Ljubila je

(2 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Nekje v daljavi se je slišal jok…

Pod drevesom je sedela mlada mati z otrokom, krošnja ji je dajala senco, da je vročina postala malo znosnejša. Igrala se je s svojim sinom, ljubila ga je bolj kot sebe, zato je še vedno živela. Le to ji je bilo upanje za naprej…

Po jasi je takalo mlado dekle in za njo jo je lovil fant, bila sta srečna in vesela…

Ujel jo je in ni in ni je izpustil iz rok, božal in dajal ji je poljub za poljubom, dokler nista vsa zadihana padla v travo, v poletni vročini, bila sta mlada in zaljubljena.

V mladostniški razigranosti sta si privoščila vse izlete v gore ni bilo vikenda, da nista pobegnila pred svetom in nekje vedno našla kotiček za dva. Bila sta povsod v gorah, na morju, pogledala sta vse muzeje in ni bilo jezera da ga nebi videla, ja bila sta srečna.

Preselila sta se k njegovim staršem in rada jih je imela, saj sta bila dobra človeka, vedno pripravljena pomagati, ona pa se s svojimi ni najboljše razumela.

Načrtovala sta izlet v tujino, da bi si pogledala svet še zunaj naših meja, ko je vesela novica prekrižala načrte, in vsi ti načrti na enkrat niso bili več pomembni, kajti izvedela sta, da bosta starša, ja, bila sta iz sebe. Kar naenkrat je bil pomemben samo še ta mali otrok, ki naj bi privekal na svet v beli zimi. Vsi so željno pričakovali dan, ko bo družina dobila še enega člana. In tako je neke zimske noči mlada mamica stisnila svojega sinka na prsa in ga držala objetega, kot zadnji dih ki ga ima. Zraven je stal očka in se smehljal, bil je srečen, objel je mlado ženo in jo poljubil.

Na cesti poledica, trčen avto v drevo, mlado življenje je ugasnilo…

Tragedija je srečo mlade družine uničila, mamica postala je vdova, otrok, ki ga je oče le enkrat stisnil in poljubil pa je ostal brez očeta…

Njej se je zlomilo srce, ni vedela kako naprej…jokal je, bila je brez življenja…Niti na pogreb ni šla, vstala in se poslovila od svojega dragega, ki je ležal v krsti, poljubila ga je in stisnila ter spustila na njegove ustnice le eno solzo in upala, da ga bo oživela, vendar ne, on je ležal tam mrtev…

Obrnila se je in šla, vzela otroka v naročje in zajokala, otrok je jokal z njo, kajti vedela je, da je ostala sama, da mora biti močna, zato da bo lahko nekoč povedala njenemu sinu kako ljubila je njegovega očeta in kako ljubil ju je…

Minila so leta, otrok v senci dreves se igra z mamico, bila sta vesela, čeprav njeno srce ostajalo je žalostno in ko gledala je svojega otroka je videla njega, ki bila je srečna z njim…