Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Feb 23, 2011

Objavil/a in Resnične zgodbe, Spovednica, Zgodbe ki jih piše življenje

Izkušnja ki lahko spremeni vsako žensko



upanjeBogata sem za eno izkušnjo več, ki se lahko zgodi vsaki ženski, zato sem tudi tako pisala, da bi čim bolj približala občutke ob operaciji vsaki od nas.

1. Rumeni stoli. Sedela sem v čakalnici ginekološko-porodniške klinike in čakala na poziv sestre. Po 15 minutah sem iz torbe uzela knjigo in začela z branjem. Dvomila sem da bom lahko razumela vsebino vendar sem nekako morala potlačiti zaskrbljene misli.

”Gospodična Novak izvolite naprej.” V trenutku ko me je sestra poklicala sem se zavedala da je končno prišel čas da odpravam svojo težavo. Vzela sem torbo in odšla za sestro, ki me je pospremila v sobo. Ob pogledu na bolniško posteljo, haljo … priznam imel me je da bi se obrnila pa šla. Vendar notranji glas, ki mi je vedno dajal pogum me je odločno postavil pred dejstvom, da bom zmogla SAMA.

Sijal je sonček. V sobi je bilo prijetno. Nekaj časa sem se premetavala po postelji z upanjem da zaspim in se malo spočijem. Nism mogla. Prevelik pritisk je bil, čeprav si nism mogla priznati niti sama sebi. Nekako me je spanec premagal in sem zaspala.

Vstopila je sestra in prižgala luči. Zbudila sem se. Prosila me je da slečem spodnje perilo in ostanem samo v bolniški halji. Prišel je čas za operacijo. Z tresočimi nogami sem se odpravila proti dvigalu, kjer sta me že čakale dve medicinske sestre, da me pospremita do operacijsko sobo.

Imela sem grozljiv občutek tesnobe, ko sem se ulegla na operacijsko mizo. Vsi tisti aparati, vsi tisti pripomočki na mizi v kotu, vse te cevke … prizor, ki ga nikoli ne bom pozabila. Poskušali so mi vstaviti kanal v veno, prvič jim ni uspelo, ker sm bila prešibka. Prebodli so mi roko nekaj krat da so našli dovolj dobro veno za vstavitev kanala, ki je bil potreben za dodatno kri in infuzije.

”Se kej bojiš?”- je bilo vprašanje, ki mi ga je postavila anesteziologinja. Bila je starejša ženska. ”Prvič ležim na operacijski mizi – strah me je.” Bil je prisoten tudi prijazen študent medicine. Držal me je za roko in govoril prijazne besede, da bi me pomiril. Hvaležna sem mu.

Trenutki preden sm zaspala oz. omamljena od narkoze so bili grozljivi. Občutek nemoči, občutek, ki ga nikoli več ne želim doživeti.

2– Zbudila sem se v sobi za intenzivno nego. 2 uri prepozno. V desni roki sem imela še vedno kanal na katerem je bila vstavljena vrečka infuzije. Levo roko skorajda nism čutila. Dekolte sem imela premazano z oranžno tekočino – jodom. S strahom sem pogledala še levo dojko. Bila je povita. Pogledati je nism mogla, vedela sem da so odstranili tumor.

Takrat je v sobo vstopila mami z zaskrbljenim izrazom. Poskušala sem govorit. Po parih besedah sem bila že zmatrana. Naslednjič ko sem odprla oči sem že bila v svoji sobi. Z mami sem spregovorila še par besed in zaspala. Vsaj upala sem da sem dolgo spala, da bi čas minil čim prej. Spala sem komaj 1 uro. Od bolečin se nism mogla premikati. Poklicala sem sestro in zaprosila za protibolečinsko sredstvo. Ko sem ga dobila je bilo lažje vsaj roko sem lahko uporabljala. S pomočjo sestre sem odšla tudi na wc. Dejstvo da si odvisen od nekoga sploh za take stvari …ni besede da bi lahko opisala.

Okoli šestih zvečer so prinesli večerjo v sobo. Močna sem, zmogla bom… ustala sem in se usedla na stol da bi pojedla večerjo. Z prvim grižljajem sem se počutila slabo, prebledela sem, vrtel se mi je, zgubila sem občutek za vse. Ženska, ki je bila z mano v sobi je poklicala sestro, ta je takoj prišla v sobo in me ulegla na posteljo. Premikajoč se strop, plesoče luči, zvezdice … grozljivo. Eni izmed stranskih učinkov narkoze so bili točni ti: slabost, vrtoglavica … jokala sem pozno v noč, potem zaspala.

Ponoči sem se zbudila in ugotovila da imam krvavo haljo, krvavela sem. Vendar sem bila brezmočna, da bi poklicala sestro, zaspala sem nazaj.

zgodbe-ki-jih-pise-zivljenje

3. Naslednje jutro je v sobo na vizito prišla zdravnica, ki me je operirala. Razložila mi je celotno operacijo in njen potek.

’’Ko smo odprli, smo ugotovili da je tumor zrastel za polovico, okoli njega so se naredili manjši tumorčki, ki so že imeli nevarne celice. Vse smo uspešno odstranili.’’ Delno olajšanje. Ker krvavitev ni bila premočna me je odpustila v domačo oskrbo.

4. Prvi dnevi po operaciji so bili zelo težki. Zgubila sem občutek za vse. Jedla sm tudi zelo malo. Odvisna sem bila od pomoči domačih. Nekaj dni po operaciji, sem se hotela sama stuširati. Kje za vraga sem imela glavo, da nism upala mami prositi za pomoč. Zmogla sem le toliko, da sem se slekla in od bolečin jokala v kopalnici. Tisti trenutek sem dojela, da ni nič narobe če prosiš za pomoč.

Po 10 dneh so mi odstranili šive. Rano sem še vedno morala previjati vsakodnevno. Obiski v zdravstvenem domu so bili pogosti. Slabost je bila še vedno prisotna. Postopoma sem začela za vse stvari normalno uporabljati roko. Vendar ob vsakem manjšem naporu sem bila že zmatrana. Posledice operacije so bile opazne: izguba las, bledost, izguba teže …

5. Oporo prijateljev sem zelo cenila. Bili so ob meni, ko sem jih največ potrebovala. Zelo sm zahvalna tudi svoji družini. S časoma sem začela hodit v šolo in opravljati vsakodnevni stvari.

4 mesece kasneje (po operaciji)

Danes sedim za računalnikom in pišem tole. Uspešno zaključujem zadnji letnik šole. Naredila sem tudi vozniški izpit. Poslala prijavo na fakulteto. Živim naprej, kot da se nič ni zgodilo. Ponosna sem sama nase, ker se nisem zlomila. Vendar, spremenila sem se. Postala sem občutljivejša za vse. Mehkužna za čustva. Izkoriščam vsak trenutek in uživam v vsakem trenutku. Nisem obupala.  Sprejela sem dejstvo da se mi je to zgodilo in da sem to dala čez. (vsaj začetno fazo).

Bolečino še vedno čutim. Rana, zaradi velikosti, je še vedno občutljiva.

Ne glede na vse, kok se delam močno in kako hudičevo dobro skrivam vse posledice, … ne glede na to da dajem vtis močne osebe … Ustvarila sem zid pred sabo …

BOJIM SE samo sebe. Bojim se pustiti kakšni osebi da mi pride blizu.

miss