Ona

(1 Št. glasov, povprečje: 4.00 od 5)

 Loading ...

Sedela je na okenski polici in gledala dežne kapljice kako nežno polzijo po steklu. Začela se je spominjati njune prve skupne noči.

Noč, ki sta jo preživela v postelji. Do tiste noči ni vedela, kako se prepustiti moškemu. In ni vedela kaj jo lahko Njegov dotik nauči. Nežnosti, spretnosti, usklajenosti in predvsem čutenje. Nikoli ni vedela, kako se odprti moškemu. Ni vedela kaj reči, kako se obnašati, ampak tisto noč se je spremenila.

Strastni poljubi, njene prsi prislonjene ob njegov močan hrbet. Poljubljala ga je po vratu, z roko pa se nežno prebijala čez njegovo zadrgo.

Njuno prvo srečanje ni bilo nič posebnega. Ob njegovem pogledu ni čutila metuljčkov v trebuhu, niti zvezdic nad sabo. Videla je le moškega. Moškega, ki jo razume, in ki ve kaj je prebolela.

Ko je končno prišla do napetih hlač, se mu je ovila okoli telesa in se znašla pred njegovimi očmi. Pobožal jo je po licu, se rahlo nasmejal in s povsem mirnim glasom vprašal: »Si pripravljena?«. Ni vedela kako je lahko tako zelo miren. Ko pa se v njej dogaja prava drama. Pokimala je.

Prvi zmenek sta preživela v bližnjem lokalu na kavi. Pogovarjala sta se o družini, načrtih, službi, veri, športu,…  Praktično o vsem. Vse kar ju veseli in v kar verjameta. Bila je sproščena kot že dolgo ne. Nato jo je pospremil do vhodnih vrat njenega doma, poljubil in odšel.

Slekel ji je srajco in jo nežno poljubljal po bledi koži, ki se je počasi ježila. Čutil je njeno drhtenje, zato jo je še bolj privil k sebi. Odpel ji je nedrček in takrat je prvič videl njene  popolno oblikovane prsi. Prvič mu je zastal dih. Začel jih je poljubljati. Ona pa je še naprej drhtela v njegovem naročju.

Ni je poklicat takoj naslednji dan. Niti naslednji. Ampak šele čez dober teden. Vprašal jo je, če bi se mu pridružila na eno-dnevnem smučanju na bližnjem smučišču. Pristala je, čeprav ni vedela, kaj naj pričakuje. Izleta se ni posebej veselila, čeprav je bila vznemirjena. Pripeljala  sta se do hotela. Najela sicer skupno sobo, vendar z ločenima ležiščema.

Ustnice so mu polčasi polzele nižje po  njenem telesu. Slekel ji je hlače, položil na posteljo, jo poljubil in rahlo prodrl vanjo. V njeno toplino. Nežno je ječala in se prepuščala njegovim bokom in ritmu. Z nohti mu je na hrbtu zarisovala vzporedne črte. Črte strasti. Noben od njiju  ni tega večera prišel do vrhunca. Zaspala sta objeta. Njene prsi na njegovih.

Drugo jutro sta potovala nazaj. On je vozil. Sedela je ob njemu in ga gledala. Nekajkrat jo je pogledal in se nasmehnil.
» O čem razmišljaš?« je bilo njegovo vprašanje. Vendar Ona ni vedela kako mu naj odgovori. Bala se je njegove reakcije. Imela je občutek, da bo šlo nekaj narobe. Zelo narobe. Nasmehnila se mu je nazaj in odgovorila: »O ničemer.«

V tem trenutku je On sedel zelo pokončno na svojem sedežu. V njegovih, po navadi praznih očeh, je videla strah. Oklepal se je volana, in zavore. Odneslo ju je s ceste.

Ni preživel. Izvedela je da je imel bolezen živčnega sistema. Zato je imel prazne oči. Z zadnjimi močmi je preobrnil avto, tako da je lahko rešil njo. Ni vedela zakaj. Ni verjela, da mu je bila pomembna v življenju.

Nesrečo je preživela z lažjim pretresom možganov. Ampak on ni preživel. Bila je jezna. Razočarana. Obupana.

Sedela je na okenski polici in se spominjala njune prve in zadnje skupne noči.