Pismo s povratnico

(1 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Slovo! Dokončno? Že mogoče, a ne kar tako, brez vsakega pojasnila. Vsaj par stvari ti moram povedati. Natočiti ti hočem čistega vina, ti zadati še zadnji udarec.

Mogoče se ti bo potem le posvetilo, da si izgubil še eno bitko.

Da si poražen, čeprav ti je ime Viktor.

Vsaj enkrat bi ti rada povedala svoje, ne da bi me prekinjal ali mi celo ukazal molčati.

Toda kako naj to izvedem?

Telefonski pogovor lahko prekineš, elektronska pošta ne pride v poštev, ker ti je računalnik nerazumljiv, nepotrebno čudo. Že vem!

Napisala ti bom pismo, kot smo ga pisali v dobrih starih časih. Pa ne takega v dišeči ovojnici. Poštar ti bo prinesel na videz uradno pismo s povratnico. Tako vsaj ne boš mogel reči, da ga nisi dobil.

Kako naj začnem? Morda z »dragi Viktor«? Ne, ker dragi že dolgo nisi več. Spoštovani gospod Kališnik? Takega naziva si niti zdaleč ne zaslužiš.

Zdravo Viki! Zakaj pa ne? Dovolj dolgo sva skupaj mečkala rjuhe, da te lahko tudi v zadnjem pismu imenujem čisto po domače, kot sem to počela tri leta.
ZDRAVO VIKI!

Si presenečen, ker se ti oglašam na tak način? Nikar že na samem začetku ne skušaj vreči pisma v smeti, ker ga boš prej ali slej prebral. Tudi izgovor, da slabo vidiš, ti tokrat ne bo pomagal. Kar brez skrbi si natakni očala, saj te v prazni hiši ne more videti nihče. Meni je pa tako že znano, da EMŠO tudi tebi ne prizanaša. Si pripravljen? No, pa začniva! Saj bom pisala počasi, ker vem, da ne znaš hitro brati.

Daleč je že tista lepa majska nedelja, ko sva se spoznala. Se še spomniš, kje? Pred vhodom v Postojnsko jamo je bilo. Takoj si mi padel v oči. Od vseh si bil najelegantnejši, obnašal si se uglajeno, čisto drugače kot tvoji sodelavci, s katerimi si bil na sindikalnem izletu. Tako me je vleklo v tvojo bližino, da sem se nevede priključila vaši skupini. Opazil si me in dan je minil čisto drugače, kot sva sprva načrtovala. Ko si se mi predstavil, sem takoj pomislila, kako zelo ti pristaja ime Viktor. In kako lepo je zvenelo moje, drugače tako obrabljeno, ko si ga izgovoril ti. Danica, ki si ga že prvi dan ljubkovalno spremenil v Dani.

Nisva imela veliko časa, a sem vseeno veliko izvedela o tebi. Poročen si bil šestnajst let, a sta se z Brigito pred tremi leti sporazumno razšla. Bivši ženi in sinu Maksu si kupil stanovanje, hiša pa je ostala tebi. Povedal si še, da imaš dobro službo, v prostem času pa rad kolesariš in planinariš. Pri tem ti skoraj vedno dela družbo kateri izmed štirih bratov. Posebej si poudaril, da ste Kališniki eni redkih, ki se ne prepirajo, saj vas nevoščljivost ni zasvojila.

Tudi sama sem ti hotela povedati čim več o sebi. Da je bila to moja največja napaka, sem, žal, spoznala veliko prepozno. Izvedel si dovolj, da si se vedel ravnati. Tako si mi že od prvega dne želje kar bral iz oči. Hodila sva na izlete, obiskovala razstave in koncerte, pa tudi nobene gasilske veselice v bližnji in daljni okolici nisva zamudila. Zame je bilo to eno najlepših poletij v zadnjih desetih letih. Tako spretno si mi metal pesek v oči, da sem spregledala vse tvoje napake.

Bila sem v devetih nebesih, zato pa je bil kasneje pristanek na realnih tleh toliko bolj boleč.

Že na samem začetku sem te povabila na svoj dom. Sin in snaha sta te dobro sprejela, mali Žan pa te je naravnost oboževal. Pri tem pa nisem niti pomislila, zakaj sem šele po več mesecih lahko prvič prestopila prag tvoje hiše. Bila sem prijetno presenečena, saj nisem pričakovala, da ima lahko samski moški vse tako čisto in urejeno.

Res ti je glavne stvari postorila svakinja, pranje in likanje pa si prepustil bližnji čistilnici, a si moral kljub temu veliko stvari postoriti sam. Že po nekaj mojih obiskih pa so se stvari spremenile. Kako sem bila naivna!

Nič več nisi ti prihajal k meni, ampak sem se jaz vsak konec tedna vozila k tebi. Kuhala sem in likala, brisala prah in čistila kopalnico. Doma mi je bilo vse to rutina, pri tebi pa sem se počutila, kot da ne bi nikoli držala v rokah krpe in metle. Ničesar nisem naredila, da ne bi našel kakšne napake. Vedno si mi stal za hrbtom in kritično opazoval vsak moj gib. Pametnejši si hotel biti celo pri stvareh, ki jih sam nisi nikoli počel. Vse pa si počel z namenom, da me spremeniš v robota, ki bo delal samo to, kar bo všeč tebi.

Dolgo je trajalo, preden sem spoznala, da še zdaleč nisi človek, za kakršnega si se izdajal. Čeprav si se premagoval in se sprva tudi marsičemu odrekel, sem te nazadnje le spregledala. Največ truda pa te je gotovo stalo, ko si mi skušal prikriti tvojo največjo napako. Vedel si, kako sovražim alkoholike, zato sem te šele po več mesecih prvič videla pijanega. Seveda si se znal hitro izgovoriti, da na bratov rojstni dan pač nisi mogel piti soka.

Še naprej si mi prikrival svojo zasvojenost, kar pa niti ni bilo težko. Videvala sva se le ob koncu tedna, kaj si počel ostale dni, pa mi je dolgo ostalo skrito.

Se še spomniš dne, ko sem nepričakovano prišla v tvoj kraj? Ko sva se zvečer pogovarjala po telefonu, si dejal, da greš naslednji dan takoj po službi bratu Andreju obrezovat živo mejo. Ko sem se tisto popoldne peljala mimo tvoje hiše, pa je tvoj avto stal pred garažo.

Pozvonila sem, a v hiši se ni nič zganilo. Misleč, da si se odpeljal z bratom, sem se odpeljala proti centru. Ko sem peljala mimo gostilne, vašem priljubljenem zbirališču, so bili na parkirišču parkirani avtomobili tvojih bratov, tudi Andrejev. Ko sem se čez dobre tri ure vračala, so bili še vedno tam, pa tudi tebe še ni bilo doma. Naslednji dan si me seveda poklical takoj po službi. Izročil si mi pozdrave Andrejeve žene, potem pa na dolgo in široko razlagal, kako zanemarjena je bila živa meja. Do teme si delal, ko si prišel domov, pa je bilo že prepozno, da bi me poklical. Težko sem se premagovala, a ti nisem niti z besedico omenila, da vem, kje si bil. Sem pa od takrat dalje skrbno pazila, kaj počneš, seveda skrivaj.

Petek je bil navadno dan, ko sem se takoj po službi odpravila k tebi. Tudi tistega deževnega aprilskega popoldneva je bilo tako. Ko sem pripeljala do tvoje hiše, je lilo kot iz škafa. Čeprav je bila ura že pol štirih, pa te še ni bilo doma. Na srečo sem ti za rojstni dan podarila mobilni telefon in sem te vsaj lahko poklicala.

»Halo!« si se po dolgem času le zavedel, da bi se bilo dobro oglasiti.

»Zdravo! Kako si?« me je zanimalo.

»Odlično! Petra sem srečal, pa me je povabil na pivo. Te že zvečer pokličem,« si me prav na hitro odpravil, pri tem pa se ti je jezik že pošteno zapletal. Razume se samo po sebi, da sem se odpeljala naravnost domov.

Kako je bilo zvečer, si ti gotovo že pozabil, jaz pa ne. Res si me poklical, a si bil preveč pijan, da bi sploh vedel, kaj počneš. Z mobilca si me poklical kar na hišni telefon. Po nekaj izjecljanih halojih si odložil aparat na mizo, zveze pa nisi prekinil.

Tako sem lahko med ropotom posode slišala, kako si preklinjal ženske, z mano vred. Iz tvojih zmedenih govoranc sem tako izvedela, da me prenašaš samo zato, da ti perem gate in da lahko tudi ti rečeš, da imaš žensko, čeprav ti je žena pobegnila. Bila sem šokirana, a sem te hkrati tudi že zagovarjala. Krivdo za tvoje ravnanje sem pripisovala bratom, ki so te silili s pijačo. Kako naivna sem bila!

Vselej, ko si se zavedel, da si ga polomil, si me dobesedno nosil na rokah. Obljubljal si mi nebesa, čeprav si istočasno sam pri sebi prisegal, da me boš že naučil kozjih molitvic. Res sem ti vedno znova odpuščala, a sem ti vse pogosteje tudi dala vedeti, da z mano dolgo ne boš pometal. Še vedno sem namreč upala, da boš spremenil odnos do žensk in nas začel upoštevati kot moškim enakovredna bitja.

Tako je minila pomlad in prišel je čas dopustov. Poznala sva se že dobro leto in v tem času še zdaleč ni šlo vse tako, kot sem sprva pričakovala. Najbolj me je motilo to, da sva bila le redko sama. Peter in Jana sta bila očitno pomembnejša od mene.

Če že nista prišla na obisk onadva, sva se pa midva odpeljala k njima. Tudi tiste redke zabave, na katere si me še povabil, niso minile brez njune družbe. Seveda pa ste vedno zatrjevali, da smo se čisto slučajno znašli ob istem času na istem kraju. Prav zato sem ti jasno povedala, da hočem dopust preživeti samo s teboj. Zate je bilo seveda samoumevno, da čas in kraj izbereš ti. Strinjala sem se, da greva za teden dni na Krk, kjer je imel tvoj sodelavec stanovanje.

Trdil si, da bova lahko dopustovala skoraj zastonj. Nekaj evrov za stanovanje, kuhala bova pa sama, ali pa jedla v restavraciji. Pristala sem, čeprav sem slutila, da od tega dopusta ne bom imela prav veliko. Tako sva se sredi julija odpeljala na Krk.

Začetek je bil božanski. Se še spomniš, kako sva se sredi noči kot otroka podila po plaži in se ljubila na topli mivki? Se spomniš, kako sva se objeta sprehajala po plaži, potem pa dolgo v noč plesala ob dalmatinskih melodijah? Bilo je prelepo, da bi lahko trajalo. Že tretji dan se je dopust zame spremenil v pravo moro. Komaj sva se opoldne vrnila s plaže, da pripravim kosilo, že sta se na vratih pojavila Jana in Peter. Rekel si, da bosta ostala samo čez noč, nazadnje pa smo se skupaj vrnili domov. Kuhati sem morala za štiri, na plaži pa prenašati tvoje in Petrovo opolzko govoričenje. Vajina jutra so se začenjala z aperitivom, ki se mu navadno tudi Jana ni odrekla.

Žganju je sledilo pivo, zvečer pa se nista mogla odreči kozarcu – beri litru – dalmatinske črnine. Seveda sem morala ob vsem tem lepo molčati. Dejal si, naj ti vsaj na dopustu prizanesem s pridigami o škodljivosti alkohola. Če mi ni kaj všeč, pa lahko tudi grem. Ostala sem in molčala, sklenila pa sem, da bom naslednji dopust planirala sama in spravila v red tudi druge stvari.

Vedno si trdil, pa tudi sedaj gotovo še misliš, da smo ženske slabe voznice. Pa si se kljub temu nadejal, da si našel osebnega šoferja. Navadno sva se vozila s tvojim avtom, saj si mojega vedno imenoval stara škatla. Sprva si vedno vozil ti, sčasoma pa sem le smela za volan tudi jaz. Razume se samo po sebi, da nisem znala pravilno menjati prestave, ne vključiti smernega kazalca, da o zaviranju sploh ne govorim.

Toliko zanesljiva pa sem očitno le bila, da si se vse pogosteje opijal tudi v moji družbi, kar je pomenilo, da sem nazaj domov vozila jaz. Ti seveda nisi upal za volan, za kritiziranje moje vožnje pa nisi bil nikoli preveč pijan. Ko sem ti jasno in glasno povedala, da ne mislim biti taksistka nobenemu pijancu, pa je bil seveda ogenj v strehi. Posledica moje predrznosti je bila, da sva še redkeje šla na kakšno zabavo. Tudi Petra nisva prav pogosto obiskovala, se je zato pa on večkrat »slučajno« peljal mimo, da sta ga lahko spila kakšen kozarec – beri liter.

Tvoje pijančevanje pa ni bilo edino, kar me je motilo. Da so ženske zate nekakšno nujno zlo, to sem kmalu ugotovila. Po dobrem letu pa sem tudi vedela, zakaj te že polnoletni sin nikoli ne obišče. Dokler je bil majhen, si se bolj malo menil zanj, ko je odraščal, pa si mu bil vse prej kot dober in razumevajoč oče.

Videl si ga samo takrat, ko je naredil kaj narobe. Namesto nasvetov je prejemal klofute. Z vrstniki se ni smel družiti, v tvoji družbi pa je lahko ure in ure posedal v gostilni. Bog ne daj, da si ga zalotil s kakšno porno-revijo, iz tvojih ust pa je lahko poslušal opolzke pripombe, ki so bile največkrat namenjene njegovi materi. Je po vsem tem kaj čudnega, da se te ne spomni niti za rojstni dan?

Jaz sem se do svojega sina drugače obnašala. Skušala sem mu biti skrbna mama, ko je odrasel pa tudi dobra prijateljica, česar seveda ti ne moreš razumeti. Še manj ti gre v račun, da se dobro razumem tudi s snaho. Nikoli ne bom pozabila, kako se ti je povesil nos, ko sem ti povedala, da so zame na prvem mestu moji domači, šele potem pride vse drugo.

Prav zato si si tako prizadeval, da bi se čim prej preselila k tebi. To je bil sprva tudi moj namen, a na srečo v tvojem kraju nisem dobila službe. Tako sva se še naprej videvala le ob koncu tedna, kar pa me ni oviralo pri zbiranju informacij o tvojem preteklem, predvsem zakonskem življenju.

Da nisi med najbolj bistrimi sem kmalu spoznala, čeprav si govoril in se obnašal, kot bi imel najmanj fakultetno izobrazbo. Še če sem vklopila pralni stroj, si z očali na nosu preverjal v navodilih, ali sem izbrala pravi program. Dvajset let staro pečico sem lahko vklopila samo v tvoji prisotnosti. Tudi programe na televiziji si lahko menjal samo ti, da ne bi jaz slučajno na daljincu pritisnila kakšen napačen gumb. Da sem prej delala na računalniku, kot si ti imel televizor z daljincem, to seveda nič ne velja.

Ti pač vse veš in znaš, ženska pa naj ne obvlada drugega, razen ležanja na hrbtu. Ko je bilo treba zamenjati tesnilo na pipi, pa si moral seveda poklicati vodovodarja. Bog ne daj, če sem ti kdaj oporekala v prisotnosti drugih in ti svoje trditve celo dokazala. Vedno je moralo biti tako, kot si zahteval ti.

Zatajeval si se samo tako dolgo, dokler nisi bil prepričan, da te ne bom zapustila. Saj še danes težko verjamem, da je lahko nekdo tako pretkan, a hkrati tako neumen.

Vedno si mislil, kako dobro me poznaš in da me boš lahko vrtel, kakor boš hotel. Imel si me za zabito hribovko, ki naj bi si obliznila vseh pet prstov, ker si ji ti naklonil pozornost. Na lastna ušesa sem slišala, ko si nas označil za navadne kmetavze, ki ničesar nimajo in ničesar ne znajo. Zame si dejal, da se niti obleči nisem znala, dokler nisem spoznala tebe. Šele ti si mi povedal, kakšen stil oblačenja mi pristoji, da o pričeski niti ne govorimo. Saj se gospod, kakršen si, vendar nisi mogel kazati v javnosti v družbi hribovskega strašila.

Marsičemu bi se morala odpovedati, celo svojim prijateljem, če bi hotela obdržati tebe. Tudi od domačih si me počasi, a vztrajno odvračal. Če bi ostal tak, kot si bil na začetku, bi ti morda celo uspelo. Kako jezen in razočaran si bil, ko si spoznal, da si se zmoti. Hribovka, kot si me imenoval, namreč še zdaleč ni tako zabita, kot si mislil.

Jaz nisem dokončala samo treh razredov osnovne šole, potem pa vse življenje delala za strojem. Izučila sem se poklica, potem pa študirala še ob delu, da sem lahko sinu in sebi odrezala večji kos kruha. Tudi danes, ko imam že dva vnuka, se ne zapiram pred svetom.

Okrog sebe nisem postavila ograje, za katero velja samo to, kar mislim in hočem jaz. Uživati hočem življenje in to dopuščam tudi drugim. Ne smilim se sama sebi in ne objokujem preteklosti, ki se ne more vrniti. Na življenje skušam gledati z vesele plati, predvsem pa ne mislim ponavljati starih napak. Vsi jih delamo, tudi jaz, vprašanje pa je, če se iz njih tudi kaj naučimo. Tebe tvoje napake očitno niso izučile, saj bi se v nasprotnem primeru obnašal drugače.

Sprašujem se, ali res nisi opazil, da sem se zadnje mesece spremenila? Nisem te več svarila pred alkoholom, pa tudi na enakopravnost med moškim in žensko te nisem venomer opozarjala. Brez ugovora sem te spremljala k bratom in posedala z vami po gostilnah. Tudi za volan sem sedla, če ti nisi bi sposoben voziti. Nič več nisem iz kljubovalnosti že zjutraj pokadila pet cigaret.

Nisem se pritoževala, da lahko tudi v največjem mrazu kadim samo na balkonu, medtem ko se ti pijan valjaš po hiši. Pa veš, dragi moj, kdaj se je vse to začelo?

Se še spomniš dne, ko sem se proti tvoji volji udeležila predavanja o premagovanju težav v meni? Predavala je zdravnica, ki se tudi piše Kališnik.

Ob meni je sedela ženska, prava klepetulja, ki je takoj vedela povedati, da niste nič v sorodu. Ni me poznala, zato mi ni bilo težko speljati pogovor v pravo smer. Predavanje je trajalo le slabo uro, potem pa sem skoraj dve uri poslušala predavanje o Kališnikih z Livade. Najbolj me je zanimalo, kakšno mnenje ima najstarejši Kališnik o svoji novi spremljevalki. Navadna hribovka, ki je vredna samo toliko, kot stane pranje umazanega perila v mestni pralnici! Menda je precej trmasta in jezikava, a Viktor jo bo že spravil v red.

Čez nekaj mesecev se bo upokojil in potem se bo morala preseliti k njemu. Ko bo enkrat v hiši, ji bo pa že prepodil iz glave hribovske muhe. Plesala bo tako, kot bo hotel on in na enakopravnost niti pomislila ne bo več.

Klepetulja mi sicer ni povedala nič novega, a sem vseeno le s težavo skrila, kako mi je pri duši. Hotela sem še isti večer pobrati svoje stvari in oditi brez besed, a sem se med potjo premislila. Sklenila sem, da nobeno ponižanje ne sme ostati nemaščevano.

Kako se mačka igra z miško, gotovo veš. Pa veš tudi, kakšna je razlika med mlado in staro mačko? Ko mlada zavoha plen, se brezglavo požene za njim. Lovi ga do onemoglosti, a ji nazadnje vseeno uide. Stara mačka pa dela bolj premišljeno. Na videz mirno drema in čaka, saj ve, da ji bo plen prej ali slej sam prišel pod kremplje. Tudi midva sva se igrala to igro, le da si vlogo miši tokrat nevede prevzel ti. Jaz sem kot izkušena stara mačka na videz mirno dremala in včasih celo predla od ugodja. Ležala sem na trdih življenjskih preizkušnjah, pregrnjenih z mehko preprogo, stkano iz tvojih laži in izumetničenosti. Na videz sprijaznjena s tvojimi zahtevami sem potuhnjeno čakala, kdaj boš naredil usodno napako.

Nazadnje je le prišel tisti dan. Dogovorjena sva bila, da greva zvečer na ples v bližnje gostišče, kar naj bi bilo kot darilo za moj devetinštirideseti rojstni dan. Po kosilu se pospravljala kuhinjo, ti pa si dejal, da greš očistit avto. Šel si v garažo, a si se čez nekaj minut vrnil z izgovorom, da je treba prezračiti dnevno sobo.

Odprl si vrata na balkon in mimogrede vzel z mize prenosni telefon. To mi je bilo sumljivo in skrivaj sem ti sledila. Vrata v garažo so bila navadno odprta, tokrat pa si jih zaprl. Stopila sem do njih in imela sem kaj slišati. Poklical si Petra in iz tvojih besed sem razbrala, kakšen je vajin dogovor. Z Jano naj bi prišla ob točno določeni uri in tako preprečila, da bi midva šla na ples. Vsega pogovora nisem poslušala, saj sem vseeno vedela dovolj. Ko si se vrnil v stanovanje, sem mirno opravljala svoje delo. Ti si legel na kavč, meni pa milostno dovolil, da na balkonu pokadim cigareto.

Ura se je bližala šesti in dejal si naj pripravim malico. Pojedla sva, potem pa si me vprašal, kaj mislim obleči za na ples. Pokazala sem ti izbrano obleko, a ti ni bila všeč in vzeti sem morala drugo. Dejal si še, naj grem prva pod tuš, da se bom lahko mirno pripravila. Še preden pa sem lahko storila naročeno, je pred hišo ustavil avto.

Kako dobro ste igrali vsi skupaj! Morala sem skuhati kavo, ti pa si takoj prinesel liter vina. Skrivaj si mi namignil in mi s kretnjami pokazal da nisi Jane in Petra niti malo vesel. Hinavec! Ko ste spraznili prvo steklenico, si takoj prinesel drugo.  Namignila sem ti, da je že pozno, a si moj namig kar spregledal.

Čez dve uri sem te glasno opomnila, da se grem preobleč. Kar poskočil si in me ozmerjal, da zaradi brezveznega plesa ne boš brata in svakinjo metal in hiše. Takoj se je tudi Jana postavila na tvojo stran s pripombo, da je ob sobotah v gostišču glasba za noro mladino ne pa za zrele ljudi. Odšla sem v dnevno sobo in prižgala televizor, a si prišel za mano in me ozmerjal, češ da se sploh ne znam obnašati. Dokler imava goste, sem dolžna biti z njimi in jim streči.

Tako sem skoraj do polnoči poslušala same bedarije, saj se s Petrom po tretji steklenici vina pametno sploh nista mogla več pogovarjati. Jana je večinoma molčala, le tu in tam me je posmehljivo pogledala. Ko sta odšla, si se seveda takoj spravil nadme. Zmerjal si me in me poniževal. Ko sem ti rekla, da boš moral izbirati med menoj in pijačo, pa si mi zagrozil s pestjo in mi zabrusil, da tebi nobena zakajena hribovka ne bo štela kozarcev. Zavlekel si se na kavč, mi dejal, naj se te ne dotikam in – hvala bogu – zaspal.

Jaz pa nisem na spanje niti pomislila. Spravila sem skupaj svoje stvari in jih znosila v avto. Ko je bilo to opravljeno, sem stopila na balkon, da pokadim še zadnjo cigareto v tvoji hiši. Kot bi mi plamenček vžigalnika razsvetlil misli, se mi je v hipu rodila ideja, kako ti lahko ponagajam. Spal si kot ubit in brez skrbi sem lahko s prižgano cigareto prečkala dnevno sobo.

Pokadila sem jo v spalnici, kar ti je gotovo že zjutraj povedal pordeli nos. Tudi pepel in ogorek v cvetličnem lončku si gotovo opazil celo brez očal. Sledi moje, tebi tako zoprne razvade, pa sem pustila tudi v kuhinji. Kar vidim te, kako si tulil o besa, ko si opazil, da v kristalnem pepelniku ni bombonov, temveč sta v njej dogoreli dve cigareti. To je bilo še zadnje dejanje mojega bivanja v tvoji hiši. Odplazila sem se na stopnišče in grede prižgala vse luči. Sedla sem v mojo staro škatlo in se zmagoslavno odpeljali proti rodnim hribom.

Viktor, Viktor! Si res mislil, da se bom odpovedala vsemu, kar imam rada in vsem ki me imajo radi ni me spoštujejo? Si res mislil, da bom zapustila svoje domače in prišla živet, ali točneje, životarit k tebi? Po treh letih bi pa že lahko vedel, da svobodomiselna ženska, kakršna sem, ne bo nikoli postala sužnja vase zagledanega pijanca.

No, nikar se ne razburjaj in vsaj enkrat poglej resnici v oči! Mar misliš da nisem opazila, kako se ti tresejo roke, če si kakšen dan brez alkohola? Mar misliš, da ne vem za steklenice, skrite v predalu z orodjem v garaži? Našla sem jih, ko sem iskala izvijač, da sem zamenjala zarjavele vijake na vratih pomivalnega korita. Kakšna predrznost, kajne?

Še veliko bi ti lahko napisala, a branje ti nikoli ni bilo všeč. Če bi ti bilo, bi mogoče vedel, kakšna je razlika med digitalnim fotoaparatom in glasbenim stolpom. Morda bi celo znal doliti olje v motor tvojega avta ali pa zamenjati zračni filter. No, pa nikar ne bodi užaljen, saj nimaš samo slabih lastnosti. Moram priznati, da se znaš oblačiti in si na videz zelo urejen.

A samo na videz. Na prvi pogled deluješ kot izobražen, eleganten in oh in sploh … ko te človek bolje spozna, pa mora na žalost ugotoviti, da si samo lepo poslikana lupina, brez vsebine.

Mene in moje domače imaš za zabite hribovce, ki nič ne znajo in nič nimajo. Res, nismo milijonarji in živimo v stari kmečki hiši. Otroci se svobodno podijo po travniku in gazijo po blatu.

Toda umazana oblačila se operejo, telo se umije, hudobije in samopašnosti, hinavščine in nevoščljivosti pa se ne da oprati. Res nimamo veliko, a smo vseeno veliko bogatejši od tebe. Bogatita nas nesebična ljubezen in medsebojno spoštovanje. Če se nam kdaj zalomi – le komu se nikoli ne? – tedaj se usedemo skupaj in se pogovorimo. Nihče od nas si ne domišlja, da je več od drugih. Ne lastimo si drug drugega, saj noben človek ne more biti drugemu lastnina.

Viktor! Odvrzi elegantna oblačila in se poglej v ogledalo tak, kot te je rodila mati! Videl boš, da leta teko tudi tebi. Če boš vsaj za hip odvrgel še svoj ponos, pa boš morda videl še veliko več. Videl boš osamljenega moškega, ki nima nikogar.

Sam si, ker ne znaš dajati ljubezni, zato je tudi prejemati ne moreš. Si se kdaj vprašal, zakaj nimaš niti enega prijatelja? Ali sploh veš, kakšen je pravi prijatelj? To je človek, na katerega se lahko zaneseš štiriindvajset ur, tristopetinšestdeset dni v letu.

To je človek, ki ti je pripravljen pomagati, ne da bi pri tem mislil na korist.

Dovolj dobro te poznam, da ti lahko povem še nekaj. Zgrešil si poklic! Bil bi namreč neprekosljiv strokovnjak za fasade na starih hišah. To vem iz lastnih izkušenj. Ti sam si namreč hotel za visoko ceno prodati staro hišo z novo fasado, le da tokrat nisi naletel na pravega kupca. Meni je namreč veliko pomembnejša notranjost.

Dolgo ti je uspevalo skrivati ključ in me zavajati z lepo zunanjostjo in urejeno okolico. Bil si tako popoln, da mi je to moralo postati sumljivo. Seveda pa sem bila dovolj previdna, da ti tega nisem pokazala. Vedela sem, da se na še tako lepi fasadi prej ali slej pokažejo razpoke. Tudi na tvoji so se.

Skoznje je prodiral ves hlad prazne, trhle notranjosti. Na začetku si jih znal mojstrsko zakrpati, a bilo jih je vedno več. Skozi te razpoke mi je uspelo prodreti v notranjost, čeprav si še naprej spretno skrival ključ. Imel si toliko opraviti s svojo, pa tudi mojo zunanjostjo, da si pozabil na vse drugo. Ali ti je sedaj jasno, da sta lepa zunanjost in denar brez vrednosti, če si ju lasti človek, ki ne zna spoštovati svojih bližnjih?

No,Viktor, pomiri se! Ne mečkaj pisma s tako ihto, ker ga boš potem še teže prebral. Saj ti ne želim nič slabega – končno mi je bilo ob tebi kdaj pa kdaj tudi lepo – le oči ti hočem odpreti, da boš gledal na življenje tudi z bolj vesele plati.

Nehaj se smiliti samemu sebi in začni podirati plot, ki si ga postavil okoli sebe! Tako na ozko si ga postavil, da za njim ni prostora še za koga drugega. Če ne najdeš poti niti do lastnega sina, potem ne pričakuj, da jo bo on iskal do tebe. Jaz sem ti prihajala naproti, a si sam podrl most, ki naju je še ločeval.

Grajen je bil iz moje iskrenosti in nesebičnosti, dodati bi moral le še nekaj tvojega spoštovanja in kanček ljubezni. Na žalost pa tega gradiva na tvojem gradbišču nikoli ni bilo in ga tudi nikoli ne bo, ker so to stvari, ki se jih ne da kupiti.

Da, Viktor, tako je pač na tem svetu. Tudi v današnjem času še obstajajo stvari, ki jih ne more kupiti noben bogataš. Ko si gradil hišo, te je stalo veliko truda in denarja, preden si se z ženo in sinom preselil vanjo. Imeli ste svojo streho nad glavo, nikoli pa v tej hiši, na katero si tako ponosen, niste imeli doma.

Zapomni si, da se hiša zgradi z denarjem, dom pa z ljubeznijo in spoštovanjem do tistih, ki skupaj živijo pod njeno streho.

Ne bom te več utrujala, saj vem, da boš ti več časa porabil za branje, kot sem ga jaz za pisanje. V upanju, da nisi jezen name, te lepo pozdravljam in ti želim veliko sreče. Če te pot zanese v naše hribe, se pa le oglasi.

Dani(ca)

P.s.

Ali poznaš pravljico o revežu in zakopanem zakladu? Nekaj podobnega se bo odslej dogajalo tudi tebi. Vselej, ko boš vstopil v svojo hišo, ti bo kakor blisk šinilo skozi možgane, da imaš imenitno streho nad glavo, nimaš pa doma. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, pa ni skrit v polni denarnici, še manj v steklenici vina.