Kje je smisel?

(3 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Hodila je po cesti in razmišljala o tem, kaj se bo z njo zdaj zgodilo. Bil je njen zadnji dan v Mariboru. Preselila se bo na povsem drugi konec Slovenije- v Metliko.

>>Še zadnjič jih bom videla.<<, si je rekla Anita. Vsi njeni prijatelji bodo ostali tukaj, ona pa odhaja. Poslovitev je bila žalostna. Jokala je.

Njene zelene oči so napolnili kristalčki solz. Prijateljica jo je potolažila. >>Saj se bomo še videli! Še zmeraj imaš tukaj babico in dedka, pa tudi mi te bomo kdaj obiskali.<< Ostali so pokimali.

Spremili so jo do železniške postaje. V Metliko je morala potovati sama, ker sta bila njena starša že tam. Pripravljala sta še zadnje stvari za vselitev.

Ni hotela oditi. Na vlak se je vlekla kot pes z zlomljeno tačko. Prijateljem je žalostno mahala.
Vso pot je razmišljala, zakaj je mama morala ravno zdaj dobiti službo na tamkajšnji osnovni šoli. Njeno razmišljanje je zmotil fant, ki je vstopil v Celju.

Njegovi lasje, črni kot oglje, ki so samo malo padali čez nebeško modre oči, so jo očarali. Vse na njem jo je prevzelo. Usedel se je na edino prosto mesto v kupeju- nasproti nje.

Zdaj je na prijatelje povsem pozabila. V njeni glavi je bil samo on. Kupe se je praznil in na koncu sta v njem ostala sama.

Gledal jo je. Ko je opazila in ga pogledala nazaj, se je sramežljivo umaknil. Vso pot sta se naskrivaj opazovala.

Razmišljala je, če ima tisti fant punco. Bilo jo je preveč sram, da ga bi vprašala za telefonsko številko. Metlika se je vztrajno bližala, on pa še vedno ni izstopil. >>Morda gre dol ravno v Metliki.<<, je razmišljala. >>Potem ga bom vprašala za številko.<<

Preostanek poti je posvetila sanjarjenju. Predstavljala si je, da je s tistim fantom v parku. Pogovarjala sta se, on pa jo je ravno hotel poljubiti, ko je sprevodnik naznanil prihod v Metliko. Pograbila je svoje stvari in odšla z vlaka.

Hitro se je odpravila na mesto, kjer je bila zmenjena z mamo. Fant je stekel za njo. Obrnila se je in videla, da ji je prinesel jopico, ki jo je pozabila v vlaku. >>Živijo. Jaz sem Luka. Mislim, da je to tvoje.<< >>Ja je. Hvala. Jaz sem Anita.<< >>Lepo te je spoznati.

Mimogrede.

A mi daš tvojo številko?<< >>Seveda. Izvoliš.<< Načečkala jo je na listek in mu ga potisnila v njegovo mehko, toplo roko. >>Hvala. Te jutri pokličem. Zdaj pa se mi mudi domov. Adijo.<<

In že ga ni bilo več.

Anita je stala na mestu in gledala za njim. Ni mogla verjeti, da jo bo jutri poklical. Prebudila se je iz transa in stekla čez cesto, pred trgovino, k maminemu avtu.

Vso pot je bila zasanjana. Mama je opazila njene prazne oči. >>Pogrešaš prijatelje?<<, jo je vprašala. >>Ja. In utrujena sem. Imamo danes še veliko za postoriti?<< >>Ne.

Z očetom sva že vse opravila. Boš videla kako lepo sobo imaš.<< Anita ni odgovorila. Vso pot je vladala mrtvaška tišina.