Ljubezen v želodcu

(Ocenite zgodbico !)

 Loading ...

Lahko rečete, da mi zavidate. Da se ne sekiram zaradi ničesar, da preslišim opazke, ki jih ljudje govorijo o meni.

Ko hodim po ulici. Ko se ljudje ozirajo za menoj. Moja prijateljica Sasha pravi, da bi dala vse da bi se toliko fantov obrnilo za njo kolikor se jih za mano.

Pa ni res. Ona ni moja prijateljica. Pravi da sem lepa. Vem da nisem. Vsak dan ko se pogledam v ogledalo čutim gnus. Gnus vseh ki me gledajo na ulici.

Recite, da sem srečna. Srečna in debela.

Začelo se je pri mojem prvem fantu. Bilo mi je komaj 16. Noro zaljubljena v mladca, 13 let starejšega od mene. Še zdaj mi je žal.

Zanj bi storila vse. No saj sem. Hodila sva ven. V kino. Kupoval mi je kokice in me po filmu peljal v prestižno restavracijo. Bila je zasebna. Saj je morala biti. Bil je poročen.

Jokam ko to pišem. Umrl je pred dvemi leti a jaz ga še vedno ljubim. V meni je pustil neizbrisan pečat. Nikdar ne bo izginil.

Hodim po ulici ko se mi približa “prijateljica”. Opazi moj pogled in ve kateri dan je danes. Njegov grob je deset minut hoje od tukaj. A jaz ne grem peš. Stopim na avtobus in odrinem Sasho da ne stopi za mano. Nočem je ob sebi. Nikogar nočem ob sebi.

Ko prispem do pokopališča, izstopim. S seboj imam malico. Če se temu lahko reče malica. Vrečo polno sladkarij in mesa. Zdrava hrana. Zame. Poiščem njegov grob in se vsedem na klopco nasproti. Pričnem jesti. Njemu na ljubo. Mimo mene hodijo ljudje in me gledajo. Tudi na hrbtu čutim kako bi me najraje zakopali tam kjer je on. On je vsega kriv.

Silil me je jesti tudi ko se bila že sita. Rekel je, da ljubi mene kakršna sem. A da me bo ljubil še bolj potem ko bom takšna kot si on predstavlja. Kajti takrat sem lahko čudovita.

Jaz neumnica.

Zanj sem naredila vse ker sem ga ljubila. Še zdaj.

Imela sem konfekcijsko številko 38. Zdaj imam 56. In še nočem nehati. Jedla bom dokler ne bom ob njem.

Zapustil me je. Ko sem se zredila na 44, je rekel da mu je ušlo iz rok. Da me zdaj ne mara več. Da si je premislil glede svojega projekta na meni. Da me ne potrebuje. Naj grem. Naj izginem.

Začutim roko na svojem hrbtu. Sasha. Tiho prisede na konec klopi kar je še ni izginilo pod mano. Ona je lepa. Suha.

Postane mi slabo ob čokoladi. Bruham na njegov grob. Sasha me potegne nazaj in mi nežno obriše usta. Pogledam jo s solzami v očeh. Potem se obrnem k spomeniku. Napis na njem je zamazan z mojim bruhanjem. Smrdi. Ni mi všeč. Obrnem se stran.

Sasha mi pomaga vstati in pokliče taksi. Plača ga ona. Doma sediva na kavču. Jaz jočem. Slonim njej na rami, umazana, smrdljiva, a ona me ne odrine. Boža me po laseh. A je tiho. Tako kot je prav.

Vem kaj bom storila. Ona JE moja prijateljica. Sledila ji bom in pustila da me vodi. Ona ve kaj je prav. Pomagala se mi bo spremeniti. Ker se lahko spremenim. Ker se hočem. Ker je tako prav.

Srečna. In normalna.