibljivo človeško razvalino z občasnimi nihanji razpoloženja,« je sarkastično pripomnila Patricija.

»Pati, prosim. Dobro veš, da se je Joshua upokojil. Do naslednje sezone, ko bo prevzel delo kondicijskega trenerja je prost. Sama si pripravila njegovo pogodbo. Potrebuješ močnega moškega, ki mu lahko zaupam, da bo res skrbel zate,« se ni pustil motiti John.

»Lepo te prosim. Ne moreš pričakovati, da se bo poklicni nogometaš čez noč prelevil v negovalca in fizioterapevta,« je rekla zgroženo. Nato je pogledala Joshuo: »Se ti je zmešalo, da si se pustil Johnu prepričati  v tole? Dvomim, da sploh veš, kaj potrebujem.«

»Hvala, ker te skrbi za moje mentalno zdravje. Naj te potolažim, da sem čisto pri pravi. John mi je nekaj sinoči razlagal, a vem, da me boš pravilno usmerjala in izkoristila vse moje potenciale. John verjame, da sem pravi za to delo. Do sedaj so se vse njegove odločitve izkazale za pravilne,« ji je vljudno odgovoril Joshua in zatrl potrebo, da vstane in odide.  Le v kaj ga je prepričal John Brown? Morda se mu je res zmešalo! Počasi se mu je začelo dozdevati, kaj bi bila njegova naloga in ni mu bilo jasno, zakaj naj bi on bil pravi za to nalogo. Niti ene kvalifikacije za delo ni imel. Pati, kakor jo je stric ljubkovalno poklical, mu je šla na živce. On je šel na živce njej. Obojestransko sta si grenila življenje, če se je le dalo.

»Že tri dni nas prepričuješ, da bi šla rada v počitniško hišo na obali. Rekla si, da si želiš mir in tišino. S tvojo mamo Livio in teto Prudence smo se pomenili. Strinjamo se s tvojim načrtom, a pustili te bomo le v spremstvu nekoga, ki mu lahko zaupamo. Iskreno verjamem, da je Joshua edini, ki bo kos tej nalogi,« jo je poskušal prepričati John.

»Naj preverim, če pravilno razumem. Joshua je dovolj fizično zdrav in močan, da lahko potiska moj voziček in me prenaša, ko je to potrebno. Dovolj je športnika, da bo znal z menoj delati vaje. Andy mi je pokazal dovolj vaj, ki jih moram izvajati in tudi na internetu je več kot dovolj napotkov. Poleg tega je Joshua dovolj ugleden in možat, da bo znal Roberta držati daleč stran od mene, kajti vsem gre na živce, da me še vedno zalezuje. Kot sodobnemu moškemu, mu ne bo težko opravljati osnovne gospodinjske naloge, ki ne morejo počakati na oskrbnico, gospo Thomson. Verjamem, da bova imela spodobne večerje in dobro kavo. Glede na poročanja rumenega tiska se dobro spozna na ženske in mu bo v veselje nositi me na stranišče ter me slačiti in oblačiti. Še vedno se rada tuširam vsaj enkrat na dan, verjetno je spreten z gobico in milom in bo znal pomagati,« je nedolžno razložila Patricija in strica milo pogledala.

John je samo odprl usta in jih ponovno zaprl.

»Res, da nimam potrdila ugledne univerze, a kot si pravilno predvidevala, sem zaradi življenjskega sloga zelo dobro podkovan  in z izkušnjami kvalificiran za vse naštete naloge. Tudi meni bi se prileglo nekaj miru in tišine in počitniška hiša na obali se sliši prav mamljivo. Poleg vsega sem že privolil in od jutri sem ves tvoj,« se je prijazno nasmehnil Joshua. Seveda, gospodična hudičeva Pati, ga noče ob sebi. Čeprav bo naporno, zna biti nadvse zanimivo. Te zmage ji ne bo prepustil, ni ji še odpustil za tisto nesramno pogodbo s sponzorji v katero ga je primorala, čeprav mu je veliko kapnilo v žep. Čas je, da nekdo razvajeno gospodičnico postavi na realna tla. Z veseljem bo prevzel to nalogo.

»Res verjamem, da je Joshua pravi izbor zate. Poleg tega se on strinja, strinjamo se tudi Prudence,  Livia in jaz. To bo štiri proti ena. Sprejmi ljubica in vsem olajšaj življenje,« je potrpežljivo in ljubeče predlagal John.

»Kot, da se lahko upiram,« je zastokala in z zdravo roko vzela svojo kavo.

»Veš, da te imamo vsi radi. Ne vem, kako bi ti lahko drugače pomagali?« se ni dal John.

»Tako, da mi dovolite živeti svoje življenje in mi pustite, da se spopadem s težavami po svoje,« je poskusila Patricija.

»Družina smo. Ne moremo te pustiti same v tem,« je ljubeče rekel John.

Patricija je samo pokimala in pogledala Joshuo, ki se ji je nasmihal. Če bi imela toliko moči v roki in bi bila prepričana, da bi ga zadela, bi vanj vrgla svojo skodelico. A ni mogla. Ni hotela še bolj obremenjevati gospe Livingston, ki bi morala nered pospraviti. Zatrla je kletvico, ki ji je visela na vrh jezika in naredila še en požirek kave.

»Kje pa je Andy?« je radovedno vprašal John.

»Odšel je na kosilo. Njegova nečakinja danes praznuje svoj prvi rojstni dan. Gospa Livingston se je prijazno ponudila, da bo danes z menoj,« je razložila Patricija.

»Potrebuješ kaj, ko sva že tukaj?« je z zanimanjem vprašal njen stric.

»Ne, hvala. Moj novi negovalec jutri začne delo, takrat ga bom izkoristila kolikor se da. Za danes imam več kot dovolj njegove družbe,« se je nasmehnila, a nasmeh ji ni segel v oči, ki so ostale hladne.

»Prav, potem pa midva greva.« je rekel John in vstal.

»Jutri odideva na obalo. Lepo bi bilo, če bi prišel okoli devetih zjutraj. Andy naju bo pospremil in zaključil s svojim delom,« je resno rekla Joshui, ki ji je samo prikimal, da se strinja.

 

Točno ob devetih je Joshua parkiral svoj velik terenski avto pred Patricijino hišo. Odprla mu je gospa Livingstone in ga vljudno povabila naprej. V veži je stala manjša športna torba, poleg nje je bil kovček in na njem toaletni kovček. Nekaj korakov stran je stal zložen invalidski voziček.

»Predvidevam, da so to Patricijine stvari. Odnesel jih bom v avto,« je rekel Joshua.

Gospa Livingstone mu je pokimala in še sama prijela voziček ter stopila za njim.

»Sprednji sedež potisni kar se da nazaj. Na zadnji sedež ti bom dala še odejo in nekaj blazin. Gospodična Patricija je trmasta in vsiliti ji boš moral svojo voljo, sploh tisto, kar je dobro za njo. Dvomim, da ti bo priznala, da jo boli ali da jo zebe. Bi rekla, da tega sploh ne čuti. Ponoči ima more, včasih govori v snu ali joka. Ne bodi prestrog z njo. Pod hladno zunanjostjo se skriva mehko srce in dobra duša,« mu je skoraj v eni sapi povedala gospodinja in ga pospremila nazaj v hišo.

»Zakaj mislite, da me je gospod Brown izbral za njenega varuha in negovalca?« je tiho vprašal Joshua, ki si ni znal odgovoriti na to vprašanje, ki ga je mučilo že od včeraj.

»Predvidevam, da vidva s Patricijo nista ravno najboljša prijatelja,« je začela gospodinja in ko ji je Joshua s kimanjem pritrdil je nadaljevala, »vsi, ki jo imamo res radi ji popuščamo, kar ni dobro za njo. Tebe na nekakšen svoj način spoštuje in dvakrat premisli, predno te resnično izzove. Ti ji ne boš popuščal. Tebe ne bo mogla vrteti okoli prsta. Seveda je pomembno tudi to, da te gospod Brown pozna in ti lahko zaupa njeno varnost. Sumijo, da nesreča ni bila samo nesreča. Seveda nimajo dokazov. V poslovnem smislu je prava kača, čeprav jo zelo spoštujejo, si je nakopala tudi nemalo sovražnikov. Toda ona trdi, da je bila pač nesreča in ne krivi nikogar,« je z rameni skomignila gospa Livingston.

»Zakaj sumijo, da ni bila nesreča?« je zdaj zanimalo Joshuo.

»Voznik, ki je vozil za njo je izjavil, čeprav ni dobro videl, da je v bližini bil parkiran avto, ki je ob nesreči hitro odpeljal stran. V ovinku je čez cesto ležal hlod, ki ni imel tam kaj početi, seveda je višje gori ležal razdrt kup hlodov, a težko bi se samo eden odkotalil na cesto. Gospodična Patricija se je vračala domov, bila je na aerobiki, tako kot vsak torek zvečer. Vsak, ki jo pozna, ve za njen dokaj predvidljiv urnik. Ni se mogla ogniti tistemu hlodu, ker ga ni mogla pravočasno videti. Na žalost je takrat nasproti pripeljal tovornjak in srečo ima, da je sploh še živa. Sumijo, da jo je tisti, ki je postavil hlod, hotel samo opozoriti in ne ubiti. Če bi se voznik za njo motil in je tisti avto samo peljal pred njo, potem ostaja vprašanje, kako se je on ognil hlodu.« mu je razložila z iskreno zvestobo in spoštovanjem do Patricije.

Joshua je samo nemo prikimal. Takoj, ko sta vstopila v hišo ju je pozdravil Andy, krepak moški srednjih let. Rokoval se je z Joshuo in ga najprej pohvalil za vse športne dosežke. Skupaj sta stopila v dnevno sobo, kjer je Patricija sedela v fotelju. Oblečena je bila v temno modre hlače trenirke, temno modro majico čez katero si je oblekla še svetlo modro, karirasto srajco. Na nogah je imela lahke platnene športne copate. Njeni medeno blond lasje so speti v čopu ležali na njenem hrbtu. Tokrat ni bila pokrita. V roki je držala skodelico kave in je vljudno pozdravila Joshuo. Andy in Joshua sta sedla na kavč. Gospa Livingstone je Joshui prinesla kavo in mu ponudila še zajtrk, ki ga je odklonil, saj je že jedel. Andy je v grobem povedal vse v zvezi s Patricijinimi poškodbami in mu dal napotke, kaj naj delata za razgibavanje. Na srečo je Joshua uspešno skril presenečenje in šok, šele zdaj je zares dojel, kako hudo je Patricija poškodovana. Vsekakor je njen hladno moder pogled bil tako značilno njen in že včeraj se je prepričal, da je z njenimi možgani in jezikom tako, kot pred nesrečo.

 

Andy se je poslovil. Izkoristiti je hotel še ta dan, kajti že jutri se bo vrnil nazaj v svojo službo negovalca v rehabilitacijskem centru. Gospa Livingston je v avto odnesla odejo in blazine, tako kot je rekla, da bo. Poleg je dala še košaro s hrano in pijačo, ki jima je pripravila za na pot. Ni pozabila na svoje domače kekse, ki jih je Patricija oboževala.

»Greva?« je vprašal Joshua in ji pristopil z desne, tako kot mu je Andy naročil. Samo pokimala je. Nekaj trenutkov jo je opazoval.

»Se bojiš, da nisi sposoben dvigniti me in odnesti do avta? Tako težka pa spet nisem,« se je nasmehnila in ga s pogledom izzivala.

»Lepo te prosim! Kdo se pa boji dvigniti navadno vrečo kože in kosti? Sem pa za trenutek pomisli, če se pri tebi teža karakterja odraža v kilogramih,« ji je vrnil hladno izzivalen nasmešek. Previdno jo je prijel pod koleni in čez hrbet ter počasi dvignil. V resnici ga je skrbelo, če jo bo bolelo.

»To naj te pa nikar ne srbi. Tvoj ego je močnejši kot si misliš.« Zdravo roko mu je ovila okoli vratu, medtem, ko ji je poškodovana počivala na trebuhu. Joshua je misel, kako peresno lahka je, zadržal zase. Z lahkoto bi ji odgovoril na izzivanje, navrgel še kaj na račun njene teže in njenega ega, a je raje odnehal. Ni ji privoščil stanja, v kakšnem se je znašla. Nikoli ni bil pokvarjen in škodoželjen. Na nek način je sočustvoval z njo, čeprav ni vedel od kod se je to čustvo pojavilo. Še nikoli nista bila tako tesno skupaj. Šele zdaj je opazil nekaj drobnih pegic na njenem obrazu. Nasmehnil se ji je.

»Kaj?« ga je nevljudno vprašala.

»Nisem vedel, da imaš pegice po obrazu. Presenečen sem, da nimaš rdečkastih las,« je moral priznati.

»Imam dobrega frizerja. Na soncu se vidi rahli rdečkasti odtenek mojih las, če te že zanima. In ti sploh nimaš črnih las, temveč temno, temno rjave. Zdaj vidim, da tudi leč ne nosiš,« mu je vrnila opažanje.

»Nimam leč, ne potrebujem jih, saj dobro vidim,« je rekel presenečeno.

»Mislila sem, da imaš barvne leče, saj imaš tako močno modre oči, ki se ne skladajo s tvojim tenom in lasmi,« je pobito priznala.

Zakrohotal se je. »Mati narava in moji predniki. Tako močno samovšečen pa spet nisem. Grozna ženska si, gospodična Brown.«

»Patricija!« je dahnila svoje ime, saj ni želela, da bi jo klical gospodična Brown. Zajela je sapo in hitro nadaljevala: »Sam si dovolil, da te John prepriča v tole, zato ne krivi mene,« je rekla sladko.

Previdno jo je odložil na sprednji sedež svojega avta in namerno preslišal njeno opazko. Gospa Livingston jima je odprla vrata in mirno stala poleg, čakajoč priložnost, da se poslovi od Patricije.

»Bo v redu? Ti dam kakšno blazino?« je vljudno vprašal Joshua, medtem, ko je zapenjal njen varnostni pas. Njuna obraza sta spet bila zelo blizu. Joshua ji je moral priznati neverjetno privlačnost. Kljub športnemu videzu je žarela s prirojeno eleganco in je zelo lepo dišala. Tudi zdaj ni bila naličena, a roko na srce, nikoli se ni vpadljivo ličila.

»V redu bo. Mogoče mi res lahko daš eno blazino v naročje, da podprem roko.« je šepnila.

Z zadnjega sedeža je vzel blazino in ji jo namestil v naročje. Z zdravo roko je prijela poškodovano in jo previdno namestila na blazino.

»Hvala,« mu je še rekla in se prvič iskreno nasmehnila.

Pokimal ji je in odšel na svojo stran. Gospa Livingston ji je položila torbico k nogam in jo kratko poljubila na obraz. Zagotovila je, da bo skrbela za njeno hišo in jima zaželela srečno pot. Zaprla je vrata in pomahala, ko je avto speljal.

»Kaj bi poslušala?« je vljudno vprašal Joshua.

Presenečen ga je pogledala, da se je moral zasmejati.

»Hej, saj nisem tako grozen. Mama me je lepo vzgojila. To še ne pomeni, da si mi všeč ali da bo obveljala tvoja. Zato si ne umišljaj preveč. Skupaj lahko najdeva nekaj, kar bi ustrezalo obema. Jaz imam raje rock ritme ali lažji heavymetal.«

»To bo v redu, tudi sama imam raje take ritme,« se je nasmehnila nazaj. Nato je glavo položila nazaj na sedež in zaprla oči.

Avto so preplavili ritmi glasbe. Zaradi nenadnega ustavljanja prometa je Joshua moral bolj ostro stopiti na zavoro. S kotičkom očesa jo je pogledal. Ni mu ušla boleča grimasa na njenem obrazu in ne za trenutek trdo stisnjene ustnice. Rekla ni ničesar. Njena trma se je kosala z razumom in dobro vzgojo. Moral ji je priznati pozitivno točko. Vsi, ki jih je poznal, bi se v taki situaciji pritoževali nad njegovo vožnjo, čeprav ni bil kriv. Kmalu je zapeljal na avtocesto in upal, da bo zdaj vožnja lahko potekala brez grobih zaviranj in bolečih zavojev.

»Si dobro? Ti je dovolj udobno? Te mogoče zebe?« je sproščeno vprašal čez čas.

»Dobro sem, kolikor sem lahko v teh okoliščinah. Ne skrbi. Ne, ne zebe me, saj je zunaj že 28 stopinj in v avtu imava 24 stopinj,« je na videz veselo odgovorila, ko je poškilila na zaslon njegovega potovalnega računalnika.

»Ja, temperature so že take. Samo povedali so mi, da te zdaj rado zebe. Naj ti ne bo nerodno, če potrebuješ kaj kar ni ravno primerno letnemu času,« je mirno nadaljeval pogovor.

»Ne vem,« je tiho šepnila odgovor na njegova prejšnja vprašanja.

»Ne veš?« je nejeverno vprašal.

»Človek božji, kaj tebi ni jasno? Ne vem! Ne čutim nog, ne čutim roke, še lastno rit komaj čutim. Vse me boli. Imam močne proti bolečinske tablete, ki se jih sicer počasi že izogibam, ker nočem postati še odvisnik. Še svojih možganov ne slišim več. Vsi mislijo, da vedo kaj je najbolje zame. Jem takrat, ko drugi presodijo, da moram jesti. Pokrivajo me, ker mislijo, da me najbrž zebe. Še na stranišče me vodijo kot dveletnega otroka, ki se odvaja od plenic, ker bi mogoče morala iti.« je skoraj zavpila. Z zdravo roko si je pokrila oči. »Ne vem, a rada bi vedela,« je tiho šepnila. Malo je pomolčala in dodala: »Bodi nadut zvezdnik in se brigaj zase. Bolj si mi všeč, ko se prepiraš z mano.«

»Mislil sem, da me sploh ne maraš,« se je zasmejal. Kaj naj bi ji odgovoril na vse povedano, razen, da se mu tudi sanja ne, kaj ona res potrebuje ali kaj preživlja.

»Saj te ne maram. Samo bolj všeč si mi, ko lahko brusim jezik na tebi. Mislim, da tudi ti nikoli nisi šparal svojega na meni,« se je že rahlo zasmejala nazaj.

»O, pa sem ga malo šparal. Konec koncev, ti si pravnica v stričevem klubu in če se ne motim imaš tudi sama nekaj lastniškega deleža. Lastnici ne moreš povedati čisto vsega kar bi ji šlo.«

»Potem praviš, da sem jo še dobro odnesla. Na to nikoli nisem gledala tako. Drugače pa imam petindvajset odstotni delež. Moja mama ima deset odstotkov in moja sestra deset. Stric je lastnik petinpetdesetih odstotkov. Me smo bolj tihi lastniki. Deleže smo podedovale po očetu, ki je vedno le finančno podpiral klub. Stric odloča o vsem, čeprav je od nekdaj zaupal mojim pogajalskim veščinam,« je iznesla dejstva.

»Nisi zastonj dobila svojega vzdevka,« je izletelo iz Joshujevih ust, še predno je pomislil.

»Hudičevka ali nekaj takega?« je z zanimanjem pripomnila.

»Hudič na visokih petah. In ne bom ti pozabil tiste sponzorske pogodbe izpred treh let!« je rekel in jo preteče pogledal.

Zasmejala se je. »Dobro si zaslužil. Klub je dobil nekaj denarja in dobro reklamo. Prav luštkan si bil na tistih plakatih.«

»Luštkan? Psički so luštkani!« se je zgrozil.

»Ja res so,« se je zahihitala. »Naj ti bo, ti si bil prav postaven in privlačen na tistih plakatih. Veš koliko mailov je prišlo? Zasuli so nas s prošnjami, da jim pošljemo tvojo sliko in avtogram. Ženske so čisto ponorele,« se je zabavala naprej.

»Ste jim poslali moje slike?« je nejeverno vprašal.

»Seveda. Se ne spomniš, koliko slik si moral podpisati? Zahteval si dodatek k pogodbi za podpisovanje slik. Prav prekleto si me izzival.«

»Ja, zdaj, ko si omenila se spomnim. Spraševal sem se, kaj boste s temi slikami. Vedno si imela kakšen skriti načrt. Kar me privede do vseh tistih dobrodelnih plesov. Prav uživala si, ko si jih pripravljala in nas prisilila, da smo se pojavili na njih,« je zasikal.

»Nisem vas prisilila. Lepo ste bili naprošeni. Sami ste se odzvali.« je stvarno pripomnila.

»No ja, če pomislim, tukaj imaš prav. Poleg tega je dobrodelnost res nekaj, k čemur klub stremi in to ste nam očitno vcepili pod kožo. Čeprav sem se večinoma počutil kot cepec, mi ni žal,« je moral priznati.

»Seveda, saj si vsakič s plesa lahko odpeljal voljno, bogato in postavno žensko. Ne pritožuj se!« mu je veselo odvrnila.

»Si spremljala vsa naša početja?« je spet presenečeno rekel.

»Jaz ne. Tabloidi so. Moja naloga v klubu je tudi ta, da spremljam in shranjujem vse kar mediji napišejo o klubu, vodstvu ali igralcih. V mojem arhivu so časopisni dosjeji o katerih se ti najbrž še sanja ne. Tudi video zbirka je obsežna. Vse tekme, vsi intervjuji, vsa gostovanja v oddajah in podobno. Kar nekaj nalog imam v klubu, nisem samo lastnikova nečakinja, ki se potika okoli in živi na klubski račun.«

»Vau! Tega res nisem vedel,« je pripomnil. Malo se je zresnil in nadaljeval: »Kar koli si mislim o tebi, nikoli nisem mislil, da ne delaš ali da si samo nekoristna lepotička na plačilni listi. Vsi športni agentje imajo respekt pred teboj. Pravzaprav, se te bojijo. Vedno dosežeš svoje,« je rekel spoštljivo.

»Hvala,« je tiho šepnila.

»Mi boš povedala, zakaj moram držati nekega Roberta stran od tebe? Kako ga bom spoznal?« je radovedno nadaljeval njuno kramljanje.

»Robert je moj bivši fant. Ni še čisto dojel, da me ne zanima več. Še vedno kliče in prihaja na obiske. Enostavno, če ga boš srečal, ko boš ob meni, mu moraš povedati, da ni več zaželen. Verjamem, da je do zdaj že dojel. Zato dvomim, da ga boš srečal. Če pa se že pojavi, verjamem, da ga poznaš. Robert Hultiner.« Je mirno odgovorila.

»Hultiner, športni agent?«

»To bo ta.«

»Hodila si s Hultinerjem?« je nejeverno vprašal in jo pogledal, kot bi se ji zmešalo.

»Ja. Dobre dve leti sva bila par. Bi rekla, da sva si čisto ustrezala. Edino on, je večji prasec, kot sem sama,« se je zarežala.

»No, tukaj ti dam točko. Res sta približno ista. Kaj je naredil, da si ga dala na čevelj?« se je še sam zasmejal.

»Ugotovila sem, da ga je klub začel bolj zanimati kot jaz. Pa tudi naveličala sem se hladnega moškega brez čustev. Mogoče me res imate za hudičevko, a jaz duše nikdar ne bi prodala hudiču. On bi jo dal prvemu ponudniku,« je rekla in skomignila z zdravo ramo, nato se je hitro skremžila.

»Si danes spila protibolečinske tablete?« mu je spet izletela misel, predno je dobro premislil.

»Ja, sem. Mogoče bi res morala spiti še eno, a bojim se, da bom potem vsa omotična.« je tiho priznala.

»Kaj, ko bi se ustavila na eni kavi? Potem lahko spiješ tableto in malo zaspiš. Še štiri ure vožnje imava,« je predlagal.

Pokimala mu je.

 

Joshua je vstavil na počivališču. Iz avta je vzel voziček in ga sestavil. Na naslonjalo je dal veliko blazino in jo previdno vzel iz avta. Udobno jo je namestil. Vsaj upal je, da ji je udobno. V naročje ji je dal njeno torbico.

»Bi lahko iz torbice vzel moja sončna očala? Prosim,« je vljudno prosila.

»Seveda, a samo, če me v njej ne bo kaj ugriznilo za prste. Ne bi bil presenečen, če bi noter naletel na kakšno past,« jo je na videz zgroženo pogledal.

»Strahopetec,« se je zahihitala, saj je že vzel njeno torbico v roke in jo odprl. Pobrskal je po torbici in se počutil malo neumno. Če bi mu kdo rekel, da bo kdaj pokukal v osebno torbico gospodične hudičeve Patricije, mu ne bi verjel. Očala so bila v trdem etuiju. Videl je manjšo toaletno torbico za katero je predvideval, da je polna zdravil. Še manjša torbica je najbrž skrivala nekaj lepotnih pripomočkov in šminko. Poleg je imela še ključe, denarnico, telefon, manjši rokovnik, kemični svinčnik in robčke. Očala je najprej preveril, če so čista in ji jih dal v zdravo roko. Opazoval je, če bi potrebovala pomoč, a ji je šlo dobro od roke.

»Hvala,« se je kratko zahvalila.

»Zelo si vljudna. Hvala in prosim. Nekam nenavadni besedi za tvoj besedni zaklad. Nisem vprašal, si dobila hud udarec v glavo?« jo je podražil, ko je porival voziček proti vhodu.

»Jaz sem vljudna oseba,« je rekla na videz jezno. Namuznila se je. »Kadar mi to ustreza. Ampak, da sem vljudna v tvoji bližini,to pa bo nekaj novega zame. Za oba. Očitno je bil udarec močnejši, kot sem predvidevala,« se je zahihitala.

Tudi sam se je moral zahihitati. Njun prijazen pogovor ni bil v navadi ne enemu ne drugemu. Ustavil se je pred vrati in pomislil kako naj vstopita. Urno se je obrnil in zadenjsko vstopil, voziček pa povlekel za seboj. Zdaj je malo lažje razumel probleme invalidnih oseb. Koliko novih spoznanj je doživel v zadnjih dveh dneh. Celo do Patricije je postal iskreno prijazen in rahlo ustrežljiv. Že res, da je to nalogo sprejel zaradi Johna Browna, a ga je ledena hudičevka presenetila. Malo je premišljeval in moral si je priznati, da si nikoli ni dovolil, da bi jo zares spoznal. Prvič je pomislil, da mogoče res ima dušo. Odpeljal jo je do mize v kotu, stran od drugih obiskovalcev. Prostor je spominjal na cestna postajališča iz nizkoproračunskih filmov. Preprosto opremljen, z nekaj cenenimi okrasi in dokaj prijeten. Iz zvočnikov je tiho donela glasba, moški glas je prepeval nekakšno country melodijo. Dekle iz strežbe jima je sledilo. Urno je odmaknila stol in ga postavila k drugi mizi, jima zaželela dobrodošlico in vprašala po naročilu. Patricija je naročila kavo in vodo. Joshua je naročil kavo in Coca-Colo ter naročilu dodal še dva kosa jabolčne pite. Vstal je in stopil Patriciji za hrbet ter ji začel masirati ramena.

»Moja mama pravi, da je masaža vedno dobrodošla. Mislim, da me je naučila dobro masirati ali pa me vedno hvali samo zato, da jo čim večkrat zmasiram,« se je nasmehnil dokler so njegovi prsti gnetli trde mišice. Ni vedel od kje mu tak vzgib, ki mu je brez premišljevanja sledil.

»Tvoja mama mora biti res posebna ženska,« je rekla in skoraj zapredla od ugodja.

»Je. Res je posebna. Če se boš lepo obnašala te bom mogoče spoznal z njo.«

»To bi bilo lepo. Moram spoznati žensko, ki je uspela roditi tako talentiranega nogometaša in vzgojiti tako napornega in samovšečnega moškega,« se je zasmejala.

»Ti kar sikaj. Moja koža je debela, tvoj strup ne more predreti skozi,« se je zarežal nazaj in sedel na svoj stol, saj je dekle prineslo njuno naročilo.

»Vam bom kar takoj plačala,« je vljudno rekla Patricija in grdo pogledala Joshuo, ki je že odprl usta, da bi ugovarjal.

»Uradno delaš zame, zato jaz plačujem. V kolikor se ti ob meni skisajo možgani, me lahko kdaj povabiš ven. Sicer ne vem, če bo to dobra reklama za naju, a lahko premislim,«  je rekla sladko, ko se je dekle odmaknilo od njune mize.

»Ne vem, če to šteje, a odločil sem se, da bom na naslednjem dobrodelnem plesu tvoj spremljevalec,« je odvrnil na videz resno, oči so se mu navihano bleščale.

»Če bom le našla svoje plesne čeveljčke,« mu je tudi sama na videz resno prikimala.

»Reklama bo fantastična. Če na dražbi ponudim tvoje plesne čeveljčke bo izkupiček toliko večji,« se je namuznil.

»Hm, ni slaba ideja. Samo ne vem ali si mislil prodati čeveljčke z ali brez mene?« se je zamislila.

»Bog ne daj, da s teboj. Potem bi morali mi doplačati, da bi jih kdo hotel,« se je naredil zgroženega.

»Samo preverjam ali si pravi Joshua Flesher. Ustrašila sem se, da so te ugrabili vesoljci in poslali koga svojih pod krinko v tvojem telesu,« si je oddahnila in začela jesti pito.

Joshua se je namuznil. Pristal je na fizično težko nalogo, a z jezično pametnjakovičko, bo stvar vsaj zabavna. Naslednjo sezono bo na isti strani kot ona in najbrž bo potreboval njene strokovne sposobnosti. Kot kondicijski trener in pomočnik glavnega trenerja bo tudi sam imel nekaj besed pri izbiri igralcev. Normalen odnos bo boljši, kot tisti, ki sta ga imela do včeraj. Zavedal se je, da sta šele na začetku druženja, prava slika se bo pokazala, ko si bosta prišla navzkriž z željami in ukazi.

Pojedla sta molče. Patricija je z vodo poplaknila še protibolečinsko tableto in ga v rahli zadregi pogledala. »Zdaj bi pa res morala na stranišče. Doma sicer uspem vse sama, a ne vem, kakšen dostop imajo tukaj. Prosim, pokliči tisto prijazno punco, ki nama je postregla. Njo bom prosila, če mi pomaga.«

»Lahko ti jaz pomagam. Priznam, da nama bo obema nerodno, a kot si omenila, potrebuješ pomoč pri vseh stvareh. Enkrat morava prebiti led,« je razumevajoče rekel. Nagajivo se je nasmehnil: »Nikar ne skrbi, ne bom kukal, dovolj žensk sem videl, da me ne moreš presenetiti. Bo pa zanimivo videti koliko prave rdečelaske je v tebi.«

Za hip je zamižala in pokimala. »Verjemi, sem prava rdečelaska. Za potrditev boš moral še malo počakati, da frizurica zraste,« se je milo nasmehnila. Vedel je, da je vložila kar nekaj truda v nasmeh. Ni se počutila dobro, a ni se pritoževala. Kakšna trma. Počasi je vstal in jo odpeljal proti izhodu. Tam je opazil tablo z napisom stranišče. Ko sta šla mimo dekleta, ki jima je stregla jo je tiho povprašal, če imajo stranišče za invalide, da gre lahko z vozičkom noter. Na njegovo srečo mu je samo pokimala in z roko pokazala kam mora iti. Zapeljal je v stranišče in zaklenil vrata. Ni se trudil, da bi voziček potisnil čim bližje, saj jo bo dvignil in odnesel do školjke. Stopil je poleg, da jo dvigne, ko ga je prijela za roko in pogledala v oči. »Moje zdravstveno stanje je samo moje. Dobil boš malo več vpogleda v moje življenje, a opozarjam te, če samo črhneš komu kar koli, ti bom spraskala oči in še kaj drugega naredila. Jasno?«

»Nisem tak cepec. Nesrečo si imela in nikdar ne bi tega izkoristil, da bi te opravljal okoli,« je rekel užaljeno.

»Pravzaprav, glede tega sem mislila, da si toliko pri pameti, da ne boš. Toliko ti zaupam. Govorim o drugih stvareh in moji družini,« je rekla tiho in globoko vdahnila. »Rekli so, da nikdar več ne bom hodila. Ampak jaz se s tem ne bom sprijaznila. Mogoče ne bom več tekla in plesala, a hodila bom. Zato sem hotela mir in oddaljenost od družine. Ne razumejo moje potrebe, da spet upravljam s svojim telesom.  Nisem še dosegla ne vem kaj, a obupala tudi nisem. Pokazala ti bom, da boš razumel. Dvigni me in me postavi na noge.«

Brez besed jo je ubogal. Počasi je spustil njeni nogi na tla. Z zdravo roko se ga je oprijela in se počasi zravnala. »Spusti me,« je šepnila, ker jo je držal za hrbet in ramo. Počasi je odmaknil svoje dlani. Ona se je še vedno držala zanj. Pogledala ga je v oči in ga spustila. Stala je pred njim. Čisto sama brez opore. Nato ga je spet prijela za roko. »Ne morem hoditi ali premakniti nog, lahko pa stojim. Prosim daj me pred školjko in mi pusti nekaj zasebnosti,« je rekla proseče.

Ker je bil prostor majhen jo je samo prižel na svoje prsi in dvignil od tal ter prestavil. Na desko je položil papir namenjen temu in tiho vprašal: »Boš res lahko sama?«

»Bom, ne skrbi. Če mi ne bo šlo te bom poklicala, saj mi drugega ne preostane,« se je nelagodno nasmehnila.

Še enkrat jo je pogledal in odšel ven. Naslonil se je na zid poleg vrat. Prvič je imel res prazno glavo. Ni vedel kaj bi si mislil o vsem skupaj. Čez nekaj minut ga je poklicala. Vstopil je in jo vprašujoče pogledal. Oblečena je sedela na školjki. Zasmejala se mu je: »Vse je opravljeno, samo nimam toliko moči, da bi še stala, zato sem sedla nazaj. Tudi roke sem že umila. Lahko greva.«

 

Peljala sta se naprej. Prepričal jo je, da ji je še malo spustil sedež, da je lahko bolj ležala kot sedela. Namestil ji je blazine in predlagal naj zaspi.

»Boš moj trud, povrniti vsaj nekaj gibljivosti, zadržal zase?« je tiho vprašala čez čas.

»Bom. Obljubim. Zdaj razumem zakaj hočeš toliko vaditi. Pomagal ti bom. Razumem tvojo potrebo po samostojnosti. Veš, nikoli nisem pomislil, da ti bom to priznal ali celo pomislil na to, a vredna si občudovanja. Pogumna ženska si, hudič na visokih petah. Upam, da jih boš lahko še kdaj obula.«

Nasmehnila se mu je in zaprla oči. Kmalu je res zaspala. Potegnil je odejo z zadnjega sedeža in jo pokril. Zmanjšal je glasnost radia in ju varno odpeljal naprej.

 

Ko se je avto ustavil pred hišo, so se odprla vrata in ven je prišel starejši par. Gospa Thomson se je nasmehnila in veselo pozdravila, ko je Joshua izstopil iz avta. Z gospodom Thomsonom sta stopila bližje in ponudila pomoč. Joshua se jima je zahvalil in predlagal, da najprej odnese Patricijo v hišo, na kavč. Gospa Thomson je urno stopala pred njim in mu pridržala vrata ter ga usmerjala kam naj gre. Patricija se je smehljala. Ni se pritoževala in jamrala, čeprav je v njenih očeh lahko prebral neznosno bolečino. Previdno jo je odložil na kavč in naslonil na blazine, ki jih je gospa Thomson pripravila. Iztegnil je njeni nogi in jo pokril.

»Bi spila še eno tableto?« je vprašal mimogrede.

»Ne, hvala. Saj bom dobro. Hvala,« je šepnila, saj ni imela kaj več moči.

Joshua ji je pokimal in dvignil glavo ter prvič zares pogledal prostor.

»Kar sapo ti vzame,« je tiho rekla Patricija.

»Ja. Čudovita hiša in daleč najboljša dnevna soba kar sem jih kdaj videl. Seveda razgled zmaga,« je rekel očarano in stopil na teraso pod katero se je raztezala obala. Pogled na morje, ki buta v skale na koncu obale, mu je ponovno vzel sapo. Počutil se je, kot bi vstopil v pravljično deželo. Nasmehnil se je svojim mislim, nikoli ni bil romantični sanjač, a ta razgled ga je raznežil. Pod teraso je stal bazen obdan z zelenjem in cvetočim grmičevjem. Ležalnika, ob na videz udobnem sedežnem kotu, sta kar vabila, da se prepustiš sončnim žarkom in vonju ter zvoku morja, ki se je razprostiralo le nekaj korakov stran. Globoko je vdihnil in za trenutek zaprl oči. Brownovi so vse delali s stilom. Že bivanje v tej hiši bo poplačalo ves trud okoli Patricije. Lenobno se je vrnil v sobo, kjer sta gospa Thomson in Patricija tiho klepetali.

»Poskrbel bom za najine stvari. Kasneje bom poklical gospoda Browna. Seveda, če ti je prav? Lahko ga tudi sama pokličeš,« je vljudno rekel.

»Vesela bom, če ga ti pokličeš in prosim zatrdi mu, da se počutim čudovito,« se mu je nasmehnila Patricija.

»Od nekdaj si bila dobra v pretvarjanju. Zdaj pa boš še mene naredila za lažnivca.  Cccc, Pati,« se je delal prizadetega.

»Hočeš, da se vsi trije pripeljejo sem? Dvomim. Jutri se bom res počutila čudovito. Poleg vsega si tudi sam pravi mojster pretvarjanja. Stavim, da si odličen v pokru,« mu je odvrnila. »Nič drugega ti ne ostane. Če lahko citiram tvoje besede, vedno je treba izbrati manjše zlo.« Še enkrat ga je odločno pogledala in vedel je, da bi v nasprotnem primeru poklicala sama.

Samo pokimal ji je in se obrnil k gospodinji. »Gospa Thomson, mi boste pokazali najini sobi?«

»Seveda gospod Flesher. Pomagala vam bom s prtljago,« je vljudno rekla oskrbnica hiše in gospodinja, ter mu sledila ven.

»Najprej Patricijine stvari,« je rekel Joshua in izvlekel voziček ter ga podal gospodu Thomsonu. Gospe Thomson je namenil toaletni kovček ter odejo in blazine. Sam je vzel športno torbo in kovček. Gospa Thomson ga je usmerila v nadstropje in Patricijino sobo, ki je bila nad polovico dnevne sobe in je imela prelep pogled na obalo. Pokazala mu je sosednjo sobo, sobo Patricijine sestre Nicole, ki so jo namenili njemu. Tudi njegova soba je imela pogled na čudovito obalo.

»Mislim, da je najbolje, da vzamete to sobo. Je najbližja sobi gospodične  Patricije  in pogled je čudovit. Imate tudi svojo kopalnico,« je rekla ustrežljivo gospa Thomson.

»Hvala, soba je čudovita. Res bo najbolje, da bom čim bližje Patriciji. Hvala, ker mislite na vse,« ji je vljudno odgovoril in se počasi odpravil še po svoje stvari.

»Kdaj naj vama postavim kosilo?« je za njim vprašala gospodinja.

»Čez kakšno uro, če vam ne bo težko. Dvomim, da bo Patricija zdaj hotela ali mogla jesti. Ne vem do kdaj je vaš delavnik, vsekakor se ne obremenjujte tudi sam lahko postrežem kosilo. Zaupal vam bom, ni mi težko pripraviti kave ali sendvičev, ni problem pogrniti mizo ali pospraviti z nje. Veste problem nastane, če bi moral kaj skuhati. Namreč ne znam kuhati,« je rekel upajoče, da bo gospodinja sočustvovala z njim. Njegov šarm ga tudi tokrat ni pustil na cedilu.

Gospa Thomson se je nasmehnila: »Jaz bom prihajala vsak dan od osmih do dvanajstih. Vse bo skuhano, na vas bo samo, da po potrebi pogrejete v mikrovalovki in postrežete. V kolikor ne želite drugače, se bom držala našega ustaljenega dogovora. Jaz nabavljam hrano in kuham, grobo pospravim po hiši, poskrbim za perilo in vama pustim uživati.«

»Gospa Thomson, že zdaj lahko rečem, da vas ljubim,« se je nasmehnil Joshua in jo na hitro poljubil na lice.

»Oh, fant dragi, ti pa imaš namazan jezik,« se mu je zahihitala nazaj. Potem se je zresnila. »Gospodična Patricija je res hudo poškodovana. Huje kot sem si predstavljala. Žal mi je. Če bosta potrebovala kakršno koli pomoč, samo reci. Zdaj bom razpakirala njene stvari.«

Resno ji je pokimal in stopil do avta po svoje stvari. Še sam je razpakiral svojo torbo. Pred tem je poklical gospoda Browna. Kratko mu je opisal njuno pot. Ni omenjal, da Patricijo zelo boli in da je resnično utrujena. Samo omenil je, da je dobro in da se veselo pogovarja z gospodom Thomsonom. Na srečo, John Brown ni izrazil pretirane želje, da bi govoril z nečakinjo. Še enkrat je pogledal po čudoviti sobi v zelenih odtenkih, ki so mu jo namenili in se odpravil nazaj v dnevni  prostor. Tudi gospa Thomson je končala s Patricijino prtljago in se še sama napotila v pritličje. Ko sta se spuščala po stopnicah, sta slišala vesel in glasen smeh. Patricija in gospod Thomson sta se iz srca krohotala.

»Še nikoli nisem slišal, da bi se Patricija takole smejala,« je rekel presenečeni Joshua.

»Oh, gospodična Patricija je pravi angel,« je šepnila gospa Thomson.

»Očitno midva ne poznava iste Patricije!« se je zdrznil Joshua in zgroženo zazrl v smejočo se gospodinjo.

»Gospodična Patricija ima dva obraza. Za večino ljudi je nedostopna, resna, hladna, stroga in gospodovalna. Za peščico njej ljubih ljudi pa je razumevajoča, mila in ljubeča,« mu je odvrnila gospodinja in stopila mimo njega. Sledil ji je v dnevno sobo.

»Si mogoče lačna? Gospa Thomson ima že pripravljeno pozno kosilo,« je vljudno vprašal Joshua, ko je stopil bližje k Patriciji.

»Ne, hvala. Zdaj res nisem lačna,« je odvrnila in opravičujoče pogledala gospodinjo.

»Bosta pa kasneje pojedla. Potrebujeta še kaj?« je gospa Thomson razumevajoče in materinsko odvrnila.

»Ne. Hvala. Že tako sta veliko naredila,« se ji je Patricija nasmehnila.

»Potem pa midva greva. Pridem jutri ob osmih. Moja številka je napisana poleg telefona, če bi kar koli potrebovala,« je rekla gospa Thomson in pogledala moža, ki je vstal. Pozdravila sta in odšla.

Joshua je sedel v fotelj, v katerem je sedel gospod Thomson.

»Kakšne načrte imaš?« je stvarno vprašal Patricijo.

»Lahko me odneseš na ležalnik ob bazenu. Jaz bom uživala v razgledu, ti pa lahko plavaš,« mu je mirno in tiho odgovorila.

»Sliši se dobro,« je pokimal Joshua. »Grem po kopalke, nočem, da bi te razgled šokiral,« se je nagajivo nasmehnil.

Patricija je zavila z očmi. »Kaj nisi rekel, da nisi samovšečen moški?«

»Nisem rekel, da nisem samovšečen, samo nisem tako zelo samovšečen, kot ti misliš. In samo resnico sem povedal. Obvarovati te hočem,« se je namuznil, ji pomežiknil in pohitel v svojo sobo. Hitro se je vrnil, oblečen samo v kopalke in z veliko brisačo okoli vratu. Dvignil jo je v svoje naročje in z njo odkorakal ven. Ob pogledu na njegov gol prsni koš je nekaj v Patriciji vztrepetalo. Hudimana, tako presneto postaven je, je pomislila in mu trdno ovila roko okoli vratu. Previdno jo je odložil na ležalnik in ujel njen hrepeneči pogled, namenjen bazenu.

»Mogoče, bi se mi lahko pridružila pri plavanju? Gospa Thomson mi je povedala, kje so razne blazine in drugi pripomočki za bazen,« je vljudno vprašal.

»Ne, hvala.  Danes nimam moči za kaj takega. V naslednjih dneh sem mislila, da bi lahko veliko telovadila v bazenu. Uživaj v plavanju. Še preveč dela boš imel z menoj. In naj te opozorim, tukaj je bazen globok dva metra na drugem koncu pa samo meter. Če rad skačeš v vodo, tega nikar ne pozabi,« mu je odgovorila in se poskusila nasmehniti.

Hvaležno ji je pokimal. Z nogo je najprej preveril vodo. Dovolj topla, je sklenil in se na glavo vrgel v bazen. Plaval je dobrih deset minut in se nato ustavil ob robu. Pogledal je v Patricijo, ki je očitno v mislih odtavala daleč stran. Zrla je v morje, a dozdevalo se mu je, da ne vidi te prekrasne modrine. Ni ga pogledala, najbrž sploh ni opazila, da jo opazuje. Spet je zaplaval. Izkoristil bo čas, ki ga je imel zase. Čez petnajst minut je prišel ven iz bazena in se napotil na sosednji ležalnik. Z mokrimi dlanmi je poškropil Patricijin obraz.

»Hej, me hočeš utopiti že prvi dan?« je na videz jezno vzrojila in se drobno nasmehnila.

»Dobra ideja. Kakšen mesec ali dva lahko prikrivam tvojo smrt in uživam v tem raju,« se je na videz resno strinjal z njo. Zavila je z očmi, da se je moral nasmehniti.

Nekaj minut sta molče ležala in se predajala še zadnjim sončnim žarkom.

»Sprehod ob morju je ob sončnem zahodu nepopisno lep. Če te zanima, me lahko pustiš tukaj in se sprehodiš,« je tiho pripomnila.

»Danes ne. Si bom zapomnil za drugič,« ji je vljudno odgovoril. »Če boš v redu, bi se šel obleč. Vidim, da te razgled ni tako fasciniral, kot sem upal in je nesmisel, da ves večer posedam v mokrih kopalkah,« je dodal in jo muzajoče pogledal.

»Razgled od tukaj je fantastičen!« je pripomnila dvoumno in se mu zapeljivo nasmehnila. »Če ne bi bila  tako hladna in vzvišena, bi se lahko ustrašila za svoje oči,« je še pristavila in se s pogledom sprehodila po njegovi res izklesani in poželjivi postavi.

»Če bi imela srce, bi me bilo strah, da se boš zaljubila vame,« je pripomnil.

»Jaz že ne. Raje se boj za svoje srce, lahko ti ga ukradem,« se mu je nasmehnila.

»John ni omenjal, da bo tole smrtonosna služba. Zahteval bom dodatek k plači!« se je zasmejal in odšel v hišo.

Patricija se je ponovno zazrla v morje in pustila, da je bolečina preplavila njen obraz. Trenutno je komaj zbrala moč, da je sploh obstajala, ni še zmogla misliti na nadutega bivšega kapetana s popolno postavo in ubijalsko lepim nasmehom. Še dobro, da se nista kaj preveč marala. Le v eno je bila prepričana. Če je kdo bolj trmast od nje, je to Joshua Flesher. Če ga bo prosila naj ji pomaga vaditi, jo bo gnal do samih meja. Res je edini, ki ji lahko pomaga izpolniti svoj cilj – spet hoditi.

Bil je že čisto ob njej, ko je obrnila glavo in ga pogledala. Oblekel je kavbojke in navadno, oprijeto, bombažno majico. Zdel se ji je še bolj postaven kot pred nekaj minutami, ko je opazovala njegovo popolno, skoraj golo telo.

»Greva noter? Čas je za tisto pozno kosilo, oziroma zdaj že večerjo,« je rekel prijazno.

Samo pokimala mu je. Le od kod mu toliko vljudnosti? Vsekakor ga to ne bo vprašala. Čeprav je uživala v njunih besednih dvobojih, ji je tudi tak bil čisto znosen in celo malo všeč.

Previdno jo je dvignil. Nič ni komentiral njene očitne bolečine. Opazil je tudi, da se ga tokrat ni tako močno oklenila okoli vratu. Še roko je komaj dvignila okoli njegovega vratu in ji je tam le nemočno obležala. Če sama noče govoriti o svoji bolečini, je on ne bo spraševal. V drugih okoliščinah bi pripomnil kaj zbadljivega, a zdaj ni imel te želje. Čudno, mala hudičevka, mu bo postala še všeč. Dal jo je sedeti v voziček in jo odpeljal do kuhinje. Njen voziček je postavil ob rob mize, tam kjer je že nekdo umaknil stol, predvideval je, da je to naredila vestna gospa Thomson. Na dva krožnika je zložil hrano, ki jo je pripravila  gospa Thomson in jo pogrel v mikrovalovni pečici. Dokler se je hrana grela, je Patriciji natočil kozarec soka, sebi pa vzel pivo iz hladilnika. Krožnika je položil na mizo in sedel na Patricijini levo stran.

»Mmm, lepo diši. Dober tek,« je veselo rekel Joshua in se lotil hrane.

»Ja, prav mamljivo diši. Dober tek tudi tebi,« mu je tiho odvrnila Patricija.

Na skrivaj jo je pogledal in opazoval njen utrujeni obraz.

Dvakrat si je nesla vilico do ust in jo nato odložila na krožnik ter se zastrmela v hrano.

»Se poskušaš kot čarodejka? Misliš, da lahko s pogledom uročiš hrano, da izgine s tvojega krožnika?« jo je podražil.

»Na to pa nisem pomislila. Hvala za predlog,« se je nemočno nasmehnila. »Pravzaprav, skušam se spomniti kaj vse sem danes pojedla. Tehtam ali moram res jesti ali se lahko izgovorim, da nisem lačna in pustim to čudovito hrano.«

»In, kaj si ugotovila?« jo je z zanimanjem vprašal in še sam odložil svojo vilico.

»Pojedla sem zajtrk, to pomeni kava in kos opečenca z rezino sira. Potem sva jedla pito in v avtu si mi vsili še en sendvič. Torej bi morala pojesti večerjo,« je tiho šepnila.

»Potem bo bolje, da se podvizaš in poješ,« je pripomnil in se spet lotil svoje hrane, a pogleda z nje ni umaknil.

»Ne morem,« je šepnila in se zazrla v svoj krožnik. Drobna solza je spolzela po njenem licu. »Nimam več moči. Od teh tablet sem čisto mehka in nemočna. Niso samo protibolečinske, med drugim tudi sproščajo mišice in zato potrebujem več moči tudi za zdravo roko.«

»Zato pa imaš mene. Pomagal ti bom,« je odvrnil Joshua in prijel njeno vilico ter naložil nekaj hrane ter ji ponudil.

»Najprej ti pojej. Trenutno sem kot zombi, ne čutim ničesar. Ne čutim lakote ali tega, da sploh jem. Jutri bo bolje. Še to ne vem ali imam moč, da prežvečim hrano,« se je poskusila nasmehniti.

»Počasi pa bo. Zdaj pa odpri usta!« je rekel odločno in strogo.

»Premišljevala sem, da bi tukaj najela negovalko, ki bi skrbela zame,« je previdno začela. »Kar nekaj dela je z mano. Poleg tega, ne nameravam jemati teh ubijalskih tablet. Če jih ne jemljem me bolj boli in opažam, da sem takrat prav naporna in zoprna. Če jaz to opazim, potem je za vse okoli mene še toliko bolj hudo. Nočem ti biti v obremenitev in napor.«

»Bojim se, da si tudi prej bila naporna in zoprna. Torej moram to pomnožiti s pet, ne bolje z deset ali dvajset. No, če ne bo hujšega bom preživel,« se je zasmejal.

Grdo ga je pogledala.

»Zaradi mene ti ni treba najemati negovalke. Tukaj sva in kolikor sem opazil, razen na sprehode nimam kam iti. Miren kraj je. Idealen za mirne počitnice. Kaj pa naj bi počel? Ni mi težko skrbeti zate. Glej, če se mi bo zdelo prehudi ti bom rekel in najela bova negovalko. Edino, če ti je res nerodno, da te bom videl golo in da te bom jaz oblačil,« je resno povedal.

»Pred nesrečo ti nikdar ne bi dovolila, da se me kakor koli dotakneš  ali dvigneš v naročje. Bi že poskrbela, da bi obžaloval. A zdaj. Zdaj mi je vseeno. Mogoče mi bo nekega dne, ko bova sestavljala kakšno pogodbo za novega igralca, malo nerodno, če bom pomislila na vse tole,« je rekla mirno.

»No, potem mislim, da sva vse razčistila. Kakšen as iz rokava mi bo občasno prav prišel pri pogajanjih za pogodbe. Ne vzemi mi vsega veselja. Zdaj pa odpri usta in pojej tole,« je dodal in ji pridržal hrano.

Ni ji ostalo drugega in je odprla usta. Nasmehnil se ji je in jo poskusil ohrabriti. Vilico s hrano je nesel v njena usta in zadovoljno vzel nov zalogaj z njenega krožnika. Čeprav se je upirala ni odnehal dokler ni pojedla več kot polovico. Nato jo je pustil pri miru in še sam dokončal svojo večerjo. Pospravil je mizo. Krožnika in pribor je naložil v pomivalni stroj in jo odpeljal v dnevno sobo. Tam jo je prestavil na kavč in ji namestil blazine, da je udobno ležala. Upal je, da ji je udobno.

»Predlagam, da ti narediva kopel v masažni kadi. Mislim, da ti bo kopel dobro dela in sprostila mišice.« je rekel odločno in ji prižgal televizijo. »Pripravit grem banjo in tvojo pižamo. Kakšna posebna navodila?« je bolj prijazno dodal.

»Nikoli si nisem mislila, da bom tebi prepuščena na milost ali nemilost. Lahko bi bil pošten in za voljo tistega dodatka k tvoji zadnji pogodbi, vse zamere pustil za takrat, ko bova telovadila. Takrat se lahko izživljaš na meni. Danes pa mi prizanesi.« je zamomljala.

»O, kakšno presenečenje! Te je strah?« jo je podražil.

Samo prikimala mu je in zamižala. Moral se je zakrohotati.

»Prav. Naj ti bo. Tisti dodatek sem res z lahkoto izsilil od tebe. Danes ti bom prizanesel, a jutri nikar ne pozabi, da si mi dovolila, da se izživljam pri vajah,« je veselo dodal in izginil v zgornje nadstropje.

Vstopil je v njeno sobo, ki je bila precej podobna njegovi. S to razliko, da so tukaj prevladovali modri odtenki. Odprl je predalnik in poiskal njeno pižamo. Vzel je svetlo modro, bombažno pižamo z dolgimi rokavi in dolgimi hlačami. Predvideval je, da se vse njene pižame dolge. Opomnili so ga, da ima slabšo cirkulacijo in da jo bolj zebe, kot je to normalno. Ustavil se je pri predalu s spodnjim perilom in premišljeval ali nosi spodnje hlačke pod pižamo. Ni vedel, zato je vseeno vzel ene. Namuznil se je ob misli na njuno situacijo. Tudi njemu bo nerodno, ko bo tole za njima in bosta sodelovala drugače. A zdaj je samo ženska, ki potrebuje pomoč. Nasmehnil se je ob pogledu na njeno garderobo. Vse je bilo preprosto, bombažno in športno. Nikoli je ni videl v takih oblačilih. Gospodična Brown je poosebljena eleganca in glamur, svila, čipke in visoke petke. Želel si je, da ji njen načrt uspe in si povrne gibljivost. John Brown je srce kluba, a Patricija Brown je gonilna sila. Njeno nesrečo so občutili vsi v klubu. Čeprav se niso zavedali kaj, so se vsi zavedali, da jim nekaj manjka. Manjkala je Patricija. S temi mislimi in njenim toaletnim kovčkom ter pižamo, se je odpravil v veliko kopalnico. Gospa Thomson mu jo je pokazala in omenila, da je to skupna kopalnica z masažno kadjo, vse ostale so imele le tuš kabine. Ker je gospodinja mislila na vse je poleg banje postavila velik, oblazinjen stol in na polico položila razne stekleničke s kopeljo, solmi, šamponom in milom. V banjo je natočil vodo in dodal nekaj po sivki dišeče soli ter milno kopel. Dodal je le nekaj kapljic, saj se je bal, da bi masažni curki preveč spenili milo. Pripravil je nekoliko prevročo vodo, da se ne bi preveč ohladila in se odpravil po Patricijo. Gledala je neko pogovorno oddajo in se mrščila.

»Saj ne morem verjeti. Nisem vedela, da znajo biti filmski igralci tako neumni in plehki,« je zagodrnjala, ko je stopil bliže.

»Mogoče zato, ker jih ocenjuješ po njihovih vlogah. V resničnem življenju so samo ljudje in večina jih nima najvišjega IQja, pa tudi voditelji znajo postaviti neumna vprašanja, ker so po navadi še manj inteligentni od svojih gostov,« je stvarno pripomnil in skomignil z rameni. »Kopel čaka,« je dodal in jo dvignil v naročje. Odnesel jo je po stopnicah navzgor in z nogo odrinil vrata, katera je prej samo priprl. Odložil jo je na pripravljeni stol in začel z njenimi bombažnimi nogavicami. Platnene športne copate ji je sezul še predno sta popoldne  šla k bazenu. Nato je slekel njeno srajco in se ustavil, saj ni vedel, kaj naj ji prej sleče, majico ali hlače. Pogledal jo je in se odločil za majico. Potegnil ji jo je navzgor  in čez glavo. Izvlekla je zdravo roko, nato je lahko celo majico slekel čez njeno poškodovano roko. Ni vedel kako je pravzaprav poškodovana in jo je previdno povlekel. Na rami je imela še rahlo podplutbo in oteklino na komolcu. Na podlaktnici je lahko videl nekaj prask, ki so se celile.

»Ta roka bo nekega dne spet čisto funkcionalna,« je tiho rekla, ko je opazila kako jo gleda. »V hrbtenici je prišlo, do kratkega stika in zato skoraj nič ne čutim nog. Če bom vadila, previdno seveda, lahko obdržim mišice v nogah in počakam, da se vezi in živci pozdravijo in se povrne občutek. Kljub operaciji, za katero trdijo, da je uspela, ne vedo ali se bo kdaj občutek povrnil. A verjamem, da se bo. Veš lahko premaknem prste desne noge. Res, da to ni ne vem kak dokaz, ker jih ne morem čisto pokrčiti, a začetek je,« je nadaljevala pogovor in ga veselo pogledala.

Nasmehnil se ji je. »Vadila bova in veliko časa prebila v bazenu. Če je mogoče, ti bo uspelo. Če je kdo bolj trmast od mene, si to ti.«

Zasmejala se je, saj se je spomnila, da je to ona slabo uro prej mislila o njemu. »Odpenja se spredaj,« je dodala, ko je pogledal v njen modrček.

Počasi je odpel modrček in se trudil, da se ne bi dotaknil njenih prsi. Potrudil se je, da ni strmel v njih. Prvič je pomislil, da njen predlog, da si najame negovalko ni tako slab. Hudimana, privlačna ženska je in on je normalen moški. A zdaj ni poti nazaj, obljubil je pomoč in zatrdil, da mu ne bo težko. Besede že ne bo požrl.

»Za trenutek me postavi na noge in kar skupaj potegni hlače in spodnje hlače dol,« je šepnila.

Ubogal jo je in jo naslonil na svoje prsi, saj ni bil prepričan, da bo lahko stala. Hitro jo je vrnil na stol in ji potegnil hlače čez noge. Preveril je vodo. Ravno prav topla je. Zato jo je dvignil v naročje in spustil v banjo. Vklopil je masažne curke, sprva na najmanjšo hitrost nato je malo povečal in ko je menila, da je dovolj močno je spustil stikalo. Predlagal ji je, da ji namili gobico, a ga je zvrnila.

»Nisem tekla maratona ali kopala njive, mislim, da bom za danes zadovoljna samo z milnico v vodi.« je rekla in se počasi začela sproščati. Joshua je sedel na stol in jo opazoval. Čeprav je enkrat prej predlagal, da jo res utopi, si ni želel kakšne nesreče.

»Voda se je ohladila. Mislim, da imaš dovolj. Razen, če bi rada dobila plavalno kožico?« je rekel in vstal. Na stol je razgrnil veliko brisačo v katero jo bo ovil in si poleg pripravil še dve. V eno bo ovil njene vlažne lase in z drugo jo bo obrisal. Tokrat je zatrdila, da je preveč utrujena, da bi ji umil lase, a so se ne glede na to, da ji jih je spel vrh glave, zmočili. Slekel si je majico, da je ne zmoči. Stopil je do banje, ugasnil masažne curke in jo dvignil v naročje ter urno položil na stol ter zavil v brisačo. Nato je odpel veliko sponko, ki je držala njene lase in jih ovil v brisačo. Šele potem jo je začel brisati. Začel je pri nogah. Opazil je nekaj prask in podplutb na kolenih. Previdno jo je obrisal celo in nato vzel pižamo. Najprej ji je oblekel zgornji del.

»Boš tudi spodnje hlače?« je vprašal in se delal, da mu ni nerodno in da ni vzburjen. Hudimana, hudičeva Patricija ga je vzburjala.

»Ne. Samo pižamo.« je šepnila.

Pogledal jo je in mislil, da bo videl, da ji je nerodno. Zmotil se je. Bolečina se je zrcalila na njenem obrazu in oči so bile mrtvo modre. Ozmerjal se je, da je cepec. Le kako je on lahko mislil na poželenje, ko je ona komaj zadrževala solze bolečine. Dobila je točko za pogum in vztrajnost, saj niti enkrat ni potožila, da jo boli, še zastokala ni. Oblekel ji je hlače in jih potegnil čez kolena. Nato jo je previdno dvignil in z eno roko nekako potegnil hlače gor, kamor sodijo. Že prej je potegnil mokro brisačo s stola. Zdaj ji je nadel še lahek kopalni plašč.

»Tako, mislim, da sva uspela. Še počešem te in lahko greva pred televizijo, kot stara zakonca.« Zmagoslavno se ji je nasmehnil.

Vrnila mu je rahel nasmeh. »Ja, dva, ki sta že tako dolgo skupaj, da si gresta že pošteno na živce.« Malo je pomolčala in se zresnila. »S seboj sem prinesla nekaj filmov, lahko bi jih poiskal. Verjamem, da se bo našel kakšen, ki bo všeč obema. Gospa Thomson ima vedno kje spravljene kokice, ki jih pripraviš v mikrovalovni.«

»Seveda, mislim, da sem filme videl na tvojem predalniku,« je mirno odgovoril in začel razčesavati njene lase. Ko je končno končal, jo je dvignil v naročje in odnesel v dnevno sobo. Položil jo je na kavč in ji zrahljal blazine ter jo pokril z odejo. Najprej je odšel v kuhinjo in potisnil kokice v mikrovalovno. Dokler so se spekle je stopil po njene filme. »Tipična ženska! Mislil sem, da imaš filme. Prazne cdje si uničila za limonade in znanstveno fantastiko,« je zmajeval z glavo.

»Imam tudi nekaj trilerjev in John je vmes dal nekaj svojih kriminalk. Ne bo ti hudega!« mu je odvrnila. Skupaj sta izbrala enega, čeprav sta oba vedela, da jih bosta na koncu teh počitnic pogledala vse. Saj kaj drugega bi ob večerih težko počela. Skledo kokic je namestil k njenemu boku ter sedel na kavč. Njene noge je vzel v naročje in jih počasi začel masirati.

»Saj ne, da ne cenim tvojega truda. A tvojega dotika skoraj, da ne čutim,« je rekla žalostno.

»Ne obremenjuj se. Čeprav ti ne čutiš, tvoje telo nekako čuti. Vse je v naših podplatih. Mogoče bo to pomagalo,« je odvrnil in ji v usta porinil nekaj kokic, še nekaj jih je vzel zase in nadaljeval z masažo. Nista več govorila, začela sta gledati film. Tik pred koncem filma je zaspala. Seveda je Joshua to takoj opazil. Previdno je odložil zdaj prazno skledo in vstal. Ugasnil je televizijo in jo odnesel v njeno posteljo. Položil jo je na sredino velike postelje in ji počasi slekel kopalni plašč. Pokril jo je in ji odmaknil pramen las z obraza. Ni se zbudila. Vrata je pustil odprta in se še sam odpravil v posteljo. Dolg in naporen dan je za njim. Pomislil je na Johna in ugotovil, da mu niti za minuto ni žal, da je sprejel skrb za Patricijo. Če bi mu kdo rekel, da bo Patricijin negovalec in da se mu bo presneta ženska zdela celo normalna, bi se mu smejal.

 

Prvi jutranji žarki so se poigrali na Joshuinem obrazu. Lenobno se je pretegnil in se nasmehnil. Naspal se je in počutil se je prav dobro. Nato se je spomnil Patricije. S pogledom je poiskal svojo uro na nočni omarici in ugotovil, da je še zelo zgodaj. Lenobno je vstal iz postelje in samo v spodnjicah stopil na balkon. Pogled je bil prekrasen. Ponovno se je pretegnil in nekajkrat globoko vdihnil morski zrak. Počasi se je vrnil v sobo in tiho odšel do Patricije. Še vedno je spala. Balkonska vrata in okna so bila  odprta na kip. Zavese iz svetlo modre, lahke tkanine za zasenčenje so bile navlečene, tako, da v sobo ni prodiralo močno sonce. Nekaj trenutkov jo je od daleč opazoval. Stavil bi, da se ponoči sploh ni premaknila. Nato se je spomnil. Mogoče se ni mogla premakniti. On bi znorel, če bi moral spati na hrbtu. Še nekaj trenutkov jo je opazoval. Najbolje, da skoči pod tuš in se obleče. Vsak čas se lahko zbudi. Pohitel je v svojo kopalnico. Čez petnajst minut je nase navlekel kratke hlače in majico brez rokavov in se spet odpravil k Patriciji.

»Dobro jutro,« ji je tiho voščil. Saj je napol sedela v postelji in strmela v svoje zdaj odkrite noge.

»Dobro jutro,« se je zdrznila. Ni ga slišala, saj je bila zatopljena v prste na svojih nogah. »Glej, danes sem prvič premaknila še prste na drugi nogi in skoraj pokrčim jih lahko!« je radostno vzkliknila.

Joshua je stopil bližje postelji in se še sam zagledal v njene nožne prste, ki jih je premikala.

»Hvala,« je nežno rekla.

»Hvala, za kaj?« je radovedno vprašal.

»Očitno je vodna masaža pomagala, danes me vse nekoliko manj boli in moje mišice so bolj sproščene. In res hvala za masažo podplatov. Verjamem, da zaradi masaže danes bolje premikam prste,« je rekla občudujoče.

»Potem bova masažo vnesla med redne vaje. Če boš pridna, ti lahko še nohte na nogah nalakiram, da jih boš bolje videla, ko že migaš s prsti,« jo je na koncu podražil in si zaslužil nejeverni pogled. Oba sta bušnila v krohot.

»Da si ne bi drznil! Poleg vsega pa nimam nobenega laka,« se je režala naprej.

»Saj tukaj imate kakšno trgovino!? Kakšna zelena barva ali pa modra, ki jo imaš tako rada, bi ti se nadvse podala. Mogoče kupim še kakšno lepo pentljico, da ti uredim pričesko. Še dobro, da sem vzel svoj fotoaparat,« se je zabaval Joshua.

»Ti se kar zabavaj, dokler se lahko. Mogoče te ne bom mogla ujeti in te fizično kaznovati, a obstajajo še drugi načini,« se mu je namuznila.

»Mislim, da moraš v kopalnico, zato bodi prijazna z menoj,« jo je na videz resno opozoril.

Spet je dobil grd pogled. »Prav, tvoja obvelja. Za zdaj.«

»Vidiš. Midva lahko čisto dobro sodelujeva,« se ji je veselo nasmehnil. »Kopalnica?«

Samo pokimala mu je in ovila roko okoli njegovega vratu, ko jo je dvignil.

 

Patricija je sedela v udobnem naslanjaču na balkonu in opazovala morje. Joshua je skuhal kavo in jima prinesel še krožnik z domačim pecivom. Pladenj s kavo in pecivom je postavil na mizico in še sam sedel v udobni naslanjač. Krožnik s pecivom je postavil bližje Patriciji, poleg majhne žogice iz pene, katero ji je moral dati skupaj z drugo, gumijasto žogico. Že prej je videl take žogice, kot pripomočke za fizioterapijo in še zdaj mu ni bilo jasno, kakšen namen sploh imajo. S kotičkom očesa je opazoval Patricijo, ki je v poškodovani roki držala gumijasto žogico in jo stiskala. Na njeno željo ji je oblekel spodnji del trenerke in majico s kratkimi rokavi. Lase ji je spel v čop. Vedel je, da ga je hotela prositi za kito, a se je premislila. Še dobro. Saj ji ne bi znal splesti kite. Moral bo prositi gospo Thomson, da mu pokaže. Še vedno je opazoval Patricijo. Zdaj je lahko opazil premikanje mišic na njeni podlakti. Vse je kazalo, da žogice res imajo nekakšen fizioterapevtski učinek.

»Mmm, zelo dobra kava. Hvala,« je zamrmrala, ko je poskusila kavo in se mu hvaležno nasmehnila.

»Hvala. Kaj si mislila, da ne znam skuhati kave?« jo je nagajivo vprašal.

»Malo sem dvomila,« je priznala.

»Res si polna zaupanja vame!« se je naredil užaljenega.

Pogledala ga je s priprtimi očmi. »No, tukaj si. Pomeni, da ti vseeno malo zaupam.«

»Ja pa kaj še. Če me ne bi sprejela, tudi sama ne bi bila tukaj,« jo je spomnil.

»Oh, dragi stric John zna biti pravi izsiljevalec,« je zavzdihnila in ga nejevoljno pogledala, saj je imel prav.

»Zdaj vsaj vem po kom si ti to podedovala. Očitno se talenti v vaši družini dedujejo s potenco, kajti ti si najhujša izsiljevalka, kar sem jih kdaj srečal,« se je zasmejal Joshua.

»Nisem izsiljevalka, pogajalka sem!« se je zdaj ona naredila užaljeno.

»Odvisno s katere strani gledaš. Z moje strani gledano si izsiljevalka. Neusmiljena in brezsrčna,« se ji je namuznil.

»Na koncu si vedno podpisal vse,« mu ni ostala dolžna.

»Sem, ker mi je klub res pri srcu in sem popustil,« se je delal jeznega.

»Seveda. Ubogi, izkoriščeni fant, ki mu je vsakič prav pošteno kapnilo v žep. Vse ostale bonuse sploh ne bom omenjala,«  je rekla strogo in lahko je opazil, da se je prelevila v klubsko pravnico.

Zasmejal se je. »Dobra si. Res obvladaš posel in znaš z zvezdniki. Začneš z zelo strogimi in nizkimi standardi, da bi na koncu podpisala pogodbo, ki si si jo zamislila in pri tem imajo igralci občutek, da so oni zmagali, saj jim kakšno malenkost popustiš in se še pol sezone delaš užaljeno.«

»Taktika,« je rekla kratko in se zasmejala.

»Ja, vse je v taktiki. Čeprav zelo nerad priznam, a kar nekaj stvari sem se naučil od tebe. Kdo bi si mislil. Spomnim se najinega prvega pogajanja. Še nisi končala fakultete, jaz pa sem bil že osmo sezono v klubu. John je sedel za svojo mizo, midva pa sva se pogajala nasproti njega. Mislil sem, da te bom zmlel in da bo moral John vskočiti v pogajanja. A si me tako spretno postavila na realna tla, da še danes ne morem verjeti. Imel sem te za smrkljo, saj si pet leti mlajša od mene. Od tistega dne te nikdar več nisem podcenjeval,« se je lahkotno nasmehnil.

»Od svojega dvanajstega leta sem povsod sledila stricu in se učila. Najbrž ne veš, da sem že pri šestnajstih stricu pomagala z nasveti glede pogodb,« se mu je zasmejala nazaj.

»Ja, John me je kasneje tisti dan razsvetlil. Namerno je izbral mene za tvoje prvo pogajanje, saj je menil, da bom najtrši oreh.«

»Rekel mi je, če uspeš prepričati Flesherja, je mesto pravnice tvoje že danes,« je rekla na pol resno z rahlim ponosom v glasu. »Ni mi preostalo drugega!« je še dodala in skomignila z ramenom. Skremžila se je od rahle bolečine in ga resno pogledala. »Kaj, ko bi še pred zajtrkom naredila nekaj vaj?«

»Lahko. Kaj si imela v mislih?« jo je prijazno vprašal.

»Prinesi tisto peno za vadbo in iz moje sobe zložljivo palico in elastični trak. Prosim,« je rekla mirno.

Samo pokimal ji je in odšel. Vrnil se je z naročenimi pripomočki. Peno je razprostrl na tla poleg mize in jo pogledal.

»Posedi me na peno in podaj mi palico,« je rekla veselo.

Naredil je, kot mu je naročila in sedel na najbližji stol. Palico je podaljšala in si z njeno pomočjo začela dvigovati poškodovano roko. Nemo je opazoval njen napor. Čeprav se vaja ni zdela težka, se je na njenem obrazu odražala bolečina in pojavile so se prve potne kapljice. Pridno je ponovila nekaj različnih vaj in odložila palico. Nato je vzela trak in si ga ovila okoli stopala ter z zdravo roko nadaljevala z vajami. Malo kasneje je zamenjala tako nogo kot roko. Videl je, kako ji s poškodovano roko gre težje, a ni ničesar pripomnil.

»Zdaj bi pa potrebovala tvojo pomoč. Rada bi naredila nekaj vaj za noge. Pravzaprav, ti boš delal vaje z mojimi nogami. Najbolje, da poklekneš k nogam in počasi dvigneš nogo in jo pokrčiš, nato jo stegneš in spustiš skoraj do tal in potem ponoviš,« mu je poskušala dati navodila. Počasi se je ulegla na hrbet in roki stegnila ob telesu.

Urno je pokleknil k njenim nogam in sledil navodilom. »Le zakaj nisva doma, da bi lahko komu od fantov povedal, da dvigujem tvoje noge?!« jo je podražil.

»Še predstavljam si ne, kaj bi si oni predstavljali, če bi jim namignil na kaj takega,« se je zasmejala.

»Bolje, da si ne predstavljaš,« se je zasmejal nazaj in njeno vajo dopolnil s tem, da ji je pri stegnjeni nogi še porinil prste naprej in napel mišice. Dejansko je lahko videl, kako se mišice premikajo. Po desetih ponovitvah vaje, se je prestavil k drugi nogi in ponovil vajo. Vmes sta se zbadala in se smejala. Oba sta se zavedala, da ji govorjenje odvrača pozornost z vaj in Joshua je upal, da zaradi tega ne čuti toliko bolečine.

»Dobro jutro. Vidim, da sta že aktivna,« je pozdravila gospa Thomson, ki je prišla na balkon.

Patricija jo je pogledala s strani in se ji nasmehnila. »Dobro jutro. Ja, malo že telovadiva.«

»Dobro jutro, poskrbel sem, da Patriciji srce hitreje bije in je vsa prepotena,« je Joshua pomežiknil gospodinji.

»Potem sta najbrž potrebna zajtrka, da si povrneta moči,« se je zabavala tudi gospa Thomson.

»Končno hrana!« je na videz vznemirjeno dahnila Patricija in dovolila Joshui, da jo dvigne na stol. Podal ji je brisačo, da si obriše potni obraz. Hvaležno jo je sprejela in si postregla s kozarcem vode.

»Ti ogrnem srajco? Po zajtrku bi šla lahko v bazen,« je zadovoljno pripomnil Joshua.

Patricija je samo pokimala: »Srajce ne potrebujem, hvala,« Medtem je gospa Thomson odšla v kuhinjo.

»Utrujena?« je nežno vprašal Joshua, ko je opazoval Patricijo, ki se je naslonila nazaj in zaprla oči.

»Nisem toliko utrujena, kolikor me vse boli,« je tiho šepnila.

Joshua je premaknil svoj stol, tako da je lahko dvignil njene noge v svoje naročje. Počasi ji je začel masirati podplate.

Gospa Thomson je prinesla velik pladenj z njunim zajtrkom. Joshua je spet premaknil svoj stol nazaj k mizi in naložil nekaj hrane na Patricijin krožnik. Razumevajoče ji je razrezal hrano na zalogaje. Vprašujoče jo je opazoval.

»Zdaj imam še dovolj moči in lahko sama jem,« mu je zatrdila in se nasmehnila. Potem je zamižala in se zares zasmejala. »Si opazil kako sva prijazna in nasmejana? Nobene hladne napetosti in tihe vojne ni med nama. Mislim, da te je John zato izbral za mojega negovalca. Hoče, da popraviva najin odnos.«

»Opazil sem in priznam, da mi je tak odnos čisto v redu. Malo sem sumil, da ima John to za bregom, ko me je prosil za pomoč. Dober strateg je in vedno nekaj spletkari,« se je zasmejal tudi Joshua.

Patricija mu je samo pokimala in se lotila hrane.

 

Ravno pojedla sta, ko se je oglasil hišni zvonec. Patricija in Joshua sta se samo spogledala in prisluhnila glasovom iz veže. Zaslišala sta ženske glasove. Gospa Thomson je poskušala obiskovalko prepričati, da gospodična Patricija ne sprejema obiskov. Očitno neuspešno. Patricija je nejevoljno pogledala Joshuo in tiho zasikala: »Gospa Stening. Sranje.«

V naslednjem trenutku se je na terasi pojavila gospa Thomson. »Se opravičujem, da motim. Gospa Stening in gospodič Thomas sta prišla na obisk,« je vljudno izjavila in začela pobirati krožnike in ostalo, kar je ostalo od zajtrka.

Patricija je komaj vidno pokimala in pogledala v gosta. Njen obraz je odražal utrujenost. Tudi njeni gibi so postali še bolj togi in počasni. Joshua jo je na skrivaj pogledal. Očitno mu je bilo, da se pretvarja.

»Pozdravljena, draga Patricija. Brala sem o tvoji nesreči in tudi gospo Thomson sem spraševala o tvojem zdravju. Moram reči, da si videti dobro,« je žvrgolela gospa Stening in odkrito opazovala Patricijo.

»Prosim sedita. Gospa Thomson nam bo skuhala kavo,« je počasi izgovorila Patricija in proseče pogledala gospo Thomson.

»Seveda. Takoj bom prinesla kavo in osvežilno pijačo,« je potrdila gospodinja in odšla v hišo.

»Kako nevljudna sem,« je šepnila Patricija. »Naj vas predstavim. To je Joshua Flesher,« je povedala in pogledala v Joshuo. »To sta naša soseda, gospa Elizabeth Steting in njen sin Thomas.«

Joshua je podal roko obema in jih še on pozval naj sedeta.

»Ste se mi zdeli zelo znani, kapetan Flesher,« mu je ves očaran rekel Thomas in krepko stisnil njegovo dlan. »Patricija, draga, lepo te je videti,« se je nasmehnil Patriciji in jo glasno poljubil na obraz.

Patricija se mu je medlo nasmehnila nazaj. Joshua se je tiho zabaval. Očitno, Patricija ni vesela tega obiska in očitno se misli delati totalno nesposobno za vse. O tem mu bo morala še veliko povedati. Veselil se je njene zadrege. Ni je poznal take. V drugih okoliščinah bi nastopila vzvišeno, arogantno in hladno ter opravila z vsiljivci z levo roko, a zdaj ni kazala svojih zob. Iz premišljevanja ga je zmotilo zvonjenje njegovega mobilnika, ki ga je pustil na mizici v dnevni sobi. Opravičil se je gostom in odšel v hišo. Hitro je zaključil pogovor. Pokukal je k gospe Thomson, ki je ravno zlagala skodelice na pladenj.

»Je kaj takega, kar bi moral vedeti o gospe Steting ali njenem sinu? Ni mi jasno, zakaj se Patricija dela tako nebogljeno,« je tiho šepnil.

Gospa Thomson ga je zarotniško pogledala. »Gospa Steting je opravljivka prve vrste. Vmešava se v vsakogar in v vse, a ne mara bolnih in nebogljenih ljudi. Takih se raje izogiba. Thomas ji je dokaj podoben. Za povrh pa je zaljubljen v gospodično Patricijo in si umišlja, da sta par. Gospodični Patriciji gre pošteno na živce. Nekajkrat ga je poizkusila prepričati, da ni zainteresirana zanj, a zaman. Ker je dobra dušica ga ne želi prizadeti, a bojim se, če ji ne bo dal mir, bo kaj kmalu izkusil njene kremplje na sebi.«

»Mogoče pa jaz lahko pomagam,« se je zahihital Joshua in vzel pladenj s kavo ter ga odnesel na teraso.

Previdno je postavil pladenj na mizo in razdelil kavo in limonado.

»Naj ti pomagam, ljubica,« je rekel Patriciji in ji pridržal kozarec limonade k ustnicam.

Naredila je požirek. »Hvala,« se mu je tiho zahvalila in ga nagajivo pogledala.

»Malenkost. Malo sva polila,« je rekel veselo in se sklonil ter jo poljubil na ustnice. »Tako, pa sva pobrisala,« ji je šepnil, a dovolj glasno, da sta obiskovalca lahko vse slišala. Nasmehnil se je Patriciji in se nato usedel na stol poleg nje. Pogledal je gospo Steting in se ji nasmehnil, kot bi se šele zdaj spomnil, da sta tudi ona dva prisotna.

»Lepo od vas gospod Flesher, da ste tukaj s Patricijo in da skrbite za njo,« je počasi začela pogovor gospa Steting.

»V veselje mi je skrbeti za Patricijo. Zdaj preživlja težke čase in tudi predstavljam si ne, da bi jo sedaj pustil samo. Verjamem, da se bo s časom čisto opomogla,« je prijazno odgovoril Joshua in se ljubeče nasmehnil Patriciji. Počasi ji je popravil koder las z obraza in ga zataknil za uho. Spotoma jo je še pobožal po obrazu.

»Sta tukaj čisto sama?« je zanimalo Thomasa.

»Če ne štejem gospe in gospoda Thomsona, sva čisto sama,« mu je prikimal Joshua. »Patricija potrebuje počitek in mir.«

»Mogoče bi šla lahko zvečer do mesta v klub?« je predlagal Thomas.

Joshua ga je presenečeno pogledal, nato je pogledal Patricijo in zmajal z glavo. »Ne, hvala. Patricija ni sposobna hoditi po klubih.«

»Mislil sem, da greva samo midva. Večeri so tukaj tako mirni in dolgočasni,« je razložil Thomas.

»Hvala za povabilo, a ne maram puščati Patricije same. Zdaj prav uživam, ko imava končno nekaj časa zase,« je rekel stvarno in se spet ljubeče obrnil k Patriciji. Zdaj je dvignil skodelico z njeno kavo in ji jo nesel k ustom. Naredila je požirek in se mu še sama ljubeče nasmehnila, a njen pogled je govoril čisto drugače. Samo, da ostaneta sama, mu bo že dala ljubezensko idilo. Le kaj hudiča se gre? Opazil je njen pogled in ji samo pomežiknil.

Gospa Steting je še nekaj minut klepetala z Joshuo. Thomas se je držal rahlo kujavo.

»Hvala za kavo. Hitro se pozdravi draga Patricija. Zdaj pa morava iti,« se je v eni sapi poslovila gospa Steting. Thomas je tudi zamrmral nekaj lepih želja in sledil materi. Joshua ju je pospremil do vrat. Gospa Thomson je odšla na teraso, z namenom, da pobere skodelice. Joshua ji je počasi sledil.

»Mi lahko razložiš, kaj pomeni vso to zaljubljeno pretiravanje, ki si se ga šel!?« ju je pričakala razjarjena Patricija.

Joshua je prekrižal roki na prsih in se naslonil na okvir vrat. »Ti si začela. Kar naenkrat si postala uboga, nemočna invalidka. Gospa Thomson mi je v grobem razložila kaj se dogaja. Lahko bi mi bila hvaležna,« je rekel z nagajivim nasmeškom.

»Nisem te prosila za uslugo!« mu je zabrusila nazaj.

»Vseeno si uživala v predstavi. Mislim, da je tudi Thomas končno dojel, da nisi prava zanj,« se je Joshua zabaval naprej. »Reci mi hvala!«

»Kar misli si!« je siknila.

»Patricija,« je rekel počasi in raztegnil njeno ime . Izzivalno jo je gledal.

Vračala mu je pogled. Vedela je, da nimam nobene možnosti za zmago. »Hvala,« je čez čas rekla tiho in nejevoljno. Ni mu mogla oporekati, res je bila dobra predstava, ki bo držala Stetingove stran od nje. Poleg tega, potrebovala ga je.

»Vidiš, da ne boli,« se je zarežal Joshua in dobil grd pogled. Moral se  je zasmejati Patriciji in njeni nemočni jezi.

»Mislim, da bom zdaj res imela mir pred Stetingovimi. Vsekakor pa bodo vsi tukaj vedeli, da me ljubiš. Sam si kriv!« je rekla že malenkost boljše volje.

»Briga me, kaj si mislijo ljudje,« je skomignil z rameni in se spet nagajivo nasmehnil. »Znorela si zaradi mojega obnašanja. Niti z besedico nisi omenila mojega poljuba. Kaj naj si mislim, da ti je ugajal? Vedel sem, da se boš zaljubila vame.«

Ni še izgovoril do konca, ko ga je v čelo zadela gumijasta žogica. Nehal se je smejati. »Hej, si ravnokar vrgla žogico vame?«

»Mislim, da sem. Srečen bodi, da sem vrgla žogico in ne skodelico ter da sem vrgla z desno roko,« se mu je ljubko nasmehnila.

»Sem vedel, da me nekaj moti. Levičarka si. Prav spretna si z desno roko,« je presenečeno vzkliknil.

»Moja sestra je desničarka in od majhnih nog sem se trudila postati desničarka. Še dobro, zdaj mi to precej prav pride. Še malo, pa bo tudi levica spet normalna, samo poškodbe se morajo pozdraviti, vsi živci so zdravi in vezi cele,« je stvarno odgovorila.

»Nisi mi odgovorila. Glede na tvojo reakcijo sem imel prav. Všeč ti je bil moj poljub,« se je spet zasmejal in se vrnil k prejšnji temi. Ne bo je tako zlahka izpustil.

Gospa Thomson je urno odmaknila pladenj iz Patricijinega dosega rok. A ni računala, da se bo Patricija dokopala sklede z jabolki. Tokrat je Joshua ujel leteče jabolko predno ga je zadelo. Glasneje se je zasmejal. »Že spet?!! Pazi se me, tole ti ne uide!« Urno je slekel svojo majico in se sezul nato pa dvignil Patricijo v naročje in z njo zakorakal proti bazenu.

»Upam, da plavaš bolje od kamna,« se je zarežal in jo spustil v bazen, na del za katerega je bil prepričan, da on lahko stoji, nato ji je sledil v vodo. Takoj, ko je izplavala se je ulegla in stegnila roke in noge, plavala je mrtvaka. Le tako jo je voda lahko obdržala na površini in se pri tem ni napila vode. Jezno je pihala in se kremžila. Joshua jo je prijel pod hrbtom in jo držal na gladini vode. Gospa Thomson se je glasno smejala. Med smehom je povedala, da gre po brisače in rezervno obleko za Patricijo.

»Slabo prenašaš resnico. Upam, da si se zdaj malo ohladila,« jo je podražil Joshua.

»Pa kaj še! Samo tvoje namigovanje, da mi je všeč tvoj poljub, mi ni ustrezal. Povrh vsega pa temu ne moreš reči poljub. Bil je le kratek dotik ustnic in bil je zaigran,« se je poskušala braniti.

»To lahko popraviva,« je nežno rekel in se približal njenemu obrazu.

»Lahko poskusiš, a to bo dokaz, da sem ti ukradla srce in da ne moreš brez mene,« se je namuznila.

Joshua se je urno odmaknil. »Hudimana, prav imaš. Presneto, sigurno mi je sonce scvrlo možgane,« je zamrmral sam pri sebi in jo nadvse hitro prijel in poljubil. Sprva počasi, najprej je s svojimi ustnicami samo pokril njene. Roko je ovila okoli njegovega vratu. Premaknil je svoje ustnice in zahteval več. Nalahno je odprla svoje ustnice in se predala njegovemu poljubu. Z jezikom je oplazil njenega. Nato je še nekaj trenutkov ljubkoval njene ustnice in se počasi odmaknil. »Sploh ni bilo slabo. Tako mehke in mamljive ustnice imaš. Moral sem te okusiti,« se ji je nežno nasmehnil.

Zamižala je, spustila roko z njegovega vratu in potopila glavo v vodo. Ko je spet odprla oči, jo je Joshua opazoval.

»Če sva že v vodi, bi lahko malo vadila,« je tiho šepnila.

»Prav. Vadila bova. Samo prej mi povej. Je bilo tako slabo?« je mirno odvrnil.

»Ne, ni bilo slabo. Nikdar si nisem mislila, da bi se lahko poljubljala s teboj. Hudimana Joshua, na živce si greva,« je rekla nelagodno.

»Ja, spet se strinjam s teboj. Mogoče, ko si bova malo bolj všeč, lahko poskusiva še enkrat. Čisto, da vidiva kaj bova takrat čutila,« se je nasmehnil in jo trdneje privil k sebi, da je lahko premikal njeno poškodovano roko. Nič mu ni odgovorila. Očitno ni pričakoval odgovora.

Gospa Thomson se je vrnila z brisačami in suhimi oblekami. Poleg je prinesla še tri različne pene za vodo in jih vrgla v bazen v njuno bližino. »Mogoče vama bo prav prišlo,« je rekla prijazno in spet izginila v hišo. Joshua je dolgo peno v obliki cevi dal Patriciji pod vrat in en konec upognil, da jo je prijela z zdravo roko, drugo v obliki deske pa je namestil pod poškodovano roko. Sam je stopil k njenim nogam in začel delati vaje za noge.

»Mislim, da imam dovolj,« je čez čas tiho šepnila Patricija. »Vse me boli,« je še tišje priznala.

Joshua jo je dvignil v svoje naročje in odnesel iz vode. Položil jo je na ležalnik in urno stopil po brisače. Začel ji je brisati obraz in lase. Iz oblek je kapljala voda.

»Kar tukaj me sleci in obleci v suhe obleke,« je tiho rekla, saj je videla, da premišljuje kako naj se reši njenih mokrih oblek.

»To bo najpametneje,« je pristavil in ji urno potegnil majico čez glavo. Odpel je modrček in jo ovil v brisačo. Nato ji je slekel hlače in spodnje hlače ter jo pokril z drugo brisačo. Počasi je z brisačo vpijal vodo z njenega telesa, kasneje jo je dvignil in postavil v oblazinjeni stol ter jo urno oblekel.

»Naslednjič ti bom oblekel kopalke,« je rekel resno. S pogledom je preletel kup mokrih oblek in brisač. Ob spominu, zakaj jo je vrgel oblečeno v vodo se je le namuznil.

»V prihodnje so kopalke za bazen obvezne,« se je zahihitala. »Meni bo dobro, pojdi in se preobleci. Če pa si želiš plavati, si vzemi čas. Naslednjo uro ti bom dala mir.«

»Kasneje bom plaval. Zdaj se grem preobleč. Hitro bom,« je odvrnil in pobral mokre obleke.

»Bom jaz to vzela,« se je ponudila gospa Thomson, ki je ravno prišla na teraso in jima prinesla svežo limonado.

 

Joshua se je vrnil v suhih kratkih hlačah. Oblekel je majico, ki jo je prej samo odvrgel na najbližji stol in se s krtačo v roki približal Patriciji. Počasi ji je začel razčesavati lase, ki so se že na pol posušili. Razčesane jih je pustil ležati čez naslonjalo stola, da se posušijo. Približal je stol in ponovno dvignil njene noge v svoje naročje in ji začel masirati podplate. Patricija je tiho sedela. Opazil je, da jo mora zelo boleti, a nič ni rekla.

»Kaj misliš, naj si postrižem lase na kratko?« je vprašala.

Začudeno jo je pogledal. »Ne. Prelepe lase imaš. Škoda bi jih bilo.«

»Veliko dela je z njimi. Sama si jih ne morem urejati. Manj dela bi imela. Kasneje si jih lahko spet pustim dolge,« je mirno nadaljevala.

»Ne. Ne boš si jih postrigla. Jaz bom skrbel za njih,« je skoraj vzrojil.

Patricija se je rahlo nasmehnila. »Najino zbadanje gor ali dol, resno ti postajam všeč.«

»Niti pod razno. Samo, škoda je tvojih las in res mi ni težko skrbeti za njih. Edino, moral bom prositi gospo Thomson, da mi pokaže kako naj ti spletem kito,« se je še sam nasmehnil.

»Prav. Ko se boš naveličal, mi pravočasno povej,« je še pripomnila in zaprla oči.

»Kaj, ko bi si pogledala tisti film do konca,« je predlagal. Upal je, da jo bo tako prepričal, da malo leže in si spočije.

»Lahko mi poveš kako se je končal,« je zamrmrala.

»Ne vem kako se konča. Nisem ga pogledal do konca. Ko si zaspala sem ugasnil predvajalnik. Hotel sem, da si skupaj pogledava konec. Ne maram dvakrat gledati istih stvari,« je rekel in spustil njene noge, da je lahko vstal.

»Jaz bi ga na tvojem mestu pogledala do konca. Povrh vsega bi me zanimal konec,« je rekla in mu ovila roko okoli vratu.

»Ti bi, ker si to ti. Jaz sem prijazen in lepo vzgojen moški,« se je zasmejal.

»Ti si kar laži!« se je zasmejala nazaj.

»Hej, nismo vsi taki, kot hudičeva Patricija! Hvala bogu za to,« se je še sam zabaval in jo položil ležat na kavč.

»Svet bi bil preveč krut, če bi bili vsi kot hudičeva Patricija,« se je še sama zasmejala na svoj račun.

»Vsaj enkrat se strinjava,« se je namuznil in se odmaknil ravno pravi čas, da ga ni boksnila v trebuh.

Vstavil je film v predvajalnik in poiskal del, kjer sta sinoči nehala gledati. Udobno se je namestil v fotelj in se predal gledanju filma. S kotičkom očesa je opazoval Patricijo. Ni si mogel razložiti, zakaj jo je poljubil. Nekaj je bilo na njej, kar ga je neustavljivo privlačilo. Poljub je bil veliko več, kot je pričakoval. Presenetilo ga je tudi to, da ga ni zavrnila. Tudi ona je bila zmedena. Ni vedel, kaj se mu dogaja. Kot ga je opomnila, v resnici se nista marala. Kaj se je zgodilo? Ni si znal razložiti svojih občutkov in zbeganih misli. Najbolje bo, da to pusti pri miru. Zdaj je bil njen negovalec. Potrebovala ga je. Tak odnos bo čisto zadosti. Za zdaj.

 

Film se je končal. Joshua je vstal in ugasnil dvd predvajalnik. Obrnil se je in se lenobno nasmehnil Patriciji. Zdaj se je v njen obraz vrnilo nekaj barve. Delovala je dokaj spočito, zato je predlagal: »Kaj, ko bi najprej naredila nekaj vaj na suhem in si potem privoščila kosilo?« Pravzaprav je ni spraševal, samo iznesel je svoj načrt. Hotela je okrepiti mišice in spet prevzeti nadzor nad svojim telesom. Prosila ga je za pomoč. Prosila je, naj jo priganja. Obljubil ji je pomoč. Zdaj ne more požreti svoje besede. Mora biti odločen in gospodovalen. Razumel jo je. Razumel je njeno željo po okrevanju. Trnovo pot mora prehoditi sama, on jo lahko le spodbuja in točno to bo počel.

»Seveda,« se je hitro strinjala. Hotela je čim prej okrepiti mišice in ponovno čutiti svoje telo. Ni se zmenila za bolečine in utrujenost.

Joshua jo je dvignil v svoje naročje in odnesel na teraso. Ovila je roko okoli njegovega vratu in zaprla oči. Hudimana, njegov obraz je bil tako blizu. Želela si je še en poljub. Se ji je mar zmešalo? Od kdaj ona hrepeni po lahkoživem zvezdniku? Ni pravi za njo in ona ni prava zanj. Presneta človeška razvalina je, le zakaj bi si jo kateri koli moški želel? Prej jo je poljubil zaradi vsega besednega izzivanja in mogoče sočutja, ker je tako nesamostojna. Njeno razmišljanje se je končalo tisti trenutek, ko jo je spustil na blazino za vadbo.

»Tudi sam poznam nekaj vaj za ramo. Ti bom tokrat jaz pomagal. Naredila bova nekaj vaj. Ne smeva pretiravati. Po kosilu lahko malo počivaš, potem sledi vadba v bazenu,« je veselo razlagal svoje načrte. Pokleknil je za njen hrbet in začel dvigovati poškodovano roko. Občudujoče je zrl v njene rahlo skodrane lase, ki so ji padali do sredine hrbta. Res bi jih bilo škoda postriči. Nikoli prej ni česal nobene ženske. Občutek mu je bil všeč. Ni bil prepričan ali mu je všeč krtačenje lepih las ali mu je všeč krtačenje Patricijinih las. Po vadbi v bazenu je na obeh lahko vonjal le bazensko vodo, a je vseeno do njega prihajal tudi prijeten ženski vonj. Patricijin vonj. Počasi je vdihnil in se nasmehnil. Še sreča, da je klečal za njenim hrbtom in ni mogla videti kako pravzaprav uživa v njeni bližini. So se mu res skisali možgani? Od kdaj je njemu všeč hladna, poslovna, hudičeva lastnica kluba? Je mar res zblaznel? Privlačila ga je nebogljena in ohromljena ženska. Ne! Moral si je priznati resnico. Privlačila ga je Patricija Brown. Močna, pametna, zabavna in drzna ženska. Kaj privlačila, to je premila beseda za tisto kar je res čutil. Ni vedel kako in kdaj, a vedel je, da mu je Pati zlezla pod kožo in bi za njo naredil vse. Kdaj? Skupaj sta šele dva dni. Le kdaj je uspela prodreti pod njegovo skrbno varovan zid s katerim se je obdal, da bi ljubezen ne mogla do njegovega srca? Ljubezen? Ne! Saj je ne ljubi. On ne zna ljubiti! Samo malo mu je mar za njo. Za nobeno od vseh žensk, ki so se zvrstile v njegovem življenju mu ni bilo mar. Patricija je drugačna od vseh žensk, ki jih je kdaj koli spoznal. Občudoval jo je od prvega dne, ko jo je videl v klubskih prostorih. Spoštoval je njen profesionalizem. Ja, to bo to. Od nekdaj je verjel, da je Patricija nekaj posebnega. Le nikoli ni na njo pomislil kot na žensko, ki bi lahko ogrela njegovo srce ali posteljo. Po treh različnih vajah se je premaknil k njenim nogam. Sedaj je moral krotiti svoje zbegane misli in občutke. Sedaj mu je gledala v obraz. Ni je imel za neumno žensko, kaj hitro bi lahko ugotovila kako je z njegovimi zmedenimi občutki. Tega ji ne more pokazati. Ne, tega ji res ne sme pokazati. Lenobno se ji je nasmehnil in začel z vajami za noge. Opazil je kapljice potu na njenem obrazu. Čeprav ji je bilo težko in jo je najverjetneje hudo bolelo, ni črhnila niti besedice. Z zaprtimi očmi je poskušala sodelovati pri vajah po svojih najboljših močeh. Ni ga gledala. Lahko si je malo oddahnil.  Še nekaj časa bosta skupaj tukaj in za oba bo lažje, če se ne bosta več zapletala v čustveno ali fizično intimo. Sedaj se je že zbral in si je na obraz nadel svojo značilno, rahlo navihano masko.

 

»Kaj se ti smehljaš?« je z zanimanjem vprašala Patricija in si v usta nesla še en zalogaj hrane. Po vajah sta si privoščila kosilo v prijetni senci na terasi ob bazenu.

»Nič posebnega. Zdaj vem kaj je recept, s katerim te pripravim, da pridno poješ,« se je zahihital. Začudeno ga je pogledala, zato se je zasmejal. »Plavanje in veliko telovadbe ti spodbudi tek. Poleg tega si od napora tudi manj zgovorna.«

»Ti kar upaj, da mi bo napor zaprl usta. Zastonj upaš! Pač ne morem jesti in govoriti istočasno,« se je zasmejala nazaj.

Oba sta se zavedala, da so to le prazne besede. Morala mu je vrniti zbadanje. To je bila Patricija. Patricija, kakšna je bila Joshui všeč.

»Po kosilu bi mi lahko prinesel časopis, da ga bom malo prelistala ob bazenu. Ti pa si vzemi nekaj prostega časa. Res sem malo utrujena in lenarjenje mi bo prav prijalo,« je rekla lenobno in sproščeno.

»Prav. Malo bom plaval. Kasneje naju čaka še vadba v bazenu. Če boš dovolj pri močeh,« ji je v enako sproščenem tonu odgovoril.

»Dovolj bom pri močeh,« je rekla odločno.

Vedel je, da se bo prisilila v vadbo. Odločna je bila, da si okrepi mišice in trmasto je vztrajala pri svoji zamisli.

»Še prej bi lahko šla na stranišče in bi mi spotoma pomagal obleči kopalke, so bolj udobne za bazen od oblek,« se je nasmehnila.

»Seveda. Se mudi? Greva takoj ali lahko najprej pospravim krožnike z mize?« je dokaj resno vprašal.

»Ne, ne mudi se. Hvala ker skrbiš za vse,« je odvrnila vljudno in resno mislila z zahvalo.

Samo pomežiknil ji je in odnesel ostanke kosila v kuhinjo. Patricija je sproščeno zrla na obalo. Vse jo je bolelo, a se je kljub temu počutila dobro. Vedela je, da je na dobri poti. Zdaj je lahko pomigala s prsti obeh nog. Čutila je noge in rahlo boleče mišice. Joshua je splahnil krožnika in ju postavil v pomivalni stroj. Ostanke hrane je preložil v manjšo posodo in jih pospravil v hladilnik. Nikdar ni bil pravi gospodinjec, a vseeno mu nekaj osnovnih opravil ni delalo težav. Trenutno je prav užival v teh drobnih opravilih. Užival je v skrbi za Patricijo. Delo ni bilo lahko, a ni čutil pritiska. Predvideval je, da je tudi sama počitniška hiša Brownovih in samo morsko okolje pripomoglo k njegovemu počutju. Vrnil se je na teraso k Patriciji, spotoma je poškilil na svoj mobilni telefon in prebral nekaj sporočil, ki so mu prispeli v zadnji uri. Bivšemu soigralcu je hitro odvrnil, da je dobro in da uživa v počitnicah. Podoben sms je poslal tudi mami, ki jo je zanimalo, kako se je znašel. Dvema bivšima ljubimkama je poslal kratko sporočilo, da je trenutno zaseden in da se ne more odzvati na njuna povabila. Pravzaprav samo za eno je vedel točno katera ženska je, za drugo ni bil prepričan. Le zakaj jim je dal številko? Pomislil je, da ne bi bilo slabo, če bi zamenjal svojo številko, a je misel hitro opustil. Preveč pomembnih ljudi je imelo to številko in zaradi nekaj žensk je že ne bo menjal. Enostavno ne bo več odgovarjal na taka sporočila. Kdo ve, mogoče čez čas, si bo spet zaželel njihove družbe. Zadovoljen sam s seboj je stopil na teraso. V hipu se je spomnil , da ga je Patricija prosila, da jo odnese na stranišče. Rahlo mu je bilo nerodno, da si je vzel toliko časa.

»Uf, malo me je zaneslo. Pospravil sem posodo in pregledal svoja sporočila,« se je opravičujoče nasmehnil, ko jo je dvignil v naročje in jo odnesel v njeno sobo.

»Ne obremenjuj se. Rekla sem ti, da se ne mudi. Zdaj, ko si omenil telefon, bi bilo dobro, da pogledava še mojega. Od včeraj zjutraj ga nisem nič gledala. Pravzaprav tudi pogrešam ga ne, a dobra vzgoja nalaga, da odgovoriš na morebitne klice in sporočila,« je rekla stvarno in glavo naslonila na njegovo ramo, medtem, ko ga je z zdravo objela okoli vratu.

Odnesel jo je v kopalnico in na njeno željo postavil na noge in pustil samo. Skozi zaprta vrata jo je vprašal katere kopalke naj ji prinese. Ker mu je prepustila izbiro je na posteljo odložil svetlo moder bikini in iz torbice vzel njen mobilni telefon. Hitro ga je poklicala in ga še spotoma prosila, da ji na krtačko za zobe stisne nekaj paste, želela si je oprati zobe. Pomagal ji je po svojih močeh in pustil precej svobode, da čim več stvari opravi sama. Saj bi ji pomagal, a želel je izpolniti njeno osnovno željo in ji omogočiti čim več samostojnosti.

 

Joshua je plaval in se prepuščal svoji sprostitvi medtem, ko je Patricija na ležalniku brala časopis. Odgovorila je na nekaj sporočil in opravila nekaj telefonskih klicev. Zdaj je njen telefon ležal na mizici poleg ležalnika, poleg kozarca limonade.  Joshua je občasno pogledal k Patriciji. Vedel je, da ji je kolikor se da udobno. Če bi kaj potrebovala, bi ga že poklicala, a vseeno jo je z veseljem opazoval. V resnici se ni kaj dosti spremenila. Zavedal se je, da zdaj ni bila oblečena poslovno in ni zagovarjala svojih poslovnih stališč in z lahkoto jo je lahko videl kot osebo v celoti. Vsa ta leta ji je delal krivico. Hudičeva Patricija je bila vedno pozitivna oseba, le dovolil si ni, da bi to opazil. Ne, se je popravil. Opazil je že, samo ni bila oseba, ki bi sklepala prijateljstva z nadutimi, lahkoživimi zvezdniki. Zanj je bila nedosegljiva. Le zakaj je gospod Brown želel, da on skrbi za njo? V eno je bil prepričan. Gospod Brown ni niti pomislil, da bi se on lahko kakor koli intimno zapletel z njegovo nečakinjo. Ne bo ga razočaral. Prav dobro ve, kje so njegove meje in kaj sme in česar ne. Patricija je njegova šefica. Vsa ta leta je krotil svoje hormone in tudi zdaj jih bo. Zaplaval je proti robu bazena in opazil, da je Patricija vrgla časopis na tla.

»Slabe novice?« je vprašal, ko se je naslonil na rob.

»Niti ne. Samo ne ljubi se mi več brati. Postajam živčna,« je priznala skesano.

»Te boli? Bi mogoče tableto?« je resno vprašal in se v hipu znašel poleg njenega ležalnika.

»Malo, a ne bom vzela tablete. Hvala za skrb. Pusti me, da se mi ta živčnost razkadi, pojdi plavat ali pa se sonči,« je siknila skozi zobe.

Joshua jo je samo postrani pogledal in vzel brisačo z drugega ležalnika. Brez besed je odšel v hišo in se v nekaj trenutkih vrnil nazaj s ploščo človek ne jezi se ter vrečko s figuricami. »Odigrala bova partijo ali dve,« je rekel in ji pomahal s tablo pred nosom. »Lahko se boš jezila, kregala in kasneje se boš počutila bolje,« je dodal in sedel na ležalnik, na mizico pa je razgrnil ploščo in postavil figurice.

Grdo ga je pogledala. Samo nasmehnil se ji je. »Igrala bova vsak z dvema barvama. Ti rumena in modra odgovarjata ali naj obrnem okoli?«

Še vedno ga je gledala rahlo namrščeno.  Poznala ga je in vedela, da te bitke ne bo dobila. Prepustila se je situaciji. »V redu bo. Prva mečem, večja številka zmaga.«

Samo nasmehnil se ji je in ji v roko dal kocko. Povlekla se je malo višje v še bolj sedeč položaj in vrgla kocko. Pristala je na številki pet. Zadovoljno se mu je nasmehnila. A je nasmeh hitro zbledel, ko je Joshua vrgel šest in tako dobil začetni met. V naslednjih pol ure sta se kregala, smejala, grdo gledala in renčala en na drugega. Na koncu je vseeno z malo razlike zmagala Patricija.

»Zahtevam revanš!« je robantil Joshua.

»Prav,« je rekla zadovoljno in začela postavljati figurice nazaj v začetni položaj.

»Najprej greva malo v bazen. Potem ti bom pokazal kako se igra,« je rekel Joshua in še sam postavil svoje figurice v začetni položaj.

»Hočeš reči, da si mi tokrat prizanašal?« je vprašala skoraj jezno.

Že je hotel reči, da je, a ni hotel lagati. »Ne, nisem ti. Pošteno si me premagala, a to je bila sreča,« je vseeno priznal. Nato je vstal in jo slekel do kopalk. Vzel je  pripomočke  za bazen in ji jih dal v naročje ter jo dvignil in z njo zakorakal na drugi konec bazena, kjer je bila globina bolj primerna, da je lahko stal ob njej.

Skupaj z njo je zakorakal v vodo.

»Kaj, ko bi poskusila sama stati v vodi? Lahko bi delala vaje za roko,« je predlagala.

Z njo je zakorakal po vodi in jo ob robu spustil. Sama je stala. Z zdravo roko se je oprijela roba medtem, ko je Joshua vadil s poškodovano. Nato sta naredila še nekaj vaj za noge in čez čas jo je odnesel ven. Obrisal jo je in jo zavil v veliko brisačo. Napočil je trenutek za njegovo revanš igro. Tudi tokrat je on začel, a je na koncu spet slavila Patricija. Res je dobro igrala in imela je še srečo. Poleg vsega je skozi igro sprostila nekaj svoje živčnosti.

»Za kratek čas greva lahko še malo v bazen,« je predlagala, ko sta končala s človek ne jezi se za ta dan. Jutri bo Joshua poskušal zmanjšati njeno razliko v zmagah od 2 proti 0.

»Zate je bilo dovolj. Pripravil ti bom kopel z masažnimi curki in te kasneje zmasiral,« je rekel odločno.

»Še en sklop vaj bi rada naredila,« se ni dala Patricija.

»Ne. Bleda si in postajaš okorna. Dovolj je bilo. Jutri je nov dan. Če boš pretiravala, jutri ne boš mogla niti pol toliko vaditi,« je vztrajal pri svojem.

Samo globoko je vdihnila. Prav je imel. Res je postajala okorna, bolečina se je krepila.

»Danes si veliko vadila. Ne bova odnehala. Zaupaj mi,« je rekel bolj nežno.

Nasmehnila se mu je in mu prikimala.

»Samo pod tuš skočim in spotoma pripravim kopel. Boš v redu?« jo je vprašal.

»Seveda,« je šepnila in zaprla oči. Joshua je hitro izginil v notranjost hiše. Urno se je stuširal in oblekel v kratke hlače in majico. Pripravil je kopel za Patricijo in se vrnil k njej. Mislil je, da spi, a se je ob zvoku njegovih korakov zdrznila in ga pogledala. Poskusila se mu je nasmehniti. Niti z besedico ni potožila na bolečine. Občudoval je njeno odločnost in pogum. Previdno jo je dvignil v naročje in jo odnesel v hišo. Brez govorjenja jo je slekel in spravil v banjo. Vključil je masažne curke in za trenutek sedel na stol. Prepustil jo je rahli masaži. Čez čas je vstal in se ji približal. S police je vzel šampon. »Zaradi bazenske vode morava danes umiti tvoje lase. Prvič v življenju bom nekomu  drugemu umival lase. Prosim ne zameri, če se ne bom dobro odrezal,« se ji je nasmehnil.

Posedel jo je v banjo. Hvaležno ga je pogledala in se mu nasmehnila. »Do sedaj ti je čisto vse šlo zelo dobro od rok. Verjamem, da boš kos tudi tej nalogi.« Rahlo je nagnila glavo nazaj in se mu prepustila na milost in nemilost. V dlan si je iztisnil malo šampona in ga začel vtirati v njene lase. Spotoma se je spomnil, da bi ji še zmasiral lasišče. Z nežnimi krožnimi gibi ji je masiral lasišče. Vzdihnila je od užitka. Joshua se je le nasmehnil in nadaljeval z masažo. Nato je vzel še malo šampona in ji ga vtrl v konice las. S tušem je spral šampon z njenih las in nato ponovil vse skupaj. Na koncu je dodal še malo negovalnega balzama za lase. Urno je izpustil vodo iz banje. Pohvalila je njegovo spretnost in mu dovolila, da jo je stuširal. Voda je počasi odtekala medtem, ko jo je tuširal in spiral šampon in milo z njenega telesa. Ovil jo je v brisačo in odnesel do stola. Obrisal jo je in ji oblekel pižamo. Razčesal ji je lase. Bila sta tiho. Joshua si je vzel čas in Patricija je vse tiho prenašala. Pravzaprav je kar uživala v njegovi nežni pozornosti.

»Mislim, da sva naredila vse kar se je dalo. Sedaj je čas za večerjo,« je rekel zadovoljno in jo odnesel dol v pritličje.

Poslušno je sedela v stolu in ga opazovala kako pripravlja večerjo. Naložil ji je kar nekaj hrane in ko ga je grdo pogledala se ji je samo nasmehnil. Nato je sedel za mizo in jo začel hraniti. Poskušala ga je ustaviti: »Dovolj sem pri močeh, da lahko sama jem.«

»Mislim, da nisi tako zelo pri močeh. Ti bom kar pomagal, bova vsaj prej končala in nato ti bom med filmom zmasiral stopala. Ne nergaj. Dovolj si imela priložnosti, ko sva igrala človek ne jezi se, zdaj je čas, da si prijazna.«

»Jaz nikoli ne nergam in tudi prijazna nisem,« ji je izletelo iz ust. Nasmehnila se mu je in zmajala z glavo, ko se je on zakrohotal. Ni ji ostalo drugega kot, da mu dovoli, da jo nahrani.

 

V tišini sta sedela na terasi in pila jutranjo kavo. Vsak je bral svoj časopis. Joshua je vseeno s kotičkom  očesa opazoval Patricijo. Zadnjih deset dni je bilo sila podobnih. Uživala sta v soncu in vodi. Pridno sta telovadila, se skupaj smejala, besedno zbadala in izzivala. Tudi skregala sta se nekajkrat, a nič hujšega in v resnici nič pomembnega. Moral je priznati, da se že dolgo ni počutil tako dobro in zadovoljno. Patricija je res posebna ženska in resnično mu je postajala všeč. Z veseljem je skrbel za njo. Veliko sta se pogovarjala in veliko izvedela en o drugem. Nasmehnil se je, ko je z obema rokama dvignila svojo skodelico s kavo. Zdaj je njena levica že dobila nekaj moči in gibljivosti. Sinoči je že jedla z njo, danes pa je poskušala dvigniti skodelico s kavo. Vedel je, da je previdna in da z desnico samo rahlo drži skodelico, da se ne bi slučajno polila. Odložila je skodelico in se mu nasmehnila.

»Bravo, dobro ti gre. Roka bo kmalu čisto zdrava,« jo je pohvalil.

»Še malo vaje in bo čisto v redu. Zdaj se morava malo več posvetiti nogam,« mu je prijazno odvrnila in se nasmehnila gospodinji, ki je ravno stopila na teraso in jima prinesla zajtrk.

»Saj delava dovolj vaj za noge. Napredovala si. Zdaj lahko že malo premikaš noge,« jo je na videz okregal.

»Še vedno ne morem hoditi!« je zastokala.

»Ne bodi tako neučakana. Saj bo šlo,« jo je skušal potolažiti.

»Mogoče pa res ne bom nikoli več hodila,« je rekla žalostno in se sključeno sesedla v stol.

»Hej, zdaj pa obupuješ. Delava vaje in še jih bova delala. Spet boš hodila!« je vzkliknil in vstal iz stola. S stolom vred jo je obrnil stan od mize in jo prijel za roki ter potegnil na noge. Ko je zravnano stala pred njim jo je izpustil. »Primi se za stol in premakni nogo proti meni,« ji je ukazal.

Vsa presenečena nad njegovim obnašanjem, ga je tiho ubogala. Naslonila se je na naslonjalo stola in počasi dvignila nogo, za nekaj milimetrov jo je premaknila naprej in spustila. Nato je isto ponovila z drugo nogo. Že res, da ni naredila celega koraka, a premaknila je nogi. Vznemirjena in radostna je pogledala Joshuo, ki se ji je smehljal. Čutil je, da nima moči, zato jo je previdno spustil v stol in obrnil nazaj k mizi.

»Vidiš. Napredek je. Hodila boš! Zdaj pa pojej zajtrk,« se ji je nasmehnil in sedel na svoj stol.

»Doma imam hojco od tašče. Pospravljena je na podstrešju. Poiskala jo bom in obrisala od prahu. Popoldne jo bova z možem prinesla. Pri hoji si boš lahko pomagala z njo. Le zakaj se prej nisem spomnila na njo?« je rekla gospodinja in se odpravila nazaj v hišo. Poklicala bo moža, mogoče jo bo našel in jo pripeljal še pred koncem njene službe.

»Super,« sta v en glas rekla Patricija in Joshua in se nasmehnila en drugemu.

Pojedla sta v tišini in se takoj zatem posvetila vajam na blazini. Po dobre pol ure je Joshua podal Patriciji plastenko z vodo, ki jo je, dobro polovico, izpila skoraj na dušek. Nato jo je dvignil v stol in jo slekel do bikini kopalk. S počasnimi gibi je v njena ramena, hrbet in roke utrl kremo za sončenje. Užival je ob nežnih dotikih njenega telesa, vsakič se je počutil kot prvič, čeprav je to bila že vsakdanja zadeva. Ni mogel, da je ne bi dražil, zato ji je še nos namazal s kremo, kot bi ona sama že ne namazala obraza in dekolteja. Ob njenem skremženem pogledu, se je samo nasmehnil: »Pegice so se ti že malo zažgale. Slabo prenašaš sonce, bledolična rdečelaska.«

»Saj sem si namazala obraz in prav dobro veš, da si ga redno mažem!« je zasikala nazaj. »Nismo vsi božji izbranci, da nas sonce ljubi in pusti našo kožo pri miru,« je komaj slišno dodala skozi zobe.

Joshua se je glasno zakrohotal: »Žal, vsi res ne morete v klub privilegiranih. Če boš pridna, te bom redno mazal in ti prihranil muke.«

Ni se dolgo smejal, saj je vanj vrgla na pol prazno plastenko vode. Moč se ji je vračala, saj ga je pošteno zadela. »Avč!« je glasno zastokal in jo grdo pogledal, »mi hočeš uničiti ta prelepi obraz?« Namuznil se je, saj v resnici ni bil jezen na njo in njegov obraz vsekakor ni bil v nevarnosti.

»Ena uboga prazna plastenka ti res ne bo škodovala. Hotela sem ti izbrisati ta presneto samovšečen izraz na obrazu,« se je hudovala in se postavila v napadalno držo. Pričakovala je, da bi jo znal spet vreči v bazen.

Resno jo je pogledal in jo poskušal prestrašiti. Počasi se ji je približal. Strmela sta en drugemu v obraz. Ni vedela, kaj lahko pričakuje od njega. Ni vedel kako točno naj ji vrne žalitev. V hipu se je zavedal svoje želje in potrebe, da jo spet poljubi. Že toliko dni sta bila skupaj in od tistega poljuba pred desetimi dnevi, sta se dokaj lepo obnašala. Nekajkrat vmes je res pomislil, da bi jo poljubil, a si je vsakič premislil. Toda zdaj, zdaj je bila potreba po njenih ustnicah močnejša od njegovega zdravega razuma. Sklonil se je in se polastil njenih ustnic. Presenečeno se je napela, nato se je počasi sprostila in se prepustila poljubu. Ravno je hotel nehati s poljubljanjem njenih omamnih ustnic, ko mu je ovila roki okoli vratu. Poglobil je poljub. Spretno jo je dvignil v svoje naročje, ne da bi odmaknil svojih ustnic z njenih. Ni in ni se nehal igrati z njenim jezikom, ki mu je predano sledil v strastni igri. Končno je zbral dovolj samokontrole in notranje moči in se počasi odmaknil iz poljuba. Oči so ji strastno žarele in vedel je, da v njegovih gori še močnejša strast kot v njenih. Oba rahlo zadihana in izgubljena v trenutku, sta se nekaj časa nemo opazovala. Zvonjenje njenega mobilnega telefona na mizi, je razblinil trenutek v katerega sta se ujela. Previdno jo je vrnil na stol in ji podal njen telefon. Oglasila se je stricu in po nekaj uvodnih besedah in prijaznem pozdravljanju, sta takoj začela poslovni pogovor. Obljubila je, da bo popoldne prižgala svoj računalnik in pogledala kar jo je stric prosil.

»Očitno je bilo dovolj počitnic. Bilo je lepo dokler je trajalo. Popoldne moram pregledati in sestaviti nekaj novih pogodb. V klubu so že predolgo brez pravnika. Računalnika od nesreče naprej nisem prižgala, bojim se, da me čaka veliko dela. Na vso pošto raje ne bom mislila,« je opravičujoče povedala Joshui.

Samo pokimal ji je. »Pridi čas je za bazen.« Spet jo je vzel v svoje naročje, tokrat namenoma z druge strani, da se ga je morala oprijeti s poškodovano roko. Radovedno jo je gledal, sprava ni ugotovila, kaj točno ga zabava. Nato je dojela. Nasmehnila se mu je. »Vidiš, roka je že skoraj čisto zdrava,« je rekel. Nato je skupaj z njo vstopil v bazen. Po slabi uri namakanja in vaj v vodi jo je odnesel na ležalnik. Z brisačo je rahlo otrl njene lase. Podal ji je brisačo in se sklonil v priročno hladilno torbo in izvlekel dve plastenki z vodo. Eno je podal Patriciji, drugo pa je odprl in začel piti. S kotičkom očesa jo je opazoval in nejeverno vprašal: »Kaj počneš?«

»Delam vaje za moč.« je nedolžno odgovorila in se posvetila dvigovanju plastenke, kot bi bila utež.

»Vidim, da utrjuješ mišice na roki  z vodo, ki sem ti jo dal, da bi pila. Dovolj je bilo vaj za roko. Še dehidrirala boš,« jo je okregal in ji porinil svojo na pol popito plastenko vode.

Z zdravo roko jo je sprejela in začela piti. »Ne bom dehidrirala. Poleg tega več kot deset ponovitev s pokrčeno in deset z iztegnjeno roko nisem sposobna. Kaj morem, da imava samo kilogramske uteži, pol litra pa je veliko bolj primerno in naredila sem požirek vode predno sem začela.« se mu je nasmehnila in mu vrnila prazno steklenico. Opazovala ga je in se smehljala.

»Kaj?« je zarenčal na njo.

»Zlezla sem ti pod kožo. Res te skrbi zame,« je odvrnila muzajoče.

»Pa kaj še! Tvoj stric mi zaupa in verjame, da dobro skrbim zate. Ne morem dovoliti, da si uničiš zdravje zaradi svojeglavosti in trmaste odločenosti, da v rekordnem času dosežeš čudež,« ji je hladno odvrnil.

»Najbrž se res malo bojiš Johna. Vseeno mislim, da sem ti všeč,« se ni dala Patricija.

»Ja. Všeč si mi, pa kaj? Vsak se lahko občasno premisli o svojih čustvih in stališčih,« ji je zabrusil in skočil v bazen. Nekaj časa je plaval. Ni si drznil pogledati Patricije. Dovolj hudo je bilo že to, da mu je res postala všeč. Še huje je to, da si jo je želel. S tem, da ji je povedal, da mu je všeč pa je vsej svoji neumnosti dodal piko na i. Opazil je gospo Thomson, ko je prišla na teraso in Patriciji predala pošto. Odplaval je še dve dolžini in se na videz pomirjen spravil iz bazena. Vzel je brisačo in si obrisal obraz in lase. Lenobno je legel v sosednji ležalnik. Patricija je zrla v daljavo, izgubljena v svojih mislih. V roki je držala voščilnico. Počasi se je dvignil v sedeči položaj, sedaj je lahko videl, da je pravzaprav Patricija držala sožalno kartico.

»Kaj je narobe?« je ostro vprašal.

Obrnila se je k njemu in ga nekaj trenutkov gledala, kot, da ga prvič vidi. Nato je hitro pomežiknila in se vrnila v sedanjost. »Moja nesreča res ni bila samo nesreča,« mu je tiho povedala in pokazala na sožalno kartico. Ko je stegnil roko, da jo vzame, jo je povlekla nazaj. »Zaradi prstnih odtisov bo bolje, da bodo gor samo moji,« je rekla in jo odprla ter jo podržala, da je lahko prebral.

Joshua se je nagnil bližje in poltiho prebral: »Sladka moja Patricija, veseli me, da okrevaš. Malo nevšečnosti z razbitim avtom ti privoščim, saj si potrebovala nekaj, da spustiš tvoj ego na zemljo med ostale smrtnike. Tovornjak je bil pravo presenečenje, upoštevati moraš, da po tej osamljeni cesti le redko vozijo. Usoda je imela prste vmes. Moj načrt je vzela v svoje roke.« Resno se je zastrmel v Patricijo. Samo hladno ga je opazovala. »Najbolje, da vse skupaj spraviva v vrečko, mogoče ima gospa Thomson kakšno vrečko za živila in je še neuporabljena, nato pa obvestiva Johna Browna in stvar predava policiji,« je pripomnil in vstal ter se napotil proti hiši.

»Vem, kdo je to napisal,« je tiho rekla Patricija.

Joshua se je v trenutku ustavil in jo nejeverno pogledal.

»Samo ena oseba, mi je vedno vse maile in vsa sporočila napisala tako, da je začela s: »Sladka moja Patricija.« Si opazil, da je beseda sladka napisana narobe. Vedno je to besedo napisal narobe. Mislim, da sploh ne ve, da jo piše narobe. Prepričana sem, da on stoji za sporočilom,« mu je razložila.

»Kdo?« je resno vprašal Joshua in se vrnil bližje k njej.

»Robert Hultiner,« je dahnila, »samo še dokazati morajo, da je on to napisal.«

»Grem po vrečko. Potem pa bom poklical tvojega strica,« je rekel Joshua in urno odkorakal v hišo.

Hitro se je vrnil, z gospodinjo za petami. Ovojnico in kartico je pospravil v vrečko in jo zavezal. Nato jo je predal gospodinji skupaj s Patricijinim telefonom. Dvignil je Patricijo v naročje in jo odnesel do mize. Spustil jo je v oblazinjeni stol in ji podal njen telefon. »Pokliči strica. Bom jaz govoril z njim. Ti pa se pomiri. Ne dovoli besu, da upravlja s teboj,« je tiho rekel.

»Voznik tovornjaka, je rekel, da je opazil črn Volvo stati ob cesti. Po trku je ta odpeljal stran. Robertov mehanik, Chuk Dorthey, ima črnega Volva in ga daje svojim strankam kot nadomestno vozilo,« je šepnila Patricija in resno pogledala Joshuo. V imeniku je poiskala strica Johna in telefon predala Joshui. Naslonila se je nazaj in zaprla oči. V resnici ni bila besna. Malo že, a večinoma sta jo preplavila razočaranje in nejevera, da bi ji nekdo zares želel škodovati. Ni poslušala pogovora, zato se je zdrznila, ko je Joshua pokril njeno dlan s svojo.

»John bo govoril z detektivom, kasneje me bo poklical z navodili. Nikar ne skrbi, ob tebi sem. Ne bom dovolil, da bi ti kdorkoli še kdaj škodoval,« jo je poskušal pomiriti.

»Hvala za vse,« je tiho šepnila in se mu nasmehnila. »Mislim, da je čas kosila. Kasneje bom prižgala računalnik in pogledala kaj mi je John poslal.« Še topleje se mu je nasmehnila, ko je opazila njegov zmedeni pogled. »Dobro sem. Do danes res nisem verjela, da je nekdo namenoma nastavil tisti hlod, da bi zletela s ceste. Naj bo to Robert ali kdor koli drug, vem, da mi tukaj in ob tebi ne more škodovati. Med drugimi tudi piše, da njegov načrt ni bil, da bi me poškodoval ali ubil. Preživela sem nesrečo in zdaj grem naprej. Če bom delala, bom misli preusmerila drugam in ne bom imela časa za strah ali kar koli je že normalno, da čutiš, ko spoznaš, da ti je nekdo stregel po življenju. Tudi klub bo imel nekaj od mojega dela. Mogoče bi mi lahko pomagal? Lahko poveš še svoje mnenje, da se bom lažje odločila kako in kaj. Edino, česar me je trenutno strah je to, da nisem več v pravniški formi.«

»Rade volje ti bom pomagal. Čeprav dvomim, da nisi več v formi. Ti si rojena pravnica, imaš naravni talent,« se je zasmejal in ji oblekel majico in kratke hlače ter z njo v naročju odkorakal v hišo, kjer je gospa Thomson pogrnila mizo za kosilo.

 

Večino popoldneva sta preživela v senci, za mizo. Prinesel je Patricijin računalnik. Še dobro, da je imela privatno in poslovno pošto ločeno. Nabiralnik je bil dokaj poln. Osredotočila se je na zadnja stričeva obvestila. Skupaj sta preletela grobe osnutke pogodb, nato se je Patricija posvetila natančni izdelavi. Delala sta skoraj tri ure. Primoral jo je, da sta za kratek čas odšla v bazen. Opazil je, da jo že bolijo mišice. A Patricija ne bi bila Patricija, če ne bi trmasto vztrajala pri svojem. Hotela je narediti vse in takoj. Komaj jo je prepričal, da si vzame predah. Še celo uro je pridno delala, medtem, ko je on plaval in se brigal zase. Prvi dan mu je omenila plažo in kako čudovit je večer na plaži. Odločil se je, da jo bo odnesel na plažo. Pripravil jima je večerjo in jo zložil v nahrbtnik. Spotoma je pobral še zloženo rezervno odejo.

»Si končala?« jo je vljudno vprašal.

»Za danes imam res dovolj,« je priznala in ugasnila računalnik.

»Prav. Presenečenje ima zate,« se ji je nasmehnil in jo dvignil v naročje.

»Zakaj pa potrebujeva nahrbtnik?« je z zanimanjem vprašala.

»Boš videla. Lahko vzameš odejo?« je ostal skrivnosten.

Samo pokimala je in prijela zvito odejo.

Odnesel jo je mimo bazena in po stopnicah navzdol proti plaži.

»Na plažo greva!« je radostno vzkliknila.

»Se mi je zdelo, da ti bo všeč,« se je nasmehnil.

»Oh, obožujem plažo. Hvala ti,« je nežno priznala in se tesneje privila na njegove prsi.

Ni opazila njegovega zadovoljnega nasmeha.

»Kam naj se usedeva? Kateri del ti je najljubši?« je veselo vprašal in se z njo v naročju zavrtel okoli svoje osi, da je zacvilila in se ga še močneje oklenila.

»Kar tjale pojdiva,« je z glavo nakazala na peščeno zaplato med nizkimi skalami malo naprej.

Ubogljivo jo je odnesel tja, ter jo počasi  spustil na noge. V hipu je razgrnil odejo in jo previdno spustil sedeti na njo. Sedel je nasproti nje. Oba sta zrla v morje in rahlo rdečkasto sonce na obzorju. Čez trenutek je odprl nahrbtnik in izvlekel sendviče. Enega ji je podal in ostale položil na odejo med njiju. Vzel je še dve steklenici piva. Odprl je steklenico in ji jo izročil.

»Moraš se malo sprostiti, mislim, da ti eno pivo ne bo škodilo,« je rekel z nasmehom in proti njej nagnil svojo steklenico, da bi nazdravila.

»Mogoče pa res ne,« se je nasmehnila nazaj. »Na zdravje!«

»Na zdravje!« ji je odvrnil in odpil požirek.

Tudi sama je naredila požirek nato se je lotila sendviča. »Mmm, tole je pa okusno,« je zamomljala.

»Samo lačna si,« se je zasmejal, saj sta včeraj imela precej podobno večerjo.

»Ne kvari razpoloženja,« se je na videz hudovala in z zaprtimi očmi ponovno ugriznila v sendvič.

»Prav, prav. Danes sem se zelo potrudil zate,« se je zabaval naprej. Tudi sam se je lotil svojega sendviča in ga na koncu poplaknil s pivom, tako kot ona.

»Že prej bi morala priti sem,« je rekel sproščeno, medtem ko je zrl na morje.

Patricija je samo mrmraje potrdila njegove besede. Zaprla je oči in glavo nagnila nazaj, da ji je sapica, ki je pihala z morja mršila lase.

»Pridi sem,« je šepnil, ko jo je povlekel v svoj objem. Skupaj z njo med svojimi nogami, se je premaknil, da se je lahko naslonil na skalo. Naslonil jo je na svoj prsni koš. Z rokami je objel njen trebuh. Skupaj, naslonjena, sta molčala in uživala v naravi. Večer se je počasi prelevil v noč. Tiho bučanje morja je pomirjujoče delovalo na oba. Patricija se je udobno naslonila nanj. Počasi je dihala in poskušala ujeti čisto vsak trenutek večera. S prsti je lenobno vlekla po pesku ob robu odeje. Joshua je globoko in počasi vdihoval morski zrak pomešan s Patricijinim vonjem. Želel si jo je poljubiti, želel si jo je okusiti in želel si jo je intimneje spoznati. Z zadnjimi močmi razuma se je krotil. Ni bilo prav, da bi jo v kar koli silil. Ni bilo prav, da bi jo zdaj, ko je bila tako ranljiva zapeljal. Do nje ni bilo prav. Tako zelo mu je bila všeč in kot je že sama omenila, zlezla mu je pod kožo, da je bilo edino prav, da ji da priložnost, da sama trezno pretehta svoje želje. Seveda ji bo pomagal in se potrudil po najboljših močeh, da bi si ga tudi ona želela. Tako zatopljen v svoje misli, se sploh ni zavedal, kdaj jo je močneje privil ob svoje telo in njeno glavo ujel pod svojo brado. Patricija je pokrila njegove dlani na svojem trebuhu s svojimi dlanmi in zadovoljno zamrmrala: »Hvala za tale večer.«

 

Joshua je skočil pokonci. Zbudil ga je tihi krik groze. V hipu je bil na nogah in na poti v Patricijino sobo. Očitno jo je tlačila mora. Gospa Livingstone ga je opozorila, da ima Patricija more, toda sedaj je bilo prvič, da jo je tlačila. Saj ni čudnega, glede na to kakšen dan je za njo. Sedel je na posteljo in jo začel počasi miriti. Čez nekaj trenutkov se je zbudila in ga začudeno pogledala.

»Samo sanjala si. Vse je v redu. Na varnem si,« ji je nežno rekel in jo pobožal po obrazu.

»Prosim, uleži se k meni,« je tiho šepnila in zaprla oči. »Ne razumi narobe, samo tako presneto me je strah.«

»Seveda. Razumem. Ne skrbi, ob tebi bom,« je šepnil in zlezel v njeno posteljo ter jo povlekel v svoj objem. Z dlanjo ji je gladil po boku. V lase ji je pritisnil nekaj poljubov in ji mrmral, da bo vse v redu in da lahko zaspi nazaj, on bo tukaj in jo bo varoval. Čez nekaj trenutkov se je začela umirjati. Nato je zaspala nazaj, Joshua pa je strmel v temo in jo privijal čim bližje sebi. Vedel je, da je zaspala. Slišal je njeno umirjeno in globoko dihanje. Zdaj je tudi sam lahko začel dihati.  Bil je čisto buden in do konca vzburjen. Ležal je v njeni postelji, oblečen samo v spodnjice. Ona je na sebi imela tenko pižamo, ki je sicer zakrivala njene obline in mehko, toplo kožo. Lasje so se ji usuli po njegovi roki in njihov svilnati dotik se mu je zdel čudovito zapeljiv. Kopal jo je, brisal in oblačil. Poznal je vsak delček njenega zapeljivega telesa, a še nikdar ni čutil take potrebe po njej kot sedaj, ko je nemočna spala v njegovem objemu. Previdno, da je ne zbudi se je premaknil in jo poljubil na sence. Luna je osvetljevala njeno sobo in v medli svetlobi je lahko opazil, da se je nasmehnila in zamrmrala njegovo ime. Spala je, a je vseeno mislila nanj. Srce mu je začelo hitreje utripati. Mogoče pa ni bila tako nedovzetna zanj, kot se je pretvarjala, da je. Z mislimi, posvečenimi njej, je končno tudi sam zaspal. Patricija se je zbudila. Čutila je čvrsto telo ob sebi. Še vedno je ležala tesno ob njem. Tako dobro ga je bilo čutiti ob sebi. Opazovala je njegov spokojni obraz. Nasmehnila se je. Morala si je priznati, da ji je postal zares všeč. Nikdar si ni mislila, da se pod goro mišic in za ostrim jezikom skriva tako zanimiv moški. Moški ob katerem se je počutila tako živo. Joshua je odprl oči in se srečal s Patricijinim pogledom. Nasmehnil se ji je: »Dobro jutro lepotička.«

»Dobro jutro,« mu je vrnila sramežljivo. »Oprosti, ker sem te prosila, da spiš ob meni. Sigurno ti je neudobno,« je tiho dodala.

»Čisto dobro sem. Vesel sem, da mi toliko zaupaš, da si uteho poiskala pri meni,« ji je iskreno odvrnil ter jo kratko poljubil.

»Nerodno mi je,« je tiho šepnila in nelagodno zrla v njegov obraz.

»Nima ti za kaj biti nerodno,« ji je odvrnil in se iskreno nasmehnil. Spet je začel božati njen bok. »Všeč si mi postala. Zares všeč. Z veseljem ti ustrežem, kar koli potrebuješ,« je dodal in jo opazoval. »Glej, nima smisla tajiti. Želim si te in mislim, glede na tvoje poljube, da si tudi ti želiš mene. Zakaj ne bi poskusila?« je predlagal.

»Ni prav, Joshua. Sem le invalidka. Ne čutim nog. Narobe bi bilo kar koli poskušati,« je tiho dahnila in zaprla oči.

Pobožal je njen obraz in ji s prsti podrsal po ustnici. »Mene ne moti tvoje stanje. Takole se zmeniva. Šla bova počasi, samo toliko kolikor si pripravljena sprejeti in kolikor si pripravljena dati. Časa imava dovolj. Prepusti se spontanosti. Daj mi priložnost, to je vse kar te prosim.«

Žalostno je zastokala. Nato je prikimala. »Mogoče ti bom res dala priložnost. Samo…« odkimala je in utihnila.

»Samo kaj? Odkrito se pogovarjava, povej mi. Dobro veš, da vse kar se dogaja tukaj in med nama, bo ostalo samo med nama,« jo je spodbudil, da pove kaj jo muči.

»Ne vem ali sploh čutim kaj. Saj veš. V glavi se že lahko predam strasti, a telesno ne vem kako bo to delovalo. Saj mi ugajajo tvoji poljubi ampak ne vem. Saj razumeš kaj hočem reči,« je le uspela zbrati dovolj poguma, da mu zaupa svoje strahove, ki so se porodili, ko sta začela ta pogovor.

»Kot sem rekel, dovolj časa imava in lahko greva počasi. V nič te ne bom silil, a dovoli mi, da poskusim. Le tako bova videla kako stvari stojijo. Zaupaj mi. Sprosti se. Tvoje skrivnosti so pri meni na varnem,« ji je zagotovil in jo ponovno nežno poljubil. Nič mu ni odgovorila. Dal ji bo čas, da premislil. »Čas je, da vstaneva,« je rekel in jo premaknil na blazino, da je lahko vstal. Previdno jo je dvignil v svoje naročje in odnesel v kopalnico. »Pustil ti bom malo zasebnosti, medtem grem v kopalnico in seveda obleči se moram. Boš zmogla toliko sama?« jo je nežno vprašal. Samo pokimala mu je. Spustil jo je na tla in samo priprl vrata, ko je odhitel v svojo sobo. Ko se je vrnil si je še vedno umivala zobe. Počakal je, da je končala in jo odnesel nazaj do postelje. Izbral je svežo majico in čiste kopalke ter kratke hlače. Pomagal ji je pri oblačenju. Ves čas sta molčala.

»Tako, čas je za kavo in zajtrk,« ji je veselo rekel, ko jo  je dvignil v svoje naročje. Predno je odšel v spodnje nadstropje jo je nežno in počasi poljubil. Vrnila mu je poljub. Zadovoljen z razvojem njunega odnosa jo je odnesel na teraso.

 

Popila sta kavo, ki jo je skuhal Joshua medtem, ko je ona pregledovala pošto na računalniku. Nato sta se posvetila vajam dokler ju ni gospodinja povabila na zajtrk. Po zajtrku sta imela na urniku vaje v bazenu, ki sta jih vestno opravila. Joshua se je zadrževal in ji je v tem času le enkrat ukradel poljub. Po bazenu jo je razvajal z masažo. Do kosila je Patricija sestavljala pogodbe in se pomenkovala z Joshuo. Presenečeno je ugotovila, da si delita mnenje o večini igralcev. Z veseljem ji je pomagal in s še večjim veseljem je ona sprejela njegovo pomoč. Vmes sta govorila z Johnom, ki ju je obveščal o napredovanju policijske raziskave. Samo še prstne odtise s kuverte in sožalnice preverijo in v kolikor se bodo ujemali s Hultinerjevimi, ga bodo lahko prijeli. V resnici Patricija ni veliko mislila na nesrečo in Hultinerja. Pomembno ji je bilo, da pripravi pogodbe za strica in seveda, da si utrdi mišice in spet začne hoditi. Po kosili sta poskusila hojo s hojco. Patricija je že rahlo obupovala, medtem jo je Joshua ves čas spodbujal in tolažil. Vmes sta se dvakrat skregala zaradi njene nestrpnosti, da bi se napredek videl tako hitro. Ko sta v hiši ostala sama, se je Joshua odločil, da preizkusi Patricijino odzivnost nanj. Sedela je za računalnikom. Stopil ji je za hrbet in začel masirati njena ramena. Olajšano in hvaležno je vzdihnila. Sklonil se je in ji poljubkoval vrat. Čutil je, da se je napela. Nič ni rekla in on je nadaljeval. Previdno jo je odmaknil od mize in jo dvignil v svoje naročje. Sedel je na njen stol in jo udobno namestil na svoja kolena. Nekaj časa sta zrla drug v drugega.

»Prepusti se. Ne bom te prizadel,« ji je šepnil predno jo je poljubil. Sprva je ostala hladna, nato je roki ovila okoli njegovega vratu in se predala poljubu. Božal je njen hrbet in se z ustnicami spet lotil njenega vratu. Počasi se je premikal navzdol do njenih dojk. Najprej jih je nežno pobožal, nato je dlani sledil njegov obraz. Previdno ji je slekel majico, da je ostala le v zgornjem delu kopalk. Spet se je z ustnicami približal njenemu zapeljivemu oprsju. Sprva je bila toga in napeta, nato je čutil ,da se počasi sprošča in prepušča. Ko mu je dlan spolzela na njen bok, ga je ustavila.

»Ne morem. Ne še. Prosim,« je jecljala.

»Prav. Počasi bova šla,« ji je nežno odvrnil in se spet posvetil njenim ustnicam. Čez trenutek jo je nehal poljubljati in jo je le privil na svoje prsi. Nekaj časa sta sedela objeta. »Čas je za vaje v bazenu, potem bova poskusila hoditi,« ji je razložil svoj plan in jo postavil na noge, da bi se lahko znebil njenih kratkih hlač.

 

Zvečer sta gledala film. Kot po navadi, je Patricija na pol ležala, medtem ko ji je Joshua masiral stopala. Pogledala sta film do konca, čas je bil za spanje. Joshua jo je odnesel v kopalnico. Počakal je, da je končala in jo odnesel v posteljo. Z besedami, takoj pridem, je smuknil v svojo kopalnico in se vrnil k njej. Samo v boksaricah je zlezel k njej v posteljo in si jo privil v objem. Začudeno ga je gledala, zato se je moral nasmehniti: »Samo spal bom ob tebi. Sinoči nama je bilo lepo. Zakaj ne bi ponovila?« Pobožal jo je po laseh in ji pritisnil lahek poljub na sence ter šepnil: »Zaspi.« Ostala je tiho, kar mu je seveda čisto odgovarjalo. Obljubil si je, da bo z njo šel počasi. Čeprav ji za zdaj pusti, da ga odriva od sebe, ne bo odnehal. Na koncu bo njegova in on bo njen. Mislil je, da je že zaspala, ko ga je začela božati po golem prsnem košu. »Strah me je,« je komaj slišno šepnila.

»Nima te za kaj biti. Saj sem ti to že povedal,« ji je odvrnil in si jo še tesneje privil ob svoje telo. Spustil je glavo in jo poljubil. Njegov poljub ni bil ne nežen ne počasen. Tako presneto ga je razvnemala in hotel ji je pokazati v kakšni strasti gori. Na njegovo presenečenje mu je poljub vrnila z istim žarom  in zanosom. Njena dlan se je premaknila po njegovem prsnem košu. Začela ga je božati. Z dlanjo se je počasi spuščala po njegovem trebuhu, da je moral zastokati od ugodja. Vprašal se je ali jo bo njegova vzburjena moškost prestrašila ali si bo končno priznala, da si jo resnično želi in lahko poskrbi za njo. Ko se ga je dotaknila čez blago njegovih spodnjic, je ostal brez diha. Tiho je zastokal in jo še močneje privil k sebi. Ni odmaknila roke. Zadovoljen jo je potisnil na hrbet in se obrnil k njej. Na pol jo je prekril s svojim telesom. Tokrat ni odmaknila njegove roke, ko jo je začel božati. Napredoval je počasi in nežno. Zastokala je od ugodja in pri sebi se je zadovoljno nasmehnil. Odzivala se je nanj in na njegove dotike. Vodil je strastno igro in ona mu je voljno sledila. Ko je čutil njene drobne dregljaje se je dvignil nad njo in si utrl pot med njena stegna. Počasi jo je zapolnil in užival v vsakem trenutku njune združitve. Tudi ona je uživala v vsakem trenutku. Izdajali so jo drobni vzdihi in dregljaji. Poskrbel je, da se je najprej ona razletela v sladki nasladi, nato ji je še sam sledil. Brez besed jo je spet povlekel v svoj objem. Hitro sta oba zaspala.

 

Dnevi so si sledili v podobnem tempu. Le po uro na dan ji je dovolil uporabljati računalnik in delati. Veliko sta telovadila. Iz dneva v dan je bila močnejša, zato ji je venomer povečeval obremenitve in tempo. Čeprav je nergala in se kregala, je pridno delala. Oba sta vedela, da mora nekako sprostiti vso svojo negativno energijo. Joshua je prav užival, ko jo je lahko dražil. Oddahnila sta si, ko jima je John  sporočil, da je Hultiner priznal krivdo za njeno nesrečo.  Zdaj je bila popolnoma varna. Veliko sta se pogovarjala in uživala v družbi drug drugega. Vmes sta se ljubkovala in ljubila. Če nad njima ne bi visela temna senca njene telesne poškodbe, bi uživala v počitnicah, kot še nikdar do sedaj nista. Joshua jo je razvajal in ona mu je vračala s strastjo s katero se je ljubila z njim. Počasi so se dnevi, ki jih je predvidela za svoje počitnice, prišli h koncu. Čas je bil, da se vrneta v mesto. Oba sta se zavedala, da bo v mestu drugače. Svoj odnos bosta morala na novo opredeliti. Ne en, ne drug, nista zbrala dovolj poguma, da bi načela to temo. Pustila bosta času in kraju, da ju usmeri. Za zdaj sta užila še zadnje trenutke skupaj v raju.

 

»Tako, prispela sva,« je veselo rekel Joshua in izstopil iz avta. Previdno se je ozrl okoli. Okolica je bila tiha in mirna. Kdo bi si mislil, da je velika družinska hiša Brownovih, tako dobro skrita za zelenjem. Nedaleč stran je stala poslovna stavba kluba in za njo njihovo domače igrišče. Brownovi so še v času, ko se je mesto gradilo, kupili ogromen kos zemlje. Zemljišče se pametno izkoristili in si ustvarili udobno življenje in donosen posel. Šel je okoli avta in odprl Patriciji vrata. Vzel je njeno palico. Previdno ji je dvignil noge in jih spustil na peščeni dovoz. Nato ji je ponudil roko in ji pomagal stopiti ven. Ponudil ji je njeno palico. »Mislim, da ti bo veliko pomenilo, če boš sama odkorakala do hiše. Ne boj se, ob tebi bom. Če boš izgubila moč, ti bom pomagal,« ji je rekel spodbudno.

»Hvala,« se mu je zahvalila in se prijazno nasmehnila. Roko mu je položila na ramo in se počasi nagnila naprej. Nežno ga je poljubila. Z ustnicami se je dotaknila njegovih in se malo zadržala na njih. Roko ji je ovil okoli pasu in dovolil, da ga poljubkuje. Ni bil ne čas, ne kraj, da bi zahteval kaj več. Ko se je odmaknila od njegovih ustnic jo je izpustil in se malenkostno odmaknil, da je lahko stopila proti vhodu v hišo, kjer so ju čakali stric John, teta Prudence in seveda njena mama Livia. Ko sta oznanila, da se vračata v mesto, sta bila vljudno povabljena, da se najprej oglasita v družinski hiši. Oba sta spoznala ukaz, ko sta ga slišala pa naj je bil še tako vljudno izrečen. Zdaj sta bila tukaj. Po kosilu bo lahko odpeljal Patricijo domov. Čeprav se o tem nista pogovarjala, je upal,da ga bo povabila, da prespi pri njej. Če ga ne bo, se bo povabil sam. Mogoče ne ravno danes, dal ji bo eno noč časa, potem se bo povabil sam. Ko sta se peljala nazaj v mesto, je ugrabil trenutek, ko je spala in premislil o vsemu. Hudimana, v tem kratkem času ga je čisto prevzela. Kaj prevzela, priznati si je moral, da se je zaljubil v njo. Ni si mogel predstavljati svojega življenja brez nje. A kaj, ko ni vedel kaj ona čuti do njega. S trmo sta dosegla, da je spet začela hoditi, s trmo bo dosegel, da ga bo vzljubila. To si je obljubil. S ponosom jo je opazoval, ko je s previdnim korakom s pomočjo palice, počasi stopala proti vhodu. Vrata so se odprla in na pragu je zagledal Johna Browna, ki je presenečeno zrl v nečakinjo. Kaj hitro sta se mimo njega prerinili Prudence in Livia. Vsi trije so molče in s solznimi očmi opazovali Patricijo, ki se jim je samozavestno nasmihala. Pred stopnicami se je ustavila in čez ramo pogledala Joshuo. V hipu jo je dvignil v svoje naročje in se z njo povzpel po štirih stopnicah do vhodnih vrat. Postavil jo je nazaj na tla. Z roko je poiskala njegovo in ga trdno prijela. Razumel jo je. Potrebovala je spodbudo in oporo. Srečen je spoznal, da je hotela njegovo oporo. Skupaj sta vstopila v hišo. Tam jo je izpustil, da so jo lahko sorodniki objeli in pozdravili. Spet se je obrnila k njemu. Videl je, da nima več moči za nadaljnjo hojo. Ko jo je dvignil v svoje naročje, je palico dala stricu in se zvesto naslonila na njegovo ramo. Na vratu je čutil njen droben poljub. Spraševal se je, če se je sploh zavedala te droben geste. Najbrž se ni, a njemu je to pomenilo tako veliko, česar ona vsekakor ne more vedeti. Spustil jo je na kavč in stopil do sosednjega fotelja. Mama je sedla poleg nje na eno stran in teta se je spustila na drugo. John je urno nalil pijačo za vse in jim postregel.

»Torej sta pametno izkoristila počitnice?« je radovedno vprašal John.

»Seveda. Veliko in trdo sva delala, da sem dosegla svoje,« mu je veselo odvrnila Patricija in hvaležno pogledala Joshuo.

»Vidim, da sta tudi vidva napredovala, ne renčita več en na drugega,« se je zasmejal John.

»Malo sva res napredovala. Toda nikar ne misli, da sva nehala renčati,« mu je s smehom vrnila Patricija in pogledala Joshuo, ki je samo pokimal.

»Videl sem, da si ga poljubila,« se ni dal prebrisani starec.

»Sem, pa kaj. Midva veva za kaj je šlo,« je odvrnila Patricija in ga izzivalno pogledala, naj le dreza, če si upa.

»Počasi. Tudi midve hočeva vedeti za kaj se gre tukaj,« se je strogo vmešala Livia in radovedno pogledala hčerko.

»John je, zaradi nekih svojih skritih razlogov, prepričal Joshuo, da je šel z menoj in pazil name. Ni skrivnost, da sva se vsa ta leta, koliko je Joshua v klubu, ves čas večinoma pričkala. V tem času, koliko sva bila v počitniški hiši, sva zgladila napetost, ki je vladala med nama. Prejle, ko sva prispela, sem ga na parkirišču poljubila. Nič takega. Prijateljski poljub zahvale. Ker pa ste vsi tako presneto radovedni, vam bom povedala, da ga nisem prvič poljubila ter, da vas ne mislim spraševati za dovoljenje, ko ga bom naslednjič,« je resno odvrnila Patricija in pogledala po obrazih, ki so strmeli v njo. Joshui se je nasmehnila in mu pomežiknila.

»No, saj ti nismo mislili pridigati ali kaj podobnega,« se je začela opravičevati Livia in pri svaku in svakinji iskati podporo, »samo, radovedni smo.« Oba sta ji prikimala.

»Nobenih skritih razlogov nimam,« se je poskušal braniti John na predhodno obtožbo svoje nečakinje, pri tem je nedolžno skomignil z rameni.

»Ti imaš vedno skrite razloge,« so v en glas rekli vsi zbrani in se nato zakrohotali.

John jih je užaljeno pogledal. »No ja, pač, upal sem, da bosta našla skupen jezik in postala prijatelja,« je skesano priznal John. Ob strogem Patricijinem pogledu je tiho dodal: »Upal sem, da boš končno spoznala, da tudi zasebno potrebuješ pravega moškega in ne samo povzpetniških nadutežev s kakšnimi si se zapletala do sedaj. To, da sta se vidva zapletla pa je veliko več, kot je bil sprva moj načrt. Vsekakor  sem zadovoljen.«

Patricija je nemočno pogledala Joshuo in samo zmajala z glavo.

Livia jo je objela in se ji prijazno nasmehnila, tudi Joshui je namenila prijazen nasmeh.

 

»Oprosti, moja družina zna biti precej naporna in vsekakor na vsakem koraku spletkarska,« je nemočno rekla Patricija, ko sta se končno odpeljala po dovozni poti stran od družinske hiše Brownovih.

»Nikar ne skrbi. Razumem jih. No, ne ravno razumem, hočem reči, da vem o čem govoriš,« je veselo odvrnil in jo počasi pobožal po obrazu. »Presenečen sem, da si jim takoj dala vedeti, da si z menoj in da ne boš dovolila vmešavanja.«

»Zakaj si presenečen?« je radovedno vprašala.

»Ne vem, a sem. Nisem mislil, da boš govorila o tem, kaj se dogaja med nama, ko pa si tako presneto hladna do mene in še sam nisem prepričan ali sva par ali nisva,« je resno odvrnil.

»Mogoče zato, ker še sama ne vem ali sva par ali nisva. Ne vem, kaj si želiš?« je tiho odvrnila in pogled spustila na svoje dlani, ki so ji počivale v naročju.

»Jaz si želim, da bi obstajala midva kot par. Vsekakor si te želim. Celo! V zvezi!« je odvrnil energično.

»To si tudi sama želim. A ne morem. Nisem prava zate. Potrebuješ pravo žensko. Jaz nikoli več ne bom čisto zdrava,« je šepnila.

Ustavil je avto in se obrnil k njej. S prsti jo je prijel pod brado in ji dvignil obraz. Zazrl se ji je v oči. »Hočem tebe! Potrebujem tebe! Želim si tebe! Takšna kakršna si, si prava zame! To je moja odločitev in moja želja. Moja izbira!« je rekel nežno in jo poljubil.

Čez nekaj minut jo je izpustil. Za trenutek je še počakal, da se pomiri, nato je odpeljal k njej domov. Tudi, če ga ne povabi naprej, bo vstopil in vsekakor ostal celo noč. Najprej ji je namenil eno noč za premislek in počitek, zdaj se je premislil. Nič več časa ni za njene trapaste pomisleke. Njegova je. Peljala sta se v tišini. Kmalu sta prispela pred njeno hišo. Joshua je izstopil iz avta in jo dvignil v svoje naročje.

»Preveč napora za en dan,« ji je šepnil, ko jo je odnesel noter. Previdno jo je odložil na kavč v dnevni sobi. Roki je še močneje stisnila okoli njegovega vratu.

»Boš ostal? Prosim,« je šepnila.

»Si želiš, da ostanem?« ji je vrnil z vprašanjem.

»Ja, želim si. Vsaj danes in mogoče jutri. Ne glede na tvoje želje, nisem prava zate,« je tiho rekla.

»Ostal bom in o tem ali si prava zame ali ne, odločam jaz,« je rekel nežno in jo počasi poljubil.

»Po stvari grem v avto. Pričakujem, da se ne boš premikala s tega kavča,« se ji je nasmehnil.

»Kot, da bi se lahko,« se je zasmejala nazaj.

Še enkrat jo je kratko poljubil in nato odšel do avta po torbe. Vse je znosil noter in se nato odpravil do Patricije, ki je dremala na kavču. Nekaj časa jo je opazoval in užival v pogledu. Nato se ji je približal in jo dvignil v naročje z namenom, da jo odnese v posteljo. Dan je bil precej naporen za njo. Predramila se je in se močneje privila na njegove prsi. Spustil jo je na njeno posteljo in počasi začel slačiti. Zelo počasi. Pri tem je božal njeno svilnato kožo in jo obsipaval z drobnimi poljubi. Ko je čisto gola ležala pred njim se je urno rešil še svoje obleke in legel poleg nje. Lačno se je polastil njenih ustnic medtem, ko jo je počasi in nežno božal. Z naraščanjem strasti je tudi njegovo božanje preraslo v posedovalno željo po njeni sprostitvi. Ustnice so mu zdrsnile po njenem vratu vse do čvrstih prsi. Igral se je z njeno bradavičko, prsti pa so se igrali z njenim vročim mesom med nogami. Božala je njegove napete mišice po hrbtu in se prepuščala sprostitvi, dokler se ni s tihimi kriki užitka razletela pod njegovimi prsti. Ni ji pustil, da bi se prepustila čisti sprostitvi, saj se je spet polastil njenih ustnic in jo gnal naprej. Ves trd in pripravljen ni odnehal, dokler spet ni gorela v strasti. Počasi se je namestil med njene noge in vstopil v pripravljeno telo. Skupaj sta se predala užitku in skupaj sproščena obležala na njeni postelji. Čez čas jo je pokril in si jo privil v svoj objem. »Lepe sanje, ljubica,« je tiho šepnil in še sam zaprl oči.

 

Zbudila se je, v postelji je bila sama. Lenobno se je nasmehnila ob spominu na minulo noč. Previdno se je pretegnila in ocenila, da je dovolj pri močeh, da se sama napoti v kopalnico. Privoščila si bo dolgo tuširanje. Malo jo je skrbelo ali bo zmogla sama. Vseeno bo poskusila.

»Odhajaš kam? Tako lepo gola,« je rekel Joshua, ki je naslonjen na vrata opazoval njeno počasno hojo s palico proti kopalnici.

Obrnila se je in se mu nasmehnila. Kako ne bi? Oblečene je imel le kratke hlače in v roki je držal skodelico kave iz katere je srknil požirek.

»Pod tuš. Spraševala sem se ali mi bo uspelo. Mogoče bi mi pomagal?« je rekla zapeljivo.

»Seveda,« je prikimal in odložil skodelico na predalnik, se znebil svojih kratkih hlač, nato pa urno stopil k njej. Dvignil jo je v naročje in odnesel do tuš kabine. Skupaj sta stopila pod poživljajoč curek tople vode. Namilil jo je in pri tem v njej prebujal strast, ki je že gorela v njem. Urno je obrisal sebe, nato je površno obrisal še njo in jo odnesel do postelje. Oba sta že gorela od strasti in si želela isto. Lačno in energično sta se lotila drug drugega. Zahtevala in dajala. Potešena sta obležala na pomečkani postelji. Prvi se je premaknil Joshua. Umaknil je pramen njenih las z obraza in jo počasi božal. Naslonjen na laket  jo je srečen opazoval. Kratko jo je poljubil. »Govoril sem z Johnom. Trener Donovan je zbolel. Prosil me je, da ga nadomeščam. Privolil sem. Kmalu bom moral na dopoldanski trening. Po treningu bom skočil domov po nekaj svojih stvari, potem pa pridem k tebi. Če pa ti je ljubše, lahko tebe preselim k sebi. Mislim, da ti bo moja hiša všeč.«

»Trenutno bi bila raje tukaj. Lahko pa me pelješ na ogled,« se mu je nasmehnila.

»Po kosilu lahko skočiva do mene. Zdaj pa morava vstati. Gospa Livingstone je že prišla in pripravlja zajtrk,« ji je vrnil z nasmehom in skočil iz postelje. Oblekel se je. Patricija ga je udobno nameščena v postelji opazovala. Lahko bi se navadila na njegovo stalno prisotnost v svojem življenju, je pomislila.

»Dolar za tvoje misli,« je rekel veselo.

Patricija se je samo nasmehnila in zmajala z glavo. Urno je skočil v posteljo in se polastil njenih ustnic. Začel jo je žgečkati. Veselo sta se smejala. Patricije je vzkliknila: »Ok, v redu, povem ti. Nehaj!«

Počasi jo je poljubil in se pričakujoče zazrl v njen obraz.

»Premišljevala sem, kako lepo te je opazovati. Lahko bi se navadila na življenje s teboj,« je žalostno priznala.

Nežno jo je objel in se posedovalno polastil njenih ustnic.

»Ljubim te, Patricija,« je tiho šepnil med poljubom.

»Ne bi me smel. Svoja najboljša leta boš vrgel stran. Ampak ne bom se prepirala s teboj. Vzela bom vse, kar mi želiš dati,« mu je šepetaje odvrnila, ko je videla njegov ljubeči pogled.

»Pametna punca. Kar navadi se name, ker ne grem nikamor stran,« je rekel nežno in jo ponovno poljubil. Prisili se je, da jo je spustil in vstal. Ni mu vrnila besed ljubezni. Vedel je, da ji ni čisto vseeno zanj. Za zdaj se bo zadovoljil s tem. Poiskal je njeno obleko in ji pomagal pri oblačenju. Odnesel jo je v kuhinjo in spustil na stol za jedilno mizo. Gospa Livingstone jo je veselo pozdravila in urno postavila zajtrk na že pogrnjeno mizo.

 

»Še vedno si za računalnikom?« je nejeverno vprašal Joshua, ko je vstopil v manjši kabinet, ki ga je Patricija uporabljala kot delovno sobo.

Patricija se mu je opravičujoče nasmehnila in pokimala. Od kar je zjutraj odšel je sedela za mizo in urejala pošto, dokumente in pogodbe. S pogledom je preletela mizo. Papirji so bili povsod po njej. V resnici je vladal rahli nered. A ona se je prav dobro znašla v njem. Zadovoljno se je nasmehnila, sama zase, saj je res veliko postorila. Odrinila se je od mize in poskusila vstati. Žal ji ni šlo. Predolgo je sedela in mišice so ji rahlo zaspale. Joshua je bil v hipu ob njej. Pomagal ji je na noge. Lačno jo je poljubi in nato dvignil v naročje. Odnesel jo je v kuhinjo. Gospa Livingstone mu je takoj, ko je vstopil namignila, da je kosilo pripravljeno in da se Patricija ni ganila iz delovne sobe.

»Čas za kosilo,« je rekel veselo, ko jo je spustil na stol. »Po kosilu bova malo telovadila in potem ti pred popoldanskim treningom razkažem svojo hišo. Če želiš si lahko med treningom pri mami in teti. Veseli te bosta,« se je sproščeno pogovarjal in jima nalil sok.

»Res sem zapostavila vaje. Samo toliko tega je, kar bi rada končala in končno spet ujela svoj ritem dela. Potem bom imela dovolj časa za vaje. Danes bi rada končala še to, kar sem si zadala. Kaj, ko bi ogled tvoje hiše prestavila na jutri?« je spravljivo vprašala.

»Kakor želiš,« je rekel precej hladno.

»Saj bi jo rada videla. Res. Samo, rada bi končala delo. Glavnino sem že naredila. Jutri bom imela dovolj časa za vse kar si želiš,« se mu je milo nasmehnila.

Nagnil se je čez mizo in jo nalahno poljubil. »Prav. Dokončaj delo. Če te odvlečem od tvojih načrtov boš samo živčna in tečna,« se je zasmejal. Še bolj se je začel smejati, ko ga je grdo pogledala in tiho zasikala: »Jaz pa že nisem tečna.« Nato se je še sama začela smejati.

Po kosilu sta odšla ven na teraso. Joshua je prinesel oblazinjeno podlogo in pomagal Patriciji pri vajah. V tišini sta telovadila. Napor prejšnjega dne in današnje sedenja sta ji dokaj omrtvila mišice in jih naredila bolj boleče. Kljub vidnim naporom, jo je gnal do samih meja. Naredila sta vse vaje.

»Mislim, da ti bo masažna kopel dobro dela,« ji je šepnil, ko jo je odnesel v njeno spalnico. Pripravil ji je kopel in jo nato slekel ter odnesel v banjo. Po kopanju jo je ovito v brisačo odnesel na posteljo in ji poznavalsko dodobra zmasiral vse mišice. Čeprav ga je vabila na kaj več, je ostal neomajen.

»Zdaj morava poskrbeti za tvoje mišice. Malo se mi že mudi na trening. Zvečer pridem nazaj. Me boš vsaj pogrešala do takrat?« ji je tiho šepnil na uho, medtem, ko ji je masiral hrbet. Nato ji je vrat in ramena posul z drobnimi poljubi. Samo sproščujoče je vzdihnila: »Le glej, da res prideš.« Res ga bo pogrešala, a tega mu ni želela priznati.

 

Patricija je strmela v pročelje prelepe podeželske hiše na obrobju mesta. Že prej je navdušeno vzdihovala ob pogledu na naravo, ki je obkrožala Joshuovo hišo. »Prelepo je. Skoraj dvomim, da je resnično,« je tiho priznala, ko jo je Joshua dvignil v svoje naročje in z njo zakorakal proti vhodu. Za hip jo je postavil na tla, da je lahko odklenil vrata.

»Saj sem ti rekel, da ti bo všeč. Počakaj, da vidiš notranjost,« se ji je nasmehnil in jo z lahkoto dvignil v svoje naročje. Ko je zakorakal v hišo jo je med vrati poljubil. »Dobrodošla v mojem srcu in dobrodošla v mojem domu, ljubljena.«

Patricija je nemo občudovala notranjost. Mešanico starinskega in sodobnega. Joshua je ostal tiho in zadovoljno opazoval njen zgovoren obraz, medtem, ko jo je nosil po prostoru.

»Tako lepo imaš. Res mi je všeč,« je končno spregovorila z njim in ga nalahno poljubila.

»Če želiš, se lahko preseliš k meni. Spodnji kabinet ti odstopim za pisarno. Tudi gospo Livingstone lahko pripelješ sem, da ti bo pomagala in nama vodila gospodinjstvo,« je resno predlagal.

»Zelo rada bi živela tukaj, ampak to bi bilo narobe. Joshua, res si zaslužiš boljšo od mene,« je žalostno priznala.

»O tem ne bom več razpravljal s teboj. Za zdaj vabilo velja, kadar koli si boš zaželela. Za enkrat te ne bom silil, toda vedi, da imam tudi jaz svoje meje. Ko se boš privadila na misel, da si moja, te bom preselil sem,« ji je resno odvrnil in jo odložil na kavč, sam pa odšel v kuhinjo po pijačo. Odšel je predvsem zato, da se je izognil pogovoru. Ne bo ji dovolil, da ga odrine iz svojega življenja, sam pa tudi ni mogel siliti v njo. Dal ji bo čas, da se najprej sprijazni s situacijo in sprejme njegovo ljubezen. Čez nekaj trenutkov se je vrnil k Patriciji in ji podal njeno pijačo. Tako, kot je predvideval, ni se vrnila na njun pogovor. Za zdaj ji je bil za to hvaležen.

 

Patricija je odložila časopis in vzela svoj telefon. Poklicala je strica Johna.

»Zdravo, ljubica,« je veselo pozdravil John.

»Ja, zdravo. Povej mi, kaj se greš?« ga je nevljudno napadla.

»Ne razumem? Je kaj narobe?« je resno vprašal John.

»Dobro veš o čem govorim, ne delaj se neumnega. Brala sem današnje tabloide. V štirih so Joshueve in moje slike v dveh pa je omenjen še tvoj komentar na najino domnevno zvezo,« mu je zabrusila jezno.

»Sem videl,« je pomirjeno odvrnil John.

»Bi rekla, da si videl. No, mene zanima od kje ti ideja za tak komentar? Hudiča, nisi imel pravice komentirati, sploh pa ne tako, kot si. Prosim, nehaj podpihovati stvari, ki sploh niso resnične in ne spletkari,« je besnela Patricija naprej.

»Kaj pa naj bi odgovoril na novinarska vprašanja?« je vljudno vprašal.

»Ne vem natančno kaj, a dovolj si pameten, da bi si kaj pametnega izmislil. Vsekakor nisi potreboval govoriti o tem, da si vesel, da sva z Joshuo par in da se že veseliš, da bo prišel v družino. Prvič, sploh nisva pravi par in drugič zdaj vsi namigujejo, da sva že zaročena. Kaj ti je bilo?« se ni in ni pomirila Patricija.

»Ampak, saj sta par in tiste slike so tako ljubke in delujeta tako zaljubljeno. Na eni se prav strastno poljubljata. Nehaj kriviti mene za tisto, kar si si skuhala sama,«  se je nasmehnil John.

»Če sva se poljubila še ne pomeni, da se bova poročila. Pomisli v kako neroden položaj si naju spravil. Povrh vsega, kar precej obrekovanja bo, ko bodo ugotovili, da nisva zares par in da se ne misliva poročiti,« je vzdihnila Patricija in v njenem glasu je lahko slišal obup. Ni mogla ravno zanikati tistega poljuba. Res sta se poljubila, a ni bilo tako, kot so prikazali tabloidi. Ujeli so ju na družinskem posestvu Brownovih. Samo kratko ga je poljubila. V zahvalo.

»Meni se zdi, da si zaljubljena v Joshuo in tudi on ljubi tebe. Le zakaj se ne bi poročila?« je rahlo radovedno vprašal John.

»Ne bova se poročila,« je zastokala Patricija.

»Povej mi po pravici. Ga ljubiš?« je zdaj resno pozval John svojo nečakinjo, da mu odgovoril.

»Ne. Ja. Ni pomembno,« je zastokala.

»Seveda je pomembno. Torej, ga ljubiš?« se ni dal John.

»Ja, ljubim ga. Z vsem srcem ga ljubim. Še nikoli nisem nikogar tako močno ljubila. Ampak kot sem rekla, to ni pomembno. Če nekoga ljubiš, potem zanj želiš samo najboljše. Jaz za Joshuo želim le najboljše. Nisem prava zanj. Ne potrebuje invalida ob sebi. Čeprav zdaj naredim nekaj korakov in ne bom odnehala, vseeno vem, da nikoli več ne bom normalna ženska. Lepo godljo si nama skuhal. Veš, nočem, da pišejo o nama, še manj pa, da naju pomilujejo. Jaz reva, invalidka sem ujela postavnega moškega in on ubogi revež se je zapletel s tako pomilovanja vredno žensko,« je zabrusila nazaj.

»Kaj, te skrbi, da bi vaju pomilovali? Kaj pa, če napišejo, da si Joshua želi priti v upravo kluba in se je prodal za tvoj delež? Dobro veš, da vsi, ki vsaj malo poznajo nogometno sceno vedo, da si del uprave in da boš podedovala še ves moj delež,« je vljudno vprašal John.

»Joshua se nikoli ne bi prodal za klub. Toliko ga poznam, da vem, da se ne žene za mojim deležem. On nikdar ne bi prodal svoje sreče in prihodnosti za morebitno možnost priti v upravo kluba. Povrh vsega tudi on pozna mene in ve, da dokler bom dihala, bom hotela imeti besedo v klubu. Menda ja ne misliš, da je zato z menoj?« je nejeverno vprašala.

»Ne, ne mislim. Poznam vaju oba in se strinjam s tvojimi besedami. Pomembno je, da ti veš, da si te ne želi zaradi kluba,« je stvarno odvrnil John.

»Dobro, da se vsaj tukaj strinjava. Drugače pa sploh ne vem od kod ti ideja, da si me Joshua sploh želi?« je tiho rekla.

»Pred nekaj dnevi sva se pogovorila in povedal sem mu, da si te želim. Povedal sem mu, da te ljubim!« je resno odgovoril Joshua, ki je vse slišal, saj je John njen klic takoj usmeril na zvočnik.

»Vse si slišal?« je zastokala Patricija in zaprla oči ter si nemočno šla z roko skozi lase.

»Ja, vse sem slišal, ker je tvoj stric pameten moški in te je dal na zvočnik. Ljubim te Patricija in ti ljubiš mene. Samo to šteje,« je Joshua rekel nežno.

»Nehaj! Ne želiš si mene. Ne potrebuješ me,« je zastokala.

»Kot sem ti že povedal, nisi ti ta, ki odloča kaj si jaz želim ali kaj jaz potrebujem. Zakaj se upiraš?« se je zasmejal.

»To bo tvoja izbira. Toda nisi dobro premislil. Povrh vsega imam dovolj tega nesmiselnega pogovora. Adijo,« je odgovorila in prekinila zvezo.

»Strahopetka,« se je spet zasmejal Joshua in pogledal muzajočega Johna. Lenobno je vstal in se sprehodil do okna. Z roko je segel v žep in pobožal škatlico s prstanom za Patricijo.  »Zunaj je kup novinarjev,« je suho pripomnil.

»Se boš izmuznil skozi zadnji izhod?« ga je radovedno vprašal John.

»Zdaj, ko vem, da me ljubi, mi ni treba,« se je nasmehnil Joshua.

»Potem pa le pojdi in jim povej kaj pametnega. Mene čaka kar nekaj telefonskih pogovorov,« se je zasmejal John in mu pomežiknil.

Tudi Joshua se je nasmehnil in odšel iz pisarne. Za trenutek se je ustavil pri recepciji. »Te nadlegujejo?« je vprašal mlado Alice za receptorskim pultom in z glavo nakazal na novinarje pred vhodom, ki so čakali svojo zgodbo.

»Zdaj nič več. Smarty in Filinger sta pospremila enega ven in nihče drug si ne upa več noter,« se je zahihitala Alice in hvaležno pogledala mladeniča, ki sta udobno sedela na veliki sedežni nasproti pulta.

»Mislim, da boš zdaj imela mir,« se ji je zasmejal Joshua in odločno krenil ven.

Alice je samo pogledala mlada nogometaša, ki sta takoj sledila Joshui v nameri ujeti prav vsako njegovo besedo.

»Gospod Flesher! Gospod Flesher,« so se oglasili radovedni novinarji, ko je Joshua stopil iz klubske stavbe.

»Gospod Flesher, sta z gospodično Brown zaročena?« je vprašala novinarka, na kateri se je ustavil Joshuin pogled.

»Ja. Z gospodično Patricijo sva res zaročena. Poročila se bova tukaj na stadionu. Kot uvod v prvo domačo tekmo v novi sezoni,« je mirno odvrnil Joshua.

»Saj to je naslednjo soboto!« je nejeverno vzkliknila novinarka.

»Ja. Le glejte, da si pravočasno nabavite vstopnice,« se je zasmejal Joshua in samozavestno zakorakal proti svojemu avtomobilu. Ima dobro uro časa, da novico sporoči Patriciji in jo uradno zaprosi. Potem bosta k njej prišli gospe Brown, Livija in Prudence, po možnosti s stilistko butika poročnih oblek. Zasmejal se je. Srečen in zaljubljen.