Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Jan 24, 2013

Objavil/a in Domišljija in fantazija, Ljubezenske zgodbe

Nevihta v srcu



ciganka

“Hej Robert, šef te hoče videti in prav slabe volje je po vrhu.” je zaklical detektiv Collen z vhoda v skupno pisarno. Vse oči so se uprle v detektiva Roberta Mittchella, ki je le skomignil z rameni v stilu, nič ne vem. “Nalogo ima zate, kaj več pa ne vem.” je nadaljeval Collen medtem, ko se je lenobno usedel za svojo s papirji nametano mizo.

Robert je urno vstal in odkorakal proti načelnikovi pisarni.

“Vstopi” je rekel Ted Omerton, ko je zaslišal energično trkanje po vratih svoje pisarne in za steklenim zidom videl pričakovano postavo. Z roko je pokazal Robertu naj zapre vrata za seboj.

“Želeli ste me videti.” je bil vljuden Robert.

“Ja, ja seveda. Prvo sedi.” se je nasmehnil Ted in mu z roko pokazal na stol nasproti svoje velike mize. “Najprej ti moram povedati, da te zelo cenim kot detektiva in da nisi nič kriv in naloga katero imam zate ni po kazni ali čemur koli podobnemu kazni. Ne, enostavno ti se mi zdiš edini, ki bi bil sposoben uspešno opraviti to nalogo. Vem, da bo zvenelo čudno, a za tole nalogo dobiš še dodatek pri plači in dodatnih pet dni dopusta.” je skoraj zdrdral Ted.

Robert je bil rahlo zmeden, saj se mu tudi sanjalo ni kakšno nalogo ima njegov šef v mislih. Ted je vdahnil in se ponovno nelagodno nasmehnil, kar ni bilo v ničemer podobno odločnemu in strogemu šefu. Odkašljal se je in nadaljeval: “Moja hči hoče za dva tedna na počitnice, na naš vikend v hribih. Ne morem je pustiti same, še posebej ne zdaj, ko je Billy še vedno na prostosti. Prav tako pa ji ne morem prepovedati, da bi šla. Ti si edini, ki ji boš kos in katerega vsaj malo spoštuje. Res, da je ob eni priložnosti izjavila, da si navaden ambiciozni špartak, a to je z njenega zornega kota kar spoštljivo. Žal boš dobil na grbo mojo hčerko in dva tedna življenja v divjini brez telefonov in interneta. Upam, da rad bereš in rešuješ križanke.” je počasi zaključil Ted.

“Kdaj odideva?” je vprašal Robert in pri tem ni pokazal svojih čustev ali mnenja o vsej zadevi. Ni pokazal, ker tudi ni bil prepričan, kaj naj si misli o vsem. Očitno je njegov šef mislil, da je to grozna naloga, a sam ni bil takega mnenja. Dozdevalo se mu je, da Omertonova najmlajša ni takšen bau bau in zgaga za kakšno so jo imeli in dva tedna divjine je prišlo ravno pravšnji čas za sprostitev, saj za razliko od večine kolegov in ljudi, ki jih je poznal, je bil on dokaj velik samotar in ljubitelj neokrnjene narave. Tok njegovih misli je zmotil Tedov glas: “Kate bi jutri zjutraj rada odšla. Bodi ob pol osmih pri nas doma in saj veš ta naloga je bolje, da ostane med nama, ker informacije včasih pricurljajo na neprava ušesa. Če bi me Billy rad prizadel, bo Kate najboljša tarča.” je še rekel.

“Če bo to vse, grem pospraviti po mizi in nekaj papirjev predati kolegom,” je rekel Robert in vstal, “vidimo se zjutraj in nikar ne skrbite poskrbel bom za varnost  vaše hčerke.”

“V to ne dvomim, bojim se le, da njej ne bo mar za to.” je za njim zamrmral Ted, a Robert ga ni mogel več slišati.

“Vstopi, Robert. Žal mi je, da si ti potegnil ta kratko.” je iskreno rekel Jack Omerton, najstarejši Tedov otrok in segel stanovskemu kolegu v roko. Potrepljal ga je še po hrbtu in ga usmeril v dnevno sobo. Ravno, ko sta se odmaknila za steber je Robert slišal melodičen glas svoje varovanke: “Če se ne motim, je moj babysiter prišel. Lahko kar greva.”

“Kate, bodi spoštljiva, ni on kriv, da te je dobil na grbo.” ji je zasikal nazaj Jack.

“Ne začenjaj!” je bila ledeno kratka Kate in Robert je zaznal grožnjo v njenem glasu. Torej je še vedno v sporu z bratom si je mislil in se spomnil edinega dogodka, ko jo je videl. Bilo je lansko leto v času maškar. S Collenom sta pripeljala Jacka domov po naporni delovni noči in povabil ju je naj vstopita, da bi ob kavi pripravili načrt za naprej. Niso še vstopili v hišo, ko se je pred vhodom vstavil avto in iz njega je izstopila ciganka. Presenetilo ga je Jackovo zgražanje, zato si dekleta ni dobro ogledal, kasneje pa je lahko gledal le njen hrbet. Jack je jezno napadel mladenko, da kdaj se hodi domov, na kar se mu je ona le zasmejala in odgovorila z vprašanjem, če ima mogoče policijsko uro. Kar je seveda Jacka še bolj razburilo, zato jo je opomnil, da ne more kar tako spati kjer se ji zdi.

Ciganka je rahlo nagnila glavo in se zahihitala: “Zakaj pa misliš, da sem spala dragi bratec?” Jack je zajel sapo in le vprašal, če je pijana, na kar mu je resno odgovorila, da nikdar ne meša alkohola in kokaina. Jacku so se razširile oči in je le uspel izustiti opažanje: “Pol oblek imaš v culi.” “Seveda, saj se je postavni gusar prav potrudil, da mi je slekel prav vsak košček garderobe. Le zakaj bi se jaz mučila in vse oblačila nazaj?”  Robert je seveda takoj, že iz tona pogovora, sklepal, da Kate draži brata. Lahko jo je razumel, sam je živel s tremi sestrami, Kate pa je imela tri brate. Seveda je bil on v prednosti, ker za razliko od nje ni bil najmlajši. Hitro je ponovno prisluhnil pogovoru in ujel Jackovo izjavo, da ga čisto nič ne briga sestrino ljubezensko življenje, na kar mu je odgovorila z glasnim smehom in pripombo, da ga še kako zanima, a si ne upa vprašati.

Te nesmisle je prekinil oče Ted, ki se je pojavil na vratih in je s kratkim stavkom, naj nehata, utišal oba. Robert je sumil, da je Ted moral ujeti ves pogovor in ker ni bil nič kaj jezen na hčerko je domneval, da je njegova teorija o draženju pravilna. Medtem, ko sta se Jack in Collen zgražala nad njo ji je on dal pozitivno točko. Sedaj je stala na sred hodnika in čakala nanj. Še vedno je ni mogel videti, saj so se vsi trije bratje postavili okoli nje, ker pa so bili vsi Omertonovi moški visoki, so jo v popolnosti zakrili. Vseeno je slišal njeno vprašanje: “Kdo je nesrečnik, ki me mora spremljati?” In eden od fantov je izustil njegovo ime, kar je povzročilo nekaj trenutkov popolne tišine. Nato je le spregovorila: “Mislila sem, da oče ceni detektiva Mittchella, le s čim se mu je zameril.” “To boš morala vprašati očka, a koliko jaz vem Roberta oče zelo ceni in mislim, da te ni dobil po kazni, zato le glej, da ga ne ujeziš!” se je zasmejal Jack in se odmaknil, da bi Robert stopil bliže. Videl jo je le od strani in v ničemer ni več spominjala na temnolaso ciganko. V resnici, je Kate bila še za odtenek bolj blond od svojih bratov, njena nežna smetanasta polt je kar žarela. Vitko, srednje visoko postavo, ravno prav zaobljeno na delih, ki so moškim najljubši, je imela oblečeno v kavbojke in športno srajco. Na nogah je imela soperge in čez ramo manjšo boršo. Njeni dolgi lasje so spleteni v kito padali čez hrbet in ko se je obrnila in ga pogledala z najbolj modrimi očmi, kar jih je kdaj videl, je skoraj ostal brez sape.

“Pozdravljeni detektiv Mittchell, mislim, da se uradno še ne poznava. Jaz sem Kate in prosim kličite me Kate.” je rekla vljudno in mu ponudila svojo roko.

Stisnil je njeno ponujeno dlan in rekel: “Prosim, da me tikate, ime mi je Robert. Veseli me, da sva se končno spoznala. Lahko zdaj greva?”

“Seveda.” je rekla in se pri tem rahlo nasmehnila ter takoj nato napotila proti izhodnim vratom.

“Srečno in zapomni si, videz vara, ne dovoli, da te mala pijavka spravi ob živce.” je Robertu svetoval Jack. Kate je samo zarenčala, ostali pa so se zasmejali, kar je dalo Robertu vedeti, da se vsi zelo dobro razumejo in v resnici imajo zelo radi. Tudi dejstvo, da so vsi trije bratje prišli pospremiti Kate, čeprav niso več stanovali doma, je dokazovalo o njihovi navezanosti.

Hitro sta pospravila njeno prtljago v prtljažnik in se odpeljala. Že na dovozu pred hišo mu je naročila naj zapelje do supermarketa, da nabavita še potrebne stvari, pijačo in hrano nato pa vse do tržnega centra molčala.

Medtem, ko je parkiral je rekla: “Ali je kaj takega kar ne ješ in v kolikor imaš kakšno razvado, ne pozabiti narediti zaloge. Dobrih deset dni ne bo možnosti za šoping in nikar ne skrbi, vse gre z mojega računa.”

images

“Ne, nič takega nimam, zato je vseeno kaj kupiš.” je rekel vljudno, a službeno saj ni vedel kako bi prebil njen obrambni zid, ki ga je zgradila okoli sebe in skozenj spustila še elektriko. A ne glede na Jackove besede, je še vedno verjel, da je Kate vse prej kot pijavka in slabo vzgojena tečnoba. Dal ji bo čas, a spet ne preveč, saj ga je iz trenutka v trenutek bolj zanimala. Neverjetno lepa in očitno inteligentna ženska, ki je skrivala svoje občutke in želje, je kar klicala po tem, da jo spozna. Spet molče sta stopala en poleg drugega. Ko je vzela nakupovalni voziček je vseeno spregovoril: “Naj jaz porivam voziček in ti izberi artikle, ki jih potrebujeva.”

Pogledala ga je in skomignila z rameni ter rekla samo: “Prav.” Zvesto ji je sledil in gledal kako zlaga stvari v voziček. Ni bila potratna ali objestna, vseeno pa je nakupila dobrote,  poleg vode in soka je dodala še nekaj buteljk vina ter ga vprašala, kaj ima raje vino ali pivo ter dodala še nekaj njemu ljubih zadev. Presenetilo ga je, da je sploh vedela kaj mu je všeč. Saj bi si mislil, da kupuje zase, a je nekajkrat rekla podoben stavek: “Če se ne motim, imaš rad pistacije, no jaz imam raje arašide.” in nato je v voziček dala po paket vsakega. Ko jo je malo čudno gledal je samo zavila z očmi: “Kar pogosto si gost pri nas doma in nisem gluha ali slepa, poleg vsega te Jack preprosto občuduje, njegov zgled si.” Tokrat je on v zadregi skomignil z rameni.

Napotila sta se proti blagajni in rahlo ji je zastal korak. Ker sta hodila en ob drugem, se je Robert obrnil in jo pogledal. Samo zasikala je grdo besedico, ki jo je bolj predvidel kot res razločno slišal. “Kaj?” je tiho vprašal. “Soseda, gospa Milred, največja raglja v kraju stoji na blagajni, če kaj vem mi je oče zabičal, da nihče ne sme vedeti kje sva. Opazila naju je, sodeluj.” je zašepetala nazaj in se nasmehnila ženski v vrsti pred blagajno. Ena stranka je stopila med Roberta in Kate ter gospo Milred, a to ni ustavilo stare gospe, da ne bi ogovorila mladih dveh: “Pozdravljena, vidim, da sta šla malo po nakupih.”

“Dober dan, gospa Milred, ja saj veste včasih je treba iti po tedensko zalogo in še konec tedna bo Robert priredil zabavo za nekaj dobrih kolegov.”

“Ja, prijazno od tebe, da mu pomagaš. Veš ljubica, mislim, da imaš tokrat res prijaznega moškega.” je rekla gospa Milred in še zašepetala, “tega se pa drži, res je prijazen in vljuden, lepo skrbi zate.” A jo je Robert vseeno slišal in komaj krotil nasmeh, ki je pretil, da se razleze čez njegov obraz. Očitno je Kate čudno pogledala sosedo, zato je ta nadaljevala: “Včasih opazim, ko te pripelje domov, res je lepo vzgojen mladenič.” Kate je samo pokimala in zašepetala nazaj: “Pazila bom nanj, tudi meni je kar všeč.”

Ko se je gospa Milred posvetila blagajničarki, je Kate res tiho zašepetala, da jo je lahko slišal samo Robert: “Misli, da si Aaron in če bolje pogledam, od daleč se vaju res z lahkoto zamenja. Oba sta visoka, lepo športno grajena s širokimi rameni in ravno prav mišičasta. Oba imata malo daljše črne lase in sta temnooka. Res, da nista ravno istih let, mislim, da si ti mogoče pet ali šest let starejši od naju z Aaronom, torej jih moraš imeti dvaintrideset.” Zahihitala se je in dodala: “Mislim, da bo to pravo zavajanje nasprotnika.”

“Hvala, ampak bo kar štiriintrideset in bolje, da misli tako, samo kaj bo pa Aaron rekel, mislim, bo tiho?” je zanimalo Roberta.

“Aaron nič ne ve, da kam grem, rekla sem samo, da potrebujem čas in mir za pripravo magistrske diplomske naloge in on je samo soplesalec in prijatelj še iz srednje šolskih dni, poleg vsega pa je že nekaj let v srečni zvezi.” mu je razložila.

“Kako pa njegova partnerica gleda na to, da je tako prijazen do tebe?” je kar izletelo vprašanje iz Robertovih ust.

Kate se je samo nasmehnila: “Njegov fant Luke ni ljubosumen name, saj smo se vsi trije spoznali v prvem letniku srednje šole in se res dobro poznamo.”

“O.” je bilo vse kar je prišlo iz ust presenečenega Roberta. Hitro se je zbral in vprašal: “Pa tvoj fant, kaj on misli in ali ve, da greš v hribe?”

Kate ga je začudeno pogledala: “ Fant? Ob moji družini, ti pričakuješ, da bom imela fanta? Si pozabil, da živim s psihologinjo in štirimi detektivi?”

“Moja napaka, se opravičujem. Res sem spregledal to dejstvo. Torej spremljam šestindvajsetletno devico.” je rekel resno in pri tem neuspešno skrival smeh in dejstvo, da se zabava.

“Skoraj devico, enemu je uspelo, da je prestal preizkuse in se je obdržal celo štiri leta.” je rekla resno in pri tem prikimavala in tiščala ustnice skupaj. Nekaj kratkih trenutkov sta se gledala nato pa prasnila v smeh. Kate se je hitro umirila in ponovno zavzela svojo trdo in ledeno obrambo pred svetom in pred njim.

Že petnajst minut sta se vozila molče. Robert ni mogel zdržati več in je vseeno poskusil z vprašanjem: “Torej boš pripravljala nalogo?”

“Ja, nameravam pisati diplomsko in glej res se ti ni treba obremenjevati z menoj. Oče je rekel, da ti je naročil da vzemi knjige, križanke in podobno. Zjutraj rada naredim vaje za raztezanje in malo preskakujem kolebnico, preostali čas bom prebila med knjigami ali s fotoaparatom v neposredni bližini koče. Z dveh strani ima koča naravno varovalno lego povrh vsega ti ne bom bežala. Če ti bom povzročala težave, me bo Jack spravil iz kože, se ne splača.” je zaključila in se spet obrnila proti oknu.

“Hej, samo pogovor sem skušal vzpostaviti s teboj, nisem tvoj ječar.” je vzkliknil nazaj.“Ne vem zakaj me ne maraš?” je še bolj mirno dodal.

Spet je poškilila k njemu. “Jack te ima za zgled in če je on tako naporen, kakšen si šele ti?” je priznala.

“Mogoče bi me morala spoznati in potem soditi o tem.” je rekel pomirjeno, nato pa dodal, “ne bom te motil med delom. Dejstvo je, da tudi ti ne moreš zdržati 24 ur na dan vse dneve samo in izključno v delu. Spoznaj me. Pusti se presenetiti.”

Nekaj časa je molčala in nato zamrmrala: “Bom poskusila.”

V avtu je spet nastala tišina, ki jo je motila le tiha glasba iz radijskega sprejemnika.

“Ustavil bom in prosim nikar ne odpiraj vrat ali ne poskušaj izstopiti iz avta, dokler se ne prepričam, da je varno.” je rekel umirjeno, a zelo gospodovalno.

“Prav.” je spet bilo vse kar je rekla medtem, ko je pomislila, torej varuh z vsemi čuti.

Opazoval je avto, ki se je peljal mimo.

“Misliš, da naju zasledujejo?” je nejevoljno vprašala.

Strogo jo je pogledal: “Ja mislim. Podoben avto je stal nekaj hiš naprej od vaše in kasneje sem ga videl na parkirišču pred Supermarketom.”

“Si pogledal tablice na obeh avtomobilih, sta se ujemali?” je resno vprašala.

“Nisem pogledal.” je rekel poraženo.

“Torej dragi moj detektiv, za trenutek odmisli svojo službo in začni uživati v dvotedenskih počitnicah. Tisto nista bila ista avtomobila. Le kdo bi si želel slediti meni?” Ker ga je presenetila ni nič odgovoril in zato je urno nadaljevala: “Varna sva, sprosti se že enkrat.” Moral je priznati, da ima prav in je zato le tiho rekel: “Oprosti, službena deformacija. Greva naprej?”

Ni mu odgovorila, samo pokimala je in se zazrla skozi okno. V avtu je ponovno zavladala tišina. Robert je molče vozil naprej in jo skrivoma opazoval. Ni bila samo lepa, očitno je bila tudi dobra opazovalka in poslušalka. Kombinacija vsega ga je nadvse privlačila. Moral se je opomniti, da je to hčerka njegovega šefa in kot taka zanj nedosegljiva.

“Tukaj zavij levo in nato ponovno levo.” je rekla tiho saj se je zavedala, da ne pozna poti. Avto jima je sledil na precejšnji razdalji, a sta ga oba opazila. Ravno, ko se je Robert odločal, kaj bi storil je avto ustavil in lahko sta opazila, da je začel obračati. Robert si je oddahnil, Kate se je zarežala: “Jaz nisem zanimiva oseba, ne skrbi, nikogar ne zanimam.”

Samo postrani jo je pogledal in zamolčal svoj komentar, da je nadvse zanimiva. V tišini sta se pripeljala do koče. Robert je moral priznati, da bosta varna, saj je koča dokaj skrita in je imela naraven obrambni položaj, ravnina pred kočo pa je bila zelo pregledna.  Vseeno ji ni dovolil iz avta, dokler ni pregledal okolice in preveril koče. Ko se je vrnil po njo, je opazil jezo in nestrpnost na njenem obrazu. Jezno mu je zasikala: “Sem vedela, da si resen in natančen tečnež.” nato pa mimo njega smuknila ven iz avta. Takoj je pograbila nekaj vrečk in torb iz avta in se napotila proti hiši. Čez ramo mu je zaklicala: “Lahko vzameš Jackovo sobo, polaskan bo. Zgoraj druga vrata na desni, moja soba je nasproti.” Ni se več zmenila zanj. Znosila je vrečke v kuhinjo in napoti ven po nove, spotoma odpirala okna, da se koča prezrači. Ko sta imela vse stvari iz avta v hiši mu ni ostalo drugega kot, da se odpravi do sobe, ki mu jo je dodelila. Pridno je zložila stvari iz vrečk. Med pospravljanjem je že preklopila na dopustniško razpoloženje in si delala načrt kaj bo počela. Za hipec je celo pozabila na nadvse postavnega in poželjivega agenta, ki jo je spravljal ob živce s svojo resnostjo in predanostjo njeni varnosti, ki ni bila nikdar ogrožena.

V želji, da pospravi še svoje obleke in nato odide na kratek sprehod, se je urno obrnila in pri tem se je zaletela v goro trdih mišic. Tiho je kriknila, saj ne samo, da ga ni pričakovala za svojim hrbtom, za hip je tudi čisto pozabila nanj. Močne, varne roke so jo trdno prijele, da se ni odbila od njega in zletela na rit. Iskreno se ji je nasmehnil in se opravičil, če jo je prestrašil. Dobro, da jo je še vedno držal, saj so se ji zašibila kolena od njegovega nasmeha in bližine ter nadvse prijetnega vonja njegove vodice po britju, ki ji je požgečkala čute že v supermarketu. Morala se je opomniti, da je to eden od očetovih podrejenih in naj umiri svoje hormone.

“Si dobro?” je vprašal, ker ni odgovorila na njegovo opravičevanje.

“Ja,” je rekla nejevoljno, “nisem te slišala priti.” je dodala, ker je zaznala nejevoljo v svojem glasu in zadnji atomi razuma so jo svarili, da je nepotrebno groba do njega. “Hvala.” je še dodala in se rahlo nasmehnila, ko se je poskušala rešiti iz njegovega objema. Zmedeno jo je spustil in se nasmehnil nazaj, ni ji želel pokazati kako njena bližina vpliva nanj. A vplivala je, to je začutil že ob njunem prvem pogledu iz oči v oči.

“Še svoje stvari grem zložit v omaro, potem pa grem na kratek sprehod, predvidevam, da boš šel z menoj.” je rekla medtem, ko se je vzpenjala po stopnicah.

“Ja rad bi šel s teboj, tukaj te bom počakal.” ji je odgovoril in se ves mehek od njene bližine sesedel v fotelj.

Hitro se je vrnila in mu strogo, poslovno rekla: “Greva?”

“Seveda.” je odgovoril in urno vstal ter ji sledil ven. Ker ga ni mogla videti se je drobno nasmehnil. Torej tudi ona ni tako nedovzetna zanj, kolikor se trudi pokazati, da je, je pomislil. Čutil je njeno drobno drgetanje, ko jo je prej ujel, ko se je zaletela vanj in njegova bližina jo je spravila malenkostno iz tira, zdaj pa hoče biti uradna in poslovna, saj mu ne dovoli blizu. To bo še zanimiv dopust, je pomislil in ujel njen korak, da je korakal ob njej.

“Kmalu bo začelo deževati, zato bo bolje, da ne greva daleč.” je rekla ne da bi ga pogledala.

Čeprav se nista veliko pogovarjala, sta uspela ujeti medsebojno harmonijo. Tudi večerjo sta pripravila skupaj z izmenjavo le redkih besed. Imela je prijeten glas in rad ga je poslušal, a v tem trenutku se je zadovoljil tudi samo z njeno bližino. Zdelo se mu je, da se v celoti dopolnjujeta in da je njuno druženje nekaj čisto normalnega, kot bi bila že od nekdaj skupaj. Gledal je kako počasi in s stilom je in poželel je, da bi lahko okusil njene polne omamne ustnice. Ponovno se je moral opomniti, da je Omertonova hči in zanj nedostopna in njena varnost in življenje sta na prvem mestu in jo bo branil tudi po ceno svojega življenja.

Zaman se je trudila, da ne bi mislila nanj kot na moškega. Misli so ji venomer uhajale k njegovim čvrstim mišicam in tistemu nežnemu dotiku njegovih rok, ki so zadržale njen padec. Že nekajkrat se je ujela, da premišljuje, kako bi bilo s prsti drseti po napeti koži njegovih rok, prsi, hrbtu,… “Nehaj že!” se je ponovno, neslišno, v sebi oštela. Saj ni bila toliko časa brez moškega, da bi zdaj morala ob prvem ponoreti, si je govorila in poskušala umiriti divje razbijanje srca. Pravzaprav, moški so jo obkrožali ves čas, pri tem ni upoštevala svojega soplesalca in njegovega partnerja, temveč vse tiste prave moške, ki so jo obletavali in zapeljevali na vsakem koraku. Do nobenega od njih ni nikdar čutila nič takega, kot čuti zdaj ob osovraženem detektivu. Prisilila se je, da je pojedla hrano in pri tem je naštevala vse stvari, ki jo pri detektivih motijo. Konec koncev je potrebovala nekaj, kaj ji bo zaposlilo možgane. Po večerji sta s skupnimi močmi pospravila ostanke večerje, preverila vsa okna in vrata ter se odpravila vsak v svojo sobo. Vljudno sta si zaželela lahko noč in vstopila vsak v svojo privatnost.

Čez dobro uro je glasno potrkala na njegova vrata. Poleg trkanja je slišal tudi njen glas: “Nekaj ti moram pokazati, nujno je!”

“Vstopi, odprto je.” je rekel in vstal iz postelje. Prej, ko je prišel v sobo je nemočno obsedel na postelji in mislil na njo. Slutil je, da ne bo mogel zaspati, zato je vzel eno izmed knjig, ki jih je prinesel s seboj in kar oblečen legel na posteljo. Strmel je v popisane liste debele knjige, ki si jo je že nekaj časa želel prebrati. Še vedno je bil na prvi strani, zato jo je zaprl in odložil na nočno omarico.

Urno je vstopila in ga skrušeno gledala: “Rada bi se opravičila. Priznam, da si nikdar ne bi mislila, da boste imeli prav in res sem bila preveč otročja in predrzna. Opravičujem se za vse grde besede glede tvoje previdnosti.” je čebljala in v roki stiskala belo kuverto.

Samo gledal jo je in ji pokimal: “Ni potrebe po opravičevanju.” je rekel in jo poskušal pomiriti. Bil je dober opazovalec in zaznal je jezo, ki jo je skušala potlačiti in na trenutke se mu je zdelo, da jo je strah. Še preden ji je lahko ponudil naj sede je sama stopila naprej in se usedla na njegovo posteljo.

“Poslušaj.” je rekla in za trenutek zaprla oči v nameri, da se zbere in mu vse pove. “Ko sva odhajala od doma je prišel poštar, pričakovala sem pismo z univerze, zato sem stopila do njega in prevzela pošto. Hitro sem pregledala kuverte, ven potegnila tisto naslovljeno name in ostalo dala enemu od bratov.”

“Spomnim se.” je tiho dodal in čakal nadaljevanje njene pripovedi.

“Prepričana, da je pismo od univerze, sem kuverto stlačila v boršo, šele zdaj sem jo odprla.” malo je pomolčala in mu pomolila kuverto. Medtem, ko jo je odpiral je govorila naprej: “Od Billyja je. Slike, tudi, če ne bi bilo datumov, bi vedela, da so posnete v obdobju skoraj desetih dni.” Zdaj je v njenem pogledu zaznal strah, a je kaj hitro jeza prevladala in je vstala in razburjeno rekla: “Zasledoval me je, slikal me je in dal mi je vedeti, da bi me lahko ugrabil kadar koli bi si zaželel.” Spet je sedla na posteljo in ga nemočno gledala. Robert je prebral pismo in si ogledal fotografije. Posnete so bile na različnih lokacijah in ob različnih urah. Ob podčrtanih besedah: “Prišel bom pote!” se je zdrznil.

“Pravočasno sva odšla in ni nama sledil, vprašanje, če ve, da imate to kočo. Na varnem sva.” jo je poskušal pomiriti, čeprav sam ni verjel svojim besedam, že res, da ni opazil, da bi ju zares zasledovali, a vsak, ki bi ju videl nakupovati zalogo hrane bi pomislil na počitniško hišico.

Samo zamahnila je z roko: “Vem, da sva na varnem, vsaj dokler še vedno dežuje.  Tisti potok se je že zdavnaj napolnil z vodo in prelil, tako, da sva odsekana od sveta, cesta je neprehodna. Poleg vsega pa mislim, da Billy ni videl, da sva odšla. Veš danes nič ni potekalo po ustaljenem ritmu. Prvič, poštar je prišel slabo uro prej kot po navadi, zaupal mi je, da je njegov kolega sinoči padel in zlomil nogo, zamenjava pa je na poročnem potovanju, zato so si razdelili še njegov rejon in je bil prisiljen priti prej. Drugič, z mamo greva od doma šele malo čez deveto, midva pa sva odšla ob osmih. Če je želel videti reakcijo na njegovo pismo, bi zagotovo opazoval hišo, toda ne bi prišel toliko prej. Varna sva.” je še enkrat pokimala in potrdila svoje besede. Počasi je vstala: “Žejna sem, tudi tebi kaj prinesem?”

“Ne hvala, itak pa grem s teboj dol, bom vseeno ponovno preveril vrata in okna.” je rekel in hotel stopiti mimo nje, kako bi šel on prvi. Ujel je njen pogled in videl usta, ki so se odprla in nato hitro zaprla. Vedel je kaj je hotela reči in slutil je, da se je pošteno ugriznila v jezik in ostala tiho. Videla je iskrice smeha v njegovih očeh in dojela, da jo je prebral, zato se je nasmehnila in skomignila z rameni. Stopal je pred njo, počasi in previdno z vsemi čuti na preži. Ni zaupal v mir, ki je vladal v hiši. Kaj pa, če se je Billy že pred nevihto pretihotapil do koče? V njeni bližini se je malo sprostil in pozabil na previdnost. Oh, kako ne bi, ko pa ga je v celoti prevzela. Lahko je mislil le o njej. Še nikdar v življenju nobena ženska ni imela tolikšnega vpliva nanj. Čeprav je, kljub pismu, še vedno bila sproščena in pripravljena braniti svoje prepričanje, da je povsem varna in da nihče ne opreza za njo, mu ni delala dodatnih preglavic. Tiho je stopala za njim. Vse je preveril in nato ji je sam natočil kozarec soka. Spila je ponujeno pijačo, nato sta se vrnila v zgornje nadstropje.

par

“Lahko noč,” mu je zaželela in tiho dodala, “vrta bom pustila odprta.” saj je vedela, da bi jo to tudi sam prosil. Samo pokimal je in ji tiho zaželel lahko noč. Nekaj časa je ležal in strmel v strop. Pred očmi je videl samo njene dolge lase, ki so se spuščeni rahlo kodrali do sredine hrbta. Brez zadrege je prišla v njegovo sobo samo v pižami, otroško porisani pižami z medvedki. Ob tej misli se je nasmehnil, čeprav je bila oblečena v široko, neprivlačno pižamo, se je on z vsakim delčkom svojega telesa zavedal njenega poželjivega telesa pod bombažno tkanino. Tok njegovih misli je prekinil šum na hodniku. Napel je vse svoje čute, ko jo je slišal reči: “Spiš?”

Pokukala je skozi vrata in se mu nedolžno nasmehnila: “Ni me strah, samo ne morem spati in počutim se tako nelagodno,” malo je pomolčala in nato v zadregi nadaljevala, “bi te motilo, če ležem k tebi?” Ni ji mogel odgovoriti, samo premaknil se je proti robu in odgrnil pokrivalo, da je lahko smuknila poleg. V sekundi je ležala na drugem koncu velike postelje in se zadovoljno namestila na blazino. “Hvala.” je tiho zamomljala in samo ona je vedela koliko poguma je terjalo to dejanje od nje. Saj ne, da bi ji bilo nerodno zlesti takole k moškemu v posteljo, a zlesti k Robertu v posteljo, je bilo nekaj povsem drugega. Že neštetokrat je takole prespala pri Jacku. A Jack je bil njen brat, Robert pa je bil moški ob katerem je njeno srce prevračalo kozolce in ob katerem jo je prijetno ščemelo v trebuhu in je slišala udarce svojega srca v ušesih. A nelagodje ležati v svoji postelji je bilo hujše od zadrege, zato je zdaj mirno ležala ob njem. Ni si drznila pogledati ali je še oblečen ali ne. V resnici ji tudi ni bilo potrebno pogledati, saj je na stolu opazila njegove hlače in čez naslanjalo obešeno srajco. Raje je zaprla oči.

“Si dobro?” ga je slišala reči.

“Ja, sem, hvala.” je nekako izustila. Prisilila se je, da mu je obrnila hrbet. Nekaj časa je gledala v steno in mirila svoje živčke, ki so trepetali ob misli na postavnega detektiva. Mislila je, da ne bo mogla spati, a v resnici jo je zelo hitro zmanjkalo. Robert je nepremično ležal na hrbtu in strmel v strop. Prste je trdno stiskal v pest, saj se je bal, da bi kar sami od sebe začeli božati speče dekle poleg. Po njenem dihanju je vedel, da je zaspala. V resnici je bil vesel, da je zaspala. Nikakor ni bil sposoben govoriti z njo, njegov glas bi najverjetneje izdajal strast in poželenje po njej, ki je prevzelo vso njegovo telo. Neštetokrat se je že opomnil, da je to hčerka njegovega šefa in tudi neštetokrat je ugovarjal svoji vesti, da to sploh ni pomembno in da je v današnjih časih taka ljubezen dovoljena. Dolgo v noč se je boril sam s seboj in tlačil svoje občutke ter skušal ohladiti svojo razplamtelo strast.

Zbudil se je in pogled mu je odtaval k oknu, za katerim je v sivini jutra dež tolkel z velikimi kapljami po steklu. V trenutku ga je spreletelo spoznanje, da ženska, ki mu je burila duhove in zaradi katere ni spal cele noči, leži za njegovim hrbtom in da je v nevarnosti in je on tisti, ki jo mora zaščititi. Tako pred Billiyem, kot pred seboj. Počasi se je prevalil na hrbet in poškilil proti mestu kjer je spala. Postelja je bila prazna in hiša odeta v tišino. Srh ga je spreletel po celem telesu in urno je skočil iz postelje. Navlekel je samo hlače in pograbil svojo pištolo ter se s srajco v roki pognal ven iz sobe. Pokukal je skozi odprta vrata v njeno sobo, ki je bila prazna. Zaslišal je ropot iz spodnjih prostorov, prav tako pa je do njega prišel omamni vonj kave. Za trenutek potolažen, da je verjetno spodaj v kuhinji in da ji nič ne manjka je urno stopil po stopnicah navzdol. Še vedno je držal pištolo v roki, ko se je obrnila in se zastrmela vanj. Pomežiknila je od prvega šoka ob pogledu na njegove gole prsi, pogoltnila je ter mu samo pokimala, nato se je obrnila proti štedilniku in obrnila palačinko, ki jo je pekla za zajtrk. Pištolo je zatlačil v tok pripet na hlače in si začel oblačiti srajco: “Zakaj me nisi zbudila?” jo je nejevoljno vprašal.

Tudi sama je že prišla k sebi in ga je ponovno pogledala z rahlim nedolžnim nasmeškom: “Sinoči si preveril, nikogar ni in zunaj še vedno dežuje. Bolje bo, če se boš naspal in odpočil, če res pride do nevarnosti, bova takrat potrebovala vso tvojo požrtvovalnost.” Vzela je krožnik napečenih palačink in marmelado ter vse postavila na mizo, nato pa se posvetila še nalivanju kave.

Priznati je moral, da ima prav zato ji ni ugovarjal. Vse kar je lahko v tem trenutku naredil je bilo, da je ubogljivo sedel za mizo in si postregel. “Vseeno mislim, da morava nekako sporočiti tvojemu očetu kaj se dogaja. Ali obstaja kak kotiček kjer mobilni telefon vseeno lovi?” jo je vprašal in neizprosno gledal, saj je vedel česa je Billy sposoben.

“Na sosednjem hribu je domačija Conorjevih, tam mobilniki lovijo. Vseeno, dokler ne preneha deževati ne moreva nikamor in nihče ne more k nama. Mogoče, ko bo most prevozen odideva nazaj domov?” je poskusila.

“Bojim se, da je to prenevarno. Billy se je pripravil na vojno. Njemu ni mar za nikogar in sam se ne boji smrti, zato je toliko bolj nevaren. Tebe je izbral in ne bo odnehal, besede v pismu niso bile samo prazne grožnje, temveč njegov načrt. Rad se poigrava z nami, nam nakaže kaj bo storil in potem to tudi izpelje, ne glede na žrtve. Najhuje je to, da ni sam. Ima nekaj privržencev, ki mu slepo sledijo in izpolnjujejo njegova navodila, medtem, ko je on na varnem.” Z dlanmi si je prekril obraz in vzdihnil. Z obupom in nemočjo jo je pogledal: “Ne smem te izpostaviti nevarnosti in te peljati domov, nekje se bova morala skriti in počakati na okrepitev. Za začetek pa jih morava posvariti in obvestiti kaj se dogaja. Mogoče sva trenutno tukaj varna, a verjemi slej ali prej bo Billy nekoga poslal sem.”

Nekaj sekund ga je gledala in ga nato vprašala: “Mi zaupaš?”

Začudeno jo je pogledal.

Nasmehnila se mu je: “Vem, kje se lahko skrijeva, da naju ne najdejo. Ampak prej morava odpeljati avto od tu in obvestiti očeta.”

“Poslušam.” je bil kratek in ob tem srknil kavo.

“Avto je visok, misliš, da bi lahko zapeljal čez vodo na mostu?”

Malo je pomislil in rekel: “Če ni višja od pol metra, lahko.”

“Potem bi šlo. Družinska, skrbno varovana skrivnost je, da so pod kočo jame. Vhod v jame je samo skozi klet, zunaj je sicer še špranja skozi katero se lahko manjši suh človek splazi, a ta odprtina je sredi skale na prepadu nad reko in tako rekoč nedostopna. Avto bova zapeljala do Conorjeve domačije, ga skrila v oddaljeno lopo, poklicala očeta in se peš vrnila sem. Skoraj dve ure hoje je, a mislim, da bova zmogla brez problemov.  Imava srečo, pot teče nad reko, pomembno je, da prečkava most. Billy, če nama je sledil, je moral ostati odrezan v spodnjem delu hriba, ne more ne sem in ne na Conorjevo kmetijo. Če je res za nama potem se je moral skriti v eni od treh lovskih koč na našem hribu, ki so v tem letnem času prazne. Thomas Conor se je pred slabim mesecem preselil v dolino, pustila mu bom sporočilce, da sem pustila avto pri njem, če ga slučajno najde da ne bo zganjal paniko.”

“Ja in naredi še načrt kako priti do naju.” je posmehljivo izletelo iz njegovih ust.

Grdo ga je pogledala “misliš, da sem neumna? Zaradi nekega dogodka, ki ti ga ne bom razlagala me Thomas kliče Jammy Jo in čeprav se vedno delam hudo, ko me tako pokliče, bo prav dobro vedel čigav avto je in da sem imela dober razlog, da sem ga pustila, zato ne bo razglašal okoli, prav tako pa me ne bo iskal in tudi za jame ne ve.”

“Oprosti.” se ji skušal iskreno opravičiti. “Prav, to bo mogoče res najbolje, lahko kar odrineva.” je predlagal in začel pospravljati z mize.

“Ne, najprej bova znosila vse potrebno v jame in potem greva.” je rekla mirno in mu pomagala pri pospravljanju mize.

the-cave

V slabi uri sta pospravila kočo in skozi skriti vhod v kleti znosila v jamo hrano, rezervne odeje, svoje stvari, svetilke in še kup malenkosti na katere Robert še pomislil ne bi, a jih je Kate vzela. Lep kupček se je nabral malo stran od stopnic, ki so vodile iz hiše. Kate je opazila njegovo omahovanje, saj je pomislil, če slučajno Billy in njegovi pajdši najdejo vhod v jame, sta ujeta v pasti. Trudil se je, da bi videl čim dlje po skalnatih zidovih, ki so se grozeče dvigali pred njim.

“To je samo predprostor in verjemi, vsi Omeronovi poznamo te jame zelo dobro. Presenečen boš, ko te bom odpeljala do Petra in Zvončice.” Presenečeno jo je pogledal in morala se je nasmehniti: “Peter in Zvončica je del jame, ki nam je bil vedno najljubši, zato ker je presneto dobro skrit ter nadvse udoben, zračen in svetel predel. Tako smo ga poimenovali ker smo verjeli, da je kot dežela Petra Panna, oče ni nikdar sam našel poti do nje. Zdaj pa pojdiva telefonirat.” Stopala je pred njim in se na sred stopnic spotaknila ter zgubila ravnotežje. Lahkotno jo je ujel od zadaj in se ob dotiku zdrznil. Njen vonj ga je v trenutku omamil. Ob dotiku ga je spreletel drget po celem telesu. Kar čutil je strast, ki je puhtela iz njega. Toliko je bil osredotočen na sebe in poskuse, da bi se pomiril, da ni čutil, da se njej dogaja isto kot njemu.

Pol ure sta potrebovala, da sta dosegla  Conorjevo  kmetijo. Robert je poklical Jacka, Kate pa očeta. Po temeljitem pogovoru, sta se odpravila nazaj proti koči. Dež je neusmiljeno padal in Robert je bil vesel, da se je pustil prepričati in je oblekel Jackovo lovsko opravo, vsaj je skoraj ne premočljiva in varovalne barve. Počasi sta si utirala pot po gozdu. Zaradi dežja in blata sta potrebovala skoraj tri ure, da sta končno prišla. Kate je mislila na vse, pod nadstreškom je pustila veliko torbo ter suha oblačila in čevlje.

“Če nočeva pustiti sledi se morava preobleči in preobuti.” je rekla in začela slačiti mokre obleke.

Robert je samo strmel, nekajkrat pogoltnil slino, ki se mu je nabirala ob pogledu na njo, nato pa se je prisilil in storil isto. Pomagala mu je misel, da ju mogoče kdo opazuje in da morata pohiteti. Bila je hitrejša od njega in je tudi urno pospravila mokra in umazana oblačila v torbo on pa jo je vzel in odnesel. Vstopila sta in zaklenila nato pa se odpravila skozi klet v jamo. Nasmehnila se mu je in tiho rekla: “Znosiva stvari tjale.” ter z roko pokazala na eno od kamnitih sten. Opazoval je njeno omamno postavo, ki je v soju svetilke metala groteskno senco. Elegantno, a hitro se je premikala in v hipu je izginila v kamniti steni. Nato je praznih rok pokukala ven in v nekaj korakih stopila pred njega: “Si v redu?” je tiho vprašala. Samo odkimal je in zato je stopila bliže, resno ga je pogledala saj je pomislila, da se je v tistem nalivu prehladil in se ne počuti dobro, kar mu je tudi omenila. A je ponovno samo odkimal, šele nato je zbral moč in tiho spregovoril: “Nisem bolan, samo,” spet je obmolknil in v njegovih očeh je lahko razbrala zmedo in poželenje. Jasno ji je postalo, da ga ne vstavljivo privlači, tako kot on privlači njo. Oba sta vedela, da to ni pametno v tem trenutku, a kljub temu sta strmela drug v drugega. Robert je prvi prišel k sebi in je z zadnjimi atomi moči prekinil čarobnost trenutka, ko je rekel: “Pospraviva tole”. Bil je presenečen kako je bil vhod v to manjšo jamo skrit, pa kljub temu se je še vedno počutil kot v pasti.

Kate je čutila njegove misli in je samo tiho rekla: “Ne bova se tukaj skrila, naprej greva po hodniku to je samo začasno skrivališče za vso robo, ki sva jo vzela, saj ne moreva vse odnesti naenkrat.” Nato je pograbila nahrbtnik, si čez ramo nadela še boršo in v roki prijela košari s hrano: “Vzemi koliko lahko neseš in greva v najino jamo.”

Robert je sledil njen zgled in debelo pogledal, ko je izginila skozi steno. Sledil ji je in opazil kako se je narava poigrala in spretno skrila vhod v hodnik. Globlje sta prodirala bolj je bil presenečen nad vizualno igro narave. Po desetih minutah hoje sta končno prispela in moral je priznati, da tisti, ki ne pozna jam ju ne bo mogel izslediti in če ju izsledi, še vedno je kar nekaj skrivališč kamor se lahko zatečeta.

Do večera sta imela kar nekaj dela, da sta prinesla vso prtljago in si pripravila ležišče ter večerjo. Dokler sta delala ni občutil lakote, zdaj, ko je Kate pred njega postavila večerjo pa je priznal, da je sestradan. Med delom se je tudi lahko osredotočil na delo in ni mislil na postavno žensko ob sebi, zdaj pa je prevzela vse njegove čute, čutil je ne vstavljivo privlačnost in prebujajočo strast.

Pogledala ga je in tiho rekla: “V tem trenutku mislim, da to ni najboljša stvar.”

Vedel je o čem govori in je samo pokimal in tiho dodal: “V tem trenutku je to celo nevarno.” Zdaj je ona pokimala. A vseeno nista odmaknila pogleda. Strmela sta drug v drugega in si želela isto. Robert se je prvi premaknil in se ji približal. Počasi je spustil svoje ustnice na njene. “Res ni pametno, je pa božansko.” je zamrmral. Po nekaj minutah sprva lahkega dotika ustnic, ki se je razvil v strastno poželenje, ko sta oba že težko dihala se je malenkostno odmaknil od nje. “Ne bi smela, moja varovanka si in šefova hči.” je rekel z glasom, ki ga še sam ni prepoznal.

“Res ne bi smela.” je počasi prikimala. “Ne res ne bi smela in za povrh te ne maram, si pozabil?” je šepnila in se polastila njegovih ustnic. Roki sta ji zašli pod njegovo jakno in njegovo srajco. Vrnil ji je poljub in se skoraj prepustil trenutku in strasti, ki ju je obnorela. Zbral se je in pomislil na njeno varnost.  Prisilil se je, da se je odmaknil od nje. Razumela je. Oba sta pomislila kako težka bo noč.

Četrti dan njunega skrivanja sta slišala žvižganje. Že včeraj zjutraj je prenehalo deževati in postala sta pozorna na vse zvoke. Čeprav sta se skušala zabavati in sta se veliko pogovarjala, sta oba čutila nevidno napetost, ki se je nabirala okoli. Robert je ni več poskušal poljubiti in Kate se je trudila z dolgim zadirčnim jezikom ustvariti pregrado med njima. Oba sta se trudila skriti svoje prave misli in občutke, venomer sta se prepričevala, da njuna zveza ne bi bila dobra in kako se v resnici ne marata. Razum je hotel eno, srce drugo. Ponovni žvižg je odmeval skozi prostor in se odbijal od skalnatih sten.

Kate se je bledo in zamišljeno nasmehnila: “Jack je.”

Robert pa je vseeno pripravil svojo pištolo.

“Hej, Kate!” sta slišala klic in takoj nato drugi: “Hej, Mittchell!”, ki je pripadal drugemu moškemu in nato spet Jackov glas: “Robert, Kate, samo dobri fantje smo!”

Vseeno sta bila previdna in se nista oglasila. Kate je tiho rekla: “Jack pozna pot do jame, naj kar pridejo sem in nekaj ni v redu, naš razpoznavni znak je bil skovikanje sove, žvižganje je znak za napad.” Vstala je: “Pridi, skrijva se.” je zašepetala in urno splezala po skali navzgor. Čez nekaj minut so se prikazali trije moški. Jack je hodil spredaj in iz svojega skrivališča sta kljub slabi luči, ki jo je oddajala baterijska svetilka v Jackovi roki, oba lahko opazila sledove krvi po njegovem obrazu. Tik za petami mu je sledil Collen in za njima je stopal še en moški s pištolo v roki. Kate in Robert sta se spogledala in Robert je brez glasu povedal: “Billy.”

“Kate, draga pridi ven, vem, da se tukaj skrivaš. Pohiti Kate drugače bom prisiljen tvojemu bratu pognati kroglo skozi možgane.” je odmeval zlobni smeh po jami. Kate je nemočno pogledala Roberta, nato pa ji je pogled zaplaval na skalnato poličko na katero se je Robert naslanjal. Ustnice so se ji privile v droben nasmeh. Robert je lahko videl iskrice v njenih očeh, ko se je stegnila in pobrala že dolgo nazaj pozabljeno fračo. Z roko je preizkusila elastiko in nagajivo pogledala Roberta, ki je nejevoljno strmel v njo. Pogledala je po tleh in izbrala nekaj kamenčkov, nejevoljno je ugotovila, da kot otroci nikdar niso hoteli poškodb, zato je bilo v njenem skrivališču le nekaj drobnih primerkov, še malo je pobrskala po tleh in naposled našla enega malo večjega. Med tem časom je Billy spodaj rohnel in ji grozil. Globoko je vdahnila in položila kamen na njegovo mesto na debeli črni elastiki. V delcu sekunde je sprožila in v naslednjem hipu je Billy obležal na tleh z veliko buško sred čela. Jack in Collen sta ga v hipu razorožila in vklenila, Robert pa je nejeverno strmel v Kate. “Ob bratih se je bilo potrebno naučiti marsikaj.” je skomignila z rameni in poklicala brata.

Kate sploh ni želela slišati, kako se je njen brat ujel v Billyjevo past. Raje je pospravila stvari, ki sta jih z Robertom imela v jami. Robert je prisluhnil opisu akcije v kateri so zajeli štiri Billyjeve može in bili prepričani, da se Billy skriva nekje v mestu, medtem, ko se je v resnici skrival v gozdu in je sledil Jacku in Collenu, ko sta šla po Kate in Roberta. Čeprav nevarnosti ni bilo več, ji kljub prigovarjanju in odločnih argumentih niso pustili, da bi ostala v koči. Nazadnje je njen upor zadušil Robert, ki jo je lepo prosil naj se usede v avto in gre domov. Samo grdo ga je pogledala in odšla proti avtu. Jack in Collen sta se nejeverno pogledala in nato zastrmela v Roberta, ki je samo skomignil z rameni in sledil Kate v avto.

Pri Omertonovih so naredili piknik na katerega so povabili tudi Roberta. Sprva se je upiral, da ne sodi k njim, a mu je hitro zmanjkalo argumentov. Jack je seveda vsem povedal, kako ga je Kate ubogala in namignil, da sta precej dober par in da bi Kate potrebovala močnega moškega, kar Robert je. Takoj nato se je nekdo spomnil, da je Robert edini, ki misli, da Kate ni pijavka in kaj hitro je Omertonovim fantom in njihovim boljšim polovicam padlo na pamet, da ju povežejo. Od trenutka, ko se je Robert pojavil na vhodnih vratih Omertonove hiše so ga porivali v Katino bližino. Vedno se je našlo kaj, kar je bilo treba postoriti in za kar so zadolžili Kate nato pa namignili, da bi ji Robert lahko pomagal. Tako sta se v enem trenutku našla sama v veliki kuhinji. “Oprosti, malo so nadležni.” se je iskreno opravičila Kate medtem, ko je rezala paradižnik za solato.

“Saj ni tako hudo.” je mirno rekel in obrisal opran paradižnik ter ji ga podal. “Zdaj nisem več tvoj zaščitnik in vidim, da tvoja družina nima nič proti meni, mislim celo, da bi jim prav godilo, če bi bila par.” je rekel in jo resno opazoval. “Me še vedno ne maraš?” je rekel in se ji približal za cel korak.

Nekaj časa ga je gledala nato pa rekla: “Še vedno te ne maram.”

fajt

“Kaj pa lahko naredim, da spremeniš svoje mnenje?” Neizprosno jo je gledal in zavedala se je rahle rdečice, ki ji je obarvala obraz. Sreča, da je ravno narezala paradižnik do konca saj sta ji roki začeli drhteti. Odložila je nož in pograbila skledo ter se napotila ven, čez ramo mu je zaklicala: “Detektiv si, tu nimaš kaj storiti.” Robert je stal in strmel v vrata skozi katera je smuknila ven, ustnice so se mu počasi obrnile v rahel nasmešek. Opazil je njeno zadrego, hitro dihanje je izdalo njeno vzburjenost in opazil je drhtečo roko, ki je odložila nož v korito. Mogoče ne danes, a vsekakor kmalu bo njegova. Želi si jo, potrebuje jo in hudimana, da se je v tem kratkem času zaljubil v njo. Vzel je drugo skledo s kumarično solato in ji sledil na vrt. Videl je, da se je zapletla v žolčno diskusijo z Jackom, a zdaj je že vedel, da je to njuno normalno komuniciranje. Pristopil mu je Theo in zadovoljno zamrmral: “Fajt bo!” ter z žarom v očeh opazoval brata in sestro. Fajt je pomislil Robert, saj Kate nima možnosti proti višjemu in 30 kilogramov težjemu bratu. Opazil je, da je družina obstala in vsi so se malenkostno primaknili bližje, a Jack in Kate sta samo tiho in nerazločno sikala, nato pa je Kate vzkliknila: “Zahtevam zadoščenje, izzivam te.”

“Sprejmem tvoj izziv!” je zarenčal nazaj Jack in nekaj časa sta strmela drug v drugega.

“Prosti meti!” je tišino prekinil Theo in se z urnimi koraki podal v garažo po žogo.

“Dame imajo prednost.” je rekel Jack in se nasmehnil, ko je pogledal v Katine natikače s precej visoko petko.

“Kdo za božjo voljo pa obuje visoke petke za družinski piknik za hišo?” je zgroženo vprašal Theo, ko je sledil bratovemu pogledu.

“Jaz!” je borbeno odgovorila Kate in se v sebi oštela, da se ni takoj preobula, ko je prišla domov, a kaj, ko so jo takoj zasuli z delom in Robert ji je sledil povsod. “Tudi v taki obutvi te bom premagala.” se je pogumno in samozavestno zasmejala Jacku. Robert je opazil, da so ostali tiho stavili. Kate je pograbila žogo in zmetala svojo prvo serijo petih metov v kateri je samo enega zgrešila. Ko sta oba zmetala že po petnajst metov je Jack zaostajal za štiri točke.

Theo je imel dovolj in je zaklical: “Pravici je zadoščeno, Jack ti si veliki poraženec.”

V trenutku je nekdo potisnil prenosni telefon Jacku v roke in zamrmral: “Striček Wu vabi, pokliči in rezerviraj!”

Jack je nekaj zaklel sam pri sebi in nato pogledal vse zbrane: “Imate jutri čas?” vsi so prikimavali in zato se je zagledal v Roberta, “imaš jutri zvečer čas?” Ker ga je ta samo gledal je razložil: “Izgubil sem fajt in zdaj moram plačati večerjo v kitajski restavraciji pri stričku Wuju.”

“Hm, ne vem, jaz ne sodim zraven.” je začel Robert in pri tem pogledal Kate, kako bo ona odreagirala. A še preden je lahko kar koli rekla, je posredoval Jack: “Zaradi tebe me je izzvala in ker je obranila tvojo čast moraš z nami in navadi se, kmalu boš del družine.” Robert ga je nejeverno pogledal, nato je svoj pogled usmeril h Kate, ki je samo skomignila z rameni in mu namenila najlepši nasmeh, kar jih je kdaj videl: “mogoče mi pa nisi tako zelo zoprn in te v resnici že malo bolj maram.”

»Če ste zgladili vse nesporazume, bi lahko sedli k mizi in pojedli vso to hrano.« jih je pozvala gospa Arlene Omerton, ki je že sedela za mizo.

Vsi so se usedli in si postregli s hrano, ki jo je bilo občutno preveč. Pogovor je ves čas tekel v sproščenem vzdušju. Nihče se ni več trudil okoli Kate in Roberta. Dosegli so svoje.

Vsi so odšli istočasno. Kate je pospremila Roberta do avta.

»Jutri me pridi iskat ob sedmih zvečer.« je rekla z nasmehom in stopila korak bližje ter ga kratko poljubila. Ni ji bilo mar, da so njeni bratje stali nedaleč stran in starša na vhodnih vratih. »Po večerji me lahko povabiš k sebi.« je še zelo tiho dodala in se odmaknila od njega. Nasmehnila se je.

»Z veseljem.« ji je odgovoril in ji vrnil nasmeh. Sedel je v svoj avto in odpeljal. Kate je počakala, da so še ostali odpeljali z dvorišča. S počasnim korakom in zasanjanim pogledom se je vrnila v hišo. Odpravila se je v kuhinjo. Pomivalni stroj je končal zato je hotela pospraviti posodo predno se odpravi v svojo sobo. Za njo sta vstopila oče in mama.

»Torej se boš zapletla z detektivom Mittchellom?« je vprašal oče.

»Zdaj je pa že detektiv Mittchell? Kaj se je zgodilo z Robertom?« je nejeverno vprašala.

»Vseeno kako mu rečem. Nisi mi odgovorila.« je vztrajal oče.

»Ja, zapletla se bom z Robertom.« je odločno odvrnila in se naslonila na kuhinjski pult ter prekrižala roki čez prsi.

»Si dobro premislila?« jo je resno vprašal oče, mama je sedela za mizo in ju opazovala.

»Ni kaj premišljevati. Oba sva samska. Privlačnost med nama je obojestranska. Oba si želiva isto.« je jezno odvrnila. »Mislim, da mi pri teh letih ni treba spraševati za vajino odobritev.«

»Ni ti treba spraševati za odobritev. Samo skrbi naju zate. Nočeva, da bi se narobe odločila. Nočeva, da bi bila prizadeta. Roberta Mittchella zelo cenim, nočem, da bi ga moja hči vlekla za nos. Ne zasluži si tega. Poleg vsega, še nekaj časa bom delal z njim, nočem pokvariti najinega odnosa.« ji je bolj razumno poskušal razložiti Ted.

»Zakaj mislita, da nisva en za drugega in da bi lahko prizadela en drugega?« je nejeverno vprašala in pogledala najprej očeta in nato še mamo.

»Spoznala sta se v stresni situaciji. Bila si v nevarnosti. Rešil te je in sedaj je tvoj princ, tvoj rešitelj. Trenutno ga mogoče malo preveč poveličuješ.« je poskušala razložiti Arlene.

Kate se je začela smejati. »Mama, prosim, nehaj s tem tvojim psihološkim nakladanjem. Robert že nekaj let hodi k nam domov. Med nama je iskrica preskočila še predno sem prebrala Billyevo pismo. Ravno situacija, v kateri sva se znašla, je preprečila, da bi se zapletla že prej. Sva dva odrasla in odgovorna ter pametna človeka. Nič ne vesta o nama. Pustita naju pri miru. Mi lahko pustita živeti svoje življenje?« je nejeverno vprašala.

»Ampak, Kate. Rada te imava. Želiva le najboljše zate. Mlada si še, potrebuješ nasvet in vodstvo.« je poskusila mama.

Kate je samo zmajevala z glavo, ko je z urnimi koraki odšla v svojo sobo.

»Katinega avtomobila ni pred hišo.« je Ted ves raztresen prišel v spalnico.

Arlene ga je zaspano pogledala. »Ura je šele sedem zjutraj. Si pogledal v njeno sobo?«

Ted se je urno napotil proti hčerkini sobi. Rahlo je potrkal in nato vstopil. Soba je bila ovita v tišino in temo. Luč s hodnika je vrgla malo svetlobe na prazno posteljo. Prižgal je luč v sobi in nejeverno pogledal po praznem prostoru. Postelja je bila pospravljena in zategnjene. Na pregrinjalu je ležal listek. S tresočimi prsti ga je pobral in sedel na posteljo. Arlene je vstopila za njim in se nesrečno zagledala v njega.

»Potrebujem malo miru. Ne skrbita, dobro sem. Kate.« je tiho prebral z listka in ga podal ženi.

»Mogoče sva res preveč zaščitniška do nje.« je tiho dahnila Arlene.

»Najina deklica je.« je šepnil nesrečno Ted.

»Ja, res je. Res pa je tudi, da je že odrasla.« se je z njim strinjala Arlene.

»Kam je šla? Kdaj? Kaj naj zdaj?« si je šel Ted nemočno z roko skozi lase in se zazrl v ženo, ki je še vedno stala ob postelji.

»Napisala je naj ne skrbiva. Sigurno je komu od fantov kaj omenila. Zvečer naj bi šli na večerjo. Jim bo že povedala kaj se dogaja. Lahko se pomenijo z njo. Midva pa se ji bova opravičila in ji pustila živeti.« ga je poskušala pomiriti. »Skuhala bom kavo.« je še dodala in se počasi odpravila v kuhinjo.

V tišini sta popila kavo. Nato sta začela klicati sinove, kako bi izvedela, če kdo od njih kaj ve. Žal neuspešno. Nikomur se ni oglasila. Njen telefon pa je bil nedosegljiv. Skrbelo ju je, a trenutno nista mogla narediti nič. Ted je odšel v službo, Arlene se je šla pripraviti za svojo.

»Hej, Jack, nekam poklepan se mi zdiš. Te kaj muči?« je radovedno vprašal Robert, ko je Jack stopil v pisarno.

»Kate me muči. Njen telefon je nedosegljiv in nihče ne ve kam je izginila. Staršem je pustila kratko sporočilce.« je nejevoljno šepnil Jack, ko se je naslonil na Robertovo mizo.

»Meni je poslala sms,« je začel Robert, a ga je Jack prekinil, »res? Kaj ti je napisala. Ne pusti, greva do očeta, boš obema povedal. Čisto iz sebe je od skrbi.« Vstal je z Robertove mize in se odpravil proti očetovi pisarni. Robert je skomignil z rameni in mu sledil.

Vstopila sta v pisarno in Jack je zaprl vrata. »Robertu je poslala sms.« je rekel in se usedel nasproti očetove mize. Robert je sedel na drugi stol in pogledal Teda. »Sinoči mi je poslala sms. Opravičila se je, ker danes ne more na večerjo in me prosila naj jo opravičim. Veliko stvari se je zgodilo in mora premisliti kako naprej. Napisala je še, da mora dokončati diplomsko in da potrebuje mir.« je mirno poročal. Zamolčal je, da mu je napisala, da si ni premislila glede njega le, da potrebuje nekaj časa.

»Ni napisala kam gre ali kdaj pride?« je vprašal Ted.

»Ne. Nič od tega.« je resno odgovoril Robert.

»Kaj ste imeli, ko smo mi odšli?« je resno vprašal Jack in se zastrmel v očeta.

»Nič.« je ta skomignil z rameni.

»Ni bilo nič. Kaj sta ji spet rekla? Sta oporekala njeni zvezi z Robertom?« se ni pustil Jack.

»Ne, nisva ravno oporekala. Samo vprašala sva, če misli resno z njim.« je poklepano priznal Ted.

»Ali se res morata vmešavati v njeno življenje?« je razočarano pripomnil Jason z vrat. Theo je le mrmral, ko je sledil bratu v pisarno.

»Ne vmešavava se.« je začel Ted, a ga je Jack grdo pogledal, da je utihnil.

»Seveda se vmešavata. Spomni se koliko besed je bilo, ko je vpisovala fakulteto. Na koncu je na skrivaj vpisala ples. Hotela je delati v študentskem lokalu, kar sta ji seveda preprečila. Tudi kot učiteljica plesa se ni mogla dokazati, saj sta ji uvedla policijsko uro, da je morala opustiti vse upe. Da o njenih ljubezenskih zvezah ne govorim.« je zgroženo iznesel Theo.

»Hotela sva le najboljše za njo.« je zastokal oče.

»Ja, zato je zdaj odšla od doma. Če mene kdo vpraša, je še dolgo zdržala.« je dodal Jason.

»Prav. Dokazali ste svoje. Kriva sva.« je zasikal Ted. Poklepano je pokril obraz z dlanmi in zastokal: »Le kam je šla? Ima kdo od vas telefonsko številko njenega soplesalca? Mogoče je pri njem?«

»Če smem jaz nekaj pripomniti, bi vas spomnil, da je napisala, da bi rada malo miru. Končati hoče diplomsko nalogo. Meni se zdi logično, da bi odšla nazaj v kočo.« je resno rekel Robert.

»Če nas ne bi tako skrbelo za njo, bi verjetno prišli do istega zaključka. Mislim, da imaš prav. Mora biti v koči.« je prikimal Jack.

»Še nikoli ni bila čisto sama v koči. Očitno si nikogar od nas ne želi tam.« je tiho rekel Theo in pogledal po resnih obrazih.

»Jaz imam še nekaj dopusta in če mi ga zdaj odobrite, grem k njej. Ne bom dovolil, da me odslovi. V kolikor se strinjate, seveda.« je predlagal Robert in se zastrmel v Teda Omertona.

»Seveda.  Dopusta imaš kolikor ga potrebuješ. Če lahko, bi te prosil, da kar takoj pojdi.« je pokimal Ted in še tiho dodal, »hvala.«

»Ni za kaj. Všeč mi je mir in narava. Vaša koča je fantastična. Užival bom na dopustu. Seveda pa mi je na prvem mestu všeč, zares všeč, Kate.« je veselo rekel Robert in vstal.

Tudi Jack je vstal in vsi skupaj so zapustili Tedovo pisarno.

»Še vedno trdim, da je Kate pijavka. Vseeno, mala, razvajena tečnoba ima dobro srce.« je rekel Jack in prijateljsko lopnil Roberta po hrbtu.

»Ne bom je prizadel ali izkoristil.« je tiho rekel moškim, ki jih je skrbelo za sestro.

Samo pokimali so mu in se odpravili vsak na svojo stran.

par-2

Kate je sedela na stolu in opazovala avto, ki se je bližal. Knjiga, ki jo je brala je ležala na mizici poleg prenosnega računalnika kamor je pisala svojo nalogo. Sonce je svetilo v njene oči, zato si je z dlanjo naredila senco, da bi bolje videla. Avto je ustavil za njenim. Rahlo se je nasmehnila, ko je spoznala prišleka. Hotela je mir, potrebovala je mir, a vseeno ji ni bilo najbolj všeč, da je v koči sama. Saj ne, da bi jo bilo strah, ni je bilo, le počutila se je rahlo nelagodno.

»Pozdravljena Kate.« je veselo pozdravil Robert.

»Pozdravljen Robert.« je mirno in resno odgovorila Kate.

»Upam, da te ne motim.« je previdno rekel in ji pristopil.

»Ne, ne motiš. V resnici sem vesela, da si prišel.« je rekla, se mu nasmehnila in vstala.

Pristopil je še korak bližje. »Tvojo družino skrbi. Niso vedeli kam si izginila.«

»Ti pa si takoj pogruntal kje sem?« je vprašala.

»Ja, že sinoči sem pomislil, da si šla sem. Hotel sem upoštevati tvojo željo po miru in samoti. Toda, ko sem videl koliko jih skrbi in ob dejstvu, da še nikoli nisi bila tukaj čisto sama, sem prosil za dopust.« ji je razložil in jo resno opazoval. Že res, da mu je napisala, da se ni premislila glede njega, a vseeno, ni vedel na čem točno je in ne, kaj ji roji po glavi.

»Veseli me, da nisi upošteval moje želje.« je šepnila in stopila pol korak proti njemu.

Oddaljena sta bila le za pol koraka. S prsti jo je pobožal po obrazu in počasi spustil svoje ustnice na njene. Voljno se je predala poljubu. Roki je ovila okoli njegovega vratu in se tesno prižela k njemu.

»Se še spomniš poti do moje sobe?« je zamrmrala med poljubom.

Namesto odgovora je poglobil svoj lačni poljub. Dvignil jo je v svoje naročje ter z njo zakorakal v kočo in po stopnicah do njene sobe.

»Torej me vsaj malo maraš?« je vprašal, ko je z njo v naročju stal ob postelji.

»Mislim, da si že pogruntal, da te pravzaprav še preveč maram.« se mu je zapeljivo nasmehnila.

Poljubil jo je in jo počasi položil na posteljo. Urno je legel poleg nje in nadaljeval s poljubljanjem. O ja, še preveč se marata.