Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Sep 1, 2014

Objavil/a in Lastne in predelane pravljice

Kako so našli sol



soline solinarBili so težki časi. Kot, da bi tudi nebo vedelo, da mora pritiskati s svojo težo, so ga prekrivali mogočni, temačni, težki oblaki. Iz njih je venomer nekaj polzelo in močilo tla.

V vasi je živela ženica, ki je imela sina  edinca – Jakoba po imenu . Ta se je pri bližnjem mojstru izučil za peka. Od ranega jutra je v izbi mesil testo in ga pazljivo oblikoval in potem pekel v razne oblike in velikosti. Brez njegove spretnosti ne bi nikoli tako lepo dišalo zjutraj po vasi in po okolici. Četudi so na zemljo pritiskali še tako težki oblaki so ljudje vsako jutro sanjali sonce nad zelenimi griči.

V tistih časih soli še ni bilo. Kruh so jedli kar tak in tudi druge jedi so slane morali narediti drugače. Da bi si jedi izboljšali so pač v gozdu in v okolici našli stvari, ki so bile po naravi malo bolj slanega okusa.

Po več letih trdega učenja se je Jakob izučil za peka in ker je bil v vasi en mojster pek dovol je moral povezati culo in oditi v svet iskat dela za sebe. Ko je tako hodil po svetu je prišel do velikega – ma kaj – mogočnega gradu, ki se je šopiril nad pokrajino kot kak velik pav. V tej graščini si je našel delo kot pek in kmalu je ta grad zaslovel po dišečih štručkah, ki jih že takoj zjutraj lahko hrustajo dvorjani, princese in princi, pa tudi hlapci in dekle so prišle na svoj račun. Dela mu ni nikoli zmanjkalo.

Graščak je imel pa prelepo hčer, ki je bila godna za možitev. A kot vsaka bogata princesa je bila nečimrna in ni videla dlje od svojih lepo počesanih las in nove obleke, ki se je vsak dan pojavila v njeni sobi.

Grof ni mogel več čakati, da se najde snubec za njegovo hčer.  Zato se je odločil, da naj se najde mladenič, ki bo s svojo močjo in znanjem premagal nalogo, ki mu jo bodo zaupali. S tem pa dobi njegovo hčer za ženo – preden on umre in grad ostane brez naslednika.

Ker stan ni bil omejitev, se je javilo veliko mladeničev saj je bila dota zelo mamljiva. Vendar nobenemu ni uspelo in princesa ni dobila moža ter grof ne naslednika. Ko jih je toliko poskusilo in jim ni uspelo se je tudi Jakob odločil da poskusi streti ta oreh.

Naloga pa je bila, da mora poiskati kraj, kjer prebivajo grozni velikani. Ti velikani čuvajo pod gorami zaklad za katerega pravijo, da ga ni pod soncem enakega in da je dragocenejši od zlata in dragih kamnov.  Ako mu snubec prinese tako dragotino, potem mu bo grof dal roko svoje hčere, grad in posestev, da bosta lahko srečno živela do konca svojih dni.

Doma si je povezal culo, vanjo je dal nekaj hrane in pijače, pa tudi moko in kvas je vzel s seboj, da bi si lahko ob priliki napekel kruha, če bo tako kazalo.

Ko je že tako hodil nekaj tednov in se je pokrajina že čisto spremenila, je prišel do nepreglednega črnega gozda, ki je bil tako gosto zaraščen, da se tudi za prvim drevesom že ni več videlo kaj je za njim. Nad gozdom so letali črni vrani in ujede, ki so odvračale vsakega že ob sami misli, da vstopi v gozd.

Ker je bilo že pozno popoldne je sklenil da se tukaj utabori in ker je bil tudi lačen je sklenil, da si zamesi kruh.  Ko je testo dovolj vzhajalo si je napekel polno žemljic, ki so mamljivo zadišale po okolici. Tedaj pa se je gozd odprl in iz gostega vejevja je na plan stopila stara ženica.

Pristopila je k njegovemu ognjišču in poprosila fanta ali sme k njemu sesti in si pogreti premrle sklepe in utrujeno telo. Ko je tako sedela ob ognju in se grela je še poprosila za žemljice, dal ji jih je in tudi vina da se je z njim okrepčala. Ko je tako vse pojedla in popila mu je v zahvalo dala svojo popotno palico, rekoč: ko boš z njo stopil proti mračnemu gozdu samo zamahni z njo po vejevju in gozd ti bo takoj pokazal pot proti goram kjer prebivajo velikani. Kakor je to izrekla – že isti hip se je spremenila v ptico in odletela v noč.

Zjutraj je Jakob vstal, si povezal culo, vzel palico in krenil proti gozdu. Ko je s palico zamahnil po vejevju se mu je le to razmaknilo in pojavil se je prehod med vejevjem. Pot se je vila daleč v daljavo in globoko v goščavi izginjala v temnih meglicah.

Gozd ni obetal nič dobrega in ko je ubiral dolgo pot v samo srce tega gozda, se je pot za njim zapirala in tudi, če se je obrnil mu palica nazaj ni hotela pomagati. Torej je moral slediti svoji usodi in poti, ki ga je vodila do mogočne gore, ki se je dvigala nad gozdnim pregrinjalom.  Na koncu gozda je utrujen sedel pod gmoto kamenja in utrujen zaspal. Proti večeru se je prebudil in ker ga je malo zeblo si je pripravil ognjišče. Za njim se je precej gor v oblake strmo dvigala skalna pregrada, in ker je še imel precej moke in kvasa s sabo je sklenil, da tega ne bo s sabo nosil navkreber, zato je pripravil malo več žerjavice in umesil vso moko, nekaj ur kasneje je dišalo, kot da bi se tja naselil semenj, kot da bi praznovali rojstni dan kraljevega prvorojenca.

Ni minilo veliko časa,  že se je iz daljave prikazala senca, kmalu je k njemu prispela deklica s čudovitimi vranje črnimi lasmi in temno zelenimi očmi. Prosila ga je za prostor pod njegovo streho in rade volje ji je ustregel, ponudil ji je tudi lonček vroče kave, ki jo je ravno iz želoda skuhal, zraven pa ji je ponudil še kruha. S hvaležnostjo je sprejela njegov dar in potem, ko se je okrepčala ji je še pokazal, kje se lahko uleže, da se odpočije. Kakor je noč legla na zemljo, tako je Jakob pridno prinesel več suhljadi k ognju, da je potem pridno gorelo celo noč in ju ni nobena žival motila pri njunem počitku.

Zjutraj, ko se je videlo, da se je nekje že tema umaknila in je svetleje postalo, sta se iz zaspanega in vlažnega objema jutranje rose prebudila pek in deklica. Ko se je spet okrepčala, se mu je zahvalila za gostoljubje, ga poljubila na lice in mu v roke potisnila v mehko usnje zavezan inštrument. Rekoč: »S to harfo boš na vrhu pregrade uspaval mogočne stražarje, ki tako ne bodo videli tvojega prihoda in lahko boš stopil na ono stran tega sveta.«
Kakor je to izrekla že je skozi gmoto oblakov posijal žarek sonca, jo pobožal po vranje črnih laseh in spremenila se je v čudovito srno in odskakala v teman gozd.

Povezal je culo in s pomočjo palice in odločne volje krenil navkreber. Večkrat se je moral izogniti strmim prepadom in tudi so bili deli poti, ki jih ne bi niti gorska koza obiskala. Tako je hodil dva dolga dneva in se vzpenjal vse višje in bližje oblakom, ki so v daljavi skrivali prehod med gorami. Tretjega dne pa je ugledal prehod in dva mogočna velikana, ki sta sedela na sedlu. Za sedlom pa je ugledal mogočno površino modrega oceana, ki mu ni bilo videti konca. Bližje kot ga je vodila pot več kosti je ležalo tam, očitno je marsikdo prišel do tega kraja, mimo velikanov pa ni mogel. Sicer ga je v prsih stiskalo in tiščalo, ker je življenje svoje vseeno cenil bolj kot obljubljeno bogastvo, vendar je zaupal tudi daru, ki ga je dobil od prelepe gozdne vile. Malo pa ga je kljub temu skrbelo, ker na harfo  nikoli ni znal igrati.

Iz usnja je vzel harfo in kakor se je dotaknil strun že so se te zganile in ustvarile čudovit zvok, ki je skoraj v trenutku uspaval velikanska stražarja, da sta z velikim hrupom padla na tla. Kakor sta padla na tla pa so se ta pod njuno silno težo odprla in padla sta globoko v temo. Za njima pa je kakor odrešena planila voda silnega morja, ki sta ga stražila tam gori. V daljavi je ugledal neko, kako bi rekli, čer, ki je kvišku iz te vodne gmote molela, na njej pa je ugledal dvorec. Zato se je namenil pogledati kaj se skriva tam. Ko je voda že skoraj čisto upadla in je je le še za kakšen meter ali dva ostalo v višino, pa je mogočen piš vetra razgnal oblake in posijalo je vroče sonce. Ker je pripekalo in ker ni našel nekega pametnega načina, da bi prečkal vodo do otoka, se je odločil, da bo na obali prenočil in počakal, da vidi kaj bo prinesel naslednji dan.

Sonce pa je žgalo in kurilo, kot da bi tisočletja čakalo na ta dan. Voda je izhlapevala in se vračala na nebo in čez čas je opazil, da se na tleh nabira bela sled, kakor se je voda umikala tako je bilo vedno več oblakov belih kot sneg na nebu in tudi na tleh je bilo vedno dalj videti kako se od obale vijejo bele površine. Po dveh dnevih je že dovolj vode izginilo in tudi sonce je že manj žgalo, kjer pa se je voda umaknila, tam je ostala kakor sneg bela sled. Počakal je na večer in krenil na pot, hodil je celo noč, da bi prišel čim dlje preden ga ujame vroče sonce. Na srečo je vode že dovolj pobralo, tako, da je tam kjer je vode še kaj ostalo lahko brez težav prebrodil nizko jezero okoli otoka.

Na bregu otoka so ga pa pričakale štiri deklice, v bele dolge obleke oblečene lepotice. Ko so mu pomagale na breg so mu potožile svojo žalostno zgodbo. Pred več tisoč leti je tod cvetela čudovita civilizacija, vse je cvetelo in kar je bilo živega vse je srečno živelo in uživalo sleherni dan na tem svetu. Pa kakor je v navadi, ko je nekdo srečen mu vedno to srečo nekdo zavida in mu jo hoče vzeti. Iz kraljestva skritega globoko v vesolju so pridrli sovragi in požgali vse kar je bilo lepega, pobili in odnesli so vse kar se je dalo.

Pustili so samo dva strašna velikana da sta stražila to dolino in pa njih štiri. Bile so princese propadlega kraljestva. Priklenili so jih s čarovnijo na sredino doline in jih v opozorilo pustili tam. Kakor so leta minevala, tako so deklice neumorno jokale, njihove solze pa so polnile dolino.  Sedaj pa, ko se je pojavil on, Jakob, in prekinil prekletstvo, ki jih je držalo priklenjene na to čer sredi oceana solz, so se kot štirje vetrovi vrnili na nebo, osvobojeni strašnega prekletstva. Preden pa so odletele so mu še zaupale skrivnost.

Te bele poljane so sol. Naloži si jo v malho in dokler boš živ ti in tvoji potomci, bo v njej vedno dovolj soli za vse, ki jim boš hotel dati ta dar.

Sol je morje, ki ni moglo nazaj na nebo.

Kakor so to izrekle, že so se vrnile na nebo in po dolini je spet zavel svež veter novega prebujenja.
Jakob pa je odvezal culo in vanjo nagrebel belih kristalov, kolikor jih je mogel nositi. Ker pa je bila sedaj vreča silno težka so mu dobi vetrovi pomagali in mu poslali sinjega vranca na katerega se je usedel, in mu oprtal culo, potem pa su jo preko gora, gozdov in silnih razdalj odnesli nazaj v njegov svet.
Ko je prišel domov, je kralj prepoznal njegov dar, kot največji zaklad, ki bi ga kdorkoli lahko prinesel in mu zato v dar dal svojo najlepšo hčer in kraljestvo. Ker pa je bilo sedaj tudi soli dovolj so lahko tudi jedli bolje in njegovi čudoviti kruhki so bili samo še boljši.

Pa dober tek.