Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
May 25, 2012

Objavil/a in Domišljija in fantazija

Mlada nuna se izpove očetu Lovrencu



cerkvena-dvoranaStopi v cerkveno dvorano in za seboj zapre velika, z železom okovana vrata.

Zven njenih korakov odmeva v praznini, ko s sklenjenimi rokami kot v sanjah stopa proti oltarju. Moški v rjavi dolgi halji kleči pred njim in moli, dvigne se, pokriža, obrne se in ji stopi nasproti. Mlada ženska v opravi nune v znak pobožnosti skloni glavo.

»Dobro jutro, sestra,« zamrmra oče Lovrenc, ko stojita drug pred drugim in si gledata v oči.

»Dobro jutro, oče,« reče mlada nuna z milim pričakovanjem v glasu. »K spovedi sem prišla.«
Okoli dvajset let, pomisli oče Lovrenc, ko opazuje mehke poteze njenega obraza, radovedne, skorajda nagajive oči in jedre prsi, ki se skrivajo pod belo sestrsko opravo. Pokima, iztegne roko in pokaže v smer spovednice v temnem kotu stranske ladje. »Izvolite, sestra.« Ko odpre lesena vratca spovednice in mlada nuna stopi vanjo, se nehote dotakneta; ves se naježi ob tem dotiku.

Nekaj minut po začetnem obredu oče Lovrenc redovnico spodbudi: »Zaupajte mi svoje grehe, sestra.«
»Težko se držim zaobljub, ki sem jih dala bogu, oče,« reče skesano nuna.
»Zaobljube nas varujejo pred preizkušnjami, otrok moj.«
»Vem, oče … ampak … težko je včasih … bog me preizkuša …«
»S čim te preizkuša, otrok moj?«

»Jaz … veste, …včasih se sprašujem …« Lovrenc potrpežljivo čaka, ko njen glas umolkne. »Sprašujem se o moških … «
Oče Lovrec se nagne k njej in skozi mrežico na okencu, ki ju ločuje, pride njegov globoki glas: «Kaj se sprašuješ, sestra moja? Povej.«

»Nerodno mi je, … se pravi … zanima me …«
»Kaj te zanima?«
»Kakšni so …«
»Kako to misliš sestra: ‘kakšni so’?«
»No, tiste reči … zanima me, kako so videti … saj veste … stvari, ki jih imajo med nogami in jih ženske nimano …«
»Misliš na penise, otrok moj?«
»Tako je! Na penise mislim, oče. «

Lovrenc čuti svojo moškost, ki mu nabreka med stegni. »Sestra, to je greh! In kako si predstavljaš njihove penise, povej!«
»Predstavljam si, kakšni so videti, oče. Ne morem si pomagati, misli pridejo same od sebe, prisegam pri bogu, da je tako, sam hudič mi jih pošilja najbrž … sram me je. Rada bi vedela, kako je, če se jih dotakneš … če …« Stavka ne dokonča.
»Moj ljubi bog … hočeš reči, da si predstavljaš, da imaš enega teh penisov, ki si jih predstavljaš, da imaš enega od njih v … mmm … no, v ustih, sestra?« Ud očeta Lovrenca do konca otrdi, presede se na klopci.
Dekle na oni strani mrežice prizna: «Tako je, oče …«
“So to vsi tvoji grehi, sestra? Če je še kakšen … priznaj!«
Tišina.

»Sestra, vprašal sem te – so to vsi tvoji grehi?«
»Niso vsi,« prizna. »Predstavljala sem si, da sem z enim od njih. Neznan moški, obraza mu nisem mogla razločiti, svojo veliko in debelo stvar je vtikal vame in …  lepo nama je bilo …«
Oče Lovrenc se začne potiti. »Upam, da so to vsi tvoji grehi, sestra … saj so to vse tvoje fantazije, otrok moj, je še kaj?«
»So oče. Vse so.«
»Dobro.«
»Samo še nekaj …«
»Povej, hitro, nimava cel dan.«
»Veste, ko razmišljam o tem …«
»Ja?«

»Tako … tako toplo mi je med nogami, … vlažno, saj razumete …«
Če bo še dolgo trajalo, pomisli oče Lovrenc in se ga dotakne pod haljo, mi bo prišlo.
»Razumem,« reče. »In?«

»Prijetno je  … želim si, da bi  …«
»Da bi kaj?«
»Mednožje … tako vlažno postane … mokro … in moja muca … ne bi verjeli … vedno postane tako mokra kot zdaj, ko razmišljam o … velikih, trdih …no, kurcih … oče, mogoče je tudi vaš med njimi … vsa mokra sem, ko pomislim na to …na trdega, debelega … kako se dotika moje muce … ustnic … kako ga primem v dlan, objamem … gospod … prosim …
»Sestra! Ustaviti vas moram. Hudič vas je obsedel, … nehajte, takoj!«

»Oh, oče …,« vzdihuje mlada nuna in se zvija na leseni klopi v mali spovednici … » ….dajte, prosim vas …ne zdržim več .. znorela bom, če je kaj usmiljenja v vas, pomagajte mi … ne morem … oh …kako lepo je …«
»Bodite močni, sestra, bog naju preizkuša!« kriči oče Lovrenc in z roko obdeluje svoj ud.

»Oče, ukazujte mi, ja, mmm … nič slabega ne more biti, če se imata dva rada … pridite k meni, boste videli, kako diši moja muca, kako je mokra …prosim vas …saj ste moški, ne?«
»Sestra, prosim, ustavite se, dokler je čas!« Oče Lovrenc izgublja ivce.  »Prosim, recite mi, da se zdajle ne igrate s svojo … tisto stvarjo spodaj … recite, da se ne!« Oče Lovrenc je na robu orgazma.
»Z njo? No …«

»Vprašal sem vas: se igrate ali ne?«
Sliši, ko oče vstane s svoje klopi, stopi ven, odpre njena vrata in stoji pred njo. Pod njegovo duhovniško haljo velika izboklina.
»Je to …,« obotavljivo stegne roko in pokaže nanjo, »je to erekcija?«

»Tako je,« reče oče Lovrenc in odmakne rob halje, izza katere pogleda nabrekel tič. »To je moja korenina. Če obljubiš, da boš pridna in ne boš povedala nikomur ti pustim, da se je dotakneš, če ti bo res odleglo, sestra. Ampak nikomur niti besede o tem!«
»Seveda, oče, …nikomur niti besede, to pa res ne, tiho bom kot miška, to pa že!«
Stopi iz spovednice, poklekne pred Lovrencem in si z začudenjem, s široko odprtimi usti, začne ogledovati, kaj ima.
»Ti je všeč?« vpraša oče.

»Všeč,  … nisem vedela … oče  … nisem vedela, da je tako lep. Take lepe oblike hočem reči, take lepe oblike je. Lepo mišico imate, oče … trdo, pokončno … hvala, to je spoved, kot je še nisem imela, take mi ni dal še nihče ….

Videti je iz sebe. Dvigne pogled in njene oči srečajo njegove.
»Kar potipajte sestra,« reče oče Lovrenc in zadrži njen pogled, potem pa začuti njeno drobno toplo dlan, ki potežka njegovo težko mošnjo. Zapre oči in vdihne cerkveni zrak.
Nuša, tako ji je ime, tej naši mladi dami, z obrazom se približa njegovi utripajoči mišici in jo poljubi, previdno. Kot bi poljubljala dragocen kip. Žgečkljivo konico njenega drobnega vlažnega jezika začuti oče Lovrenc, deblo njegove moškosti liže, potuje gor, po korenu trdega uda na vrh.

Njena nedolžna dlan zgrabi moško meso, tako dolgo je sanjala o tem. Zgrabi ga, tako kot ga je grabila v sanjah, osvobodi ga odvečne kože, navzdol potegne in si nabreklo žilo očeta Lovrenca zarine globoko v svoja mehka, mlada, poželjivo topla usta.

»Ohhhh … ,» izusti spovednik. Brez besed ostane, ne samo besed – v njem se nekaj prebuja, nekaj divjega, temnega, demonskega v tej veliki gotski cerkvi, nekaj, česar do zdaj ni poznal. Nekaj, za kar je mislil, upal, da bo ostalo zakopano globoko v njem. Vedno je upal, da ga bo njegov angel varuh obvaroval poželenja po ženski, ki se je skrivala že v njegovem očetu. V njegovem očetu in njegovi mami, tudi v mami se je skrival hudič, tudi v njej, gledal ju je tistega večera, ko sta mislila, da ga ni doma.

Ko sta mislila, da je v šoli. A on je doma pozabil torbo in se vrnil, skozi priprta vrata njune spalnice je v kuhinjo vstopalo nekakšno vzdihovanje, stokanje. Oče Lovrenc, takrat še deček, ni vedel, kakšno vzdihovanje je to. Zato je šel pogledat. Ko je  prišel do priprtih vrat, je imel kaj videti: oče se je v mamo, vanjo se je zarival od zadaj, v rit jo je porival. Nikoli ne bo pozabil tistega prizora in tega, kaj se je dogajalo v tisti sobi, njuni spalnici. Svojega velikega kurca, Lovrenc se ga je ustrašil, svojega tiča  je oče nato potegnil ven iz mame, vstal je, njegov obraz je bil čudna grimasa, videti je bil kot hudič, kot hudič in bog, tak je bil. Vstal je, mamo zgrabil za čop njenih dolgih svetlih las, tako lepe lase je imela, potem pa jo, kot kakšno psico, zvlekel s postelje na tla. Lovrenc je takrat na lastne oči lahko videl, da je tudi njegova mama ženska, ženska, ki si jo lasti njen moški, moški, ki je bil njegov oče in tega ga je bilo sram.

Rajši ne bi videl, ne bi vedel tega, ampak kaj je hotel, videl je. Ko je bila na tleh, jo je stari vlekel gor in dol po sobi, od okna do velike, stare lesene skrinje v kotu, tam jo je tresnil po obrazu in po riti, potem jo je vlekel nazaj. Vsake toliko se je ustavil, ko je zakričala od ugodja bolečine, ji usta zamašil s svojim utripajočim kosom mesa, z žilo, ki mu je bingljala med nogama in zadovoljno je utihnila spet. V neskončnost sta ponavljala to in Lovrenc, takrat še ni bil oče, deček je bil, osem, devet let mogoče star, je pomislil, da je mami mogoče všeč, da jo oče vleče za lase gor in dol po sobi, da jo  s plosko dlanjo tleska po riti, zdelo se je, da ji je všeč. Vsake toliko, kot v nekakšnih rednih intervalih, ji je svojega tiča potisnil v usta, jo v usta fukal in ob vsem tistem kričanju mu je v mamina usta tudi prišlo … vzdihovala je in stokala, njeno telo napeto kot struna, njeno mlado, lepo, golo telo.

Spalnica njegovih staršev, tista soba je bila tistega jutra polna mesa. O tem ni dvoma, o tem ni nobenega dvoma, je zdaj razmišljal Lovrenc, oče Lovrenc, ki se je zavedel, da kot v sanjah, po gladkem, mrzlem kamnitem podu za seboj svojo mlado nuno vleče za lase.

Privleče jo do oltarja, z nje strga belo haljo, vidi, da je pod njo gola, to ga ralo preseneti. Čudno, pomisli, so spodaj vse gole? Z njenih beder z enim sunkom strga črne čipkaste hlačke. V tem hipu se mu posveti, da dela prav, da bi pravzaprav to moral početi od nekdaj. Da dela, kar je delal njegov oče z vaškimi deklami in mladimi natakaricami v gostilni, kar je oče bil, moški, moški to delajo, kar je ne nazadnje delal tudi z mamo, točno to je delal, saj če ne bi delal, njega, očeta Lovrenca, sploh ne bi bilo.

Od nekdaj bi moral delati to, vleči nune in druge mlade ženske za lase, po cerkvi in po tleh, od vrat pa do oltarja in nazaj, mogoče bi jih lahko vlekel za ušesa, vsekakor bi jih moral čim več nasaditi na svojega velikega tiča, všeč bi jim bilo. Nasaditi in jih zibati na njem, dokler jim ne pride, če prej ne pride njemu, to bi moral početi, vsak dan, mogoče ne vsak dan, vsekakor pa čim večkrat.

Nuša zastoka, ko je v njej, globoko iz njenega drobovja prihaja stok. »Še me daj, oče,« kriči, oče odmeva od gluhih cerkvenih zidov. »Pridna bom, vse bom naredila, samo fukajte me oče, o-o-o …še – še …. ooo bog,« kriči, ko jo trdo ziba v ritmu nekega spomina in se ona, mlada nuna, pod oltarjem zvija kot rajska kača, kriči in se smeji obenem.

Nenadoma preneha, jo prime  za ramena in obrne. Nekaj živalskega začuti, nekaj temnega pa vendar svetlega, nekaj, kar se skozi njegov otrdeli ud pretaka vanjo. Iz tabernaklja vzame vrv, ji zapestji zveže skupaj in ju priveže za oltar. »Pomagal ti bom, da boš pridna,« ji z vlažno sapo zamrmra v uho, ko se zarine vanjo od zadaj in njena nunska ritka v ritmu tleska ob njegove boke. »Trije, oh, trije jaaa … kriči Nuša in zavija z očmi, ko si predstavlja, da jo porivajo trije kakršen je on. Vrti se mu od pohote po tej mladi ženski in čudno, niti pozna jo ne. To jutro je prvič vstopila v njegovo cerkev, zdaj pa je videti, da nobenega namena nima, da bi odšla.

“Močna moraš biti, sestra,« njegov glas ostaja strog, sam ga komaj prepozna. Ne samo tič, tudi njegova težka sapa skozi njeno uho vstopa v Nušino telo, ko se zagrize v njen seksi ušesni mešiček. »Bog nas ves čas preskuša,« govori oče Lovrenc in sope, kot bi hotel nadoknaditi, kar je zamudil v desetletjih, ki so minila in legla nanj.

»Še, še….oče ….ja, še … preizkušajte me, kaznujte, oja, oja, še, še, še, še kaznujte, prosim, še, pridna bom, še, še, še« stoka in kriči, privezana za tabernakelj, » svojega imena vam nisem še povedala, oče, oh, ja, ja …ja, … oh …oče … Nuuu …Nuuuša …. Nuša mi je ime ….Nušaaaaaaaa …«
»Mmmm … Nuša, sestra moja, krasna si,« njen lepi obraz opazuje oče Lovrenc, ko ji pride. Samo božje obličje je lahko tako čudovito kot je obraz mlade ženske, ki doživi orgazem, pomisli. Še trdega izvleče iz nje in ji ga z enim grobim sunkom zadre globoko v rit. Zatuli Nuša, kot žival zatuli in se strese: »O moj bog, oče, raztrgali me boste … kot kakšno kurbo me je nasadil v rit …moj bog, moj boooog, … šeeeee.«

»Tako, Nušica, zdaj se bova pa kesala, prav?« reče mirno oče Lovrenc, zgrabil šop njenih črnih las in njeno glavo sunkovito potegne nazaj k sebi, da se Nuši za hip zazdi, da ji je zlomil vrat, da je škrtnilo v njem. »Nekaj sem te vprašal, sestra moja …« ponovi hladno, ko se iz njenih ust izvije grgranje, z rokama jo zgrabi za vrat in stisne, da njen obraz rdeče potemni. »Se kesaš? Se?« Jekleni prijem okoli njenega grla popusti.

Debeli prsti njegove leve roke poiščejo njen ščegetavček, ga trdo uščipnejo, da zakriči, njegovi prsti ščegetavček gnetejo in mendrajo, potem jo nekajkrat uščipne v rit, da ji od bolečine zapre sapo. Čas se naguba in ko njegova debela prsta končno popustita, Nuša zagrgra od ugodja bolečine, ki je minila.

»O-o-o-č-e-e, ne morem v-e-e-e-e-č, prosim,« milo prosi in temni se ji je pred očmi. »Še, še, še, ne končajte, prosim vas, kaznujte me, vlačuga sem, hudič je v meni, ostanite tu za vedno, jaz sem vaša vlačuga, fukajte jo v rit, vlačugo, oče, v rit jo dajte, o-o-oh, v rit, še, še, rekla sem ji Sandri … vedela sem … kako to paše, ojoj,«  njen glas sledi ritmu gibov njegove medenice in odmeva vse tja do stranskih ladij najbolj skritih kotičkov cerkve. S tako strastjo jo poriva oče Lovrenc, da njene boke dvigne v zrak, tako tesno jo stisne ob oltar, da njene noge obvisijo v zraku.

Privzdigne njeno belo ogrinjalo in jo s plosko roko tleskne po riti. »Še, kaznuj me, oče, kaznuj, umhgkh …,« ji zapre sapo, ko jo poči po obrazu, da se ji zabliska pred očmi. Še nikdar v življenju Nuša ni tako uživala, še nikdar od bolečine. Slankasto sladkobo potočka krvi okusi, ki se pocedi iz preklane ustnice, ki se ulije iz nosa in kaplja na zlati oltar. »Oče, oče …« hrope komaj slišno še , ko jo oče Lovrenc brez milosti nabija v rit in davi za vrat.

Nuši izgubi zavest in ko spet pride k sebi, ima občutek, da je minila večnost.

Očeta Lovrenca zagleda na kamnitih cerkvenih tleh, široko izbuljene, steklene oči zrejo nekam v prazno. Smehlja se. Nekam gor visoko bulji, v kupolo cerkve. Iz njegove napete žile visoko brizgne belo seme, se pocedi in brizgne spet, življenje, pomisli Nuša, življenje brizga ven. Ven na svetlo brizga, kako lepo. Toliko belega semena, le koliko otrok bi spravila iz njega, če bi hotela? Poklekne med njegova stegna in začne lizati lepljivo belkasto sladkobo. Vse poliže, nič ne pusti, oče Lovrenc stoka, zdi se, kot bi prosil,  za glavo jo prime in jo poljubi. Njen jezik se preplete z njegovim, to je torej ljubezen, pomisli Nuša, koga sem ljubila, preden sem prišla sem?

***
»Oče? Vas lahko nekaj vprašam?«
»Povej, sestra.«
»Prijateljico imam, sestra Sandra ji je ime. Ko sem vas opazovala zadnji mesec, sem ji povedala za vas. Videla vas je, všeč ste ji. Tamle za vrat stoji.«

»Mhm … In?«
»Prosila me je … naj vas vprašam. Če lahko pride k vam v spovednico en dan. Všeč ste ji. Lahko?«
»Lahko, ampak ne danes« odgovori izmučen oče Lovrenc.
»Imate kaj proti, če vaju gledam?«

by Jana C.