Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Dec 20, 2015

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Obljuba – ljubezenska zgodba



ljubezenska zgodba lepa»Adnan, obljubil si!«  Proseče ga je pogledala. »Ja,« se je zasmejal, »Ene deset let nazaj.« Najraje bi ga mahnila s torbo po glavi. Hvaležnost pa taka. Njegov še vedno opojen nasmeh. »Nič ne bo, žal sem zelo zaseden. Sem pa bral članke, dobra si. ‘Dijo.« Odšel je na stadion. Gledala je za njim in požrla jezo. Stresla se je od mraza ali jeze. Ni bila prepričana.

Spoznala sta se v srednji šoli, v njenem zadnjem letniku. Proste ure sta preživljala na igrišču. On, prebežnik iz Bosne, ona iz vasi vržena v veliko mesto.

Od doma je bila vajena fantovske družbe, poznala je njihov smisel za humor in žoga je bila njena najboljša prijateljica. Ni trajalo dolgo, ko se je sama povabila na igrišče med ekipo fantov, ki jim je slučajno manjkal igralec. Nabijali so nogomet in prepoznala je dva, ki sta igrala v mestnem klubu. Večkrat se jim je pridružila in sčasoma so postali dobra družba. Bilo je nekaj zavistnih pogledov drugih deklet, ampak njej je bilo vseeno. Za fante ni imela časa. Njene otroške sanje so bile postati novinarka, potovati po tujih krajih, pisati knjige ali potopise. Redno je spremljala razne tekme na tv- ju. V internatu se je vključila v novinarski krožek. To je največkrat pomenilo opravljanje intervjujev z različnimi ljudmi, predstaviti različne poklice, športnike, zanimivosti krajev iz katerih so prihajali… Najtežja stvar je bila sestaviti glasilo. Revijo, ki bi ponudila dijakom pregled njihovega bivanja v dijaškem domu in še druge mladini zanimive stvari. Kmalu je ugotovila, da bo najlažje večino prispevkov napisala sama pod različnimi imeni. Dodala je še kakšno pesem, uganko, sostanovalko Tejo je prosila, da kaj doriše pod tekst. Mentorica navadno ni imela pripomb.

Adnan, Ado kot so ga klicali, pa je bil zgodba zase. Od prvega trenutka sta si šla na živce. Kar naprej sta se prepirala. Nikoli ne bo pozabila igre odbojke. Tisti dan mu nekaj ni šlo po načrtih. Bila sta v isti ekipi. Zaslepilo jo je sonce zato je zgrešila žogo. V sekundi je bil pri njej in zavpil nanjo, če je slepa. Seveda je zavpila nazaj, naj se ne dere nanjo. Bila sta kot bika pred matadorjem. Kadar sta se gibala v istem okolju, je bil zrak naelektren. Jezilo jo je, ker je bil v vsem boljši od nje. Navajena je bila parirati fantom, zato se je pozabila obnašati kot dekle. Razvlečene majice, cargo hlače, vojaški nahrbtnik namesto šolske torbe. Edino kar je bilo na njej ženstvenega so bili lasje do pasu, vedno zvezani v močno kito.  Po nekaj minutah so igrali naprej. Oba sta šla na isto žogo, noben ni zavpil »moja« in udarila sta skupaj, da je počilo. Za sekundo sta se oklenila en drugega. Privila se je ob njegov prsni koš in njegove močne roke so jo objele. Zavonjala je mešanico potu in deodoranta. V naslednjem trenutku je bila na tleh, kjer se je zavrtela na betonu. Sedla je in pogledala potolčena kolena.  Eden izmed soigralcev ji je pomagal vstat. On je samo stal in gledal vanjo. Odprl je usta, najbrž ji je hotel povedati par krepkih. Z dvignjenim prstom ga je utišala, »ŠŠŠ,  da ne slišim ničesar. Se vidimo.« Odšepala je.

Ja, dobro jo je skupila pri tisti igri. Zvito zapestje, lažji zvin gležnja, potolčena kolena. Nikakor ji ni bilo jasno kako so se njune noge zapletle. Po tem padcu se ji je zdelo, da je nekoliko prijaznejši do nje. Čez nekaj dni jo je poiskal v računalniški učilnici, kjer je pisala zgodbo za glasilo in jo precej resno vprašal kako se počuti in se ji opravičil. Izgubila se je v njegovih modrih očeh. Sedel je na stol zraven in se nežno dotaknil njenih brazgotin. Dobila je kurjo polt. Pozabila je dihati, ko so se njegovi prsti sprehajali po njenih rokah. »Zakaj nimaš nikoli spuščenih las?« je pogledal proti njej. »Videl sem te prej kako si jih sušila čez okno. Rdeče se svetijo.« Srečala sta se s pogledom.  »Kadar je možno jih sušim tako.« Tisti dan ni imela veliko dela z nalogo, zato je šla pod tuš in umila lase. V skupni učilnici so bila velika drsna okna, pod njimi pa mize. Ulegla se je na mizo in vrgla lase čez  odprto okno ven. Prijalo ji je toplo sonce. Niti pomislila ni, da jo bo kdo videl.

Šolsko leto je minevalo. Adnan je vedno več časa preživljal na treningih, največkrat sta se videla pri zajtrku. Kratek pozdrav in to je to. Spremljala je njegovo športno pot. Končno poletje. V domu so pripravili maturantski ples za vse dijake, ki bodo zaključili šolanje. V šoli ni šla, saj nihče od domačih ni imel časa. Da bi tam sedela sama ji ni dišalo, da bi se komu pridružila in bila peto kolo pa še manj.

Seveda je program padel na njena pleča.  O vsakem dijaku je morala povedat nekaj besed in razdeliti glasilo. Dan pred plesom jo je ustavila knjižničarka in ji z nasmehom porinila vrečko v roke. »Mislim, da ti bo prav, da se ne boš prikazala v jeansu na slovesnosti.« V sobi je potegnila iz vrečke obleko. Sostanovalka je zacvilila. »Aaaa, oblekla zate! Kje si jo dobila?« Ustavila je njeno navdušenje. »Vitova mi jo je posodila. Pa še neka čudna roza je, joj.« Teja je odkimala. »To ni roza, to je španski bezeg.« Zavila je z očmi. Navdušeno je skočila k svoji omari. »Ok, sandali sicer ne bodo šli zraven, obvezno boš imela spuščene lase, pa make up…« Brskala je po omari, premetavala svojo kozmetiko.

Mila je zgroženo strmela vanjo. »Dol te cunje« je ukazala Teja. Ubogala je in stopila  v obleko, Teja je zapela zadrgo in jo porinila pred ogledalo. Podrla ji je kito in ji razrahljala lase. Pričakujoče jo je pogledala. »Jutri boš zvezda večera, samo še malo ti popravim fasado.« Gledala je v ogledalo in ni ji bilo jasno kdo strmi nazaj. Mlada ženska s temnimi očmi, rjavkasto grivo in namrščenim pogledom. Obleka je v A kroju segala do tal, rezana čez boke z golimi rameni. Sostanovalka se je topila okoli nje. »Komaj čakam jutri, da jih vidim, kako bodo zijali.« Tudi sama je postala vznemirjena, ni vedela zakaj.

Pri zajtrku se je srečala z Adnanom. »Slišim, da boš zvezda večera.« Namrdnila se je. »Slabo slišiš.« Njegov smeh jo je žgečkal po ušesih. »Če boš takole gledala, ti bom jaz podaril plaketo za najbolj zlovoljno bejbo.« Njegove oči so se ji smejale. Še preden mu je uspela kaj zabrusit nazaj, je prišla mimo Teja in jo zgrabila pod roko. »Mudi se nama, ‘Dijo.« se je nasmehnila proti Adu. Ko sta prišli na dvorišče je bila Mila besna. »Lahko bi počakala dve minuti, da mu zbrišem tisti samovšečen nasmeh.«  »Hahaha, saj sta kot stara zakonca. Kar naprej se nekaj prerekata.« se je zasmejala sostanovalka nazaj.

Dan je minil brez posebnosti. Popoldne jo je vzela Teja v obdelavo. Ko se je končno pogledala v ogledalo je bila prijetno presenečena. »To pa res ni čisto nič meni podobno.« »Boš videla, cufali so bodo zate danes. Tvoja ekipa bo ugotovila da imajo laboda med sabo.« »Ja, črnega z velikim kljunom« se je spet zasmejala.

Res je požela nekaj začudenih pogledov od fantov, bilo je tudi nekaj šuškanja in smeha za hrbtom. Seveda, ljubosumne deklice se še niso umirile. Uradni del je minil hitro, pogrešala je  edino Adnana, imel je trening. Četudi sta se prepirala, je uživala v njegovi družbi. Po večerji so fantje odmaknili mize in dobili so veliko plesišče. Vedela je, da plesanje ni zanjo in se je odpravila ven. Bil je topel junijski večer. Na vratih se je skoraj zaletela vanj. »O, kam pa kam Rdeča kapica?«  Z očmi jo je premeril. Začutila je rdečico na licih. Postalo ji je nerodno. »Ven, preganjat volkove.« je zamomljala. »Nič bat, saj te bom pazil,« njegov nasmeh je segel skoraj do ušes. Ponudil ji je komolec.  Začudeno ga je pogledala. Ovil si je njeno roko okoli svoje. »Danes bom tvoj kavalir.« »Ne maram psov« je revsknila po svoji stari navadi. Bolje se je počutila, če se je jezila nanj. Spet njegov smeh. Le kaj mu je, da se kar naprej smeji? »Pridi.« Povedel jo je ob rob igrišča na lesene klopi, ki so bile najbolj oddaljene. Sedla je, on pa je stal in  nekaj trenutkov tiho zrl vanjo.

Z vzdihom je sedel zraven nje. Pogleda sta se srečala. »No, kako se počutiš? je začel pogovor. Ni vedela kaj bi odgovorila. »Še dober teden in gremo narazen«, je nadaljeval. Prikimala je. »Pogrešala bom to. Všeč mi je tukaj.« Z roko se je sprehodil skozi njene lase.  »Presenečaš. Kdo bi si mislil, da je najboljša fuzbalerka tako huda bejba.« Čeprav so ji njegove besede godile in je zadrhtela, se je naredila hudo. »Daj zafrkavaj koga drugega.« Objel jo je čez rame. »Te zebe?«.je zašepetal. Odkimala je. Nekaj minut sta sedela v tišini. Spet je načel pogovor. »In kakšni so tvoji plani?«

»Vpisala sem tukaj čez in upam, da se pririnem k časopisu.« Z glavo je pomigala k sosednji stavbi. »In ti?« Malo je pomolčal. »Biti najboljši, seveda.« »Saj sem vedela«, se je zasmejala. »In ko boš enkrat superstar ne pozabi na stare frende.« Odkimal je. »Če boš kdaj pri športu, imaš ekskluzivno pravico.« Spet jo je popadel smeh. »Ja, intervju s teboj mi bo prinesel svetovno slavo.« Umaknil je roko z njenih ramen in ji pomagal na noge. Potegnil jo je v svoj objem. Glavo je zakopal v njene lase. Počutila se je kot, da sta sama na svetu. Z nosom je podrsal čez njeno lice do vratu kjer je zašepetal.»Dišiš kot jasmin v poletni noči.« Odkašljala se je. »Hecno, jasmin imam najraje.« Odmaknil se je od nje. »Lepa si.« Srce ji je razbijalo kot v kotlu parne lokomotive. »Pa saj to veš, najbrž ti je že kdo to rekel danes.« Zadrsal je z nosom navzgor proti očem. Čisto tiho je odgovorila. »Ti si prvi.« S svojimi ustnicami se je dotaknil njenih zaprtih oči. Njegov dih je bil rahel kot poljub vetra. Ljubkoval je veke in obrvi. Sladko pričakovanje.

Na začetku šolskega leta bi ga najraje zadavila, sedaj pa je uživala v njegovem objemu. Z eno roko je nežno drsel  po razgaljenem hrbtu, druga jo je božala po tilniku.  »Oči so ogledalo duše. Tvoje razkrijejo prav vse.« Skril jo je v medvedji objem. Bil je skoraj glavo višji od nje. Počutila se je varno. In razočarano. Kje je poljub? Čeprav, po drugi strani, ni imela namena biti nekomu deklica za kratek čas. Vedela je tudi, da resna veza ni mogoča. Saj sta komaj končala šolo. A vseeno je upala. Izpustil jo je iz objema. »Greva, kmalu bo konec.«  Res sta prišla proti koncu, ko so vrteli samo še počasno glasbo. Zibala sta se v ritmu, njegova roka jo je nežno božala po hrbtu. Glavo je naslonil na njeno in uživala sta brez besed. Ko se je glasba končala jo je še zadnjič močno stisnil in se poslovil. Odplavala je v sobo. Teja jo je že nestrpno pričakovala. Takoj jo je napadla. »Kje si bila? Lepotica večera, nje pa nikjer.« Nasmešek se ji je prikradel na obraz. »Zunaj. Z Adom.« Teja je poskočila »In,in? Kaj sta počela?« S pogledom je vrtala vanjo. Skomignila je. »Nič kaj takega. Pogovarjala sva se.« S sosednje postelje je priletela blazina vanjo. »Ti si trčena. Izgubiš se v noč, da se s tipom pogovarjaš. Avša.« Dolgo ni zaspala, vrtela si je vse možne scenarije, kaj bi, če bi, ko bi….

 

Še zadnji teden v dijaškem domu. Izpiti so bili končani, čakali so samo še podelitev diplom. Bila je kar izgubljena. Vedno je imela kup opravkov, zdaj pa se je ves čas prekladala po igrišču in knjižnici. Samo še malenkost je imela za spakirat in ne bo več nobene sledi, da je bila kdaj v sobi 322. Zadnje jutro. Teja je že odšla na zajtrk, sama pa se je vrtela po sobi ter pregledovala, da ni še česa pozabila. Stala je na stolu pred  odprto omaro in vlekla dol odeje, da jih vrne na posteljo, ko so se odprla vrata. Vstopil je Ado, »Srečal sem Tejo, pravi, da ob 11- ih odhajate.« Obstala je na stolu. »Res je.« je prikimala. Prišel je do nje, jo objel okrog bokov, dvignil in stisnil k sebi, da se je s celim telesom podrsala vanj, ko je zdrsela proti tlom. Postalo ji je vroče, stopila je korak nazaj in ga pogledala.

»No, v bistvu sem se prišel poslovit. Vem, da se na začetku nisva najbolje ujela. Mislim, da je to mimo.« Spet njegove iskrice v očeh. »Odhajam v Francijo, poletni tabor. Vesel sem, da sem te spoznal.« Prikimala je. Ni vedela kaj bi odgovorila. »Mogoče se srečava še kdaj.« Dvignila je oči k njemu. Če ne drugače pa v sanjah. Ampak tega mu zagotovo ne bo priznala. »No, bodi lepo.« Pomežiknil ji je. »Aja, luštna  srajčka«. Obrnil se je na petah, tiho zapustil sobo. Ni vedela ali bi se smejala ali jokala. Oblečeno je imela črno razvlečeno kratko majčko v kateri je spala z motivom Motorheadov.

 

Leta so minevala. Končala je izbrano fakulteto, s pomočjo staršev kupila  stanovanje v kraju šolanja. Res je oboževala to mesto. Z malo sreče in nekaj vezami je ulovila službo v športnem uredništvu. Spremljala je tudi Adnanovo športno pot. Vrnil se je v mestni klub, kjer sta mu družbo delala  še dva soigralca iz šolskih dni, Bor in Sašo.. Napisala je nekaj člankov o njegovih uspehih. Seveda je bila  malček pristranska. Bil je njena skrita simpatija.

 

Imela je nekaj partnerjev. Ob vsakem je bila v dvomih. Zdelo se ji je, da jo vsak omejuje in vsakemu je kaj manjkalo. Potrebovala je veliko  osebne svobode. Služba je zahtevala večino njenega časa. Ni imela fiksnega urnika. Večino dneva je preživela na terenu, zvečer pa pisala in urejala članke, kar se je znalo zavleči tudi krepko čez polnoč. Kadar je bila prosta se je odpravila v telovadnico, še vedno je športala na polno.  Dvakrat na teden je igrala nogomet, če ji je le uspelo. Jutranji tek, ko se je mesto šele prebujalo ob sončnem vzhodu, je bilo nekaj najlepšega. Večkrat jo je pot zanesla mimo dijaškega doma in igrišča kjer so nabijali žogo. Vedno ji je postalo toplo pri srcu kadar je bila tam.

Bila je pomlad, čudovito sončno vreme je vabilo na potep. Sedela je ob sončni strani cerkvice na bližnjem hribu. Z zaprtimi očmi in telesu proti soncu si je delala v glavi osnutek prihodnjega članka. Mestnemu klubu je dobro kazalo, če ne bodo počeli večjih bedarij, jim pokal ne uide. Jezilo jo je, da je Ado  pozimi zavrnil intervju. Takoj je vedel kaj je hotela od njega. Po drugi strani pa ji je bilo jasno, da ima ogromno obveznosti. Treningi, tekme, bil je tudi ambasador dobre volje, večkrat je šel na obisk v bolnišnico, kjer se je družil z malimi bolniki.

Njen telefon je zagodrnjal, priletelo je sporočilo. Prebrala je: »Imaš čas zvečer, pridem po risanki«. Brez podpisa. Že jo je zamikalo, da bi napisala »Nimam«  toda radovednost je zmagala, zato je kratko odpisala »Ja«. Spet sms. »Za večerjo lahko narediš palačinke. Upam, da boš potem bolj zgovorna.« Prhnila je in natipkala odgovor »Kakor vam drago.« Telefon se ni več oglasil. Vrnila se je domov in se posvetila palačinkam. Seveda jo je grizlo kdo pride. Razmišljala je katera od prijateljic bi si privoščila takšno šalo.

Ob pol osmih se je oglasil zvonec. Radovedna je odprla. »Adnan!« Presenečena je zrla vanj. »Mhm, v polni zasedbi.«Odmaknila se je od vrat in ga povabila naj vstopi. »Živjo.« Nasmehnil se je proti njej in ji podal roko. Ponudil ji je šopek travniških cvetlic. Nato je stopil proti kuhinji. »Diši, mmmm.« Pogledala ga je izpod čela. »Čemu se imam zahvalit za obisk? Predvidevam, da nisi tukaj, da bi obujal spomine na šolske dni?«  Za trenutek je bil videti zmeden. Začel se izvijati. »No, veš….« Nalil si je kozarec soka, ki je čakal na mizi. »Veš, da sem v igri za športnika leta?« Prikimala je. »No, uprava kluba meni, da bi bilo fajn,če bi se obnašal bolj kot odgovorna oseba.« Strmela je v njegove oči. »In tako so mi svetovali naj si najdem »resno««, dvignil je prste in pomigal z njimi, »Žensko.«  Še vedno ni spregovorila, on pa se je začel sprehajati od kuhinje do balkona. Sledila mu je z očmi. »No, pomislil sem nate. Dolgo se že poznava, čeprav se nisva nekaj časa videla.« Za trenutek je utihnil.«Če seveda nisi zasedena.«

»Ja,« se je oglasila s trdim glasom, »Kakšne so bile tvoje besede, ene deset let nazaj?«  »Oprosti.« Njegov pogled ji je segel v srce. »Saj veš, da mi besede nikoli niso preveč tekle.« Zasmejala se je, čeprav ni hotela. »No, trenutno ti gre kar dobro.« Ponudila mu je stol in sedla nasproti njega. »Koliko časa imam, da razmislim o ponudbi?«  »Hja, čim hitreje?« se je vprašujoče zazrl vanjo. »Prav, jutri ti javim.« Pogledala je vanj. »Kje si pa sploh dobil mojo privat številko?« Zasmejal se je. »Saj veš, moj šef pozna tvojega šefa.« Zamahnila je z roko. »A na firmi vedo za ta, hmmm, dogovor?« Hitro je odkimal. »Ne, ne, to ne sme v javnost. Rekel je, da potrebuje tvojo številko zaradi nekega dogovora.« »Oki«  Posvetila sta se palačinkam. Nista več omenjala teme, zaradi katere se je oglasil.

Obujala sta spomine na šolske dni, predebatirala sta njegovo športno pot. Čez približno dve uri se je poslovil z besedami, se slišimo. Prikimala je in zaprla vrata za njim. Bila je zmedena in presenečena. Srce ji je divjalo. Bil je še vedno tako simpatičen, le da je bil sedaj zrelejši, bolj možat. Telo še bolj mišičasto, nasmeh še vedno prešeren. Svetli lasje že dolgo niso bili več postriženi na gobico, ampak so bili urejeno skuštrani. Bil je presneto privlačen moški, že to, da bi se prikazala v njegovi družbi bi vzbudilo govorice. Njegovo osebno življenje je namenoma izpuščala iz svojega pisanja. Trač novinarji niso bili tako prizanesljivi. Fotografi so ga preprosto ljubili. Ali je bil slikan v smokingu ali ves prepoten po tekmi, vedno je bil mamljiv. Razmišljala je kaj bi njegov predlog pomenil za njeno kariero. Šele proti jutru je zaspala.

Med malico ga je poklicala. »V redu, sprejmem, ampak imam nekaj pogojev.« Bil je navdušen, prosil jo je, da bi se dobila v njegovem klubu ob trinajsti uri. Pričakal jo je s celotnim upravnim odborom. Videti so bili malo napeti. Očitno jim je šlo res za to, da se popravi vtis živahnega mladeniča. Nenadoma se je počutila zelo samozavestno. S pogledom je zaobjela celotno sejno sobo in se nasmehnila. »No, pa začnimo.«    Poslušala je njihovo predstavitev »resne zveze«. Ideja ji je bila všeč, kazati se okoli, preživljati čas z njim. Uresničila si bo mladostniške sanje, edino to jo je skrbelo kaj bo, če se resno zaljubi vanj.  Vedela je, da ji je všeč, še vedno in da bo hodila po tankem ledu. Bala se je le, da bo na koncu ostala sama  s strtim srcem. A vseeno bo vredno. Vsaj zdi se ji.

Ko se je zdelo, da so si že vse povedali jih je opomnila, da ima tudi ona svoj pogoj. »Želim ekskluzivni intervju prej in potem.« Spogledali so se. Zdela se jim je dokaj skromna zahteva. Ji bodo že pogledali skozi prste, saj dobijo dovolj denarja drugje. Adnan je bil znan, da ne mara novinarjev.  Vseeno se ni dolgo upiral, vse za višji cilj. Ja, boljšo promocijo kluba, večje zaslužke. Veliko ji je pomenilo, da so pritrdili. Segli so v roke, Ado jo je pospremil do vrat, jih odprl, se teatralno priklonil in rekel »Za tabo, draga.« Zadušila je sladke tipalke užitka, ko je zaslišala besedo draga. Takoj se je opomnila, da je vse biznis. Samo poslovni dogovor. Njej bo pomagalo pri karieri, njemu pa tudi. Za hip jo je spreletelo, da se je prodala.

Prišla sta do parkirišča. »Zvečer se oglasim, strategija in podobno. Nekaj stvari morava obdelati.«  Stisnil jo je v objem. Podrsal je z nosom skozi njene lase. »Se spomniš  zadnjega objema?« Seveda« je odvrnila, v trenutku se je počutila staro 18 let. »Večkrat sem se spomnil nanj, pogrešal sem te, ko sem zapustil šolo. Navadil sem se nate, na najina pričkanja. Na to, da si bila vedno nekje v bližini. Veliko si mi pomagala takrat, še veš ne. Nikoli se ti nisem zahvalil.« Postalo ji je nerodno. Izmaknila se je iz objema. »No, na začetku si mi šel grozno na živce, ne vem zakaj.« Zasmejal se je. »Ditto«  Poslovila sta se in odšla vsak po svojih opravkih.  Popoldne je imela tekmo, zato je odšla v uredništvo. Tekma je bila dobrodelnega namena, otroci so potrebovali nov aparat v bolnišnici. Igrali bodo najboljši nogometaši, tudi tisti, ki so kruh služili v tujini, ločeni na sever in jug. Ekipe bodo žrebali na začetku, ko bo tudi dražba nekaj dresov, rokavic in žog, ki so jih fantje in klubi rade volje prispevali.

Kar nekaj časa pred uradnim začetkom je krožila po prizorišču, zbirala vtise in izvedla snemanje za poročila. Tekma je bila zanimiva, za spremembo je zmagal jug. Igrali so resno, kot bi šlo za zmago na svetovnem prvenstvu. Približno pol ure po koncu tekme, ko so bili fantje osveženi in v svoji najboljši izdaji, je spet zakrožila med njimi. Še zadnje poročanje za športno oddajo in kamere so ugasnile. Večer se je nadaljeval v mirno zabavo, kjer so se športniki družili z »navadnimi ljudmi«. Podelili so veliko avtogramov, veliko je bilo slikanj in objemov. Otroci so bili veseli, da imajo njihovi vzorniki čas za njih. Zaslišala je nežen glas ob svojem ušesu. »Se zabavaš?« Obrnila se je in ga zagledala v jeansu in temni majčki, ki se je oklepala njegovih mišic. Ponudil ji je kozarec. Vprašujoče je dvignila obrvi. »Ne skrbi, pomarančni sok.

« »Hvala.« Sprejela je kozarec in spogledala sta se. »Samo toliko, da te pozdravim, imam še nekaj obveznosti. Se dobiva čez kako uro.« Prikimala je, gledala za njim, ko se je izgubil v množici. Počutila se je super. Imela je službo, ki jo je oboževala, nekaj časa bo preživela s simpatičnim moškim. Pogled se ji je zmračil, ko je pomislila kaj bo čez eno leto. Zavestno se je odločila. Odgnala je slabo voljo in se posvetila dogajanju okoli sebe.  Sonce je zahajalo, ko se je odpravila proti domu. Upala je, da se bo Adnan res oglasil pred koncem, a je videla, da je okupiran. Z glavo mu je namignila v pozdrav in odšla.

Doma se je najprej spravila k delu, članek je poslala uredniku, ki ga bo uredil do konca in se odpravila v kopalnico. Sveže stuširana je ležala pod odejo s predvajalnikom glasbe v roki in slušalkami v ušesih. Nočna lučka je metala medlo svetlobo. Trudila se je, da bi misli umirila in spraznila od današnjega dogajanja. Zdelo se ji je, da je poblisnil mobitel. Sporočilo »Že spiš?« Nasmehnila se je, Adnan. Odpisala je da ne. Ni se še dobro pokrila, ko je spet pisknil. »Se lahko oglasim?«  »Kdaj?« »Zdaj.« »Ok.« Minilo je par sekund, ko se je oglasil zvonec. Skočila je iz postelje. Odprla je vrata in zagledala nasmejanega Adnan.  Vstopil je. Namesto pozdrava se je zasmejal še bolj na glas. »A me hecaš? Pa menda ni to ista majčka?« Še sama je bušila v smeh. »Ne, ta je že četrta.« Spet je bila v majčki svoje najljubše  glasbene skupine. »Imam še ene dve na zalogi« je izdavila med smehom. »Kaj te je prineslo tukaj mimo?« je vprašala, ko se je umirila. »Razmišljal sem. Nič se nisva še dogovorila kako bo potekalo… vse to…« Skomignil je, » Emmm, najin dogovor.« »In zato si se oglasil sredi noči?« »Luč je gorela.« Spet je skomignil. »Pa že. Sedi kamor želiš, grem iskat nekaj za pit. Imaš kakšne želje?« Sedel je na kavč in spregovoril čez ramo. »Tisti sok od včeraj je bil zanimivega okusa.« Hitro se je vrnila, odložila pladenj na klubsko mizico in sedla poleg njega. »Sklepam, da ti je bil všeč?« je začela pogovor.

Ni vedela kaj bi rekla. Bil je tako blizu nje, da je zavohala njegov parfum. Tudi on je bil že doma in pod tušem, sveže obrit. Skoraj se je na glas zasmejala, ko je pomislila da se mu je dalo urejat ob tako pozni uri. Ampak ja, on je bil vedno kot iz škatlice, kadar ni bil na igrišču seveda. »Zelo, samo okusa ne prepoznam.« S pogledom se je sprehodila čez njegov profil. »Bazilika, made by doma.« »Ti?« Prikimala je. Naredila je požirek. »O čem si se hotel pogovarjat? Je začela temo, ki jo je grizla. Kako si je on predstavljal vse skupaj? Bala se je, da ima v mislih eno večerjo, toliko, da ju pofotkajo in to je to. Potem pa vsak po svoje, glavno, da ju vidijo skupaj, edino kar bo moral potem pazit, da ga ne dobijo z drugo. Ni mogla verjeti, da bo tako pregrešen moški stal zraven nje, klade, ko lahko dobi vsako lepotico.  Sebe nikoli ni imela za lepo, bila je samostojna ženska, ki ni dala veliko na ženske stvari. Gladko se ji je žvižgalo kakšne barve nohti gredo skupaj z obleko in ali je torbica v kombinaciji s čevlji. Še vedno je imela enak stil oblačenja, kot pred desetimi leti. Lase še vedno spletene v dolgo kito. Zdelo se ji je, da ni nič posebnega in kar ni mogla verjeti za kaj jo je prosil.

Prižgala je tv, zdelo se ji je, da bo tako bolj domače, nekaj, da razbije napetost. Spodvila je noge podse, potegnila čez odejo in ga pogledala. »Kakšen je torej načrt?« Zatikalo se mu je. »Mogoče bi šla na kavo skupaj, ali pa bi se oglasila po treningu?« Predlog je bil všečen. Razložila mu je svoj delovni dan. »Pozno grem spat in zgodaj vstanem. Potrebujem samo štiri do pet ur spanja. Takoj zjutraj naredim en krog do Borovcev.« »Poznam, všeč mi je tam.« Jo je prekinil. »Ja, zdaj je sploh super, ko so postavili tudi orodja za raztezanje.« se je nasmehnila. »Hej,« jo je prekinil, »Še vedno fuzbaliraš?« Spet smeh. »Seveda, ponedeljke in petke.« »Nikoli mi ni bilo jasno zakaj nisi trenirala kakšen bolj damski šport, kakšno gimnastiko naprimer.« Zapihala je in skočila pokonci. Pozvala ga je »Vstani!« Počasi je vstal, potegnila ga je bolj proti vratom, kjer je imela več prostora in začudenemu položila nogo na ramo. »Waw, ti pa res presenečaš.« Posmehnila se je. »Damski šport, a bo v redu?« Skobacala se je nazaj na kavč pod odejo. »Saj ne vem kaj bi rekel.« »Kje sem ostala…. No, večino dneva mi pobere služba. Nekako se bova že uskladila. Povrh vsega je poletje bolj mirno.« Pogledala je proti ekranu. »O, Dolph Lundgren, on mi je pa tok fajn.« Oba sta se zasmejala. Pogovor je zamrl, padla sta v film.

Zbudila se je v postelji. Adnana ni bilo nikjer, na kuhinjski mizi je bil listek z napisom »Dobro jutro« in velikim smeškom. Samo pol ure teka, potem bo čas, da se vrne. Tržnica se bo prebudila, sobota je. Dopoldne je obdelala balinanje in veslanje po bližnji reki.

V času kosila je Adnan poslal sms, če se dobita na kavi. Izbral je prijeten lokal, ki ni imel prevelike gneče. V senci starih kostanjev so jima postregli z odlično kavo. Odložil je sončna očala in jo pogledal v oči. »Si se naspala?«  »Hm, ja… samo ne spomnim se kdaj sem šla spat.« Nov nasmeh. »Zaspala si kot angelček.« Pomežiknil je. »In lahka si kot perešček.«

Kar nekaj časa sta klepetala. Prehitro je pobegnil čas.

Minilo je nekaj dni, ko se nista videla. Pogrešala je njegov smeh, predvsem pa jo je zanimalo kakšen je tattoo pod majčko, ki ga še nikomur ni uspelo slikati. Nikoli ni bil zgoraj brez. Njen mobitel je zapel melodijo, ki jo je nastavila samo zanj. Hitro se je oglasila, dogovorila sta se, da se dobita na kosilu.

Lokacija enaka kot zadnjič. »Želijo najino skupno fotografijo, imaš kakšno idejo?« je takoj prešel k stvari. »Ampak tako, da bo izgledala naravno, ne naštimano.« »Lahko greva proti večeru v park. Zagotovo bo kdo tam.« Malo je pomislila, »Zdi se mi, da je trenutno ena razstava nekakšnih kipcev, plastike… Vincent …ne vem kako se že piše. Če ni celo otvoritev danes.«  Adnan se je namrdnil. »Zveni zanimivo.«  Pojedela sta v miru, nihče ju ni motil, le nekaj zvedavih pogledov sta prestregla izza sosednjih miz. »Ob osmih bi šlo?« jo je vprašal preden sta se poslovila. »Nekaj imam še za dokončat. Upam, da mi uspe. Se vidiva.«

Popoldne je pošteno zapregla, da je dokončala službene stvari in ko je vsa sestradana dvignila pogled, se je ura že bližala osmi. Stoje je pojedla, mu poslala sms naj kar vstopi in oddrvela v kopalnico. Želela je biti lepa zanj. Obžalovala je, da nima kakšne poletne obleke. Po drugi strani, je pomislila, da je vse skupaj samo igra. Nastavila je curek na mlačno in voda je sunkovito pritekla iz šob. Oboževala je vodo, ampak samo, če so bile njene noge na kopnem. Rada je imela poletne nevihte. Upala je, da bo kmalu doživela kakšno, topel dež na obrazu… Zavila se je v brisačo in odšibala v sobo. Zazdelo se ji je, da so se nekje zaprla vrata. In res, ko je prišla iz sobe, je Adnan sedel na kavču, oblečen v športne hlače in majico. Tudi sama je bila oblečena športno, med hojo si je pletla kito. »Živjo.«  je pozdravila, »Se opravičujem, malo gneče je bilo danes.« Odzdravil je in pristopil do nje. Prijel jo je za roko in odkimal. »Škoda, da spletaš lase.« Spustila je roki. »Zapri oči in počakaj.« je dejal skrivnostno. Zašumelo je, ko se je premaknil.

Začutila je premikanje in nekaj se je dotaknilo njenega lica. Zadišalo je, vdihnila je in uživala v vonju. Kar stala je, mižala in vdihovala, nezavedno je razprla usta in globoko vdihnila. »Jasmin.« je šepnila. Začutila je roko, ki se je kot dih sprehodila čez njeno lice. Čas je obstal. Njegov šepet. »Saj ti je še všeč? Nekoč si rekla, da ti je najljubši.« Roka je odplavala naprej, razdrla napol narejeno kito. Jasminovo vejico ji je zataknil za uho. »Greva? Gledat Vincenta Kakorkolisežepiše?« V žepe je porinila denarnico in telefon, zaklenila  in odšla sta proti parku. Imela je prav, bilo je živahno. Nista bila neopažena. Kar nekaj ljudi ju je ustavilo, pozdravilo,  namenilo vprašujoče poglede. Bila sta nasmejana, prijazna, Ado se je tudi slikal z oboževalkami. Razstava ju ni pritegnila, zato sta se kmalu odločila, da gresta raje drugam. Odšla sta na pivo. Bil je prijeten večer. Pospremil jo je domov, se pred vrati poslovil z obljubo, da jo pokliče in jo zapustil zbegano. Zdelo se ji je, da mu je všeč. Prinesel je vendar jasminovo vejico, ki jo je sicer kmalu izgubila, ampak spomnil se je nekega davnega pogovora. Spomnil se je kaj ji je všeč.

 

V ponedeljek zjutraj jo je zbudil zvonec. V nedeljo zvečer je bila na terenu in dokler je vse spravila skupaj, da je bila zadeva v redu, je bila ura tri zjutraj. Vsa pomečkana je odprla vrata. Pred njimi je stal Adnan s papirnato vrečko in časopisom. Njegov nasmeh je bil zgovoren. »Slavna si.« V kuhinji je odložil vrečko, ji porinil lonček kave v roke in razgrnil neko trač revijo. Bilo je nekaj njunih skupnih slik in slika Adnana z oboževalkami. Spodaj je bil komentar, da ima eden izmed najboljših nogometašev kljub skrivnostni spremljevalki, čas tudi za svoje oboževalke. Naglas je začela brati in planila v smeh, ko se je avtor članka spraševal kdo je ta skrivnostna lepotica in kako ga je omrežila. Zaprla je revijo, ki jo sama še nikoli ni kupila. Srknila je kavo. »Ti si zmešan. In kje si dobil to?« Z očmi je ošinila revijo. »Na črpalki.« Zazvonil mu je mobitel. Opravičil se je in stopil v dnevno sobo. V minuti, dveh se je vrnil.  »V klub moram, greš z mano?« jo je povabil. Izpila je kavo do konca. »Rabim nekaj minut.« Prikimal je. Skočila je pod tuš, samo, da se je osvežila, časa za uživanje ni bilo. Potegnila je nase cargo hlače in majico, spletla kito in nataknila športne copate. Preden je odhitela proti vratom jo je objel in stisnil k sebi. »Oh, kako dišiš.«

 

V klubu so ju že pričakovali. Bili so navdušeni. Padel je predlog, da se večkrat kje pojavita skupaj, mogoče bi celo živela skupaj. Ni si predstavljala kako se bo obnašala, ko bo Adnan v njenem stanovanju. Ona k njemu ne bo šla. To jim je takoj razložila. Strinjali so se, da bosta pri njej.

 

Odpeljal jo je nazaj domov. Razložila mu je nočni delovnik in da gre šele popoldne na tekmo. Dala mu je ključe od stanovanja, poštnega predalčka in kleti. Zmenila sta se, da popoldne prinese nekaj svojih stvari, da se ne bo brez veze vozil sem in tja. Edino to jo je grizlo, ker ni bila prepričana kam naj ga da spat. Vedela je, da kavč ni najbolj udoben, a ni mu mogla kar reči naj spi zraven nje. Kaj si bo pa mislil. Da je še ena avša, ki bi ga zvlekla med rjuhe. Povrh vsega imata dogovor. Se bo že potrudila in se zadržala. Spremeniti bo mogla tudi nekaj svojih navad. Glede na njuna urnika, se bosta bolj malo videla.

 

Teden je kar švignil mimo. Živeti z Adnanom je bilo, kot bi imela nevidnega sostanovalca.  Ko se je zjutraj vrnila s teka, je bil on že na odhodu. Zvečer se je največkrat vrnil pred njo, pripravil kakšno malenkost n jo pustil v hladilniku za večerjo.  Spal je na kavču, skoraj vsak večer ga je pokrila, ker je zbrcal odejo.

 

V soboto se je vrnila dokaj pozno. Zdelo se ji je, da vse diši. V kopalnici je videla obešeno perilo. V hipu je zardela, ko si ga je prestavljala kako obeša. Čeprav je bila športni tip, je bilo med njenim spodnjim perilom tudi nekaj lepih čipkastih stvari, ki jih je rada nosila. V kuhinji na mizi so bile jasminove vejice v vazici. Pričakal jo je z nasmehom. »Imel sem čas, upam, da nisi huda.« Stisnil jo je v objem in nežno poljubil na lase. »Si za sprehod?« se ji je nasmehnil. »Samo pod tuš skočim.« je zaklicala na poti v kopalnico. »Zdi se mi da bo deževalo, obožujem dež.« je zamrmrala sam pri sebi. Čez nekaj minut je bila pri njemu. »Samo sprehod ali tudi obisk lokala?« Odkimal je. »Danes nič lokalov, dovolj imam za nekaj časa.« »Kaj pa dogovor?« je pogledala vanj. Namrdnil se je. »Ja, saj vem. Pojdiva.« Zunaj sta istočasno pogledala v nebo in rekla. »Dež bo.«  Zasmejala sta se. »Dež me ne moti, nisem iz sladkorja. Obožujem tople poletne kapljice.« Prikimala je njegovim besedam. Nezavedno jo je korak nesel proti internatu in igrišču. Srce ji je razbijalo. Hodila sta v tišini zatopljena vsak v svoje misli. To ji je bilo všeč, tišina med njima ni bila moreča.

Ob igrišču jo je potegnil na klopco, ki jo je še predobro poznala. Objel jo je čez ramena, naslonila je glavo nanj. »Se spominjaš maturanca?« Ker je lovila srce po prsih je preslišala vprašanje. »A?« »Ples, matura.« jo je spomnil. Prikimala ja. Kako se ne bi spominjala, takrat je upala na poljub, ki ga nikoli ni bilo. »Že takrat sem ti hotel nekaj povedati, pa nisem našel besed.« Utihnil je. »No, danes ni nič bolje.« Šepetal je, kot bi pozabil, da jo ima v objemu. Začutila je kapljico dežja, in še eno. Zgostile so se. »Dežuje.« Bila je vesela, kot majhen otrok. Z roko ga je povabila. »Pridi, greva nazaj.« Ulovil jo je za roko in je ni izpustil. Objel jo je čez pas in odhitela sta proti domu. Skoraj pol ure do doma. Bilo ji je čisto vseeno, saj bolj mokra kot je, ne more biti. Tako bi hodila z njim cel večer.

Na hodniku se je prižgala luč, sosed je nesel smeti. Radovedno ju je pogledal in pozdravil Milo. Komaj je zaprla vrata stanovanje ji je ušel smeh. »Ja, smeti je nesel ravno, ko najbolj dežuje. Najbrž naju je opazil skozi okno.« Prikimal je. »Dober izgovor, smeti.« Podal ji je brisačo, ki jo je vzel iz torbe na hodniku. Vedno je stala tam, vsak dan sveže pripravljena za trening. Tudi sam je obrisal mokre lase. Opazovala ga je, kako jih je z roko skuštral. Še preden  je premislila, je iz njenih ust zletelo. »Tattoo, kaj predstavlja?« Videla je samo rob, neke črte, vitice. Podaril ji je angelski nasmeh. »Te zanima, kaj?« Pogoltnila je slino. »Ja.« »Samo trenutek.« sezul je mokre superge.

Sama je storila enako. Ugotovila je, da se je pozabila sezuti, da še vedno stojita v mokrih cunjah in nestrpno pričakuje, naj že enkrat sleče to presneto majčko. Potegnil je mokro, zatikajočo majčko čez glavo in ji obrnil hrbet. Zinila je. »Waw, kaj je to?« Bila je zapletena tetovaža, polna simbolov, ki jih ni razumela. Ni vedela kaj gleda, bilo pa je čudovito. Nežno se je dotaknila njegove kože. »Kaj ti to predstavlja?« Zdrsela je čez njegov mišičast hrbet s prsti. »Moje življenje. Zavedanje, kako je minljivo in krhko.« »Sreča je na strani hrabrih, edino to poznam.« Obrnil se je k njej. »Ta napis je bil prvi.« Pomolčal je. »Pogum, upanje, moč, sočutje, vztrajnost. Vse kar si želim biti in čutiti.« Spustil je pogled k njej, ki je molčala in premlevala slišano. »Ne vem, če bom kdaj dosegel zadano. Ugotovil sem, da mi trenutno manjka največ poguma.« Ni vedela kaj naj reče, ni imela besed. Vedela je, da je kot najstnik izgubil dom in del družine. To so rane, ki se ne zacelijo. Samo stala je in gledala vanj. Nenadoma jo je potegnil  k sebi, da je začutila njegov srčni utrip. Poljubil jo je goreče. Nasilno. Otrpnila je. Sunkovito se je odmaknil. »Oprosti, oprosti, ne vem kaj me je zadelo.« Obrnil se je in skoraj zbežal v kopalnico. Zbegano je gledala za njim, seveda si je želela njegovih poljubov, vendar jo je ta prestrašil. Takšna silovitost. V sobi je slekla mokra oblačila in počakala, da je bila kopalnica prosta. Zaželel ji je lahko noč,  ko je šla mimo, vendar je ni pogledal.

Premetavala se je celo noč, tudi njega je slišala, ko se je sprehajal po dnevni sobi.

Naslednjih nekaj dni je bilo vse skupaj čudno. Ni vedela kako naj se obnaša, on pa je postavil zid okrog sebe. V četrtek popoldne sta bila klicana v klub zaradi članka za neko trač revijo in fotografiranje. Vodstvo jima je namignilo, da se malo stiskata v javnosti. In naj si izmislita kaj romantičnega kako sta se spoznala. Ljudje obožujejo osladnost. V nedeljo bo podelitev nagrade za najboljšega športnika in šušljalo se je, da bo trofeja njegova. Na vrsti je, da še on izpolni svoj del dogovora.

V petek zjutraj naj bi bila pripravljena. Imela sta manj kot 12 ur, da dorečeta stvari. Po večerji, ki je minila v tišini, je pospravila mizo nato pa usekala. Gledal je ponovitev tekme, ko se je postavila predenj in izklopila tv. Obrnila se je proti njemu in iz oči ji je bliskalo. »Kaj te pegla? Jutri morava biti 100%.« Vstal je in se začel živčno sprehajat. Sunkovito se je ustavil pred njo. »Ti, ti me peglaš.« Nič ji ni bilo jasno. »Kaj?« Čakaj, saj….« Prekinil jo je. »Od prvega dne, ko sem te spoznal, si se zakopala nekam v mojo glavo. Prijazna, nesebična, odlična športnica, punca s smislom za humor, ki se je ujemal z mojim, tvoji lasje, nasmeh…. Zakaj misliš, da sem kar naprej revskal vate. Všeč si mi bila. Nisem vedel kako naj se obnašam. Bil sem mulo, prežet z grozo vojne. Bal sem se, da te izgubim, če ti pokažem kaj čutim. Zaljubljen sem bil vate, vendar brez poguma. Stokrat sem ti hotel povedati kaj čutim, pa vsakič nisem mogel.

Nisem znal, nisem upal.« Sesedla se je na kavč, tiho strmela v dišečo svečko, ki je metala zabrisane sence. Sedel je na klubsko mizico pred njo. »In potem nekaj dni nazaj se enostavno nisem mogel zadržati. Tvoji prsti, ki so božali moj hrbet. Ogenj se je vžgal, nisem ga znal ukrotiti. Hotel sem te imeti, sploh veš kako si mamljiva? Tvoj vonj, tvoj nasmeh, sploh se ne zavedaš, kako si privlačna in to je najboljše pri tebi. Zvečer, ko si me pokrivala nisem spal. Tako naravna, spontana. Neumen sem bil, ko sem dal prati perilo, vse tiste čipke….  Ne glej tako zgroženo, nič nisem počel z njimi. Nikoli nisem imel resne ženske, hotel sem tebe. Ko so predlagali v klubu, pač, to kar so, sem najprej pomislil nate. Vedel sem, kje delaš. Držal sem pesti, da si samska in da boš sprejela predlog. No, to je na kratko vse.« Skrušeno jo je pogledal. »Uf, to pa je nekaj za predelat. Mislim, da grem spat, jutri bo naporno.« Prisiliti se je mogla, da je vstala in odšla v sobo. Čeprav bi najraje skakala od veselja, so ji iz oči prilezle solze. Res je bilo preveč informacij zanjo. Z zmedo v glavi je zaspala.

Zbudila se je pred budilko. Jutranja rutina, ni bilo pomembno kaj jo je grizlo in kako bo rešila težavo. Imela bo čas razmišljat. Bilo ji je do uspeha v karieri, Adnana je imela toliko rada, da mu ni želela škodovati. Ne bi prenesla, če bi se ljudje delali norca iz nega zaradi njenih neumnosti.  Odigrala bo igro, ki jo je sprejela, kako se bo končalo pa samo Bog ve.

Ob prihodu skozi vrata je zavohala kavo. Čakal jo je z lončkom v roki. Plaho jo je pozdravil, kot bi se bal njene reakcije. »Videl sem te čez okno.« Nasmehnila se je in sprejela kavo. Nasmehnil se je nazaj. Naredila je požirek in odložila skodelico na mizo. Pokimala je proti kopalnici, »Takoj se vrnem.« Kot bi vroča voda sprala skrbi z nje. Njena glava je bila bolj bistra od njenega srca.

Skupaj sta vstopila, z nasmehom pozdravila ekipo. Bila sta popoln par. Novinar trač revije je dobil nekaj splošnih podatkov, romantično zgodbo o skriti neuresničeni šolski ljubezni. Po še nekaj fotografijah sta se novinar in fotograf poslovila. Potem je bila na vrsti ona. Posvetila se mu je in ga s strokovnimi vprašanji prignala na rob obupa. »Stop, pavza« je vzkliknil. »Zdaj vidiš zakaj se izogibam novinarjem. Slečejo te do gat.« Zanikala je. »Sploh ni res, moje bralce zanimajo resne stvari, igra, strategija, tvoji načrti, načrti kluba, ne pa s katero bejbo si šel na kavo.« Skomignil je. »No, nekaj časa boš ti ta s katero bom hodil na kavo.« Še kakšno uro ga je mučila, nato se je poslovila in odšla  Za sobotno izdajo je pripravila in oddala krajši članek, nato se je posvetila ponedeljkovemu. Ni bila prepričana, če bo imela v nedeljo voljo in čas. Saj ni bilo več kaj dodati. Vse podatke je imela. Na njej je, da jih spravi v ljudem všečno, a še vedno strokovno obliko. Dolgo je delala, ko je zaključila in se odpravila v posteljo, Adnana še ni bilo domov.

Prišel je šele okrog osme ure, ko se je že vrnila s tržnice. S sabo je prinesel smoking v viseči vreči skupaj s srajco in hlačami. Pomigal ji je z vrečo. »In kaj boš oblekla ti?« »Emmm, ne vem?« »Napačen odgovor. Greva v šoping. Če nisi več huda name.« Je dodal tišje. »Je že v redu« je zamomljala. »Ok« je zasijal, »Jaz vozim«. »Tudi jaz imam avto.« se je uprla. »Vem, ampak, ti boš preveč utrujena, da bi vozila, ko se bova vračala.« Zavila je z očmi in mu sledila.  Ko sta prispela v nakupovalno središče jo je prijel za roko in rekel: »Želim, da mi jutri vsi zavidajo najlepšo spremljevalko. Našla bova čudovito obleko zate. In ne skrbi za make up. Borova punca se spozna na to. Je že vse zmenjeno.« Malo je pomolčal, nato pa dodal. »Tudi, če me zdaj mahneš po nosu ti moram povedat, da si taka kot si čisto v redu.« Zasmejala se je, a roke ni odtegnila. Prehodila sta nekaj butikov, preden je našla obleko s katero sta bila zadovoljna oba. Zraven je kupila še zanimive sandale in dopoldan je minil.

Popoldne sta imela vsak svoje obveznosti. Zvečer je ravno prišla iz kopalnice in se skoraj zaletela vanj.  »So rekli, da moram biti jutri spočit in lep kot slika.« Zasmejala se je. »Kot, da nisi že dovolj.« Kradoma ga je pogledala, sam smeh ga je bil. »Ob dvanajstih bosta Bor in Tijana tukaj.« ji je sporočil. Še sam je se je odpravil v kopalnico.  Stala je v dnevni sobi pred omaro in iskala knjigo za branje. Začutila ga je za sabo. Nežen šepet se je dotaknil njenih ušes. »Saj lahko gledaš televizijo z mano, ne grizem.« Mravljinci so ji šli po hrbtu. Odkimala je, ni bila prepričana, če bi lahko spregovorila. Stopila je v kuhinjo, kozarec vode je izpila na dušek. Nenadoma je bil za njenim hrbtom. Spet šepet »Si kaj živčna?« Poskočila je. Objel jo je od zadaj. »Saj so objemi še dovoljeni?« Zdelo se ji je, kot da se ji vrti deja-vu.  Njegov nos v njenih laseh, nežen šepet. Počasi se je obrnila in naslonila glavo nanj. Počutila se je varno, udobno.

Njegova roka je zdrsnila na njen tilnik, kjer je mehko božala. Zaprla je oči in nagnila glavo nazaj. Tokrat se je spustil nanjo nežno, počasi. Ljubkoval je ustnice in čakal, da jih sama razpre. Igral se je z njenim živahnim jezičkom. Tokrat se je on umaknil. Čutil je, da drhti v njegovem objemu. Hitri poljub na čelo. »Nočem, da se jutri tolčeš po glavi.« Glas je izražal obžalovanje. Razočarano se je poslovila s tihim »Lahko noč.« Vedela je, da ima prav. Škoda bi bilo uničiti to kar imata. Kaj pa sploh imata? Je to samo zabava, kratkočasenje ali delo?  Zbudila se je zgodaj, nebo je komaj rdelo. Tiho je odprla balkonska vrata in se splazila ven. Zvila se je na dvosed, kjer je po navadi brala knjige in se predala jutranjim zvokom raznih čivkajočih in cvrkutajočih živalic. Zadremala je. Zbudilo jo je nežno božanje po obrazu. »Dobro jutro.« »’Jutro.«

Čisto prehitro je bila ura dvanajst, ko je pozvonilo.  Pred vrati je bil Adnanov soigralec in njegovo dekle. Predstavil ju je Mili in dekleti sta se takoj ujeli. Odšli sta v njeno sobo kjer se je začel projekt preobrazbe, kot se je pošalil Ado, ko sta zapustili prostor. Skuhal je kavo, nato se je opravičil Boru in odšel v kopalnico, da se tudi sam preobleče. Mila in Tijana sta se zabavali po svoje. Slednja ji je priznala, da jo je grizla radovednost kakšna je. Adnan jo je zadnje čase kar naprej omenjal in vse klubske čveke je Bor prinesel domov. V mislih se je zahvalila, da zgodba o tem zakaj sta par ni prišla ven. To sramoto bi težko požrla. Klepetali sta, Tijana je ustvarjala, sama pa je bila precej nemirna kako se bo končal večer. Bo ali ne? Kaj če ne bo, bo razočaran? Fanta sta spila že drugo kavo, ko sta se prikazali iz sobe.  Nežno jo je porinila proti Adnanu. »Izvoli tvojo lepotico. Tudi brez šminke je bila dovolj lepa.« Smeh je odmeval po stanovanju, njej pa je bilo nerodno. Približala se je ura ob kateri se dobijo v klubu. Razšli so se z besedami, da se kmalu vidijo.

Vodstvo je bilo navdušeno nad njunim izgledom. Fotografi so bili precej aktivni, opazila je  tudi nekaj stanovskih kolegov. Sama pri sebi se je nasmehnila, saj bo edino njen časopis imel izjemen članek o najboljšem nogometašu. Še slika ali dve z nocojšnje prireditve manjkata. Z Adnanom, ki ji je kavalirsko ponudil komolec sta prekrižarila prizorišče. Počasi so jih pozvali, da se posedejo, kajti začenja se uradni del. Prste je prepletel z njenimi, vedela je, da upa isto kot ona. In zaslišalo se je njegovo ime. Ponosna je zaploskala. Sijala je, ko se je sprehodil po nagrado. Končno se je vrnil k njej, jo stisnil v objem in kratko poljubil. Sledilo je še fotografiranje s kipcem . Potrpežljivo je čakala ob strani in klepetala z nekaj dekleti. Bor je prišel po njo. »Pojdi k njemu, pogreša te.« ji je pomežiknil. Res je bil zvezda večera. »Dovolj imam« je zašepetal, ko se je že vsaj dvajsetič nasmehnil istemu fotografu. »Še malo.« je šepnila nazaj.

Domov sta prišla pozno. Ponudil ji je, da gre prva v kopalnico. Zahvalila se mu je, željno je pričakovala vročo vodo. Imela pa je težavo. Obleka je imela zadrgo zadaj in ni je mogla doseči.  V trgovini jo je zapela prodajalka, potem pa Tijana. Zapihala je. Niti pomislila ni na zadrgo in težave z njo. Vzdihnila je in se odpravila v dnevno sobo. Tam se je že slačil on. »Mi lahko odpneš zadrgo?« Obstal je z rokami na pasu. »Seveda, samo trenutek.«  Zategnil je pas nazaj in stopil za njen hrbet. Počasi je potegnil dol voziček na zadrgi. Začutila je poljub na ramenu. Hitro je stopila naprej. »Hvala.« Zaprla je vrata za sabo, mogoče malenkost preglasno. Oblačila je pobasala v košaro in stopila pod tuš. Vsa je drhtela. Tako zelo si je želela njegovih poljubov in dotikov. Ni vedela zakaj vedno pobegne. Prepustila mu je kopalnico. Ko je zaslišala teči vodo se je v hipu odločila. Pograbila je njegovo posteljnino in jo odnesla na svojo posteljo. Potem je sedla na kavč in čakala. Sedela je vzravnano, kot da čaka smrtno obsodbo. Prišel je do nje in začudeno gledal.

Tokrat se je njej zatikalo. »Zdi se mi, da je tvoj hrbet dovolj trpel. Bi želel spati pri meni?« Gledala je v tla. Bilo ji je nerodno. Še nikoli ni tako direktno povabila moškega v svojo posteljo. Bil je tiho. »No, tvoja posteljnina je tam…« Vstala je in smuknila v sobo pod odejo. Čakala je. Vstopil je, ni prižgal luči. Njena solna luča je dajala dovolj svetlobe, da je videl katera stran postelje je prazna. Udobno se je namestil pod odejo in se obrnil proti njej. »Zakaj?« Samo ena beseda, šepet, ki ji je pognal mravljince po telesu. »Ne vem, zdelo se mi je, da ti bo tukaj bolj udobno. Všeč si mi, že dolgo in strah me je kaj bo sedaj. Vaš cilj je dosežen. No tudi jaz sem dobila svoj prispevek. Oči so se ji zalesketale. Čutil je, da jo nekaj muči. Odrinil je njeno odejo in jo potegnil k sebi pod svojo. Legla je na bok in ga s prosto roko objela okoli pasu. »Veš, ko imaš nekoga tako rad, da te boli?« Ni pričakovala odgovora. Ni ga dobila.  Tudi on se je obrnil na bok in ji obrisal solze. »Poznam to, misliš, da sva se dovolj dolgo držala nazaj?« Primaknil se je bližje k njej. Poljubil jo je počasi. Odzvala se je. Najprej previdno, potem pa vedno bolj zahtevno. Oklenila se ga je okrog vratu in ga mehko praskala po vratu. S poljubi je zdrsnil na njen vrat, roke so našle toplo kožo pod majčko. Poljubi so postali še bolj strastni, roke drznejše…

Made by Looser.




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: