Odraslost

(3 Št. glasov, povprečje: 2.00 od 5)

 Loading ...

Do konca ure je še 23 minut. Vsi v razredu brez zainteresiranosti zaspanosedimo in opazujemo gmote zraka iz profesorjevih ust, ki se nikoli ne zaprejo. Ta grozljiva pošast nam izsrkava duše…

Z največjo energijo se jo trudimo zadržati. Zato tudi tako težko sledimo pouku. toda ta pošast ni vidna. Profesor je ne vidi in ne razume. Kako bi jo le, on je že bil žrtev. Dere se na nas lenobe, mi pa se borimo za preživetje. On je bitko že izgubil, njemu je vseeno, meni ni.

Še 18 minut. Ena od dijakinj je že odšla iz razreda. Pošast ima njeno dušo. Zdaj se ozira za novo žrtvijo. Gleda me…

Delala se bom, da je ne vidim, morda me pusti pri miru…

Neee, naj neha! NEEE………………………………..(tišina)

Zbudim se, ležim na tleh, profesor me s strahom v očeh opazuje in preverja moj utrip. Potem mi reče, da se najbrž padla v nezavest. Morda rabim samo malo zraka pa bo.

A jaz vem, kaj se je zgodilo. Vsi vemo. Mojo dušo ima. Vso mojo energijo. Profesor me pošlje ven in sošolko z mano.

Ne govoriva. Vse je že povedano.

Pelje me na WC in me prestrašeno gleda. Ve, kaj se ima naslednje zgoditi. Postala bom kot oni. Oni, ki so že izgubili dušo in postali odrasli.

A na srečo so pošast hitro ustavili. Delec mladosti je še v meni. A premalo, da bi ostala. Moram naprej…Moram se učiti, biti pridna in se ne meniti za slabosti. Živim za delo. Ostanek duše v kotičku očesa opazi solze moje prijateljice, preden ga zakrije zrelost.

Spremenila sem se…