Kolo in lep sončen dan

(1 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Lep sončen dan. Super! Kot nalašč za zajebano kolesarko kot sem sama.

Pa, da ne bo kdo mislil da premorem bicikl s kakšnimi tenkimi gumicami pa zajebano čelado pa še kšno zajebano biciklistično opremo. Ne!

Jaz sem zajabana easy-riderka.

Rajdam pa svojga ultimate leet ponya, ki je prefarban iz ultra pink na smokey blue (kako mi je žal za ta podvig, ker vem kako bi ga sekala… pa še divi bi mogoče reklamo delala).

Moji pony podvigi premorejo vožnjo od doma pa do faxa1 ali pa od doma pa do faxa2 ali pa od doma do mesteca ali pa od doma do BTCja… no smo dojeli kajne?

No ja, pač obožujem veter v laseh, sonce na betic’, šviganje po kolesarski poti… ko pada dež ali pa tudi, ko padajo ošpičene prekle, se znam tudi temu pojavu spretno izognit – vožnja med kapljicami (vendar imam na koncu, kljub super duper izmikanju to srečo, da me z edino možno lužo daleč naokoli zalije avtobus- I’m so lucky…).Danes sem od samega užitka do faxa biciklirala kar 20 min. Naj povem, da je 20 minutno bicikliranje na razdalji 5 minutnega, težak skill, kaj takega zmoremo samo zajebane prasice. Primorana sem bila namreč uživati, saj je nato sledilo 5 ur zaprtih prostorov.

Pa vendar na tako prelep sončen dan opaziš eno gručo ljudi, ki o biciklih ne vedo kaj dosti… kaj šele o obnašanju v prometu. Tako sem seveda naletela in se skoraj zaletela v bejbiko, ker je uboga deklina mislila, da bo naredila ta huj podvig če me bo prehitevala po desni, ko bom sama zavijala desno (prosim ne delajte tega). Vendar, ker sem navajena takih nepridipravov, sem prej seveda pogledala desno in se taki neumni situaciji izognila. Na poti domov se mi je zgodilo isto, z rahlim popravkom – prehitel me je zajeban kolesar (tanke gumice, zajebana čelada & biciklistična opremo). Človek se vpraša… is it me? (v tem drugem primeru… mogoče, v prvem DEFINITIVNO NE).

Naj omenim, da je na poti do faxa nekomu uspel s svojim rdečim hyundayem prbit v robnik »mojga« pločnika – je počl k za nov let!

No če nadaljujem… v teh sončnih dneh opaziš kateri kolesarji so pokukali na plano s soncem in kateri se gonimo po kolesarkih poteh (zadekani) že celo zimo. Če pustimo prehitevanje, so potem še tisti, ki imajo v mislih »hitrost ubija« (mogoče pa uživajo na sončku kot jaz danes… ne vem) in tudi tisti, ki vozijo po napačni strani. Le-ti, ko uzrejo tvoj odsev ter, da pravilno prihajaš njim nasproti, začnejo panično in očitno šokirano vijugati po tistem ubogem metru kolesarske potke. Mislim enostavno grozovit prizor, ker ne vem ali bi dotično osebo nahrulila kva se ma po tej strani za vozit (samo s tem riskiram še kakšno kap – glede na panično vijuganje) ali naj sama zapeljem na zelenico in pač izpadem še bolj zajebano. No ponavadi uberem tretjo pot in jim dam samo »D LOOK«!

Rahla prekinitev, da opišem moj neljubi dogodek bicikliranja po napačni strani. Nekega dne se zaradi lastne lenobe nisem premaknila na drugo pravilno stran ceste pa sem ravno zaradi tega tisto minutko imela v glavi nek bed filing, da to kar delam ni kulj. Zakaj 1 minutka (5 minutne vožnje), ker se mi je v tej 1 minutki uspelo zabiti v starega gospoda… pač sem švigala k zmešana pa se mi ni uspelo ustaviti. Gospod se mi je smejal, jaz tudi (sebi) in nato sem ucvrla na drugo stran. Rekla sem si NIKOLI VEČ (se ne bom zabijala v stare ljudi)!

No poleg neukih kolesarjev pa naletiš tudi na človečnjake, ki ne vedo kaj je to kolesarska potka, ne ločijo rdeče cestice od navadnega betona in ne opazijo napacan nek sumljiv kolo na tem rdečem betonu. Jaz sem jih sicer vajena vendar mnogi jih niso. Ljudje, ki brezglavo hodijo čez »mojo« rdečo preprogo se mi kar malo smilijo, ker vem kaj jih čaka nekega dne. Je tako težko pogledati levo in desno (?!), ali pa se ti osebki dejansko kar vdajo v usodo, češ »če me bo zbil ga vsaj videl-a ne bom… zarukanca prokletega«. Ljudje so sumljivi. Joj… pa tisti, ki iz avtobusa sestopijo direktno na kolesarsko pot… hudo mi je za njih, ker marsikateri kolesar ne premore predvidevanja.

Ker me nenehno vse zanima, sem prav zaradi tega danes počasi biciklirala za 3mi peš-modeli, ki so se prešerno sprehajali po kolesarski potki. Ponavadi bi že 10x odklenkala s svojim pony zvončkom… pa sem raje naredila nekaj bolj drznega – skušala sem se poistovetiti s čarobnostjo pešca in kolesarske poti. Ma ne, ne nisem se mogla poistovetiti, ker mi ni jasno, zakaj se 3je modeli raje gužvajo na pici mici kolesarki, kot da bi stopicljali na razkošnem pločniku.

No kakorkoli že… ne glede na čudne kolesarje in sumljive pešce… DAN JE BIL PREKRASEN! Upam, da ste uživali še namesto mene