Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Nov 11, 2015

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe, Zgodbe ki jih piše življenje

Od začetka



ljubezenske zgodbeUčili so me, naj nikoli ne rečem nikoli, se ne vdam ter ne glede na vse sledim svojim sanjam. Cilj naj bi opravičeval sredstva.

Govorili so kot, da je to nekaj najlažjega in preprostega, nihče pa ni niti za trenutek omenil oseb, ki jih bom na poti do tja primorana pustiti za sabo, bolečine, ko se zaveš, da jih ni več ob tebi in nelagodja, ko greš na ulici brez besed mimo osebe, ki ti je nekoč pomenila vse.

To je pritisk, ki ga nisem zdržala in eden izmed glavnih razlogov, da sem sprejela delo v eni izmed najboljših odvetniških pisarn ter se odselila v New York, kjer sem se zapletla s perfekcionistom Jamesom O’Brienom.

Vsi so bili mnenja, da sva popoln par, a to še zdaleč ni bilo res. Nič ni naredil narobe, pravzaprav, vsak trenutek ob njem je bil izredno romantičen ter brez dvoma načrtovan do zadnjega detajla. A kljub čustvom in številnimi poskusi, da bi zveza uspela, to ni bilo dovolj.

Da, bila sem srečna, a še zdaleč ne zadovoljena. Tega sem se na žalost zavedla šele, ko se je na predbožični zabavi pred vsemi sodelavci spustil na kolena ter mi ponudil diamantni prstan. Vse oči so bile pričakujoče uprte vame, jaz pa pred sabo nikakor nisem mogla videti Jamesa.

Inteligentnega blondinca je v mojih mislih zamenjal temnolasec s prodornimi modrimi očmi, globljimi od oceana. Tedaj sem spoznala, da se moram vrniti na začetek. V Piran.

Dan pozneje sem že sedela na vlaku Ljubljana – Koper ter se naslanjala na hladno steno. Mojo pozornost je pritegnil mlad par, ki je vstopil v Divači. Nizko dekle rdečih las se je naslonilo na svojega ogromnega fanta, on pa je okoli nje ovil svoje dolge roke. Izgledala sta prav tako kot jaz in Leonardo pred skoraj sedmimi leti.

Bilo je nekaj dni pred božičem in ravno sem se vračala iz Harvarda. Leo me je kot ponavadi pričakal na Brniku, da bi mi na poti do doma delal družbo.

Bil je moj najboljši prijatelj iz otroštva in vedno sem se veselila časa ob njem, toda takrat je bilo nekaj drugače. Morda je bil kriv nenavaden občutek v trebuhu ali pa rdeče vrtnice v njegovih rokah. Srce mi je bilo hitreje z vsakim korakom proti njem in postajala sem vedno bolj nervozna.

Namesto pozdrava sva se vedno objela, takrat pa sva le strmela drug v drugega, kot bi bila popolna neznanca. To je bil začetek najlepšega časa v mojem življenju.

Kljub študiju na drugi celini je najina zveza delovala, bila sva srečna in vse bolj zaljubljena.

Ko sem se po diplomi vrnila v Piran, sem ugotovila, da sem se odtujila od skoraj vseh ter postala glavna tarča opravljivcev.

Nato pa je svoje dodal še prepir z očetom. Zahteval je, da prevzamem finance njegovega skromnega podjetja, med tem ko sem dobivala ogromno boljših ponudb iz Ljubljane ter tujih držav.

Ljudje so me začeli dušiti, edini izhod sem našla v selitvi, tako pa sem za seboj pustila tudi njega. Fanta, ki mi je spremenil življenje.

Če bi lahko, bi ustavila čas, ko sva s prepletenimi prsti sedela na razgretem pesku ter opazovala sonce, ki je tonilo v vodo. Takrat sva bila zaljubljena najstnika brez skrbi in vse se je zdelo tako preprosto in samoumevno kot dihanje.

»Naslednja postaja, Koper.« Je zadonelo po sedaj že skoraj praznem vlaku in misli so se v trenutku izgubile. Ustavili smo se še preden sem se uspela obleči, zato sem pograbila kovček ter z na pol zapetim plaščem stopila na hladen zrak. Počasi sem se odvlekla iz perona, vedoč, da je avtobus odpeljal nekaj minut nazaj.

»Naj me koklja brcne, če nisi ti Gabriela Benko?« Sem zaslišala nepoznan glas in ko sem se obrnila, sem pred sabo zagledala starejšo gospo. Moja prva asociacija je bila, da zgleda stara kot Zemlja, to pa me je spomnilo na Marijo Ažman, glavno opravljivko v Piranu.

»Da, to sem jaz.« Prijazno sem se nasmehnila, ona pa je navdušeno plosknila z rokami.

Trenutek pozneje se nama je pridružil še njen mož ter mi prijazno ponudil prevoz. Čeprav bi najraje zavrnila, sem v upanju, da bom med potjo izvedela kaj o Leonardu, sprejela ter odšla za njima.

»Mislim, da tvojega prihoda ne bosta vesela le starša.« Je začela takoj, ko smo sedli v staro Toyoto. Mož jo je neodobravajoče pogledal, jaz pa sem jo s kimanjem spodbudila, da nadaljuje.

»Mlakarjev mlajši sin še ni imel dekleta, odkar si odšla, niti ne pokaže zanimanja za katero izmed svojih oboževalk. Med dekleti je kar priljubljen, veš.« Pomenljivo me je pogledala, Janez pa je odkimal.

»Če se ne motim, je bil v zadnjem času večkrat opažen s študentko, ki je začela delati pri njih.« Je rekel po nekaj trenutkih tišine, Marija pa je le skomignila z rameni, ne zanikajoča njegovo izjavo.

V mislih sem se prestavila približno pet let nazaj, na železniško postajo, kjer me je v solzah rotil, naj ne odidem. Imelo me je, da bi še sama zajokala, a to bi pomenilo vdajo. Nisem bila zmožna ostati v mestu, kjer me vsak drug prebivalec gleda kot deveto čudo, prijatelji pa se mimo mene sprehajajo, kot da me ni. Takrat sem ga videla predzadnjič. Zadnjič je bilo dobro leto pozneje, ko se je na moj rojstni dan prikazal na pragu stanovanja v New Yorku. Še preden je odprl usta, se mi je pridružil James, zato je po hitrem voščilu odšel ter me pustil s številnimi vprašanji, na katere nimam odgovora.

Dobrih deset minut pozneje sta me odložila pred hišo mojih staršev. Pritisnila sem na zvonec, nato pa se med čakanjem, da mi nekdo pride odpret, živčno prestopala.

Manj kot minuto pozneje so se vrata odprla in pred sabo sem zagledala mati, ki je za trenutek osuplo obstala, nato pa so se v njenih skoraj sivih očeh pričele nabirati solze.

»Gabriela.« Je zašepetala in me potegnila v objem. Tudi meni so se orosile oči, v Ameriki se sploh nisem zavedala, kako močno sem jo pogrešala.

»Sedaj, ko je podjetje uspešno, si se pa vrnila, kaj? Naj ti že kar takoj povem, da od mene ne dobiš niti centa.« Sem zaslišala očetov glas, mati pa je zavzdihnila ter me izpustila.

»Dejan, šele prišla je. Ne odganjaj je, preden sploh vstopi.« Se mi je postavila v bran, jaz pa sem zavila z očmi.

»Ne potrebujem denarja, zaposlena sem v eni izmed najboljših odvetniških pisarn na svetu. Prišla sem, ker se bliža božič.« In ker sem spoznala, da ne bi smela dopustiti, da Leo izgine iz mojega življenja, je dodala moja glava, a besed nisem izrekla naglas.

Oče je skomignil z rameni, prijel kovček ter ga odnesel v mojo nekdanjo sobo, ki je ostala povsem nespremenjena.

Polica, ki se skoraj upogiba pod težo knjig, omara ter pisalna miza iz hrastovega lesa, poleg katere je vrtljiv pisarniški stol. Pogled se mi je trenutek predolgo zadržal na modri posteljnini s sliko delfina ter na kolažu fotografij na nočni omarici. V oči so mi stopile solze, ki jih je mati ocenila kot solze sreče in me ponovno stisnila v objem.

»Presrečna sem, da si se vrnila domov, pa čeprav le začasno.«

»Tudi jaz. Sedaj pa mi oprosti, rada bi se osvežila ter si nekoliko odpočila.« Mati je prikimala in odšla, jaz pa sem se vrgla na posteljo ter se zastrmela v strop. V misli sem si ponovno priklicala Leonarda in pričela delati načrt, kako bom odšla do njega, med tem pa je celodnevna vožnja naredila svoje.

Zbudila sem se v hladno zimsko jutro. Tudi danes se nisem imela namena odpovedati svoji rutini, zato sem si oblekla topla oblačila ter stekla k svetilniku na koncu zaliva. S pogledom sem za trenutek zajela neskončno modro ploskev, nato pa se obrnila, da bi odšla, a je mojo pozornost pritegnila barka pomorskega društva, ki je bila namenjena k privezu.

V mislih se mi je prikazal Leov nasmeh, tisti, ki ga je hranil le zame, zato sem stekla.

Pomol sem dosegla ravno, ko so se izkrcavali. Ko se je na krovu pojavil Leo, se mi je čez obraz razlezel nasmeh in naredila sem nekaj korakov bližje, nato pa se v šoku ustavila. Blondinki je podal roko ter ji rekel nekaj, kar jo je spravilo v smeh. Način, kako se je dotaknil njenega zapestja, je v meni povzročil val ljubosumja.

V očeh sem začutila neprijetno ščemenje solz. Skoraj sem že odšla, ko me je prepoznal nekdanji sošolec Peter, ki je bil prav tako član posadke.

»Gabi?« Je nekoliko neodločno vprašal ter pristopil do mene. To je pritegnilo tudi Leonardovo pozornost in na sebi sem začutila njegov presenečen pogled.

Po nekaj vljudnostnih besedah se je Peter odstranil ter mu dal priložnost, da se mi približa. Seveda pa je za njim prišla tudi blondinka.

»Torej si se resnično vrnila. Zjutraj sem slišal nekaj o tem, vendar sem bil prepričan, da je to le ena izmed čenč.« Prisiljeno se je nasmehnil, jaz pa sem na videz neprizadeto skomignila z rameni.

»Ne morem biti večno jezna na očeta. Pojutrišnjem je božič in odločila sem se, da ga bom izkoristila za zakop bojne sekire.« Prikimal je in čeprav se mu je v očeh zrcalil dvom, ni vrtal naprej.

»Me veseli. Mimogrede, to je Ana.«

»Lepo te je bilo spoznati. Sedaj pa mi oprostita, moram iti, preden se shladim.« Stekla sem proč. Ko sem bila dovolj oddaljena, da me nista mogla več videti, sem v solzah padla na kolena.

Morda je za naju vendarle prepozno in bova za vedno ostala stvar preteklosti. Najbolje bo, da počakam nekaj dni, nato pa se vrnem v Ameriko.

»O moj bog, Gabi, resnično si nazaj!« Dvignila sem pogled in zagledala prikupno svetlolasko, Leovo sestro Nušo.

Pomagala mi je na noge ter me močno objela, nato pa se zaskrbljeno zastrmela v moj obraz.

»Kaj je narobe?«

Vprašanje je sodu izbilo dno in iz mene se je vsul plaz besed – pojasnila, razlogi za vrnitev, skratka, vsa resnica. Ko sem končala, me je ponovno objela.

»Ne vem, kaj naj ti rečem. Močno si ga prizadela in šele sedaj, ko je spoznal Ano, je spet srečen. Res, ne vem, kako naj ti pomagam.«

Ko sem že mislila, da ne bi mogla biti bolj zlomljena, se je nekaj v meni ponovno sesulo v prah. Konec je. Resnično je konec.

»Ne bom se vmešavala v njiju, obljubim. Sedaj pa res moram iti. Se vidiva.« Še preden bi lahko karkoli rekla, sem bila že nekaj metrov oddaljena.

Nisem šla domov, kakor sem nameravala, temveč do obale. Potrebovala sem sprostitev. Zaprla sem oči ter prisluhnila krikom galebov in zvokom valov, ki so v enakomernem ritmu butali v skale.

Zaslišala sem približujoče se korake, vendar sem se jih odločila ignorirati. Verjetnost, da bi kdo vedel, kje sem, je majhna, domačini pa me od daleč zagotovo ne bi prepoznali.

»Tukaj si.«

Presenečeno sem se obrnila v smeri glasu. Medtem ko sem iskala besede, se je Leo postavil poleg mene ter pogled usmeril na morje.

»Očitno.«

»Nekaj sem izvedel, vendar bi rad slišal še od tebe.« Za trenutek sem ga pogledala, nato pa pozornost ponovno namenila vodi. Kolikor sem poznala Nušo, sem vedela, da mu bo povedala, nikakor pa nisem pričakovala, da bo to tako kmalu.

»Vprašaj.«

»Zakaj si se vrnila? Vem, da se nisi oglasila le na družinskem obisku.«

Čeprav sem obljubila, da se ne bom vmešavala, sem morala poskusiti. Morda je to edina možnost za resnico, edina priložnost, da ga dobim nazaj.

»Zaradi tebe, Leo. Spoznala sem svojo napako, nikoli ne bi smela oditi od tebe.«

Bila sem trapa. Dejansko sem verjela, da ga bom zmožna pozabiti.

»Kaj pa tvoj fant?« V odgovor sem le skomignila z rameni.

»Bil je še ena izmed mojih številnih napak. Verjela sem, da bom ob njem pozabila vso preteklost.« Prikimal je in nastopil je trenutek tišine. Ozračje je postalo napeto, zato sem morala ukrepati.

»Ljubim te, Leo. Zame si bil, si in vedno boš le ti. Prosim, odpusti mi.« Seveda sem se v mislih ponovno ozmerjala s trapo. Nobene pravice nimam kar tako priti nazaj v njegovo življenje ter ga prositi odpuščanja.

»Oprosti. Saj vem, da je bila moja vrnitev napaka.« Hotela sem oditi, a me je že po nekaj korakih zgrabil za roko.

»Počakaj! Prosim te, ne beži pred mano.« Zagledala sem se v njegove oči, v katerih so se zrcalili njegovi notranji boji,

»Obljubi mi, da ne boš odšla.«

»Kaj pa naj? Izgubila sem te in tu nimam več kaj iskati.«

»Nikoli me nisi izgubila, Gabriela. Res, da si me prizadela, a moja čustva do tebe so kljub letom ostala povsem nespremenjena.« Je pojasnil in medtem, ko sem zmedeno strmela vanj, mi je iz obraza odmaknil pobegni pramen las. Pri tem se je s konico prsta podrgnil ob mojo spodnjo ustnico.

»Ljubim te.« Je zašepetal, vse v meni je vztrepetalo. Bilo je prav tako kot prvič.

»Torej lahko pozabiva na preteklost in greva od začetka?« Sem vprašala z glasom, polnim upanja, on pa je namesto odgovora z rokami objel moj obraz, se sklonil k meni ter me poljubil, kot to zna le on.




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: