Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Sep 10, 2014

Objavil/a in Poezija

Metulj



metuljBil je trenutek

sreča, bi ga lahko poimenovali….

Bila sva eno

samo veter je bil med nama.

V množici poiščem cvet,

ki ljubim ga z dušo

pogled moj preko njene lepe polti potone

v barve in vonj omamne pomladi,

med stebli, ki se dotikajo tal

in cvetom, ki se dotika nebes

polzijo moje misli kvišku in iščejo pot

do njene biti.

 

Morda je opazila,

da se ji bliža moj del duše,

ki išče svojo srečo v njenem cvetu.

Morda pa se je le tako iz navade ozrla,

ker je začutila pogled metulja,

ko truden išče oporo na mehkem travniku.

 

Pozdrav je bil mehak

in dotik njene polti na mojih dlaneh je bil mehkejši

kot sapica jutra, ki jo pripodi prvi sončni žarek.

 

Zajela je sapo in se upognila pod mojo težo

ni zamrmrala, ne zagodrnjala, le ljubeče

se je s svojimi listi dotaknila mojega telesa

in se prepustila božanju sapice, od plahutanja mojih potnih kril.

 

Bil je trenutek

sreča, bi ga lahko poimenovali….

Bila sva eno

samo veter je bil med nama.




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: