Izlet

(9 Št. glasov, povprečje: 4.67 od 5)

 Loading ...

Prebujalo se je vroče poletno jutro. Skozi napol priprte rolete,so se mi v sobo prikradli prvi sončni žarki. Zakopal sem obraz v blazino,pred tem pokukal na uro in videl da je komaj 8,pa še nedelja,nikamor se mi ni mudilo. No pa si privoščimo še malo spanja,sem si mislil,vendar komaj zaprem oči in se prepustim užitkom spanca,že se iz male črne škatljice,oglasi meni zelo znana melodija.
Na drugi strani linije zaslišim znan glas,ki mi hudomušno reče….vstani lenobica. Poglej lep dan bo, kaj ko bi šla na morje,malo uživat svež morski zrak in se predajat prijetnim sončnim žarkom.

Ker je bilo očitno konec mojega nedeljskega spanja in v planu za ta dan nič posebnega sem privolil.

Iz slušalke na drugi strani je bilo zaslišati ….Yes uspelo mi je, naredil sem se kot,da ne slišim,ker sem vedel,kaj moji dragi pomeni morje,pa tudi mene je mikalo malo v osrčje morskih lepot. Dogovorila sva se za ob 9,torej imam urico časa,da napojim mojega jeklenega konjička,se uredim in v 6 prestavo,pa hajd proti morju.

Najin izlet sva načrtovala naprej z vožnjo do Portoroža,potem pa sva se odločila,da se podava kar peš po okolici. Vendar,ker je bil odhod tako na hitro,je pred začetkom potepanja po morski obali,najprej prišla na vrsto obvezna jutranja kavica,pa čeprav je bila ura že krepko čez deseto,a za naju je bilo to jutro saj se je najin dan šele dobro začenjal.

Torej po kavici in kozarcu soka,sva se odpravila na romantičen potep v dvoje,seveda z nepogrešljivim fotoaparatom,da bo kakšna podrobnost z najinega današnjega potepanja,za vedno ostala dokumentirana. Najin morski pohod,sva začela ob portoroški plaži v smeri nekdaj pregrešno dragega in lepega hotelskega naselja Bernardin,naprej proti Piranu in njegovemu staremu mestnemu jedru. Ozke uličice z visokimi,v starem slogu zgrajenimi hišami,te vsakokrat,ko jih obiščeš obdajajo z neko radovednostjo…..vedno vidiš kaj novega,pa čeprav se hiše niso nič spremenile,kvečjemu jih je načel zob časa,a vseeno je staro mestno jedro vedno znova zanimivo Nekako tako, kot bi vsaka ulica,hiša ali pa morda vsako okno imelo svojo zgodbo in ker je veliko ulic,hiš in seveda oken,je tudi dovolj zgodbic. Nenazadnje pa se človek kar malo ohladi od vročega sonca,saj ti visoke v nebo segajoče hiše nudijo zavetje pred vročimi sončnimi žarki.

Ampak,ker se nisva prišla sprehajat med hišami, temveč uživat morske lepote in poglede z pomola,se odpraviva novim dogodivščinam in kakšnemu zanimivemu motivu za fotko naproti.
Prispeva do manjšega pomola in meni se v trenutku porodi hudomušna ideja,da se ti malo maščujem za jutranjo budnico. V daljavi se lepo vidi svetilnik in jadrnica pa tudi malo sonca….torej predlagam ti,da naredim eno slikico na kateri boš ti in v ozadju morje,svetilnik in jadrnica. Ne veš za moj hudomušni plan in privoliš. Pripravim aparat in ker ne morem zajeti celotnega motiva, te prosim da stopiš korak nazaj in na to še enega…. in kar naenkrat…glej zmanjka pomola in ti začneš kriliti z rokami ….želiš uloviti ravnotežje,a žal je prepozno,naredi čof in že si v osvežilnem objemu morskih valov. Seveda fotka je enkratna,motiv uspe, moj hudomušni plan pa tudi.

Zlezeš iz vode,me malce grdo pogledaš,a vseeno nisi jezna,ker si pač nasedla moji ukani,a kako našobiš ustnice in se prikrito nasmehneš……vem,da sledi maščevanje in to verjetno še danes. Prvi šok je mimo poskrbim za suho obleko in,da se ti nekako odkupim,te povabim da nadaljujeva pot do belega križa in tam z najlepše razgledne točke,narediva nekaj res lepih fotografij za spomin,tokrat brez kopanja v obleki.

Hodiva po poti tesno objeta,tvoja jeza se počasi ohlaja,a vsakič,ko se najina pogleda srečata,opazim v očeh iskrice,ki napovedujejo sladko maščevanje. Prispeva na razgledno točko,pogled je res čudovit in za trenutek pomislim ko te pogledam v oči ,ter ko mi še nameniš strasten poljub,da je neljubi dogodek pozabljen in da si to zgolj vzela kot šalo.

Odločiva se za krajši počitek in za okrepčilo iz nahrbtnika,ter po kratkem predahu nadaljujeva pot. Želim se ti vsaj malo odkupiti in ti vzamem nahrbtnik z besedami-ti uživaj bom jaz malo nosil. Spregledam tvoj hudomušni nasmešek in slišim le – hvala dragi zelo si prijazen. Na začetku niti ne opazim teže,saj me premamijo lepote morja in preveč se zatopim v pogovor s tabo,ko pa se po nekaj 100 metrih pot začne strmo vzpenjati navkreber in ti nekako kot srna poskočiš v hrib,meni naenkrat postaja nahrbtnik vse težji in težji. Takrat malo zavrtim v glavi film nazaj za nekaj kratkih kadrov in v spomin se mi prikrade nekaj kamnov,
ki jih ob najinem odhodu naprej ni bilo več tam….torej……

Kot bi slutila,zadržiš korak se obrneš proti meni in se mi nasmejiš……ta nasmeh pa pove vse…..dragi,to je šele začetek. Žalostno spustim pogled z besedami – žal mi je a nič ne pomaga vem,da me sigurno čaka še kako presenečenje.

Vendar mi kljub temu nameniš prijazen pogled,poljubček na lice in z roko v roki nadaljujeva pot.

Sonce je že visoko na nebu,kar prijetno toplo in ker sva že malo utrujena od poti,pa še premamijo naju vonjave iz kuhinje bližnje restavracije si na terasi ob obali morja privoščiva nekaj morskih specialitet. Ti si izbereš rižoto z morskimi sadeži,jaz polnjene lignje,še kozarček dobrega primorskega vina in kosilo je popolno. Čaka naju še košček poti nazaj do najinega avta-odloživa prtljago in ker je ravno že večer,sonce zahaja predlagaš da počakava sončni zahod in narediva še kakšno slikico.

Priznam,da tudi mene zamika morda še malo romantike na obali morja in seveda privolim. Ne glede na to,da je večer,so temperature še kar visoke in je na obali prav prijetno. Predlagaš večerno kopanje in glede na to,da imava oba pod obleko tudi kopalke rečem zakaj pa ne.

Podkrepiš to še z dodatkom,kdor bo zadnji v vodi plača pijačo.

Jaz na žalost ne spregledam tvojega načrta in pohitim z skokom v še vedno prijetno osvežujoče morje.
Pogledam proti obali,vidim da hitiš podirati obleko in stvari,ter mi pošlješ poljubček v pozdrav in zakličeš iz obale…..vidiva se pri avtu. Jaz pa …ampak draga,avto je na drugem koncu mesta. Ti pa se le še nasmejiš mi, pomahaš v pozdrav in že se izgubiš v vrvežu večernih sprehajalcev,jaz pa ostanem tam le z brisačo…..pa še jezen ne morem biti,saj vem,da sem si sprehod po Portorožu zgolj v kopalkah zakuhal sam.
Zlezem iz vode,se ogrnem z brisačo in pohitim za tabo proti avtu.
Pričakaš me z nasmeškom na ustnicah,deležen sem celo objema in poljuba in seveda komentarja….vidiš dragi,z mano se ne splača češenj zobati.

Hočem nekaj odgovoriti,a mi usta zapreš še z enim poljubom in tako se ta najina nedeljska morska dogodivščina konča in ob prijetnem pogovoru,o zbiranju vtisov z današnjega izleta,vožnja do doma hitro mine,dokaj hitro prispeva na cilj,še objem in poljub za slovo in že odhitiva vsak na svoj dom,vendar z obljubo, da tak izlet kmalu ponoviva,pa v prihodnje brez odvečnega kopanja.