Manifest strasti

(Ocenite zgodbico !)

 Loading ...

Pisalo se je leto 1956, dokončeval sem doktorat iz književnosti in literarne teorije, bil sem izbran za mednarodno izmenjavo profesorjev in za dve leti odpotoval v Grenado. Počutil sem se tako odlično, kot že dolgo ne, verjel sem, da bo mi dopust, ki je bil tudi obveznost, dobro del.

Ker je univerza sprejela odločitev, da v Španijo odpotujem nemudoma, sem imel le malo časa, da si pripravim stvari za let. Pakiral sem v naglici, upošteval sem, da moram pakirati praktično, ker bom odpotoval za dlje. Hkrati mi je bilo v zadovoljstvo, da bom ušel sivemu objemu Dresdna.

Med pričakovanjem letala za Madrid se mi je porodila ideja, da začnem pisati manjši osebni manifest.

Po prvotni zasnovi se bi moral začeti nekako takole: Sem Alfred Rast, sin nemškega uradnika in šivilje. Zaradi očetovih knjižnih zbirk sem bil vedno željan znanja in branja knjig. Po srednji šoli, ki sem jo zaključil z zlatim priznanjem knjižnega urada v Dresdnu, sem imel krasno popotnico, da se vpišem v univerzo mojih otroških sanj. To je bila Univerza v Münchnu.

Študiral sem smer književnost, saj sem vedno hotel odkriti globlji, težji pomen knjig. Univerzitetno obdobje sem zaključil z nadpovprečnimi rezultati, zato me je, na pobudo nemškega deželnega glavarja, pod svoje okrilje vzel rektor univerze v Dresdnu. Tako sem začel počasi in vztrajno deliti znanje o književnosti in literarni teoriji tudi drugim. Profesura pa me je bolj veselila, kot bi si lahko predstavljal.

Veselilo me je druženje z ostalimi profesorji, saj lahko takrat res spoznaš veličino starejših kolegov, profesorjev. Nekega dne pa me je v pisarni na katedri pričakalo pismo rektorja.  Sprva sem pomislil, da gre za napako, a kaj ko je naslovna stran povedala svoje; Za Alfreda Rasta. Pismo sem bral od besede do besede, požiral vsak stavek posebej ter že ob branju sanjaril o dogodkih pred mano. Seveda sem posredoval pismo zahvale in se poslovil z mislijo, da je znanje, ki je ujeto v kletki, le puhla misel.

Tako sem sedel na letalo in odpotoval v Grenado. Med letom sem si v leksikonu prebiral o kraju mojega bodočega dvoletnega bivanja. Grenada leži v vzhodnem delu pokrajine Andaluzije. Zatorej se imajo prebivalci za Andaluzijce in ne za Špance. Ta podatek mi je bil zelo pomemben, saj sem vedel, da nikogar ne smem povprašati po narodnosti, ker je že na prvi hip jasno, da je vsakdo ponosen Andaluzijec. To je bilo tako samoumevno da je bilo brezpredmetno sploh vprašati koga, kaj je po poreklu. Po pristanku me je pričakal osebni šofer, ki je me odpeljal na dolgo pot iz Madrida v mesto Granado. Skozi avtomobilsko okno sem opazoval razgibano pokrajino, izmenjevali so se zeleni pasovi z oblio vegetacije in puščavske pokrajine, ki ne nudijo trohice sence.

Ko sva prispela, sva najprej nesla prtljago tri nadstropja više, v dodeljeno stanovanje. Bilo je večje kot sem si predstavljal. Ob vhodu se je razprostiral velikanski predprostor s kaminom, na desni je bila velika pisarna, na levi pa balkon, ki je gledal na glavni trg. Samo stanovanje je bilo bogato okrašeno, z veliko barsko mizico na sredini, tapiserijami in velikanskim globusom. Bilo je, skratka, za tiste čase prekleto bogato stanovanje.

Vendar pa me prihod v stanovanje ni tako osupnil, kot dogodek nekaj minut zatem. V sobo je vstopila mlada gospodična, ki jih na videz ni kazala več kot 25, z rahlo buckastim telesom zaradi obleke, spetimi dolgimi rjavo rdečimi kodravimi lasmi in prečudovitega, malce z rdečico obarvanega, obraza. Ko je stopila iz snopa svetlobe v glavni prostor, se nisem mogel upreti in sem preprosto obstal. Obstal ob pogledu na nekaj, kar so občudovali že Grški pesniki, Rimski vojščaki in Pariški slikarji. Bila je najlepša podoba, kar sem jih kdaj videl, bila je tako strašansko čudovita, da sem zaustavil dih.

Po trenutni zasoplosti je na rahlo privzdignila krilo z obema rokama, rahlo pokimala, se priklonila in dejala; sem Carola vaša gospodinja, vam s čim postrežem? Oddala je glas, ki me je popolnoma obsedel.

Zajel sem sapo, se predstavil, ter dejal, da sedaj ne potrebujem ničesar, samo toplo kopel.

Zaradi utrujenosti od poti sem po kopeli hitro zaspal in, pričakujoč naslednjega dne, trdno zadremal. Naslednje jutro me je prebudil  rezek zvok zvona iz cerkvenega stolpa na glavnem trgu. Vtopila je ona, Carola, mi na mizo nastavila pladenj z zajtrkom in naglo odšla iz sobe. Carola, še zdaj mi je po ušesih odmeval čudoviti glas njene ženskosti, nisem mogel nehati misliti na njo, predstavljal sem si, da mi  ponuja jutranji poljub namesto rogljička in kislega mleka iz pladnja, a to so bile samo sanje.

Realnost pa je bila ta, da me je pošteno črvičilo v trebuhu, saj sem vedel, da je danes ta dan. Dan, ko se predstavim tujim študentom in še bolj grozno, tujim kolegom profesorjem. Malce togo sem vstal iz postelje, verjetno zato, ker nisem bil vajen tako mehke žimnice, si rahlo omočil obraz z mrzlo vodo in se oblekel za odhod. Ker sem bil v ekstazi vznemirjenja, sem pozabil profesorsko torbo. Na hitro sem jo pograbil in z naglim korakom hitel zaklepati stanovanje. V trenutku pa sem začutil topel lahen vetrič sape, bila je Carola. Prijela me je za roko, s katero sem zaklepal in dejala, da ne rabim zakleniti, saj je ona venomer v stanovanju, vedno čisti in skrbi za urejenost bivanja stanovalcev.  Ker nisem hotel ponoviti napake prvega dne, da sem ob kretnjah le obstal, sem sedaj, z rdečico na obrazu, lepo izmaknil ključ, se zahvalil in poslovil. Preden sem stopil na stopnišče, ki je vodilo navzdol proti izhodu, mi je s samozavestnim glasom in z nasmehom dejala; profesor, veliko sreče.

Na pol poti navzdol po stopnicah sem usmeril pogled nazaj, da bi ji poklonil nekaj besed za slovo. V soju jutranjega sonca je bil njen nasmeh poln miline, tako bel kot najčistejši bombaž, res, zahotelo se mi je, da bi spremenil smer navzgor in jo poljubil. Vendar sem bil že pozen na univerzo, pa zelo nevljudno bi bilo poljubiti dekle tako, brez razloga.

S hitrimi koraki sem najprej odkorakal preko glavnega trga, kjer je bil osrednja figura zvonik, ki mi  v jutru ni dal spati dlje. Preko trga sem potem hodil po mestnih avenijah in ozkih ulicah. Na obzorju se je že risala mogočna postava velike univerze.

Velikansko poslopje s čudovitim pročeljem je kar vabilo v svojo notranjost. Pred stavbo pa se je razprostiral mogočen vrt z velikanskimi drevesi, prizor je bil prekrasen. Navdal me je z veseljem in iz mene izbil tremo.

Pozno ponoči, ko sem se vračal v stanovanje, sem z nasmeškom na obrazu podoživljal dogodke. Na sprejemu sem se vsem lepo zahvalil za priložnost, toplo so me sprejeli, tako študentje kot kolegi profesorji. Bil sem poln optimizma in prešernega duha. Na poti navzgor, v stanovanje, sem moral prav paziti, da nisem svoje židane volje izdal s krohotom. Ves žarek veselja in prešernosti pa je izginil v trenutku, ko sem zapazil, da je kljuka vhodnih vrat zapacana s svežo krvjo, odprl sem vrata ter videl Carolo, kako kleče, sredi sobe, drži svoje krvaveče zapestje ter natiho hlipa. V trenutku sem spustil torbo na tla, odhitel v pisarno po konjak ter v kopalnico po nekaj krp.  Nežno sem prijel njeno drugo dlan, ki je prekrivala rano, z občutkom zalil z nekaj kapljicami konjaka in počasi in s strpnostjo zavil roko v belo krpo.

Ker je bila prestrašena je pozabila jokati, skozi lase sem videl prisrčne oči polne solza, in črne sledi razmazane očesne barvice. Z drugo krpo sem ji obrisal še to ter ji dejal, da bo vse v redu in da rana ni tako velika. Z pogledom se mi je, napol v solzah, napol pa v nasmehu, lepo namuznila. Res je bila lepa.

Ko sva povila rano, sem  pospravil  črepinje, ki so jo ranile. Bila je v zadregi, ker je razbila vazo in mi natrpala še dodatnega dela s povijanjem in čiščenjem. Celo hitela mi je pomagati pri tem. Vendar sem ji dejal, da naj počiva na stolu in da glede vaze ni treba skrbeti, bila mi je tako ali tako odveč.

Ker mi vest ni dala miru, sem vztrajal, da prespi tukaj, v mojem stanovanju, kot pa da hodi na konec hodnika s to povito roko. Lahko bi se še poškodovala med hojo do stanovanja. Ker sem bil vedno gostoljuben, sem ji oddal svojo posteljo, sam pa sem spal na zofi ob kaminu. Bil sem izmučen od sprejema in potem še od nezgode z vazo, zato sem bil primoran  leči k počitku.

Vendar sem pred tem naredil nekaj, kar mi je skalilo spanec. Šel sem proti svoji sobi, narahlo potrkal ter vstopil. Carola je že spala, tako da sem mislil, da mojega prihoda ni slišala, sklonil sem se proti njenemu čelu, jo narahlo poljubil in rekel: Lahko noč Carola, lepo spi. Bil sem prepričan, da ni občutila ne mojih besed ne mojega poljuba. Potrto sem odšel in ob zapiranju vrat slišal: Lahko noč tudi vam, profesor.

Nisem vedel, ali naj ponovno vstopim ali naj odidem, za hipec sem obstal ob vratih, potem pa narahlo zaprl za sabo.

Poln spominov in zbeganosti hkrati sem sedel ob oknu s kozarcem konjaka od prej.

Misli so mi begale od sprejema do ranjene Carole, do bedne vaze, vse do poljuba. Bil je res poseben, saj je bil plod mojega trenutnega brezglavega razmišljanja. Bila je trenutna inspiracija. O, kaj ko bi imel teh prebliskov še več. Strmel sem skozi okno v noč, bila je zelo temna noč, na nebu nisem zapazil nobene zvezde, še luna se je skozi gosto temo videla megleno. S kričečimi mislimi sem nevedoč zaspal.

Zjutraj me je, kot vedno, zbudil zvonik, katerega zvoka res nisi mogel preslišati.  Ker je bil spanec na zofi vse prej kot lagoden, sem bil še vedno malce utrujen. V zmedi nisem opazil steklenice konjaka, ki je počivala na meni in mi je ob vstajanju padla na tla. Na srečo se ni razbila. Bil je res dober konjak. Hrup steklenice in moje mrmranje ob vstajanju je prebudilo Carolo. V predprostor je vstopila v beli spalni srajčki, ki je izdajala skoraj vse. Mislila je, da sem padel iz zofe, zato je tako hitro vstala, niti ni bila pozorna na to, kaj ima oblečeno. Ko se je zavedla, da je z mano vse v redu in da je oblečena precej intimno, je zardela. Bela srajčka ji je še samo poudarila obline. Prsi so bile lepo zaokrožene, boki so poudarjali skladnost telesa, noge pa je imela kratke, vendar blede in na videz zelo mehke. Res, nekaj na tej ženski me je neizmerno privlačilo. Ker je opazila, da stoji na sredi sobe z napol golim telesom, je hitro odšla v spalnico in se vrnila odeta v uniformi. Od tedaj nekako nisem maral te uniforme, pri srcu mi je bila spalna srajčka.

Ponovno sem ji povil roko, skuhal kavo, sebi pripravil torbo in ob njen posedel, saj sem imel tistega dne začetek predavanj malce kasneje. Skupaj sva pila kavo. Ob pogovoru mi je povedala marsikaj, česar dotlej o njen nisem vedel. No, praktično o njen nisem kaj dosti vedel, zato me je vsak podatek še posebej zanimal.

Povedala mi je, da je iz Zaragoze in da živi pri svojih starših. Seveda, tedaj ko ni gospodinja tega univerzitetnega stanovanja. Njena starša sta bila zelo revna, zato jima je vedno pošiljala nekaj denarja, ki si ga je prislužila. Njena mama je bila prav tako gospodinja pri starejši gospe, zato je vedno vzela Carolo zraven, da ji je pomagala pri hišnih opravilih. Obe sta s svojim zaslužkom plačevali zdravljenje očetove bolezni, saj je imel oče, kot dolgoletni rudniški delavec, težko pljučno bolezen. Ker je potem zbolela še mama, je Carola odšla v Grenado, da bi lahko vzdrževala svoje starše. Gospa, ki ji je mama služila, pa Carole ni hotela zaposliti, zato jo je nagnala.

Medtem ko je Carola pripovedovala svojo zgodbo, si nisem mogel zamisliti, kako lahko nekdo zavrže tako milo osebo, ki odseva življenje in ljubezen. Carola je bila premila in predobra po srcu, da bi iskala maščevanje in sovraštvo. Iz njenih okroglih in vedno svetlikajočih oči je odsevala samo sreča in skromnost. Iz sekunde v sekundo mi je bila bolj pri srcu.

Ko sem srknil še zadnji požirek kave, sem oblekel suknjič, vzel torbo ter se poslovil.  Čakalo me je namreč prvo uvodno predavanje na temo: Veliki književniki tisočletja. Ob odhodu sem Caroli dejal, da bom morda malce pozen in naj mi ne pripravi večerje. Odšel si in jo pustil. Ta stavek mi je odmeval vse do govorniškega prostora, ko me je najavil moj asistent.

Ob večernih urah sem se vračal v stanovanje, ko mi je izza hrbta kar nekako srhljivo pristopil mož. V temi je bil videti zelo togo, saj je nosil dolg usnjen plašč z visoko dvignjenim ovratnikom. Le ko je pristopil bliže, sem lahko razbral njegov obraz. Bil je Hernandez. Profesor češke slavistike. V menzi je vedno pristopil  do moje mize in me vedno znova povprašal, če imam prostor, pa čeprav sem vedno raje sedel sam. Nisem ga hotel zavrniti. Bil je raztresen, a moder mož. Govoril je zelo hitro, a ob tem izbiral besede. Njegov govor je bil nekoliko vzvišen, saj je prihajal iz Madrida in ljudje iz prestolnice so se vedno imeli za elito. Po pogovoru o predavanju, ki sem ga imel, me je povabil v lokal blizu univerze na vrček piva. Tudi tega nisem hotel zavrniti, z radostjo pa tudi nisem šel. Spoznavanje ljudi ima pač svojo ceno. Tako sem se tolažil. Pa hladno pivo bi mi dobro delo, po tako napornem delovniku, sem si rekel . Še preden sva vstopila, se je iz notranjosti razlegalo glasno govorjenje in zvoki steklenic.

Krčma je bila polna intelektualcev, slikarjev, skratka, trlo se je kulturne smetane. Zapazil sem kar nekaj znanih obrazov iz univerze. Tam je bil moj asistent, nekaj profesorjev, kasneje je v krčmo prišel celo rektor. Vendar je zaradi negodovanje družbe, ki ga je bučno pozdravila, spil le kozarec vina in odšel v noč.

Midva s Hernandezom sva sedla v kotu, ob oknu, zraven dveh režiserjev in slikarja. Vsaj jaz sem to tako razbral iz pogovora, ki je tekel o propadanju filmske in slikarske umetnosti.  Pogovora nisem spremljal dolgo, ko je točajka na mizo pomolila velika vrčka piva. Ko je Hernandez srknil nekaj piva in pobral peno, se je zaradi hrupa sklonil k meni in z velikim nasmeškom dejal, da je zelo vesel, da ga nisem zavrnil in da ima občutek, da bova postala prava prijatelja. Na obraz sem naslikal rahel nasmeh in prikimal. Bil je pošten človek, vendar malce preveč zmeden.

Po nekaj vrčkih, ki so se mi že pošteno poznali, sem dejal, da moram zdaj pa res domov, saj me jutri čaka konferenca profesorjev, ki je ne smem zamudit. Z grenkim priokusom sem se mu zahvalil, plačal in odšel skozi gosto meglo cigaretnega dima.

Ko mi je lica objel mrzel veter, sem se zavedel, da sem se morda predolgo zadržal v krčmi. Začutil sem vročico, ki me je obdala, pot mi je polzela po čelu, noge pa me niso hotele ubogati. Za hip sem se ustavil, zadihal mrzel zrak in nadaljeval. Ko sem prišel v park, sem spoznal, da sem blizu trga, torej sem blizu doma. Zaviti sem moral še desno, v ozko avenijo, ki je vodila pred stolp z zvonikom. Pogledal sem navzgor, ker sem hotel pogledati na uro, vendar se mi je pogled ustavil na masivnem zvonu, ki mi je bil tako zoprn. Odmaknil sem velika vhodna vrata naše stavbe in se počasi in z rahlimi koraki začel vzpenjati. Čeprav sem živel v tretjem nadstropju in mi nikdar ni bilo težko prehoditi nekaj stopnic, sem stopal okorno in z velikim naporom.

Ob prispetju v nadstropje sem, močno zadihan, za trenutek postal.  Ko sem se naužil svežega zraka, sem  potiho stopal, saj nisem hotel nikogar zbuditi.

V mislih mi je bil samo dolg hodnik, katerega sem moral prehoditi. Samo še malo in bom v objemu tople postelje, ki kar vabi.  Korakati sem hotel po blazinicah, da bi karseda tiho hodil. To mi je le s težavo uspevalo.  Pred seboj sem imel samo rdeča vrata stanovanja 17, to je bilo moje, samo še teh par korakov pa bom tam.

Naenkrat pa sem kar obstal. Sprva se nisem zavedel, zakaj sem prenehal s hojo, potem pa mi je šinilo v glavo. Bil sem pred vrati številka 13. Tu je stanovala Carola. V tem trenutku sem bil zmeden, nisem vedel, zakaj sem se ustavil prav tu, ali mi podzavest hoče kaj dopovedati ali pa je bila samo usoda. Za par sekund sem samo obstal, ozirajoč se na vrata, verjetno sem bil videti zelo bebast. Mislil sem samo na to, ali naj potrkam ali naj odidem. Bili sta samo dve opciji. Odločil sem se za drznejšo in na rahlo potrkal.

Odprla je, s skuštranimi lasmi in prestrašenim pogledom. Vprašal sem, če smem vstopiti. Povabila me je v stanovanje in za sabo zaklenila. Po nekaj trenutkih, ko sem sam zbiral pogum in ona zavedanje, sem brez premisleka dejal.

Carola, največje grozodejstvo, ki ga človek človeku lahko naredi je, da ga taji. Tajiti človeka in njegova čustva je nekaj, kar je obsojanja vredno, ni vredno atoma kisika. Zato ti moram povedati, da sem sit. Sit skrivanj, tajitve čustev . Zatreti čustva pomeni zakriti srce, da bije po svoje. Srce je največji organ, ki nas vodi v omame, ki nas oplaja z energijo ljubezni. Bitje srca je poezija, čigar note nikdar ne izvemo, čeprav melodijo prepevamo. Je melodija čustev. In rad bi, da se rešim okov, ki jih imam na srcu, okov, ki mi preprečujejo, da povem kaj čutim in kaj mi res pomeni v življenju. Tebi, tebi moram povedati, da skrivam čustveno resnico, ki je že prešla v bolečino srca, ta bolečina mi preplavlja vse telo. Ne zdržim, da ti tega ne povem. Od prvega dne, ko sem te srečal, si mi dala vedeti, da si posebna, da si ženska, ki je vstopila v moje življenje s pomenom Ne morem, da bi čakal na naslednjo priložnost, Carola, ne morem. Ljubim te, Carola, z vsem ranjenim srcem zakritih čustev. Od takrat, ko sem te spoznal, si mi prebudila orkan srca, ki požira  grenkobo in srd, ti mi spreminjaš svet. Zatorej ti pravim, pomeniš mi vse in še več, ne glede na to, kako se boš na to odzvala, ti pravim, da si človek mojega  srca, kraljica moja. Vse, kar vidim pred sabo, si ti in jaz, nihče drug. Rad bi, da odideva skupaj, pustiva za sabo vse, kar imava in nekam odideva. Obrneva list preteklosti in skupaj zapiševa list najine sedanjosti. Bodi moja sedanjost Carola, bodi moja sedanjost, brez tebe sem nihče, izgubljen, eden izmed mnogih nepomembnih. Ti mi pomeniš smisel, Carola, ti mi daješ upanje in srečo.

Ko sem končal, sem bil kar malce zadihan, celo solze sem dobil v oči, čeprav nisem jokal že od otroških let. A najpomembnejše je bilo to, da sem vsako besedo, vsako poved mislil zares. To sem enostavno moral povedati, obenem pa nisem vedel, da bom doživel tako eksplozijo čustev. Potem, ko sem le ujel sapo in obrisal nekaj solz, sem čakal na njen odziv. Pričakoval sem, da me bo iz jeze, ker sem jo zbudil sredi noči, nagnala iz stanovanja. A tega ni storila. Ko sem govoril, se je kar nekako pokrčila, roke so ji postale težke, prav tako glava. Nekaj časa so se ji ustnice narahlo odpirale, kot da hoče zdaj zdaj kaj povedati. Sam sem se počutil olajšano, saj tega res ne bi mogel več dolgo držati v sebi.

Pogledala me je izpod skuštranih kodrov, spustila solzico, ki ji je potovala vseskozi po licu, do vratu in navzdol. Dejala je: Profesor, tega nisem pričakovala, vendar čakala sem in upala. Upala, da bodo te izrečene besede kdaj prišle do mene. Tudi jaz sem vas že od prihoda občudovala, bili ste nekaj posebnega in vedela sem, kaj mi pravi srce, vendar sem se bala. Bala sem se, profesor.

Tedaj mi je jokajoča padla v objem, stisnil sem jo k sebi. Med nama ne bo prišlo nikoli do razkola, sem dejal. Nikdar, nihče naju ne loči, najin Svet bo le najin. Tukaj sva, čeprav v majhnem stanovanju, a veliki ljubezni.

Zatem sem je pogledal navzdol in jo strastno poljubil. Poljub mi je vrnila. Čutil sem  njene bogate ustnice, ki so drhtele. Moja roka je segla do ramena in šla čez mehko kožo, ki jo je zakrivala le tanka tkanina. Stala sva sredi hodnika in se poljubljala. S svojimi poljubi me je posula, mi jih poklanjala, jaz sem jih hitel vračati, bila je strastna. Od plahe gospodinje se je prelevila v zapeljivo divo, katere poljubi omamljajo. Njeni prsti so se sprehodili skozi moje lase. Želela si me je zelo, prav tako kot jaz nje. Moja roka je sledila namišljeni poti po mehki koži ramen, do mehkobe njene okrogle ritke. Tu sem se ustavil, njeni ritnici prijel z obema rokama, ter jo dvignil. Lasje so ji zaplapolali skozi najin zrak, vroč zrak strasti in omame. Nesel sem jo čez hodnik, do večjega prostora, ki je bil verjetno kar dnevni prostor. A o tem nisem kaj dosti razmišljal. Odložil sem jo na majhni mizici. Bal sem se, da ne bova razbila steklene vaze, ki se je bohotila z bogato okrašenim šopkom. A ko je začutila, da je s telesom zadela ob steklo, je srdito zamahnila in prevrnila vazo, da je padla in se razbila. Tega je sposobna le bojevnica, ta bojevnica je nocoj samo moja. Najina strast se je povečevala iz omame v omamo. Njeno telo je sedaj zakrivala njena negliže. Srajčico, ki sem jo imel rad, a sedaj nama je bila napoti. Narahlo sem dvignil njeno stegno, rahlo poprijel za rob hlačk in čakal. Čakal sem na njen odziv. Ona ni ničemur oporekala. S pogledom je dejala: ne čakaj. To je bil dovolj dober znak, zato sem ji slekel široke bele hlačke. Ker takih že dolgo nisem videl, sem jih celotne razstrl in se nasmejal. Nasmejala se je tudi ona, češ, nisva prišla do hlačk, da se bova temu smejala. Imela je prav. Nisem imel namena obremenjevati se s kosom tkanine, ko pa imam pred seboj levinjo iz mesa in kože.

Sedaj, ko sem snedel zadnjo oviro, ki mi je preprečevala, da bi jo uzrl, sem narahlo dvignil njeno zelo mehko toplo levo stegno, jo malce povlekel k sebi in jo privil v svoj objem. Ob gibanju najinih teles sem videl, da uživa. Z glavo, nagnjeno nazaj, je vzdihovala ter si želela hitreje, globlje. Jaz pa sem samo čakal in gledal njeno telo, ki je zahtevalo še in še in še. Moj pogled je nezavedno potoval po njenem telesu. Jezik je najprej občutil kožo vratu, se selil po njem navzdol do ramen, se poigraval malo po ramenih, malo po vratu, dokler ni obstal v toplem objemu njenih rahlo pegastih dojk. Spominjale so me na kukavičja jajca. Izležena jajca so prav tako simbol začetka, simbol življenja, kot so bile njene prsi začetek strasti in prečudoviti znak ženstvenosti. Bile so okrašene s prečudovitimi rahlo temnimi obročki, na sredi katerih sta kraljevali dve trdi bradavički. Bile so popolne. Nisem se moral odcepiti od topline, ki so jo obdajali njeni topli kolački. Kaj bi se, ko pa sem si tega želel. Podoba njenih dojk me spremlja že od prvega dne, ko je vstopila v novo domovanje. Ni bilo dneva, ko ne bi pomislil, kaj se skriva za tisto robustno obleko gospodinje. A sedaj mi je bila postavljen na ogled v vsej njeni veličini in lepoti. Ob gibanju njenega vročega telesa, iz katerega je kipela energija in naelektrenost, sem komaj dohajal njenim potrebam. Zahtevala je, bila je dominantna, diktatorska. A tako sem imel rad, take sem si je želel. Končno so se najine ustnice srečale. To sva čakala oba, ustnice, ki sem jih imel najraje. Tako čvrste in bogate. Vedno, ko so se dotaknile mojih, sem imel občutek, da bodo kar zdrsnile v prepad mehkobe. Njen temperament in njena skrita divja stran, katero je uspešno skrivala do današnjega dne, sta jo delali mogočno. Bila je pred mano, z vsem golim telesom. Bala se sedaj ni. Vedela je, da je na varnem.

Tako plaha, a tako odločna, da obvaruje najin trenutek, je bila videti, kot da bi za ta trenutek tudi ubijala. Svojega pogleda ni več skrivala skozi šop preznojenih las, ki ji je silil na čelo, ampak je zrla v moje oči. To je bil samo najin trenutek, najin večer.

Skozi line rolet je posijalo prvo jutranje sonce. Tega sem bil prav posebej vesel, saj me do sedaj, odkar sem v Španiji, še niso prebudili jutranji sončni žarki. Namesto neznosnega zvoka zvona sem bil sedaj deležen toplega oblizovanja sleherne sončne sekunde. Ker sem z vsakim gibom lovil čim več žarkov, sem ob tem prebudil tudi Carolo. Zaspala je z glavo naslonjena na moje prsi. Ob tem pa se me je oklepala kot zadnje bilke. Bilo je res popolno jutro.

Potrebovala je nekaj časa, da si je pomela zaspane oči, ter me pogledala z enakim izrazom kot prejšnji dan. Povedala mi je, da se tako lepo ni imela še z nobenim moškim in da bi bila zelo vesela, če ostanem. Ob tem sem prikimal in jo poljubil na njeno jutranje razkuštrano glavo. Dejal sem, da imam še nekaj časa do predavanj in da nama bom pripravil zajtrk, skuhal kavo.

Ostani tu, za zmeraj, ob meni. Ko je to izgovorila prestrašeno, sem zamišljeno obmolknil. Dejal sem, da je to nemogoče, saj je moje bivanje tukaj omejeno. Če bi ostal, ne bi imel službe, a ne bi hotel, da dela ona in naju preživlja. Nikoli več ne boš delala kot služkinja, tega si ne bom dovolil. Pridi raje z mano v Nemčijo, ker imam tam kar nekaj prijateljev, ti bom poiskal delovno mesto tajnice. Zapustiti pa te tudi nočem. Vendar, moje bivanje tukaj, v prečudoviti deželi, je omejeno.

Padla je v jok, skozi katerega je bilo moč zaslutiti razočaranje, bila je potrta, saj je vedela, da bo izgubila človeka, ki ga ljubi. Navkljub temu, da sem pristavil kavo na štedilnik, sem zaradi neverjetne bolečine v srcu pobral svoje obleke, raztresene po celotnem stanovanju in odšel. Niti poslovil se nisem od nje, ki je še vedno jokala na postelji.

Sam pa sem, v pokrčenem položaju, kar obstal pred vrati in sam, globoko v sebi, spustil solze zaradi razočaranja, da sem izpustil nekoga, ki ga imam presneto rad.

Minil je teden dni od najine noči. Od tedaj se nisva videla. Čeprav sem vedel, da prihaja semkaj vsak dan in da mi pripravi večerjo, si ji nisem upal nameniti obiska. Še vedno je tlelo razočaranje in bolečina, ki ni popustila. Lahko rečem, da mi je bilo v tem tednu najtežje, odkar sem bil tu. Na univerzi sem se le stežka prebijal skozi dneve. Niti predavanja me niso veselila, občutek sem imel, da sem suhoparen in brez svežih idej, samo zaradi katerih so me imeli študentje tako radi. Ob pregledovanju gore esejev pa je na vrata moje pisarne potrkal mož. Dejal sem, da naj vstopi. Bil je mož bele, na kratko postrižene brade, plešast, kazal pa jih ni več kot  petdeset. Bil je seveda rektor, katerega sem dobro poznal. Nasmejano sva si segla v roko, se pošalila na račun gore papirjev, ki sem jih imel na mizi, potem pa je sedel. Nasmejan obraz je v trenutku postal resnejši. Tukaj sem, da ti povem važno novico. Nisem hotel poslati nikogar,  da ti jo pove, zato sem prišel osebno. Kot veš, te študentje malodane obožujejo. Prav tako ostali profesorski ustroj. Toda moram ti povedati, da v letošnjem letu ukinjamo mednarodne izmenjave profesorjev kolegov iz tujine. Zaskrbljen sem vedno bolj lezel v sredino stola, takoj je bila pred mojimi očmi Carola, katero bom moral zapustiti. Nisem vedel, kaj bi odgovoril, pa niti namena nisem imel, saj je rektor nadaljeval. Zaradi tistih živin v Madridu nam hočejo oklestiti proračun. Ob tej novici sem bil razjarjen. Vedno smo imeli dobre odnose s tujino, a oni nam hočejo to preprečiti. Oprosti, Alfred, trudil sem se, da bi lahko podaljšal tvoj staž tujega profesorja, vendar brez uspeha. Nihče nima posluha, ko mu rečeš, da gostuje na tvoji univerzi eden izmed bolj priznanih profesorjev in da ga vsi občudujejo. Vendar, kapital in umazan vpliv segata tudi v naše smeri. Od zaskrbljenosti sem odložil očala za branje, se dvignil, šel do okna in dejal, da bom opravljal  službo korektno in pošteno do konca. Obenem sem poudaril, da sem v tem času, ki sem ga preživel tu, neizmerno užival in da bom odšel v Nemčijo z lepimi spomini. Otožen obraz sem usmeril iz okolice do rektorja, ki se je narahlo muzal. Pa ja ne misliš oditi v Nemčijo po slabem letu poučevanja, Alfred? Glej, resda ukinjajo program izmenjave, sram jih naj bo, mimogrede, ampak jaz ne ukinjam delovnega mesta stalnega profesorja.  Torej, hočete povedati, da bi me zaposlili za nedoločen čas tukaj, na univerzi, sem dejal že z manj zagrenjenim obrazom. Seveda, Alfred, to ti govorim, no če ti tega ne želiš, to je drugo. Ne, želim, z vso srčnostjo želim postati profesor na univerzi, v tej deželi.

Vendar univerzitetnega stanovanja žal ne boš mogel obdržati, saj s samim ukinjanjem profesorskih mest ukinjajo tudi druge ugodnosti. Zaradi slednjega se nisem obremenjeval kaj veliko, saj bi si s takratno plačo lahko privoščil stanovanje. In imel sem nekoga, ob katerem sem hotel živeti.

Po končanih obveznostih na univerzi sem odhitel razlagati pretresljive novice Caroli. Nisem je videl že več kot teden dni, od najine usodne noči. A zdelo se mi je, kot da je ni že nekaj let v mojih očeh. V spominih pa še je kar tlela in žarela. Narahlo sem potrkal, in jo pozdravil. Povedal sem ji novico, da ostajam za vedno, povprašal sem jo če ji rana celi. Prikimala je narahlo. Dejal se, da brez nje ne morem zdržati in da jo hočem le zase. Hrepenim po tebi, kar je bilo pred tednom je bilo, sedaj je čas najine ljubezni.  Narahlo se je namuznila ob tem pa dejala, da je tega vesela, vendar da sedaj odhaja  za nekaj časa od tu. Očetu pojenjajo moči in rada bi ga obiskala. Pojdem s tabo, moje delo bo tačas opravljal moj asistent, vse bom naredil, samo od tebe ne grem, sem kar zadihano in z razbijajočim srcem povedal z odločnostjo. Padla sva si v močan objem, se strastno poljubila kot že mnogokrat poprej in se kar naenkrat znašla na postelji. Na postelji, kjer sva doživela že toliko lepega, toliko gorja, a vendar, ljubezen je močnejša od vsega grenkega. Torbo sem zalučal nenadzorovano po prostoru, slekel suknjič, ob tem pa lovil njene ustnice, obenem sem si skušal razvezati kravato, a pri tem nisem imel veliko uspeha. Pomagala mi je odpeti gumbe na srajci, no pravzaprav je srajco raztegnila, da so gumbi samo poleteli, njej pa sem najprej slekel hlačke, ki so se skrivale pod uniformo, njeno kapo sem potegnil z glave, da bi sprostil njene divje lase. Prameni so ji popadali na vse strani. Oh, ti kodri, dišeči, mehki. A odraz divjosti. V nama je, z razliko od zadnjič, divjalo.

Z rokami me je obrnila na hrbet in se povzpela name. Pogled mi je bil všeč. Dojki, ki sta kar plesali, vsaka po svoje, a obe mogočno. Z rokami se je uprla na moje prsi, moje pa so ljubkovale njene razkošne noge, vse tja od gležnjev do notranjosti stegen, kjer je gorela. Bila je sproščena, a na obrazu je izžarevala jezo. Kot da bi mi hotela povedati, da nikdar in nikoli ne bo praznine. Bo samo polnost sreče in strasti.

Z rokami sem otipal njen hrbet, ki je bil v polnem gibanju in je risal njene mogočne obline. Kako rad imam to žensko. Prepotena sva nadaljevala pod tušem. Ni bil ravno prostoren, a dovolj velik, da sva se stisnila drug ob drugem. V objemu sem jo občutil kot nikdar poprej. Z dojkami prislonjena čisto ob mene, z nogami priklenjena name, po nama pa je tekel mrzel prš vode. Res nama je bilo prijetno. Njene mokre lase si je uredila nazaj, da pokaže celoten obraz, skozi katerega  so potovale tisočere vodne kapljice.  Rekel sem, da bi samo za nekaj trenutkov rad gledal ta prizor. Rjave oči, skozi katere je tekla voda, ustnice, ki so bile prepreka kapljam, saj so se čeznje le s težavo prebijale. Nikdar si nisem mislil, da bo Španija tako zanimiva dežela. Ob tej izjavi sva se oba zasmejala in se močno objela. Srečen  sem, ker sem našel drugo polovico svoje duše, ta polovica mi je v življenju manjkala, in sedaj je ne izpustim iz svojega srca, pa četudi umrem. Alfred, ne nori, ne boš umrl, si človek, zraven katerega bi se rada postarala. Ti se ne moreš postarati, ti boš vedno Carola kot sem jo spoznal prvega dne. Plaha, z mnogo skrivnostmi in hvala ti, da sem lahko našel ta ključ do skritih zakladov tvoje duše.

Po tem, ko sva se prikradla izpod tuša, sva se medsebojno obrisala, a nisem si mogel kaj, da je ne bi še enkrat potegnil k sebi, napol mokro, z brisačo v rokah in jo poljubil. Tako zelo se rad poljubljam s tabo, Carola. Pripravila sva si večerjo, no pravzaprav jo je pripravila Carola, jaz sem ji le ponagajal z moko, ko je pripravljala, bojda tradicionalno, jed iz testenin. Ob tem sva se oba silno zabavala, saj sva bila bela od moke. Po večerji sem odprl steklenico rdečega vina, narezal nekaj sira, potem pa sva skupaj sedla na teraso in pogledovala proti nebu. Ona je mi je povedala iz katere dežele prihaja vino in pa sir, jaz pa njej katere zvezde so na nebu.

Pripoveduj mi kaj o sebi Alfred, prav rada bi izvedela kaj več o tebi. Povej mi kaj o svoji družini, o ženskah, ki si jih imel, vse mi povej, je vztrajala. No dobro, moja mama, šivilja, je vse življenje delala pri bogati delavski družini, ki je imela ogromno tovarno, v kateri so šivali raznorazno blago. Je zelo poštena ženska, ki je vedno znala postaviti najine interese pred svoje. A brata tudi imaš? Da imam, no imel sem ga, dokler ni v šestem letu umrl zaradi pljučnice. Ime mu je bilo Albert. Ne spominjam se ga kaj dosti.

Mama je znala vedno poskrbeti za družino. Oče je bil knjižni molj, strastno je prebiral knjige, veliko je prebral, skoraj preveliko, če pošteno povem. Nikomur ni verjel, razen če podatka ni  zasledil v knjigah. Bil je kar zdolgočasen uradnik, ki je delal na ministrstvu, takrat še Hitlerjeve Nemčije, pa ne da bi si to želel, ampak ker je moral, ker so vsi morali. Po vojnem opustošenju smo se za kratek čas preselili na Nizozemsko, tam živeli par mesecev, dokler nam oče ni priskrbel stanovanja. Potem sem dokončal povojno gimnazijo se vpisal na faks, pet let tam poučeval, naredil doktorat in se preselil v Španijo, kjer sem spoznal žensko svojega življenja. Kaj pa druge ženske, si jih imel kaj? Preteklost ni pomembna, važna je samo najina sedanjost. Ko sem to povedal do konca, sem se ozrl proti njej, ki je že zaspala v mojem naročju. Nesel sem jo v posteljo, jo pokril s toplo odejo, sam pa sem se usedel na teraso, si natočil kozarček vina in razmišljal o najinem življenju.

Naslednje jutro sem jo hotel presenetiti z zajtrkom. Šel sem v bližnjo pekarno, kupil svež francoski kruh, nekaj marmelade, namaz iz tune ter utrgal cvet magnolije. Narezal sem hrustljav kruh, na štedilnik pristavil vodo za kavo in vse lepo pripravil na pladenj. Ko je bila kava kuhana, sem na pladenj pridodal še skodelico vroče kave in vse odnesel pred njo. Nisem je hotel zbuditi, a se je sama zaradi dišav pečenega kruha in pa café-ja, kot se reče po špansko. Ko je pogledala, kaj sem ji pripravil, se je le nasmejala, se dvignila da je sedla in rekla, da ima tudi ona presenečenje zame. Presenečenje je bila ona sama. Izpustil sem pladenj in se ji približal, da me je poljubila, strastno kot vedno. Skupaj sva sedela in jedla na postelji ter se smejala. Dejala je, da je danes zadnji dan pred odhodom in me povprašala, če sem res odločen, da grem zraven. Vedno in povsod, sem brez pomislekov pritrdil. Čeprav se moram še na univerzi dogovoriti, da me nekaj časa ne bo, ampak vem, da bo vse šlo gladko.

Ker sem imel večino oblek v svojem stanovanju, sem moral tja po suknjič, za v službo. Najprej sem se poslovil od svoje niñe, potem pa se šel urediti.

Kot pričakovano sem dobil dovoljenje za odhod, menda mi je rektor nameraval tako ali tako dati daljši dopust, da malce bolje spoznam svoje novo delovno okolje in poiščem primerno bivališče. Tudi asistent je bil zelo pri volji, ko je izvedel, da bo me lahko nadomeščal. Torej poklopilo se mi je vse. Bil sem vesel, da začenjam novo poglavje, ne samo v svojem, temveč v najinem skupnem življenju. Ta pot v Zaragozo naju bo še bolj zbližala, pa čeprav greva na obisk njenega hudo bolnega očeta.

V stanovanje sem prišel nekoliko prej, saj sem vedel, da moram še veliko postoriti, preden naslednje jutro odideva. V kovček sem moral zložiti suknjiče, hlače, spraviti v poseben žep nekaj denarja, ob tem pa sem bil kot otrok. Na površje zavesti so priplavali spomini iz otroštva, ko smo se pripravljali na dolgo pot na Nizozemsko. Mama naju je z Albertom postavila pred steno, si naju ogledala in, vsakega posebej, še dodatno počesala. Oče je pregledal kovčke, če morda kaj manjka, pridodal vsakemu nekaj knjig, češ da ne bova kulturno propadla, potem pa smo skupaj z mamo odhiteli na železniško postajo.

Ko sem imel kovčke spakirane, sem pospravil še kozarce, ki so bili na mizi, zaklenil in se napotil do Carole. Ujel sem jo ravno, ko je jezno govorila v telefon. Za nekaj časa je utihnila, potem pa jezno, s solzami v očeh, zabila slušalko na telefon. Bojda vlaka za Zaragozo zjutraj ne bo, ker je prišlo do iztirjenja drugega vlaka na progi in vlaki do Grenade vsaj še nekaj dni ne bodo vozili. Jokala je, ker bo zamudila priložnost, da bi videla starše. Bova šla pa z mojim šoferjem, Rojeliom, sem rekel kar veselo, saj sem vedel, da sem naju bo rešil iz zagate. Obrisal sem ji solze in dejal, da bo videla svoje starše, naj je to sploh ne skrbi. Rojelio naju bo z veseljem peljal. In res, takoj ko sem ga poprosil za uslugo, je z veliko radostjo pritrdil, tako ali tako bi  šel v Zaragozo še v istem tednu, ker ima tam za opraviti nekakšen posel. Meni pa je tudi ugajalo, da ne sediva v kupeju polnem ljudi. Pa  vlak se ustavlja samo na večjih postajah.

Takoj zjutraj me je Carola zbudila, kot po navadi sva spila še kavo. Sedela sva na terasi, opazovala sonce, kako se muči, da bi se dvignilo. Izgledalo je, kot da bo vsak čas potonilo za obzorje, a bilo je močnejše in se vsako sekundo dvigalo višje. Bolj kot je bilo visoko, lepše jutranje nianse je slikalo po mestu. Mesta takega še nisem videl, obarvanega v rdeče in rumene odtenke, griči so bili že osvetljeni, a mesto se je še skrivalo v poltemi. Prizor je prekinil zvonec vhodnih vrat, bil je Rojelio, dejal je, da moramo čim prej kreniti, da bomo zgodaj na cilju. Skupaj sva  zanesla potovalke v avto, Carola pa je zaklenila stanovanje.

Sedli smo v avto in se odpeljali. Skupaj s Carolo sva sedela zadaj, saj sva bila tako bliže drug drugemu. Nisem hotel, da bi bila ločena na tem potovanju, pa čeprav bi bila oddaljena le nekaj centimetrov. Bila sva kot najstnika, ki se stiskata v kot, skupaj kot klopa. Caroli je bilo udobno, zato je narahlo zadremala. Med opazovanje kako spi, sem spet videl, kako lepa je ta ženska. In ta ženska je bila v mojem naročju. Po nekaj minutah smo se ustavili pred stavbo, ki je spominjala bolj kot na kavarno kot na samopostrežno trgovino. Rojelio je za hip skočil ven, iz kavarne prinesel škatlo, jo pospravil v prtljažnik k ostali prtljagi in se usedel nazaj, za volan. V paketu je imel stvari, ki jih je moral peljati v Zaragozo. Brez nje nebi niti šel tja. Ker nismo izgubili veliko časa, sem le pokimal, da mi je vseeno. Sonce je bilo že pošteno pokonci, a Carola se je zavila v globok spanec. Ker mi je bilo dolgčas in smo imeli pred seboj dolgo pot, sem začel kramljati z Rojeliom. Povedal mi je, da pravzaprav ne prihaja iz Grenade, temveč iz predmestja Madrida. Tukaj je le začasno zaposlen kot voznik, opravlja pa tudi druga dela, vse za kar ga ljudje potrebujejo. Ima tudi ženo in dva otroka,  katerim pošilja denar. Zelo je navezan na njih, a delo ga je popeljalo na drugo stran države, daleč stran. Nimajo vsi takšne sreče kot jaz, sem pomislil in pogledal Carolo. Kako sta pa vidva pristala skupaj, me je vprašal z smeškom, ki je razkrival dva zlata zoba. Bila je moja gospodinja v profesorskem bloku in že prvega dne mi je padla v oči, sem ponosno razložil. Da, res je nekaj posebnega, človek bi si mislil, da je krhka, a takšni ljudje so pravo nasprotje, je kar ponosno dejal. A trditev je bila na mestu, moja niña je bila res posebna in imel sem jo rad.

Pripeka, ki je sedaj že precej naraščala, je zbudila Carolo, ki je najprej vprašala kje smo. Z Rojeliom sta se pogovarjala v nekakšnem dialektu španščine, zato sem  ujel le par besed. Iz tega sem razbral, da se bomo sedaj ustavili v krčmi, ki je last njegovega prijatelja, nekaj popili, potem pa nadaljevali pot. Ker je bilo res vroče, sem se  tega veselil.

Krčma je bila dobra, glede na to, da je bila sredi ničesar. Natakar in Rojelio sta se najprej objela, potem pa je povprašal, kaj bomo spili. Midva s Carolo sva si naročila velik vrček hladnega vina. Bilo je zelo okusno, vsaj meni se je takrat zdelo, da je. Ko smo odhajali, je Carola zunaj pred krčmo zagledala zapuščen vodnjak. Stekla je do njega, nekaj zalučala vanj in zamomljala.

Ko je prišla do avta, sem jo povprašal, kaj je to bilo. Z nasmeškom je dejala; to je bilo za srečo v najini ljubezni. Nasmejal sem se in rekel: to bi lahko prihranila, tam kjer bova midva, bo vedno ljubezen.

KONEC 1. DELA