Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene www.suncontract.org
May 15, 2016

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Novoletna zvezdica – ljubezenska zgodba



imagesTjaša je kot vihar prihrumela v Evino stanovanje. Svojo torbo z oblekami za silvestrovanje je odvrgla v kot in se napotila proti dnevni sobi. Ob glasnem krohotu, ki je prihajal iz dnevne sobe, ji je zastal korak. Pred slabimi dvajsetimi minutami jo je Eva poklicala in v pičlih nekaj minutah iztresla ves svoj bes, nato je planila v jok. Po kratkem pogovoru jo je uspela pomiriti.

Urša je bila pri njej, saj sta si ogledovali oblačila za zvečer, zato jo je poslala naprej, sama pa je spakirala potrebno in se odpravila takoj za njo. Smeh jo je presenetil. Odločena, da se prepriča kaj se dogaja, je vstopila. Tako, kot je predvidevala, sta Eva in Urša sedeli na kavču in se krohotali. S preiskujočim pogledom je preletela obraza obeh prijateljic.

Po Evinem so tekle solze ogorčenja, čeprav se je smejala in si s prosto roko poskušala osušiti lica. Urša jo je pomenljivo pogledala in ji nemo sporočala, da bo vse v redu. Samo kratko ji je pokimala v odgovor in sedla poleg Eve.

»Hvala, ker sta prišli. Hvala, ker sta me poslušali. Zdaj sem v redu,« je rekla Eva in se ji nasmehnila.

»Ni problema, zato so prijatelji. Zdaj pa mi daj Jacka in pojdi pod tuš. Pripraviti se moramo za zabavo. Danes je najdaljša noč v letu in zmenile smo se, da jo bomo preživele skupaj in veselo,« ji je zadovoljno odvrnila Tjaša in stegnila roko.

Eva je stisnila steklenico viskija na svoje prsi in sumničavo pogledala prijateljico. »Jacka dobiš samo, če boš naredila požirek!«

Nekaj kratkih trenutkov sta se gledali. Eva je še z drugo roko zaščitila steklenico. »Glej, z Jackom se danes dobro razumeva. Malo se bom še družila z njim in potem odšla spat. Vidve se kar oblecita in naličita ter pojdita uživat. Moja kopalnica vama je na razpolago, tudi veliko ogledalo v spalnici je vajino za nocoj.«

»Ne boš naju pustila na cedilu! Z nama greš,« se je zresnila Urša.

»Saj ne bosta sami. Tvoj Aleš pride in okoli Tjaše se bo smukal kateri od njenih oboževalcev,« je resno odvrnila Eva.

»To ne bo isto, jaz bom poleg kot peto kolo. Potrebujem te!« se je uprla še Tjaša. »Dovolj neumnosti! Daj mi že to presneto steklenico in se odvleci pod tuš. Mrzel tuš!«

Eva je zaprla eno oko, nagnila glavo in z drugim opazovala odločno Tjašo. Skomignila je z rameni in ji izročila steklenico. Šele v tretjem poskusu ji je uspelo vstati s kavča. Odmajala se je v kopalnico in ves čas nekaj godrnjala sama sebi v brado.

»Misliš, da je pametno, da jo odvlečeva na zabavo? Mogoče bi bilo bolje, da jo spraviva spat,« je tiho vprašala Urša.

»Nekaj ur bi spala in potem bi se zbudila in sredi noči premlevala o dogodkih. Bolje, da gre na zabavo in se vsaj poskuša zabavati. Preveč bo utrujena, da bi prebedela noč in jutri bo bolj mirno lahko premišljevala o vsemu. Naročila bom pizzo. Dvomim, da je kaj jedla predno se je lotila viskija,« je prav tako tiho odvrnila Tjaša in že v imeniku svojega mobilnega telefona iskala številko bližnje picerije.

 

»Si že kje opazil triperesno deteljico?« je vprašal Borut in potrepljal Klemna po rami.

»Misliš na tvojo sestro Tjašo in njeni prijateljici?« je z vprašanjem odvrnil Klemen.

Borut mu je samo pokimal.

»Tam, v kotu pri točilnem pultu so. Prišle so pred petimi minutami,« mu je odgovoril in s svojo steklenico piva pokaz v njihovo smer.

»Komaj so prišle pa že imajo alkohol v rokah,« je zgroženo zamrmral Borut.

»Ah, daj no, novoletna zabava je in vse so polnoletne,« ga je začudeno pogledal Klemen.

»Saj me ne moti, da bodo kaj spile! Samo, Eva je že prišla z lepo alkoholno podlago. Ne bi je smeli opogumljati, da pije naprej,« je Borut priznal svojo skrb.

»Da jo ima?« je Klemen zdolgočaseno razvlekel vprašanje.

Borut je zatrl smeh, ki je pretil, da se ga polasti. Od kar sta se Klemen in Eva pred dobrim mesecem spoznala, se je njegov kolega še preveč zanimal za postavno rjavolasko. Čeprav mu ni povedal in roko na srce, tudi sam ga ni nič vprašal, je sumil, da se je Klemen zaljubil v Evo. Ni mu zameril. Evo je poznal še iz časov, ko je nosila plenice. Rad jo je imel, tako kot svojo sestro Tjašo. V osnovni šoli se jima je pridružila še Urša in on je, ne da bi se zavedal kdaj, na vse tri začel gledati enako. Nagnil se je naprej, da bi njegove besede slišal samo Klemen in mu šepnil: »Danes popoldne jo je poklical tisti niče od njenega bivšega fanta in ji sporočil, da je spoznal drugo žensko. Ničvrednež misli, da je zaljubljen. Presenetil jo je s takim koncem njune zveze. Najprej je spila nekaj viskija, ker je bila besna nanj. Nato se je spomnila, da je pred dvema mesecema ona hotela prekiniti razmerje z njim, a jo je na kolenih in s solznimi očmi rotil, naj ga ne zapusti. Pustila se je prepričati in je ostala z njim. Zato je še nekaj viskija spila za olajšanje in potrditev sreče, da se ga je končno rešila. Še nekaj je spila, ker je bila besna, da jo je pustil ravno na silvestrski večer in ji uničil praznovanje.«

»Ti pa si obveščen!« se je nasmehnil Klemen in še vedno s kotičkom očesa opazoval Evo.

»Zgolj naključje. Tjašo sem poklical ravno v trenutku, ko je bila še vsa vznemirjena zaradi Eve in mi je v nekaj minutah povedala vse podrobnosti. Nič nisem spraševal, kar govorila je in govorila,« se je na videz opravičeval Borut. Sočustvoval je z Evo in tistega njenega ničvredneža bi najraje pošteno premlatil.

»Jutri bo imela hudega mačka. Nocoj pa bo potrebovala nekoga, da popazi na njo,« je mirno odvrnil Klemen, ki ni več skrival svojega zanimanja za početje deklet na drugem koncu prostora.

»Nekaj mi pravi, da boš ti prevzel nalogo njenega angela varuha,« se je nagajivo nasmehnil Borut.

Klemen ga je resno pogledal: »Bi te to motilo?«

»Ne. Toda ne pozabi, kot sestra mi je!« mu je resno odvrnil.

»Vem,« se mu je nasmehnil Klemen in mu pokimal ter se napotil proti mizi, kamor so dekleta ravno sedla. Borut se je le bežno nasmehnil, zaznal je tiho obljubo v Klemenovih očeh.

 

»Hvala, a trenutno mi ni do plesa. Tudi do družbe mi ni,«je precej nevljudno rekla Eva fantu, ki kar ni hotel odnehati.

»Slišal si jo,« je grobo rekel Klemen in pomenljivo pogledal fanta, ki se je začel umikati in z rokami kazati, da je razumel.

Klemen je prisedel k Evi. S svojim telesom jo je malo odrinil po klopi, da se je lahko udobno namestil.

»Isto velja zate,« ga je grdo pogledala.

Samo nasmehnil se ji je in jo ohlapno objel čez ramo. »Hej, jaz sem prijatelj.«

»Nič bolj kot kateri koli moški tukaj,« je jezno zasikala.

»O tem, se pa motiš,« se je smejal Klemen.

Nejeverno ga je pogledala in potem pokimala z izrazom na obrazu, ki je govoril, seveda.

Nagnil se je k njej: »O tebi vem veliko več kot oni. Za razliko od njih, jaz nimam namena s teboj izmenjevati svojih telesnih tekočin, vsaj en teden ne. Vem, da se boš danes napila in to z razlogom. Potrebuješ nekoga, da bo pazil nate,« ji je šepnil.

»Plemeniti vitez, ki bo rešil ušivi dan!« je zavila z očmi.

»Vse za ljubko princeso!« se je zabaval.

»Jaz tukaj ne vidim nobene princese,« je vzdihnila in ga nehala odrivati od sebe, saj ga do sedaj ni mogla premakniti niti za ped.

»Mogoče tukaj res ni nobene princese, toda tudi jaz nisem pravi vitez. Samo prijatelj, ki ti hoče stati ob strani. Ne bodi otročja in naporna. Hočeš prijateljicama uničiti silvestrski večer?« je rekel resno.

Samo odkimala je. Prijazno se ji je nasmehnil in malo sprostil svoj prijem. Vešče je skril svoje zmagoslavje. Mogoče res ni princesa, je pa presneto ljubka.

»Kaj tebe briga moja namera, da spijem kozarček ali dva? In zakaj misliš, da imam kakršen koli razlog?« je vprašala dokaj nezainteresirano.

»Boruta skrbi zate. Slučajno je izvedel, kaj se je zgodilo popoldne. Zaupa mi, zato mi je povedal,« ji je sočutno povedal.

»Res nimaš drugega dela?« ga je poskusila odvrniti od sebe. Postavni, visoki, močni in samozavestni moški so ji šli na živce.

»Ne,« je skomignil z rameni in se delal, da ne zazna njenega poskusa odvrniti ga od njegove namere.

»Ne bom se te rešila?« je z iskrenim obupom vprašala.

»Ne!« se ji je zasmejal.

»Kaj pa, če bom še bolj otročja in naporna?« je poskusila z novo rojenim upanjem.

»Ne! Nič ne moreš narediti, da bi te danes pustil brez nazora. Sprosti se in uživaj. Če želiš se ga napij do nezavesti, jaz bom poskrbel zate. Nihče te ne bo nadlegoval,« ji je zatrdil.

»Razen tebe,« je zastokala in premišljevala kako naj mu izbriše samovšečni nasmešek z obraza.

»Razen mene! Čeprav te nimam namena nadlegovati, saj sem ti rekel, da sem tvoj prijatelj,« je sočutno odvrnil.

Tega dvoboja ne bo dobila. Lahko ostane in začne uživati v večeru ali se odpravi domov, kjer preti nevarnost, da se je spet polotita bes in razočaranje. Ni bila toliko prizadeta, ker jo je Miha dal na čevelj, kot jo je motilo, da se mu je pustila voditi za nos. Ona je izpadla budala. Zaupljiva in naivna trapa. Poškilila je k Klemnu: »Ne bom se ga napila do nezavesti.«

»Toliko bolje. Pozabi na današnje dogodke in uživaj v zabavi,« je rekel resno in ji umaknil pramen las z obraza. »Lepa pesem, pridi bova zaplesala,« je predlagal in jo brez, da bi počakal njeno privolitev, začel vleči proti plesišču.

»Ni mi do plesa!« ga je poskušala ustaviti.

»Vem, da ti ni. Toda, moraš narediti nekaj in se sprostiti. Moraš začeti uživati v večeru,« ji je šepnil na uho, ko jo je privil v svoj objem in se začel počasi zibati. »Zaupaj mi!« jo je spodbujal.

»Ja, tebi lahko zaupam, ker si edini tukaj, ki si ne želi seksati z menoj in ne boš izkoristil moje opitosti,« je zamrmrala v njegove prsi. Ni se trudila, da bi ga gledala v oči, saj bi morala nagniti glavo in potem bi se ji začelo vrteti, preveč se je družila z Jackom in sedaj je čutila njegov vpliv. Za celo glavo je bil višji od nje, pravzaprav za več, je pomislila, saj se je spomnila, da ima obute škornje s srednje visoko peto. Ni se pretirano trudila za svoj videz. Ni se pustila prepričati, da bi oblekla zapeljivo oblekico, ki si jo kupila ravno za to priložnost. Oblekla je črne ozke hlače in belo pol prosojno srajco. Lase si je samo počesala in jih pustila padati po ramenih.

»Nisem rekel, da si te sploh ne želim. Rekel sem, da te danes ali kateri koli dan v naslednjem tednu, ne bom zapeljal. Ni pošteno, da izkoristim tvojo jezo na bivšega ali razočaranje. Ko te bom zapeljal, bo to takrat, ko boš trezna in čustveno uravnovešena,« ji je zapeljivo šepnil.

»In jaz naj ti kar zaupam? Kako pa veš, da bom po enem tednu čustveno uravnovešena?« je tvegala vrtoglavico in ga pogledala v oči.

Z roko na njenem križu jo je tesneje privil k sebi, z drugo roko, ji je glavo naslonil na svoje prsi. Čutil je njene mehke noge. Sklonil se je in ji šepnil: »Borut mi zaupa. Ne upam pomisliti, kaj bi bilo, če bi ga izneveril. Zato mi lahko zaupaš. Predvidevam, da boš v dveh ali treh dneh čisto prebolela bivšega. Slišal sem, da si ga že sama hotela dati na čevelj. Torej ti dam še kak dan več, da se boš navadila name.«

»Od kje ti ideja, da me boš lahko zapeljal?« je zaškrtala z zobmi in se ga močneje oprijel okoli pasu. Noge je imela mehke in bala se je, da bo samo zdrsnila ob njegovem telesu ter se kot šal ovila okoli njegovih nog.

»Jaz sem vztrajen moški in vedno dobim kar si želim. Naslednjih sedem dni bom tvoj prijatelj. Trenutno samo to šteje. Zdaj pa nehaj razpravljati in uživaj v melodiji. Ko se boš sprostila, bova sedla nazaj in takrat hočem videti nasmeh na tvojem obrazu,« je šepnil in jo kratko, prijateljsko cmoknil vrh glave.

Jezno in hkrati nemočno je zapihala ob njegove prsi. Definitivno je danes izgubila dvoboj z njim. Prisluhnila je pesmi in se prepustila lahkotnem zibanju. Zaprla je oči in prvič zares dovolila njegovemu vonju, da ji prodre v možgane. Postaven, za povrh pa še tako lepo diši. Ne, definitivno ga ne mara. Toda, zdaj bo cel večer njegova ujetnica in nič ne more narediti, da bi to spremenila. Vedela je, da ni nobenega smisla v jezi. Torej bo morala potrpeti in skušati izvleči najboljše iz tega večera. Prisluhnila je melodiji in odmislila njegove dlani na svojem hrbtu. Počasi se je ras začela sproščati. Naslednja pesem je bila bolj hitra in odločil se je, da ji prizanese. Odpeljal jo je proti njihovi mizi. Spotoma je vzel še steklenico vode. Sedla sta k družbi, ki se je veselo smejala. Urša se je stiskala k svojemu fantu in Tjaša je sedela med dvema svojima občudovalcema. Klemen je pomagal Evi sesti in se nato spet zaščitniško namestil poleg nje. Pogledala ga je in s prstom pokazala na vodo. Razumel jo je in ji izročil plastenko. Čeprav jo je vzel zase, je upal, da bo izrazila željo in ves alkohol razredčila z vodo. To bo vsaj malo omililo njenega mačka, ki se mu zjutraj ne bo mogla izogniti. Družba se je smejala, Eva pa se je bolj bledo nasmihala. Ravno, ko jo je hotel opomniti, da sta se zmenila, da se bo začela zabavati, se je bolj vedro nasmehnila šali, ki jo povedal eden od Tjašinih oboževalcev. Ponovno je naredila požirek vode in Klemen je začel upati, da bo vse še dobro. Ravno sprostil se je, ko je opazil pogled, ki sta si ga Tjaša in Urša izmenjali. Začutil je njuno napetost in sovražna pogleda, ki sta odtavala nekam za njegov hrbet.

»Eva, prosim, se lahko pogovoriva?« je  Klemen slišal moški glas in se ozrl k prišleku.

»Nimava si več kaj povedati. Za to mizo nisi dobrodošel,« je hladno odgovorila Eva in jezno gledala v Miho, ki je poklepano stal za njima.

»Prosim Eva. Oprosti za vse. Res bi se rad pogovoril s teboj,« je moledoval Miha.

Klemen je čutil kako jeza raste v njemu.

»Ne bodi tak patetičen cucek. Povedal si svoje, zdaj me pa pusti pri miru,« je že skoraj posmehljivo odvrnila Eva in se obrnila k družbi. Tudi pogledati ga ni več hotela.

»Eva, prosim. Naredil sem veliko napako. Vanja ni to, kar sem si jaz mislil, da je,« je poskusil na vse ali nič.

Eva se je glasno zasmejala: »In zakaj misliš, da mene to zanima? Med nama je konec in nimam namena poslušati tvojega jokanja. Nočem te več videti, kaj šele govoriti s teboj. Zbogom!«

»Ampak, Eva, …,« je poskusil Miha še nekaj reči.

Klemen je vstal. »Mislim, da je povedala jasno in glasno, da te noče več gledati ali poslušati. Boš sam odšel ali naj te jaz pospremim?« Zakorakal je proti zgroženemu Mihi.

»Kdo pa misliš, da si ti, da se lahko vmešavaš?« se je opogumil Miha.

»To, kdo sem jaz ali kaj pomenim Evi, ni tvoja stvar!« je grozeče odvrnil Klemen in ga prijel za nadlaket ter začel voditi proti izhodu. Pospremil ga je ven, če se grobemu prijemu s katerim ga je vrgel ven, lahko tako reče. Zagrozil mu je, naj se ji ne približuje in je ne kliče. Ko se je prepričal, da je Miha odšel se je vrnil nazaj k Evi. Na njegovem mestu je sedel Borut. Takoj je opazil, da je Evin kozarec z dvojnim viskijem prazen. Borut se je odmaknil, da je sam lahko sedel poleg Eve. V tistem se je vrnil eden od fantov in prinesel pijačo. Njemu je v roke podal steklenico piva, pred Evo pa je postavil dvojni viski.

»Kako dober občutek, da sem lahko videla njegov nejeveren in prizadet obraz. Hvala, ker si ga zame pospremil ven,« se mu je nasmehnila Eva in ga kratko cmoknila na lice.

»Kadarkoli,« ji je z nasmehom odvrnil Klemen in roko položil na naslonjalo za njenim hrbtom.

Eva se ni več trudila z vodo. Smejala se je in vztrajala pri viskiju. Enkrat jo je hotel zvleči na plesišče, a ga je prepričala, da ni sposobna stati, kaj šele plesati. Glede na popito količino alkohola, ji je verjel. Ob polnoči so veselo nazdravljali in si voščili najboljše želje za prihajajoče leto. Klemen je izkoristil priložnost in jo kratko poljubil. S svojimi ustnicami je za hip ujel njene. Užival je v nežnem dotiku z njenimi mehkimi ustnicami. Zaprla je oči in zadovoljno vzdihnila, ko je malenkostno odmaknil svoje ustnice z njenih. Zadovoljno se je nasmehnil. Dvomil je, da se bo tega spominjala, vse preveč je spila. On sam je po tretjem pivo prešel na vodo. Moral je ostati trezen in jo varno spraviti domov. Ponovno jo je kratko poljubil in jo spustil iz objema. Tjaša ji je hotela voščiti in za njo še Urša. Tudi Borut se je kaj hitro znašel pri njih.

»Še eno pijačo lahko spije in potem jo bom odpeljal domov. Prespala bo pri meni. Nočem, da je sama in nočem, da bi se tisti nizkotnež pojavil na njenih vratih. Naj te ne skrbi za njo. Poleg tega sva se z Borutom zmenila, da jaz nocoj poskrbim za njo,« je Klemen rekel Tjaši, ko sta si izmenjala novoletne želje in čestitke.

»Prav. Hvala,« se mu je nasmehnila. Nato ga je prijela za roko in ga povlekla nazaj k sebi. »Vem, da ti je všeč. Nocoj sem videla koliko ti je do nje, a vseeno, če jo boš prizadel, boš imel opravka z nama z Uršo. Če jo prizadeneš, bosta odgovarjala oba z Borutom!«

»Razumem!« ji je salutiral in se nato nasmehnil in ji pomežiknil. Vrnila mu je nasmeh in vedel je, da je pri njenih prijateljicah dobil zeleno luč. Zdaj bo moral samo še prepričati Evo. Nič kaj lahka naloga ga ni čakala.

 

Eva se je prebudila. V glavi ji je razbijalo, v ušesih šumelo in v želodcu je čutila rahlo slabost. Počasi je začela odpirati oči. V sobi je bila tema. Skozi žaluzije je počasi pronicala dnevna svetloba. Za trenutek je zaprla oči in jih kasneje spet počasi odprla. Nekaj trenutkov je zrla v zastrto okno, zagrnjeno s preprosto, prosojno modro zaveso. To ni bila njena soba! V tej sobi še nikoli ni bila! Zaprla je oči in se poskušala spomniti sinočnjega večera. Nič. Tema. S Tjašo in Uršo je odšla na silvestrsko zabavo v Borutov lokal. Klemen je ves večer bil ob njej. Trdil je, da je njen prijatelj in da bo pazil na njo. Pa je res? Je to Klemenova soba? Počasi se je obrnila na hrbet in počakala nekaj trenutkov, da se ji je želodec umiril in se je postelja nehala gugati pod njo. V življenju še ni imela mačka, a zdaj bi lahko prisegla, da ima leva z dvema glavama. Ponovno je odprla oči in se previdno, ne da bi preveč premikala glavo razgledala okoli. Ležala je v široki postelji. Bila je sama, a očitno je prejšnjo noč še nekdo spal v njej. Klasična spalnica. Poleg postelje sta stali nočni omarici, na vsaki strani po ena. Nasproti postelje je kraljevala velika garderobna omara. Pod oknom je stal predalnik in poleg njega v kotu med steno in omaro zanimivo oblikovan samostoječi obešalnik. Na obešalniku sta viseli njena srajca in hlače. Na tleh so stali njeni škornji. Hitro je potipala po svojem telesu in ugotovila, da je oblečena v nekaj bombažnega. Počasi je sedla. Nogi je spustila na mehko preprogo. Ko je prišla malo k sebi je ugotovila, da je oblečena v majico s kratkimi rokavi. Počasi je vstala. V glavi je čutila grozen pritisk in topo bolečino. Vseeno se je počasi odpravila proti vratom. Morala je na stranišče. Majica je morala biti last visokega moškega, saj ji je segala skoraj do kolen. Oddahnila si je, ko je ugotovila, da ima spodnje hlačke še vedno na sebi, čeprav jo je istočasno motilo, da je njen modrček obešen na obešalniku pod srajco. Le kdo jo je slekel in nato oblekel? Verjetno moški pri katerem je prespala. Upala je, da je to Klemen. Čeprav se ji je včeraj skoraj vsilil, je bil prijazen in prijateljsko nastrojen, kljub vsemu ga še vedno ni marala. Preveč postaven je bil za njeno dobro in istočasno tako presneto samovšečno samozavesten. Odprla je vrata in se pogumno odpravila proti zvoku televizije. Morala se bo soočiti z resnico. Nihče je ni silil piti. Za svoje črne luknje v spominu in vsa dejanja, si je kriva čisto sama. Bosa je počasi vstopila v dnevno sobo in si z roko zakrila oči, ko jo je svetloba zaslepila in močno zbodla njen že tako razbolen živčni sistem.

»Si se končno vrnila od mrtvih? Kako se počutiš?« se je zahihital Klemen.

Samo poškilila je na eno oko in si oddahnila, ko ga je zagledala. »Mrtvo,« je bilo vse kar je lahko zamrmrala.

V dlan ji je stisnil dve tableti in ji ponudil še kozarec vode. »Spij!« ji je ukazal. Brez premišljevanja je ubogala. »Mislim, da bo najbolje, da greš najprej pod tuš. Pripravil sem ti svežo majico. Žal se boš morala zadovoljiti z mojimi oblekami, dokler ne greva po tvoje,« je rekel tiho in razumevajoče ter jo obrnil in začel voditi proti kopalnici. »Zakaj nimaš copat? Pripravil sem ti jih pred posteljo. Vzemi moje,« ga je zaskrbelo in že se je sezul in ji vsilil, da se je obula. Potisnil jo je v kopalnico in ji z roko pokazal na pripravljen kupček oblek. »Stuširaj se. Imam eno novo krtačko za zobe v rezervi, kar vzemi jo. Skuhal ti bom kavo in pripravil nekaj za pojest.«

Skremžila se je ob misli na hrano. Ujel je njeno kremženje in se nasmehnil: »Nihče te ni silil piti. Kar si skuhala boš zdaj pojedla. Saj ti bo kmalu bolje.« Ljubeče jo je cmoknil na obraz in jo pustil samo v kopalnici. Najprej je sedla na školjko in se mimogrede prvič pogledala v ogledalo. Dobro, da je sedela, saj se je kar zdrznila ob pogledu na svojo podobo. Lasje so se na strani na kateri je spala sprijeli v kepo. Maskara je pustila črne kolobarje okoli njenih upadlih oči in bila je bleda, kot bi prišla iz filma o vampirjih. Le kako se je Klemen lahko pripravil, da jo je cmoknil na obraz? Sama ne bi zbrala toliko poguma za kaj takega. Najprej se je potrudila in si oprala zobe in nato si je privoščila dolgo, vroče tuširanje. Zdaj se je počutila že malo bolje. Slabosti ni več čutila, le v glavi ji je grozno razbijalo. Obrisala se je in se zazrla v kup oblačil. Skomignila je z rameni in si navlekla njegove, očitno oprijete boksarice, ki so njej mahedrale okoli zadnjice. Nato je oblekla spodnji del trenirke in se zahvalila za dovolj dolge trakove, da si jo je lahko dovolj zategnila, hlačnice je nekajkrat zavihala. Oblekla je svežo, malo krajšo mikico in si nadela flanelasto srajco, ki jo je pustila odpeto, a ji je morala zavihati rokave. Lase je le dobro osušila z brisačo in se počesala z njegovim glavnikom. Očitno je živel sam. Nobenih ženskam nujno potrebnih drobnarij ni imel. Z malo več energije se je odpravila na tisto kavo, za katero je upala, da ji bo vsaj malo pregnala glavobol.

»Sem ti sploh že voščila novo leto?« je tiho vprašala, ko je vstopila v kuhinjo kjer je on ravno nalival kavo v skodelici.

Nagajivo jo je pogledal in se že hotel zlagati, a je vseeno rekel: »Si. Toda, če imaš neustavljivo željo, da bi me spet poljubila, se ne bom branil.«

»Nobene želje po poljubljanju s teboj nimam,« je rekla rahlo jezno. Le kaj je sinoči počela?

»Sinoči nisi bila takega mnenja, dobil sem občutek, da je tvoje poslanstvo poljubljati me,« jo je dražil.

»Ne pa ne!« je rekla zgroženo. »Sinoči nisem bila pri sebi. Jack je imel glavno besedo,« je zastokala v obupu in se utrujeno sesedla na stol.

»Ja, Jack si je sinoči dal duška,« se je smejal in ji podal skodelico kave. Sedel ji je nasproti in se zagledal v njene obupane oči. »Nič takega nisi naredila, bila si čisto spodobna in v resnici prijetna. Malo sem te dražil. Povej, do kje se spomniš dogajanja,« je rekel prijazno.

»Miha je prišel in hotel govoriti z menoj. Mislim, da sem povedala, da nič več nočem imeti z njim. Ti si ga pospremil ven in jaz sem proslavljala občutek svobode in na novo pridobljenega miru. Potem je pa vse nekam megleno. Pili smo in se smejali. Polnočnega slavja ni nikjer,« je zamrmrala in naredila požirek kave.

»V resnici smo cel večer sedeli, se smejali in pili. Ob polnoči smo vsi ustali in odštevali, nato so sledile čestitke. Voščila si vsem prijateljem, ki so bili tam. Poklicala si tudi starša in oba strica, čeprav sta te Tjaša in Urša skušali odvrniti od namere, da pokličeš starša.«

»Menda ja nisem? Sta dvignila?« je zastokala in ga pogledala z očmi, ki so od rahlega srha postale okrogle. Samo prikimal ji je, ko je nadaljevala: »Starša sta na dopustu, v Parizu.«

Sočutno jo je pogledal. Ko se je malo zbrala je nadaljeval svojo pripoved: »Spila sva še eno pijačo in potem sem te odpeljal domov. V avtu si zaspala, odnesel sem te do spalnice, te slekel in ti oblekel mojo majico ter položil v posteljo.«

»Hvala za vse kar si naredil zame. Res sem imela ušiv dan, še nikoli se ga nisem tako napila. Pravzaprav še nikoli se nisem napila. V resnici ne pijem alkohola.Se je še kaj zgodilo, sem še kaj naredila in bi me moralo biti sram, bi se morala komu za kaj opravičiti?« ji slaba vest vseeno ni dala miru.

»Rekel sem ti, da si bila čisto spodobna in prijetna. To je vse, kar se je zgodilo. No mogoče bi ti moral priznati, da sem medtem, ko sem te slačil, kljub vsemu uspel opaziti kako postavna si. Uprl sem se skušnjavi in se te nisem dotikal več kot je bilo nujno potrebno. Veš, ko se te bom dotikal boš trezna in si boš želela mojega dotika,« se je muzal.

»Tega pa ne boš doživel!« ga je grdo pogledala, da se je moral zasmejati.

»Staviš?« jo je podražil.

»A se ti ne zdi, da sem naredila že preveč neumnosti? Hočeš, da novo leto začnem z neumnim početjem?« je zmajevala z glavo.

»Mislim, da si ne upaš staviti, ker boš izgubila,« se je smejal.

»Ne, tega ne mislim. Hotela sem reči, da jaz nikoli ne stavim. Nisem taka oseba. Tudi nikoli ne pijem, glej kam me je pripeljalo nespametno početje,« se je branila.

»Pripeljalo te je v mojo posteljo,« jo je podražil in se zakrohotal, ko ga je grdo pogledala. »Prav, ne bova stavila. A zagotavljam ti, da te bom pripravil do tega, da si me boš želela.«

»Če se prav spomnim, si mi včeraj zagotavljal, da nočeš spati z menoj,« ga je opomnila.

»Ne. Rekel sem ti, da ti bom dal en teden časa, da umiriš svoje občutke in čustva. V tem tednu bom tvoj prijatelj, potem pa bom naredil vse, da te prepričam, da sem edini pravi moški zate. Vsekakor se želim ljubiti s teboj, a bom že počakal,« se je zabaval z njeno nemočjo.

»Ne bodi tako prepričan vase,« je zarenčala.

»Vedno dobim kar si želim. In želim si tebe. Tudi ti si želiš mene, samo, da si to še nisi priznala,« se ji je samozavestno nasmehnil in odločil, da je ne bo več dražil. Vedel je, kdaj mora odnehati. »Skuhal sem ti juho, prežganko, poleg dobiš še toast namazan z maslom. Malo hrane ti bo dobro delo. Se že kaj bolje počutiš?« je vprašal in vstal, da ji postreže hrano.

»Ja, glavobol se je malo umiril. Preživela bom. Hvala,« je odvrnila in popila svojo kavo.

Dvomila je, da bo lahko kar koli pojedla, a ji je juha res dobro dela. Pojedla je poln krožnik in dva kosa toasta. Zdaj, ko jo je Klemen nehal dražiti je postal prav prijetna družba. Sproščeno sta se pogovarjala, no predvsem je on govoril, ko ji je opisoval kaj vse se je sinoči dogajalo.

»Mislim, da bi morala domov,« je povedla, ko je pomil in pospravil krožnika in šalice, ko sta pojedla.

»Doma boš sama. Lahko se zgodi, da bo Miha še enkrat poskušal govoriti s teboj. Ostani še malo. Vsak hip se bo na televiziji začel nov film. Spekel bom pokovko,« ji je prijateljsko rekel.

Nekaj trenutkov je premišljevala in na koncu prikimala. »Morala bi poklicati Tjašo in ji povedati, da sem dobro.«

»Telefon imaš v torbici, torbica je v spalnici na predalniku,« ji je prikimal in v omarici pobrskal za pokovko.

Odpravila se je v spalnico. Vzela je svojo torbico in v njej pobrskala za telefonom. Imela je nekaj neodgovorjenih klicev in cel kup sporočil. S telefonom v roki se je vrnila v dnevno sobo in sedla na sedežno. Najprej je preverila klice. Vsi so bili Mihovi. Tudi večina sporočil je bila njegovih. Ni jih brala. Prebrala je le tiste od prijateljev v katerih so ji zaželeli vse najboljše v novem letu. Odgovorila jim je in nato poklicala Tjašo. Kratko ji je razložila, da je še pri Klemnu in da se slišita kasneje.

»Nekam slabe volje si postala,« je komentiral Klemen, ko je s skledo pokovke prisedel k njej.

»Miha me je osemkrat klical in poslal vsaj deset sporočil. Nisem jih brala. Me ne zanima,« je nejevoljno priznala.

Telefon na mizici, kamor ga je odložila je zavibriral in ekran se je osvetlil. Na ekranu se je izpisalo Miha.

»Si mi ti izklopil zvok na telefonu? Sama nikoli ne izklopim zvoka, če nimam res dobrega razloga za to,« je vprašala in grdo gledala v telefon, na katerega se ni hotela oglasiti.

»Ne, sama si ga, ko si videla, da te Miha kliče. Že sinoči, ko sem ga pospremil ven je začel klicati,« ji je odvrnil in vzel telefon.

»Prosim?« je rekel grobo.

»Moram govoriti z Evo,« je rekel odločen glas na drugi strani.

»Ona noče govoriti s teboj. Če še nisi dojel, je zdaj z menoj. Ne trudi se več,« je zarenčal nazaj in prekinil povezavo. Telefon je odložil nazaj na mizico in se naslonil na sedežno. Z roko je povlekel Evo v svoj objem. Začutil je, da se bo začela upirati in ugovarjati, zato je mirno rekel: »Samo prijateljska gesta, daj sprosti se že in uživaj. Ne bom te napadel in tudi grizem ne.« Glavo ji je naslonil na svojo ramo in ji v naročje položil skledo pokovke, sam je vzel daljinski upravljalnik in prestavil kanal. Kot ji je omenil, nov film se je ravnokar začel. V tišini sta jedla pokovko in gledala neko komedijo. Njemu v resnici ni bilo mar za film. Užival je v njeni družbi in v tem, da jo je držal v svojem objemu. Njen smeh je polnil njegovo srce. V mislih se je zahvalil spletu okoliščin in Mihovi neumnosti, da mu je bilo omogočeno biti ob njej. Pogledala sta film in se nasmejala smešnim video posnetkom in skritim kameram v oddaji, ki je sledila.

»Povabljena sva na večerjo k Borutu. Bojim se, da se morava odpraviti. Morava do tvojega stanovanja, da se preoblečeš, razen, če si želiš iti v mojih oblekah. Meni je prav,« je rekel stvarno in ji popravil pramen las, ki ji je spet ušel na obraz. Tako všeč mu je bilo, da ji je lahko umikal lase z obraza in se pri tem dotikal njene mehke, tople kože.

»Se bom raje preoblekla,« se je nasmehnila in lenobno vstala. Odšla je v spalnico in njegovo trenerko zamenjala s svojimi črnimi hlačami. Obula je škornje in svojo srajco zložila v majhen paketek. Vzela je še torbico in se vrnila v dnevno sobo.

»Samo srajco oblečem in lahko greva,« ji je rekel in za trenutek smuknil v spalnico. Ko se je vrnil je ravno pomila skledo v kateri je bila pokovka in kozarca iz katerih sta pila vodo. Pridržal ji je jakno, si navlekel še svojo in jo pospremil ven. Šele zunaj se je zavedala, da ne ve v katerem delu mesta je. Malo se je razgledala in spoznala sosesko. V resnici sta živela dokaj blizu. Odprl ji je vrata svojega avtomobila in počakal, da je sedla. Povedala mu je kje živi in razložila kam naj pelje, čeprav je sumila, da on dobro ve, kje ona živi. Ni se izdal in ni ga hotela spraševati. Hitro sta prispela. Parkiral je poleg njenega avtomobila. Iz torbice je izvlekla ključe in se odpravila v drugo nadstropje. Sledil ji je tesno za petami. Odklenila je svoje stanovanje in vstopila. Zastala je po dveh korakih in tiho zasikala: »Ne morem verjet!«

»Kaj?« je resno vprašal in stopil čisto k njej, prijel jo je za nadlaket in jo opazoval. Še nikoli ni bil pri njej in ni vedel, kaj jo je vznejevoljilo.

»Rože! Poglej koliko rož je. Sinoči jih ni bilo,« je zastokala z rahlim obupom.

»Kdo ima ključ tvojega stanovanja?« je ostal resen in pozorno pogledal njeno dnevno sobo.

»Ob eni priložnosti sem Mihu pustila rezervni ključ. Nikoli ga ni vrnil, jaz pa sem pozabila na to.«

»Spakiraj nekaj osnovnih stvari. Dokler ne zamenjaš ključavnice boš pri meni. Bojim se, da boš šele v ponedeljek lahko našla koga za to delo. Vsem je prišlo prav, da je prvi januar v petek in so združili praznik z vikendom,« je rekel stvarno.

»Lahko sem pri Tjaši,« je vzdihnila sprijaznjena, da bo najverjetneje res morala počakati na ponedeljek za zamenjavo ključavnice. Ni želela biti sama doma. Ni se bala Mihe, le ni ga hotela videti ali govoriti z njim.

»Ne bo te vesela. Si pozabila, da si je za novo leto privoščila novega fanta?« jo je spomnil.

»Uf, Vid mi je ušel iz spomina,« je zamrmrala in ga skrušeno pogledala.

»En teden sem ti dal. Varna boš ob meni,« ji je pomežiknil in ji z roko nakazal naj stopi naprej.

Preoblekla se je in v majhno potovalko spakirala nekaj osnovnih potrebščin. Klemen je vzel njeno potovalko in ključe ter jo pospremil ven, zaklenil je stanovanje in ji sledil do svojega avta. Potovalko je dal v prtljažnik in odpeljal k Borutu na večerjo. Prispela sta zadnja. Tjaša je prišla z Vidom in Urša z Alešem. Simon, Borutov najboljši prijatelj, je zadovoljno brkljal po kuhinji, njegova punca Tinkara je stepala smetano za sladico. Vsi so vedeli, da Borut rad vabi prijatelje k sebi, čeprav je zelo nerad kuhal, zato je vlogo glavnih kuharjev prepustil Simonu, Tinkari in svoji Špeli.

»Hej punči, kako se počutiš?« je Borut stisnil Evo v svoj medvedji objem.

»Če me ne boš zadušil, ti bom povedala, da sem imela že boljše dneve,« se je hihitala Eva.

»Vidim, da je Klemen še živ in zdrav, torej se je lepo obnašal,« ji je navrgel Borut in jo spustil iz svojega objema.

»Ja. Spodoben, uslužen in očarljiv je bil. Mislim, da mu veliko dolgujem, samo to mu ni treba vedeti,« se je smejala naprej.

»Slišal sem te,« se je zasmejal Klemen. Eva ga je pogledala in mu nagajivo pokazala jezik.

»Eva bo nekaj dni stanovala pri meni. Miha ima ključ njenega stanovanja, ki ga je danes uporabil. Sicer ne vem kje je dobil toliko rož, a napolnil ji je stanovanje z njimi. Tudi ljubezensko pismo ji je pustil. Eva ga ni niti pogledala, jaz pa sem ga prebral,« je rekel resno in pomenljivo pogledal Boruta.

»Razbil ga bom, samo, če ga kje srečam,« je skozi zobe iztisnil Borut.

»Naj te ne skrbi za Evo, jaz bom pazil na njo,« mu je tiho obljubil.

»Hej, Eva je tudi tukaj. Sama lahko poskrbim zase. Miha je moj problem!« je Eva udarila z nogo v tla in si roki postavila na boke.

»Vem, da lahko, a ni ti treba. Imaš mene,«ji je nežno odvrnil Klemen in jo prijel za roko ter odvedel do kavča in jo prisil, da je sedla poleg Urše. Odšel je v kuhinjo in ji prinesel kozarec vode. Ko ji ga je izročil, ji je pomežiknil. Sprejela je kozarec in ga na dušek izpila, do tega trenutka se sploh ni zavedala, da je žejna.

»Večerja! Gremo, vsi za mizo!« je zmagoslavno vzkliknil Simon in z zamahom roke proti mizi podkrepil svoje besede.

Vsi so se voljno odzvali in sedli za mizo. Klemen je sedel poleg Eve. Ko so se vsi posedli, je Simon začel nositi jedi na mizo. Brez zadrege so si naložili na krožnike in začeli jesti.

»Danes sem govorila z mojo babi, jutri greva s Simonom na obisk k njej. Prosila sem jo, naj skuha joto, ona naredi najboljšo joto na svetu. Spomnila me je na zasneženi hribček za njeno hišo in še vse vas povabila na joto in sankanje. Poleg bo spekla še orehovo potico in najverjetneje tudi kakšen flancat,« je veselo iznesla Tinkara med grižljajem.

»Tole zimo se pa res še nismo sankali,« je pritrdil Aleš in dodal, »jaz sem za.«

»Eva, ali so vse napihljive blazine še vedno pri tebi?« je vprašala Tjaša.

»Ja, v kleti jih imam. Jih bova s Klemnom vzela. Borut, ti pa nikar ne pozabi vzeti kompresorja, da jih napihnemo,« je veselo povedala Eva.

Klemen je zadovoljen opazoval iskrice veselja v Evinih očeh. Se je sploh zavedala, da je o njima govorila kot o paru? Najbrž ne.

Družba je s skupnimi močmi pospravila posodo. Nekaj ur so še sedeli in se veselo pogovarjali. Šele po polnoči so se odpravili domov.

 

»Kako dolgo si že Borutov prijatelj? Mislim, šele pred kratkim sem te spoznala,« je radovedno vprašala Eva, ko sta se vozila proti Klemenovemu stanovanju.

»Poznam ga že dolgo. S Simonom in Borutom smo bili sošolci v srednji šoli. Jaz sem odšel na študij v tujino, a smo ohranili kontakte. Nekaj let sem delal v Londonu in pred pol leta sem se vrnil domov. Zdaj se spet družimo,« ji je razložil.

»Kaj si študiral?« jo je zanimalo.

»Računalništvo. Programer sem,« se ji je nasmehnil. »Ti imaš svojo prodajalno z naravnimi izdelki, aromatičnimi olji in kristali,« je nadaljeval in jo pogledal, če je prav povedal.

»Veliko veš o meni,« ga je presenečeno pogledala.

»Nekaj malega sem vprašal Boruta,« je priznal.

»Povej mi kaj o sebi,« ga je radovedno pozvala.

»Ni veliko za povedati. Imam svoje podjetje in zaposlene tri perspektivne fante. Moj starejši brat z ženo in hčerkama živi v Londonu. Starša pa vse več časa preživita na obali. V Piranu imata stanovanje. O tem, kakšen sem kot oseba, je neumno razlagati. To boš morala ugotoviti sama,« ji je ustregel.

Vožnjo sta nadaljevala v prijetni tišini. Kar hitro sta prispela pred njegov blok. Soseska je že spala, le tu in tam je bilo kakšno okno razsvetljeno. Tiho sta se povzpela do stanovanja. Odklenil je vrata in jo spustil naprej. Prižgal je luč in ji pomagal sleči jakno. Njeno potovalko je odnesel v spalnico.

»Kaj, ko bi zame namestila ležišče na sedežni?« je vprašala, ko mu je sledila v spalnico.

»Ne nori,« je rekel in se obrnil, da se je skoraj zaletela vanj. »Moja postelja je dovolj velika za dva in predvsem udobna. Poleg tega sem ti rekel, da te ne bom zapeljeval, do sedaj bi mi že lahko začela zaupati. Samo spala bova!«

»Prav, samo vprašala sem,« je vzdihnila in se vdala. Iz potovalke je vzela svojo pižamo in toaletno torbico. Odpravila se je v kopalnico.

»Čeprav si v pižami čudovita, sem upal, da te bom spet videl v svoji majici. Danes zjutraj si se mi zdela zelo seksi,« jo je podražil in ji pomežiknil predno je še sam odšel v kopalnico. Zdaj je že vedela, da jo draži, zato je samo zavila z očmi in legla. Nekaj je držalo, postelja je bila velika in zares udobna. Vedno je spala na levem boku, kar ji je prišlo zelo prav, da je lahko Klemnu obrnila hrbet. Udobno se je namestila. Ko se je vrnil v spalnico, je že spala. Legel je poleg in se obrnil k njej. Opazoval jo je. Mesec je ravno dovolj osvetlil prostor, saj ni zagrnil žaluzij, ona pa jih tudi ni. Dolgo je ležal buden. Verjel je, da je na dobri poti, da osvoji njeno srce. Ona je vsekakor osvojila njegovo. Prebudil se je z vonjem njenih las v nosu. Počasi je odprl oči. Zavedal se je, da njegova roka počiva na njenem boku. Še vedno je spala. Ponoči se je moral stisniti k njej. Čutil je njeno mehko telo ob svojem. Rekel ji je, da je ne bo zapeljeval cel teden, sedaj ni bil prepričan, da bo lahko zdržal toliko časa. Moral se bo potruditi, močno potruditi. Zaradi obeh. Le tako bo vedela, da je mož besede. In le tako bo vedel, da je res njegova in ga nima samo za tolažbo. Nerad se je odmaknil od nje. A vedel je, da se mora. Ne sme se zbuditi in čutiti, da jo objema ali dojeti kako močno si jo želi. Previdno, da je ne zbudi, je odmaknil svojo roko in se prevalil na hrbet. Nekaj trenutkov je tako ležal, nato je počasi vstal in se odpravil v kopalnico. Upal je, da ga bo mrzel tuš spravil k sebi. Dolgo se je tuširal. Oblečen samo v kavbojke se je vrnil v spalnico po majico. Pogledal je v posteljo in opazil, da je budna. Njene oči so bile le na pol odprte. Opazovala je njegov prsni koš. S pogledom je drsela po mišicah in se na koncu ustavila na njegovih očeh.

»Dobro jutro,« je zaspano dahnila. »Lepo je začeti dan z lepimi stvarmi.«

»Predvidevam, da govoriš o pogledu na moje telo. Samo reči moraš pa ti bom pokazal še kaj več in če boš prijazna z menoj ti bom dovolil, da se me dotakneš,« se ji je nagajivo nasmehnil.

»Ja, res imaš dobro postavo in izklesane mišice. Toda, to ne pomeni, da si mi všeč. Poleg tega imava teden prijateljstva,« se je zahihitala.

»Ne, rekel sem, da te en teden ne bom zapeljeval in bom tvoj prijatelj. Nič pa nisem omenjal, da se tega moraš držati tudi ti. Ti me lahko zapelješ kadar koli hočeš,« se je muzal.

»Napila sem se in ne udarila z glavo in doživele pretres možganov,« mu je vrnila muzajoči nasmeh.

»Kakor hočeš, upam, da ti kasneje ne bo žal zapravljenega časa,« je odvrnil in odprl omaro ter si čez glavo potegnil majico. »Skuhal bom kavo,« je dodal in se odpravil v kuhinjo. Še predobro se je zavedal, da bi spet potreboval tisti mrzli tuš.

 

Klemen je parkiral pred njenim blokom in skupaj sta odšla do kleti. Vsak je vzel po dve napihljivi blazini za sankanje. Pospravila sta jih v prtljažni prostor. Odšla sta do stanovanja, da je vzela škornje za sneg, rokavice ter smučarske hlače in jakno. V darilno vrečko je položila nekaj vrečk posušenega sadja za čaj, ki ga je Tinkarina babica oboževala. Vse stvari sta spravila v prtljažnik k njegovi opremi in se odpeljala po Uršo in Aleša. Tjaša in Vid, sta že čakala pri Borutu. Ob dogovorjeni uri so bili vsi na parkirišču. Skupaj so se odpeljali. Spredaj je vozil Simon in za njim Klemen. Borut, ki je poznal pot je vozil kot zadnji. Prispeli so na cilj in se vsi takoj pognal ven in Tinkarini babici v objem. Govorili so vsi vprek. Vid in Klemen sta stala zadaj in opazovala vso dogajanje. Samo spogledala sta se. Tinkara ju je ob prvi priložnosti predstavila babici: »To je Vid, Tjašin fant. Spoznaj še Klemna, on je Evin,« se je smejala Tinkara in pomežiknila Klemnu. Babica je oba objela in cmoknila na lice. Nato jih je vse posedla okoli krušne peči in jim postregla s flancati in čajem. Okrepčani in oblečeni za zimsko rajanje so se odpravili na hrib za hišo. Najprej so napihali vse blazine in se vmes kepali. Tinkara je iz drvarnice privlekla še manjše plastične sanke in velike lesene. Eva je pograbila napihnjeno blazino in se z Uršo in Špelo odpravila po hribu navzgor. Vse tri so legle na blazino, se oprijele ena druge in se spustile po hribu navzdol. Pri tem so se smejale in cvilile. Ustavile so se nedaleč stran od fantov, ki so jih dočakali s snežnimi kepami. Tjaša je pograbila drugo blazino in se smejala Vidu, ki ji je sledil. Simon si je prisvojil lesene sanke in z vrha hriba vpil naj se vsi umaknejo. Eva je pogledala Klemna: »Pridi, saj nisi strahopetec.« Samo resno jo je pogledal in se urno zapodil v njo. Z enim gibom jo je zalučal čez svojo ramo, da je z glavo bingljala navzdol. Z drugo roko je dvignil blazino in se napotil po hribu navzgor. »Še nihče mi ni rekel, da sem strahopetec,« se je smejal, ko se je poskušala rešiti. Po nekaj metrih jo je spustil na tla. Prijel jo je za dlan in skupaj sta se povzpela do mesta od koder so se spuščali. Skupaj sta se namestila na blazino in se spustila po hribu navzdol. Pristala sta v kupu snega. Klemen jo je držal in se pri padcu spretno obrnil, da je ležala na njem. Smejala se je, tudi sam se je smejal. Ni se mogel spomniti, kdaj se je zadnjič tako zabaval. Vstala je in mu podala roko. Hotel ji je otresti sneg s kape, a je samo odkimala in ga začela vleči proti hribu. Pograbil je blazino in ji sledil. Spoznal je, da je nesmiselno čistiti sneg z oblačil, ko pa se bodo v naslednjem hipu spet valjali v njem. Tokrat sta se prevrnila že na pol poti navzdol. Eva je z obrazom pristala v snegu. Sprva se je ustrašil za njo, ko pa je videl, da med krohotom pljuva sneg iz ust in si z močnim in hitrim mežikanjem skuša očistiti oči, se je moral še sam začeti krohotati. V zahvalo je vanj vrgla kepo. Zadela ga je v čelo. Na videz jezno se je zapodil za njo, jo ujel in hotel vreči v sneg, a je izgubil ravnotežje in sta se samo skotalila po preostanku hriba navzdol. Spet je on bil spodaj. Ona pa je sedela na njem. »Prosi za milost!« je rekla ponosno. Samo nejeverno jo je pogledal in jo z enim gibom prekucnil s sebe. Zdaj je on ležal na njej. »Ti, prosi za milost!«

»Nikoli!« se je delala resno, čeprav so se ji kotički ust vihali v nagajivi nasmešek.

»Jaz lahko zelo dolgo zdržim v tem položaju. Škoda bi bila, da ti ritka zmrzne. Potem te bom moral ogreti z božanjem,« jo je izzival.

Nejeverno ga je pogledala. Samo samozavestno se je smehljal.

»Prav! Prosim za milost!« je uspela izdaviti.

»Milost nekaj stane,« je odvrnil in se muzal.

»Koliko stane?« se je že začela spet nasmihati.

»Reciva, en poljub. Po izteku mojega prijateljskega tedna,« je predlagal in jo izzivalno gledal.

»Kako boš vedel, da se bom držala obljube?« je vprašala.

»Zaupal ti bom,« ji je resno odvrnil.

»Prav. Zmenjeno. Imaš mojo besedo. En poljub,« je dahnila.

»Nikar ne računaj na to, da bom pozabil,« je odvrnil in vstal. Še njej je pomagal vstati. Stopil je po njuno blazino in zabava se je lahko nadaljevala.

Sankali in valjali so se po snegu, dokler niso bili čisto premraženi in mokri. Dekleta so pohitela naprej v hišo, kjer so se preoblekla. Fantje so pospravili opremo in jim sledili. Ko so fantje končno vstopili v babičino kuhinjo, so se dekleta stiskala okoli krušne peči.

»Hej, vso klop ste zasedle! Dajmo, naredite malo prostora še za nas!« se je razburjal Borut in se kar spustil na klop med Tinkaro in Špelo. Klemen je stopil k Evi in jo z enim gibom dvignil na noge. Sam je sedel na njeno mesto in jo povlekel v svoje naročje. Nos je zakopal v njen vrat in jo močno objel preko trebuha. Njegove dlani je pokrila s svojimi in vzkliknila: »Čisto leden si!« Urno je začela drgniti njegove roke in ga skušala pogreti. Saj je sama imela prav tako ledene prste, ko je prišla noter, toda ona je že vsaj pet minut sedela na krušni peči. Ko se je malo pogrel in nehal drgetati, se je šele zavedla svojega početja. Postalo ji je rahlo nerodno. Izkoristila je priložnost in šla pomagati pogrniti mizo. Nihče ni komentiral njenega početja, zdelo se ji je, da nihče ni niti opazil, saj so bili vsi premraženi in glavni cilj jim je bil, ogreti se. Ob smehu in drobnih zbadanjih povezanih s sankanjem se je sprostila in pozabila na svojo zadrego. Tudi Klemen je ni zbadal zaradi tega, za kar mu je bila hvaležna. Z dobrim apetitom so pojedli in kasneje pospravili vse za seboj. Do trde teme so sedeli ob krušni peči in uživali v druženju. Poslovili so se od Tinkarine babice in se odpravili nazaj proti mestu. Utrujeni so se samo poslovili in odhiteli vsak na svojo stran. Klemen je odpeljal Uršo in Aleša domov ter že v avtu sanjaril o kopeli. V nekem trenutku je celo povabil Evo, da si skupaj privoščita kopel, a ga je gladko zavrnila. Preutrujena sta bila, da bi se ubadala z nepremočljivimi oblekami in blazinami, zato sta vse pustila v prtljažniku. Prepustil ji je kopalnico. Stuširala se je, oblekla v pižamo in medtem, ko si je on privoščil kopel, je skuhala čaj in naredila tople sendviče. Zavila se je v mehko odejo in se udobno namestila na sedežno. Prižgala je televizijo in preklapljala med kanali. V resnici skoraj nič ni gledala televizije, a trenutno ni imela kaj početi. Kaj hitro se ji je pridružil. Oblečen v trenirko in majico je sedel poleg nje in še sam vzel drugo odejo ter se pokril. Pojedel je dva sendviča in popil čaj. V naročje si je položil blazino in jo pozval naj se uleže. Nekaj trenutkov je premišljevala in nato res legla. Noge, ki je imela zvite na sedežni je stegnila in si popravila odejo. Pokrita do vratu je ležala v njegovem naročju. Začel se je film, ki sta ga v tišini gledala. Vmes je zaspala. Klemen je še nekaj časa sedel in jo opazoval. Previdno, da je ne zbudi, je dvignil blazino skupaj z njeno glavo, jo položil na sedežno in vstal. Odnesel jo je v posteljo in jo pokril. Slekel se je in še sam legel. Spet se je obrnil k njej. Tokrat je zaspal v trenutku, ko je položil glavo na blazino.

 

Zjutraj sta spet malo dlje spala. Bila je nedelja in nobenega pravega dela nista imela in nobenih načrtov. Vzela sta si čas za kavo in pozni zajtrk. Dan je bil lep in sončen, zato sta se odločila za kratek sprehod. Odšla sta do Evinega bloka. Jutri zjutraj bo potrebovala svoj avto, zato sta ga hotela odpeljati h Klemnu. Hodila sta počasi. Klemen jo je prijel za orokavičeno dlan. Najprej mu je hotela odmakniti roko, a je bil vztrajen in prepričljiv. Ko sta prišla pred njen blok sta se veselo pogovarjala in Eva je hodila tesno ob njem. Dvomil je, da se je zavedala tega. Prepustila se je in se obnašala naravno. Vešče je skrival svoje navdušenje. Eva je obmolknila sredi stavka in se ustavila. Klemen je s pogledom hitro preletel okolico. Nič ni opazil, zato jo je moral vprašati kaj se je zgodilo.

»Moj avto. Poglej, gume imam prazne,« je zastokala. Spustila je njegovo dlan in naredila krog okoli avta. Vse štiri so bile spuščene ali prerezane, ni bila prepričana.

»Daj mi Mihovo številko. Tole je šlo čez vso mero,« je rekel jezno.

»Ne. Ne boš ga klical. Potem bo dosegel svoje. Hoče biti v središču pozornosti in hoče, da govoriva o njem. Ne, tega mu ne bom dala. Samo gume so. Ne bo mi pokvaril dneva in ne bom več govorila o njem,« mu je resno razložila. »Pojdiva pogledat, če si je še kaj privoščil v stanovanju,« je dodala in ga sama prijela za dlan in se napotila v blok.

»Mi zaupaš?« je tiho vprašal.

»Seveda,« je odvrnila. Ni bila prepričana kaj se mu plete po glavi.

»Dovoli, da jaz jutri uredim stvari zate. Jaz si bom lažje vzel uro ali dve prosto. Poskrbel bom za tvoj avto in za ključavnico na tvojih vhodnih vratih. Zjutraj te bom peljal v službo in te prišel iskat, ko končaš,« ji je razložil in upal, da bo sprejela njegovo ponudbo, da poskrbi za njo.

»Če ti res ne bo težko, bom z veseljem sprejela tvojo pomoč. Oddolžila se ti bom z večerjo, pri meni,« se je nasmehnila.

»Bom lahko prespal?« jo je podražil.

»Te bo moj ne ustavil?« jo je zanimalo.

»Seveda. Za kakšnega me pa imaš?« se je naredil začudenega.

»O tem, za kakšnega te imam, bi lahko dolgo govorila in dvomim, da bi rad slišal kar imam povedati,« se je zahihitala. Malo se je zresnila in dodala: »Če boš upošteval teden prijateljstva, lahko prespiš.«

»Toliko, da veš, ne bom spal na sedežni ali v sobi za goste,« se je zahihital.

»Nimam sobe za goste. Tista soba, za katero sumiš, da je za goste, je v resnici moj kabinet in skladišče v enem,« je spontano odvrnila in odklenila stanovanje.

Skupaj sta se sprehodila po stanovanju. Nič nenavadnega nista opazila. Pomirjena sta se odpravila nazaj v Klemenovo stanovanje in se preostanek popoldneva prepustila lenarjenju.

 

Deset minut pred zaprtjem prodajalne, je Klemen vstopil v prijetno dišeč prostor in se veselo nasmehnil Evi. Pozdravila ga je in mu vrnila nasmeh, nato se je posvetila stranki, ki se je ravno približala blagajni. Že dopoldne ji je poslal sms v katerem ji je sporočil, da je ključavnica zamenjana in avto spet v voznem stanju. Ko je zadnja stranka odšla, je pristopil k Evi in ji ponudil šop treh ključev in zaprto kuverto: »Tvoji ključi in certifikat za ključavnico ter koda v kolikor boš morala narediti še kakšen ključ.«

»Kaj pa račun?« je vprašala in hvaležno sprejela ključe.

»Račun ni tvoja stvar. Naj bo nova ključavnica moje novoletno darilo,« se ji je smehljal.

Nekaj trenutkov ga je opazovala. Ne bo ji dovolil ugovarjati. »Hvala. Tudi jaz imam zapoznelo novoletno darilo zate,« je rekla in segla po darilno vrečko, ki jo je pripravila zanj. Izbrala je naravno kozmetiko zanj, zobno pasto, šampon in veliko steklenico peneče kopeli, dodala je še odišavljeno sol in šampon. Poleg mu je podarila zanimivo svetlo modro keramično lučko za čajne svečke ter komplet svečk in eterično olje z vonjem pomaranče.

Navdušeno je pogledal svoje darilo in ji zahvalil s kratkim poljubom na lice. Počakal je, da je zaključila in jo odpeljal domov. Obljubila mu je večerjo. Veselil se je, da bo preostanek popoldneva in večer preživel z njo. Vstopila sta v stanovanje in slekla jakni. Preobula sta se v copate in se odpravila v kuhinjo. Eva je takoj začela pripravljati večerjo.

»Si v redu?« ga je vprašala, ko je opazila, da je nekam okoren in napet.

»Ja. V redu sem,« je odvrnil in jo presenečeno pogledal. Samo dvomeče ga je gledala, zato je dodal: »Danes nismo imeli veliko dela. Že pred časom bi morali pospraviti skladišče. Danes smo se lotili tega dela. Prestavljali smo stvari in tudi nekaj omar in polic. Malo me boli hrbet in ramena. Drugače sem res dobro.«

»Lačna sem, zato bova najprej jedla. Po večerji te bom zmasirala. Imam opravljen tečaj in veliko vaje. Ne bo ti hudega,« mu je navrgla in pogrnila mizo. Naredila je še solato, v kupljeno pečeno papriko je narezala še česen in dodala posušen peteršilj. Večerja je bila kmalu pripravljena in z užitkom sta pojedla. Odšla je v svoj kabinet in prinesla masažno mizo. Postavila jo je v dnevno sobo. Odšla je še po olja in mu prinesla veliko kopalno brisačo.

»Sleci se, nočem z oljem umazati tvojih hlač,« je rekla in se sama napotila v spalnico, kjer se je preoblekla v bolj sproščena oblačila. Umila si je roki in mu namignila naj se spravi na masažno mizo. Brez besed jo je ubogal. Ni si ogrnil brisače, slekel se je do spodnjih hlač in legel. Ni ugovarjala. Pogled je bil fantastičen. Na roko si je nalila malo olja in mu počasi z nežnimi gibi vtrla olje v kožo na hrbtu in ramenih. Nato je dodala še malo olja in začela masirati.

»Oprosti, malo te bo najbrž bolelo, a tako napete in trde vozličke imaš, ki jih je treba razbiti. Dobro mu je zmasirala ramena, nato se je posvetila rokam in se vrnila na hrbet. Zaključila je z masažo nog.

»Jutri boš še vedno ves napet in verjetno te bo še vedno bolelo. Morala bova ponoviti masažo, da bi dosegla učinek. Na žalost v sredo nimam časa, a v četrtek le pridi na še eno masažo. Potem boš kot nov,« mu je mirno povedala, ko je zaključevala.

»Kaj pa imaš v sredo?« ga je zanimalo, ni skrival svoje nejevolje, da je ne bo videl.

»Starša se vrneta z dopusta. Ko bom zaprla bom šla k njima na večerjo. Kolikor ju poznam, bom najverjetneje tam prespala, saj bosta imela ogromno stvari za povedati,« se mu je nasmehnila in zatrla željo, da bi ga dražila.

»No, to lahko sprejmem,« se je zasmejal in vstal. Vedel je, da ga želi dražiti in dal ji je vedeti, da jo je prebral. »Hvala za masažo. Jutri in v četrtek bom z veseljem spet legel na tvojo masažno mizo. Tako mehke prste imaš in tvoj dotik mi neverjetno godi,« ji je še rekel in pomežiknil. Začel se je oblačiti, a ves čas jo je gledal in se nasmihal.

»Ne si zdaj izmišljevati novih poškodb in bolečin, da bi izsilil masažo,« ga je na videz jezno opomnila.

»Saj ti lahko plačam. To je tudi tvoj poklic,« se je delal nedolžnega.

»Je, a ne sprejmem vsako stranko,« mu je muzajoče odvrnila.

»Jaz nisem katera koli stranka. Jaz sem tvoj bodoči fant in edina prava ljubezen,« je nadaljeval nedolžno pri čemer jo je milo pogledal, da je morala bušniti v krohot.

»Preveč si domišljaš. Ne bodi tako prepričan vase,« mu je odvrnila med smehom.

»Saj si nič ne domišljam,« je rekel resno, čeprav so se mu kotički ustnic že vihali v nasmeh. »Všeč sem ti, če je to tebi všeč ali ne.«

Samo odkimala je in odšla v kuhinjo. Ne bo se več pregovarjala z njim, saj prav vsakič izgubi bitko. Odločila se je, da bo skuhala čaj in poiskala kakšno sladkarijo v svoji skriti zalogi.

 

V ponedeljek in v torek je Klemen prespal pri njej. Po masaži ga ni želela napoditi ven v mraz. V resnici ji je njegova družba godila. Bil je dober sogovornik in zanimiv moški. Le tu in tam jo je kratko podražil in tudi sama ga je začela dražiti. Ob njem se je čisto sprostila in bila je samo, preprosto ona, za vsemi vrlinami in napakami. V sredo se je zapeljala do staršev. Prispela sta že dopoldne in se razpakirala. Prinesla sta ji kup drobnih darilc. Prav vsake malenkosti se je razveselila. Mama je pripravila slastno večerjo in pogovarjali so se dolgo v noč. Povedala sta ji vse podrobnosti svojega dopusta. Nato je morala ona povedati vse podrobnosti njenega življenja v zadnjem tednu, kar se niso videli. Seveda je opisala in priznala vse kar se je dogajalo na silvestrski večer. Ni mogla, da ne bi omenila Klemna. V resnici se je ujela, da večino časa govori le o njemu. Starša sta se ji samo nasmihala. Vedela je kaj premišljujeta in samo vprašanje časa je bilo, kdaj ji bosta naročila naj ga pripelje na večerjo. Ko je povedala vse, jima je zaželela lahko noč. Zjutraj mora zgodaj vstati in oditi v svojo prodajalno.

»V nedeljo pripelji Klemna na kosilo,« ji je naročila mama.

»Veliko sva slišala o njem. Lepo je skrbel zate in morava mu se zahvaliti,« je dodal oče in jo cmoknil na lice.

»Prav. Prideva,« je le skomignila z rameni in odšla v svojo staro sobo. Koga je slepila? Klemen ji je zlezel pod kožo in začela se je zaljubljati vanj. Še vedno jo razmerje z njim ni zanimalo. Bil je nevaren moški za njeno srce. Preveč postaven s preveč samozavesti, poleg tega pa še rahlo domišljav. Z lahkoto bi se popolnoma zaljubila vanj. Z lahkoto bi ji zdrobil srce in njega bi težko prebolela.

 

Klemen je bil celo sredo nejevoljen. Nekajkrat je v roke vzel svoj mobilni telefon in jo hotel poklicati. A ker ni in ni našel izgovora, zakaj jo kliče, je vsakič odložil telefon. V četrtek ni več zdržal in jo je poklical, da vidi kako je. Ni imela strank, zato se je nekaj časa pogovarjala z njim. Vprašal jo je, če vabilo na masažo še velja. Pritrdila mu je in mu povedla, da je v nedeljo povabljen k njenim staršem na kosilo. Ni hotela, da bi jo dražil, zato si je izmislila, da mora odložiti. Klemen se je zadovoljno nasmehnil. Torej je staršem povedala zanj. Ni vedel kaj, a očitno dovolj, da sta ga želela spoznati. Poleg vsega se je on prav dobro zavedal, da se ob polnoči izteče njegov teden prijateljstva, na kar je ona najverjetneje pozabila. Ne bo je opomnil, dokler ne bo prepozno, da odkloni, da bi prespal pri njej. Eva je ravno dobro prišla domov, ko je prispel še Klemen. Ko mu je odprla vrata jo je kratko cmoknil na obraz in ji izročil šopek rož. Obnašal se je, kot da je to vsakodnevna praksa in kot bi bil doma. Med sproščenim pomenkovanjem sta skupaj pripravila večerjo. V nekem trenutku, ko je Eva opazovala Klemna, si je morala priznati, da se ne zaljublja vanj, temveč je že do ušes zaljubljena. Tako preprosto in nevsiljivo se je vtihotapil v njeno življenje. V njeno kuhinjo se je vklopil, kot bi bila ustvarjena zanj. V njeno življenje se je vklopil, kot bi bil ustvarjen za njo. Misel jo je rahlo prestrašila. A zdaj ni bilo več poti nazaj. Bo kdaj našla svoj mir? Ob njem ni mogla misliti. Po večerji mu je predlagala naj si privošči kopel potem pa ga bo zmasirala. Vse je teklo po grobo določenem Klemenovem načrtu. Vešče je skrival zadovoljstvo. Ni je hotel opozoriti ali prestrašiti. Pomagala mu je pripraviti vodo in noter vsula nekaj kopalne soli in kopeli. Mogoče bo dišal kot rožica, a njegova koža bo hvaležna. Lažje bo vtrla olje za masažo in on se bo počutil bolje. Samo v spodnjicah je legel na masažno mizo. Začela je počasi in z nežnimi gibi. Čutila je, da so njegove mišice že veliko boljše. Ni imel trdih vozličkov. Vseeno ga je dobro zmasirala. Ko je zaključila se je še sama odpravila pod tuš. Klemen se je oblekel in prižgal televizijo. Nekaj časa sta skupaj gledala neko nadaljevanko. Začela je zehati in odpravila sta se spat. Eva je že bila v pižami in se je hotela vleči, ko jo je prijel za dlan in jo obrnil k sebi.

»Najin teden prijateljstva se izteka. Mislim, da zdaj lahko prosim, da izpolniš svojo obljubo. Dolžna si mi poljub. Pravi poljub,« ji je nagajivo povedal in jo počasi pobožal po obrazu.

»Kako izteka?« je bila presenečena in nato je zaprla oči in si priznala, da se res izteka.

»Ja. Teden je naokoli,« se je zabaval Klemen. »Ne skrbi. Saj te ne bom v nič silil. Zdaj bi za začetek samo rad tisti poljub.« Nežno jo je gledal. Počasi jo je objel okoli pasu in jo privil bližje k svojemu telesu. Roki mu je ovila okoli vratu in se počasi približala njegovim ustnicam. Ni imela kaj narediti. Ni se mogla upirati. Dolgovala mu je poljub. Zaprla je oči in ga nežno poljubila. Šele takrat je spoznala, da si tudi sama želi tega poljuba. Tesneje jo je privil k sebi in poglobil poljub. Počasi sta se ljubkovala z ustnicami in poljub je postajal vse bolj strasten. Lahko je čutila njegovo lačno, prebujeno moškost, ko jo je privijal ob svoje telo. Ni premišljevala, prepustila se je užitku poljubljati se z njim. Ko sta oba že težko dihala, jo je malenkostno odmaknil od sebe. »Tole je pa bilo več kot pošteno oddolženo. Rad bi ti pokazal, kaj čutim do tebe,« je šepnil in jo ponovno poljubil. Bil je nežen in ljubeč, poljubljal jo je počasi in v obeh podžigal še večjo strast, kot sta jo že čutila. Počasi jo je začel božati. Čutil je, da se je rahlo napela in začela umikati iz poljuba. Nehal jo je poljubljati in rahlo je sprostil svoj objem. »Lahko noč,« je šepnil z od strasti globokim glasom in jo samo nežno cmoknil na ustnice. Spustil jo je in legel. Tudi sama je zamrmrala, lahko noč in legla ter mu obrnila hrbet.

»Eva, rad bi, da veš, da sem se zaljubil vate, tisti trenutek, ko sva se pri Borutu spoznala, ko si mi podala svojo dlan in se mi nasmehnila,« je šepnil v njen hrbet.

Nič ni odgovorila, odgovora niti ni pričakoval. Nepotešen, a vseeno zadovoljen je zaspal.

 

Zjutraj sta popila kavo in nekaj malega pozajtrkovala. Oblekla sta jakni in Klemen je že prijel za kljuko, ko ga je ogovorila. »Zvečer sem zmenjena s Tjašo in Uršo. Gremo k Borutu v lokal. Bi šel z menoj?«

»Me vabiš na zmenek?« jo je nagajivo pogledal.

»Vabim te ven, z družbo,« se je naredila nevedno.

»Prav. Z veseljem grem. Te lahko prej povabim k sebi na večerjo. Ko zapreš prodajalno pridi k meni,« ji je veselo rekel.

»Prav. A prej bom prišla domov in se preoblekla,« se mu je nasmehnila.

Odprl je vrata in jih zaklenil ter ji izročil ključ. Pospremil jo je do avta in počakal, da je sedla in ga prižgala. Že se je obrnil proti svojemu avtu, ko je odprla okno in ga poklicala.

»Klemen, dosegel si, da sem se zaljubila vate,« je rekla in mu poslala poljub. Hitro je zaprla okno in se odpeljala. Ni se imelo smisla upirati ljubezni. Želela si ga je in on si je želel nje. Ljubila ga je in on je ljubil njo. Zakaj bi izgubljala čas, slej ali prej bi končala z njim. Kot ji je že enkrat rekel, žal ji bo časa, ki ga bo zapravila z upiranjem in trmastim vztrajanjem, da si ga ne želi. Mogoče je res postaven, samozavesten in domišljav, a zdaj je njen. Ona je njegova.

Stal je sredi parkirišča in zmajeval z glavo pri tem pa se je neumno nasmihal. Ne bo ji sledil. Tega si ni želela. Počakal bo, da pride k njemu na večerjo. Po večerji bosta imela nekaj časa, predno se odpravita ven. Vsekakor bo poskrbel, da bo še enkrat slišal njeno priznanje. Tudi sam ji bo pokazal kaj čuti do nje. Zadovoljen je sedel v svoj avto in se še naprej nasmihal. Polepšala mu je dan. Polepšala mu je življenje.




  1. S. je rekel/rekla:

    Bila si pogrešana 🙂 Čudovito

  2. Malajanja je rekel/rekla:

    Cudovita kot vedno. Ze komaj cakamo na novo. Smo te ze precej pogresali. Lp janja

Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: