Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Nov 24, 2009

Objavil/a in Lastne in predelane pravljice

Le Magie



magie-zgodbice.net_Meni, Fabrizziu de Fortunateu, pravemu čarovniškemu mojstru, je bilo dano zapisati nekaj vrstic o mojih doživetjih v dobi, ko so bili mojstri magije visoko spoštovani in se vilinci ter škratje še niso skrivali pred človeškim očesom.

V dobi, ko so zmaji prosto letali po zraku in ko so legende še živele.

Rodil sem se v majhnem kraju,———– po imenu, na Irskem.

Moji starši so bili visokega rodu in bogati, spoštovani v družbi ter dobrega srca.

Tako, da bi najbrž imel lepo in mirno življenje, če nebi odkrili majhnega, komaj vidnega znamenja na mojem tilniku.

Zvezda je bila simbol čarovništva in le redko kdo jo je imel. Napovedovala pa je razburljivo prihodnost… Pri 4 letih sem dobil prvega učitelja, ki me je žal kmalu zapustil, a sem ga mnogo kasneje srečal na svojih popotovanjih. Pomagal mi je ujeti mojega prvega zmaja, a mi je le-ta  uspel pobegniti..

Pri desetih letih sem se vpisal v čarovniško akademijo in zdaj bom pri osemnajstih šel v 5. in hkrati tudi zadnji letnik. Za pojasnilo – v čarovniški šoli 1 letnik namreč traja 2 leti. Na koncu vsakega letnika, pa imamo enomesečne počitnice. Tako sem starše videl le enkrat na 2 leti pa še takrat samo za en mesec. Moje počitnice, pa so se ravnokar pričele…
Ljubo doma, kdor ga ima ali 4 darila

Ko sem na Flexu divje priletel domov, me je mati že nestrpno čakala. Na obrazu ji je pisalo, da bi mi najraje stekla v objem, a se je preveč bala zmajev, še posebej pa mojega Flexa, ki je sicer bil izredno lep zmaj, ampak divji, neučakan in prepoln energije. Komaj sem ga razsedlal, da se je lahko prosto klatil po ogradi, pa je zavpila: »Fabi!« in planila k meni ter me ukleščila v objem. Kmalu so se prikazali še drugi. Oče, ki je očitno ravnokar nekaj pisal, saj je bil ves popackan s črnilom, moj starejši brat Bruno in moja mala sestrica Beatrice, kot vedno vsa lepa in navihana. Vsi veseli, da se zopet vidimo smo nasmejani govorili drug čez drugega ter se vsepovprek objemali.

Počasi smo se le odpravili v naš dvorec. Še vedno obtežen z vso tisto kramo, ki sem jo prinesel iz šole domov, sem najprej pohitel v svojo sobo. Bila je na vrhu levega stolpa in je imela krasen razgled na vrtove za hišo. Prav tako pa tudi na ogrado, ki je bila bolj proti levi. Žal se gozda od tod ni tod ni videlo, a sem bolj užival ob pogledu na Flexa, kot pa na gozd.

Ker sem bil že pošteno lačen sem pohitel v jedilnico, kjer so bili že vsi zbrani, le Bruno je kot ponavadi zamujal. Še zdaj ne vem kako mu je to uspevalo, a na čisto vse je zamujal natanko 3 minute in pol – niti sekunde več in niti sekunde manj. Enkrat sem vprašal njegovo, zdaj že bivšo, punco Alicio, če tudi na zmenek zamudi 3 minute in pol. Naslednjega dne mi je podala pritrdilen odgovor. Torej… ko je z zamudo le prišel, je naš stari butler, Dolf po imenu, začel prinašati jedi.

Za predjed smo dobili ocvrte jajčevce z grozdjem. Zanimiva kombinacija, ampak je bilo kar dobro. Nato so prinesli juho in za njo pečeno gosko iz katere se je kar cedilo ter zelenjavo in krompir. Za sladico pa moj najljubši vanilijev puding z lešniki. Med jedjo nismo govorili, saj je bil naš kuhar strašno občutljiv in ni maral, da bi kdorkoli govoril med jedjo. Lahko bi delal celo pri samem cesarju, a je delo zavrnil, češ da ga cesar ne spoštuje dovolj. Takoj, ko smo pojedli, pa se je name vsul cel plaz vprašanj.

Prva je začela Beatrice. »Kako je bilo na Akademiji? Si veliko potoval? Ali si mi kaj prinesel?« Veselo sem se zasmejal in ji brž odgovoril: »Na Akademiji je bilo krasno. Sicer je precej naporno in včasih je zelo težko uskladiti praktične ure, ki jih moram opraviti pri tem ali drugem mojstru, a zelo uživam. Veliko sem tudi prepotoval. Srečal sem nenavadna bitja, sklenil mnogo prijateljstev in si nakopal tudi kakšnega sovražnika. Kar pa  se tiče tvojega zadnjega vprašanja… Sama dobro veš da sem. Steci gor in prinesi zelen kovček.«

Komaj so se za njo zaprla vrata, je oče resno spregovoril: »Fabrizzio! Beatrice bo kmalu stara 16 let. Kot veš, se čas, ko se bomo morali odločiti o njeni prihodnosti, kmalu tu. Z mamo in Brunom smo čakali še nate, da nam pomagaš pri odločitvi. Pogovorili se bomo, ko bo šla spat.« V trenutku sem dojel kaj je rekel. Moja mala sestrica bo kmalu odrasla. Jaz pa bom danes bolj malo spal. Z obžalovanjem pa sem pomislil tudi na Flexa, s katerim sem danes  še želel leteti. V odgovor pa sem le resno prikimal. Šlo je za bodoče življenje moje sestre.

Kmalu za tem pa je Beatrice, s težkim, zelenim kovčkom v rokah. V njem je bilo mnogo drobnarij in štiri dragocenejša darila, za vsakega eno. Najprej sem dal darilo mami. Modro-zelen, svilen šal, prepreden s srebrnimi nitmi in ujemajoč se nakit iz belega zlata, z  briljanti in opali, vse izpod mojstrskih vilinskih rok, ji je prekrasno pristajal.

Beatrice se je razveselila zlate ogrlice z rdečimi rubini, ki jo je izdelal nek škrat, ki sem mu nekoč pomagal iz zagate. Ter ujemajoče se žametne obleke.

stara-knjiga

Nato je bil na vrsti oče, ki je dobil neko staro in ´zmahano´ knjigo, ki sem jo našel in kupil popolnoma po naključju, pri nekem trgovcu, ki očitno ni imel pojma kakšen zaklad ima. Oče jo je začudeno vzel v roke ter se mi nekam zmedeno zahvalil. Počakal sem še nekaj trenutkov, nato pa rekel: »Poglej med oblogo in platnice!« Tam se je namreč skrival resničen zaklad. V zlatih runa je bila zapisana celotna škratja zgodovina. Le redko kdo je namreč poznal vsaj delček njihove zgodovine. Še manj jih ima zapisan del. Skoraj nihče pa nima zapisane celotne zgodovine. Sam sem vedel le še za en tak zapis. Ob pogledu na mešanico osuplosti, zmedenosti in radosti, sem se vedelo nasmehnil, saj je presenečenje uspelo.

Zadnji je na vrsto prišel Bruno. Majhna, črna škatla je zaškripala, ko jo je počasi odprl. V njej je bila piščal iz oniksa. Ko me je pogledal prav tako začudeno kot oče, sem mu rekel naj stopi ven in zažvižga nanjo. Takoj je bil na nogah in s hitrimi koraki odbrzel v mrzlo noč. Mi pa brž za njim. Piščal je imela nenavadno mehak zvok in kmalu po njem se je zaslišal topot kopit. Popolnoma črn, krilat konj je lahkotno pridirjal in se ustavil tik pred nami. Ob pogledu na to čudovito in redko žival je marsikomu zastal dih. Bruno pa je kriknil od veselja in me močno objel. »Krasna žival! Kje si ga dobil? Ima ime? Ali je res moj? Ga lahko zajašem?«

Hudournik vprašanj se je vsul name, a nisem še imel časa odgovoriti, že se je oglasil moj oče: »Pusti! Pretemno je in prepozno. Poleg tega si preveč neizkušen z njimi. Bosta s Fabijanom jutri letala. Pojdimo zdaj nazaj notri, kjer je zunaj hladno.«

In to so bila moja štiri redka in dragocena darila, do katerih je bilo težko priti. a kako sem do njih prišel – to je že druga zgodba.