Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Jan 11, 2011

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe, Zgodbe ki jih piše življenje

Najina največja radost



noseca-semZbudila sem se v sončno pomladno jutro in skozi glavo mi je šinilo spoznanje … Noseča sem …


Minilo je komaj nekaj mesecev od mojega devetnajstega rojstnega dne. Očetu sem s težko muko povedala novico, saj sem se bala, da me bo ozmerjal in rekel, naj se v pol ure spakiram in odidem ter da ga ne zanima, kam bom šla, le da izginem.

Toda ni bilo tako. Z mamo sta bila ločena že skoraj štiri leta in nisem ji imela namena povedati, da bo postala babica. Bil je vesel, ker bo čez slabe pol leta hišo napolnil otroški jok. Tudi stara starša sta bila presrečna, pa čeprav sem zanosila tako mlada. Oblekla sem se in se odpravila do bližnje gostilne na kavo, kjer me je že čakala prijateljica. Toda kmalu sem zagledala tudi njega … očeta bitja, ki sem ga nosila pod srcem.

Sedel je s svojo punco za sosednjo mizo. Ko sem videla ljubeče poglede namenjene njej, so moje oči napolnile solze.

»Kaj je narobe?« me je vprašala Katja.

»Nič,« sem zahlipala in se podzavestno dotaknila trebuha.

Njegov pogled je šinil k meni in me vprašujoče pogledal, češ zakaj prelivam solze. Poskusila sem se nasmehniti, vendar sem lahko izsilila le kisel nasmešek.

»Si bila pri zdravniku?« me je zmotil prijateljičin glas.

»Ja …« sem odgovorila zamišljeno. »Zdaj se bo zame vse spremenilo.«

»Kako to misliš?«

Znova sem se dotaknila mesta, kjer je prebivalo malo bitjece. Razumela je gesto.

»Saj to je čudovito.«

»Ja, je. Samo, ne vem, kaj bom čez nekaj let povedala malčku, ko bo vprašal, kje je njegov oče,« sem jo pogledala z obžalovanjem.

»Resnico. Vedno resnico.«

nosecnica

Pokimala sem. Znova sem pogledala njega. Presenečeno je gledal vame. Kot, da ne bi dojel, kaj se mi dogaja, kot da se meni zdi neslana šala, da govorim okoli, da pričakujem otroka. Zanemarila sem tiste njegove poglede in nadaljevala pogovor s prijateljico o čisto običajnih stvareh. Zvečer mi je na okenski polici zazvonil telefon. Nasmehnila sem se, ko sem videla, da me kliče on.

»Prosim?« sem dahnila.

»Imaš kaj časa? Rad bi te videl, mala.«

Po vsem telesu sem zadrhtela zaradi tistega nežnega glasu in sladkih besed.

»Imam. Prideš?«

»Se dobiva pri reki? Na najinem mestu?« mi je odgovoril z vprašanjem.

»Samo oblečem se in grem.«

Oblekla sem jakno in odhitela skozi vrata. Živčno sem postopala ob reki in ga čakala. Kmalu sem zagledala luči avtomobila. Izstopil je in se mi približal.

»Je to res, kar si rekla zjutraj? Dobila boš otroka?« me je vprašal in se mi tako približal, da sem na svojih licih čutila njegovo sapo.

»Ja …« sem zamrmrala čisto omamljena od njegove bližine.

»Koliko časa si že noseča?«

»Tri mesece.«

Roko je položil na moj trebuh, z drugo pa me objel okoli pasu.

»To pomeni, da …«

»Ti si oče,« sem pokimala.

Zasmejal se je in me dvignil visoko v zrak in me zavrtel.

»Nimaš pojma, kako sem si to želel.«

»Toda, kaj pa tvoja punca?«

»Najina zveza je tako, ali tako bolj šibka. Nisem zmogel misliti na nič drugega, kot nate, mala moja.«

Poljubil me je in me privil k sebi v objem.

Pol leta kasneje se nama je rodila hčerkica Zala in preselila sem se k njemu. Uživala sva skupno življenje z najinim malim zakladom, ki je imela svetle lase po očku in modre oči po mamici.