Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Sep 9, 2008

Objavil/a in Blodnje, Vse ostale

Kratka sreča in tanka nit življenja



10-near-the-mississippi.jpgZ Majo sva se hitro približevali lokalu, v katerem naju je čakala njena mama.

”Pozdravljeni,” je veselo pozdravila in vsako rahlo poljubila na lica.

”Sem mislila da vaju ne bo,” je prijazno dejala in Majo pobožala po rami. ”Malce sva se zamudili pri eni izmed izložb. Glorija se je zagledala v postavnega…postavno lutko,” je smeje razložila Maja čemu zamujava. Naročile smo si irsko kavo, jo spile in zraven pokadile kakšen cigaret.

”Glorija, kako pa kaj Tian?” je z radovednim glasom gospa Nives povprašala mene o ”mojem” fantu.

”Ah, s Tianom sva ravno nekaj dni nazaj končala,” sem ji žalostno odgovorila, saj je v meni še vedno bdela bridka bolečina. ”Odpotoval je na Nizozemsko. Študirati,” sem ji še pojasnila, gospa Nives pa me je v tolažbo pobožala po licu: ”Ah daj no Glorija, pravi še pride,” je še poskušala na moj žalostni obraz narisati nasmeh, kar ji ni ravno uspelo, če k nasmehu ne smemo šteti prisiljenega smeha.

”Mama, pusti jo. Danes sem jo pripeljala sem, da se malce razvedri. Tri dni je že vsa zamorjena privezana na posteljo,” je Maja razložila svoji mami, ki je sočutno prikimala in dejala: ”No dekleti, sedaj pa na lov!”.

Vstale smo od mize in se po stopnicah napotile proti izhodu. Dan je bil lep, kot nalašč za lov. Čeprav nisem vedela kakšen lov ima gospa Nives pravzaprav v mislih.

”Glorija, o kakšnem lovu govori moja mama?” je Maja potiho vprašala, ko sva hodili kar nekaj korakov za gospo Nives.

”Ne bi vedela. Sem mislila da ti veš!?” sem odgovorila z vprašanjem, Maja pa je le skomignila z rameni. Kot da bi se nam kam mudilo je Nives po pogledu na uro pospešila svoj korak: ”Dajmo punce, pohitimo,” se je obrnila in še bolj pospešila svoj korak. Prišle smo do doma gospe Nives, kjer nas je čakala masa ljudi.

”To so moji sodelavci in sodelavke,” je gospa Nives predstavila veliko množico, jaz in Maja pa sva še vedno z odprtimi usti in namršenimi obrvmi strmeli v ljudi, ki so se obrnili in pogovarjali dalje. Slišala se je glasba, jedli so prigrizke in se, vsaj tako je bilo videti, na vrtu prijetno zabavali. Zagledala sem tudi svojo mamo, ki mi je veselo pomahala v pozdrav.

”Pojdiva v pisarno,” je dejala Maja, me pograbila za roko ki me je še vedno bolela, saj sem si jo dober mesec nazaj zvila, in odhiteli sva proti pisarni.

”Ok. Vem kaj načrtuje moja mama. Si videla dva postavna možica tam pri cipresi?” me je vprašala, jaz pa sem jo, še bolj začudeno kakor pet minut pred tem, pogledala in se vsedla na zofo.

”Daj no Maja, na kaj pa spet namiguješ?”

”Nič ne namigujem. Če ju nisi opazila pa poglej skozi okno. Mogoče ti bo potem kaj več jasno.”

Pogledala sem skozi okno in zagledala dve na las podobni črnolasi postavi.

”Hm.. Vidim ju. In? Bi se mi moralo kaj svitati za kaj se gre?”

”Da!” je zavpila Maja in mi pomahala z roko, češ da res ničesar ne dojamem.

Takrat pa je v pisarno vstopila gospa Nives: ”Pridita na pecivo. Ga je spekla babica. Hitro, predno ga zmanjka!”

”Aha mama, bova prišli,” je zmedeno odgovorila Maja in ji pokazala naj naju pusti sami.

”Tako. Zdaj pa na lov. Ne bom pustila da se moja mama vmešava v moje ljubezensko življenje!” je glas povzdignila Maja.

”Kakšno ljubezensko življenje? Hočeš reči, da naj bi bila ta fanta tam zato, da bi ju midve spoznali, ali kaj govoriš?” sem jo čisto zmedeno, zblojeno in morda malce butasto vprašala, saj je bilo jasno na kaj namiguje Maja.

”Oh Glorija, končno. Tian ti še vedno razgrajuje možgane,” me je Maja spet spomnila na bivšega, kar je na meni narisalo žalosten pogled, zazrt v steno, na kateri je visela slika Majinega pradedka.

Maja mi je namignila da greva dol in se malce pozabavava s fantoma.

”Živijo, jaz sem Maja. To je moja prijateljica Glorija,” naju je z velikim nasmehom Maja predstavila fantoma.

”Pozdravljeni. Ime mi je Tian, to pa je Anej,” ju je eden izmed črnolascev predstavil. Ves čas sem bila z mislimi drugje, a ko sem slišala ime Tian sem se povsem zbrala in rekla: ”Tian?”.

”Da, Tian. T I A N,” je črkoval svoje ime, kakor da bi se norčeval iz mene. To besedo sem prekleto dobro poznala.

Maja se je zasmejala na ves glas: ”Veš, Glorija dodobra pozna to ime.”. Nasmeh pa se ji kar ni in ni zresnil. Grdo sem jo ošinila s pogledom, kar je k zresnitvi več kot pomagalo.

”Bi sedli?” je predlagala Maja. Odpravili smo se proti vrtni hišici, kjer je imela gospa Nives dve leseni klopi in mizo. Fanta sta bila ista. Dvojčka pravzaprav.

”Vidim da ste se spoznali,” je s pecivom in sokom v roki privihrala gospa Nives, ki je vidno imela polne roke dela.

”Vam pomagam?” sem jo vprašala, saj sem se želela znebiti misli na Tiana in malce potešiti spomine v delu.

”Ah, ne ne, kar uživajte,” je še rekla Majina mama in spet odvihrala novi strežbi naproti. Groza, sem si mislila. Kakšno naključje. Tian. In še enkrat Tian. Fanta sta bila zabavna.

”Poglejta. Vesta zakaj sta tukaj?” ju je vprašala Maja, fanta pa sta le začudeno odkimala.

”Da razložim nastalo situacijo. Jaz že več kot leto dni nisem imela fanta, Glorija pa se je pred kratkim razšla s svojim fantom Tianom. In tako je privedlo do tega, da je moja mama poklicala sodelavce in sodelavke na zabavo, in če se ne motim, sta vidva sinova katere izmed njih,” je začela s polnim zagonom in neumorno razlagati Maja.

”No, da nadaljujem. Moja mama, Nives, ta ki nam je prinesla sok, je želela da z Glorijo spoznava dva fanta. Po ne vem kakšenem naključju oziroma nenaključju sta ta fanta vidva,” je še iz sebe spravila Maja, ustavila svoj ”besedni zaklad” in z odprtim nasmehom gledala v njiju kot tele v nova vrata.

”Aha. Mislim, da je najina mama želela enako,” je začel Anej.

albezn-eroticne-zgodbe”Včeraj naju je prepričala, komaj, da se razumemo, da naj greva na zabavo, da naju njene sodelavke in sodelavci končno spoznajo. In tako je prišlo do tega. Najina mama se ves čas umešava v najina ljubezenska razmerja,” je dokončal Anejev brat, Tian. (Kako težko pišem to ime!)

”No, pa že,” sem se želela otresti njihovih ugotovitev.

”Kaj pa že? Dobro bi bilo, da to moji in vajini mami vrnemo, a ne?” je Maja z navdušenjem predlagala. In njen predlog se je obdržal.

”Samo malo. Tudi moja mama je tu. Se pravi, da tudi ona sodeluje pri tem!!?” sem sama sebe močno presenetila.

”No, še to. Dobro da si jo videla,” je nadaljevala Maja, sicer nič kaj presenečena.

Njihovi načrti so kar padali iz ust. Morda so na koncu že malo pretiravali, a prišel je odličen predlog Aneja: ”Poljub. Pred vsemi tremi. Najini in vajinima.”.

In seveda smo se vsi strinjali. Izžrebali smo kdo se bo s kom poljubil. Tian. Super, res noro. No, vsaj ni tisti Tian.

Prijela sva se za roke. Kar naenkrat sem pozabila ‘mojega’ Tiana, se prepustila toku in se pustila odpeljati na teraso.

Da, terasa. Kjer so bili zbrani vsi. In poljubila sva se. Prav tako Maja in Anej.

”Glorija? Kaj zaboga delaš?” je pridrvela moja mami in me prijela za roko. ”Pa ne pred vsemi!”.

”No, ste sedaj vesele, mamice naše, ko ste nas skupaj spravile?” je cinično rekla Maja in pogledala Nives.

”Res nismo hotele. Mislim…to ni bil naš namen. No, bil, ampak ne…” je hotela stavek dokončati Nives, pa jo je Tian prekinil: ”Kaj pa je bil vaš namen, gospa? Morda kaj bolj konkretnega?”. Ljudje so padli v smeh, vsi so vedeli kaj je imel Tian v mislih, in niti on sam se ni mogel zadržati. Po nekaj besedah, dokaj ostrih, ki so padle me je Tian objel in me vprašal, če bi se sprehodila. Maji sem pomahala v slovo in odšla sva proti reki.

”Veš, Glorija, nisi tako napačno dekle,” je z nasmehom začel pogovor.

”Hvala Tian, niti ti nisi napačen. Ampak prejšni teden sem ravno končala s fantom…” mi je še uspelo reči, a prehitel me je s poljubom. Strastim, vročim – posebnim. Nisem se upirala – še sama ne vem zakaj ne, saj ‘mojega’ Tiana še vedno nisem pozabila. Za hip sem pomislila da je to morda usoda. To, da sem spoznala novega Tiana.

”Oprosti, nisem se mogel upreti taki lepoti, Glorija.”

”Je že vredu. Saj nisi storil nič narobe,” mi je privihralo iz ust, česar pol ure prej sploh ne bi pričakovala, da bom kdaj to rekla. Ni ostali pri besedah, poljubila sem ga.

”Greva nazaj?” me je vprašal.

”Ne vem…Lahko sva še malo tu. Lepo je.”

”Kakor želiš, tudi meni je lepo. Ker sem s teboj mala!”. Slednje me je malo šokiralo. Mogoče nisem bila pripravljena na novega fanta, sploh pa ne z imenom Tian. Ampak to ne bi smelo biti nobena ovira. Po vsej logiki. Ampak res je naključje da se najdeta dva fanta s tako redkim imenom. Oziroma da ju najdem jaz.

”Rajši pojdiva. Malce si še zmedena verjetno zaradi bivšega, pa sedaj jaz,” je rekel, vstal in mi podal roko. Šla sva ob reki proti Majini hiši, ki je bila sicer le pet minut stran, z najinimi ‘počitki’ pa skoraj eno uro.

”Kje sta hodila?” je radovedno in z velikim nasmeškom, ki je segal skoraj do ušel vprašala Maja.

”Šla sva na sprehod. Pa vidva?” je z odgovorom odgovoril Tian in pomežiknil bratu.

”Bila sva… V pisarni. Maja mi je razkazala hišo,” je zmedeno in jecljavo začel razlagati Anej, a Tian ga, kot kaže, predobro pozna: ”Kaj? A v pisarni ti je Maja razkazala hišo? Ah,” je še rekel Tian in padel v smeh. Z mano na čelu. Maji in Aneju pa, vsaj tako je kazalo, ni bilo do smeha.

”No, midva greva počasi domov. Jutri te pokličem,” mi je v slovo rekel Tian in rahlo poljubil na usta.

Minevali so dnevi, bila sva skupaj. Ves čas, vsak dan. Od jutra, pa do jutra. Imela sva se lepo, prav tako Maja in Anej. Hodili smo skupaj ven, se zabavali. Zlepa sem se zaljubila v njegove čokoladne oči, temno telo, črne lase in lep glas. Vzljubila sem njegov značaj, ki je izžareval res posebnost posebnih ljudi – zame se je ta posebnost glasila popolnost.

Po dveh tednih nisem več zdržala dneva brez njega.

”Danes nimam časa ljubezen, jutri te pokličem. Rad te imam,” so bile njegove besede. A nisem se zavedala – ničesar.

Naslednji dan sem čakala njegov klic. Ni poklical. Mislila sem nanj – ves čas. V meni je prebudil žarek, ki izžareva ponovno ljubezen. Zaljubila sem se. To sem čutila ob vsakem telefonskem klicu, a nikoli ni bil on. Ni in ni bilo njegovega glasu vsakič ko sem se oglasila.

”Zdravo Maja. Te je Anej kaj poklical?” sem vprašala Majo po telefonu.

”Ne, Glorija, ni me,” je rekla zaskrbljeno in v telefonski slušalki je zavladal kratek molk.

”Skrbi me, Maja. Pridem k tebi čez pol ure!”

Šla sem do Maje.

”Pokličeva njuno mamo?” je predlagala Maja.

”Ne vem. Morda bi to bilo preveč butasto, kot da siliva vanju,” sem ji odgovorila, a Maja ni odlašala.

”Mama, mi daš prosim telefonsko številko od gospe Karmen?”

”Zakaj Maja?” je vprašala gospa Nives, ki svoje radovednosti nikdar ni skrivala.

”Ker me skrbi. Daj no, ne sprašuj. Samo daj mi številko, ti potem povem ko končava s klicem,” se je hotela vprašanj znebiti Maja in to ji je tudi uspelo.

”Dober dan. Maja pri telefonu. Ali je Anej doma?” je Maja hiteče začela pogovor. Prosila sem jo, naj da na zvočnik

”Živijo Maja, tu prijateljica od Anejeve mame. Anej in Tian sta imela zjutraj prometno nesrečo. Oba sta v kritičnem stanju.”

Le to sva zaslišali in usule so se solze. Tako pri meni kot pri Maji. Odložila je slušalko, se obrnila proti meni in mi padla v objem. Nemočno sva stali objeti in jokali.

”Kaj je narobe dekleti?” je vstopila gospa Nives v pisarno, po tem ko je slišala jok.

”Anej…in Tian…sta v bolnici,” sem izdavila iz sebe in se obrnila nazaj proti Maji in jo objela.

”Pojdimo punce, k njima,” je odločno rekla Nives po nekaj trenutkih tišine, pograbila najini jopci in naju spravila po stopnicah.

Ko smo prišli tja je bla tam gospa Karmen, Anejeva in Tianova mama. Stala je objokana ob oknu in gledala njena sinova. Z Majo sva se držeči za roke približali.

”Le nekaj tednov ga poznam, pa tako boli pogled nanj,” mi je na uho zašepetala Maja in padla v jok.

Z obrazom, ki je bil prepojen s solzami sem se dotaknila njenih lic.

”Ne vemo, če bosta preživela noč,” je z resnim obrazom rekel zdravnik, gospa Karmen se je sesedla na stol, za njo pa še midve z Majo.

Tisti trenutek nisem prav dobro vedela, kaj se zares dogaja. Nisem še čisto zares dojela, da življenje fanta, ki je bil dan prej tako dober z mano, ob katerem bi bila sposobna pozabiti Tiana, visi na nitki. Tako tanki, kot pajčevina.

Gospa Karmen je zaspala na stolu, Majina mama jo je pokrila, me pa smo se odšle okrepčati v bližnjo kavarno. S tresečimi rokami sem si prinesla kavo k ustom, a jo kmalu položila nazaj na pladenj. Ni mi bilo do ničesar. Oprla sem se na roko, ki me je komaj še držala, solze so tekle po vseh možnih delih obraza.

”Umrla sta. Tian je umrl 10 minut za svojim bratom,” je sporočil zdravnik.

”Z njim tudi jaz,” sem še uspela reči in se onesvestila. V sanjah sem ga videla, kako tečeva po travniku polenem belih marjetic, v naročje sonca. Kako ga držim za roko, močno, kot da bi se bala da mi ušel.

”Glorija, si budna?” me je za roko tresla mama. Zgledala je megleno. Za njo pa je bila bela stena, na kateri so bili črni križi, poleg pa Tianova slika. Zaspala sem nazaj.

”Glorija, potrebujem te. Prosim zbudi se,” so bile Majine besede, ki so me dokončno prebudile. Bila sem kot nova. Vse dokler se nisem zavedala kaj se je zgodilo.

Minila so leta, kljub temu da sem ga poznala le kratka dva tedna sem ga tako močno vzljubila da so bila ta leta polna bolečine in praznine.

jok-jokanje”Živijo Glorija, Tian tukaj,” se je nekega dne slišalo, ko sem se težko premaknila do telefona in vzdignila slušalko. Še vedno sem upala da bom slišala ”Tian tukaj” in to se je zgodilo, a ni bil tisti Tian, ki sem ga želela slišati.

”Ah, ti si,” sem mirno rekla, a pri tem ni ostalo: ”Si nor! Kaj me kličeš po vsem tistem,…” sem ga nadrla in počakala da se pomirim in da mi odgovori na retorično vprašanje.

”Bi šla morda na pijačo?” je rekel.

”Kaj si v Sloveniji?”

”Včeraj sem se vrnil nazaj. Pogrešal sem te,” mi je sladko odgovoril, a mene besede niso več ganile.

”Daj Tian pusti me, za mano je preveč tako rečeno sranja in nočem se še s tabo ukvarjat,” sem ga (čudežno) nesramno odslovila in odložila slušalko. Sedla sem na svojo zofo, si vzela v roke knjigo in ravno ko sem se udobno namestila me je poklical ponovno.

”Tian, ne kliči več, jasno?” sem rekla in malce počakala kaj bo rekel.

”Glorija, jaz sem. Maja. Imaš blodnje? Sem te zbudila?” se je na drugi strani telefonske slušalke zaslišal ženski glas.

”Ah, kakšne blodnje. Prej me je klical Tian,” sem ji pojasnila zakaj to dretje nanjo.

”Joj Glorija, Tian je mrtev,” je rekla. Zazdelo se je, kakor da se brije norca iz mene. A vedela sem da to ni res, saj tudi ona še vedno pogreša Aneja.

”Pa vem. Tian, moj bivši, Nizozemska?” sem ji s kratkimi besedami pojasnila o kom govorim.

”Kaj zaboga pa mu ni jasno da te kliče?” je bila morda še bolj presenečena kot jaz, ko sem zaslišala po dolgih letih Tianov glas. Nisem pravzaprav dobro vedela kaj je Tian hotel od mene, ampak sem le nekaj zbrbljala Maji v pojasnilo. Povabila me je na pijačo in naslednji dan sva se dobili.

”Veš kaj je danes?” me je vprašala.

”Mhm, vem Maja. Predobro vem. 2 leti odkar sta umrla,” sem ji žalostno dokazala, da vem kakšna obletnica je prav na današnji dan.

Nisva zadrževali solz.

”Kako je možno da ga sva ju tako kratkem času tako močno vzljubili, da nama niti po dveh letih ne gresta iz srca,” se je vprašajoče in tiho razburila Maja.

Bilo je razumljivo. Obe bi radi zaživeli, a z bolečino v srcu preprosto ne gre.

Po tistem času se Tian ni več oglasil. Pozabila sem nanj popolnoma, saj je bil zame ‘napaka’ v življenju. Saj se mi meša – dva Tiana.

Večkrat sem se spraševala kaj bi bilo, če bi takrat prej poklicala Tiana in Aneja da bi šli skupaj ven. Ne bi sedla na motor in ne bi se ubila. Ampak življenje je igra. Postavljen si na dolgoletno izkušnjo, ki ti kroji miselnost, ki se lahko dopolnjuje ali pač ne.

In po vseh teh letih, ko sedaj sedim na grobu svojega Tiana, še vedno vidim njegove oči, kako me božajo in njegove besede, ki so vzpodbudne in dajejo življenju smisel. Ja, še vedno vidim kako prihaja proti meni in se smehlja. Poln veselja in zdravja.

Ja, sedaj ko se dotikam njegovega imena, ki je napisan na nagrobniku vem, da je to le usoda, ki se igra z nami. In še vedno – ga ljubim, kot sem se vanj zaljubila prvi dan.

To se zgodi, ne vidim načina ki bi preprečil to tragedijo, ki mi še vedno kroji vsak dan. Od jutra ko se zbudim, pomislim če ga res ni več, in do večera, ko ležim na postelji in si ga predstavljam poleg mene.

In vse to kroji usodo.




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: