Košarkarsko igrišče

(10 Št. glasov, povprečje: 4.50 od 5)

 Loading ...

Slonela sem ob ograji in jih jezno opazovala. Sovražila sem, da so bili vedno glavni… Pogled se mi je ustavil na uri »kot vedno zamujajo« rečem in zavijem z očmi »Trina smo že tu« mi reče Lina, ko se pred mano pojavi vsa ekipa.

»Nič ne bi imela proti če bi prišle pred desetimi minutami« rečem in podam Lini košarkarsko žogo. »Sory no zastoji na cesti tebi je lahko ko prideš z busom« odvrne. Razvrstimo se po igrišču in počasi začnemo s košarkarskim treningom.

»Hej punce a si ne morete zapomniti da je to naše igrišče« slišimo fantovski glas, kateri nam noben dan ne da miru. »Ja in tudi mi imamo pravico biti tu« rečem in vržem proti Lini žogo. »Hej mi imamo trening« reče in me odrine. »Sory toda imamo biti pravico tu« rečem in žogo vržem na koš. »Vav celo zadaneš« reče posmehljivo. »Valda« rečem jezno in ga pogledam naravnost v oči »kar o tebi ne morem reči« dodam. Lino popade glasen smeh »Trina ne pusti se mu« reče. Do nas pride še vseh ostalih devet članov ekipe. Pogled se mi ustavi na rjavolasem fantu s lepimi čokoladnimi očmi katerega še nikoli nisem videla čeprav sem poznala vse njihove igralce. »Hej a si kam padla« me iz mislih zbudi njihov kapetan Miha. »Ne nisem« odkimam in pogled usmerim k Lini. »Si okej« mi šepne na uho. Ja samo prikimam in dvakrat zamežiknem z očmi da pridem k sebi. Pogled usmerim zopet proti njim »kaj bi rad se pomeril z nami, da vidimo kdo bo danes treniral« se še jezno oglasi Jasna, ki je bila ena izmed najboljših igralk v ekip. »No pa zaigrajmo eno« reče Miha posmehljivo in mi poda žogo. »Okej« prikimam in dam žvižg za začetek tekme. »Bojo že vidli kdo smo« rečem vsem devetim dekletom, ko je konec prvega polčasa. »Preklemansko ne bo nam uspelo« reče Lina zasopihano. Pogledam proti fantom, ki se na ves glas smejejo in se pogovarjajo. Pogled se mi ustavi na fantu, ki je nov. Sedi na drugi strani klopi in ves čas je tiho.  »A ti je všeč« reče Lina, ko pride do mene. »Ne« odkimam »Trina poznam te vem kako je ko se zaljubiš…

« Obrnem se k njej »nimam časa za to« odvrnem in požvižgam dekletom da naredimo krog »gremo na 2:0« rečem in jim razložim kako naj poteka igra »lahko bi jih premagale« reče zadovoljno Jasna. »Ja res je« se še oglasi Vanja. »Okej pokažimo jim kdo smo« reče Lina in skupaj zavpijemo »the best«. Vrnemo se na igrišče in Miha pride do mene »kaj je lepotica ti ne bo uspelo« reče posmehljivo. »Ne« odvrnem »vam ne bo« zavpijem in stečem z žogo proti košu. »Hop« zavpije Vanja in žoga leti naravnost v koš…. Igra poteka hitro in ves čas se držimo da smo izenačene. Miha poda žogo fantu, ki ga nisem poznala z vso hitrostjo stečem pred njega, da sem v obrambi. »Hej midva se še ne poznava« reče. »Res ne« odvrnem zadihana in ves čas sledim žogi. »A se ne bi raje predale« začne. »Ne« odkimam »nimamo se zakaj« rečem in mu končno vzamem žogo. Pogledam proti košu, ki je bil daleč od mene »kar bo pa bo« rečem in vržem na koš…. »Zadetek za 3« zavpije Lina in se mi vrže v objem. »Jej uspelo nam je čas je potekel« reče Vanja, ko vsa utrujena pogleda na uro. »Zmagale smo« rečem zadovoljno in se obrnem k Mihu. Pogleda me v oči in se mi približa »to je šele začetek naše vojne« reče in mi poda žogo. »Seveda« zavpijem za njimi ko poraženi odhajajo iz igrišča »z vami lahko kar dve vojni« rečem in podam Jasni žogo. »Zaupam v nas« rečem, ko se obrnem k njim in se jim nasmehnem.. »izmučena sem« se oglasi Vanja po pol urah ko treniramo. »Jaz tudi« se oglasi še vseh sedem punc. »Okej naj nam bo danes smo se dovolj spotile« rečem zadovoljno in vzamem športno torbo kjer sem imela spravljene vse stvari, ki sem jih rabila. »Hvala Trina« reče utrujeno Vanja in se mi nasmehne. Počakam ostale, da se preoblečemo v telovadnici, ki je bila zraven igrišča in  počasi odidemo iz igrišča. »Okej jutri ob štirih« rečem jim pomaham. »Okej se vidimo« še zavpijeta Jasna in Lina in stečeta do avta. Čeprav smo bile stare komaj osemnajst let so večina imele že svoj avto le sama sem potrebovala za bolj pomembne stvari kot je avto.

Naj vam na kratko opišem našo zgodbo: Smo Lina, Vanja, Jasna, Klara, Kaja, Tina, Nastja, Larisa, Maja in Trina (vseh imen ne rabite vedet, ker ne bom vseh omenjala). Že štirinajst let odkar smo se prvič spoznale v vrtcu smo najboljše prijateljice in vsi nam pravijo da smo skupina »Girls Team« katere res vedno držimo skupaj. Pred petimi letami smo spoznale, da imamo skupne sanje katere lahko uresničimo skupaj. »Igrajmo košarko« se je prva oglasila Lina in nas pogledala. »Ja košarko« rečem zadovoljno…. In res je zgodilo, vsaki dan smo trdno trenirale dokler nismo dobile trenerke, ki je bila v resnici tudi moja mama. Po dveh letih je mami padla in si zlomila nogo in zaradi resne poškodbe nas ni več morala trenirati. Naše sanje so pa ostale. Trenirale smo same pod mamini načrti, ki nam jih je z veseljem dajala. V teh letih, ko smo morale vse same smo se še bolj spoprijateljile. Postale smo najboljše prijateljice, ki jih skoraj nič ne more ločiti…

Vsa utrujena se sesedem na klopco na avtobusni postaji in pogledam na uro, ki je kazala 7 o šment avtobus pride komaj ob pol osmih pomislim in opazujem avte, ki vozijo mimo. Iz torbe potegnem steklenico vode in začnem piti, bila sem žejna in popolnoma brez moči…. Fantje so nas res dobro zmatrali, čeprav se nismo dale. Čez pet minut se na postaji ustavi fant in začne gledati po voznem redu. Z pogledom ga primerim toda mi niti malo ni znan. »Uf boljši da čakava dva ko sama« pomislim… saj me je vedno bilo strah biti sama v temi saj sem se bala, da bi se mi kaj zgodilo »Zdravo a veš kdaj pelja avtobus za Ruše tule ven se nič ne spoznam« reče in mi nakaže na vozni red, ki res ni imel nobene glave in ne repa. »Pride ob pol osmih« rečem in še naredim požirek vode. »Hvala« reče in se tudi sam usede na klopco. »A treniraš kaj« me vpraša, ko zaprem torbo. »Ja« prikimam »košarko« dodam. »Jaz pa nogomet« odvrne. Imel je lepe modre oči in malo daljše lase, ki si jih je ves čas popravljal. »Jaz sem Leon« reče in se mi nasmehne. »Trina me veseli« odvrnem in mu podam roko. Njegov dotik je bil nežen in na njegovi levi roki sem opazila lep prstan, zopet se je popolno nasmehnil.

»Me veseli« dodam in odmaknem svojo roko. »In že dolgo treniraš…« me vpraša. »Pet let« prikimam »ti« »V bistvu tudi okoli pet let toda šele pred tednom smo se preselili sem« reče in iz žepa potegne mobitel, ki mu je zvonil. »Ja Brin čez eno uro bom doma« reče in vrže dol. »Moj tečen mlajši brat« reče in se zopet posveti najinemu pogovoru »vesel sem da so me sprejeli v ekipo čeprav se mi zdi da ne marajo najbolj…« reče in se kislo nasmehne. »Eh saj ni tako hudo« ga hočem spodbuditi. »Res ni« odkima »lahko bi bilo še slabše« doda in se znova nasmehne. Pogled se mi ustavi na uri »sedaj bo tu« rečem in pogledam na cesto kjer ravno pripelje avtobus. »Super končno« reče in plača medtem ko sama pokažem mesečno. »Lahko prisedem« vpraša. »Ja itak« prikimam in svojo torbo dam na tla. »Lepo je tukaj čeprav nekaj manjka…« reče in me pogleda naravnost v oči. »Kaj pa« vprašam in ga začudeno pogledam. »Moja punca« reče na kratko in zavzdihne. »Sta že dolgo skupaj« ga vprašam. »Bila sva leto toda kolikor videti je razpadlo sedaj me že cel teden nič ni poklicala« doda. »Hej ne zaslužiš si take punce« »Vem« prikima »toda imam jo res rad« »Vse se da preboleti« mu povem stavek, ki mi ga vsakič pove Lina, ko mi je hudo.

Nasmehe se mi »vem da se da toda včasih za to potrebuješ čas…« prikima. Petnajst minut hitro mine in že sva pri njegovi postaji. »Upam da bo brat kmalu tukaj ne da se mi pešačit petnajst minut« reče ko se vstane iz sedeža. »Okej Trina morda se pa še kdaj srečava« reče, ko se poslovi. »Morda pa« prikimam in se mu nasmehnem. Deloval je tako preprost in njegov nasmeh je bil zares popoln. »Adijo« mu pomaham, ko se še enkrat  ozre k meni skozi okno. Tudi sam dvigne roko v pozdrav in odide k modremu avtu na drugi strani parkirišča. Avtobus še stoji na postaji čeprav je ura osem zvečer še na avtobus pride polno ljudi. Opazim da mu fant na drugi stran poda ključe in Leon se sam usede za volan. Pogled se mi ustavi na drugem fantu.. rjavi lasje, temne oči, lepa postava… »tisti novi ki igra košarko je njegovi brat« komaj spravim iz sebe in ves sveti se mi zasuče pred očmi. Nisem morala verjeti… Ko pridem domov takoj pokličem Lino »reči mala« reče veselo. »Zopet sem ga videla« ji povem na kratko. »Trina povej na dolgo ne razumem tvojih kratkih povedi« reče in zavije z očmi. »No ko sem bila na avtobusni sem se pogovarjala z enim fantom, ki je šel v isto smer ko jaz in povedal mi je da so novi tukaj in na postaji ga je čakal njegov brat… « »Torej oni novi, ki igra košarko« me prekine… »Ja« skoraj zavpijem v slušalko. »Priznaš da ti je všeč« me prekine. Za trenutek utihnem »ja mi je« komaj spravim iz sebe »zelo všeč…« zašepetam po potihem.  Naslednji dan v šoli se mi je neskončno vlekel, komaj sem že čakala da bo konec pouka in da bo ura pet, da gremo na igrišče igrati košarko… toda bila sem zmedena nisem vedela če si želim samo igrati košarko… komaj sem čakala, da ga bom videla. »Hej si okej« mi reče e sošolka Tina in se mi nasmehne. »Ja ja« prikimam in še vedno zasanjano gledam skozi okno. »Halo zvonilo je že« me zbudi iz sanj. »Sory nisem slišala« rečem in hitro dam stvari v torbo.

Z Tino sva se zelo razumeli toda nekako je bila drugačna ko naša ekipa, nikoli v treh letih nisva postali ne vem kakšni prijateljici čeprav sva se v šoli veliko družili. Imeli sva različni pogled na svet in Tina se je zelo trudila da bi postala pevka, ko je meni vse pomenila košarka. Bilo je konec pouka in vsa srečna sem stekla do avtobusne postaje…. Imela sem srečo saj sem ga ravnokar ujela. Čez pol ure sem bila že doma in naredila sem si majhno kosilo. Bila sem tako srečna da mi je ura do petih hitro minila… Sploh ne vem če sem danes razmišljala že o čem drugem kot o tem da ga bom videla. Petnajst do petih sem že bila na igrišču saj sem si hotela rezervirati igrišče. »Danes pa si hitra« reče Miha, ko se vsa njegova ekipa znajde pred mano. »Itak« prikimam in vrnem na koš. »Rezervirala sem si igrišče« rečem in se ponosno obrnem k njemu. »V bistvu danes mi treniramo tukaj« reče Kris, ki je bil eden izmed najboljših fantov v ekipi. »Mislim da lahko vsi treniramo« rečem in pogledam proti »neznancu« ki se mi je na kratko nasmehnil. »Ja zakaj pa ne« prikima Miha in svojo torbo položi ob rob igrišča. Čez deset minut pridejo še ostala dekleta. »Kar mislite si igrišče je naše« reče Lina in pride do mene. »Ja mi danes treniramo« se v Linin bran postavijo druga dekleta. »Danes bomo trenirali skupaj« reče mirno Miha. Punce me z presenečenjem pogledajo »dogovorili smo se« rečem in Manji podam žogo. »Okej naj bo« reče Lina in za pet minut smo zagrete za vsak njihov korak. »Ni kaj dobra si« mi reče Miha in se mi nasmehne. »Saj vem da sem« mu rečem ostro »žal mi je samo za to da si tako samozavestna« doda in pogleda proti košu in žoga poleti vanj… Prvi polčas mine in imamo pet minutni odmora. Bilo je izenačeno čeprav ni nobena od nas verjela, da jih ne bi premagale. »Samo na stranišče grem« rečem in naredim požirek vode. »Okej« reče Lina in se utrujena uleže na tla.

Čeprav ima zelo veliko kondicije je zadnje čase zelo utrujena saj jo treningi in šola zelo utruja. Bližalo se je konec konference kjer so se vsi učitelji borili za naše ocene. Stopim na stranišče in se pogledam v ogledalo. Ob mislih na mojo postavo se mi v glavi kar zavrti. »Lahko bi malo shujšala« pomislim in odidem iz stranišča. Zaprem vrata in zaletim se… »oprosti« rečem in pogledam gor… »Sory tebi« reče in se mi nasmehne. »Trina si a ne« reče fant s katerim se še nisva dobro poznala. »Ja kako veš…« »Miha mi je povedal« me prekine. »Brin sem« reče in se na kratko nasmehne. Saj vem… kriči moje srce toda mu ničesar ne rečem. »Dobra si« reče. Presenečeno ga pogledam »fino igraš« nadaljuje. »Hvala« rečem in hočem oditi »ej Trina« me ustavi »a« odvrnem in se obrnem zopet proti njemu, da mu gledam naravnost v oči »ne povej Mihu da sem ti rekel kaj takega« reče in se mi nasmehne. »Ne bom« odkimam in mu tudi sama nasmehnem. Stečem nazaj na igrišče kjer so že drugi pripravljeni za nadaljnjo igro. Bila sem srečna z njim se spregovorila nekaj kratkih stavkov… toda ni vedel, da mi bodo te besede pomagale da bom igrala še boljše. »Torej bomo vedno igrali skupaj« rečem utrujeno, ko mineta oba polčasa in pogledam proti Mihu, ki ničesar ne reče. »No bomo« rečem in jezno zavijem z očmi. Njegova tišina mi je šla prav na živce »ne vem« odkima in odide iz igrišča. »Mislim da smo mi sovražniki ne prijatelji« odkima Kris in mi poda žogo. »Okej kakor hočete« rečem in jezno vržem žogo proti njim. Bila sem res jezna nisem mogla verjeti, da raje iščejo vojno kot da bi si delili igrišče. Ura je bila komaj šest in avtobus bi čakala več kot eno uro zato sem se počasi odpravila peš proti domu. Čeprav je bilo za pešačit več kot pol ure mi je zelo prijalo. Počasi hodim po dolgem mostu, ki je vodil v mesto in gledam reko, ki je tekla pod njim. Bil je lep večer, čeprav je bilo že zunaj mrzlo in je vse dišalo po zimi sem uživala v pešačenju.

Bila sem ravno mimo neke gostilne, ko sem slišala glas »hej Trina greš zraven« zavpije fantovsi glas. Presenečena se obrnem in na drugi strani ceste je stal Brin in mi na veliko mahal. »Misliš mene« zavpijem nazaj. »Ja« prikima in mi pomigne naj pridem na drugo stran ceste. »Okej« prikimam in stečem čez cesto. »Te zapeljem do doma« reče in se mi nasmehne, ko pridem do njega. »V bistvu ni treba« odkimam. »To je malenkost« reče in mi nakaže naj se usedem v avto. Kako tako dobro pozna mesto… če je prvič tukaj pomislim… »živim v Rušah« mu povem. »Okej mi boš povedala kje« reče in vžge avto. »Okej« prikimam in utihnem saj ne vem kaj mu naj rečem. »Živiš blizu mene« reče in prižge radio. »Ne vem kje ti živiš« skomignem z rameni. »Blizu tistih novih blokov izven Ruš« reče mirno… »Aha« prikimam in naenkrat mi obraz zalije rdečica… Brin se ozre k meni »veš Miha je en navaden kreten« reče in pogleda v ogledalo. »Vem« prikimam in se mu nasmehnem. »Pač rabim nekje za trenirati« doda in zavije na parkirišče. Presenečeno ga pogledam »maš čas« vpraša. »Ja«  rečem in ga zmedeno pogledam. »Samo nekaj grem iskati takoj bom« reče in odide v trgovino. Čez pet minut je že nazaj »sory mami mi vedno tečnari kaj naj kupim, ko grem iz treninga« reče in odzadaj na sedež položi vrečko. »Evo to je zate« reče in mi poda čokolado. »Ah ni treba…« začnem. »To pa ne čujem rad« reče v smehu in se nasmehne. »Hvala« odvrnem in se mu tudi sama nasmehnem v obraz zopet zardim. »Starša sta polno zaposlena in nikoli nimata časa iti v trgovino« reče, ko spelje iz parkirišča.

»Aha vem kako je to« rečem in se spomnim na mojo mamo kako je bila vsaki dan zaposlena dokler si ni pred dvema letoma poškodovala noge. »Evo tule me lahko daš ven« rečem in mu z prstom pokažem parkirišče. »Okej« prikima in mirno zapelja na parkirišče. »Hvala ti za prevoz« rečem. »Ni panike« odkima in se mi nasmehne. »Lepo te je bilo spoznati Trina« reče. »Tebe tudi Brin« pokimam. Pogled se mu ustavi na osebi, ki gre mimo, pohupa fantu  in mu pomahne z roko. »Hej stari« reče fant, ki pride do naju. »Zdravo« reče Brin in mu poda roko. Vidim da me presenečeno gleda »zdravo sem Trina« rečem in se mu nasmehnem.

»Zdravo« prikima in se zopet obrne k Brinu »kje pa je Nina…« vpraša. Presenečeno poslušam njun pogovor »ob devetih grem k njej« reče mirno Brin in se mi nasmehne…. punco ima… zakaj je bil do mene tako prijazen…. divja v meni tisoč vprašanj. »Jaz moram iti« komaj spravim iz sebe. »Okej se vidiva« reče »še enkrat hvala za prevoz, adijo« še rečem in počasi odidem proti svojemu domu. »Trina si že doma« reče mama takoj ko stopim v hišo. »Ja krajši trening« rečem žalostno in odidem naravnost v svojo sobo, ni mi bilo do pogovora čeprav sem se vedno rada pogovarjala z njo.  »zakaj…« sem se vprašala stokrat, ko sem bila v sobi in nato pot tušem »zakaj je tako prijazen… mogoče sta se z Mihom dogovorila, da nas bojo skupaj izigrali, da si bojo pridobili košarkarsko igrišče…« pomislim »nikoli ga ne boste dobili« rečem z najbolj jeznim glasom in v ogledalo vržem plišastega medvedka. Zjutraj sem se ostala ob devetih, ker smo imeli pouk bolj pozno sem imela čas, da sem se počasi zrihtala in odšla proti avtobusni postaji. Narava je bila pobeljena in sneg je v meni vsako leto prebudil posebno veselje. Toda letos je zame jezo in sovraštvo. Že dolgo v sebi nisem čutila toliko sovraštva kot sem ga do vseh fantov. Stopim v šolo in utrujena se napotim v tretjo nadstropje. Počasi sem stopala po stopnicah čeprav so drugi dijaki drveli mimo mene. Pogled se mi je ustavil na Krisu, ki je s prijateljami se pogovarjal in se smejal.

Hodila sva na isto šolo čeprav se nikoli nisva pogledala. V meni se je zbudilo novo sovraštvo »le kdo se bo na koncu smejal« rečem po tihem in se naslonim na vrata kjer bom imela pouk. »Hej kako si« pride k meni sošolec Marko, ki je prijateljeval tudi s Krisom. »Dober« rečem jezno in se obrnem stran. »Vidim da si slabe volje« reče. »Sem« prikimam in se mu ostro nasmehnem. Dobro da do mene pride Tina drugače bi ponorela če bi se morala še pogovarjati z Markom. Usedeva se na prosto klopco »si v redu« me vpraša. »Sem in nisem« povem na kratko. Tina me zmedeno pogleda »kaj zdaj si ali nisi« reče in se na kratko nasmehne. »Ne vem Tina« odkimam in jo žalostno pogledam. »Če ti lahko kakorkoli pomagam…« začne. »Mogoče pa« pokimam in v meni se ponori nora ideja… »Kako pa« reče na kratko. »Ti še povem…« rečem in se zagledam skozi okno kjer je zopet močno snežilo…. Petnajst do petih smo bile zopet zbrane na košarkarskem igrišču v telovadnici. »Dobro da je igrišče razdeljeno na pol« reče Jasna takoj ko stopimo v televodnici. »Jap  pač ti bedaki vedno čakajo do začetka zime da odprejo telovadnico…« reče Lina in se preobuje v teniske. Vse do letošnjega leta ni bilo nobenih problemov z fanti, ker so imeli drugega kapetana s katerim sva se lahko vse dogovorila. Pred letom pa se je prikazal Miha in prevzel vodjo in od takrat imamo same probleme z njimi in tudi ostali fantje so se spremenili.

Postali so tako nesramni in niti v sanjah se ne bi morali zmeniti za igrišče. »Punce nekaj moramo narediti fantje nas hočejo obrniti« rečem jezno in pogledam po vseh obrazih punc. »K kaj hočejo« reče Lina presenečeno. »Ne vem nisem 100% toda kolikor videti hočejo celotno igrišče zase« rečem in pogled se mi ustavi na vratah kjer se ravno pojavijo fantje. »Tega ne bomo dovolili« odkima Jasna. »Ne bomo« odkimam »toda moramo jih preobrniti in dobro vem kako….« rečem in pogledam proti Brinu. »Trina ne izkoristi Brina mogoče se bo med vama kaj spletlo…« reče Lina. »Ne bo« odkimam »Brin ima punco« jim povem na kratko. Punce pa me presenečeno gledajo »koga bomo izkoristile« vpraša Manja, ko fantje so pripravljeni na trening in si začnejo podajati žoge. »Krisa« je vse kar spravim iz sebe in pogled obrnem k njemu. »Zakaj njega« reče presenečeno Jasna. »Boste že videle« rečem presenečeno »ajde gremo trenirat« rečem in vržem žogo proti Lini. »Okej gremo« zavpije in steče na igrišče, vse ostale pa za njo. Vidim da nas fantje jezno opazujejo toda danes nihče ne pride do nas. »Trina Brin te opazuje« reče Lina, ko preigrava žogo. »Ja in« odvrnem in se tudi sama ozrem k njemu. »Ne razumeš da je zaseden« nadaljujem najin pogovor. »Kaj pa če le začasno« reče in poda na koš. »Ne zanima me« odkimam in stečem na drugo stran igrišča imela sem dovolj najinega pogovora. Ena ura in pol treninga je bila hitro za nami saj si nismo privoščile niti enega odmora. Videla sem da so tudi fantje odhajali iz igrišča. »Jaz bom še malo ostala bus imam šele čez eno uro« rečem in pogledam po drugih ko odhajajo. »Okej se vidimo jutri« reče Lina in me močno objame. »Okej lepo se imejte« rečem in se jim nasmehnem…. Deset minut še mečem na koš in uživam ob vsakem košu. Bila sem popolnoma sproščena in jeza je počasi bežala stran od mene. Naenkrat se ugasnejo luči in v telovadnici nastane trda tema »halooo« zavpijem na ves glas. Nobenega učinka nato pa vsa panična začnem iskati izhod. V bistvu sem že kot majhna imela te probleme da sem dobila napad panike, ko je nastala popolna tema. V srcu mi je divjalo tisoč misli… bila sem popolna zmedena in solze so mi močne polzele po licu. Ostala sem brez sape in naenkrat se mi je pred očmi zameglilo in pod nogami nisem več čutila tal. Luči so se zopet prižgale in za trenutek sem lažje zadihala

»Trina si tu« slišim Brinov glas, ko priteče do mene. »Je vse okej« me vpraša in me vzame v naročje. Za trenutek zopet zaprem oči nato pa pogledam naravnost v oči »okej sem« rečem in se izvijem iz njegovega naročja. »Videl sem da so se ugasnile luči in potem sem slišal tvoj krik…« mi pojasni. »Bojim se teme« rečem in potem se zamislim. »Miha ve da se bojim teme« se spomnim kako sem že enkrat omedlela, ko je bil izpad elektrike v telovadnici… in on mi je takrat pomagal. »Greš z mano domov« me vpraša. »Ne« odkimam živčno. Dobro sem vedela da to Miha hoče… hoče da zaupam Brinu. »Trina skrbi me zate« nadaljuje. »Ne« ga ostro prekinem in z zadnjimi močmi vstanem »na bus grem« rečem in vzamem potovalko. »Trina isto pot greva« »vem toda grem na bus« odvrnem in se mu zazrem naravnost v oči… Ne morem verjeti, da me na vsak način hočejo izkoristiti. Vsa utrujena in brez moči pridem do avtobusne postaje, dobro da je bilo le deset minut oddaljena od telovadnice. »Zdravo« slišim za sabo znan glas. »Zdravo« prikimam in se utrujeno nasmehnem Leonu. »Utrujena?« vpraša na kratko. »Ja« prikimam in se zagledam na uro, ki je bila komaj sedem. »Hej si okej« me vpraša, ko opazi na meni utrujenost in da sem bleda. »Sem« prikimam rečem utrujeno in za trenutek zaprem oči…. Mrzel veter in snežinke, ki še vedno niso ponehale mi zopet dajejo novo moč. »Boš« mi ponudi steklenico z vodo. »Hvala« rečem ko naredim dolg požirek vode. Za trenutek utihne in me resno pogleda »res si tako zelo močno utrujena če želiš pokličem brata da pride po naju in te zapelje do doma« »Ni treba hvala« odkimam in za trenutek vstanem, da vidi da je z mano vse okej. »Okej« reče in se mi na kratko nasmehne. »Kako to da še nimaš izpita za avto« ga vprašam, ko se spomnim da je starejši od Brina. »Ah druge stvari so bile bolj pomembne« odvrne. Nasmehnem se mu »tudi jaz tako mislim« odvrnem in pogledam po cesti kjer končno pripelje avtobus. »Komaj čakam, da bom doma« rečem k!
o prisede k meni. »Boš lahko« vpraša. »Bom samo utrujena sem« rečem in se zazrem skozi okno kjer še vedno močno sneži. »Mami sem povedal da sem te spoznal…« začne na kratko. Presenečeno ga pogledam »skrbi pač jo zame in to da zaradi Tamare nočem spoznati novih prijateljev« reče. Nič mu ne odvrnem ampak samo čakam da nadaljuje »če kdaj želiš lahko prideš k meni« me povabi. »Nočem te siliti toda res si v redu punca, čeprav sva se pogovarjala le enkrat…« mi pove.

»Hvala tudi ti si super« prikimam in se mu nasmehnem. »Bom sprejela tvojo ponudbo« rečem ko  se zamislim da bi tako Brina še lahko bolj prizadela… Naj si misli, da me lahko prenesejo okoli… pomislim. »Trina si doma nekdo te je iskal« reče mama, ko stopim v hišo. »Kdo« rečem presenečeno in se usedem za kuhinjsko mizo poleg mame. »Neki fant« začne »kako mu je ime« ji rečem in si iz hladilnika vzamem jogurt. »Rekel je da je Miha« odvrne. »Miha« rečem presenečeno »ja« prikima. »Je imel blond lase« jo vprašam. »Ja« prikima in se mi nasmehne. »Nisi mi omenila, da imaš fanta…« nadaljuje. »Kakšnega fanta« rečem presenečeno in naredim požirek jogurta iz plastenke. »Ne vem tako je rekel« odkima in mi podari svoj najlepši nasmešek. »Mami Miha ni moj fant ampak sovražnik« ji razložim na kratko. »Kaj« reče presenečeno toda ničesar več kot da mi ne bi verjela. Vzamem potovalko in grem v svojo sobo »kaj se grejo« se vprašam, ko se pogledam v ogledalo. Niti sanja se mi ne kakšno igro hočejo igrati. V roke vzamem telefon in pokličem Lino »hej mala kako si« se mi javi. »Besna sem« ji odgovorim na kratko. »Kaj je narobe…« me vpraša. »Tile fantje so od vraga« rečem jezno in ji povem vse kako me je dušilo, ko ni bilo elektrike in kako je bil Miha pri meni doma in mama mi sedaj ne verjame da ga sovražim. »Kaj so nori« reče Lina in se zamisli nad vsemi mojimi besedami. »Najbolj pa me muči to ko sploh ne vem kaj hočejo« rečem odupno in se usedem na svojo posteljo. »Hočejo da ne bomo več igrale« reče Lina žalostno. »Hočejo dobiti igrišče« dodam »in prisežem da jim tega ne bom uspelo« »Trina ne izkoristi Brina« reče. »Je že prepozno« rečem mirno. »V soboto bo spoznal kdo sem« rečem in ji razložim, da me je Leon povabil k sebi domov.

»Trina ne delaj tega« »Pa bom« jo prekinem »ker ga bom kmalu zasovražila« rečem prepričano. Zjutraj stopim v šolo popolnoma utrujena. Imela sem dolgo neprespano noč po moji glavi pa so divjale same maščevalne misli. Pogledam na uro ki je bila že petnajst do osem »šit zamudila sem« rečem in stečem do razreda. »Se opravičujem za zamudo« rečem ko stopim v razred. »Trina ura se je začela že pred petimi minutami in žal si že vpisana« reče učitelj mirno in nadaljuje z razlaganjem snovi o matematiki. »Lahko greš imaš prosto uro« še doda in na tablo napiše račun. »Okej« rečem in odidem iz razreda. Imela sem časa še celo uro in odšla sem naravnost v telovadnico ki je bila prazna. Iz košare sem vzela košarkarsko žogo in z vso močjo sem metala na koš…. »Zelo dobro ti gre« me prekine glas. Obrnem se h Krisu in ga osorno pogledam »hvala« rečem osorno in se zopet posvetim metanju na koš. Kris se mi pridruži »sem opazil da ti je Brin všeč« reče in tudi sam vrže na koš. »Ni res« odkimam in ga pogledam naravnost v oči »iz tvojih oči se da marsikaj razbrati« reče in me tudi sam gleda v oči. »Ne da no povej mi kaj čutim« rečem in zavijem z očmi. »Nisem naiven da bi ti povedal vse kar vem o svoji sovražnici« reče in se začne smejati. »Nimaš pouka« ga vprašam. »Pač od neznanih virov sem izvedel da si tukaj« reče. »Kdo Marko« rečem jezno in v tistem trenutku bi mu najraje zabrisala v glavo žogo. »Saj je vseeno« odkima. Žogo pospravim nazaj v košaro in hočem oditi toda me ustavi njegovo naslednjo vprašanje »žal mi je če misliš da znaš igrati« reče. Presenečeno ga pogledam »vaši ekipi se niti sanje ne o košarki« nadaljuje. »!
Ne boš naš žalil« rečem jezno »poglej vas kdo vas je zadnjič premagal« rečem osorno. Kris me zgrabi za roko »v petek bomo dokazalo kdo smo« reče jezno »kako« odvrnem in zavijem z očmi »tisti ko zgubi naredi v diskoteki osebno zabavo« reče in se posmehljivo nasmehne. »Okej« prikimam zamišljeno… Ujeli se bodo v past… niti sanja se jim ne da je to popolnoma dobra ideja, da jih izkoristimo. »Lahko bi stavila na igrišče toda nočem saj vem da potem ne bi imeli kje igrati« reče posmehljivo in odide iz telovadnice. »Preklemansko mi gre na živce« si rečem in se zamislim nad njegovimi besedami. »Vem da misli resno in dobro sem vedela da ne moremo si privoščiti da bi izgubile saj bi bilo to za nas hud poraz saj vsaka izmed nas rabi denar za druge stvari ne pa za to da bi morali plačevati bedne zabave. Ob petih smo zopet bile na igrišču »kaj se šališ« se prva oglasi Jasna, ko jim razložim kaj se je zgodilo dopoldan v šoli. »Ne« odkimam in jih resno pogledam. »Še mami moram gnjavit za bencin za avto ne pa da bi plačevala neko bedno zabavo« reče Manja in me odupno pogledam. »Moramo jih poraziti« se končno z mano tudi strinja Lina.

»Porazile jih bomo« prikimam in skupaj zavpijemo v en glas »the best«. Na igrišče pridejo fantje in se nam posmehljivo smejijo »sem slišal da sta z Krisom stvila« reče Miha, ko pride do mene. »Sva« prikimam »in pripravite se na poraz« rečem jezno in se obrnem k dekletom. »No to še bomo videli…« reče Kris. »Bomo« prikimam jezno in podam žogo Lini. Vneto treniramo uro in pol in po glavi se mi podijo različne misli »lahko pretentamo fante preden nam vzamejo igrišče…« rečem Lini po tihem, ko me preigrava. »Lahko če se potrudimo« odvrne in se mi nasmehne. Fantje čez eno uro in pol odidejo iz telovadnice me pa se usedemo v krog »že vem kako lahko izkoristimo fante« reče Manja po tihem in se nam nasmehne. Vse jo z zanimanjem pogledamo »na primer na zabavi jih napijemo…« reče. »In potem« zašepeta Lina. !
Lahko jih izkoristimo« reče in z obraza razberem  da je vse to kar si je domislila. »Ne vem če je to najboljša ideja« odkimam »mislim da so oni za take stvari prepametni in bi takoj dojeli kaj je naš namen« jim razložim. »Res je« se vda Manja »samo poskusila sem…« »Okej razumemo« reče Lina in si zaveže vezalko na tenis copatih. Čez pet minut se dogovorimo, da bomo do jutri premislile kaj bomo storile. V garderobi se preoblečem in odidem iz telovadnice, počasi hodim proti avtobusni postaji. Bila je popolna tema in še vedno je naletaval sneg. Pomislila sem da je že jutri petek… v soboto pa grem Leonu… kako bo ko bo izvedel Brin da se poznava… razmišljam, ko pridem do postaje. »In jutri je še tekma… upam da bo nam uspelo« rečem in za trenutek zaprem oči. Sanjam kako smo jih premagale… Zjutraj sem se ostala že zgodaj, bila sem pripravljena na tekmo.

Ves dan v šoli sem komaj čakala da jih porazimo. Točno ob petih sem pritekla na igrišče saj je avtobus zamujal. »Hej zamujaš« reče Lina in mi poda žogo. »Takoj bom« prikimam  in stečem se preobleči. V sebi sem čutila moč in energijo na vsak način sem jih hotela dokazati da sem boljša od njih. Pogledam še proti Brinu ki se pogovarja z Mihom »še žal jim bo« rečem Lini in odidem naravnost na igrišče. Ena ura je hitro minila ves čas smo jim bili za petami čeprav nismo morale izenačit. Vedele smo da bi samo ena napaka preobrnila igro in bi lahko se še borile za zmago. Gledam kako Brin vrže na koš in za sekundo zaprem oči… nisem želela gledati kako…. »Šit« zaslišim Mihov glas. Presenečena odprem oči in Lina v roki drži žogo »zgrešil je« mi reče in se mi nasmehne. Pogledam proti Brinu ki po tihem kleje »gremo gremo« reče veselo in zopet smo pripravljene na napad. Ne smemo popustit, ne smemo… doni v moji glavi…ko Manja vrže na koš. »Prosim prosim« rečem po tihem in žoga zleti v koš. »Izenačeno« zavpije Tina in me veselo pogleda. »Ja to ja dajmo sedaj« reče Lina ko si vzamemo minuto odmora. »Moramo narediti tisto« reče Manja in me zamišljeno pogleda »o čem govoriš« zašepetam. »O tistem kar načrtujemo od prvega dne ko igramo…« razloži na kratko. »Ne« odkimam »nimamo časa za zajebancijo« rečem resno in se ji nasmehnem. »Prosim naj poskusim« me resno pogleda. »Prav naj bo« se vdam. »Okej torej če mi ne uspe jaz vse plačam« reče, ko stopimo na igrišče. »Okej« se strinjam. »Kaj je Trina te kaj skrbi« me vpraša Miha, ko ga imam v obrambi. »Ne« odkimam »ne tako kot tebe« rečem posmehljivo in zgodi se kot smo načrtovale od prvega trenutka, toda nobena od nas si ni upala.

Manja vzame Brinu žogo in z vso močjo steče na drugo stran igrišča… daleč od koša… nobenemu razen nam devetim ni jasno kaj dela… »Daj Manja daj« zavpije Lina in ji namigne naj vrže na koš. Miha nas presenečeno gleda »jebemti kaj delajo« slišim kako reče Krisu. »Ne vem« odkima Kris »toda mi to nič ni všeč« doda in na usta se mi narišejo nasmeh. Žoga leti… leti in na koncu pristane v košu. Pogledam proti tabli kjer se avtomatično seštevajo točke… Premagale smo jih ravno za eno piko.»Zmagale smo« rečem posmehljivo, ko Miha postane popolnoma rdeč od jeze v obraz. »Ja in« reče in se hoče naredit frajerčka. »Dolžni ste nam« rečem in pogledam proti puncam, ki se na ves glas smejijo. »samo mislite« reče jezno in odide iz košarkarskega igrišča. Fantje grejo za njim le Brin se nam približa »priznamo…« začne »Brin da ne bi« zavpije Miha in mu namigne naj pride k njim. Brin nič več ne reče ampak gre k Mihu. Obrnem se Lini »vidiš kakšen je čisto vse ga uboga še kmalu ga bom prebolela« rečem in jo močno objamem. Imela sem jo res rada bila mi je kot sestra, ki je nikoli nisem imela. V bistvu sva z mamo živeli sami oče naju je zapustil zaradi resnih prepirov med njima. Toda z očetom sva se zelo dobro razumela čeprav sva se videla samo enkrat na mesec. Čez petnajst minut smo odšle iz telovadnice in v sebi sem čutila prav posebno moč, bila sem ponosna na našo zmago in Manjin poseben koš, ki ga nihče od fantov ni pričakoval. »Trina« slišim Brinov glas, ko ravno vrže torbo v prtljažnik avta. Brez besed se obrnem k njemu »sploh ne morem verjeti, da ste tako dobre spet ste nas porazile« reče. »Ja in« rečem tiho in hočem naprej »Oprosti s sovražniki se ne pogovarjam« dodam. »Nočem da sva sovražnika« reče in me prime za roko »pa sva Brin« rečem »večna« dodam in stečem stran od njega nočem mu pokazati, da mi gre na jok ker sem popolnoma nora nanj medtem ko on ima drugo. »Hej Trina ob desetih pridite v Coffe bar« mi reče Miha, ko me ulovi pri avtobusni postaji. »Zaslužimo si malo sprostitve« doda in se mi jezno nasmehne. »Okej« prikimam »zasebna zabava za samo nas osemnajst« dodam in odidem dalje. Nujno si moramo domisliti nečesa pametnega kako jih bomo izkoristile… pomislim in se kar peš odpravim proti svoji hiši…

Vmes še pokličem vse punce in jim povem za zabavo. »Trina misliš da je sploh pametno da gremo« podvomi Lina. »Je dovolj močne smo da se bomo pred njimi branile« ji zatrdim. »Toda kaj če nas hočejo izkoristiti tako kot me njih« reče. »Ne vem Lina« odkimam »to itak nas majo namen toda danes lahko ugotovimo kako nas bojo« rečem. »Bodi ob pol desetih pri meni imam idejo« rečem…. Točno ob pol desetih je bila ekipa zbrana na vrtu pred mojo hišo. »Krisa bomo izkoristile« rečem in pogledam po dekletih, ki me presenečeno pogledajo. »Kako« reče Lina. »Veste da rad pije sploh v diskačih« nadaljujem in za trenutek utihnem, ko vse prikimajo »ena bo se morala žal metati za njim« rečem. »Kaj pa če bi se ti me ne bomo ni šans« reče Manja in tudi druge razen Line se strinjajo. »Saj pa veste da je Trina zaljubljena v Brina« reče Lina in jih jezno pogleda. »Tole nima nobene zveze z Brinom« prekinem Lino. »No prav naj bo« prikima Lina. »Me držimo skupaj ker smo ekipa in za njo bom naredila vse« rečem in se usedem za mizo in spijem požirek soka. »Okej gremo v akcijo« rečem…  Čez pol ure smo se vse pripravljene in točno ob desetih stopimo v gostilno. Na sebi sem imela najljubšo majčko in kavbojke, zaradi njih se nisem imela namena posebej zrihtati. »Hej pa ste le prišle« reče Miha, ko pride do nas. »Itak« prikimamo vse v eno in se mu nasmehnemo. Pogledam proti Krisu, ki pije neko alkoholno pijačo. »Mislim da ne bo veliko dela« šepnem Manji, ki stoji poleg mene. Tudi ona prikima »mislim da ne«. »Hej greš plesat« pride k meni Miha po pol urah. »Ne hvala« odkimam in se vstanem iz stola kjer smo se s puncami zatopile v naše prijateljske pogovore. Odidem naravnost v Krisu »hej kako si« ga vprašam.

»Hej Trina dober ti« reče in mi nakaže na pijačo. »Hvala« rečem in naredim požirek pijače, ki je v bistvu niti ne maram. »Si za ples« ga vprašam in pogled se mi ustavi na Brinu, ki me opazuje. »Ja lahko« reče in mi poda roko. »Okej« rečem in odideva na plesišče. Najprej pleševa na nekaj divjih pesem nato pa se vse skupaj malo umiri »boš« rečem, ko pridem od šanka. V rokah imam kozarec z šark vodko kateri se Kris ne bi nikoli odpovedal. Pogledam proti puncam ki se ves čas pogovarjajo in se ji nasmehnem. Tudi one se mi nasmehnejo in namignejo da mi gre dobro. »Itak« reče in jo na dušek izpije. »Hvala« mi šepne na uho in me nežno prime za roko. Pogled se mi ustavi na Brinu in Mihu, ki naju jezno gledata. Vidim da jima moje ravnanje ni všeč. »Samo na wc« grem rečem Krisu in odidem na stranišče. Lina pride za mano »Trina kaj je narobe« me vpraša. »Krisa bo super izkoristiti toda Miho moramo nekako zamotit« rečem. »Okej bomo poskrbele« prikima Lina. »Dobra si« mi da spodbudo in me objame preko ramen. Ko prideva nazaj se Miha in Kris pogovarjata »hej Trina« reče Brin, ko pride do mene. Naslonim se na steno»Hej« rečem in se obrnem k njemu »boš« mi ponudi pijačo. »Ne hvala« odkimam in zopet pogledam Krisa. Brin se postavi za mano in mi reče »vidim da ti je Kris všeč« začne. »Res je« ga prekinem. »Prelepe oči ima« dodam. »Res« reče in me presenečeno pogleda. »Ja« prikimam »ni se mi nikoli zdelo da se zanimaš zanj…« »res ne« ga prekinem »nikoli ne smeš pokazati da te sovražnik privlači« dodam in ga gledam naravnost v oči. Njegov pogled je zmeden in občutek imam da mi hoče nekaj povedati… toda ne more. »Moram iti« prekinem najin pogovor in njegov pogled v katerem sem zaznala nekakšno strast. »Oprosti Miha rada bi govorila z Krisom« rečem in ga potegnem k sebi. »Kaj je lepotica bi plesala« mi reče Kris in me nežno poboža po laseh.

Do nas pride Lina »hej« reče in se Mihu priliznjeno nasmehne »bi plesal« ga vpraša. »Ne hvala« odkima in se ji ostro nasmehne. »Trina me zanima ne ti« ji pove odkrito. »Res te zanimam« vprašam. Miha nič ne reče »mene zanima Kris« odvrnem in ga povlečem za sabo. Njegov pogled se obrne k meni in še preden se za vem me njegove ustnice nežno poljubijo na lice. »Trina všeč si mi« reče in me še bolj povleče k sebi »že dolgo« zašepeta. Presenečeno ga gledam in še preden me poljubi se uspem umaknit… Presenečeno mu zrem v oči… in v trenutku zmedenosti nisem vedela če bo pobeg prava rešitev. Do mene pride Lina »hej pusti jo takšen cepec kot si ti jo ne zanima« reče in me potegne k sebi. »Kaj je Trina ti Kris ni všeč« reče posmehljivo Miha. »Je« prikimam »toda meni se ne mudi kot njemu« končno nekaj pametnega prileti iz mojih ust. »Trina res si mi všeč« še enkrat reče Kris. »Ne« odkimam »ni res to govoriš zdaj kaj pa bo jutri pa ve vsak izmed nas« odkimam in stečem iz diskača. Nisem morala verjeti zopet so imeli prednost od današnjega dneva nismo ničesar pridobile. Hodila sem proti svojemu domu brez da bi se od njih poslovila…bila sem zmedena in utrujena od tekme in vseh Krisovih besed. Nisem vedela če so resnične in to me niti ni zanimalo saj jaz do njega nikoli ne bi tako čutila. V svojo sobo stopim utrujena zazrem se v ogledalo… Moji lasje so bili mokri od snega in šminko sem imela razpacano po obrazu. Nujno sem potrebovala vroči tuš. Čez petnajst minut sem bila že v postelji. Pogledam na mobitel kjer me je čakal Leonov sms »komaj čakam da se jutri vidiva pridem pote z Brinovim avtom na tvojo busno postajo, lahko noč« preberem na glas. »Tudi jaz komaj čakam da te vidim lepe sanje« odpišem in zaprem oči. Pred očmi se mi zbirajo podobe današnjega dne… Krisov pogled… njihove besede… ne vem zakaj toda nekaj ni šlo skupaj. Ne vem toda dobro sem vedela kdaj Kris laže in se pretvarja toda njegove besede so bile iskrene in nad njimi je bil presenečen tudi Miha…

Zjutraj sem se vstala komaj ob enajstih »Trina še spiš« reče mama in stopi v mojo sobo. Zazeham »ne ravno sem se zbudila« rečem in se ji nasmehnem. »Kako je bilo včeraj« me vpraša. »Kaj misliš tekma« se spomnim, da ji še nisem povedala za diskača, ker je tudi sama bila zvečer pri prijateljici in je ni bilo doma zato ni vedela. »Ja« prikima. »No dobro zmagale smo« ji povem ponosno in nato še o Manjinem košu ki ga nikoli nismo hotele izvesti. »Ponosna sem na vas« reče in se nasmehne. »Vem pogrešamo te kot trenerko« rečem in zlezem iz tople postelje. »Zate imam novico« reče in iz trenerkinega žepa potegne list. »Kakšno« rečem in ji list izpulim iz rok. »Zopet lahko vas treniram« pove na kratko ker v sanjah ne bi znala prebrati načečkano pisavo od zdravnika. »Resno« zavpijem veselo in jo od veselja objamem. »Ja vidim da si vesela…« »sem« jo prekinem »in prav tako te bodo druge« rečem in se ji iskreno nasmehnem. V meni se je kar oddahnilo bila sem vesela zopet bo nas trenirala in mogoče sedaj ne bo več toliko problemov z  igriščem. »Mami popoldan me ne bo doma« rečem in na stežaj odprem omaro. »Kam greš« reče presenečeno. »Nekomu na obisk« ji povem na kratko in skrivnostno. »Komu Mihu« vpraša. »Mami ne razumeš njega ne maram« rečem in jezno zavijem z očmi. »Okej razumem madame« reče v smehu in odide iz moje sobe. Bila sem vesela da sva se z mamo tako dobro razumeli in nikoli ni vsega spraševala čeprav jo je zanimalo in ji vsega nisem povedala. Točno ob treh sem stala na postaji. Čez dve minuti se je Leon pripeljal z avto katerega sem že videla takrat na postaji. »Hej kar prisedi« reče in se mi nasmehne. »Hvala« prikimam in se mu nasmehnem. »Kako si« me vpraša in me pogleda s svojim najlepšim pogledom. »Vesela sem da te vidim« rečem in se prepasam. »Jaz tudi« prikima in spelje iz postaje. Z Leonom poslušava glasbo in ves čas se pogovarjava.. počasi pozabljam da bom danes vidla Brina in na njegovo reakcijo, ki me je zelo zanimala… »Upam da bo v redu kosilo moja mama ne kuha najbolje« reče, ko ustavi pri hiši.

Presenečena ostrmim nad veliko hišo ki je bila kot vila… »Kuha samo ob vikendih drugače jemo vsak zase razen midva z Brinom skupaj« mi razloži. »Aha« samo prikimam in Leon mi ponudi naj stopim v hišo. »Hvala« zašepetam in Leon za mano zapre vrata. »Leon si že doma« zavpije Brin in priteče po stopnicah. Presenečeno me pogleda in nato Leona. Njegov izraz na obrazu je prav tak kot sem pričakovala.. presenečen in osupel. »Zdravo« reče in vidim da se zbudi in presenečenja. »Brin tole je moja prijateljica Trina« naju predstavi. Nisem hotela reči ničesar saj čakala kako bo reagiral Brin »veseli me Trina« reče in mi poda roko. »Mene tudi« prikimam in pogled usmerim k Leonu. »Moja starša sta vesela da te bosta lahko spoznala« reče Leon in mi ponudi copate. Z Brinom si še enkrat zazreva v oči in na obrazu mu piše da bi rad nekaj rekel toda ne bo… Stopim v veliko dnevno sobo »vav kako lepo« rečem navdušeno in pogled se mi ustavi na naslonjaču v katerem sedi moški »oče to je moja prijateljica…« reče in oče pogleda k nama »pozdravljena« reče in se prijazno nasmehne »sem Tadej« se predstavi. »Tole je pa moja žena Renata« reče, ko v sobo stopi prijazna ženska, ki je zgledala zelo mlada. »Me veseli« rečem in obema podam roko. »Vesel sem da se z Leonom razumeta« reče in od navdušenja kar žari. Na kratko ji povem kje sva se spoznala »tudi jaz sem vesela da sem vas spoznala« pristavim in se ji nasmehnem. »Čez eno uro bo kosilo se opravičujem toda nisem imela časa prej« se opraviči. »Ni problema« odkimam in vidim da se ženska narahlo oddahne. Kolikor videti je pričakovala da sem kakšna zategla punca…. »Do takrat pa ti lahko razkažem sobo…« reče Leon in odidem za njim v njegovo sobo. Hodiva mimo različnih sob in se po tihem pogovarjava »niti meni ni jasno zakaj imamo toliko sob če je večinoma praznih« skomigne z rameni. »Zanimiva hiša« rečem in se še enkrat ozrem skozi okno. Ura je bila hitro mimo in končno je bilo kosilo. Bila sem že pošteno lačna saj nisem skoraj doma nič jedla »ne odkloni hrane drugje« me je vedno učila mama. Vedela sem se da se moram danes izkazati saj sta starša od Leona in Brina zelo pomembni osebi saj sta bila zelo vplivna ministra. Vstopim v veliko jedilnico in na mizi, ki je bila zelo velika je bila lepo pripravljena. »Brin bo takoj« reče Leon mami ko se usedemo za mizo. »Okej bomo počakali« reče Tadej in nama nalije sok. Zatopimo se v prijeten pogovor in mama od nju se ves čas smeji.

V jedilnico stopi Brin in za trenutek onemim z njim je bila punca naših let. »Trina tole je Nina« mi predstavi svoje dekle in me ves čas gleda v oči. Kolikor videti išče kakršenkoli znak ki bi ga presenetil in mu bi dala vedeti da sem ljubosumna… toda mu tega nisem smela pokazati. Opazoval sem njene lepe modre oči in njene dolge lase. Bila je popolna toda v njenih očeh nisem zaznal ničesar, ki bi mi dal le majhen namig ljubosumnosti ali česar koli kar bi čutila do mene. Čeprav sva bila z Nino že skupaj več kot pol leta se mi zdi da je najina »ljubezen« minila. Ves ta čas sem do njej čutil ljubezen toda že pred dvema mesecema je začelo najino razmerje škripati. Nina je postala ošabna, ko je dobila nove prijatelje ki so ji včasih pomenili več kot jaz. Sam se bolj posvetil košarki in ko sem prvič zagledal Trino sem dojel da do Nine ne čutim ničesar več… toda nisem je moral pustiti. Všeč mi je bila Trinina agresivnost, spontanost in hkrati jeza ki jo je čutila do nas zaradi razlogov, ki jih nihče ni vedel…le ona. Stopila sem k njej in se ji rahlo nasmehnila »me veseli« rečem na glas in po dam Nini roko. V njenih očeh sem zaznala sovraštvo »tudi mene« reče z umirjenim glasom čeprav vidim da bi me najraje s pogledom ubila. Pogledam zopet proti Brinu, ki me presenečeno opazuje… le kaj razmišlja… vprašam sama sebe in potem se usedem nazaj za mizo. »No sedaj ko se vsi poznamo lahko začnemo« reče Tadej bolj v šali kot zares. Tudi Brin in Nina se usedeta za mizo in vsak izmed nas si vzame meso, pečen krompir in pečeno zelenjavo. »Zelo dobro« pohvalim njuno mamo, ko pojemo obrok in se ji nasmehnem. »Me veseli da ti je bilo všeč, ker ne kuham veliko« mi razloži in se mi nasmehne.

Mama in Leon še na mizo prineseta sladico medtem, ko se Brin zatopi v pogovor z Nino. Opazim da mu pogled večkrat uide k meni in njegov pogled mi hoče nekaj povedati. »Gospa bi lahko šla samo na stranišče, toda žal ne vem kje je« rečem in zardim saj mi je Leon pokazal vse prostore razen stranišča ne. »Ji bom jaz pokazal« se oglasi Brin in se vstane iz stola. »Okej« prikimam in odidem za njim. »Včeraj pa si nekam hitro pobegnila« mi reče, ko greva po stopnicah v zgornjo nadstropje. »Ja in« rečem in zavijem z očmi. »Krisu se še sigurno nikoli ni zgodilo da bi punca pobegnila medtem ko ji je izpovedal čustva…« »pa ja to ti misliš« rečem posmehljivo. »Mislim da ne bi bilo najbolj prijetno da povem Leonu da se poznava….« reče in me pogleda naravnost v oči. »Mogoče res ne toda nisem vedela da je tvoj brat dokler nisem sedla v avto« se zlažem. »No to je res nevrjetno« reče po tihem in se mi rahlo nasmehne. Vstopim v prostor, ki mi pokaže da je stranišče. Pogledam se v ogledalo in si popravim lase, ki mi padejo na obraz »saj bo šlo samo malo še« se spodbudim in si umijem roke. Ob Brinu nisem vedela če lahko trezno razmišljam in zato sem za trenutek zaprla oči… »Evo sem že« rečem ko me še vedno čaka pred vrati. »Hvala ti« »Ni panike« odkima »kako se ti zdi Nina« me vpraša kar nisem pričakovala. »Zelo v redu vesela sem da imaš takšno punco« mu rečem malo posmehljivo kar Brin niti ne opazi. »Evo sva že« rečem ko se usedeva nazaj za mizo. Vidim da Nina objame Brina in ga poljubi na ustnice. Brin ji vrne poljub strastno kar me malo prizadane… toda z Nino nisva bila niti malo podobni. Bila je lepa vitka rjavolaska z velikimi rjavimi očmi, ki so izstopale…. medtem ko sem bila jaz le ena izmed tistih ki je nora na košarko. Čez pol ure še greva v Leonovo sobo in pokaže mi njegove zgoščenke, ki jih je vedno poslušal »vav obožujem ta cd« rečem in v rokah držim cd od Blink. Pol ure pogovora sva posvetila glasbi in filmih in bolj kot sem ga spoznala bolj mi je bil všeč. Takoj sva našla skupno točko »ne maram grozljivk« rečem in se stresem po vsem telesu. »Tudi jaz ne razen če je res katera dobra« doda in se nasmehne. »No samo da ni polno krvi« rečem in vzamem iz mize kozarec z sokom.

»In s Tamaro se slišita kaj« ga vprašam. »Ne« odkima »nič ne pokliče..« doda. »Počasi jo pozabljam« reče in si popravi lase. »Saj bo vse se da preboleti« prikimam in ga spodbudno primem za roko. »Se ob takšnih prijateljih kot si ti se da« reče in mi vrne stisk v roki. »Samo na stranišče grem« rečem in se mu nasmehnem. »Okej zdaj veš kje je« vpraša. »Ja« prikimam in odidem naravnost do stranišča. Kot prej si popravim lase in se pogledam v ogledalo »nisem zadovoljna z sabo« si rečem in zaprem vrata za sabo. Ravno hočem vstopiti v Leonovo sobo, ko slišim njegov glas »povej mi kako dolgo me še boš izsiljevala«. Presenečena obstanem, ko slišim Ninin glas »dokler mi bo všeč« odvrne na kratko. »Zaradi enega večera, ko sem bil pijan si me izkoristila« reče Leon in če bi bila v sobi bi videla da jo je močno zgrabil za roko. »Ja in saj veš da imam vse dokaze o tem kar sva počela« mu reče. »Če ne bi bil Brian moj brat bi mu takoj povedal kaj si naredila…« reče Leon. »Ah saj veš da bi bil vsega ti kriv« odvrne Nina ostro. »Česa da si izkoristila mojo pijanost in da sva…« zavpije nato pa utihne, ko stopim v sobo….. Nina in Leon me presenečeno gledata… »Ne odhajaj« rečem Nini, ki je že na pol poti iz sobe. Nina se brez besed obrne k meni »o tebi mislim da si prava koza« začnem. Presenečeno me gleda toda nič ne reče. »Kako si lahko tako neumna« zavpijem nanjo in v tistem trenutku bi jo najraje pritisnila, da se ne bi nikoli pobrala. »Jaz pač…« začne in pogleda Leona, ki nič ne reče »bolje da sama poveš kaj si naredila Brinu kot pa jaz« začnem. »Saj pa ga niti ne poznaš, videla si ga le enkrat…« »poznam ga« jo prekinem in pogledam Leona, ki me vedno bolj osuplo gleda »na istem igrišču igrava košarko in velikokrat sva se že srečala« končno priznam in lažje zadiham. »Kaj ti si…« začne Nina in me osuplo gleda »kaj sem« rečem. »Nič pozabi« reče in zavije z očmi. »No kakorkoli če mu ne boš povedala boš obžalovala« ji rečem grozeče in ji gledam naravnost v oči. »Ne Trina« odkima in se široko nasmehne »ti boš obžalovala« odvrne in jezno odide iz sobe. Pogledam proti Leonu ki me prestrašeno in presenečeno gleda »nočem da Brin izve…« »utihni« ga prekinem. »Dobro vem kaj govorim« rečem in se usedem na posteljo. »Trina ne vem kaj naj naredim« reče. »Pelji me domov« mu rečem na kratko. »Trina oprosti…« »ti nisi ničesar kriv« odkimam. »Nina je hotela..« »ne zanima me« odkimam »to je vajina stvar toda Brinu bom povedala če mu ne bo ona« rečem. Čez pet minut se poslovim od njegovih staršev in Brina. Brin mi poda roko »se vidiva« zašepeta in se mi nasmehne. Nič ne odvrnem ampak samo prikimam. Usedem se v Brinov avto in Leon spelja iz garaže »Nisem hotel da to slišiš« reče. »Dobro da sem« odvrnem odrezavo. »Nočem da izkorišča Brina« povem na kratko. »In ti Tamare« dodam. »V bistvu sem ti lagal« reče, ko se ustavi pri rdeči luči. »Ne zanima me« odkimam. »Trina moram ti povedati« reče »hudo mi je ker ne morem nikomur povedati« reče in ustavi na parkirišču pri trgovini. »Greš v trgovino« ga vprašam. »Ne prosim poslušaj me« reče in me prime za roko. Kot da bi me nekaj speklo jo umaknem, pri meni je izgubil vse zaupanje. »Tamara me vsaki dan kliče« reče in zre v logotip trgovine »in« zavijem z očmi. »Trina pogrešam jo« mi pove na kratko.

»Ne Leon lahko bi ji zaupal če te ima rada bi ti pomagala« mu odvrnem. »Ne upam ji pogledati v oči« zašepeta »ne upam se sočiti z njo…« reče. »Poslušaj me Leon kmalu bo vsega tega med nama z Nino konec« rečem. »Vse bom naredila da bo Brin izvedel za to« rečem ostro. »Midva se nimava kaj več pogovarjati« še dodam in si obrišem solzo, ki mi spolzi po licu. Obrišem si solzo »Trina« reče Leon in me zgrabi za roko, ko hočem izstopiti iz avta. »Kaj« rečem in se mu zazrem v oči. »Ti je Brin všeč« vpraša. »Ne« se zlažem. »Zakaj pa hočeš da izve resnico« vpraša. »Zato ker sta zahrbtna in si to ne zasluži« rečem in stopim iz avta. Stečem na drugo stran ceste in počasi hodim proti domu. Dobro da nisem imela daleč in vedela sem da bi mi bo mrzel zrak zbistril glavo. Razmišljala sem o njunem pogovoru in o tem kako bo Brina prizadelo, ko bo izvedel… Domov sem prišla čez deset minut »mami sem že doma« sem zavpila, ko sem prišla domov.  »Trina si že doma« reče mama, ko vstopim v kuhinjo. »Ja mami« rečem in ob glasni glasbi vem da ni sama. Stopim v dnevno sobo in presenečena obstanem »tole je moj prijatelj Andrej« reče mama in se mi nasmehne. »Trina« rečem in mu podam roko. »Me veseli« reče in mi podari svoj nasmeh. »Mene tudi« prikimam in pogledam mamo, ki se zadovoljno smeji. »Mami jaz grem v svojo sobo« !
rečem in odidem iz dnevne sobe. Bila sem utrujena in zmedena od vseh stvari, ki so se danes dogajale. Ulegla sem se na posteljo in pogledala na telefon kjer me je čakal sms »oprosti Trina nisem hotel…« sem prebrala Leonov sms. Vrgla sem telefon v kot, nisem hotela več slišati zanj čeprav vem da ni on kriv. Utrujena sem zaspala…. Zjutraj sem se ostala že ob osmih saj nisem morala spati. Šla sem pod tuš in potem naravnost na igrišče z žogo. Metala sem na koš in svojo jezo izživljala na žogi. Sovražila sem njeno izkoriščanje do Brina. »Hej Trina« naenkrat slišim za sabo glas. »Hej Brin« rečem in stečem do žoge. »Kaj delaš tu« me vpraša. »Ah dolgčas ti« vprašam. »Meni tudi« prikima in podam mu žogo. »Bova igrala ena na ena« vpraša. »Okej sigurno bom zmagala« rečem in se mu sladko nasmehnem. »Greva stavit za…« reče in me pogleda naravnost v oči »za 50 €« rečem. »Ne« odkima »ne zanima me keš« reče in mi poda žogo. »Kaj pa…« rečem in zavijem z očmi. »Boš videla« reče in se mi nasmehne. »Okej« se vdam, da mi noče povedati. Igra nama hitro mine in Brin hitro pride do 25 medtem ko sem jaz komaj pri 20. »Okej vdam se« rečem zadihano. »Resno« reče in mi poda žogo. »Ja« prikimam in zavijem z očmi. »Veš kaj si želim« reče in se mi nasmehne. »Ne vem« odkimam in vzamem žogo in jo dam v svojo torbo. »Tvoj poljub« mi nežno zašepeta na uho. Presenečeno se obrnem k njemu in zaletim se v njegov objem. Brin me nežno poboža po laseh in mi jih počeše za lase. Zreva si naravnost v oči… »Brin ne smeva« se zbudim iz najinih sanj. »Lahko« odvrne in se nežno nasmehne »Trina dolžna si mi« reče in me nežno poljubi na ustnice…. Kot da bi se mi svet podrl se umaknem pred njim »oprosti ne smeva« zašepetam in ga še vedno gledam v oči. »Povej mi« reče in me resno pogleda »kaj« zašepetam »ti je Leon všeč« vpraša.

Presenečeno ga gledam nisem pričakovala tega vprašanja. Nič mu ne rečem.. niti ne vem kaj mu naj odgovorim. »Prijatelja sva« odgovorim na kratko… nimam mu še namena povedati resnice čeprav si želim, da bi vedel in bi se lahko poljubljala brez kakršnekoli ovire med nama. Zjutraj sem vstala zelo hitro… dobro da je bil ponedeljek in sem komaj čakala da bomo danes zopet igrale. Lini nisem povedala kaj se je zgodilo, ko sem bila pri Leonu »ji bom že drugič« pomislim, ko sedim v šolski kloši in učitelj nam razlaga zgodovino. Bil je moj najljubši predmet in z veseljem sem poslušala kako se je začela in končala druga svetovna vojna… toda danes so po moji glavi rojile druge misli… ves čas sem mislila na Brinove besede, ki so se mi močno zasedile v srce, čutila sem da bo Nina ne pomeni ničesar več… njegov pogled in včerajšnja dejanja so bila popolnoma drugačna kot sem pričakovala »Hej Trina« me iz zamišljanja zbudi Tina. »A« rečem zamišljeno in se zagledam skozi okno kjer so sošolci bili na čik pavzi. »Kaj se dogaja s tabo« vpraša. »Nič« odvrnem in v trenutku se streznem… zopet sem prespala odmor. »Če je kaj narobe…« začne. »Je« jo prekinem »ti lahko kako pomagam« vpraša. »Žal ne moreš« odkimam in se vstanem iz trdega stola od katerega me je že vse bolelo. Po pouku sem hitro šla domov in zleknala sem se pred televizijo. Ura je bila komaj ena zato sem imela še skoraj štiri ure časa do treninga. »Trina jaz grem v trgovino« reče mama in stopi v dnevno sobo. »Okej« prikimam in še vedno zamišljeno gledam v ekran. »Takoj bom nazaj« še reče in že odide iz hiše. Zazvoni zvonec naveličana od vsega grem odpret »Trina nujno moram govoriti s tabo« reče Leon in me žalostno gleda, ko stoji pred mojimi vrati. »Ne« odkimam in ga jezno pogledam, niti v sanjah se nisem imela namen pogovarjati z njim. »Včeraj sem govoril s Tamaro« reče. Z zanimanjem ga pogledam in čakam da nadaljuje »pustila me je« reče in me gleda naravnost v oči. »Če bi ji povedal prej…« »bi mogoče razumela« ga prekinem. »Trina prav imaš najbolje je da Brin izve resnico« prikima. »Ne vem Leon« odkimam »ne vem« ponovim in zaprem vrata. Nisem se imela namena pogovarjati z njim, sovražila sem ju čeprav tega nisem želela vem da nisem hotela sovražiti Leona toda si nisem morala pomagati… Ob petih sem zopet stala na košarkarskem igrišču in s puncami sem bila pripravljena na trening »nekaj vam morem povedati« rečem in se zazrem v Brina, ki je treniral na drugi strani. »Kaj« reče prvo navdušeno Lina. »Od srede naprej nas po novem trenira mama« rečem zadovoljno in pogledam vse punce, ki me od veselja objamejo. »Jej z njo bomo še boljše« reče Jasna in se mi nasmehne. »Ste videle plakat« vpraša Manja. »Kakšen plakat« vprašam. »Zbirajo ekipe za košarkarsko ligo…« nam opiše na kratko. »Lahko bi se prijavile, to so naše sanje« se prva oglasi Kaja. »Ja super ideja« prikimam zamišljeno in pogledam proti fantom, ki že trenirajo.
Pogled se mi ustavi na Brinu, ki ravno vrže žogo v koš in me pogleda….  nasmehne se in vrnem mu nasmeh. Stopimo na igrišče in začnemo igrati še bolj napadalno. Bilo mi je všeč da smo bile vse napadalna in tako smo lažje igrale. Po eni uri in pol smo kot vsaki dan končale. »Okej prijavile se bomo« rečem in veselo prikimam. »Okej super bom jaz uredila« reče Manja in se nam nasmehne. »Pod imeno Girl Team« reče Lina in me z zanimanjem pogleda. »Ja« odvrnem in skupaj zavpijemo »the best«. »Okej se vidimo jutri« rečem, ko druge odidejo jaz pa še mečem na koš saj pride mami čez pol ure po mene. »Adijo« reče Lina in steče iz telovadnice. Ostanem sama in uživam v popolni svobodi. Naenkrat v telovadnico stopi fant, ki ga sem videla prvič »hej si ti Trina« reče in pride do mene. »Ja« odvrnem in vržem na koš. Zgrabi me za roko in me porine ob steno »kaj je« rečem zmedeno in ga prestrašeno pogledam. »Poslušaj ti smrkla« reče in me gleda naravnost v oči »pusti Nino na miru drugače bo ti še žal« reče grozilno. »Ne« odkimam jezno »Nini bo žal kaj je storila« rečem mirno. Fant me zgrabi za vrat in komaj diham »poslušaj me daj Nini mir in da ti na pamet ne pride da bo Brin kaj izvedeč« reče in me še bolj močno stisne da se mi solze usujejo po licu… »Hej pusti jo« slišiva glas za sabo. Komaj diham in me morem priti do sape… občutek imam da bom omedlela. »Kaj me nisi slišal kaj sem ti rekel« zavpije… in potem šele se zavem, da je to Miha. Naenkrat me fant spusti in pogleda Miho »ti pa samo daj mir, to je najina stvar« reče fant ostro. »Mislim da se tako s puncami ne dela« reče in ga močno udari. Za trenutek zaprem oči in potem samo zagledam kako fant leži na tleh. Miha pride do mene »Trina si v redu« me vpraša in me pogleda v oči kjer so mi polzele solze. »Ja« komaj spravim iz sebe in pogledam proti fantu, ki leži na tleh. Sesedem se na tla in najraje bi kar tukaj v telovadnici zaspala… v sebi nisem čutila nobene moči.

»Kdo je to kaj je hotel« me vpraša in me močno objame. »Miha ne morem govoriti boli me« zašepetam in mu nakažem na grlo, kjer so še na vratu poznale sledi njegovih rok. Opazila sva da je fant prišel k sebi »zgini« reče Miha in se ostane. »Trina zapomni si da ti bo žal…« »zgini« ga nadere Miha nato pa ga kar lastnoročno vrže čez vrata telovadnice. »Na vodo« mi ponudi »hvala« rečem, ko naredim požirek. »Nina od Brina punca« reče in me presenečeno reče. »Ja« prikimam in solze se mi zopet vsujejo po licu. »Pridi« reče in me močno objame.. »Miha vse bo okej« rečem in se mu na kratko nasmehnem. »Ne bo« odkima in me resno pogleda. »Tale tip ti bo non stop težil« pove na kratko in iz žepa potegne telefon in natipka številko »Brin takoj se spravi v telovadnico« pove na kratko in odloži. »Ne prosim ne« odkimam »Brin ne sme tega izvedet« rečem in ga žalostno pogledam. »Pa bo« reče resno in me še bolj močno objame. Njegov objem je bil nežen in ob njem se počutila varno… nisem si mislila da bi mi Miha kdaj tako zelo pomagal. Čez deset minut v telovadnico Brin »Miha kaj je tako pomembnega, da…« začne nato pa presenečeno obstane ko opazi še mene popolnoma onemoglo, ko sediva na tleh. »Trina kaj je bilo« reče in se usede k meni na tla. »Kolegu od tvoje drage se je popolnoma utrgalo in jo je hotel brez kakšnega koli razloga ubiti…« mu pove Miha vso zgodbo. Brin me pogleda naravnost v oči »Trina povej po resnici kaj je bilo…« »Ne morem« odkimam »to je Nina in Leonova stvar in sedaj mi je pošteno žal, da sem se vmešala« rečem in si začnem gristi ustnico… zavem se da sem povedala dovolj, da bo Brina začelo še bolj zanimati. »Trina si tu« slišim Linin glas, ko stopi tudi ona v telovadnico. »Ja Lina kaj je« rečem. »Nekaj ti moram pokazati…« reče in še vedno gleda v časopis. Presenečena obstane ko ob meni opazi še Brina in Miho »kaj je« rečem. Lina me resno pogleda na to pa na tla položi časopis »Je bila afera le za eno noč ali je vse skupaj se zapletlo v sladko maščevanja« preberem naslov in pogledam proti Brinu, ki tudi sam bere…

Sin vplivnega ministra in njegove žene, ki je ministrica za promet se je vpletel v afero z bratovo punco… beremo prvi stavek. Pogledam Brina, ki presenečeno bere nadaljevanje sama pa gledam okoli po televodnici. Nisem morala brati tega kar sem že vedela »kako so to izvedeli« reče Miha in pogleda Brina, ki obupano gleda okoli. V očeh se mu pozna da se mu gre na jok in njegov obraz je popolnoma obupan. »Si vedela« reče in me pogleda. »Ja« priznam in sem mu povedala vse kar sem slišala. »Grozil ti je zaradi njej« reče Miha in me še enkrat zaščitniško objame preko ramen. »Ja« zašepetam in solze se mi vsujejo po licu. »Pridi greva domov« reče Brin in me prime za roko. »Okej« prikimam in Brin me vzame v naročje. Posloviva se še od Line in zahvalim se Mihu za pomoč »ob meni si varna« mi zašepeta Brin na uho in me poboža po laseh. Odpelje me do mojega doma in mi pomaga do sobe »hvala ti Brin« rečem in se mu nasmehnem. »Ne tebi hvala« reče in se usede na posteljo zraven mene medtem ko se jaz uležem. Pomaga mi da se pokrijem »prosim ne povej kaj se je zgodilo« ga prosim in zaprem oči. »Še žal jima bo za to kar sta naredila« zašepeta tiho, ko zaspim…. Utrujen sem šel z avtom nazaj proti domu in razmišljal o Ninini in Leonovi prevari. V srcu ga je močno stiskalo saj sem Nino za vedno izgubil medtem ko Leonu ne bom nikoli več mogel zaupati. Bil je poražen in izpadel je kot največji bedak medtem, ko sta me onadva sukala okoli prsta. Pomisli sem na Trino in na to kaj ji je hotel narediti Jan »najraje bi ga ubil« si reče na glas in zamenja radijsko postajo na radio. Končno sem bil pred hišo in izstopil iz avta, vedel je da je sedaj vsega konec zanj. Vzel je športno torbo in zaklenil avto. »Brin si ti« reče mama ko zapre vrata. »Ja mami jaz sem« reče in se preobuje »Pridi v dnevno sobo pogovoriti se moramo« zavpije. »Ja takoj« rečm in se pogledam v ogledalo kjer se je na obrazu poznala njegova jeza in sovraštvo.

Nikomur več ni moral zaupati… je donelo v moji glavi…  Stopi v dnevno sobo kjer se mama in oče pogovarjata. »Brin si bral današnji časopis« vpraša oče in mu namigne naj se usede na kavč poleg njega. »Sem oče« prikimam in čakam da nadaljuje »si prebral kaj zanimivega« vanj podreza mama. »Sem« reče in iz njega izbruhne jeza »kako sta lahko taka, mama« reče in jo gleda kot da le ona ve odgovor. »Časopisi so lagali saj del« reče oče zaščitniško. »Niso oče vse vem« odkima jezno »vse mi bosta razložila in to takoj« dodam in odidem naravnost v svojo sobo. »Brin vse ti lahko razložim« reče Nina, ko sedi na kavču v njegovi sobi. »Ni treba« zavpije na njo in vžge luč saj je bila že tema »vse mi je jasno« reče jezno in jo močno prime za roko »zakaj si to naredila Trini« zavpije nanjo. Nina ga gleda z prestrašenim in žalostnim obrazom »mislila sem da te zanima kaj drugega kot to« reče jezno. »Nič druga me ne zanima« odkima »vse mi je jasno« doda. »Brin jaz te imam res rada« reče in ga hoče poljubiti. »Nina ne delaj se norca z mene« zopet zavpije nanjo in v tistem trenutku bi jo najraje klofutnil toda si je še pravi čas premislil. »Sovražim te Nina« reče bolj umirjeno »vsa ljubezen, ki sem jo čutil do tebe je izpuhtela« doda in se uleže na svojo posteljo. Zaprl je oči in si zaželel da je ne bi videl nikoli več. »Konec je med nama« je še dodal in se obrnil stran od nje… samo čakal je da je odšla iz njegove sobe.  Zaprle so se vrata in končno je lažje zadihal… bil je svoboden in nikoli več je ni želel videti… dovolj ga je prizadela in sedaj si je priznal da do njej ne čuti ničesar več. Z Leonom še bom opravil… je pomislil toda ni imel moči.  Odprla sem oči in se ozirala okoli. Spomnila sem se da sem v svoji sobi in nato vse kar se je zgodilo v telovadnici. »Ljubica si v redu« je v mojo sobo prišla mama. Nasmehnila sem se ji ko sem videla njen zaskrbljeni obraz. »V redu sem mami« sem rekla mirno in jo močno objela. »Brin mi je vse povedal« reče. »Skrbi me zate« doda. »Mami dobro sem« prikimam in še jo enkrat močno objamem. »Ljubica če hočeš lahko jutri vstaneš doma« »Ne mami« jo prekinem »vem da sem varna sedaj ko Brin ve« dodam. »Brin nikoli ne bo pustil, da se še kaj podobnega zgodi« me prekine »obljubil mi da bo pazil nate« doda in me nežno boža po laseh.

»Ga lahko pokličem« jo vprašam. »Ja« prikima in ji poda telefon. Spomnim se da nimam njegove telefonske »mami mi greš po imenik bom poklicala na domačo številko« rečem in naredim požirek vode in kozarca, ki stoji na nočni omarici. Mami odide iz sobe »ja halo« se javim Lini, ki me ravno kliče. »Trina kako si« me vpraša. »Dobro hvala sedaj sem se naspala in se počutim bolje« ji povem. Lina me hoče razvedriti in mi pove še nekaj zanimivih stvari, ki so se dogajale potem, ko me je Brin odpeljal s telovadnice. »Z Mihom sva se zaklepetala« pove na kratko. »Ja povej o čem« rečem. »Ni važno« pove na kratko »spoznala sem da je super fant« doda in če bi sedaj stala poleg mene bi videla da se na široko smeji. »Trina evo imenik« reče Andrej in stopi v mojo sobo. »Zdravo« rečem in se mu nasmehnem. Bil je prijazen in to prijaznost sem mu hotela vrniti. »Hvala« dodam in vzamem imenik. »Se vidiva« zašepeta in odide iz moje sobe. »Mami ima končno enega v redu fanta« rečem Lini in ji razložim vse kako je bilo v soboto, ko sem bila pri Leonu in o Andreju. »Kaj boš z Leonom« jo zanima. »Sovražim ga Lina« ji povem na kratko »čeprav si ne želim da bi ga« dodam in se zagledam skozi okno kjer zopet rahlo sneži. Čez pet minut me spravi v dobro voljo in se smejim njenim šalam nato se posloviva. Poiščem Brinovo telefonsko številko in telefon nekaj časa zvoni v prazno. Čez nekaj časa se javi moški glas »če ste spet kakšen prismukjen novinar in bi radi govorili z mojim sinom o tem kar piše v novicah žal nimamo komentarjev« pove v eno. »Se opravičujem gospod Tadej jaz sem Trina« končno pridem do besede. »O Trina oprosti nisem misli toda novinarji ne dajo mira« mi pojasni. »Lahko govorim z Brinom« vprašam. »Takoj ga bom poklical« reče in odide ponj. »Trina kako si« slišim njegov zaskrbljen glas. »Zdravo Brin dobro« odvrnem. »Vse je okej z mano kako si ti« vprašam.

»Z Nino sva že končala Leona pa ni doma« mi pove na kratko. »Kako se počutiš« vpraša. »Mah saj veš kako je« ji odgovori na kratko saj ji ne more takoj povedati, da se počuti svobodno in da je po eni strani srečen da je nikoli več ne bo videl. Pogovarjava se še druge stvari in čez pet minut se posloviva »Hvala ti« reče preden odložim. »Okej se vidiva jutri« še reče on in odloži…. Naslednji dan v šoli se ni dogajalo nič nenavadnega le Tina me je zaskrbljeno opazovala, ko sem ji pojasnila vse kar se je dogajalo. »Tina vse bo okej« sem rekla vztrajno in jo močno objela. Bila sem vesela da jo je skrbelo zame in s tem da sem ji zaupala sva se povzpeli eno stopnjo višje najinega prijateljstva. Ob petih smo bile zopet na igrišču in vse punce so me tolažile »v redu sem ne skrbite zame« rečem in močno objamem Kajo, ki je stala zraven mene »vidiš še sedaj imam dovolj moči« dodam in se ji nasmehnem. »Trina nekaj ti moram povedati« začne Manja in me pogleda. »Ja reci« rečem in jo z zanimanjem pogledam »ne bomo morali igrati v ligi« odkima. »Zakaj ne« jo presenečeno pogledam. »Ker smo se prijavile prepozno« reče in pogleda vse dekleta. »Šit to ni fer« reče še žalostno Lina in pogleda proti fantom, ki trenirajo…. »Hej punce kaj je narobe« reče Miha, ko pride po petih minutah treninga k nam. »Nič« odkima Lina in poda žogo Manji. »Videti ste slabe volje« reče in nas resno pogleda. »Ja smo« prikimam in pogledam proti Brinu, ki se pogovarja s Krisom. »Kaj pa je narobe« ga zanima in se nasmehne. Odrezavo mu vrnem nasmeh še nikoli se ni mi zgodilo, da bi svojih problemov razlagala kakršnemkoli fantu. »Ne moremo igrati v ligi« reče Kaja in vrže žogo na koš.

Presenečeno jo pogledamo ravno od nje nismo pričakovali, da bo povedala kje so problemi. »A mislite tisto s plakata« reče in nas z zanimanjem pogleda. »Ja« odvrnem in zavijem z očmi. Vedela sem, da bomo zopet tarča posmeha. »Lahko vam pomagam« reče zamišljeno. »Kako« vpraša Lina in ga zmedeno gleda. »Moj oče je glavni in zbira prijave, srečo imate« reče in pogleda proti fantom, ki zopet igrajo. »No in kaj moremo naredit« ga vprašam saj vem da si na vsak način želimo igrati v ligi. »Bom poskusil prepričat očeta« odvrne Miha mirno in se mi nasmehne. Vrnem mu nasmeh in mu po tihem zašepetam »hvala«, bila sem mu hvaležna za vse kar je storil včeraj zame. Vrne mi nasmeh »gremo en špil« vpraša in mu vržem žogo »okej« zavpijemo v en glas in čez minuto smo že v igri. Že dolgo nisem tako uživala pri igri ko danes. Bilo je super igrali smo na veliko in najbolj pomembno je bilo da točke sploh nismo šteli saj niso bile pomembne. »Hej kako si« vprašam Brina, ki me ravno preigrava. »Sedaj ko igram super« reče na kratko in se mi nasmehne. »Jaz tudi« prikimam in mu vzamem žogo. Res sem uživala in prvič sem med nami čutila pravo prijateljsko energijo. »Hej Brin vrži na koš« zavpije Kris in mu poda žogo. Ne sme zadeti… pomislim in stečem za njim. Hočem mu vzeti žogo toda se nekako čudno zapletem z njegovo nogo in padem. »Av« zavpijem in se hočem pobrati. »Si v redu« me vpraša Brin in me prime za gleženj. »Pusti« zavpijem nanj in solze mi močno polzijo po licu. Do mene še pridejo drugi »Trina si okej« me vpraša Lina. »Ja samo boli« zašepetam in se hočem vstati toda ne morem kar sesedem se nazaj na tla. »Počasi« je rekel Miha in mi pomagal vstati. Nisem mogla stati zato me je Brin vzel v naročje in me nesel na klop. »Na« mi ponudi vodo. »Hvala« rečem in naredim požirek. Malo me je pomirilo toda sem komaj prišla k sebi. »Te peljem k zdravniku« reče zaskrbljeno Miha.

»Ni treba bom že« zamomljam in se primem za gleženj, ki me je močno bolel. »Okej« prikima »očeta bom prepričal, da boste lahko igrale« prikima. »Hvala« rečem in se prisiljeno nasmehnem. Bila sem vesela da je Miha se spremenil toda gleženj me je res močno bolel. »Te bom jaz peljal domov« reče Brin. »Ni treba bom že poklicala mamo« rečem in v roke vzamem telefon. »Tvoji mami sem obljubil da bom skrbel zate« reče in mi iz rok vzame telefon. Vsi naju zmedeno gledajo saj ne vedo kaj se dogaja »hej kaj je narobe« rečem Krisu, ko vidim njegov nevoljni izraz na obrazu. »Nič« odkima »spomnil sem se da morem danes iti na večerjo z očetom in njegovo punco« reče in jezno zavzdihne. »Okej torej pojdi« reče Miha in mu poda roko »se vidiva stari« reče. »No se vidimo« reče in steče iz telovadnice. »Saj bo šlo« rečem Brinu, ko mi pomaga do avta. »Okej« prikima in mi pusti da se naslonim na njegovo ramo. Po poti do doma se zapleteva v pogovor »in kako se počutiš« ga vprašam. »Dobro…« prikima. »Ni videti« ga prekinem. »Saj veš pač v šoku sem še« doda. »Okej« prikimam in ne vem kaj bi mu še rekla. Brin da radio bolj na glas »dobro da mi ni treba na avtobus« rečem in se zagledam ven kjer je se že delala noč. »Leona si spoznala na busu« me vpraša. »Ja« prikimam in pogledam v njegove rjave oči, ki izžarevajo hladonost in žalost. »Ni ga doma mami in oče sta ga poslala k babici« pojasni na kratko. »Verjamem da jima ni prijetno« rečem na kratko »niti toliko nista počakala da bi poračunal z njim« me prekine »Brin tvoj brat je« ga vseeno branim čeprav tega nočem. »Trina če bi bil moj brat se tega ne bi zgodilo« reče jezno in v glasu se mu sliši da bi najraje zavpil. Ustavi pred mojo hišo in mi pomaga v hišo. »Mami doma sem« zavpijem in stopiva v hišo. »Zdravo ljubica« reče in pride do mene. Močno me objame »kaj je bilo« vpraša, ko vidi da šepam. »Padla je« me prehiti Brin. »Mami vse bo okej« me pomiri. »Obisk imam« reče. »Andrej?« bolj rečem kot vprašam. »Ja« prikima »danes je na večerji in želim si da ga bolje spoznaš« mi razloži. »Okej takoj bom« rečem in odložim torbo v kot. »Dobro Trina se vidiva« se hoče Brin poslovit. »Brin ostani« reče mama in se mu spodbudno nasmehne. Na očeh ji piše da mu hoče da mu je hvaležen, ker ga skrbi zame. »Okej naj bo« prikima in se ji tudi sam sladko nasmehne. »Trina danes je zraven Andreja njegov sin, tvojih let je« reče in skupaj stopimo v dnevno sobo.

Presenečeno obstanem…. Končno sem prišla k sebi in sem iz sebe spravila »zdravo« »O hej Trina« je rekel sproščeno Kris in mi tudi sam vrnil nasmeh in potem pogledal še Brina, ki je še vedno v presenečenju bulil vanj. »Se že poznata…« vpraša Andrej… »Ja na istem igrišču trenirava košarko in na isto šolo hodiva« reče Kris mirno in se usede nazaj za mizo. »Uf me veseli da je tako« prikima mirno mama in se nama zadovoljno nasmehne. Na obrazu ji je pisalo, da jo je morala ta stvar že skrbeti nekaj časa. »Kar sedi Brin« ga povabi. »Okej« prikima in se oba usedeva za mizo. »Nadevaj si« mu rečem in mu ponudim juho. »Okej« prikima in se mi nasmehne. Naš pogovor se razvije v pravi akcijski pogovor. Ves čas smo se smejali in Andrej nam je povedal veliko šal. Bila sem prav srečna da je bil Andrejev sin Kris kot pa kakšen razvajen smrkavec, ki ga ne bi marala. »Mami jaz grem v sobo« rečem po eni uri in se vstanem iz stola. »Okej dobro« prikima in se nasmehne. »Pridi Brin« rečem in ga povlečem za roko. Pomaga mi po stopnicah »te še boli« me vpraša. »Malo« prikimam in se usedem na posteljo v svoji sobi. »Kmalu bo bolje« še rečem pozitivno čeprav to še sama ne verjamem. »Okej, počasi se bom opravil« reče in pogleda skozi okno kjer je že trda tema. »Ne ostani še« rečem in se mu nasmehnem. »Okej naj bo« prikima in se tudi sam usede na posteljo. »Ne morem verjeti kaj je Miha naredil zame« rečem in prižgem tv. »Misliš da bi pustil da bi te tip ubil« reče in me prime za roko. »Ne vem« odkimam »bili smo sovražniki« rečem in pogledam na ekran kjer se vrti videospot od Rihanne »Miha ni takšen« odkima »pač misli da je frajer« doda in me gleda naravnost v oči. »Veš z Lino nekaj imata« mi pove na kratko. Presenečena ga pogledam »kako Lina nič ni omenila« rečem in ga zamišljeno pogledam. »No Miha jo hoče prepričati da bi nekaj imela« popravi svoj stavek. »Resno« vprašam in oči mi zažarijo. »Ja« prikima »sploh ne veš kaj se v resnici dogaja« doda. »Kaj se dogaja« ga z zanimanjem vprašam. »Trina nič« odkima »Brin vse mi povej« ga prekinem. »Vse boš izvedla« mi šepne na uho in me poboža po laseh. »Okej naj bo« odkimam in ga jezno odrinem. Bila sem razočarana ker mi ni hotel povedati. Čez deset minut sva se poslovila in odšla sem pod tuš. Počasi sem se slekla in spravila pod tuš, noga me je močno bolela. Čez deset minut sem odšla nazaj v sobo in komaj zaspala… Bila sem zelo utrujena toda bolečina ni in ni hotela izginiti stran od mene…. Naslednjih pet dni je bilo najbolj mučnih v mojem življenju… na vso moč sem se trudila da sem trenirala čeprav se še bolečina v nogi ni polegla. »Hej punce zrihtal sem vam« reče Miha, ko je bilo konec treninga. »Kaj si zrihtal« vpraša moja mama in ga z zanimanjem pogleda. »Lahko igrate v ligi« prikima »toda drugič se pravočasno prijavite« še ponovi očetove besede in gleda Lino… Zdi se mi da je vse to storil le zanjo in šele sedaj sem dojela Brinove besede…  »res je« si rečem po tiho in ustnice se mi razlezejo v nasmeh. »Gospa vam lahko malo ukradem Trino« pride do naju Brin, ko po končanem treningu ostaneva še v telovadnici, da pospraviva stvari. »Seveda ti kar« prikima in odide še po dve košarkarski žogi na drugo stran telovadnice. »Kako si« me vpraša. »Dobro« prikimam in se mu nasmehnem.

»Rabim tvojo pomoč« pove na kratko. Z zanimanjem ga pogledam »izpljuni« odvrnem. »Danes pride Leon domov« reče in me pogleda s tistim žalostnim pogledom katerega sem opazila takrat, ko je Brin izvedel kako je Nina zahrbtna. Leon je pri babici ostal kar cel teden saj v tem tednu so se novice kar fajn polegle. »Ne vem če bom zmoral sam« reče. »Boš« prikimam in se mu spodbudno nasmehnem. »Prosim pridi k meni danes ne bom zdržal« zašepeta. »Ne vem Brin« oklevam. »Prosim Trina« reče in me pogleda s tistim najlepšim pogledom in vem da ga nikoli ne bi morala zavrniti. »Okej naj ti bo« se strinjam in povem mami da grem še k Brinu in pridem domov čez saj eno uro. »Okej bodi pridna« reče in me poljubi na lice. Usedeva se v avto in se odpeljeva »je noga zdaj v redu« me vpraša in prestavi v drugo. »Je« prikimam toda se nobenemu ne sanja da me še vedno tako boli kot tisti dan, ko sem padla. Pogovor zasučeva še v drugo smer in tudi Brin se sprosti. »Sovražim ga Trina ne vem kako bom reagiral« reče in me resno pogleda. »Ni ga treba sovražiti tvoj brat je« rečem in izstopim iz avta. Odideva v hišo in prvo kar opazim je Leona potovalka na hodniku. »Prosim bodi prijazen« rečem. »Ne vem« odkima in stopiva v dnevno sobo. »Zdravo« pozdravi Leon in naju pogleda. »Hej« rečem tiho in pogledam Brin, ki reagira tako kot sem pričakovala »ti je super da si lahko zbežal« ga vpraša in nalije nama sok. »Brin jaz nisem hotel…« začne Leon in na njegovem obrazu se pozna žalost in obup. »Če bi bil pravi brat bi mi povedal to že zdavnaj ne pa da izvem po dveh mesecih« reče in naredi požirek soka. »Nina me je izkoriščala ne razumeš Brin« se končno Leon postavi zase »ne razumem ne« odkima »in niti ne vem če bom kdaj razumel« doda in besen odide iz dnevne sobe. »Brin počakaj« komaj stečem za njim. Brin me počaka »oprosti Trina« zašepeta »je že okej razumem« odkimam in ga močno objamem. »Hudo mi je sedaj ko je res vsega konec« doda in solze se mi vsujejo po licu. »Vse mi povej tvoja čustva« rečem in greva proti njegovi sobi…

Brin mi v sobi vse pove in jaz ga iskreno poslušam v srcu me boli, da fant katerega tako močno ljubim tako trpi. »Sovražim ju ne vem več komu lahko zaupam« pove na koncu in me gleda naravnost v oči…. Meni lahko vedno zaupaš… kriči moje srce. Čez eno uro se posloviva »na bus bom šla« rečem, ko vidim da je že zunaj trda tema. »Peljal te bom« reče. »Ne« odkimam »ni treba« vem, da bi mi sprehod do avtobusne zbistril glavo. Prižgem mp3 in si slušalke dam v uhe. Počasi hodim proti postaji in bolečine v meni zaradi glasbe počasi izginja. Ustavim se na prehodu za pešče in pogled usmerim na prazno cesto. Počasi zaradi bolečine v nogi grem počasi skozi njo… naenkrat me obsijejo luči avta in še preden se dobro zavem…. me avto podre… Ne spomnim se ničesar… nisem se spomnila rešilcev, ki so me odpeljali v bolnico in ne policije, ki je takoj prišla do kraja nesreče… spomnim se le avta, ki mu komaj uspelo ustaviti… nato se je vanj zaletel še drugi avti. To je bilo vse kar sem se spomnila… moja glava od kakršnihkoli spominov je popolnoma prazna… Zbudila sem se in gledala okoli, niti sanjalo se mi ni kje sem. Zagledala sem v Linine oči, ki so žalostno strmele vame. »Trina si budna« me vpraša in na njen obraz se nariše majhen nasmeh. »Ja« samo prikimam saj nisem imela nobene moči. »Nič ne govori« reče in me močno prime za roko »vesela sem, da si budna« reče in po obrazu se ji vsujejo solze. »Kako si?« jo vprašam kot da se ne bi nič zgodilo. »Vesela sem da si budna« odgovori »zbudila se je« reče Lina ženski, ki stopi v sobo. Presenečeno in prestrašeno jo gledam… čeprav sem bila budna ne vem točno kje sem bila. »Kako dolgo že tukaj ležim« sem končno prišla kmalu k sebi. »Včeraj zvečer si doživela prometno nesrečo in sedaj si v bolnišnici« mi razloži in me prime za roko, ki me močno boli. »Av boli« rečem in zavijem z očmi. »Vse bo okej samo nekaj časa boš morala ostati tukaj« reče in se mi prijazno nasmehne. »Tvoje starše zelo skrbi zate mama je šla si samo po čaj« mi pojasni. Starše… pomislim… »sploh nimam obeh staršev« si rečem po tihem toda mi je misel na to da bi jih imela mi zelo všeč. Lina čez dve minuti, ko sestra odide pride do mene »misli da je Andrej moj oče« vprašam in se ji nasmehnem. »Ja« prikima »Andreja in tvojo mamo močno skrbi zate« reče in me močno objame preko vratu. »Boli me roka« rečem, ko se hočem narediti v sedeči položaj. »Ja verjamem« prikima »in nogo imaš zlamano« doda. »Kaj?« skoraj zavpijem »reči da se šališ« rečem in jo pogledam s svojim najlepšim pogledom. »Ne Trina« odkima »avto te je močno zbil« mi razloži na kratko kaj se mi je zgodilo… »Spomnim se da sem šla čez cesto in nato me je avto zbil nato se je pripeljal še en…« rečem in utihnem, ko v sobo stopi mama.

»Oh ljuibica končno si pokonci« reče in me močno objame. Na njenem obrazu sem razbrala neprespano noč in žalost. »Dobro sem« prikimam in se ji spodbudno nasmehnem. »Ljubica vse bo okej« reče in po licah ji spolzijo solze sreče. »Upam da bom lahko kmalu dala tole dol« ji pokažem na gips. »Mislim da ne tako zelo kmalu« odkima in me resno pogleda. »Trina nekaj ti moram povedati« reče zaskrbljeno in me poboža po licah. Z zanimanjem jo pogledam in iz njenih oči vidim, da me bo to kar mi bo povedala prizadelo. »Ne vem koliko se spomniš iz nesreče« reče in pogleda Lino, ki odide iz sobe. »Ne veliko« odkimam in ponovim tisto kar sem že prej povedala Lini. »Se spomniš avta, ki se je zaletel še vanj« me vpraša. »Se« prikimam in oči se mi razširijo »Leon je bil v njem« mi pove na kratko. »Kaj kako zakaj?« rečem v eno in solze se mi vsujejo po licah. Bila sem popolnoma zmedena in v tistem trenutku mi je žal zato ker mu nisem zaupala »mami je živ« komaj spravim iz sebe. »Je« prikima in me objame preko ramen… »v komi je Trina« še doda in me resno gleda. »Mami ne ne prosim« zašepetam »moram k njemu« dodam in se poskušam vstati. »Ne moreš k njemu, poškodovana si« doda in me stisne v objem. »Kako je Brin« jo vprašam. »Pri njemu je potem pride še k tebi« mi obrazloži in me boža po laseh… Zaprla sem oči in hotela zaspati… toda nisem morala… po glavi so se mi podile različne misli… kako leži tam sam popolnoma nemočen… na sebi ima pripete cevke ker ne more dihati sam in potem še tisto najbolj grozno… srce mu zaostane zavedno. Zavpijem in ko odprem oči ugotovim da so bile le sanje. »Trina si v redu« slišim Brinov glas. »Brin« zašepetam in se mu vržem v objem. »Sanjala sem« rečem in tresem se po vsem telesu. »Vse bo okej« reče mirno čeprav vem da se le dela… na obrazu se mu je poznalo da je žalosten in obupen. »Kako je Leon« ga vprašam. »Nobene spremembe« odkima in se kislo nasmehne »dobro da si se ti zbudila« reče in me poboža po laseh. »Kdo je to storil« zašepetam »najraje bi ga ubila« dodam. »Bil je pijan« začne in me pogleda naravnost v oči »ne poznaš ga Trina toda on jo je najbolje odnesel«. »Ne vem kaj bo z mano« zašepetam »Trina vse bo okej kmalu boš lahko zopet igrala« odvrne in me močno objame. V sobo stopi Lina in se mi na kratko nasmehne »nekaj ti moram povedati« reče in se usede na stol poleg postelje. »Čez dva tedna bo liga« reče. »Vem« prikimam in jo žalostno pogledam »ne bomo igrale« pove na kratko. Presenečeno jo pogledam »boste« rečem odločno. »Trina ne morem brez tebe« reče. »Lahko« jo prekinem »in morale boste« dodam. »Trina ne vem« odkima in solze ji spolzijo po licu. »Zvečer imamo sestanek« rečem in jo resno pogledam »toda žal tukaj« dodam in se ji nasmehnem. Lina samo prikima in odide iz sobe. Pogledam Brina »vem da bodo zmogle brez mene« rečem in se uležem nazaj. »Trina hudo ti bo« reče in me zamišljeno pogleda. obrnem se k njemu »kot kapetanka in njihova prijateljica sem ponosna nanj« mu rečem in potem komaj spravim iz sebe »čas je da nekaj naredijo za naše sanje…« »Ne boš jih sanjala z njimi« reče. »Bom prikimam« in se mu nasmehnem ko me zamišljeno pogleda… Niti sanja se mu ne kaj s temi !
besedami mislim… Ura je bila točno pet, ko so bile vse punce zbrane v moji. »Vesele smo da si se zbudila« mi reče Kaja in pride do mene in me objame. »Tudi jaz« prikimam in se jim nasmehnem. Bila sem srečna da so mi stale ob strani. »Sedaj se moramo resno pogovoriti« začnem »pripravljena sem na to« rečem in se za trenutek pogledam skozi okno, zbiram besede s katerimi jim bi povedala »ne bom več trenirala saj nekaj časa« rečem resno. Punce me žalostno pogledajo »naj vam niti na misel ne pade da bi pustile« dodam in sem jim nasmehnem. »Lina preveč smo delale zato, tudi brez mene ste dobre« rečem in jo močno primem za roko in solza mi spolzi po licu. »Me ne verjamemo v Girl teams brez tebe« se oglasi Jasna. »Utihni« rečem in jo srepo pogledam »najboljše smo skupaj toda sedaj vam predajam igro…« dodam in jih resno pogledam »Lina sedaj je tvoj čas…« rečem in jo gledam naravnost v oči »predajam ti svojo vlogo v naši igri« dodam »Trina ne šali se« reče in me žalostno pogleda. Primem jo za roko »sedaj si kapetanka« rečem lažje zadiham… Naslednje tri dni v bolnišnici so se grozno vlekle, vedno sem imela koga na obisku mamo, Andreja, Lino, Brina, Krisa, Miho… toda bilo mi je vseeno hudo in v srcu sem čutila praznino. Najhuje je bilo da se Leonovo stanje niti za malo ni poboljšalo. V petek zvečer sem bila sama v sobi in brala knjigo Rada pleše rada ima glasbo…bil je živi dolgčas zato sem se morala z nečem zamotiti »Hej Trina« pride k meni Brin. »Hej« rečem in mu pomignem naj stopi naprej. »Te motim« vpraša in se usede na posteljo. »Ne pač berem« rečem in zaprem knjigo. »Trina poslušaj me« reče in me prime za roko. »Reči« prikimam in se mu nasmehnem »punce te potrebujejo danes sem jih opazoval« reče… z zanimanjem ga pogledam »kaj je narobe« vprašam. »Mislim da se kregajo« »kako kregajo« ga prekinem in ga z zanimanjem pogledam. »Ne vem danes so se kregale včeraj niso niti trenirale« odkima »nekaj boš morala naresti neka!
j manjka« reče in me poboža po roki. »Brin veš da ne morem igrati« rečem in ga žalostno pogledam. »Vem« prikima »toda ti si njihova volja« mi zašepeta na uho in me poljubi na čelo. Odide iz sobe sama pa razmišljam o njegovih besedah. V roke vzamem telefon in pokličem Lino »ja halo« se javi. »Lina rada bi govorila s tabo« rečem. »Okej kaj je narobe« me vpraša. »Pridi k meni ko boš imela časa« rečem in pogledam na uro, ki je kazala šest. »Hej kaj ne trenirate« jo vprašam. »Ne« odgovori žalostno »pridi k meni ko boš imela čas« še rečem enkrat in vržem dol. Bila sem besna »kako lahko na kaj takega sploh pomislijo« si rečem na glas in se zagledam skozi okno.

Čez eno uro je prišla v sobo Lina »hej Trina kako si« reče in me poljubi na lice. »Dobro« prikimam in se ji nasmehnem »povej mi kaj je narobe« takoj preidem k bistvu. »Kaj bi bilo narobe« vpraša in me presenečeno pogleda. »Brin mi je rekel da včeraj niste trenirale« ji povem po resnici. Lina se usede k meni na posteljo in pogleda v tla »Kaja in Jasna sta skregani« reče. »Zakaj« jo vprašam in jo presenečeno gledam v teh letih, ko smo veljale za najboljše prijateljice se nikoli nismo kregali »zaradi enega tipa sta se skregale« mi razloži kaj se je zgodilo. »Kaja včeraj sploh ni prišla na trening in zato smo trenirale« reče in me prime za roko. »Dobro jutri skliči sestanek« rečem in se ji nasmehnem. »Oprosti« zašepetam »nočem da misliš da si ti kriva« rečem in jo močno objamem. »Trina prosim čimprej se pozdravi ni lahko biti kapitanka« reče in solza ji spolzi po licu. »Lina ti si prava za to« ji rečem in ji obrišem solzo »rada te imam« reče in še enkrat objame. »Nekaj ti moram povedati« reče in se zagleda skozi okno »kaj« jo vprašam in jo z zanimanjem pogledam. »Ne vem kje naj začnem« reče in išče prave besede »Miha mi je zelo všeč« reče in me pogleda »resno« rečem in se ji nasmehnem. Bila sem vesela saj se mi je zdelo da Lina že nekaj časa nori za njim toda zaradi košarke in vsega kar je bilo ni hotela priznati in tudi Brin je omenil da sta si všeč. »Včeraj sva šla na pijačo« nadaljuje »in« jo prekinem »rekel je da se je imel lepo in nato me je močno objel« reče in njene oči od sreče kar žarijo. »Torej še bosta šla« jo vprašam na pol v šali ko zares. »Trina za vse na svetu grem« reče in se začne smejati. Vrata se odprejo in v sobo stopi dekle imela je lepe rjave oči in dolge črne lase. »Zdravo« sem jo pozdravila in jo z zanimanjem pogledam. »Zdravo si ti Trina« vpraša. »Ja« prikimam in se ji spodbudno nasmehnem.  »jaz sem Tamara« reče. »Am oprosti ne poznava te« se še oglasi Lina. »Vem da me ne« odkima… potem pa se spomnim »si dekle od Leona« jo vprašam. »Ja bivša« prikima in pride bližje. »Usedi se« ji rečem in ji pokažem na stol. »Ni treba hvala« reče in se mi nežno nasmehne. »Trina grem jaz« reče Lina in me poljubi na lice »okej se vidimo jutri« jo spomnim na najin pogovor. »Okej rada te imam« reče in me še močno objame. Opazujem Lino ko zapusti sobo nato pa pogledam Tamaro »kako si« me vpraša. »Jaz dobro« prikimam. »Brin mi je povedal da veš vse…« začne in zre skozi okno »po nesreči sem slišala« prikimam. »Takoj ko sem izvedela da je v bolnici sem prišla sem« reče in solze ji polzijo po licu. »Brin me je tolažil in potem je rekel da najbolje da pridem k tebi« reče. »Poslušala te bom« spregovorim »čeprav se ne poznava najboljši vem da ti je hudo« dodam in se ji nasmehnem. »Hvala ti Trina« reče in mi vrne nasmeh.

Bila je lepa in vedela sem da se bosta z Leonom, ko bo prišel k sebi pobotala… na obrazu in v očeh ji je pisala ljubezen do njega. »Veš kako me je bolelo« reče in se zagleda skozi okno »ko sem izvedela, da ga je Nina okoli prsta vrtela sem mislila da se mi bo utrgalo« pove v eni sapi. Nakažem ji naj se usede na posteljo. Usede se in nadaljuje »vsakič ko sem zaprla oči sem videla kako se poljubljata« reče in solze ji močno polzijo po licu. Primem jo za roko in malo se pomiri »ne morem gledati kako je v komi« zašepeta »kaj če se nikoli ni zbudi« reče in se začne tresti po celem telesu. »Tamara ne govori tako« rečem ostro »Leon se bo zbudil verjemi mi« rečem. »Ne vem bojim se…« me prekine »Tamara Leon ve da ga čakaš, ve kako močno ga ljubiš« jo mirim in potem jo stisnem v objem. Nisem morala gledati kako joka, tudi meni je šlo na jok. »Brin mi je povedal da Nina niti pokliče ne več« reče malo umirjeno. »Nini se je maščevalo« rečem in solze mi padejo po licah. »Zaradi tega kar je bilo v časopisu« reče in me pogleda resno »ja« prikimam in se ji rahlo nasmehnem. »Hvala ti sedaj se bolje počutim« reče in si obriše solze. »Meni vedno lahko zaupaš« ji rečem in pokimam. »Tukaj sem že cel teden niti en dan nisem šla stran od njega tako zelo ga imam rada in ne vem kako bom brez njega« nadaljuje. »Tamara tudi Leon te ima rad zaupaj mi da ne lažem« rečem in ji prikimam. »Ni me hotel prizadeti toda me je« prikima. S Tamaro si poveva še veliko stvari in po pogovoru se počuti veliko boljše… »Okej grem nazaj« prikima in se mi nasmehne. »Okej če me rabiš veš kje me najdeš…« rečem in jo še enkrat objamem. Bila sem vesela, da sva se pogovorili in da mi je zaupala.. Zopet se potopim v knjigo toda ne morem brati… srce mi bije sto na uro… čutim da se bo nekaj zgodilo….Odprl je oči in zmeden gledal okoli, niti sanjalo se mu ni kje je… čeprav je bilo to edino kar ga je zanimalo.

Na svoji roki sem čutil mehek dotik in potem je končno lahko malo premaknil glavo… Pogled se mi je ustavil na dekletu, ki je sedela poleg njega in še v najlepših sanjah bi jo prepoznal. Glavo je imela sklonjeno in držala ga je za roko. Ni vedel kako ji naj pove da se je zbudil saj iz sebe ni moral spraviti niti besedice. Nežno jo stisnil za roko in čakal na njen odziv…  »Leon« je slišal njen glas in nato ga je pogledala naravnost v oči. Njene lepe oči so ga nežno opazovale, še vedno je bila tako lepa kot takrat, ko jo je videl zadnjič. Nič nisem moral reči zato je samo prikimal nato pa so mu solze stekle po licu.. Zavedal se je kaj ji je storil vsega se je zavedal le tega ne zakaj je tu »Leon v bolnišnici si« reče Tamara in si obriše solze. »Zakaj« komaj spravi in gleda okoli »nesrečo si imel« mu na kratko razloži in potem ga močno objame. Nič je ni hotel spraševati vedel je da jo bo kmalu za vedno izgubil toda njen objem je bil tako pomirajoč in nežen. »Brin zbudil se je« je rekla ko je stopil v sobo. Videl je da se je njegov resen obraz spremenil v pomirjajočega in veselega.. ni in ni moral verjeti… Brin je bil vesel da se je zbudil. »Leon me slišiš« reče in pride do njega. Samo prikima in se mu na kratko nasmehne. »Končno« reče in lažje zadiha. Čeprav je bil še vedno jezen nanj ga je skrbelo zanj… vedel je da je njegov brat zato mu je bil pripravljen odpustiti. Tamara še je vedno ležala v njegovem objemu in končno je lahko premaknil roko… pobožal jo je po laseh in jo še bolj stisnil k sebi… »Hej Brin kaj je narobe« rečem ko stopi v sobo. Končno mi je uspelo zapreti oči in bila sem malo jezna da me je zbudil iz sanj. »Trina Leon se je zbudil« reče in se nasmehne. V njegovem nasmehu sem našla novo upanje. Z veseljem sem ga pogledala »res« rečem in oči mi od sreče zažarijo. Končno sem se odahnila »Trina nekaj me zanima« reče in se usede na mojo posteljo. Z zanimanjem ga pogledam »misliš da je Leon zaljubljen v Nino« vpraša. »Zakaj« ga zmedeno gledam. »Ne vem Trina« odkima »nočem da je Tamara prizadeta« reče in me žalostno pogleda. »Leon ima zelo rad Tamaro« mu povem kot sem že prej Tamari »misliš skrbi me« »nima te kaj« odkimam in ga primem za roko »Nine ni več v vajinem življenju« odkimam »res je« prikima »toda je še v mojem srcu« reče in me žalostno pogleda. Utripam z očmi gre mi na jok želim si da bi ga lahko samo objela in se stisnila k sebi. »Pozabil jo boš« rečem in se obrnem stran od njega. »Vem da bom« prikima nato pa mi razprši lase »hej kaj delaš« rečem in se v smehu obrnem k njemu. »Hvala ti Trina« mi zašepeta in potegne moj obraz k svojemu »Brin« samo zašepetam in po celem telesu me zalije vročica. Njegov obraz je ob mojem »zapri oči« zašepeta in me poljubi na lice… ubogam ga in se stisnem v njegov topel objem »Nino bom pozabil če boš pomagala« reče in me gleda naravnost v oči. »Okej kako ti naj pomagam« prikimam. Brin nič ne reče ampak me nežno poljubi na lice in potem premakne svoje ustnice na moje…»Trina všeč si mi« reče in me pogleda naravnost v oči srce mi močno bije »že od trenutka ko sem te zagledal si mi všeč« nadaljuje. »Brin ni res« odkimam in ga odrinem stran od sebe…. Nisem hotela poslušati njegovih laži. »Poslušaj me Trina« reče in gre proti oknu »vem da mi ne verjameš toda je res« reče in nato odide iz sobe. Žalostno gledam za njim… jaz sem ga res ljubila tudi on bi mene in to bi čutila… pomislim. »Mami slišala sem da je Leon se končno zbudil« rečem mami in Andreju, ko stopita v mojo sobo. Mama me močno objame »ja ravno sem srečala na hodniku njegovo mamo in mi je povedala« prikima. »Mami rada bi ga obiskala« jo prosim in jo pogledam s najlepšim pogledom.  »Ne vem Trina« odkima mama in me resno pogleda »zdravnica pravi da moraš počivati« doda »bom jaz poskrbel za to« se oglasi Andrej in se mi nasmehne. Z hvaležnostjo ga pogledam in se mu nasmehnem »hvala« zašepetam in se mu nasmehnem.

»Je že dobro« odvrne in mi pomaga vstati. Vzame voziček ki je bil poleg mene in mi pomaga sesti vanj. Počasi me pelje do Leonove sobe, še preden odpre mi vrata mu rečem »vedno ti bom hvaležna za to« rečem in se mu nasmehnem. »Ni panike Kris mi je povedal vse o tebi« odvrne in odpre vrata. Pogled se mi je ustavil na njegovi postelji. Ležal je tam in Tamara ga je držala za roko in se stiskala k njemu. »Zdravo« sem rekla in se z vozičkom zapeljala v sobo. »O hej« mi reče Tamara in se mi nasmehne. »Leon Trina je« mu reče in ga poboža po laseh. »Trina« zašepeta in se sladko nasmehne. Bil jo je vesel in upal je da ga bo kdaj razumela. »Leon nočem te mučiti toda rada bi govorila s tabo« rečem in se mu nasmehnem. »Trina vesel sem te« odvrne in me prime za roko. Stisne jo kot da bi me hotel pozdraviti. »Te boli« me vpraša, ko opazi da imam roko in nogo v mavcu. »Malo pa toda najhujše je že mimo« odvrnem »kako se ti počutiš« ga vprašam. »Zlomljeno« pove z eno besedo »veseli smo vsi da si buden« rečem. »Jaz grem si samo po čaj« najin pogovor prekine Tamara. »Okej bom jaz pri njem ta čas« prikimam in se ji nasmehnem. Opazujem Leona, ki gleda za Tamaro, ki zapušča sobo »zopet jo bom izgubil« reče in me žalostno pogleda. »Ko bo vsega tega konec in bom doma bom spet za njo nekdo ki sem ji lagal« reče in solza mu spolzi po licu. »Tamara te ima rada« rečem in ga primem za roko »ne vem« odkima »žal mi je da je tako prišlo toda pripravljen sem na to da jo zgubim« reče nato pa utihne ko stopi v sobo. »Oprostita če sem vaju zmotila« reče in naredi požirek čaja. »Ne nisi« odkimam in se ji nasmehnem »Leon nekaj ti moram povedati« reče Tamara in se usede k njemu na posteljo. »Kaj« reče in jo z zanimanjem pogledam »čas je da se pogovoriva o vsem kar se je zgodilo« reče in ga prime za roko. Leon mi nakaže naj ostanem »okej« prikimam in poslušam Tamaro »Leon rada te imam« mu reče in solze se ji močno vsujejo po licu »jaz tebe najbolj na svetu oprosti ko sem te prizadel« reče in jo poboža po obrazu. »Leon vem da nisi ti kriv« reče in se mu nasmehne »rad te imam« ji rečem in jo stisne v objem. »Toda bojim se« reče in ga pogleda naravnost v oči »vsakič ko zaprem oči vidim kako jo poljubljaš« mu pove kot je že prej mene. »Tamara saj veš da tega ne bi delal če ne bi bil Brin moj brat…« reče in nato v sobo stopi Brin. Nakažem mu naj nič ne reče on pa samo pokima… čakam da Leon nadaljuje »rad te imam Tamara« reče »nikoli ni bilo lepše ko s tabo« doda in se ji nasmehne. »Oprosti ljubica« zašepeta in jo potegne k sebi in jo nežno poljubi. Pogledam Brina, ki se nasmehne »upam da bo Tamari takšno opravičilo dovolj« reče ko mi pomaga do sobe. »Hvala ti« rečem in se mu nasmehnem. Dvigne me v naročje in me položi na posteljo skloni se k meni in me poboža po laseh »si razmišljala kaj o mojih besedah« me vpraša. »Ja zelo« prikimam in ga gledam naravnost v oči in še preden se zavem me Brin nežno poljubi na ustnice…

»Av boli« zavpijem v smehu ko z zlomljeno roko udarim v  rob postelje. »Si v redu« reče zaskrbljeno Brin in me prime za roko »Okej« sem prikimam in se mu nasmehnem »res ti je mar zame« ga vprašam in pogledam ga v oči. »Saj veš da si mi všeč in to ti bom dokazal« prikima in se mi nežno nasmehne. »hvala danes sem govorila z Lino« rečem in se mu nasmehnem. »Kako je« me vpraša. »Jutri imamo sestanek skregane so« prikimam »hvala ti da si mi povedal. V sobo stopi Tamara »hej reci« reče Brin in me še vedno drži za roko. »Trina vsega je konec« reče in solze se ji vsujejo po licu. »Tamara o čem govoriš« rečem in jo objamem. »Pustil me je« zašepeta in joka tako zelo močno kot da bo se zadušila od solz. »Kaj ti je rekel« reče Brin. »Da ve da tega ne morem pozabiti« reče žalostno in naju gleda kot da bi le midva ga znala prepričati naj ne naredi tega. »Pogovoril se bom z njim« reče Brin in odide iz sobe, medtem ko jaz Tamaro objemam. »Ne vem če ga bom lahko pozabila« reče in si obriše solze. »Tamara Leon te ima rad« rečem in jo pobožam po laseh. »Zakaj mi je to storil« reče. »Ker ve da ti tega ne moreš pozabit« zašepetam in jo še bolj stisnem k sebi. V sobo stopi Kris »hej Trina prinesel sem revije če ti je dolgčas« začne nato pa utihne, ko vidi kako objemam Tamaro. »Je vse okej« me vpraša.

Tamara si na hitro obriše solze in pogled dvigne h Krisu ja »vse bo okej« ji rečem in se ji nasmehnem. Pogledam Krisa, ki presenečeno jo gleda… in mu namenim grdi pogled. »Grem jaz zdaj hvala ti« reče in me poljubi na lice. Nasmehne se mi  »okej« rečem in že steče iz sobe. »Vav kdo pa je ta lepotica« reče in mi na posteljo položi revije, ki jih je prinesel. »Ta lepotica je zasedena« odvrnem na kratko in se mu nasmehnem. »Ne pa to ni res« reče in me žalostno pogleda. »Vsaka ki mi je všeč je zasedena« reče in pogled usmeri skozi okno »no vse pa ne« odkimam in oči se mi zasvetijo »Kris bi nekaj naredil zame« rečem. »Kaj pa« vpraša in se mi nasmehne. »Kaja in Jasna sta skregani…« mu pojasnim vso zgodbo »ja in« reče in me z zanimanjem pogleda »lahko bi malo osvajal Kajo« rečem in ga resno gledam »kaj si popolnoma nora« reče v smehu. »Kaj pa je narobe s Kajo« vprašam in ga presenečeno gledam »poznam njenega brata in on bi me ubil če bi se spravo na njegovo malo sestrico« mi razloži. »Kaj Kaja ima brata« ga presenečeno gledam »nisi vedla« reče. »Ne« odkimam in se zagledam skozi okno… ni mi jasno zakaj mi Kaja kaj takega ne bi povedala…. Zjutraj vstanem zgodaj saj me zbudi zdravnikov glas »Trina kako se počutiš« me vpraša. »Dobro vse me boli« prikimam »toda bo že« rečem pozitivno.

»Super da si tako pozitivna« prikima in se mi nasmehne »upam da te naslednja novica ne bo preveč razočarala« reče in me resno gleda. Z zanimanjem ga pogledam »upam da me ne bo« odvrnem »še kakšne pol leta ne boš smela igrati« reče. »Kaj kako ne« odkimam in ga z razočaranjem pogledam »žal ne« odkima »toda če boš potrpela potem ne bo problemov…« mi razloži da se lahko zaplete če ne bom upoštevala njegovih navodil. »Bom« rečem in se obrnem na drugo stran… nočem pokazati da mi gre na jok. Čeprav sem se delalo močno me je v srcu zabolelo in strlo… bila sem prepričana da bom lahko takoj igrala, ko bom zdrava…. toda načrti so splavali po vodi. V sobo stopi mama »Trina kako si« vpraša in se usede na posteljo »govorila sem z zdravnikom in povedal mi je…« »da ne bom več morala igrati« jo prekinem. »Ah ljubica pol leta bo hitro minilo« reče in me poboža po laseh. »Mami toda košarka je moje življenje« rečem in si obrišem solze, ki mi polzijo po licu. »Rada te imam obljubim da tudi jaz ta čas ne bom trenirala« reče in me resno pogleda »mami si nora« zavpijem jezno nanjo »vem kako ti je« odkima »mami prosim morajo iti na ligo« ji rečem in jo stisnem za roko. »Skregale so se« reče »vem mami« prikimam »danes imamo sestanek« dodam in se ji nasmehnem. »Oh ljubica kaj bi brez tebe« reče in me močno objame. »Ne morejo naših sanj razdreti zaradi enega tipa le kje so to vidle« ji rečem in popade me smeh. »Obljubim ti da jih pobotala čez eno uro pridejo vse k meni« rečem in se ji nasmehnem. »Rada te imam« reče mama in me poboža po laseh. Čez eno uro so bila vsa dekleta zbrana v moji sobi »kje je spet problem« vprašam po dveh minutah in pogledam Jasno in Kajo, ki obe gledata v tla. »Res mi je všeč« reče Kaja in nas končno pogleda »tudi meni je« prikima Jasna in me žalostno pogleda… Vedela sem da jima ni vseeno da se kregata. »Prijateljice smo« reče Lina in me pogleda »vem da smo toda tako ne gre« prikima še Manja »oh punce dajta no saj ni samo en tip na svetu« rečem in udarim nežno Kajo po rami »skupaj držimo« rečem »vem ja ampak…« še začne Jasna »poslušajte me punce« rečem in jih resno pogledam »še saj pol leta ne smem igrati« rečem in solza mi spolzi po licu »kaj kako ne« reče presenečeno Lina. »Žal je tako« prikimam »toda vedeti da ne bom pustila da odnehate…« rečem jezno »če mislite ve kar dajte« rečem »toda jaz bom čez pol leta nadaljevala pa čeprav ne boste za to« dodam in se obrnem stran od njih… bila sem res razočarana nad njimi… »Nadaljevale bomo« se oglasi Kaja in pogleda Jasno, ki samo prikima »samo zaradi tebe Trine« doda Jasna. Pogledam ju in se srečna oddahnem ko vidim da se objamete. Čez pol ure se poslovimo »Kaja počakaj rečem, ko odidejo druge že iz sobe. »Okej« prikima in se mi nasmehne. »Nisi mi povedala da imaš brata« rečem in jo z zanimanjem pogledam. Vidim da je šokirana »Kris mi je povedal« ji povem po resnici. »V bistvu je moj polbrat« reče in me žalostno pogleda »o tem še nisem s nikomer govorila« doda in solza ji spolzi po licu »no povej mi« rečem spodbudno in jo primem za roko »ne vem Trina zdela se ti bom nora« odkima »Kaja prijateljice sva« jo spomnim »povej mi« jo spodbudim »okej toda obljubi da ne boš nikomur tega povedala« prikima »obljubim« rečem in jo objamem preko ramen »no… Tim moj polbrat..« začne in gleda okoli »zaljubljena sem vanj« reče »skupaj živimo že pet let in vsaki dan ko ga vidim me preplavi vročica« konča pripoved… »Kaja ne reči da je Jasni všeč Tim« takoj razumem kje je problem…. Kaja ničesar ne odvrne ampak se ji solze vsujejo po licu »poslušaj me Kaja« ji rečem in jo gledam v oči »nič nisi kriva ljubezen se lahko kdarkoli in nič je ne ustavi« jo potolažim in jo močno objamem. »Hvala Trina« prikima »sedaj mi je lažje« doda in se mi nežno nasmehne. »Kaja rada te imam« ji rečem in jo močno objamem. »Jaz tebe tudi Trina« prikima… čez pol ure se posloviva in takoj ko zaprem oči me zmanjka…..

Dva tedna kasneje
Bila sem že en teden doma in prav tako Leon… Ni še bil čisto pri sebi toda vseeno je bil bolj kot ne zdrav »Hej Trina« v mojo sobo stopi Brin. »Hej kako si« rečem in se mu sladko nasmehnem. V teh dveh tednih sva bila z Brinom vsaki dan skupaj in postala sva najboljša prijatelja… videla sem da je počasi preboleval Nino medtem, ko sem jaz to da nisem smela igrati košarke. »Poslušaj Trina« reče in me prime za roko »reči« »Leon se že počuti dobro« reče. »Super« prikimam. »Oče in mama gresta jutri na dvodnevno potovanje« doda »aha« prikimam toda mi še vedno ni jasno kaj mi hoče povedati »lahko bi naredila zabavo« reče in pogleda skozi okno »kaj kakšno zabavo« presenečena vprašam in ga zmedeno gledam. »Veš želim si da bi…« začne »vem kaj si želiš da bila Leon in Tamara skupaj« prikimam »ja lahko bi prišli vsi mislim da si zaslužimo malo sprostitve preden bo liga« prikima in se mi rahlo nasmehne… še zdaj ne ve kako bom reagirala na to da sama ne bom morala igrati čeprav nimam več gipsa na roki in nogi ampak me še noga vedno boli… »ja prav imaš mislim da je to super zamisel« prikimam in se mu nasmehnem. »Hvala ti Trina prisežem da boš uživala« reče in me prime za roko. »Saj veš da bom« prikimam in ga močno objamem. Naslednji dan dopoldan mi je minil kot bi mignil z mamo sva pekli piškote za zabavo »obljubiš da boš poskrbel za Trino« reče mama zaskrbljeno Krisu, ki sedi z nama v kuhinji in pomaga kekse zlagati v posodo »mami pa saj veš da bo« rečem nestrpno saj mi je njena zaskrbljenost že presedala… počutila sem se kot majhen otrok, ki ne zna poskrbeti zase… Končno je bila ura šest in sem se šla zrihtati v sobo. Oblekla sem dolgo modro oblekico, ki mi jo je mami podarila lani za rojstni dan. Naličila sem še in lase počesala v čop. Bila sem urejena in mami mi je pomagala po stopnicah. »Hvala ti mami prisežem da bom pazla nase« jo potolažim preden odidem iz hiše. Pome je prišel Leon saj sva se dogovorila da se morava pogovoriti o vsem kar se še nisva »dobro da si zdaj okej« sem rekla takoj ko sem stopila v avto. »Ja sem« prikima in se nasmehne.

Takoj ko je speljal je začel »veš srečen sem da je to za mano« reče »vem da si« prikimam »kamen se mi je odvalil od srca« doda in si popravi lase, ki so mu padali na obraz. »Upam da boš danes uživala« reče in se mi nasmehne. »Bom« prikimam in se mu nasmehnem… nič ni omenil Tamare… torej ni vedel da pride.. sem pomislila. Ustavil je pred vratami hiše »Trina lepa si« reče in se mi nasmehne. »Hvala Leon« prikimam »vesel sem da je Brin zatreskan v takšno lepotico« mi reče, ko mi pomaga po stopnicah do vrat. »Kaj« rečem in ga osuplo pogledam »Trina ne delaj se da nič ne veš kaj nisi vidla kako te gleda« reče in se mi nasmehne. Stopiva v hišo in vse je bilo lepo pospravljeno in pripravljeno za zabavo »vav kako lepo« rečem »upam, da mama ne bo nikoli izvedela« reče ko pride do naju Brin. Vidim da me gleda z navdušenjem »kako si« reče in mi pomaga sleči budno. »Dobro, to so domači piškoti« rečem in mu podam vrečko. »O hvala samo v kuhinjo jih nesem« reče medtem pa mi  Leon pomaga do dnevne sobe… usedem se na kavč. Pri vratah pozvoni »vav še koga pričakujemo« reče in se mi nasmehne. Nič ne odvrnem zato odide odpret. »Drži pesti da se bosta pobotala« reče Brin, ko stopi v dnevno sobo »bosta se« prikimam in se mu nasmehnem. Slišiva Leonov glas »Tamara kaj delaš tukaj« reče. »Brin me je povabil na zabavo« reče in stopi v dnevno sobo. »O hej Trina« reče in pride do mene. »Hej kako si« ji rečem in jo močno objamem. Pogledam proti Leonu, ki jo še vedno presenečeno opazuje »na stranišče morem dolga pot je bila« reče in odide iz dnevne sobe. »Tako Leon osvoji jo nazaj« reče Brin in se mu nasmehne »mislil sem da si jezen name« reče in ga presenečeno gleda.

»Pozabi na to sedaj« odkima »veva da se imata rada« dodam in se mu nasmehnem. »Hvala vama ne morem vama povedati kako sem vama hvaležen« začne… toda utihne ko v sobo stopi Tamara…. Čez pol ure še pridejo drugi in hiša je nenadoma polna in v njej je vladala prava zmeda…»Hej Trina kako si« reče Lina in pride do mene. »Hej« odvrnem »super« prikimam »toda ne bom še morala plesati« rečem in ji pokažem na nogo. »Oh« reče žalostno »ne skrbi danes smo tukaj zaradi drugih razlogov« rečem in pogledam proti Brinu, ki se je pogovarjal z Mihom. »Katerih razlogov« vpraša in me z zanimanjem pogleda. »Tvoj razlog je tamle« rečem in ji nakažem na Miho. »Ah Trina nisem ti še povedala« reče žalostno. »Kaj mi nisi povedala…« »Mislim da se Miha zanima za drugo…« mi začne razlagati »Hej Lina si za ples« slišiva Mihov glas. Lina me presenečeno pogleda potem pa  njega »am mislim da…« začne, toda jo še zadnji trenutek brcnem po nogi da ne rečem ne »okej« prikima in odidem za njim.

Gledam za njima ko pride k meni Brin »uživaš« vpraša in mi ponudi nekaj alkoholnega »ne hvala ne pijem« odkimam in postavim kozarec na mizo »okej lepotica« reče in se usede k meni. »Misliš da je Mihu všeč katera druga« ga naravnost vprašam. »Mislim da ne« odkima »Lina mu je preveč všeč« reče in se mi nasmehne… Ne vem zakaj toda sem zadovoljna z njegovim odgovorom. Pogled se mi ustavi še na Tamari in Leonu, ki sedita na drugi strani sobe in se pogovarjata »mislim da ti bo Leon hvaležen« rečem in se mu nasmehnem. Tudi sam pogleda tja »mislim da« prikima in se mi nasmehne »tukaj mi je všeč toda rad bi bil sam s teboj« me preseneti… presenečeno ga pogledam »zakaj« vprašam. »Tvoja družba mi je najbolj všeč« reče in se usede še bližje k meni. »Brin ti je stopil alkohol v glavo?« ga presenečeno pogledam. »Ne« odkima »pridi« reče in mi pomaga vstati… Greva v njegovo sobo »rad sem s teboj« reče in mi popravi lase, ki mi padejo na oči. »Ne vem« odkimam in se usedem na posteljo »Trina všeč si mi« reče in se usede k meni »ti tudi meni« mu priznam. »Ob tebi pozabljam na Nino…« reče in me s prstom poboža po licu. »Povej mi vse« rečem. »Kaj« vpraša in me poljubi na lice. »Kaj čutiš« zašepetam in se stisnem v njegov topel objem. »Vem, da sva bila z Nino skupaj skoraj pol leta toda jaz je nimam več rad…« konča svojo zgodbo. »Brin nočem da stvari prehitiva« rečem in ga nežno pogledam. »Ne bova« zašepeta in me nežno poljubi na ustnice… prepustim se njegovim poljubam in nežnim objemam… prepustim se pet minutam čarobnosti… dokler naju iz najinega sveta ne zbudi močno vpitje… Z Brinom se presenečeno spogledava nato pa me še enkrat poljubi »grem pogledati kaj se dogaja« reče in se mi nasmehne »okej« prikimam in se izvijem iz njegovega objema »mislim da ne bo dobro če nama bodo podrli hišo« še reče preden za sabo zapre vrata. Razmišljam o njegovih besedah in za dve minuti zrem v strop.. v glavo so mi stopili njegovi poljubi »Trina moraš mi pomagati« pride čez dve minuti Brin nazaj. »Kaj se je zgodilo« vprašam in se vstanem iz postelje. »Jasna in Kaja sta se skregali« mi pojasni v enem stavku. »Kaj, zakaj?« vprašam in ga zmedeno pogledam… Vse ti pojasnim reče in počasi odideva po stopnicah »Leona je prišel obiskati kolega« reče »kako mu je ime« ga takoj vprašam. »Tim… sošolec je z Leonom« pojasni. »Tim« rečem nato pa se spomnim… »Brin kje je Kaja« ga vprašam. »Mislim da je malo pijana…« začne »Kaja kaj je narobe« ga prekinem in odidem naravnost k njej. Ležala je na kavču in v obraz je bila popolnoma rdeča. »Mislim da je malo preveč spila« se oglasi fant, ki je bil poleg njej. Pogledam ga… »njen polbrat sem« reče. Pogledam proti Jasni in drugimi, ki ga šokirano opazujejo… zavedala sem se da nihče razen Krisa in mene ni vedel da ima Kaja polbrata. »Ti si njen polbrat« reče presenečeno Jasna in ga zmedeno gleda… »Ja« prikima in se nasmehne… šele v tistem trenutku sem dojela kaj Kaja in Jasna vidita na njem Tim je imel je lepe rjave oči in rjave lase športno postavo in lep nasmeh… v resnici je bil popoln.

»Prosim pomagaj mi Kajo spraviti domov«  se končno streznem in jo primem za čelo saj je v obraz popolnoma gorela. »Ne skrbi« odkima »peljal jo bom domov« reče in ji pomaga vstati. Naslonila se je na njegovo telo in  bila je popolnoma pijana…bil je zelo presenečen, ko je stopil v hišo in jo zagledal… in potem tisti prepir, ki mi še vedno ni bil dobro razumljiv…. je pomislil, ko jo je položil na sedež in jo prevezal s pasom.  »Kaja me slišiš« je rekel in jo pobožal po obrazu. »Ja« je odgovorila na kratko in nazaj zaprla oči. »Preveč si spila« ji pojasni na kratko. Kaja ga zmedeno pogleda »kaj sem pila?« »alkohol« ji pove na kratko in spelje s parkirišča. Po tihem naredi glasbo… ni hotel da bi jo muska ovirala… Po poti nista spregovorila niti besede saj Kaja za to ni imela niti moči. Pomagal sem ji iz avta in jo odnesel naravnost v njeno sobo. »Kaja me slišiš« ji je rekel toda ni dobil nobenega odgovora. Zdela se mu je še lepša kot prej… niti za trenutek ni mogel pozabiti njenih lepih oči in nasmeha… že dolgo je do njej čutil več kot bi smel… že od dneva ko jo je videl prvič je do njej čutil tisto kar je bilo zanj prepovedano… ljubezen.
Žalostno sem pogledala Brina »zabava je uničena« je rekel in zavil z očmi. »Vse bo okej« rečem in v tistem trenutku bi se mu najraje vrgla v objem čeprav nisem saj nihče ni vedel kaj do njega čutim. Pogledam proti Jasni, ki me žalostno gleda »ne vem zakaj mi je všeč« reče in se usede na kavč »oprosti Jasna toda toliko stvari še ne veš« rečem in jo močno objamem. »Imele bomo sestanek in to sedaj« dodam in odidem iz dnevne sobe v kuhinjo, punce pa za mano. Bila sem razočarana nad Jasno in Kajo. »Ne vem kaj ji je saj pa je njen polbrat« reče Jasna in nas žalostno gleda. »Nič ne sprašuj« odkimam »ne vem če se kaj česa spomni toda ne omenjajte ji tega prosim« jim rečem resno. »Kako naj ne omenjam če pa….« me prekine Jasna. »Ne smem vam povedati toda Kaja se mora od vsega strezniti« odkimam »punce skupaj držimo« reče Lina. »Vem toda Kaja ne pije, saj je športnica« še nas prekine Jasna. »Čez en teden imate ligo« rečem in jih žalostno pogledam. »Oprosti Trina malo smo pozabile« reče Lina in me objame preko ramen. »Povej mi kaj imaš s Mihom« preobrnem pogovor. »No ne vem…« okleva »kaj zdaj nismo več girl teams« reče, in jo z zanimanjem pogledam. »Kaj kako lahko to rečeš« zavpije in me močno objame. »No povej« se malo razvedri še Jasna. »Ne vem punce« odkima »danes me je s enim pogledom omamil« reče in se zasanjano nasmehne. »O punca tako se govori« zavpijem in jo močno objamem. Privoščila sem ji in vedela sem da sem tudi sama noro zaljubljena v Brina. »Trina lahko govorim s tabo« stopi v kuhinjo Brin. Nasmehnem se in odidem za njim na vrt »mrzlo je« rečem in se stresem po celem telesu. »Evo« reče in me pokrije z bundo. »Hvala« rečem in se mu zazrem v oči. »Oprosti za… »začnem saj ni nič« odkima »mislim da je najin večer uničen« doda in me poljubi na lice. »Žal res« zašepetam in se mu nasmehnem. »Trina samo da veš bistvo« reče in me poljubi na ustnice. »Vem Brin« prikimam »tudi ti si mi vš!
eč« zašepetam in se mu nasmehnem. »Upam da ti je uspelo tisto kar si želel« ga spomnim na Leona »je Trina« prikima in me stisne močno k sebi. »Uspelo mi je to kar sem načrtoval« zašepeta po tihem…

Dva tedna kasneje!
Sedim v dnevni sobi na kavču in z veliko napetostjo gledam televizijo. Na ekranu se je že vrtela zadnja tekma lige. Bila sem popolnoma navdušena in zadovoljna z njihovo igro vse tri skupine, ki so igrali z njimi so jih premagale. Sedaj  jim je ostala najbolj težka tekma… ostale so le še one in skupina deklet, ki so bile prav tako dobre kot one… »Ljubica gledaš tekmo« reče mama in stopi v dnevno sobo. »Ja mami« prikimam in napeto zrem v ekran »deset minut je že mimo« rečem in opazujem kako se Lina na vsaki način bori da bi prišla do koša. »No Lina daj« rečem in stisnem pesti. »Trina sprosti se saj veš da zmorejo« reče mama in mi ponudi tople kokice, ki jih je ravno vzela iz mikrovalovne pečice. »Hvala« rečem in jih živčna začnem jesti. »Brin je klical« reče. Z zanimanjem jo pogledam »vprašal me je če greš ven z njim« reče. »Ne mami ne morem« odkimam in se ji nasmehnem. »Vem, sem mu povedala« reče in se tudi sama zazre v ekran televizije. »Jej zadela je« rečem navdušena, ko Kaja zadane za tri pike in pogledam mamo, ki se tudi navdušeno smeji… Tekma hitro mine in šele na koncu dojamem da jim ni uspelo jim zmagati saj jim je zmanjkal le dva koša. »O škoda« rečem in žalostno pogledam mamo, ki še je vedno sedela poleg mene. »Poslušaj me Trina« reče in me prime za roko. Z zanimanjem jo pogledam in se ji nasmehnem »veš punce so dobre« reče in me objame preko ramen. »Vem da so« prikimam in se zagledam v televizijo »lahko si ponosna na njih« nadaljuje.

»Saj sem« prikimam in se ji nasmehnem »veš pred mesecem, ko si se poškodovala niso mislile igrati« me spomni. »Mami moje najboljše prijateljice so« prikimam »in zato si lahko ponosna na njih« še enkrat reče in me še enkrat močno objame. »Sem mami« prikimam in solza mi spolzi po licu… ves ta čas sem želela da bi bila tam. Želela sem igrati čeprav je bila mojo telo že zdravo še tista poleta še zdaleč ni bilo mimo. Pogledam še enkrat na ekran in vidim kako punce prejmejo srebrn pokal…»Fantje igrajo jutri« rečem in se spomnim na Brina bila sem malo žalostna, ker sem ga tako odslovila in nisem hotela da mi zameri. »Mami mi preneseš telefon« jo prosim. »Okej naj ti bo« prikima »toda kmalu me ne boš morala več izkoriščati« reče ko odide iz sobe. Čez dve minute se vrne s telefonom »hvala mami« rečem in jo močno objamem. Počakam da odide iz sobe in natipkam Brinovo številko »hej Brin« rečem ko se javi. »O halo« reče veselo. »Kako si« vprašam. »Dobro malo me skrbi« mi pove resnico. »Vem da te toda verjemi da vam bo uspelo« rečem pozitivno, tudi oni so se borili za prvo mesto. »Hvala ti Trina« reče in če bi bila tam bi se mi nasmehnil. »Upam da nisi jezna name« se spomnim na to da se nisem hotela pogovarjati z njim zaradi tekme. »Nisem nimam zakaj…« reče »nekaj ti moram povedati« doda in v njegovem glasu čutim nekakšno navdušenje. »Govoril sem z Tamaro…« začne »sta skupaj« ga vprašam. Leon in Tamara sta v teh dveh tednih ostala le še najboljša prijatelja saj Tamara še ni prebolela kaj se je zgodilo… »mislim da ja« pove na kratko. Bila sem vesela in z Brinom sva se pogovarjala še druge stvari.. čez pet minut se posloviva, ko mi še popolnoma zaupa svoje občutke glede jutrišnje tekme… Pokličem še Lino in ji čestitam »poslušaj me mala super kapetanka si« ji povem. »Hvala ti« reče »Trina ti si nam pomagala da smo prišle tako daleč« doda. »Poslušaj me« začnem »čez pol leta ko se vrnem bo še to vedno tvojo mesto« »Ampak Trina« začne ugovarjati »nehaj« rečem »dobra si in to je tvoje mesto« dodam.

Res sem bila ponosna nanjo zato še ji nisem hotela povedati da razmišljam o tem da ne bom nikoli več igrala. »Jutri sklicujem sestanek« rečem preden se posloviva. »Okej prideš na igrišče« me vpraša. »Okej ob petih« rečem in odložim… Razmišljam o jutrišnjem dnevu razmišljam o tem kaj se je v meni spremenilo od nesreče… dobro sem vedela da se nekaj je toda nisem bila prepričana kaj…. Dan mi je minil hitro saj sem bila dopoldan v šoli z Leonom sva že hodila normalno v šolo toda noben od naju ni smel trenirati. Popoldan ob petih me je mama zapeljala do igrišča »Trina si okej« me vpraša. »Sem mami« prikimam in se ji nasmehnem… Ob petih so vse prišle na igrišče. Vse so me veselo objele in Lini je po licu spolzela solza. Usedle smo se v krog in nasmehnila sem se jim »ponosna sem na vas« sem rekla in se jim nasmehnila. »Hvala« reče Kaja in se mi nasmehne. »Poslušajte me« rečem in pogledam proti drugim puncam »hočem da veste da živite za košarko in včeraj ko ste igrale s polno paro ste to dokazale« dodam. »To so naše sanje« reče Jasna »so« prikimam in se ji nasmehnem… Želela sem si da bi lahko igrala, da bi bilo kot je bilo… potem pa sem se streznila nisem več vedela kaj si želim… Si še kdaj želim igrati? je mi donelo v glavi. Čez eno uro sem šla nazaj proti domu čeprav me je noga še malo bolela je sprehod zelo pomagal. »Hej Trina« zavpije Brin ravno, ko hočem stopiti v hišo. »Hej kako si« rečem in grem bližje k njemu. »Dobro« prikima »imaš kaj časa« vpraša. »Hm, odvisno zakaj« rečem in ga pogledam naravnost v oči »greva na pijačo« vpraša »no naj ti bo« prikimam. Usedeva se v njegov avto in se odpeljeva proti najbolj znani gostilni v mesto. »Nismo zmagali« reče takoj ko spelje. »Ne« vprašam presenečeno in ga zmedeno pogledam. »Drugi smo bili« reče in se mi nasmehne. »Si razočaran« vprašam saj ne vem kaj mu naj rečem. »Nisem Trina kako lahko to vprašaš« reče in se mi nasmehne »ponosen sem« reče ko parkira na parkirišču. »Jaz sem tudi« prikimam »na tvojo ekipo…« »in Girl team« doda in se mi nasmehne. »Itak sem« prikimam in stopim iz avta. Odideva v gostišče in si naročiva pijačo počasi načneva temo o tekmah, ki so bile za njim. »Miha se je spremenil« reče in me prime za roko. »Res« vprašam in se mu nasmehnem »Lina mu je res všeč« reče. Nasmehnem se mu in se zazrem v poln lokal. »Brin ne glej« zašepetam, ko opazim za eno izmed miz Nino. »Kaj je narobe?« vpraša in se mi nasmehne. »Nina je« zašepetam in ga gledam naravnost v oči. »Oh ne njej nočem videti« reče in zavije z očmi… toda bilo je že prepozno »zdravo Brin« reče, ko pride do naju.

»Zdravo« reče utrujeno in me žalostno pogleda. »Kako si ljubi« reče in se usede za mizo. »Nina daj mi mir« reče in jo jezno pogleda. »Oh daj no ne delaj se da me ne poznaš« reče in ga zapeljivo pogleda »utihni Nina« kar plane iz mene. »Ah Trina kaj se vmešavaš« reče in me grdo pogleda. Brin me stisne za roko in s pogledom mi pove naj jo pustim na miru. Nič ne rečem ampak samo prikimam… vem da se morata to sama zmeniti. »A vidva sta par« vpraša Nina in me zopet pogleda. »Ne« takoj odvrnem in odmaknem roko stran, saj vem da če bi čakala da bi odgovoril Brin bi se zlagal. »Ah Brin pogrešam te kdaj prideš kaj k meni ne da se mi biti več brez tebe…« začne bluzit v tri krasne. Pogledam Brina, ki takoj začne »srečen sem da sem sam« reče mirno »Nina pojdi« reče in naredi požirek soka. »A ti nisem več všeč še prejšnji teden si me tako vneto poljubljal« reče in iz njega hoče izsiliti poljub. Presenečeno ju gledam »oprosti Brin nisem vedela« rečem in na hitro popijem sok. »Trina poslušaj me….« začne toda več ne slišim saj stečem iz gostilne. Zavedala sem se da je res da sta še nekaj imela ker drugače bi jo nagnal ali mi ne bi pustil oditi… Bila sem popolnoma razočarana. Na poti do doma sem se ustavila na igrišču. Sesedla sem se na ledeno klop, ki je bila pokrita z snegom. Solze so mi močne polzele po licu… »Trina si to ti« slišim glas toda obraz si še bolj zakopam v naročje saj nočem da me kdo to vidi takšno. »Trina jokaš« slišim glas, ki mi je že znan. Pogledam Miho in samo prikimam »si žalostna ker niso zmagale?« vpraša in me presenečeno gleda. »Ne ni to« odkimam in si popravim razpacano šminko. »Kaj pa je« vpraša resno in me poboža po licu.

»Miha nora sem« zašepetam in solze se mi zopet vsujejo po licu. »Trina kaj je narobe« še enkrat vpraša. Še preden se zavem plane iz mene »mislila sem da sem mu res všeč sedaj pa…« začnem in ga pogledam »čakaj govoriš o…« »Brinu« ga prekinem in si začnem gristi ustnico. »Brinu te ima rad« reče in se sladko nasmehne. »Ne verjamem« odkimam »verjemi mi« povzdigne glas. »Ampak Nina…« »ona mu ničesar ne pomeni« odkima »zakaj Miha zakaj pa se je poljubljal z njo« ga vprašam. Miha me samo pogleda v njegovem obrazu ne prepoznam nobenega presenečenja… kot bi že to vedel… »Veš Trina težko je nekoga pozabiti« začne »a lagati pa ni težko« zavpijem »poslušaj me« zašepeta in me močno stisne k sebi »težko je priznati da imaš nekoga rad« reče »ampak ti si priznal« rečem in ga žalostno pogledam. »Vem da sem toda to sem moral« začne »težko je bilo lagati, ker do Line že ves čas čutim to« zašepeta in se mi nasmehne »se spomniš to igrišče je naše« reče »ne« odkimam »vaše je jaz nočem več« odkimam. Miha me presenečeno gleda »česa nočeš« »Miha nočem več igrati« kar plane iz mene. »Kako ne košarka je tvoje življenje« reče. »Ne Miha« odkimam »ne želim si več igrati« končno priznam to kar nisem želela nikomur. »Trina pa daj no« reče »drugo leto boste šli skupaj v ligo in premagali vse« me spodbuja »ne Miha« odkimam in ga resno pogledam »one bodo šle« zašepetam. »Trina brez tebe so zgubljene« reče »dobro jim gre« ga prekinem. »Trina nekaj ti bom povedal in razmisli o tem« reče. Z zanimanjem ga pogledam »Lina je veliko prejokala pred ligo« reče. »Ampak meni nič ni rekla« rečem in pogledam v tla. »Trina brez tebe ne morejo spomni se to čez pol leta, ko boš zopet lahko igrala. Zapomni si da si ti prava za kapetanko in brez tebe ne gre…« reče in me poljubi na lice. »Zaradi tebe so tako daleč in brez tebe ne morejo« še reče enkrat in odide iz igrišča… Gledam za njim in razmišljam o njegovih besedah… brez tebe ne morejo…. del njih sem.. si rečem po tihem… tudi jaz ne morem brez njih si končno priznam…. Še vedno sem sedela na klopi in zrla v temno noč. Čeprav je bilo hladno me to ni oviralo vedela sem da ne morem brez košarke toda misel na to me ni ovirala… Razmišljala sem o Brinu in njegovih besedah, ki mi jih je rekel takrat na zabavi…mislila sem da misli resno… sedaj pa nisem bila več prepričana.  Počasi sem se vstala iz klopce in odšla proti domu. Čez petnajst minut sem že bila v svoji sobi in bila sem tako utrujena da sem šla naravnost pod tuš. Ulegla sem se na posteljo in v hipu zaspala. Danes je bila sobota in imela sem dosti dela z šolo… morala sem narediti seminarsko za strokovni predmet. Že ob osmih sem vstala in šla na zajtrk »dobro jutro si pa zgodnja« me je pozdravila mama. »Dobro jutro ne morem spati« rečem in na široko zazeham. »Trina kje si bila včeraj« me vpraša in mi nalije kavo. »Am puncam sem čestitala..« ji hočem razložiti »mislim po tistem si šla z Brinom na pijačo« me vpraša. »Ja kako veš« rečem in jo z zanimanjem pogledam »Brin te je iskal ob sedmih, razložil mi je da si pobegnila« reče. »Ob sedmih sem bila na igrišču…« si rečem po tihem in naredim požirek kave.

»Zdi se mi da je bil slabe volje« mi še pojasni. »Sam si je kriv« odvrnem jezno »Trina mi lahko pojasniš kaj se dogaja« reče. »Nimam kaj« odkimam »brezveze« dodam in na hitro pojem zajtrk. Odidem v svojo sobo in prižgem računalnik zazvoni mi mobitel. »Brin« rečem na glas in prekinem. Nisem želela govoriti z njim čeprav sem razumela zakaj sta s z Nino poljubljala… Bila sem samo jezna zato ker me je takrat na zabavi tako zavedel. Mislila sem da je mislil resno… Čez dve minuti so se odprla vrata »Trina obisk imaš« reče Kris in stopi v sobo. Z zanimanjem ga pogledam nato pa odidem v dnevno sobo. »Trina lahko govorim s tabo« reče Brin in me žalostno pogleda. »Vse sem že izvedela« rečem umirjeno. »Trina oprosti mi« reče in stopi k meni. »Je že okej« odkimam. »Samo razočarana sem« dodam in se mu nežno nasmehnem. »Trina res si mi všeč..« »ne verjamem ti« ga prekinem. »Sploh ne vem zakaj sem ti verjela« dodam in se obrnem k okni. »Trina oprosti« reče in me objame preko pasa. »Saj bo že« odkimam in se izvijem iz njegovega objema »ne razumeš da ne morem tako« dodam in ga gledam naravnost v oči potem pa z zadnjimi moči stečem v sobo. Nisem si morala pomagati nisem hotela mu pokazati kaj čutim do njega… Usedem se za mizo in se zatopim v seminarsko. Nekako se mi je uspelo skoncentrirati in sem naredila jo v dveh urah več kot pol. Pogledam na telefon kjer me čaka sporočilo »Trina takoj pridi k nam domov nekaj se je zgodilo Brinu« preberem Leonov sms. Za trenutek se zamislim nad sporočilo potem pa stečem v dnevno sobo. »Kris kje je mama« ga vprašam, ko gleda televizijo v dnevni sobo. »Z očetom sta šla v trgovino« reče in me pogleda. »Kris prosim pelji me k Brinu« rečem. »Kaj saj pa je bil prej je bil tukaj« reče in me presenečeno pogleda. »Vem prosim vse ti pojasnim med potjo« še rečem enkrat in ga lepo pogledam. »No dobro naj ti bo« reče in se mi nasmehne. »Toda naredila mi boš uslugo« reče in se nasmehne. Hitro se obujem in stečeva v avto »ne vem kaj mu je toda Leonovo sporočilo je resno« rečem in ga žalostno pogledam. »Trina vse bo okej« reče in me prime za roko. »No kaj moram narediti zate« se spomnim kaj mi je rekel preden sva šla do avta. »Veš lahko bi mi priskrbela en zmenek« reče in prestavi v prvo, ko čakava pri rdeči luči. »Kris Tamara je zasedena« rečem resno. Kris me pogleda »vem toda nisem mislil njej« odkima »koga pa« vprašam ko spelje. »Jasno« reče po tihem. Presenečeno ga pogledam »koga« vprašam in ga presenečeno pogledam. »Kaja mi res ni všeč toda Jasna je božanska« reče. »Kris ne šali se« rečem. »Ne šalim se« odkima in ustavi pri hiši. »Hvala ti«prikimam »obljubim da ti zrihtam zmenek« rečem in ga poljubim na lice.

»Okej  se vidiva« reče preden spelje iz dvorišča. Pozvonim pri vratih in vsa vznemirjena čakam, da kdo pride odpret. »Trina končno« reče Leon in me objame. »Kje je Brin« ga vprašam. »V svoji sobi« odvrne. »Kaj se je zgodilo« ga vprašam. »Padel je po stopnicah« reče. »Noga ga boli« doda in se mi nežno nasmehne. »uf sreča ni kaj hujšega« se oddahnem. »Pridi v dnevno sobo moram govoriti s tabo« reče in me potegne za roko. »Brin mi je vse povedal…« »Leon v nič me ne prepričuj« rečem in ga žalostno pogledam. »Ne bom toda lahko ti samo povem da vem kako ti je« reče. »Ne veš Leon« odvrnem »niti sanja se ti ne kako me je prizadel« mu povem po resnici. In nekako se počutim lažje. Vse se bosta pogovorila boš vidla reče in skupaj odideva v njegovo sobo. Ležal je v postelji in me je žalostno pogledal »kako si« ga vprašam. »Zdaj ko si tu sem v redu« reče in se nasmehne. Pogledam Leona, ki odide iz sobe, usedem se poleg njega na posteljo »boli me« reče. »Verjamem da te« prikimam in ga primem za roko »saj bo minilo« ga bodrim. »Sedaj ko si tukaj lahko vse mine« reče in me poboža po laseh. »Brin ne reci da si to naredil za nalašč« ga presenečeno pogledam. »Niti ne« odkima in me potegne k sebi, da padem nanj. »Ljubim te Trina« reče in me gleda naravnost v oči. »Jaz tebe tudi« prikimam in ga poljubim na lice. »Žal mi je zaradi tega kar sem imel z Nino« »ps…« rečem in ga poljubim na lice »ne omenjaj mi« dodam in se stisnem v njegov objem… Čez dve uri sem bila že doma saj je po mene zopet prišel Kris. »Hvala ti Kris« rečem in se mu nasmehnem. »Je že dobro saj veš kaj si mi dolžna« reče in se mi nasmehne. »Vem« prikimam »in že danes grem v akcijo« rečem in v roke vzamem svoj mobitel. »Hej kaj boš« vpraša, ko se ustaviva pred našo hišo. »Pač poklicala jo bom naj pride malo na obisk« rečem in skomignem z rameni. »Kaj« reče presenečeno toda mu nič ne odvrnem saj v roke vzamem telefon in zavrtim njeno cifro. Čez dve minuti je bilo že vse dogovorjeno »lepo se zrihtaj Jasna bo čez eno uro tukaj« mu rečem ponosno. »Trina ti si popolnoma nora« reče, ko zaklene avto in odideva proti hiši. »Ne nisem« odkimam »rekel si da bi rad imel zmenek« mu rečem v smehu. »Sem toda ne pri nas doma« mi pojasni. »Ah daj no ne morem verjeti da ti je všeč« rečem preden zaprem vrata svoje sobe. Zagledam se skozi okno in razmišljam o Brinovih poljubih, ki so bili čarobni. Ne vem zakaj mu še nisem popolnoma verjela toda… to me ni motilo. Natančno čez eno uro je pri vratih zazvonilo in preden sem odprla sem pogledala še Krisu, ki je sedel v dnevni sobi in gledal televizijo. »Prihaja« sem rekla po tiho tako da me je ravno slišal. Obrnil se je k meni in nasmehnil »hvala« je rekel in pogled zopet usmeril proti televiziji…. Oh ti moški kdo bi jih razumel sem pomislila preden sem odprla vrata. »Hej kako si« sem rekla Jasni in jo močno objela. »Hej vesela sem da si me povabila k sebi« reče in se mi nasmehne. Pomignem ji naj stopi v hišo nato pa odideva naravnost v mojo sobo. Nisem vedela kakšen načrt ima Kris toda vedela sem da bo on že uredil kot hoče. Z Jasno sva se pogovarjali vse možno in veliko sva se smejali »nekaj ti moram priznati« reče in me resno pogleda. Nasmehnem se ji »reči« recem in se tudi sama zresnem. »Ne vem kaj sem vidla na Timu« začne »no priznam čeden je« odvrnem »no saj to je res toda na njem ni nič posebnega« reče in se nasmehne. »Torej ti ni več všeč« jo presenečeno vprašam. »Ne« odkima »vem da je Kaji čeprav je njen polbrat« reče in se kislo nasmehne. »Veš Jasna ljubezen je nenačrtovana« ji hočem pojasniti »vem« prikima »veš nekaj sem dojela« doda. Z zanimanjem jo pogledam »kaj pa« vprašam. »Tudi Kaja je všeč Timu« reče. »Kaj kako to misliš« jo vprašam….
Domov je prišla utrujena in vsa žalostna se je sesedla na kavč »ne gre« si je rekla sama sebi in se zagledala v črn ekran. Kaja je bila vsaki dan z sošolcem, ki je bil zaljubljen vanjo in tudi sama je že mislila da je zaljubljena vanj toda ji je bilo danes na zmenku zelo dolgčas… Ves čas je razmišljala o Timu in njegovih lepih očeh, njegovem nasmehu… in o vsem kar je spadalo zraven. Odšla je v kuhinjo in si naredila sok. »Kaja si doma« naenkrat sliši Timovo vpitje. »Ja v kuhinji sem« odvrne in naredi požirek soka. »Je kaj za jesti ali naročim dostavo« vpraša in pogleda v hladilnik. »Ne vem kakor želiš« reče in se obrne stran od njega. »Takoj bom« reče in v roke vzame telefon. Opazuje ga kako zavrti telefonsko številko in kako se pogovarja po telefonu… vsaka njegova beseda je bila zanjo popolna. »In kako si preživela dan« jo vpraša in jo pogleda. »V kinu sem bila« mu je razložila na kratko. »Res super jaz pa sem bil pri kolegu uči me igrati kitaro« ji odvrne in si tudi sam naredi sok. »Aja pico sem nama naročil« je rekel preden je odšel iz kuhinje. »Okej« je še rekla in se usedla za mizo v kuhinji. Ves čas je razmišljala in zrla skozi okno… iz misli jo je zbudil zvonec… »Evo pico« reče Tim in na mizo da škatlo. Nasmehne se mu in z veseljem vzamem kos. Z Timom se ves čas pogovarjta še druge stvari… »ne vem kaj ti je bilo da si bila takrat tako pijana« začne o zabavi, kjer sta se z Jasno sprli. »Jaz tudi ne« odkima čeprav je dobro vedela kaj je bilo… »Nikoli ne piješ« še reče. »Vem in prosim ne očitaj mi« reče in zavije z očmi. Šlo ji je na živce ko se je delal pametnega. »Okej« prikima in se ji nasmehne. Odide v svojo sobo in naredi nalogo za šolo. Spomnila se je da mora narediti tudi nekaj pri matematiki toda ni znal…Tim je bil obseden matematik zato je odšla v njegovo sobo saj je vedela da ji bo pomagal »mi lahko nekaj pomagaš« mu reče ko stopi v sobo. Ležal je na postelji in poslušal glasbo. »Ja itak« ! odvrne in se vstane iz postelje. »Tole mi ni jasno« mu reče in ji pokaže račun. Pogleda v zvezek in v trenutku ve rešitev. Tudi oni so se to učili… razloži ji na kratko »okej hvala« prikima Kaja in se mu nasmehne. »Ni panike rad ti pomagam« reče in ji vrne nasmeh. Delovala mu je tako nesproščena kot da bi nekaj skrivala. V tistem trenutku, ko mu je zrla v oči je zazvonil telefon »ja halo« se je javil… Poslušala je pogovor »daj stari ne morem ti povedati tega sedaj… te lahko potem pokličem« reče in odloži dol. »Kolega« reče in se ji nasmehne. »Aha saj grem« reče Kaja in odide iz sobe. Za trenutek se nasloni na zid in pred očmi se ji zamegli…  Z zanimanjem sem pogledala Jasno »mislim da je Tim zaljubljen v Kajo« še enkrat ponovi stavek. »Ne vem Jasna« odkimam »toda Kaja to skriva vseh pet let« reče Jasna in me žalostno pogleda. »Vem« prikimam in se zamislim nad vsem ni mi najbolj jasno kaj mi Jasna hoče povedati »Kaja nam bi lahko povedala« še reče in me močno objame. V sobo stopi Kris in Jasna ga presenečeno pogleda »zdravo bosta kaj pili« reče popolnoma sproščeno. Nasmehnem se mu »oprosti pozabila sem da sedaj živita v isti hiši« reče Jasna in ga pogleda naravnost v oči. »No ne še toda kmalu bomo« ji na kratko razloži Kris da se bosta z Andrejem vselila sem. »Ja lahko kaj preneseš« se končno prebudim iz misli in se mu nasmehnem. »Okej bom« prikima in že odide iz sobe. »Hm in kako se z Krisom razumeta« vpraša. »V redu« prikimam »v bistvu je zelo fajn sedaj ko se vsi štekamo« rečem. »Ja meni je tudi tako bolje« prikima »nekaj sem ti pozabila povedati« reče in se nasmehne. »Fanta imam« oznani in se mi nasmehne. »Kaj koga« vprašam. »Jan mu je ime itak ga poznaš« reče in me udari po rami… Pred očmi se mi zamegli… Jan je igral v isti ekipi ko Kris…
Pred očmi se ji je zameglilo in v tistem trenutku bi najraje padla v nezavest. »Hej Kaja si v redu« jo je vprašal Tim, ko je ravno stopil iz svoje sobe. »Ja okej sem« reče in zapre oči. Bila je zelo utrujena in v sebi ni imela več moči. »Pridi« ji je rekel in jo vzel v naročje. Nesel jo je v njeno sobo in jo položil na posteljo »si bolana« ji rekel zaskrbljeno. »Ne« je odkimala »samo utrujena« je rekla na kratko in se mu nasmehnila. »Okej« je rekel in jo nežno prijel za roko. »Vse bo okej« je prikimala pozitivno. Še vedno je sedel ob njej in opazovala je njegove ustnice… želela jih je poljubljati… želela ga je objemati… »Kaja…« je začel in jo pogledal v oči. Kaja se v tistem trenutku ni zavedala kaj počne toda vedela je da je to njena edina priložnost… Poiskala je njegove ustnice in ga nežno poljubila… Najprej ji ni vrnil poljuba… bil je presenečen toda v resnici srečen… Kaja mu je bila že dolgo všeč… toda o njenih poljubih je lahko sanjal. Z roko je objel njen obraz in ji strastno vračal poljube… čez minuto ko je prišla k sebi… je vedela da je to narobe. Odmaknila se je stran od njega »oprosti ne bi smela« je rekla. Prijel jo je za roko in jo gledal naravnost v oči »všeč si mi Kaja« je rekel in jo zopet poljubil. »Tim narobe je to kar počneva« reče in solza ji spolzi po licu. »Ni Kaja« odkima in jo stisne v svoj objem. Njegov objem je bil tako zelo pomirjajoč da mu je zlahka verjela. »Oprosti naredila sem narobe « je rekla in odšla k oknu. Zagledala se je skozi njo… ni mu več upala pogledati v obraz… Prišel je do njej in jo objel preko pasa »kar ti bom sedaj povedal si zapomni« je rekel in jo pobožal po roki. »Ljubim te Kaja zapomni si to« je rekel in odšel iz njene sobe…. Presenečeno sem gledala Jasno, ko je v sobo stopil Kris »evo punci pijača« je rekel in se nama nasmehnil. Jasna mu je vrnila nasmeh medtem ko sem bila še vedno v šoku… Vedela sem da mi Kris še dolgo ne bo odpustil da mu nisem povedala za Jasno in Jana… čeprav nisem vedela niti sama do sedaj. »Hej Trina je vse okej« me vpraša Jasna, ko Kris odide iz sobe. »Ja je« prikimam »samo na stranišče grem« rečem in odidem iz sobe. »Nekaj ti moram povedati« rečem Krisu, ko stopim v dnevno sobo. »Reci« reče in gleda v televizijo kot bi bila edina stvar na tem svetu »upam da te ne bo preveč prizadelo« rečem in se usedem poleg njega na kavč. Kris me z zanimanjem pogleda »Jasna ima fanta« mu povem na kratko. »Res škoda« reče in se zresne »no pa saj ni edina punca na tem svetu« reče malo bolj pozitivno in se mi nasmehne. »Toda verjemi Trina še danes bo moja« reče. Presenečeno ga pogledam toda mu ničesar ne rečem… kar je zmešano je zmešano… pomislim, ko grem nazaj proti sobi. »Povej mi kaj o Janu« rečem Jasni, ko se usedem zopet nazaj na posteljo. »Ne vem kaj ti naj povem toda na začetku sva se veliko bolj razumela kot sedaj« reče. »Kako na začetku« jo presenečeno pogledam. »Trina vem da mi boš zamerila toda s Janom sva skupaj že več kot en mesec«. »Jasna kaj mi zdaj hočeš povedati…« »da sem želela Jana narediti samo ljubosumnega narediti zato sem se spogledovala s Timom hotela sem videti če je res tako nor name kot pravi « mi vse razloži. »Torej ti Tim niti ni bil všeč« rečem in se ji nasmehnem.

»No malo« prizna in solze ji spolzijo po licu. »Upam da boš kdaj razumela…« reče. »Jasna vse mi je jasno medtem, ko smo se mi kregali sta se z Janom spogledovala« ji rečem in jo še vedno zmedeno gledam. »Trina oprosti« reče in me močno objame. »Nič se ni treba opravičevati« odkimam »to boš morala se drugim puncam« rečem… V sobo stopi Kris »spekel sem pizzo prideta na večerjo« vpraša in se nasmehne. »Kaj ti kuhaš« rečem presenečeno in se začnem smejati. Vedela sem da bi vse naredil, da bi ga Jasna opazila. »No v bistvu bo to najboljša pica« reče in nama pomigne naj prideva v jedilnico. Usedli sva se za mizo in si vsaka vzela kos… Bila sem presenečena in niti sanjalo se mi ni kaj bi Kris naredil za Jasno in niti sanjalo se mi ni da tako dobro kuha… čeprav je že bil že prepozen vedela sem da ima Jasna rada Jana… Čez pet minut je stopila v Timovo sobo…. nič ji ni rekel ampak jo je samo močno objel Kajo »mislim da morava povedati staršema« reče. »Tim ne moreva« odkima. »Poslu!
šaj me Kaja tega ne moreva zadržati za sebe« jo prekine in jo zopet močno objame… Slišala sta škripanje vrat »oče in mama sta doma« ji reče in jo poljubi na ustnice…. Čez eno uro sva se z Jasno poslovili… in vem da če ne bi bila zasedena vem da bi Krisu uspelo jo v trenuku osvojiti. Šla sem naravnost v svojo sobo in se ulegla na posteljo končno sem imela čas  zase… lahko sem razmišljala o Brinu…»No sestrica sem bil uspešen« reče Kris, ko čez pet minut stopi v mojo sobo in prekine moje razmišljenje. »Mislim da bi bil veliko bolj uspešen če bi bila Jasna samska« rečem in zavijem z očmi. »No in sedaj mi povej kdo je ta skrivnostni tip« vpraša in me z zanimanjem pogleda… »Jan« kar plane iz mene. Kris me presenečeno gleda »Jan« začne »nikoli ni izgledalo da kaj imata« reče »vem tudi jaz sem presenečena« prikimam »no koliko videti res ni nobene šanse da jo dobim« reče žalostno in odide iz sobe… »Tim ne vem če je to dobra ideja« reče Kaja, ko starša stopita v stanovanje

»Kaja Tim sva že doma« reče mama in stopi v Timovo sobo. »Zdravo mami« reče Kaja mirno in se ji nasmehne. »Sta že kaj jedla« vpraša zaskrbljeno in pogleda Tima. »Ja pico sem naročil« prikima… Odide iz sobe in slišiva njeno momljanje… ah ti otroci nikoli ne vedo kaj je za njih zdrava hrana… S Timom se spogledata in padeta v glasen smeh »mami se spet trže« reče in se mu nasmehne. »Tako sedaj pa v akcijo« reče in jo poljubi na lice. »Tim ne vem če je to najboljša ideja… «zopet začne. »Ne skrbi Kaja zaupaj mi« reče in jo poboža po licu. Vem da ima prav zato samo prikima. Stopita v dnevno sobo kjer oče že gleda televizijo mama pa se je ravno zatopila v branje knjige. »Mami nekaj vama moreva povedati« začne Kaja in jo resno pogleda. Mama odloži knjigo oče pa odmakne  pogled stran od televizije »midva z Kajo…« začne Tim in za trenutek utihne saj hoče zbrati prave besede »v bistvu do Tima čutim več kot bi smela« mu pomaga Kaja in pogleda mamo, ki presenečeno strmi vanjo. »Kaja mi je zelo všeč…« še reče Tim in pogleda očeta, ki se zopet potopi v televizijo. »Vidva sta moja otroka čeprav je Tim posvojen je vseeno zame kot moj« reče mama in še vedno resno strmi v naju. »Mami nisva več otroka odrasla sva« zašepeta Kaja in solza ji spolzi po licu. »Vem da nista toda saj živimo v isti hiši ne moreta biti…« začne mama nato pa utihne ko ji v besedo skoči Kajin očim »Tara premisli preden kaj rečeš narobe« jo prekine in jo srepo pogleda… Bila sta presenečena mislila sta da bo obratno… da bo nasprotoval oče ne pa ravno Kajina lastna mama. »Oprosti mami« je zašepetala Kaja in potem stekla iz sobe naravnost v svojo sobo. Solze so ji močno polzele po licu… Vedela je da to ni bila pametna ideja toda takšnega odziva ni pričakovala… V sobo je stopil Tim. Stopil je k njeni postelji in jo nežno porinil nanjo da je padla. »Kaja ljubim te« ji je zašepetal na uho. »Tudi jaz tebe« je žalostno prikimala. »Toda tako ne moreva« je odvrnila in si obrisala solze »dokazala bova« ji je rekel nežno »in ona nama ne bo več nasprotovala« reče mirno in jo nežno poljubi na ustnice. Vrnila mu je poljub in nato še enega in enega… dokler niso njuni poljubi pozabili na vse skrbi, ki sta jih imela…

Zjutraj sem se zbudila utrujena toda sem komaj čakala da bom zopet v šoli. Uživala sem ker sem vsaj dopoldan lahko bila zunaj medtem ko me je vedno bolj razžiralo da ne smem igrati košarke… vedela sem da je Miha imel prav… ne vem če bi zmogla vse skupaj pustiti. »Hej Trina kako si« reče Tina in me objame preko ramen, ko se srečava na hodniku. »Hej dobro« rečem in se ji nasmehnem. »Bi danes nekaj naredila zame« reče in me z zanimanjem pogleda. »Seveda« prikimam »bi mi lahko popoldan pomagala malo matematiko« reče »seveda« sem prikimala in se ji nasmehnila. Vedela je da ji ne bom pustila da zopet zabrede kot je lani, ko je imela popravca iz matematike in se je komaj izmazala. »torej lahko prideš k meni« še dodam. »Okej super« prikima in se mi nasmehne. Odidem do omarice in si iz njej vzamem zvezke, ki jih potrebujem za naslednje dve uri… toda ne vem da Tina za mano gleda z velikim nasmehom na obrazu… Čas v šoli je hitro minil in po pouko sva se z Tino odpravili naravnost proti naši hiši. »Hej Trina greš z mano« me že na dvorišču ustavi Kris. Pogledam proti fantom, ki so stali za njim in so se me z zanimanjem ogledovali »je že okej greva peš« rečem in za roko potegnem Tino. »Hej saj živita v isti hiši« mi reče, ko se popolnoma posvetim hoji in me Tina komaj dohiteva »saj vem toda tega se ne morem privadit« rečem. »Saj te razumem Trina« prikima. Čez pet minut sva bili že doma in naredila sem majhno kosilo saj sva bili zelo lačni. Pogledam na mobitel kjer me čaka Brinov sms »zvečer te obiščem imam presenečenje zate…« preberem. »Presenečenje« rečem na glas in pogledam Tino, ki me zmedeno gleda. »Kaj je narobe« vpraša in naredi ogrizek v sendvič.  »Nič« odkimam in že Brinu pišem odgovor »okej se vidiva ne bom te spraševala kakšno presenečenje… toda me zelo zanima…« mu odgovorim na kratko. Njegov odgovor je še krajši »se vidiva ob 8« takoj odpiše. Z Tino pojeva sendvič in ravno se hočeva posvetiti matematiki… »Trina sem že doma« slišiva Krisovo vpitje. »Nisem navajena da kdo vpije po hiši« rečem in zavijem z očmi.

»Kris daj mir učiva se matematiko« zavpijem nazaj in zaprem vrata sobe. »No kje sva ostali« rečem in ji razložim račun, ki ga ni razumela. »Joj tota matematika mi bo požrla vsa živce« reče žalostno in začne gristi svinčnik. »Poslušaj sploh ni tako hudo« jo pomirim.  »Ja zate ni« odkima. »Punci bosta kaj pili« v sobo stopi Kris. Presenečeno se spogledava… a zdaj pa že Tino osvaja… pomislim… »No lahko ja« rečem in ga jezno pogledam. »No okej« še prikima Tina in se mu nasmehne. »Ne vem kaj mu je« odkimam in se hočem spet posvetiti matematiki toda me ustavi njeno vprašanje »misli da osvaja vsako ki jo vidi« Pogledam jo »ne vem Tina« odkimam in se zamislim… »Ah saj je vseeno« odkima in pogleda v zvezek… V njenem pogledu sem opazila nekakšno žalost. »Ti je Kris všeč« jo vprašam. »Ne vem« odkima nato pa utihne, ko v sobo stopi Kris »evo sok« reče in da na mizo dva kozarca. »Hvala« rečem in mu namignem naj se pobere iz sobe. »V bistvu ni slab toda sem zaljubljena v Brina« ji priznam. »Prav simpatičen je…« mi končno prizna kar sem si že mislila. »Toda sigurno nimam nobenih šans pri njem« reče in me žalostno pogleda. »Zakaj ne« odkimam in jo presenečeno pogledam. Pravzaprav je bila Tina prav lepa imela je lep nasmeh in lep pogled s katerim bi lahko očarala kogarkoli toda imela je premalo samozavesti… »No pa poglejva kaj lahko narediva« rečem in jo pobožam po laseh. »Hej kaj delaš« reče ko odprem omaro. »Obleči tole in tole« rečem ko iz omare potegnem lepo modro majčko in kratko krilo. »Trina ne« odkima »daj no Tina to je šansa… in še meni boš naredila uslugo« dodam, ko se spomnim da je bil Kris popolnoma razočaran, ko je slišal da je Jasna zasedena s Krisom. »Okej naj ti bo« se vda po petih minutah. Nase potegne majico in krilo. Posadim jo za svojo mizo kjer imam naložena vsa ličila in jo namažem… lase ji spnem v čop in nato jo obrnem da se pogleda v ogledalo… »Sem ti rekla da ti lahko uspe« rečem in na moj obraz se nariše popoln nasmeh. »Pridi« rečem in jo potegnem za roko »kam greva« vpraša toda ji nimam časa razlagati »vse kar moraš narediti da ga lepo pogledaš« rečem preden vstopiva v dnevno sobo. »Ej Kris« rečem in zavijem z očmi… zopet je gledal televizijo. »Kaj je« vpraša in se obrne k nama.

Presenečeno gleda v Tino in vedela sem da sva zadeli v polno. »Nujno moram v trgovino, daj pogovarjaj se s Tino« mu rečem in še preden kaj odvrne stečem iz dnevne sobe in se na hitro preobujem in grem v park… Presenečeno sem jo opazoval nisem vedel da je Tina tako lepa… toda nekaj na njej je bilo lepega… Njene oči in nasmeh… prvič sem jo opazil na takšen lep način. »Am lahko sedem« je rekla sramežljivo. Njene besede so ga streznile »ja seveda« je prikimal in se ji nasmehnil. Usedla se je na kavč poleg njega in pogledala v ekran… delala se je da jo zanima čeprav je ni… »Kako si« jo je vprašal saj je vedel da mora on začeti pogovor »dobro« prikima »Trina mi pomaga matematiko ker nimam pojma o njej« mu razloži. Zopet jo pogleda »no tudi jaz vem malo bolj o njej« reče in se ji nasmehne. »Ja zato je Trina priporočljiva« doda in se vsa živčna začne igrati s svojimi lasmi, ki so speti v čop. Čeprav je že imela fanta… ji še res nihče ni bil tako všeč kot Kris. »Aha« samo prikima in niti ne ve kaj bi ji rekel… Bil je še v šoku… ni se zavedal da je v resnici Tina takšna lepotica in nikoli je še ni gledal na takšen način. Ves živčen je začel preklapljati po drugih programih in nič se mu ni zdelo zanimivo… ni vedel kaj je naredil toda vedel je da nekaj mora čeprav je še bil včeraj prepričan da je zaljubljen v Jasno… Pogledal sem jo ko si je popravila lase in me sramežljivo pogledala.. »In gre v šoli« je končno spravil iz sebe. »Ja gre« je mu odgovorila mirno »ko bo mimo matematika bo mimo vse« je še dodala. »Kje je Trina kar pustila te je tukaj in je še ni« reče in pogleda na uro. »Saj bo prišla trgovino ni tako blizu« odvrne že malo živčno… Tudi sama si je želela da bi Trina že prišla in bi bilo konec njunih pogledov in pogovora… niti sanjalo se ji ni kaj še mu naj reče. Naenkrat se je Kris usedel poleg nje in jo sramežljivo pogledal »Lepa si« ji je rekel in jo nežno pobožal po laseh. Videl je da je zardela… in upal je da je to dober znak… Pol ure v parku so se vlekle kot neskončnost… sedela sem na klopi in zdolgočaseno gledala v modro nebo, ki je zopet dobivalo podobo da bo kmalu sneg. »Trina si ti« je slišala glas za sabo. Obrnila se je »hej Kaja« je rekla in se ji nasmehnila. »Trina k!
aj delaš« reče in se usede k meni na klop.

»Mah dolgčas je« rečem in jo močno objamem. »Nekaj ti moram povedati…« začne. »Okej« jo prekinem in jo z zanimanjem pogledam. »Veš Tim zaljubljena sem…« začne in zbira prave besede. »Okej vem to« prikimam… potem pa mi pove vse… »Trina res ga mam rada toda mama ne razume« konča vso zgodbo in solze ji močno spolzijo po licu. Primem jo za roko »Kaja veš zakaj se boriš« ji rečem in ji s prstom obrišem solzo. Resno me pogleda »vem« prikima »če ti je Tim prisegel da te ima rad vama bo uspelo« rečem in jo močno primem za roko »ne vem« okleva. »Oh ti trapica moja seveda vama bo« rečem in jo še enkrat bolj močno objamem. Sedel je čisto blizu njej in vohal njen vonj po parfumu… »Tina sem že« slišita vpitje in tisti trenutek se Kris odmakne stran od njej. »Am sory ampak nujno sem morala v trgovino…« rečem in pogledam Krisa, ki se nasmehne. »Kaj pa si kupila« vpraša in se mi nasmehne. »Am to je moja stvar« se zlažem saj nisem bila v trgovini. »No saj je vseeno« reče in še enkrat pogleda Tino. »Greva midve še delati matematiko« reče in me pogleda. »Okej dober« prikima in se nasmehne. »Trina malo prehitra si bila« mi je rekla takoj ko sva stopili v sobo. »Ne skrbi še dovolj priložnosti bo« rečem in jo močno objamem. »Misliš nisem ga še videla tako nekako drugačen je bil…« mi razloži. »Dobro to je super znak da si mu všeč« rečem in ji zopet začnem razlagati matematiko. »Trina mislim da me ne zanima matematika« reče in zapre zvezek. »Ja vem kako je ko si zaljubljen« rečem in se ji sladko nasmehnem…  Ura je bila natančno osem zvečer, ko je Brin pozvonil na mojih vratih. »Zdravo« sem ga pozdravila in mu skočila v objem. »O lepotica« reče zadovoljno in se mi nasmehne. »Nisem pričakoval takšnega pozdrava« reče in me poljubi na čelo. »Grozno je bilo v šoli« se mu potožim…

»In kaj je bilo tako groznega« vpraša in me prime za roko. »Mah grozne šolske ure« odkimam in se mu nasmehnem… nisem mu morala povedati da sem ves čas komaj čakala da ga vidim in da izvem kakšno presenečenje ima zame. »Nekaj bi ti rad pokazal« reče preden se usedeva v avto. »Kaj pa« vprašam in ga pogledam naravnost v oči. »Nekaj lepega« reče na kratko in peljeva se proti mestu. Ne vem kam me pelje toda to v tistem trenutku zame ni bilo pomembno… pomembno je bilo le da sem bila z njim. Čez skoraj eno uro se je ustavil na velikem parkirišču… »Pridi« je rekel in mi pomignil naj stopim iz avta. Ubogala sem ga in stopila ven….Šla sva malo naprej po poti in pred mano se je prikazal prelepi slap ki je mirno tekel svojo pot po belih zasnežnih skalah in nato naprej do svojega izliva…. »Vav kako je lepo« rečem in se mu nasmehnem. »Sem vedel da ti bo všeč« reče in me prime za roko. »Pridi pokazal ti bom kotiček kjer sem vedno razmišljal«  nisem točno vedela o čem mi je govoril toda zavedala sem se da je ta kraj za njega pomemben. Ustavila sva se pod slapom in zazrla sem se v vodo ki je tekla po skali. »Lepo je« sem rekla in za trenutek sem želela vodo uloviti v roko. »Ja tukaj je vedno lepo čeprav je zima« reče in me poboža po laseh. »Mrzla je« rečem ko končno ulovim kapljico. »Trina nekaj ti moram povedati« reče resno in me poljubi na lice. Pogledam ga v oči toda ničesar ne rečem »Tukaj pred petimi leti sem bil vsaki dan z svojim prijateljem…« začne »bila sva mlada in sva norela po vseh teh skalah in tukaj sva se kopala vsaki poletni dan pozimi pa sva skupaj opazovala ta slap, ki je za naju imel nekakšen poseben čar…« mi razloži na kratko svojo pripoved »in potem se je neki poletni dan zgodilo« reče in solza mi spolzi po licu »kopala sva se kot vedno in potem je prišel močen tok…« začne in nato zbira beseda s katerimi mi bo povedal kaj se je nato zgodilo »utonil je« ga vprašam in pobožam po obrazu. »Ja Trina« prikima in me močno stisne v objem »veš Brin včasih ne moreš preprečiti stvari ki si jih želiš« ga želim potolažiti. »Trudil sem se Trina res trudil, toda njegova roka je bila predaleč da bi jo lahko dosegel« reče »toda nič več mu ni moralo pomagati niti reševalci ki so mu dali umetno dihanje« pove vse kar se je zgodilo. »Bojim se Trina« reče in me pogleda naravnost v oči. »Česa se bojiš« ga vprašam. »Da te bom izgubil, da bom izgubil Leona kogarkoli…« zašepeta. »Jaz sem tukaj Brin« sem rekla »vem da si zato pa me je močno bolelo ko sta bila z Leonom v bolnišnici, bal sem se za njega čeprav sem ga po eni strani sovražil tebe pa na vso moč ljubil toda nisem si upal priznati«  zašepeta. »Pššš ne govori tako« mu rečem in ga strastno poljubim. Vrne mi poljub in še enega »danes je pet let odkar Tilena več ni« reče in me poboža po laseh. »Vsaki večer na njegovo obletnico pridem sem« reče in me poljubi na čelo »danes nisem želel biti sam čeprav sem bil vsakič sam« reče in me skrije v svoj objem. »Nikoli nisi sam mene vedno imaš« rečem in solza mi spolzi po licu. »Vem Trina« reče in me nežno poljubi na lice. »Presenečenje imam zate« nadaljuje in me pogleda zopet naravnost v oči. »Hm no če ti povem po resnici« rečem in se začnem igrati z zadrgo od bunde »me že skoz zanima kakšno presenečenje« rečem in me popade smeh. »Veš da te ljubim« reče »vem Brin jaz tebe tudi« prikimam »no moje presenečenje je tole« reče in iz žepa potegne lepo srebrno verižico z obeskom srca. »Vav božanska je« mu takoj pokažem svoje navdušenje. »Rad bi da jo nosiš« reče in mi popravi lase, ki mi padejo na čelo. »Hvala z veseljem« mu pokažem svojo hvaležnost in ga poljubim na ustnice… Popravim si lase, da mi lažje zapre verižico…Po poti do doma sva se ustavila še v najinem najljubšem lokalu in si naročila najboljšo tortico v mestu »obožujem sladko« rečem ko naredim prvi ugrizek. »Vem jaz tudi« prikima in tudi sam se poglobi v dobro tortico. Primem ga za roko »kako se počutiš po petih letih odkar ga ni več…« ga vprašam.

»Pogrešam ga zelo…« reče in se zagleda skozi okno. »Toda vem da bi bil ponosen name« reče in me nežno poljubi na lice. »Bil je moj najboljši prijatelji in edini ki sem mu res lahko zaupal vse traparije« še reče nato pa utihne. »Rada te imam Brin« sem zašepetala in prijela verižico na katerem je viselo srce. Čez eno uro sva bila že doma »pridi k meni« je rekel in me zopet poljubil. »Ne vem deset je že« rečem in pogledam na uro. »Lahko prespiš pri meni« reče. Presenečeno ga pogledam »oprosti« je zašepetal in pogledal stran »ne Brin nič ni« odvrnem in ga poljubim na lice. »Tega si želim toda za vse je še čas« rečem in se mu nasmehnem. »Itak  je« prikima »za vse imava še čas ker te nikoli ne bom izpustil iz svojega naročja « odvrne in me pospremi do moje hiše. »Hvala ti Brin« rečem ko se ustaviva pred vrati. »Trina hvala da si mi pustila da sem to delil s tabo« reče in me strastno poljubi. Pet minut se še pogovarjava in se poljubljava nato pa odidem v hišo. Skozi okno še gledam za njim ko se odpelje z avtom. Stečem v sobo in nato še pod tuš… Po petnajstih minutah pa že sanjam o vsem kar se je zgodilo danes. Zjutraj sem vstala zgodaj čeprav sem bila na smrt utrujena sem morala nujno k prvi uri. Morala sem si še popraviti nekaj ocen in nekaj stvari še nadoknaditi od takrat ko nisem bila v šoli. »Dobro jutro« me pozdravi Tina in me zadovoljno pogleda. »Jutro tudi tebi« prikimam in na vse pretege zazeham. Zazrem se v njen obraz »si pa dobre volje glede na to da je še zgodaj zjutraj« rečem. »Sem« prikima in se mi nasmehne. »Veš matematiko sem tri pisala in zato sem ti hvaležna« reče in me močno objame. »Samo malo  midve se nisva ne vem kako učili« ji rečem, ko me spusti iz objema. »No okej brat mi je še pomagal« reče in se zadovoljno nasmehne. Nič ne rečem ampak samo skomignem z rameni tudi jaz sem bila vesela zanjo. Med glavnim odmorom dobim sporočilo od Brina »prideš popoldan k meni nimam treninga« preberem in se na široko nasmehnem… »Komaj čakam da te vidim« odpišem… Ura je bila štiri popoldan ko je prišel pome in sva se odpeljala do njega. »Tamara je danes pri nas nima pouka« reče, ko ustavi pri hiši. »Hm torej tudi Leon ni bil v šoli« ga vprašam. »Ne« odkima »vse je zopet kot je bilo« reče in ugasne avto.

Prime me za roko in skupaj vstopiva v hišo. »Sva že tukaj« zavpije Brin… »o hej Trina« reče Tamara, ko pride do mene. »Hej kako si« jo vprašam in jo objamem. »Super« prikima in se mi nasmehne. Na hodnik še stopi Leon in me pozdravi… »Kar pojdi v dnevno sobo samo po sok nama grem« reče Brin in me poljubi na lice. »Okej« prikimam in skupaj z Leonom in Tamaro odidemo v dnevno sobo… Usedem se na kavč nasproti nju nato pa me Leon presenečeno pogleda »kje si dobila verižico?« me vpraša…. Presenečeno sem ga pogledala in se prijela za obesek »Brin mi jo je podaril« sem mu povedala po resnici. Potem pa še ujela Tamarin čuden pogled »kaj pa je narobe z njo« ju vprašam. »Nič« odkima Tamara in prehiti Leona, ki mi je že hotel povedati kaj mu ni jasno. V sobo stopi Brin in mi poda kozarec z sokom. »Greva v mojo sobo« reče Brin in me poljubi na lice. »Lahko ja« odvrnem in še enkrat pogledam proti Leonu, ki samo prikima. Stopiva v njegovo sobo in pogled se mi ustavi na steni kjer je imel lepo sliko narejeno iz sestavljenke… toda ta slika je bila posebna »vav nisem vedela da imaš tudi to sliko« rečem in pogledam slap kjer sva včeraj stala pred njim. »Nisem je upal obesiti toda sem imel vedno shranjeno« mi razloži. »Bal sem da me bo preveč spominjala na Tilena« reče in me močno stisne k sebi. »Brin Tilen je še vedno s tabo« rečem in se mu nasmehnem »tukaj« zašepetam in svojo roko položim na njegovo srce. »Vedno bo« prikima »zato pa te imam tako rad« reče in me nežno poljubi. »Vedno mi daš voljo in moč« reče in me prime za roko. Naslonim se nanj in potem se uleževa na posteljo. »Nekaj te moram vprašati« rečem in se spomnim na Tamarin in Leonov odziv nad njegovo verižico. »Reči« reče in me pogleda naravnost v oči. »Brin zakaj sta Tamara in Leon presenečena, ko sta videla verižico« ga vprašam. »Veš Trina« reče in prižge glasbo kar na dvdju. »Nisem ti povedal da je nisem kupil« reče… »v bistvu ima Tamara enako verižico« doda »kako enako« rečem presenečeno. »Čakaj naj ti vse povem« reče in prime srce na verižici. » Leon je takrat bil star 16 let jaz pa 15« začne in me poboža po laseh »ja« samo prikimam »mama nama je podarila te verižice… rekla je da naj počakava… ko bo prišla pravo dekle za naju bo jo nosila… bil sem presrečen vedel sem da ima mama dobre namene« mi razloži vse »igral sem se z dekleti in vmes pozabil nanjo« reče »potem je prišla Nina imel sem jo rad toda njej je nisem hotel dati« reče »en večer sem sedel na balkonu in jo gledal spraševal sem se če naj počakam ali jo naj ji dam…« reče in zavzdihne »ni mi žal da sem se odločil da bom počakal« doda in me nežno poljubi na lice. Solza mi spolzi po licu bilo je prelepo… bila sem vesela… vedela sem da je Brin zame pravi in ga ne smem izgubiti.  Pogovarjala sva se še drugi stvari in ves čas sem se smejala… končno sem bila srečna zaradi vsega kar se je dogaja. Ob petih sva šla skupaj na igrišče saj je imel trening »želim si da bi bilo pol leta že mimo« rečem in ga pogledam. »Še tri mesece in zopet boš lahko igrala« mi reče in se mi nasmehne. »A greva zdaj ena na ena« ga vprašam. »Trina ti si nora« reče in me močno stisne k sebi.

»Hočeš da me tvoja mama ubija« reče v smehu. »Bom počakala še punce rada bi jih videla kako igrajo…« rečem in se usedem na klopco v telovadnici. »Okej« prikima »samo preoblečem se še« reče in odide v garderobe. Pogledam proti košu in se spomnim kolikokrat sem vanj zadela… kolikokrat sem zgrešila in koliko mi je pomenilo to da smo se z fantami končno razumeli. Čez dve minuti v telovadnico stopijo punce »o hej Trina« reče presenečeno Lina, ko me opazi na klopci. »Hej kako ste« rečem veselo in objamem Lino. »Nismo te pričakovali« se oglasi Kaja. »No Brina sem pospremila do telovadnice in sedaj bi vas rada gledala kako igrate« rečem navdušeno in pogledam Jasno, ki samo prikima. »Okej naj ti bo« reče Lina in poda žogo Kaji. Usedem se nazaj na klop in pogledam proti vratom kjer še vstopijo fantje. Opazim Lino kako steče do Miha in se mu vrže v objem. Nasmehnem in nato še pogledam Jasno, ki gleda v tla. Grem do njej »pojdi k Janu« rečem in jo primem za roko. »Ne Trina Jan noče« odvrne in skomigne z rameni. »Govorila sem z njim toda noče« zašepeta in pogleda proti Janu, ki gleda v drugo smer. Nič ji ne rečem toda jo močno objamem. Vedela sem da jo je to prizadelo. Po enem urnem treningu se poslovimo in Brin me pelje doma »lepo vas je bilo gledati« rečem, ko se usedeva v avto. »Trina lepše bo ko boš lahko igrala« odvrne in me poljubi na ustnice. »Jaz tudi komaj čakam« dodam in mu vrnem poljub. Čez deset minut sva že doma in se posloviva »okej se vidiva rada te imam« rečem in odidem proti hiši. »Mami sem že doma« zavpijem, ko stopim v hišo. Nobenega odgovora »mogoče pa je ni doma« rečem sama sebi toda na hodniku opazim njene čevlje, ki jih je nosila vsaki dan za službo. »Mami doma sem« rečem ko stopim v dnevno sobo. »O hej Trina« reče in si obriše solze, ki ji polzijo po licu. »Nisem te slišala« še doda in se kislo nasmehne. »Mami kaj je narobe« jo vprašam. »Nič« odkima »problemi…« doda. »Kaj je narobe« jo vprašam. »Z Andrejem sva se skregala« mi pove. Presenečeno jo pogledam »zakaj« vprašam. »Nič takega toda bilo je dovolj da je zameril« zašepeta in solze ji še bolj polzijo po licu. »Mami povej zakaj« zašepetam in jo močno objamem. »Trina tvoj oče je bil danes tukaj…« reče in naredi požirek vode ki je na mizi. »Oče zakaj?« vprašam zmedeno saj vem da se že nekaj časa nisva videla.

»Želi se preseliti k nama…« pove na kratko. Še bolj zmedeno jo gledam »k nama, zakaj?« »Izgubil je službo in nima kam iti…« »Kaj pa si mu rekla« takoj odkrijem vzrok kaj bi ji lahko Andrej zameril. »Da bom še premislila« reče in me žalostno pogleda. »Mami si nora nočem ga videti« rečem jezno. »No rada ga vidim toda ne more živeti tu« odkimam »Trina razumi da si mu hči« reče. »Sem mami toda ne tako dobra hči da bi mu lahko oprostila kar mi je storil« zavpijem jezno…. Nisem morala verjeti da bi lahko o čem takšnem sploh premišljevala. »Vsa ta leta ko sem ga potrebovala sva se videla le enkrat na mesec in to je bilo takrat zanj dovolj« rečem malo bolj mirno. »Sedaj ko pa rabi neko pomoč pa bi rad kar se vselil nazaj« dodam in jo prestrelim z jeznim pogledom. »Mami če hočeš naredi to toda vedi da me nikoli več ne boš videla…« še dodam in stečem na hodnik. Na hitro se preobujem in vzamem svojo bundo in stečem naravnost čez mesto… Bila sem razočarana in sililo me je na jok… Dobro sem vedela kaj bi se potem zgodilo… mami in oče bi bila zopet skupaj in pozabila bi na Andreja, ki sem ga v zadnjih dneh bolj vzljubila kot svojega lastnega očeta… Prišla sem do gozda in stekla naravnost vanj… Polzelo mi je in večkrat sem skoraj padla… toda to me sploh ni motilo… hotela sem stran od mame in vedela sem da bo če bo sprejela očeta nazaj v hišo bo zapravila svojo lastno srečo… Obrisala sem si solze in pogledala okoli nisem vedela točno kje sem bila toda iz mojega premišljevanja me je zbudil močan hrup… nato pa še pok katerega takoj prepoznam… »pištola« zašepetam in srce mi začne biti še tisočkrat bolj na uro… Prestrašena se skrijem za drevo in roko položim na svoje srce, ki se kar ne more umiriti. Potem pa slišim glasno vpitje… zaprem oči in si želim da bi bile le sanje… Potem pa še korake, ko nekdo teče iz gozda… Dve minuti še počakam da slišim če je kdo še blizu toda kolikor videti nikogar več ni… Počasi se vstanem in pridem iz drevesa… razgledam se okoli na to pa slišim glas, ki vpije »na pomoč«. Stečem za glasom in čez minuto pritečem do fanta, ki leži na tleh… takoj sem opazila da je ranjen v nogo. »Hej si v redu« grem prestrašeno do njega potem pa obstanem »Jan kaj je narobe« rečem in se sklonim k njemu. »Trina kaj delaš tukaj« reče in se prime za nogo na kateri je imel rano. »Prosim pomagaj mi vstati« reče… sklonim se k njemu in mu pomagam da vstane »av boli« reče in se nazaj sesede na mrzla tla. »Kako si se znašla tukaj« me vpraša in šele takrat opazim da je res presenečen da sem ravno jaz tukaj. »Ne vem tekla sem in tekla… potem pa sem bila kar tukaj…slišala sem hrup in nato strel« mu razložim na kratko saj nimam več časa da bi mu razlagala. »Te boli« ga vprašam in ga primem za nogo. »Ja zelo« prikima in se poskuša vstati toda ne more. Slečem si bundo in z njo prevežem rano na nogi »Čakaj poklicala bom rešilce« rečem in iz žepa hlač potegnem telefon. »Ne prosim ne delaj tega« je začel in mi hotel iz rok izpipati telefon »Jan bil si ustreljen« rečem nato pa se spomnim »zakaj Jan« ga vprašam toda odgovora ne dobim saj se onevesti. »Jan me slišiš« vpijem in ga tresem po vsem telesu.. saj je še vedno v nezavesti… Sreča da so čez pet minut prišli reševalci in ga odpeljali v bolnišnico… nisem še hotela domov zato sem rekla reševalcem, da pridejo po mene…Razmišljala sem o vsem kar sem videla… o hrupu strelu… toda niti v sanjah mi ni bilo jasno zakaj bi nekdo ustrelil Jana, ki je bil eden izmed najboljših košarkarjev v ekipi. Takoj sem poklicala mamo »mama prosim pridi po mene« rečem »Trina kje si tema je že tebe pa še ni doma« reče zaskrbljeno. Povem ji kje sem »okej čez deset minut bom tam« reče in odloži. Zeblo me je in tresla sem se po vsem telesu saj je bilo zunaj pod minusom in nisem imela niti bunde. Čez deset minut je bila mami na dogovorjenem mestu »ljubica kje imaš bundo« je rekla takoj ko sem se usedla v avto. »Zebe me« sem rekla in še bolj dala na gretje.

»Kaj se je zgodilo« je vprašala ko je videla moj resen obraz. »Mami Jana je nekdo ustrelil…« zaključim zgodbo. Presenečeno me gleda in kolikor videti ne dojame kar se je zgodilo… tako kot še sama ne. Ko prideva domov mi pripravi vroči čaj in mi prinese odejo da se zavijem vanjo. V roke vzamem telefon in napišem sporočilo Jasni… hotela sem jo poklicati toda nisem vedla koliko lahko sliši mami. Čez minut me je že klicala »kje je Jan« je vprašala z obupanim glasom. »V bolnici je…« odvrnem in ji nato še povem vse kar se je zgodilo v gozdu. »Nujno moram k njemu« reče in glas se ji trese »prosim pridi zraven mene« reče. »Okej dober« prikimam…vedela sem da Jasne v tem ne smem pustiti same. Nato še pokličem Brina in Miho… ki sta bila prav tako presenečena nad tem kar se je zgodilo kot jaz. »V bolnišnico grem« povem Brinu saj mu ne morem povedati še da sta Jan in Jasna par. »Jaz tudi pridem« reče in odloži. Stečem v sobo se preobleči »mami moram k Janu« rečem in jo močno objamem. »Okej razumem te« reče in me stisne še bolj k sebi. »Oprosti da sva se prej skregali« rečem. »Je že dobro vse se bova jutri pogovorili« prikima in me odpelje v bolnišnico. Stopim v njegovo sobo in ob njem je že Jasna »še vedno je nezavesten« reče in solze ji močno polzijo po licu. Stisnem jo k sebi »tako zelo rada ga imam« še zahlipa in potem utihne ko v sobo stopi Miha. Vidim da je še vedno v šoku zaradi tistega kar sem mu povedala in nato še ko tam zagleda Jasno. »Miha si v redu« reče Jasna in pogleda v tla. »Ja« prikima in pogleda Jana, ki leži na posteljo. »Ne vem zakaj so ga ustrelili« rečem, ko Jasna odide iz sobe. »Ne vem čudno« odkima in me resno pogleda.

»Trina kaj je z Jasno« vpraša. »Nič« se zlažem. »Kako ne« odvrne »ona je bila prva tukaj« reče »ja« samo prikimam in tudi sama pogledam v tla »to ti bosta sama povedala« še dodam in se usedem na stol poleg postelje. »Torej veš kaj je narobe« še kar naprej sprašuje. »Vem« prikimam in pogledam proti Janu, ki končno prihaja k  sebi. »Jan bediš« rečem in ga pobožam po obrazu. Presenečeno me pogleda »ja« prikima in nato še pogleda Miha, ki se mu na obrazu od veselja nariše nasmeh. »Kako si« ga vprašam in se mu tudi sama nasmehnem. »Zmedeno in močno me boli noga« reče in pogleda proti nogi, ki jo je imel povito. »Ustreljen si bil…« mu rečem »vem« prikima in me žalostno pogleda. »Dolga zgodba…« začne »in jaz imam čas da mi jo poveš« ga prekinem nato pa se obrnem ko v sobo stopi Jasna. Jan jo zmedeno pogleda »si v redu« ga vpraša saj še noče pokazati Mihu da sta v resnici par. »Ja« prikima in ji pomigne naj se usede poleg njega na posteljo. »Pridi Miha« rečem in ga potegnem za roko, da greva ven iz sobe. Jasna naju še pogleda, ko stopiva ven iz sobe in za sabo zapreva vrata… »Kako si« ga vpraša in ga poboža po roki. »Dobro« prikima in se ji nasmehne. »Jan skrbi me zate« reče. »Ne skrbi vse je v redu« odvrne in jo poboža po obrazu. »Oprosti ker nisem želel da bi drugim povedala da sva par« reče. »Je že okej« odkima in solza ji spolzi po licu. »Jasna ni okej« odkima »žal mi je že od takrat ko si odšla in sva se skregala« reče in nato jo potegne k sebi. Nežno jo poljubi na ustnice in se igra z njenimi dolgimi lasmi »rad te imam« ji zašepeta in jo stisne v svoj objem…. »Bi mi lahko razložila kaj imata Jan in Jasna« me napade Miha takoj ko stopiva iz sobe. »Ne« odvrnem »Miha sama ti bosta povedala« rečem in pomaham Brinu, ki eno izmed sester sprašuje v kateri sobi je Jan. »Hej« reče Miha in mu poda roko »kaj je narobe« vpraša Brin zaskrbljeno. »Zdaj je že vse okej« odvrnem in ga močno objamem. »Jan je bil v nezavesti…« mu vse pojasnim. »Sedaj je pri njemu Jasna« še reče Miha in me jezno pogleda.. Ne razume zakaj mu nočem povedati. »Jasna« še reče presenečeno Brin in me pogleda. »Ja« prikimam in ga samo objamem… Skupaj stopimo v sobo in Miha in Brin se presenečeno spogledata »sory ker vaju motimo« se prvi oglasi Miha… Jan ničesar ne reče ampak še vedno drži Jasno v objemu. »Vidva sta par« vpraša Brin. »Ja par« prikima Jan in jo poljubi na lice. Bila sem vesela vedela sem da ji Jasna to želi in zasluži… vedela sem da se imata dovolj rada da to končno priznata.. »Trina rad bi govoril s tabo« reče in me pogleda. »Okej« prikimam in se usedem zraven postelje. Pogleda še Miha in Brina »okej že greva ne morem verjeti da nam ne zaupaš več« še zamrmra Miha preden za sabo zapre vrata. »Rad bi vama povedal kdo me je želel ustreliti« reče in me resno pogleda. »Je že v redu« reče Jasna in se še bolj stisne k njemu »sedaj si utrujen« mu reče. »Ne« odkima »moram s nekom govoriti o tem preveč me razjeda« reče in jo poboža po laseh… »Poslušam te« odvrnem in se mu spodbudno nasmehnem… »Vse se je začelo pred tremi leti, ko sem se sam sprehajal po tem gozdu« reče in me pogleda »ta gozd je imel zame posebno moč ne vem zakaj toda po njem bi lahko taval kakorkoli dolgo bi želel« nadaljuje in poljubi Jasno po laseh. »No in potem so me enkrat v njem opazili neki starejši fantje katerih se vsi bojijo… bal sem jih ko so mi grozili toda vedel sem da bo vse okej če bom naredil to kar želijo…« nadaljuje. Jasna ga z zanimanjem pogleda »Jan kaj si delal« ga vpraša. »Mah kupoval sem jim cigarete, alkohol in takšne stvari toda za svoj denar« razloži. »Zato nisem moral početi veliko stvari katerih sem želel… danes sem hotel da se te stvari končajo in potem…« razlaga dalje in za sekundo utihne »te je ustrelil eden izmed njih« končam pripoved. »Ja« prikima in se nasmehne »sedaj ko je vsega konec mi je lažje« reče in se mi nasmehne. »Hvala te Trina če se danes ne bi znašla tam ne bi preživel« reče in me močno stisne za roko. Hvaležno ga pogledam in se mu nasmehnem… Bila sem vesela da je bilo tega konec…

Tri mesece pozneje…
Sedela sem na kavču in zdolgočaseno opazovala televizijo kjer se je vrtel film… Bolj kot na televizijo sem gledala na uro, ki se je vedno bolj približevala tretji čeprav sem komaj čakala da bo ura pet. Končno je minilo  teh šest mesecev in komaj sem čakala da bom danes zopet lahko začela s treningom. Včeraj ko sem bila pri zdravniku na pregledu sem bila popolnoma nepotrpežljiva… komaj sem čakala da bo konec pregleda in mi zdravnik potrdi da bom zopet lahko igrala. Še sedaj se spomnim kako se mi je nasmehnil in dejal »tako Trina sedaj si pripravljena da zopet začneš z treningi« je prikimal in me zadovoljno pogledal. Iz njegovega obraza sem razbrala kot da bi mi bil hvaležen ker sem ga ubogala saj ga večinoma pacientov ne posluša njegovih nasvetov… Srečna sem stekla iz zdravstvena doma in se usedla v mamin avto »jutri pa se končno začne« sem ji rekla in jo močno objela. »No sem vesela da si zdrava« je prikimala in me poljubila na čelo. Moram priznati da imava zadnje mesece veliko boljši odnos saj ni sprejela v hišo očeta in kar je bilo najboljše da sta se Kris in Andrej preselila k nama. Bila sem vesela da je tako saj se res zelo lepo razumemo. »Trina Tina je prišla« je rekel Kris in stopil v dnevno sobo. »Super povabila sem jo na kavo« prikimam in se mu nasmehnem. Še sedaj mi ni bilo jasno zakaj nista bila par čeprav sta se ves čas spogledovala. Vedela sem da moram nekaj ukreniti in zato sem imela super plan… Kot prvo sem danes Tino povabila na kavo »hej lepotica kako si« reče in se usede poleg mene na kavč. »Hej« rečem in jo močno objamem. »Nekaj ti moram povedati« rečem in jo pogledam. »In kaj je tako pomembno da mi nisi morala povedati v šoli« reče in se začne igrati z svojimi dolgimi lasmi. »No v bistvu ne vem kako ti naj povem« rečem in jo resno pogledam. Bilo se je težko lagati toda kot prava prijateljica sem nekaj morala ukreniti da bosta z Krisom skupaj. »Včeraj mi je Kris priznal kako zelo si mu všeč« se zlažem v enem stavku. Tina me presenečeno pogleda »tudi on je meni všeč toda… ne vem nič ne naredi in tudi jaz ne upam« mi razloži. »Tina kaj ne vidiš kako je Kris sramežljiv« nadaljujem igro in zavijem z očmi. Presenečeno me pogleda »Nikoli ni bil sramežljiv vedno je imel v sebi polno samozavesti« odkima »Boji se da ga boš zavrnila« rečem in jo primem za roko. V tistem trenutku vstopi v sobo Kris in se usede poleg naju na kavč in se zagleda v televizijo kot da ne bi midve niti obstajale, zato sem Tino hitro dregnila pod rebra »grem samo po sok« rečem in na hitro stečem iz dnevne sobe naravnost v kuhinjo. Upala je da ji bo uspelo ju spraviti skupaj… »Hej Kris« reče Tina in ga pogleda. »Hej« reče in se ji nasmehne. Pogleda jo naravnost v oči »kot vedno si me očarala« bi ji najraje rekel toda si le misli svoje. Ve da ji ni všeč zato noče ničesar storiti… ve da če bi mu bila všeč bi mu to že zdavnaj povedala… Prelepa je zato jo nočem prizadeti… pomisli. »Hodiš kaj v kino« ga preseneti z naslednjim vprašanjem. Presenečeno jo pogleda »no sedaj že dolgo nisem bil« ji odgovori na kratko in jo gleda naravnost v oči… je to vabilo? mu doni po glavi. »Am jaz tudi ne ampak bi tako rada šla toda noče nihče z mano« odvrne in ga gleda naravnost v oči. »Kaj pa Trina?« jo vpraša in potem ugotovi da je naredil velikansko napako mislila bo da ga ne zanima…  Zdolgočaseno sem gledala po kuhinji in odprla hladilnik iz njega sem vzela jogurt in ga po malem pila iz plastenke. Razmišljala sem o Brinu in o vsem kar se je dogajalo zadnje čase. Želela sem mu nekaj posebnega podariti za rojstni dan toda nisem našla nobenega primernega darila. »Trina si doma« slišim mamino vpitje iz hodnika. Stečem na hodnik saj nočem da mami zmoti Krisa in Tino. »Zdravo mami« rečem in jo močno objamem. »Hej kapetanka« reče in se mi nasmehne. »Mami greva v kuhinjo« ji rečem in jo potegnem za roko.  »Hej hej kam se ti mudi« reče. »Kris ima v dnevni sobi zmenek« ji povem po tihem. V šoku me pogleda »kakšen zmenek« vpraša. »Nočem da sem vleče punce katerih ne poznam« reče jezno. »Mami ne skrbi poznam jo in ti tudi« jo prekinem. »No te pa mi povej katera je« zašepeta. »Tina« povem odkrito. Vidim da se na kratko oddahne in se mi nasmehne »to mi je že bolj všeč kot pa kakšna razvajena smrklja katere ne poznam« reče in se mi nasmehne… Čez dve minuti ko se z mami lotiva kuhanja stopi v kuhinjo Kris »zdravo« pozdravi in presenečeno pogleda mamo.

»Zdravo Kris« prikima »kuhava in Tini povej da naj ostane na kosilo« reče in na plin da krompir. »Hvala vama« reče in se mi nasmehne »hvala ti Trina« doda in me močno objame. Bila sem vesela ker sem vedela da sta oba srečna. »Mami problem imam« rečem, ko se poleg nje usedem za mizo. Mami nič ne reče ampak me samo z zanimanjem pogleda »ne vem kaj naj kupim Brinu za rojstni dan« rečem in jo žalostno pogledam. Mami me pogleda v oči in me prime za roke »Trina ničesar ti ni treba kupovati« odkima »v bistvu sem tudi jaz vedno imela probleme kaj naj kupim za rojstni dan toda sem jih rešila« mi pove na kratko. »Kako« jo vprašam in pogledam skozi okno »Trina Brinu ni treba ničesar kupiti« reče resno »spomni se kje sta se imela lepo in preprosto pojdi z njim tja, boš videla da ti bo hvaležen…« reče. »Hvala mami prav imaš« prikimam in oči se mi zasvetijo… dobro sem vedela kam ga bom peljala… »Trina je rekla da ostani na kosilo« reče ko stopi nazaj v dnevno sobo. »Ne vem počasi bom morala iti« Tina odkima in se mu nasmehnem. Že dolgo ji je bil všeč toda še sedaj ne ve s čim jo je prevzel. »Daj ostani« je rekel in jo prijel za roko »potem te bom jaz peljal domov« še doda in jo pogleda naravnost v oči. »Ni treba hvala« odkima »itak grem na trening tako da ne bo panike« odgovarja in jo poboža po laseh. »Okej« prikima veselo in srce ji bije sto na uro… Ura je bila končno pol pet in Brin je prišel po mene. Bila sva dogovorjena da greva skupaj na igrišče. »Tako kapetanka danes dobivaš nazaj svoje mesto« reče in me poboža po laseh. Nič ne odvrnem ampak ga samo poljubim… Samo jaz sem vedela kaj imam v mislih…. Peljala sta se proti mestu in Kris se še nikoli ni počutil tako nesproščeno, Tina mu je bila preveč všeč in vedel je da mora nekaj ukreniti preden bo prepozno. Zapeljal je na parkirišče ki je bilo skoraj vedno prazno »hej hvala ti za prevoz« je rekla in hotela izstopiti iz avta toda jo je ustavila njegova roka, ki jo je prijela. »Tina že dolgo si mi všeč« je rekel in jo gledal naravnost v oči. Nič ni rekla toda je bila za minuto presenečena, nato se je končno zbrala »ti meni tudi« je rekla in njen obraz je oblila rdečica… Še preden se je zavedla jo je nežno poljubil na ustnice… »Hej punce« sem rekla takoj ko so prišle na trening. »Trina vesele smo te« reče Lina in me močno objame. »Tudi jaz« prikimam in se jim nasmehnem. »Vesela sem da boš končno prevzela mojo mesto…« začne Lina.

»Ne Lina« jo prekinem in vse punce me presenečeno pogledajo »to mesto sem ti prepustila« nadaljujem »in še vedno je tvoje« dodam in jo močno objamem. »Izkazala si se toda nočem da samo zaradi teh nekaj mesec ko me ni bilo« rečem in pogledam Jasno ki gleda v tla »izkazale ste se brez mene in le tako da ne prevzamem nazaj svojega mesta vam lahko pokažem da sem ponosna nate in na vse vas« rečem in močno objamem Lino. Solze ji polzijo po obrazu »hvala ti Trina« reče. »Vesela sem da sem tukaj spet z vami« nadaljujem »in sedaj se spravimo na delo« reče Lina in me ponosno pogleda. Vem da sem ji vlila novo samozavest, ki jo je potrebovala… želela sem da je prav v njej raslo to kar je v meni ko sem bila kapetanka… že od samega začetka in sedaj je bilo važno le to da zopet lahko igram toda nikoli več kot kapetanka. Na igrišče so prišli še fantje »hej punce« nas je veselo pozdravil Miha in se nasmehnil. »Hej« sem odzdravila in se mu nasmehnila. Lina mu je stekla v objem »gremo igro« vpraša Kris in mi poda žogo. »Itak« prikimam in podam Brinu žogo. »Hej Trina ne znaš več igrati« še reče Jan in se mi nasmehne. »Itak znam« rečem in podam žogo Jasni, ki objame Jana. »Nič več lupčkanja gremo na delo« rečem ukazovalno in padem v smeh. »Ja gremo premagale vas bomo« še zavpije Kaja in steče v bran Krisu. Nasmehnem se, ko se spomnim kako je Kris hotel na vsak način si pridobiti Jasno in nato kako osvaja Tino… Kot vedno igramo  samozavestno in glede na to kako dolgo že nisem igrala sem v odlični formi. »Trina« zavpije Jasna in mi pomigne da mi bo podala žogo »okej« prikimam in stečem do koša. Poda mi žogo in zabijem zadnji koš na današnjem treningu. »26:25« rečem in pogledam proti Mihu, ki se samo nasmehne. Nisem vedela da se je v tem času dobro naučil sprejemati zmage in poraze saj je bil zaradi Line še bolj samozavesten. Po treningu sem se na hitro preoblekla in vzela torbo »Trina imaš kaj časa« me je ustavila Kaja. Obrnem se k njej »ja itak« rečem in se ji nasmehnem. »Rada bo govorila s tabo« reče in me resno pogleda. »Ja itak« prikimam »Trina ne vem kaj stori« reče in me žalostno pogleda. »Kaj je narobe« jo vprašam. »Tako zelo rada imam Tima in vedno bolj ko sva si blizu se mi zdi da se me izmika« mi vse razloži. Presenečeno jo pogledam »saj pa sta že skupaj tri mesece« odvrnem »vem Trina« prikima »toda nikoli več ne bo kot je bilo« odkima in solze se ji vlijejo po licu. »Že vem kaj bom« rečem in se ji nasmehnem »kaj« vpraša in me z zanimanjem pogleda »še preveč všeč mu bo da bi zavrnil« rečem in jo potegnem za roko iz telovadnice. »Trina kaj imaš v mislih« me vpraša ko mi oči kar žarijo od veselja. »Brin ima v petek rojstni dan« rečem zamišljeno »ja vem in« odvrne in zavije z očmi. »Torej to bo prvi korak da ga pridobiš drugi bo malo bolj romantičen« rečem »Toda obljubim da bosta z Timom razjasnila vsa čustva« še dodam in jo močno objamem. Čez pet minut stopim v Brinov avto »a greva« me vpraša. » Ja itak« prikimam in se prevežem. »In kako se počutiš sedaj ko si zopet kapetanka« me vpraša. »Brin nisem več kapetanka« odvrnem in dam glasbo malo bolj na glas. »Kaj kako nisi več kapetanka« me presenečeno pogleda. »Veš Brin« rečem in naredim požirek vode iz steklenice »moram jim pokazati da sem ponosna na njih« odvrnem in ga ponosno pogledam. Ustavi na praznem parkirišču in me močno objame »boš lahko tako?« me vpraša. »Bom« prikimam in se mu nasmehnem. »Trina ponosen sem nate« doda in me še enkrat objame. »Jaz tudi nate rada te imam takšnega kot si« odvrnem in ga nežno poljubim….

Petek večer

Končno je prišel za Brina najbolj pomemben dan v tem letu. Končno je praznoval rojstni dan in doma je za vse prijatelje naredil velik žur. »V bistvu mi tale žur nič kaj ne pomeni razen to da bom lahko z vsemi vami« reče in me močno objame, ko sediva objeta pred njihovo hišo zunaj vrtu. Vreme je bilo prelepo in bližalo se je začetek poletja… in najboljše kar je lahko bilo… konec šole.»Trina ti si vse kar potrebujem« še nadaljuje in me nežno poljubi. »Ljubim te Brin« odvrnem in ustnice se mi razlezejo v polni nasmeh. Z Brinom sva se vedno bolj razumela in opazila sem da mu niti ni bilo več mar za Nino čeprav sva jo večkrat srečala v mestu. Čez eno uro smo bili na kupu že zbrani vsi fantje, ki so igrali v ekipi od punc pa sta manjkali le Nastja in Kaja. Brin je dal glasbo na glas in nam ponudil pijačo. Odprla sem sok in naredila požirek (da ne boste presenečeni so športniki zato ne pijejo:D). »Pridi plesat« me prime za roko Brin. »Ne Brin ne vem« rečem in pogledam po drugih, ki sedijo za mizo in na široko klepetajo. »V bistvu je to moj žur in moram jaz odpret prvi ples« reče in me poljubi na lice. »Brin…« začnem »zato nobenih izgovorov« me prekine in me že pelje na plesišče. Zapleševa prvi ples in tudi drugi postanejo zagreti tako da tudi zavzamejo plesišče. »Takoj bom« rečem Brinu, ko opazim da v hišo stopita Kaja in Tim. »Okej« prikima in me objame. Odidem do Kaje »hej kako si« rečem in močno objamem Kajo. »Hej« reče in me stisne k sebi. »Lepo da sta prišla« rečem in ju peljem do Brina, ki se pogovarja z Mihom in Lino. »Hej  lepo da sta prišla« reče Brin in se nasmehne Kaji. »Hvala vesela sem da si naju povabil« reče Kaja in pogleda Tima, ki samo prikima. »Tole je majceno darilo zate« še reče Kaja in mu poda vrečko. »Hvala saj ne bi bilo potrebno« reče hvaležno in poda Timu roko »vse najboljše« reče Tim in pogleda Kajo, ki ga objame. Opazim Timov ljubosumen pogled, čeprav Tim ve da sva midva z Brinom par… med njima še zdaleč ni vse končano pomislim. »Hej lahko govorim s tabo« rečem Timu in mu namignem naj stopi stran od Kaje in Brina. »Itak« prikima. »Poslušaj me Tim« rečem in ga resno pogledam. »Po zabavi moraš nujno domov« rečem in ga resno pogledam. »Kaja ima presenečenje zate« rečem. Presenečeno me pogleda »in kako ti veš vse to?« vpraša. »No Kaja mi je povedala« se izgovorim… »toda ji ne povej niti jaz ti ne bi smela povedati« rečem in si na usta položim prst. »Okej« prikima in se nasmehne. Gledam za njim kako je odhajal do Kaje in jo stisnil v objem… Bila sem vesela in upala sem da mi bo uspelo kar sem želela. Odšla sem nazaj k Brinu in ga močno objela »prosim pomagaj mi« rečem. »Okej ljubezen karkoli« odvrne in se mi nasmehne. »Čez pol ure me boš zapeljal do Kajine hiše, prosim« mu pojasnim. »Zakaj Kaja je tukaj« me presenečeno pogleda. »Nekaj moram narediti prosim« mu zašepetam na uho. Nič več me ne vpraša ampak samo prikima….Bila sem vesela da me Brin ni nič več vprašal in zato niti ni imel časa saj je k nama prišla Lina in Miha…. Začeli smo se na široko pogovarjati in se smejati »Lina pomagaj mi« rečem, ko se Brin in Miha popolnoma zatopita v pogovor. »Itak, kaj pa?« me vpraša. »No midva z Brinom bova za petnajst minut odšla in prosim da paziš na Kajo in Tima, če kaj vpraša Kaja po meni in njemu se zlaži karkoli« ji razložim in jo proseče gledam.

»No okej naj ti bo, čeprav se mi niti sanja ne zakaj se gre« zavzdihne »zato pa so prijateljice« še doda in me močno objame. Čez pol ure sva se z Brinom usedla v avto in od zadaj sem potegnila svojo torbico. »Hej nisem vedel da imaš tukaj torbico« reče in se nasmehne. »To je darilo zate« rečem in iz torbice potegnem rdečo pismo. »Hvala« reče in me poljubi na ustnice »ti si moje najlepše darilo« reče in me poboža po laseh…. Čez deset minut sva bila že pri Kajini hiši »takoj bom nekaj samo uredim« rečem in stečem iz avta do hiša. Ne vem da me Brin čudno gleda… Pozvonim in čez minuto mi odpre njuna mama »o hej Trina« reče presenečeno in se mi nasmehne. »Če iščeš Kajo je ni doma« pojasni. »Vem na zabavi je in prosila me je če bi lahko šla po nekaj v sobo….« ji se na kratko zlažem. »Seveda Trina saj veš kje ima sobo« reče popolnoma zaupljivo. »Okej hvala« rečem in odidem v njeno sobo. Odprem vrata in vidim da ima pospravljeno posteljo. Grem do njej in iz torbice potegnem rdečo ovojnico…. »Sigurno bo uspelo«  si rečem in jo dam na posteljo… še stečem še v Timovo sobo… na njegovo nočno omarico položim pismo… v modri kuverti… Brin je z zanimanjem odprl Trinino pismo bilo je lepo oblikovano in na navojnici je bilo polno polepljenih srčkov. Iz ovojnice je potegnil voščilnico in obesek za ključe v obliki srčka. Takoj se je posvetil pismu in njenim besedam, ki so bile napisane v obliki pesmice…Smejal se je njenim besedam ko je opisovala kako sta se spoznala in kaj čuti do njega. Zadnja vrstica se je glasila: Jutri si vzami čas za naju in obljubim ti, da ti bom pokazala kaj pomeniš mi! Ljubim te… Trina« prebere in usta se mu razlezejo v nasmeh. Zato jo je tako ljubil vedel je da ne potrebuje bogatih daril kot mu je vedno jih kupovala Nina ampak  preprosto samo njeno ljubezen… »Pridi Kaja« je rekel Tim, ko je ujel da se pogovarja s Krisom. V resnici še sam ni vedel zakaj je tako ljubosumen toda je zaradi vsega tega kar se je dogajalo med njima in medtem ko še njuna starša nista sprejela da sta par ji ni upal zaupati. Bal se je da se ga bo preprosto naveličala. »Okej« je prikimala in ga prijela za roko. »Se vidiva Kris« je rekla in se mu nasmehnila. »Okej« se še je sam poslovil od njej in se usedel na kavč v dnevni sobi. Bila je super zabava toda mu je manjkala Tina… hotel je plesati z njo in jo poljubljati… zato je v roke vzel telefon in jo poklical. »Prideš čez deset minut pred blog« jo je vprašal takoj ko se javila. »Kris spim« reče žalostno in na ves glas zazeha. »Sory rad bi te videl« reče. »Ne vem v pižami sem že« odvrne. »Daj no Tina pogrešam te« je vedel s katerimi besedami jo bo premamil… Čeprav še nista bila par sta se vsaki dan dobivala in vedno bolj je bil zagledan vanjo in na druge punce kot nanjo ni več mislil. »Okej naj ti bo« je zamrmrala »čez deset minut« je še dodala in odložila. Naredil je požirek soka in oči so se mu zasvetile bil je srečen da jo bo videl…

»Oprosti ker sem te kar tako odpeljal iz zabave« je rekel Tim Kaji in svojo roko položil na njeno ramo. »Je že okej rada sem s tabo« je odvrnila in se še bolj stisnila k njemu. Stopila sta v hišo in skupaj odšla do Timove sobe »Veš pogrešam tvoje poljube« je rekel ko sta se ustavila pred njegovimi vratami od sobe. »Tim ves čas me imaš« je zašepetala in ga poljubila na lice. Brez pozdrav je stekla v svojo sobo in po licu so se ji vsule solze. Ni vedela zakaj je takšen čeprav je vedela da jo ima rad. Na postelji je zagledala rdečo pismo in ga odprla. V njem je zagledala karto, ki so jih uporabljali na bazenu, ki je bil le pol ure stran »rezervirano« je pisalo na njej. Zraven pa je bil listek napisan na računalnik »jutri ob desetih zjutraj imava rezervirano na bazenu, lahko noč ljubezen moja…« prebere in v tistem trenutku bi najraje zaplesala od sreče…. Razočaran je stopil v sobo »nočem je prizadeti« si reče na glas in za sabo zapre vrata. Popravi si lase in se usede na posteljo in na nočni omarici zagleda pismo… Spomni se Trininih besed in ga z navdušenjem odpre… vsebina je ista kot Kajina. »Hm mogoče pa je bila zato tako skrivnostna« pomisli in se nasmehne… Komaj sem čakala da bo ura devet zjutraj. Bila sem pripravljena in moj načrt za Brinov rojstni dan je bil v popolnosti. Bila sem zadovoljna in za to je prispevala tudi Kris, ki mi je obljubil da naju bo peljal tja ker sem želela. Zjutraj sva vstala zgodaj da sem mu razložila vse kam naju more peljati saj nisem hotela, da me po poti sprašuje saj Brin ni vedel kam greva. »Okej vse je dogovorjeno« prikima in me objame. »Lahko zraven vzamem Tino ne da se mi voziti nazaj sam« vpraša in me lepo pogleda. Popade me smeh »okej samo povej mi kako napredujeta« ga izzivalno vprašam. »Mislim da zelo dobro« prikima in se zamisli. »Ne vem zakaj noče narediti prvega koraka« nadaljuje »Kris si nor, punce vedno čakajo na prvi korak« ga poučim in ga lopnem po rami. »No saj imaš prav« prikima »danes bom to izkoristil« reče in odide iz moje sobe. Hitro vzamem potovalko in vanjo dam pripravljene stvari odidem še v kuhinjo in vzamem pripravljene sendviče in vse kar spada k pikniku… Čez eno uro na vratah pozvoni Brin in me radovedno pogleda »kam pa greva« me vpraša. »Nič ti ne povem« odvrnem in mu s poljubom zaprem usta. »Trina ne delaj mi tega« odkima in me še bolj radovedno gleda. »No zaupaj mi« odvrnem in mu prst položim na usta. »Okej naj ti bo« zamrmra in me poljubi. »Kot prvo spravi svoj avto v našo garažo« reče Kris, ko ravno pride na hodnik. »Hej, zakaj?« vpraša in mu poda prijateljsko roko. »Z nama greš« odvrnem in ga primem za roko. Brin mi nič ne reče ampak samo prikima. »No gremo« reče Tina, ki ravno vstopi v hišo. »Hej a gremo skupaj« vpraša še bolj presenečeno. »Ja itak« prikima Kris in v roke vzame ključe avta. »Zakaj pa ne bi midva s mojim avtom« še reče Brin »utihni Brin se spravi v avto« še reče Tina in ga potisne v avto. Počasi se peljemo po poti ki sem jo opisala Krisu in se na ves glas pogovarjamo. Uživamo v prijetni vožnji in čez eno uro prispemo. Zopet sem stala tam kamor me je Brin povedati kaj se je zgodilo z Tilenom in mi povedal da me ljubi. Pogledam Brina, ki me presenečeno pogleda »Trina nisem si mislil da bova prišla sem« reče in stopi iz avta. »Ti je všeč« ga vprašam. »Ja zelo« prikima in me poljubi na lice. Iz prtljažnika še vzamem potovalko »okej prideva potem po vaju« reče Tina in me objame. »Okej zvečer« prikimam in se ji nasmehnem. »Hvala ti Kris« rečem in še njega objamem. Takšnega polbrata si lahko vsaka želi… pomislim, ko se odpeljeta po poti.

Počasi greva z Brinom proti slapu »in kaj imaš v potovalki« me vpraša. »Najino kosilo« odvrnem na kratko. »Samo to?« nadaljuje »ja in še nekaj« rečem in odložim potovalko. Sedem v mehko travo pod slapom in Brin sede k meni. »Ljubim te Trina ti me vedno presenetiš« zašepeta in me nežno poljubi na ustnice. »Oprosti mogoče to ni pravo darilo toda čas je da poskusiš« rečem in ga pobožam po obrazu. Presenečeno me pogleda »o čem govoriš« vpraša. »O tem« rečem in iz potovalke potegnem kopalke. Pogledam ga in čakam na njegovo reakcijo… vedela sem da ima Brin grozno preteklost glede kopanja pod tem slapom… toda upala sem da ne bo jezen in me ne bo zavrnil…. Stopil je v njeno sobo »Kaja si tu« reče. »Ja« zavpije »počakaj Tim samo oblečem se« reče in nase potegne majico. »Imaš karto« jo vpraša in jo nežno poljubi. »Imam« prikima in mu vrne poljub »Hvala ti Kaja ful sem vesel da si me tako presenetila« ji pove v enem stavku. Presenečeno ga je pogledala potem pa se je spomnila… to je Trinino maslo. »Vesela sem da ti je všeč« reče zadovoljno. Vedela je da mora zaigrati toda bilo ji je vseeno vedela je da ji Trina privošči le najboljše. Na hitro sta pojedla zajtrk in vzela sta kopalke brisače… o kosilu jima ni bilo treba razmišljati saj sta imela rezervirano za cel dan. Stopila sta v kopališče in odšla naravnost v sobo, ki je bila rezervirana. »Vesela sem da ti je všeč« je rekla in svoje roke zakopala v njegove lase. Nežno jo je poljubljal in jo božal po vratu. Že od trenutka, ko jo je prvič videl jo je želel imeti in vedel je da je tukaj, ko sta sama popolna priložnost, da jo ima zase. »Greva v bazen« je rekla in se zadovoljno nasmehnila. »Mislim da bova danes celoten dan izkoristila« je odvrnil in odšel v kopalnico. Preoblekel se je in stopil nazaj v sobo. Opazoval jo je kako si je popravljala lase in si zavezala vrvico od zgornjega dela kopalk. V tistem trenutku ga je še bolj prevzela. Njen nasmeh, pogled, poljub… vse na njej kar se je o njej spomnil je bilo popolno. Stopil je za njen hrbet in jo pobožal po laseh »Ljubim te Kaja« je rekel in jo objel okoli pasu. »Tudi jaz tebe« je odkimala in si lase z rokami spela v čop »hočem te imeti zase« je nadaljeval. Prestrašeno ga je pogledala vedela je da bo prišel tisti trenutek toda se ga je bala čeprav je vedela da se nima kaj bati saj je z najboljšim fantom na svetu…

Pogledala ga je v oči in čakala na njegovo reakcijo »čeprav nimam najboljših spominov mislim da je res čas da to pozabim« ji je rekel Brin in jo poljubil. Vidno se je oddahnila »vem da nimaš slabih namenov« je nadaljeval in me še bolj stisnil k sebi. Brin se je preoblekel v kopalke, ki sem mu jih prinesla zraven sama pa sem imela jih že oblečene. »Si« sem rekla in sem mu nasmehnila. »Pridi« je rekel in me prijel za roko. Pogledala sem še enkrat slap, ki je tekel svojo pot in nato sva skupaj odšla v vodo. Bil je dobre volje in začel jo je škropiti in noreti v vodi. Njun smeh je odmeval na kilometre daleč. Vedela sta da ga nihče drug kot midva ne slišiva zato sem se ob njem čisto sprostila. Bolj ko sva se poljubljala bol sem se mu prepustila… Odnesel me je z vode in me položil na odejo »Ljubim te Trina« je rekel in me pobožal po mokrih laseh »jaz tebe tudi« sem prikimala »veš posebna si zame nisi tako kot Nina« je nadaljeval in opazila sem da je njeno ime zgovoril v nesramnem tonu. »Veš Brin« sem začela in sem se igrala z njegovo roko, ki je ležala v moji »vem da ti je Nina pomenila veliko« začnem »zato nočem da te kaj med nama spominja na njo« odvrnem in se stisnem v njegov topel objem… »Nočem da to narediva to prehitro« je rekla Kaja in se malo umaknila stran od Tima. »Kaja zaupaj mi ničesar slabega ti ne bi storil« je rekel in jo prijel okoli pasu. »Popolnoma tvoj sem« je še dodal in jo frcnil v nos da se je začela smejati. »Jaz tudi tvoja« je odkimala in se prepustila njegovim sl!
adkim poljubom. »Greva v vodo« jo je vprašal ko sta objeta obležala na postelji. »Si v redu«  jo je zaskrbljeno vprašal. »Sem malo je bolelo toda ni hudo« odvrne in ga poboža po laseh. Vedela je da je prav ravnala in da je Trini še dolžna kaj več kot le prijateljstvo, ki ga je v teh letih gojila do nje. »Okej samo da je vse okej« prikima in se ji nasmehne. Skupaj sta šla v vodo in uživala vso dopoldan Tim je Kaji povedal kaj ga je mučilo »veš Tim sedaj je čas da se do konca boriva« reče in ga gleda naravnost v oči. »Zaupam ti« nadaljuje »ja res je čas da mami dokaževa da naju ne more ločiti« reče in jo nežno poljubi….  Kris je prišel po naju ob sedmih zvečer bila sva utrujena toda danes sem res uživala in tudi na Brinovem obrazu se je poznala dobra volja… Med potjo smo se ustavili še v lokalu na tortici »hej tudi ti si dobre volje« rečem Krisu, ki kar žari od veselja. »Sem ja« prikima in naredi požirek soka. »Dobro da te ni bilo doma« reče in me pogleda »z Tino sva ves čas uživala doma« nadaljuje »mislim da mi je uspelo« prikima. »Kris kaj ti je uspelo« ga vpraša Brin. »Osvojiti njeno srce« pove na kratko in od sreče ves žari… V ponedeljek je bil zame najbolj pomemben dan v šoli saj smo končno dobili spričevala. Komaj sem čakala da dobim ta list papirja in se šole rešim za malo več kot dva meseca. Z Leonom se nama je dobro izšlo čeprav sva morala vmes nadoknaditi veliko ocen saj nama je tisti mesec od nesreče vzel veliko časa in testov katerih bi lahko sproti pisala. »Čestitam Trina« reče profesorica in mi poda roko.

»Hvala« odvrnem in ji vrnem nasmeh. Sedaj so se za mene uradno začele počitnice in veliko lenarjenja kateremu se za nič na svetu ne bom izmaknila. Čez dve ure je po mene domov prišel Brin »a greva« me je vprašal in potegnil za roko. »Itak« sem odvrnila in skupaj sva stekla do avta. Usedla sva se vanj iz se peljala po znani poti… ta kraj je bil le najin in le midva sva res uživala ob slapu. »Veš spominja me na to ko sem bil vsaki dan s Tilenom tu« reče, ko stojiva tam objeta. »Oprosti nočem da ti je zato hudo« rečem in ga poljubim. Prime moj obraz v objem in odvrne »Trina prvič se počutim svobodnega in vem da ni šlo drugače« odkima in poboža po laseh. »Vsakič ko sva tu se počutim kot da Tilenu povem da imam tebe« nadaljuje »in slišim v sebi njegov glas kako mi odgovarja da je vesel zame« pove do konca. »Veš vesela sem da je vse okej« rečem »je Leon in Tamara bosta imela sedaj celo poletje zase« »pride k vam« ga vprašam. »Ja itak« prikima »mislim da je s tem kar je naredila Nina Leonu končno prebolel« nadaljuje »včeraj sva imela dolg pogovor in šele sedaj sem dojel da je to Leon v sebi nosil ne da bi mi povedal« še doda in gleda slap, ki drsi po kamenju. »Ljubim te Brin« odvrnem in se še bolj stisnem k njemu. Ob petih smo zopet bili na igrišču, danes smo imele zadnje trening pred počitnicami. Med počitnicami nismo veliko trenirale le enkrat na teden saj je vsaka imela še svoje obveznosti. »Nekaj vam moram povedati« reče Lina in pogleda po vseh dekletih, pred treningom. »Kaj pa Lina« vprašam in jo z zanimanjem pogledam. »Kakšne načrte imate za to poletje« vpraša in si popravi svoje dolge lase. »Morje, delat…« našteje Kaja in jo pogleda. »In druge« vpraša. »Am povej zakaj se gre pa ti povem kakšne« reče še Jasna in jo zmedeno gleda. No v resnici nobena od nas ni vedela kaj ima v mislih Lina. »No kot kapetanka sem se pozanimala če bo letos košarkarski tabor, ki so ga prirejali vsako leto« pove na kratko. »Kaj kakšen tabor nikoli nisem slišala zanj« rečem in jo z zanimanjem pogledam. »No jaz že nekaj časa vem zanj toda sem čakala na pravi trenutek« reče in se nasmehne. »No konec meseca se začne in traja do prvega tedna v julijo, mislim da je čas da sodelujemo« reče in me pogleda. Nič ne rečem ampak samo prikimam »no če bomo sodelovale se moramo prijaviti« doda. »Odločitev pa je vaša« reče in mi poda žogo. »Sodelovale bomo« rečem in pogledam po ostalih, ki zadovoljno prikimajo. »No super torej se prijavimo« reče Lina zadovoljno. »Ja itak« zavpijemo naenkrat in skupaj zavpijemo »Girl teams«. Na igrišče še pridejo fantje »no punce danes pa ste dobre volje« reče Jan in objame Jasno. »Ja itak…« začne Kaja in nato utihne »na tabor gremo« reče Lina in pogleda Miha, ki samo prikima. »Mi tudi« prikima in močno objame Lino. »Torej tudi ti veš za tabor« vprašam Miho. »Ja v bistvu smo že prijavljeni« reče in se igra z Lininimi lasmi. »Nisva verjela da ne bi bili za to« reče Lina in me pogleda. Nasmehnem se in pogledam Brina, ki doda »dobro da smo za drugače bi nas presila« reče in ga popade smeh. Tudi drugi se začnejo smejati in nas pogovor se preseli v pol urnega »moramo trenirati« se spomni Lina. »Ni treba« odkima Kaja. »Ne Lina jutri bomo danes je konec pouka veš kak smo srečni« še doda Jasna in se trmasto usede na igrišče. Zato ker je bilo zopet lepo vreme smo se prestavili ven in tokrat je bilo lepše saj nam igrišča ni bilo treba deliti ampak je bilo preprosto od vseh nas. »No naj vam bo« zamrmra Lina in se zopet posveti Mihu, ki jo poljubi. Do naju z Brinom pride Kaja »ne vem kako se ti naj zahvalim« reče in me veselo pogleda »ti je uspelo« jo vprašam. »Trina prelepo je bilo« reče in me močno objame. »Ni problema je zdaj vse okej« vprašam. »Je in mama je nekako sprejela da sva skupaj« še reče in od navdušenja kar žari. »Glej kdo te je prišel obiskati« rečem, ko pride na igrišče Tim. »Hvala ti še enkrat« reče in me še enkrat objame »je že okej samo ne povej mu« še ji šepnem na uho in gledam za njo, ko steče do Tima in se mu vrže v objem. »Ne vem kaj si naredila toda slutim da nekaj si« reče Brin in me pogleda. »Ja no saj bi ti povedala toda nikoli ne veš a ne…« ga začnem jeziti »saj pa veš da nobenmu ne bom povedal« reče in me potegne v svoj objem. Pogledam po drugih in vse je delovalo vse je bilo popolnoma in lepo. Vsi sm!
o se med seboj pogovarjali in med nami so rasla vedno večja in močnejša prijateljstva. ..

Dva tedna kasneje:
»Trina a si« zavpije Kris in stopi v sobo »si lahko malo bolj tiho« iz druge sobe zavpije mami in se leno preobrne v postelji. Bila je sreda in tudi ona je imela dopust in zato je potrebovala malo mira. Z Krisom sva se odpravljala na košarkarski tabor in oba sva bila kar dobre volje. Pomagal mi je potovalko nesti v njegov avto in čez dve minuti sva se že peljala proti Piranu… No tisto največje presenečenje za katerega še nam Lina nam ni povedala je bilo pravzaprav morje… zato smo se vsi še bolj komaj čakali da se odpravimo. »Brina bo peljal Miha« vpraša Kris in me pogleda. »Ja« odgovorim na kratko in se zagledam skozi okno. V bistvu sva imela z Brinom slabi teden saj sva se kregala zaradi vsake malenkosti. »Zakaj si jezna nanj?« me vpraša. Nič mu ne odgovorim saj ga sploh ne slišim saj razmišljam o tem kako sva se imela lepo takrat za njegov rojstni dan, ko sva skupaj hodila slapu in vse kar je bilo med nama lepo. Prijela sem obesek na verižici in si zaželela da bi bilo zopet tako…Čez eno uro sva prispela in prvo sem se dobila s puncami pred hotelom. Lina me je resno gledala »si v redu« me je vprašala. »Ja super« sem se zlagala. »Brin mi je povedal da sta se skregala« nadaljuje. »Ah saj bo mimo« si rečem in odidem stran od njej nisem hotela z nikomer govoriti o tem. Pospravila sem si stvari v omaro in prvo kar me je čakalo je bil trening košarke… Vsaki dan bo isto le v četrtek in petek bomo igrali za zmago sam nam razložili trenerji, ki so bili tudi glavni sponzorji tega taborja. S puncami sem trenirala celo uro in nikakor se nisem morala sprostiti… bolj ko sem se trudila slabše je bilo…»Hej Trina pridi sem« me je izvlekla Kaja stran od igrišča. »Kaj je narobe« me je vprašala. »Nič« odkimam »Trina dobro te poznam« reče. »Z Brinom se že ves teden kregava« komaj spravim iz sebe in solze se mi vsujejo po licu. Kaja me samo močno objame in nič ne reče. Pelje me v sobo »umiri se malo« reče. »Saj se bom« prikimam »toda res ne vem kaj naj storim« rečem in grem k oknu. Zagledam se v lepo modro morje. Kaja nič ne reče ampak samo steče iz sobe… Čez dve minuti se vrne z Brinom »pogovorita se« reče in odide iz sobe. Pogledam Brina, ki nič ne reče ampak samo stopi k meni. »Oprosti za včeraj sem šel predaleč« je rekel in jo nežno objel. »Brin ne moreva tako« sem odkimala. »Vem Trina, pogovoriva se« reče in jo poboža po laseh. »Ne vem« odkimam »ljubim te Trina« je rekel in jo stisnel v objem. »Tudi meni je bilo hudo ta teden namesto da bi se pogovorila sva vlekla najin prepir v nedogled« začne »vem Brin, različna sva« rečem in primem verižico. »Toda vedno boš moja« je odvrnil in jo strastno poljubil. Moje misli so postale lepše bila sem srečna in vedela sem da se ne smem več kregati z njim… »Zvečer se greva kopati« reče in me še poljubi na čelo. »Okej velja« rečem in se še bolj stisnem k njemu.  Komaj sem čakala da bo večer toda do osmih zvečer še je manjkalo celih deset ur, ki so se grozno vlekle. Z Brinom sva še vmes imela pogovore in ne vem zakaj sem se bala pogovarjati z njim… bala sem se da se boma skregala. Končno je bila osem zvečer in vzela sem brisačo in kopalke »hej kam pa greš« me vpraša Lina. »Na plažo« rečem in se ji nasmehnem. »No torej sta se pobotala« vpraša. »Sva« prikimam in jo močno objamem. Bili sva najboljši prijateljici in preprosto nisem vedela kaj bi brez njej. Stekla sem na plažo in Brin me je že čakal pri morju. »Oprosti pogovarjala sva se še z Lino« rečem in opazim njegov žalosten obraz. »Hej kaj je narobe« ga vprašam. »Nič« odkima in me močno objame. »Razmišljal sem Trina o naju« reče in me poljubi na čelo. »Oprosti ker sem bil nesramen« reče. »Oprosti meni« odkimam »pridi greva v morje« rečem in mu podam roko. »Okej greva« reče veselo in sleče hlače in majico »no naj ti bo« rečem in tudi sama se slečem do kopalk. Skupaj skočiva v morje in svobodno zaplavam. Brin me ujame v naročje in me prime za verižico »to sem ti podaril ker verjamem v naju« reče in me poljubi na ustnice. »Vem da ti nisem podarila ne vem kaj« rečem »si Trina« me prekine »podarila si mi svojo ljubezen, strast in mene si naredila drugačnega« odkima. »Veš danes se še nisva veliko pogovarjala« mu sem priznala kar me je mučilo »bojim se da ti bom rekla kaj narobe« nadaljujuem in ga pobožam po obrazu. »Trina ne bova se več kregala« odkima in me resno pogleda… Naenkrat me nekaj zgrabi za nogo »av Brin si nor« zavpijem »kaj nič nisem naredil« reče in me zmedeno pogleda.

»Jaz sem« zavpije Miha in pade v smeh, ko pride iz pod gladine morja. »Kaj kako saj pa te niti nisem slišala da bi preplaval« rečem in mu vrnem nasmeh. »Preveč sta bila zatopljena v objemanja« reče in pogleda Lino, ki priplava do naju. »Hej nič nisi povedala« rečem. »Vem da nisem pač tako je naneslo da smo skupaj tu« skomigne z rameni in odplava do Mihe da se stisne v njegovo naročje. Začnemo se pogovarjati o vsem možnem in ura je hitro deset. Brin me pospremi do sobe »nikoli več se ne bova kregala zaradi malenkosti« reče in me poljubi na lice. »Ne bova« odkimam in ga strastno poljubim. »Želim si te« mu zašepetam »jaz tudi tebe« prikima »čez en teden greva veš kam« vpraša. »Vem« prikimam in ga poljubim na ustnice »pod najin slap« reče in mi vrne poljub. Cel teden je bil božanski spet je bilo kot včasih komaj sem že čakala četrtek in petek da bomo igrali zares. »No gremo punce« reče Lina pred drugo tekmo, prvo smo že zmagale in če zmagamo naslednjo dobimo pokal. »Ja zmagale bomo« še reče Jasna in jo prime za roko. »Itak« še prikima Kaja in skupaj se poženemo v igro. Igrale smo sproščeno in divje… Že dolgo nismo bile tako napadalne in imele veliko prekrškov. »No gremo zdaj…« nam še Lina da navodila pred zadnjo minuto obračuna. Imele smo težke tekmice in bilo je razlika le za 2 točki. »Če nam zdaj uspe vas nekam peljem« še reče Jasna. »No saj nam bo« rečem spodbudno in pogledam na tribuno, ko zagledam Brina, ki vpije moje ime. Nasmehnem se in vem da mi daje novo moč »čutim da nam bo uspelo« rečem  še preden stečemo na igrišče. »Lahko poskusim tisto kar sem takrat…« začne Manja in oči ji zažarijo. »Ne vem« skomignem z rameni »toda časa imaš le dve minuti« dodam in jo močno primem za roko. Manja mi je podala žogo in stekla sem blizu koša in potem sem na hitro podala žogo… zaprla sem oči nisem upala gledat…. In točka za 3 slišim glas komentatotrja. »Kaj uspelo ji je« zavpije Jasna in ji steče v objem. Tudi sama sem srečna… uspelo nam je… uspelo nam je dobiti pokal… pomislim. »To ja vedela sem da nam bo uspelo« rečem in objamem Lino. »Vesela sem da nam je to uspelo ko si ti zraven« reče in me še enkrat močno objame. Solze so mi od sreče spolzele po licu… Uspelo nam je in res smo se izkazale… Vse skupaj smo bile ena… in bila sem ponosna… ponosna ker so ravno one moje najboljše prijateljice. »Rad te imam« je rekel Brin, ki je prišel na igrišče mi čestitat. »Ljubim te Brin« sem odvrnila in ga poljubila… »Si jezen« sem ga vprašala. »Zakaj« vpraša in me presenečeno pogleda »ker smo vas znova premagale« se spomnim da so pred dvema urami osvojili drugo mesto. »Ne ponosen sem na vse vas sploh pa nate« odkima in me še enkrat močno objame. Čez pet minut je bila razglasitev… Stopile smo na igrišče kot eno… v bistvu sem se z njimi počutila kot eno… Zvečer smo imele veliki žur in za Kajo sem pripravila presenečenje. »Tim« je zavpila in mu stekla v objem. Slišala sem njegove besede »moja Kaja« in sem se samo nasmehnila. Prijela sem Brina za roko in skupaj sva stekla v črno noč. Sprehajala sva se ob morju »vesel sem da je vse okej« reče in prime v roke telefon. »Samo Leona pokličem« reče in poišče njegovo številko. »Halo stari kako se imaš« ga vprašam. Ne vem kaj mu reče toda slišim Brinov odgovor »hvala hvala tudi jaz sem ponosen na to da smo bili drugi…Trina na Leon hoče govorit!
i s tabo« še reče in mi namigne na slušalko. »Vesel sem da ste zmagale, čestitam« reče. »Hvala tudi jaz sem vesela… kako je Tamara« vprašam. »Dobro ravno gledava en film« odvrne in slišim kako jo poljubi. »Okej se vidimo jutri« še rečem preden se posloviva. »Jutri« rečem in mu dam telefon »jutri greva se kopat pod najin slap« mi šepne Brin in me nežno poljubi na ustnice.

by Rjavolaska