Ko se ti življenje v sekundi obrne na glavo

(6 Št. glasov, povprečje: 4.83 od 5)

 Loading ...

Deževni dnevi so včasih lepi, predvsem mirni, ponujajo ti možnost, da se poglobiš vase in v svoje življenje.

Žal pa nam  včasih tih, deževen dan lahko obrne tudi življenje na glavo in nas privede do tega, da je potrebno v vsakem trenutku v življenju uživati maksimalno, kot, da je naš zadnji.

Resnična zgodba namreč govori o razigranem in nasmejanem dekletu, ki je uživalo brezskrbno mladost na vsakem koraku svojega življenja, dokler ni prišel tisti deževen dan…

Prijateljicam je že dolgo časa govorila, da tipa bulo na levi dojki, zbala se je da ni tumor. Vsi so jo odvračali od te misli, češ da naj bi bilo to povezano s hormonskimi nihanji med menstruacijo ali zgolj nerazvitimi žlezami, zato je misel na to za kratek čas izginila.

Od zadnjega samopregleda dojke sta minila dobra dva meseca, zato je to storila ponovno in v strahu ugotovila, da zatrdlina še vedno ni izginila. Ko je premišljevala o tem, je ugotovila, da ji prav tako že srce brez razloga, kakšnega posebnega fizičnega napora hitro bije, zato se je nekega dne odločila, da bo zaradi lastne vesti temu naredila konec.

Obiskala je svojo osebno zdravnico, ki ji je napisala napotnico za pregled dojk. Bala se je, kako bo na to reagirala okolica, še posebej njena mati, ki bi jo lahko brez razloga skrbelo, zato je vse skupaj »potlačila« globoko vase. Na sončno sredo je odšla na pregled v zdravstveni dom in si tiho pri sebi mislila: »Kwa sm spet zakomplicirala, mah …«.

V petek je bila naročena na elektrokardiogramu srca, ki je pokazal rahle motnje srca, vendar nič nevarnega. Iz ordinacije je odšla še bolj optimistična.

V ponedeljek se je zbudila nenaspana. Bil je spet eden tistih deževnih dni, na nek način »dan D«. Doma se je zlagala da ima kasneje šolo. Sama se je odpravila proti kliniki in ves čas oklevala, ali naj sploh gre na pregled ali naj se rajši vrne domov in vse skupaj pusti, kot da se ni nič zgodilo. Njeno zrelo razmišljanje in prav tako zrela osebnost sta  jo privedla do tega, da je bolje, da stvar spelje do konca. Čakalnica v katero je vstopila, je bila polna starejših žensk z zaskrbljenimi izrazi na obrazih ter sočutnimi pogledi.

Sestri je oddala napotnico in kartico ter se usedla in počakala, da pride na vrsto za pregled. Minute so minevale izjemno hitro. Kljub temu, da je čakala eno uro in bila že odločena da vstane in gre, je prijazna medicinska sestra poklicala njeno ime. S tresočimi nogami je stopila za njo.

Sestra ji je postavila osnovna vprašanja glede njenega zdravja, znakov bolezni. Skupaj sta izpolnili vprašalnik, nato pa jo je prosila če stopi v kabino, se sleče in počaka, da jo zdravnica pokliče. V kabini se je zagledala v svoje prsi. Ponovno se je zamislila: » Pa saj so normalne, saj ne bo zdravnica nič rekla , le dragocen čas ji bom za brez veze vzela. Takrat jo je zdravnica prosila, da stopi v ordinacijo. Bila je starejša in videti je bila izkušena. Skupaj z zdravnico sta izpolnili še en vprašalnik. Ko sta ga izpolnili,  jo je prosila, naj se uleže na posteljo, da jo pretipa.

S strahom v sebi se je ulegla na posteljo in se poskušala popolnoma sprostit. Desna stran je bila v redu, zato je zdravnica odšla na drugo, levo stran. Tam se je zadržala dlje, namenila je več pozornosti. Dobila je zaskrbljen izraz. Prosila jo je da vstane, ona pa je sedla na posteljo. Zdravnica jo je globoko, sočutno pogledala v oči in rekla: » Na žalost so se napovedi uresničile. Na levi strani imaš tumor. Če mi pustiš, bi ti odvzela celice za nadaljne preiskave, da se prepričamo da niso rakave «.

Teh nekaj besed je bilo dovolj, da se ji je za trenutek ustavilo življenje, nato pa obrnilo na glavo. Ni vedela kaj je govorila, ni se popolnoma zavedala kaj je slišala, vendar je zaupala zdravnici in ji pustila, da opravi tako kot je treba. Z zelo tanko iglo ji je odvzela celice za potrebne preiskave nato pa  ji je dojko prevezala, da slučajno ne bi začela krvaveti. Tiho je odšla.

Sestra ji je razložila, da raziskave trajajo približno teden, do deset dni. Ko bodo prispeli izvidi jo bodo o tem obvestili. Med tem, ko jo je sestra spremila iz ordinacije, jo je poskušala še pomiriti z besedami: »Nič skrbet, čeprav si mlada, boš tole zdržala in stvar izpeljala do konca, z našo pomočjo.« Vzela je svojo jakno, dežnik in torbo, pozdravila ostale gospe in odšla.

Odšla je proti šoli, da bi vsaj ujela kakšno uro pouka. Takrat je bila še vsa na tleh, šokirana nad dejstvom, ki jo je pravkar doletelo. Solze so kot val prišle same od sebe. Ne, ni si mogla predstavljati da je točno to doletelo njo. Tako kot vsak se je tudi sama začela spraševati: »Pa zakaj za vraga je to doletelo ravno mene? Zakaj jaz?! Take stvari se dogajajo samo v filmih, ki se v 98% končajo s srečnim koncem. Kaj pa jaz, ki živim v realnem svetu? Bom imela tudi jaz to srečo?« Misli so kar deževale, kot dež, zato se je odločila, da pokliče prijateljico, ki se ji bo lahko izpovedala, ta pa jo bo tako kot vedno poskušala pomiriti. Da je spravila besede iz sebe je bilo težko, ni bila več tisto zgovorno dekle. Planila je v jok, komaj se je pomirila. Prijateljica je razbrala njene misli ter v strahu vprašala: »Ali je to kar mislim, da je?« »Je,« ji je odgovorila.

Čeprav jo je pogovor malo pomiril,ter se je na vse pretege trudila, da bi prišla v šolo kar se da normalna, so vsi ugotovili, da nekaj ni v redu, saj ni bila zgovorna in nasmejana. Usedla se je na klopco pred učilnico in počakala, da so ostale sošolke prišle ven iz učilnice. Tista, ki jo je še posebno dobro poznala, jo je odpeljala stran in vprašala: »Kaj je?« Ni mogla spregovoriti samo solze je spravila ven iz sebe nato pa ji s tihim, jokajočim glasom povedala kaj jo pesti.

Čutila je, da ne bo mogla ostati pri pouku. Poiskala je razredničarko, da ji pove kaj se ji je zgodilo. Razredničarka je bila  zelo razumevajoča. Dejala ji je, naj si vzame prosti čas od pouka ter se počasi postavi nazaj na noge, za vse ostalo pa bo poskrbela ona.

Doma je samo legla  na posteljo in zaspala. Imela je moreče sanje, da jo je doletelo najhujše. Zbudila se je preznojena.  Ni vedela, ali je sanjala, ali se ji je vse to v resnici zgodilo. Pogledala se je v ogledalo in ugotovila, da ima povoj okoli prsi. »Res je,«,si je rekla in se sesedla  na tla v kopalnici s solznimi očmi. Oči je imela zaradi jokanja vedno bolj rdeče. Vstala je, se pogledala v ogledalo in si rekla:  » Močna bom in se bom borila do konca! Ne bom pustila, da me nekaj tako zahrbtnega dotolče!«

Zelo dobri družinski prijateljici se je zaupala ter jo povprašala za nasvet, kako naj pove svoji mami. Vedela je, da bo ta povedala mami, potem pa bo že nekako lažje, da ji še sama pove. V dnevni je prižgala televizijo in samo strmela v ekran. Takrat so se slišali ključi na hodniku in je njena mati odklenila vrata ter stopila v stanovanje. Samo pogled je bil dovolj, da  sta si padli v objem. Niti pred njo ni mogla spregovoriti besede. Samo opravičila se je, ker ji ni povedala. Mama je razumela, tako kot bi to storila vsaka, če bi se to dogodilo njenemu otroku.

Prvi dnevi so bili težki, ležala je v postelji, jedla komaj da kaj, telefon je izklopila. Hotela je par dni popolnega miru, da se sprijazni z boleznijo.

Čez 3 dni je odšla v šolo, obnašala se je kot, da se ni nič zgodilo. Spet se je smejala, spet je bila stara ona. Globoko v sebi pa je čutila čisto nekaj drugega. Čutila je ranljivo deklico, ki je morala živeti z dejstvom da ima tumor.

Minilo je več kot mesec dni. V tem času se je uspela navaditi dejstva, da nikoli več ne bo ista, da nikoli ne bo mogla … Povedala je tistim osebam, s katerim je bila največkrat v kontaktu. Vsi so bili presenečeni in so bili pripravljeni, da ji nudijo popolno podporo pri vsemu, bila je hvaležna.

Z družino so odšli na kratek dopust v mesto, kjer je preživela otroštvo. Tja so odhajali vsako poletje.  V okolici se je počutila zelo prijetno, še posebno v družbi ljubeče babice, kateri prav tako ni imela srca povedati slabe novice.

Nekega dne se je odločila, da odide v cerkev na molitev. Tistih nekaj minut v cerkvi je zadostovalo, da si je napolnila možgane s pozitivno energijo in mislijo, da bo tudi zanjo kmalu posvetilo sonce.

V tem mestu je živel tudi fant s katerimi je preživela lansko poletje, poletje z ljubeznijo v zraku, venar ni bila prepričana, če  ga želi ponovno videti. V obdobju, ko se nista videla, tudi nista imela kakšnih posebnih stikov. S prva je bilo srce tisto ki je prevladalo njene dvome. Želela si je ponovno počutiti ljubljeno v njegovem objemu in čutiti tisto… , še sama ni vedela kaj. Kljub vsemu mu ni niti poskušala sporočiti, da je ponovno v mestu.

Večer pred odhodom domov, je s prijateljicama iz otroštva odšla na sprehod po mestu. Skupaj so preživele izjemen večer, podoživljale so otroške neumnosti ter se smejale. Bilo je res lepo, ko se je zavedala, da živi, kljub bolezni, ki jo pesti. Videla je tudi njegove prijatelje. Vsi so jo prijazno pozdravili, a takoj odvihrali naprej. Ko so že nešteto krat sprehodile gor in dol po ulici, kjer so se vsi zbirali, se je ozirala okoli, da bi ga zagledala. Sprijaznila se je, da ga ta večer ne bo videla.

Prijateljice so se še naprej smejale, ona pa je pa tiho in zamišljeno gledala v telefon. Naenkrat so tudi one postale tiho. Zdelo se ji je čudno, zato je dvignila glavo in zagledala znan obraz. Oči so ji obstale na tistem obrazu, ki ga je nosila že nekaj časa v srcu. Vsem ostalim je postalo  jasno, da želita nekaj časa zase, zato so odšle.

Takoj, ko jo je zagledal, jo je močno objel, nato pa sta odšla v svoj kotiček. Bilo je kot v starih časih. V objemu stare ljubezni, ki še vedno ni ugasnila pod zvezdami je bilo izjemno. Nepopisno veselje jo je vedno bolj obdajalo in pomirjalo. Presenetil jo je s tem, da se je spomnil vseh podrobnosti prejšnjega poletja. Osupla je, ko ji je povedal, da se še vedno spominja tistega večera, ko sta se spoznala. Spomnil se je kaj je nosila oblečeno ter katero pesem so takrat vrteli v klubu.

Počutila se je ozdravljeno, vendar se je znova zavedala, da nikoli ne bo ista. S solznimi očmi ga je pogledala in rekla, da ga ne bo nikoli pozabila. Enako ji je tudi on odvrnil nazaj. Začela je premišljevati: »Zakaj ga ne morem imet vsak dan? Zakaj moram zmeraj imeti cepce?« On je bil tisti, ki ji je pregnal te misli.

Čutila sta veliko privlačnost, zato je bila pripravljena iti do konca, vendar jo je še vedno nekaj zadrževalo. Prosil jo je naj mu pove, zakaj noče, a ji je uspelo povedati le to, da ni kriv on in se še tesneje ovila v njegov objem. Razumel je in dejstvo, da »iz te moke pač ne bo kruha« lepo sprejel. Preživela sta prečudovit ostanek večera, ki pa nikoli ne bo pozabljen.

Naslednji dan, ko je bila že doma, se je vrnila nazaj v stare tirnice svojega življenja. Popoldne je odšla na delo. To je bila ena izmed tistih stvari, ki so ji pomagale pozabiti na najhujše.

Postala je še bolj prepričana vase in svoje prijatelje, znance, sorodnike prepričevala, da obstajajo še hujše stvari, kot na primer nenarejena matura, izgubljena ljubezen… Nekateri so dejali, da ni več ista oseba, kot je bila pred ugotovljeno boleznijo. Takim je namenila le blag nasmešek z besedami, da pretiravajo. Globoko v sebi pa se je zavedala resnice. zbližati oz. se je bala kakšnemu blizu  sebe spustiti, da ne bi bil z njo samo iz sočutja, tega ni mogla nobenemu narediti. Zato težko se je tudi s komurkoli zbližala, saj se je zbala, da jo bo še kdo dodatno čustveno prizadel.

Hvaležna je bila za vse tiste prave prijatelje, ki so ji nudili podporo tudi v najtežjih trenutkih. S časoma se je to poznalo tudi na zdravju. Postajala je vedno bolj šibka, zato je postala previdna. Z zelo močno voljo ji je to uspevalo. Po dveh mesecih se je popolnoma postavila nazaj na realna tla, čisto sama in na to je bila zelo ponosna.

»Ne glede na to, kaj te doleti in kdaj, bodi močan in ne dopusti ostalim, da te povozijo.«