Ples v dežju

(4 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Zbudi me telefon… »Pa kdo gnjavi? Da ne morem spati! Saj pa je sobota« si zamomljam in se oglasim »halo!«

»Dobro jutro Ana« slišim glas od moje najboljše prijateljice Sare. »Kaj se ti je utrgalo? A ne veš koliko je ura?« pomežiknem in se zagledam na uro v steni ki kaže osem. „Nujno je, moraš si vzeti čas zame« kar presliši moja vprašanja. »Pa ne sedaj« rečem. »Poglej na uro« rečem jezna. »Oprosti no moram ti povedati najbolj sveže novice« nadaljuje. »Kaj se je zgodilo?« jo vprašam. »Benjamin je zopet samski« reče z največjim veseljem, saj ve da sem že več kot eno leto zaljubljena vanj. »Kaj?« zmedeno poslušam njeno pripovedovanje kako je ga pustila njegova punca zato, ker ga je dobila z drugo. »Nič čudežnega.

Njemu podobno« odvrnem. »Ana saj veš, da je najbolj vroči tipček na šoli in ne more imeti dolgo punce« »Vem« rečem bolj sebi ko njej. »Mislim, da je sedaj prava priložnost, da se vpiševa v plesno šolo kjer bi si bila z Benjaminom bolj blizu« »Sara si nora?« skoraj vpijem v telefon. »Ampak saj si to želela« »Sem toda zaradi njega ne pa zato ker si želim plesati« ji odvrnem. »Toda sedaj imaš priložnost, da boš plesala in ga osvojiš« »Ne vem. Bom še premislila« rečem in prekinem. Premišljujem o njenih besedah. Lahko bi plesala, bolje bi ga spoznala… bi še bilo sploh kaj lepšega pomislim.. in zaprem oči. Sanjam kako pleševa, kako sva si blizu, voham njegov prijeten vonj po parfumu… Ob desetih se vstanem iz postelje se preoblečem, lase si spnem v dva čopka. »Dobro jutro« pozdravim mamo, ki pripravlja zajtrk. »Dobro jutro tudi tebi« reče. »Mami nekaj te moram vprašati?« rečem in se usedem za mizo. »Kaj je narobe?« se obrne k meni. »A se spomniš kako si me vedno prigovarjala, da bi se vpisala v kakšen krožek« »Seveda se spomnim, toda ti si bila tako zelo trmasta da to ni zate« odvrne. »Torej se lahko vpišem v plesni tečaj« »Ana, a nisi malo prepozna za to. Morala bi že plesati od 6 leta ne pa sedaj ko si že stara 17 let« odvrne. »Mami, saj se bom naučila. Z Saro si zelo želiva, da bi se naučili plesat« jo prepričujem dokler ne popusti. »Okej« se vda.

»Torej si ne boš premislila« vpraša. »Seveda ne« rečem in stečem v svojo sobo. Pokličem Saro. »Mala kdaj se greva prijavit?« jo vprašam. »Torej si se premislila« »Seveda mislim, da je to super priložnost, da osvojim Benjamina« rečem in si narišem nasmešek na obraz… Ker je bila sobota sem vedela, da mi bo zopet popoldan dolgčas. V bistvu skoraj vsaki dan preživim z Saro razen soboto, ko ima ona pomembnejšo delo, saj že od navade vsa njena družina obišče njeno babico. »Mami kaj boš počela popoldan« jo vprašam in stopim v sobo. »Nakupovati grem« »Res? Lahko grem zraven« jo vprašam. »Seveda« mi presenečeno odgovori saj ni več vajena, da bi hodila z njo v trgovino. »Sara gre babici« odvrnem in v roko vzamem krpo…. Vidim, da je mama presenečena nad mano saj ni navajena, da ji bi pomagala razen pomivanje brisanje posode in pospravljanje svoje sobe. »Od kdaj pa ti pospravljaš?« me vpraša. »Moram nekaj početi, ne more mi biti cel dan dolgčas« ji razložim. Nasmehne se mi in nič več ne reče, kot da bi se bala, da bom nehala… Kosilo je hitro mimo in z mamo se preoblečeva, da odideva v trgovino. »O punci moji kam pa le« se pošali ati. Ker je vozil tovornjak je bil malo doma zato sva ga imeli z sestro Katarino, ki je bila tri leta mlajša od mene zelo radi in sva takrat, ko je bil doma zelo uživali z njim… Z mamo sva se z avtom odpeljali do trgovskega centra. Preden se ostanem iz avta mi reče »če nočeš ti ni treba iti z mano. Pojdi malo pogledat oblačila« reče. »Bom drugič…« Prekine me »tukaj imaš denar kupi si kaj lepega zase.« Nasmehnem se ji »hvala mami« rečem in hitro odidem proti trgovini z oblačilami.

Gledam najljubše kavbojke katere si želi vsaka najstnica iz naše šole toda pri nakupovanju sem vedno v dvomih saj ne vem če bi si kupila majčko ali kavbojke. Komaj se odločim se za kavbojke in odpravim se do kabin, da jih poskusim. Pred kabinami je bila  takšna gneča, da nisem bila prepričana če se mi splača čakati. Toda ko se bolje pogleda kavbojke sem si premislila. Trdno sem bila prepričana, da bom počakala pa čeprav čakam do večera. »Zdravo a tebi tudi preseda čakanje?« slišim glas za sabo. Obrnem se, da bi videla komu je tako bedno čakati v vrsti kot meni in pred mano je stal… ne morem verjeti še enkrat sem morala bolje pogledati… res je pred mano je stal Benjamin. »Zdravo, ja res je bedno čakati« rečem in mu podarim svoj najlepši nasmeh. Šele ko enkrat premislim ugotovim kako beden stavek sem povedala. »O tebe pa poznam! A ne hodiva na isto šolo?« vpraša. »Ja, tudi ti si mi nekam znan« se izmuznem. Ne smem mu pokazati, da mi je všeč. »A rada plešeš?« me vpraša. »Tako pač. Zakaj?« odvrnem. »Že več kot devet let plešem v plesni šoli Urška« mi razloži. Vse to že vem pomislim.. »Ja in?«  »Ostal sem brez plesalke, ker se je odselila. Pa me zanima če bi poskusila?« »Jaz?« rečem šokirano in ga zmedeno pogledam. »Oprosti nisem mislil. Večkrat sem te že videl na šoli. Vedno si se mi zdela tako sproščena in zdela si se mi prava… kakšno naključje, da se tukaj vidiva« reče in se nasmehne. »Aha« samo prikimam saj drugega ne morem reč saj sem preveč zmedena. Vrsta se počasi premika naprej in preden dobro premislim kaj se je zgodilo sem že na vrsti, da poskusim hlače.  Stopim v kabino in se na hitro preoblečem. Podajo se moji postavi sem zadovoljna. Odločim se da jih bom vzela. Na hitro se preoblečem in pogledam na Benjaminovo mesto.

Ni ga več tam… spomnim se njegovih besed vedno si bila tako sproščena… ne morem dojeti… plačam hlače in odidem iz trgovine. Vidim, da me že mami čaka pri avtu »oprosti grozna gužva je bila« rečem in se usedem v avto. »Si našla kaj zase?« me vpraša. »Ja hlače sem kupila, toda morala sem jih probati! Si me dolgo čakala?« »Več kot deset minut…« »Oprosti« jo prekinem. »Ni problema« odvrne »že dolgo nisva šle kam skupaj zato sem te rada počakala« »Vem, da nisva, nerodno mi je ko se spomnim, kako sem rada hodila z njo v trgovino in pustila, da mi je izbirala obleke…« Ko prideva domov se zaprem v sobo in še enkrat premislim vse kar mi je rekel Benjamin. »Želim si plesati toda zaradi njega« pomislim…. Zvečer napišem Sari sms: »jutri se morava nujno videti. Ne boš verjela kaj se mi je zgodilo« Takoj odpiše »Seveda se bova videli. Kaj se je zgodilo« dobim takoj odgovor. »Danes sem bila v trgovini in srečala sem Benjamina ne boš verjela kaj mi je rekel?« takoj odgovorim. »Kaj ti je rekel?« »Ti jutri povem« delujem malo skrivnostno. »Ana zakaj mi nikoli nočeš povedati takoj!!« »Ti povem jutri« nasmehnem se vem, da bo Sara prav tako presenečena kot sem bila jaz in še kar ne morem dojeti, da je to res… Ponoči ne morem zaspati saj kar naprej razmišljam o njem… V nedeljo je bil vedno najbolj dolgočasen in ni se dogajalo nič zanimivega dokler nisva šle zvečer z Saro v mesto. »Hej mala« ji rečem in jo tesno objamem. »Oj kako si? Pogrešala sem te včeraj« reče in počasi odideva proti mestu. »Nekaj ti morem povedati toda skoraj verjamem da mi ne boš verjela« ji rečem in tako sem srečna, da bi najraje zaplesala. »Kaj se je zgodilo?« vpraša saj ima vedno rada nove sladke novice. »Včeraj sem bila v trgovini z oblačilami. Probala sem neke kavbojke. In bila je grozna gužva. Vzadi za mano je stal Benjamin in se začel pogovarjat z mano« ji na kratko obnovim kaj se je zgodilo v trgovini.. »Kaj si?« reče tako glasno da skoraj zavpije. »Pogovarjala sem se z njim« ji rečem še enkrat da dojame… »kaj ti je rekel?« vpraša in že na obrazu se ji vidi da komaj čaka da ji povem… »vprašal me je če bi plesala…« Sara se začne smejati kod da bi se zmenila »ja meni je bilo to tudi čudno kot da bi mu nekdo povedal…« toda odženem to misel.

Z Saro udariva debato o Benjaminu in o fantu, ki je bil všeč Sari. Vem, da gre zaradi njega še raje babici. »veš kako je božanski?« reče. »Vem odvrnem saj to mi je povedala vsaki dan skoraj stokrat« smejim se ko mi razlaga kako ga je hotela na vsak način osvojiti medtem, ko je bil tako nedostopen. Posloviva se ob devetih zvečer. »Mami bo že spet tečna, ko bo videla koliko je ura« mi reče in steče proti domu. Nasmehnem se ko gledam za njo… res ne vem kaj bi brez nje.. Zjutraj se ostanem še eno uro prej kot po navadi. Odločim se, da se bom zrihtala še lepše in vem da sedaj ko imam šanso ga moram osvojiti na vsak način.  »Ana a še misliš danes« slišim mamin glas. »Ja mami« odvrnem in si potegnem z glosom po ustnicah. Stopim iz kopalnice »kdaj boš ti razumela, da nisi edina v hiši ki imaš opravke« reče in hitro gre v kopalnico preden bo še za njo tečnarila Katarina. Stečem po stopnicah v sobo in se zagledam v ogledalo prvič sem res zadovoljna s sabo. Pripravim si torbo in počakam na mamo da me zapelje do šole. Stopiva v avto »danes pa si lepa.« reče mama in vidim da me očarano gleda. »A sem v redu« rečem in si popravim lase, ki mi padejo na obraz…. Stopim v šolo in se preobujem. S pogledom iščem Benjamina, ko pride do mene Sara. »O hej kako si?« me vpraša. »Super.

A si ga že videla« jo vprašam in se oziram okoli saj ga iščem s pogledom. »A misliš Benjamina« mi šepne na uho. »Sara ne delaj se norca« ji rečem in jo grdo pogledam. »Okej okej nisem ga še videla« odvrne in se mi nasmehne. Odideva proti razredu in začneva se pogovarjat druge strani. Za trenutek celo pozabim nanj. Stopiva v razred in sošolci me očarano pogledajo medtem ko na sošolkinih obrazih opazim ošabnost. Vidim, da sem z videzom zadela… upam da bo tako tudi mislil Benjamin pomislim.. Do glavnega odmora ga sploh ne srečam in Sara me komaj pomirja »umiri se mogoče pa imajo pouk kje zgoraj«. Pomirila sem se ko sem se zavedala, da bo kmalu glavni odmor. Tisto uro pred odmorom sploh nisem bila pri stvari. Trudila sem se poslušati toda sem mislila samo na njega… Učiteljica me nekaj vpraša… toda sploh se ne potrudim da bi odgovorila. Sara me dregne v ramo. »Ana a me sploh poslušaš« me vpraša profesorica. »Seveda vas« se poskušam izmuzniti »Mislim, da nisi pri stvari« reče. »Seveda sem« »Torej mi povej kaj sem razlagala« »Am…« hočem s izmuzniti. »Najprej mi lažeš sedaj se norčuješ iz mene« besno me pogleda. O šment pomislim »najbolje je da zapustiš razred« zavpije name. Sedim in jo gledam. Še noben me ni vrgel iz razreda… besno me gleda »a nisi razumela kaj sem ti rekla?« vpraša. »Seveda sem« odvrnem in hitro poberem stvari in odidem iz razreda. Zaprem vrata nimam je več namena razjeziti rečem in stečem po hodniku. Odločim se da grem v knjižnico saj je še več kot pol ure do odmora.

Usedem se na stol in strmim skozi oknu… bolje bi bilo v razredu rečem na glas »A se velikokrat pogovarjaš sama z sabo« slišim glas za sabo… Obrnem se in pred mano stoji Benjamin. Zmedeno ga pogledam, ko se usede na stol zraven mene »a nisi pri pouko?« me vpraša. V tistem trenutku nisem vedela kaj bi se mu nalagala zato sem mu povedla po resnici »profesorica me je vrgla iz razreda« rečem in zopet razmišljam kakšna trapa sem, da sem mu povedala »kaj pa ti?« vprašam. »Rekel sem, da grem na stranišče, ne da se mi biti več v razredu in komaj že čakam, da bo glavni odmor« odvrne in se zastrmi skozi okno. »Nisi mi povedala kaj misliš o plesu?« vpraša. »Ne vem« skomignem z rameni saj ne smem mu pokazat da bom sprejela…. Sploh to ne da bom sprejela le za to da bom mu blizu… »Mislil sem, da bi ti bilo všeč če bi probala« me prepričuje. »Še bom premislila« se ne dam takoj. Zazrem se skozi okno in opazujem modro nebo… »Grem v razred da profesor ne bo kaj posumil. Torej se vidiva.« reče in steče iz knjižnice. Gledam za njim in pogledam na uro, vidim da bo čez deset minut odmor zato odidem pred razred da počakam Saro…. Zazvoni zvonec in iz razreda pridrvijo vsi sošolci. Od nekdaj je že navada da divjamo saj hočemo čimprej malico katere lahko v katerekoli minuti zmanjka. Iz razreda zadnja pride Sara »kaj je narobe?« jo vprašam, ko vidim da je slabe volje. »Nič« odvrne in gre naprej po hodniku. »Predobro te poznam« ji rečem. »Mama me bo ubila koliko videt bom imela popravca iz slovke« reče in se usede na najbližjo klop. »Saj ne more biti tako hudo saj boš popravila. Dogovori se z prof« »Saj sem hotela pa me ni poslušala« me prekine. »Saj bo vse okej« rečem in jo objamem. Ostaneva same na hodniku saj vsi dole čakajo na malico.

Hočem jo spraviti v dobro voljo toda mi ne uspe, ko opazim tri fante, ki so nama vedno bolj bliže. »Hej punci a lahko dobimo malo prostora tukaj smo vedno malicali« reče temnolasec Tilen, ki je veljal zraven Benjamina eden od najlepših na šoli. »Takoj bova« odvrnem in dregnem Saro »a greva« jo vprašam. »Takoj« odvrne in si pomane solzne oči. Ravno ko hočeva oditi reče »oprostita nismo vedli da je kaj narobe« reče in pokaže na Sarine solzne oči. »Saj je okej« reče in se nasmehne. »Vidve bodita samo tukaj« reče… »Hvala saj greva po malico« reče Saro in me potegne za sabo. »Sara tako je prijazen a moraš vse uničit« ji rečem, ko se ustaviva ob stopnišču. »Ana a si nora? Tip je ful dober pa me je videl jokati, le kaj si bo mislil?« reče jezno v resnici pa ji gre na smeh. Greva po malico in imava srečo da še je kaj za naju. S pogledom zopet iščem Benjamina »Ana a ne moreš biti še bolj očitna?« reče Sara in se začne smejati. »Nekaj ti moram povedati. Bila sem v knjižnici… bil je tam… pogovarjala sva se… zopet je omenil ples..« ji na hitro razložim kaj se je dogajalo v knjižnici. Sara se mi nasmehne »a si se že vprašala če si mu všeč?« reče. »Kaj si nora? Jaz njemu« skoraj zavpijem toda se še pravi čas spomnim, da sem v šoli. Dve uri po glavnem odmoru hitro mineta ne morem verjeti, da sem se lahko skoncentrirala in zelo zbrano poslušam…. »Naslednjo uro pa bo hudič« reče Sara. »Res je sigurno ji je profesorica vse povedla.« rečem in razmišljam kako ji bom pojasnila zakaj nisem poslušala… »ja pa še moj popravni iz slove« doda Sara. »Upam, da ne bo poklicala tvoje mame« rečem saj dobro

vem kako strogo mamo ima. V razred stopi razredničarka ki nas uči moj najljubši predmet zgodovino. Še preden pozdravi reče »Ana kaj si počela pri slovenščini. Profesorica ni mogla verjeti, da ne poslušaš« začne svojo pridigo. Poslušam jo le na pol saj mi gre prav na živce ko razlaga pomembne življenjske modrosti…. Po desetih minutah se ustavi pred Saro »kaj pa je narobe s tabo? Najboljša dijakinja v razredu si toda ti grozi popravni iz slovenščine?« reče in jo ostro pogleda. Sara nič ne reče, le gleda skozi okno. Vem, da je jezna na profesorico  iz slovke, ker ji ni bo dala več možnosti, da bi poravla toda se ji ne da z njo kregat…. Pogledam jo in ji z pogledom hočem povedati »ne skrbi saj bo kmalu utihnila«. Nasmehne se mi in pokima… Po pouku odideva na pijačo. »Ne vem kako naj mami povem za popravca« zamislim se »a grem zraven tebe?« jo vprašam. »Hvala ampak ni treba. Najbolje je, da ji povem sama« odvrne in spreobrne temo… zopet se pogovarjava o Benjaminu in plesu. Smejim se ko mi razlaga kako bova skupaj plesala…«Kako to, da mu danes nisi povedala da se boš prijavila« me vpraša. »Hočem ga presenetit« odvrnem in razmišljam kako me bo Benjamin pogledal ko me bo videl tam. Po dveh minutah jo vprašam »Kako to da mi nikoli nisi povedala da ti je Tilen všeč? Vedno sem mislila, da si nora le na Alena« jo vprašam. »Alen je super toda malo preveč samovšečen. Zaljubljena sem vanj toda ga nikoli ne bom mogla imet« reče. »Tilen zgleda super« ji pritrdim…. Po eni uri se posloviva. »Drži pesti zame se vidiva ob petih« mi še enkrat reče in me objame. »Rada te imam vse bo okej« ji odvrnem in stečem do maminega avta. »Kako je bilo v šoli?« je kot vedno njeno prvo vprašanje ko se usedem v avto. »Super« odvrnem in pozabim na to kaj se je zgodilo pri slovenščini. Odločim se, da ji bom povedala doma. Razlaga mi, da je imela sestanek in kako je bil pomemben. Zavijam z očmi in jo na pol poslušam. »Mami ob petih se greva z Saro vpisati v plesni tečaj« ji rečem ko konča svojo pripoved. »Aha sploh te nisem vprašala v katerega boš šla?« me vpraša. »V Urško« ji odvrnem na kratko. »Okej lepo da si premislila in fajn je da bodo kmalu poletne počitnice.. « reče. »Ja saj dolgčas mi ne bo« odvrnem.  Ko prideva v hišo tako lepo diši »kdo pa kuha?« me mami vpraša skrivnostno. »Ati je doma« zavpije Katarina in priteče do naju. »Zdravo ati« mu rečem in ga objamem. »Ljubica kako si? Kako je bilo v šoli?« vpraša. »V redu« rečem in odidem v sobo. Odložim torbo in se preoblečem »Ana kosilo je« vpije Katarina in udre v mojo sobo. »Katarina kaj res ne morem imeti pet minut zase« ji rečem. »Oprosti samo vesela ko se je ati doma« odvrne in se mi nasmehne.  Skupaj odideva v dnevno sobo in pripravim mizo za kosilo. Po kosilu še skupaj sedimo za mizo in se pogovarjamo. Vidim, da je mami vesela, da je ati doma.

Upam, da ne bo huda, ko bo izvedela za… »mami nekaj ti moram povedati« rečem »Kaj se je zgodilo?« me zbegano pogleda. »Bolje, da izveš od mene kot pa da te pokliče Maša?« »Zakaj bi te morala poklicati razredničarka« me vpraša. »Pri slovenščini sem bila malo odsotna in me je profesorica poslala ven« rečem in hočem zatisniti ušesa saj nočem poslušati njenega vpitja. »Saj ni tako hudo? Ali je?« vpraša oče in omili nastalo situacijo, da ne bi mami popenila. »Ne« samo odkimam in nič ne rečem. »Saj res ni. Se bova že pogovorili s svojo profesorico« odvrne. Zmedeno jo gledam nisem navajena, da se ne bi razburjala »a mi pomagaš posodo pomiti?« vpraša. »Seveda« odvrnem in hitro vstanem preden si premisli. Ko pomivam ji razložim po resnici kaj se je zgodilo »veš Ana jaz tudi včasih nisem poslušala. Toda sem imela večjo srečo,da me niso dobili kot ti« mi razlaga kako je bilo ko je še ona hodila v srednjo šolo… Zaprem se v sobo in vidim, da je že ura štiri. Čez eno uro odideva z Saro se prijavit. Iščem nekaj pametnega za oblečem, ko se spomnim, da bom oblekla tiste kavbojke, ki sem jih kupila. Nase potegnem še modro majčko, malo glosa in sem že pripravljena. »Adijo se poslovim od mami in atija«stečem v mesto kjer sem dogovorjena z Saro. »Kaj je narobe?« jo vprašam, ko vidim njen žalosten obraz. »Povedala sem mami« reče in utihne. »A je bila huda?« jo vprašam. »Ja« samo prekima. »Tako fejst da mi ne dovoli da bi se prijavila v plesno šolo… « »Kaj?« jo zmedeno gledam. »O šment te pa jaz tudi ne grem« odvrnem. »Ana si nora seveda boš šla« reče. »Zato sem prišla v mesto, da grem s tabo. Čeprav se ne bom prijavila« odvrne in me objame. Počasi greva do plesne šole. A misliš, da je to prav jo vprašam, ko vidim pred dvorano polno mladih plesalcev. »Seveda je prav« odvrne… Mimo naju grem Benjamin z dvema temnolasima fantoma. »O hej kaj pa ti tukaj?« vpraša in me zmedeno pogleda. »Zdravo..« »A si prišla si malo ogledat plesne?« me vpraša. »Ne« odvrnem »prišla sem se prijavit« dodam in se mu nasmehnem. »Res? Vesel sem, da si se premislila« reče in se mi nasmehne. »Trenerja še ni« doda. »Okej Ana grem jaz« reče Sara. »Okej se vidiva jutri v šoli« rečem in ji pomaham ko odhaja. Z Benjaminom se usedeva na najbližjo klopco in se pogovarjava o plesu… razlaga mi vse od začetka in z veseljem ga poslušam.

»Koliko vas pleše« ga vprašam. »V tej skupini samo osem« odvrne. »Aja, mislila sem da vas je več?« ga zmedeno pogledam. »Ne štirje fantje in štiri punci. Oziroma tri punce trenutno« odvrne in me pogleda naravnost v oči. »Ta dva sta zraven mene« mi pokaže na dva temnolasa fanta, ki se pogovarjata z dvema rjavolaskama. »Aha« odvrnem in sledim njegovim pogledom. »Onadva pa še, že od nekdaj se ne razumem z njima. Ne vem zakaj sta tako zadržana« Mimo naju gre velik moški »to je direktor, k njemu se moraš iti prijaviti« reče in se mi nasmehne. »Okej« odvrnem in se vstanem. »A grem s tabo?« me vpraša. »Res bi to naredil zame« rečem in se mi od sreče kar zvrti. »Seveda« reče in odideva v plesno dvorano. »Dober dan« pozdravim in stopim v pisarno. »Dober dan, želiš« mi reče strogo. »Prišla sem se prijaviti v plesni tečaj« rečem in želim delovati čimbolj sproščeno čeprav me je na smrt strah. »A že maš kakšne izkušnje s plesom?« me vpraša. »Niti ne…« »Torej te bom moral dati med začetnike« reče. »Kar sedi in tole izpolni« reče in iz predala potegne liste na katere se moram podpisati. Zmedeno gledam list »ko to podpišeš si uradno naša članica« reče. Nič ne rečem… »a si se premislila?« vpraša. »Ne ne takoj bom podpisala« odvrnem in v roke vzamem kuli. »Gospod, jaz bi rabil novo plesalko a bi lahko plesala zraven mene« vpraša Benjamin.

»Toda je komaj začeznica…« »kaj pa če vam obljubim, da jo bom učil plesati« ga prekine. Nasmehnem se mu in pomislim… res si želi, da bi plesal z mano pomislim… »Če boš podpisala se lahko dogovorimo tako« reče že veliko bolj umirjeno in celo mi se nasmehne. Vdahnem se in z lahkoto podpišem dokument, ki sem si ga že zdavnaj hotela… »Grem jaz sedaj v telovadnico« reče Benjamin in zapre za sabo vrata. »Torej nimaš izkušenj toda verjamem, da te bo Benjamin dobro naučil« reče…. Iz njegove pisarne odidem šele po eni uri, ko mi razloži osnovne plese. »Torej boš zmorala vsaki dan?« me vpraša. »Seveda« rečem pozitivno. Dobro, da bodo kmalu počitnice pomislim… Odidem iz pisarne in odidem mimo televodnice kjer je Benjamin s ostalimi prijateljami. Plešejo na hitro glasbo in opazujem punce, ki so že prave profesionalke… »Če meni uspe kaj takšnega pomislim in jih osuplo gledam… Po desetih minutah hodim počasi domov… med potjo pokličem Saro »Ja halo« se javi. »Mala sprejeli so me« skoraj že kričim… »Toda to še ni najboljše« rečem in se sama sebi nasmehnem. »Kaj je še?« vpraša in napeto čaka na odgovor. »Benjamin je sam prepričal šefa, da bi rad plesal in rekel je da bo mi pomagal, da bom znala vse kar je pomembno« rečem in čakam na njen odziv. »Res pa to je super!« slišim, da je navdušena. »Kaj počneš?« jo vprašam. »«Ah slovko se učim.

Mami gnjavi« »a te motim oprosti toda bila sem tako srečna, da sem ti morala povedati« rečem in se posloviva. Ko pridem domov me že napade mama »Ana kje si bila tako dolgo? A si se prijavila?« me vpraša ko vidi moj nasmešek na obrazu. »Ja in direktor mi razložil vse plese« dodam. »Zato me ni bilo tako dolgo« dodam. »Kaj pa meni Sara?« me vpraša. Utihnem »Ana kaj je narobe?« me vpraša. »Sama sem se prijavila. Sara se ni smela zato ker ima popravca iz slovenščine« ji razložim. »Mislila sem, da imata to kot skupni hobi…« pogleda me »kašen je še razlog, da si se še prijavila« vpraša. Ne vem kaj naj si izmislim zato ji povem po resnici »fant v katerega sem zaljubljena pleše tukaj in sedaj nima plesalke in imam priložnost, da se zbližava…« ji razložim. »Torej je bil to večji razlog kot Sara in skupni hobi?« »Ja« priznam. Nasmehne se mi »oh mladina kaj si v današnjem času vse izmislite, da bi osvojili tistega, ki vam je všeč« reče. Odidem v sobo in se vsa srečna zvrnem na posteljo. Pomislim na jutri, ko bom plesala z njim… spomnim se svojih sanj in sedaj dobro vem, da se uresničujejo… Zjutraj me zbudi mama »Ana a danes pa si se zaspala?« me vpraša. »Kaj koliko je ura« jo vprašam. »Petnajst do šestih« reče. Hitro skočim iz postelje saj grem ponavadi na avtobus le včasih me zapelja mami. Vem, da se mi v petnajstih minutah ne bo uspelo zrihtati. »Mami a me boš zapeljala« jo vprašam, ko stopim v kuhinjo. »Seveda samo v miru se najej« mi bolj ukaže kot reče. Mami je bila že od nekdaj navajena, da smo imeli skupaj zajtrk in je bil nujen obrok katerega nisi mogel spustiti. Saj pri moji mami ne…. »kar jabolko bom« rečem in se usedem za mizo. »Torej imaš danes prvič plesne vaje?« me vpraša. »Ja ob šestih« ji povem. Nič več ne reče, usedeva se v avto in odpeljiva. »Hvala mami« ji rečem in se nasmehnem. »Ja ja je že dobro, da imaš mene drugače bi bila več doma kot v šoli« se pošali. Ko stopim v šolo najprej zagledam Benjamina. Nasmehne se mi in mi pomaha. Vrnem mu pozdrav. Zapusti svojo družbo in pride do mene »Zdravo kako si?« me vpraša. »O hej super« rečem in mu podarim svoj najlepši nasmešek. »Torej si včeraj podpisala« me vpraša. »Ja seveda« takoj odvrnem. »In ti je razlagal vse o plesu?« vpraša in se mi nasmehne. »Ja« samo pokimam saj ne vem več kaj naj mu rečem. »A boš imela po pouk čas« me vpraša. »Seveda« takoj odvrnem. »Rad bi te naučil par korakov« reče in se zopet nasmehne. »Okej« se strinjam. »Kdaj pa končaš?« ga vprašam. »Ob enih ti« »Jaz tudi, super« sem navdušena. Zazvoni zvonec.. »okej se vidiva« reče in steče proti razredu. Gledam za njim in stopim v razred, ki je čisto blizu. »O hej« pozdravim Saro in se ji nasmehnem »danes pa si pozna« reče. »Preden sem prišla v razred sem se pogovarjala z Benjaminom« ji razložim. »Kaj ti je rekel?« je navdušena prav tako kot jaz. »Da se ob enih dobiva da me bo naučil nekaj korakov« ji razložim… Nasmehne se mi… Ura se je neskončno vlekla. Zopet nisem bila zbrana in nisem poslušala pri pouku. Naslednjo uro smo imeli matematiko še to kar imam rada ni nikamor minilo.

Komaj sem čakala, da bo ura ena. Med glavnim odmor si greva po malico. Čakava v dolgi koloni ki se nikamor ne premakne.  »Joj ko ne bi bilo tako počasni« stoka Sara. »Ja katastrofa je« rečem. »Sreča, da bodo kmalu počitnice« se razveselim. »Ja seveda« reče jezno Sara. Spomnim se na njen popravni izpit. »Kaj ti je še rekla mama?« jo vprašam. »Da se moram naučiti in narediti takoj v prvo« rečem. Oh ne… pomislim… kako ji lahko kaj takega reče mama… »drugače ne bom šla med počitnicami iz hiše« doda kot da ni že to dovolj. »A je nora?« jo vprašam. »Nič ne morem« doda. Pogovarjava se še druge stvari in končno sva na vrsti. »Dva topla sendviča« naročiva in plačava. Pogledujeva po polni jedilnici. »Zopet ni prostora greva na vrh« me vpraša Sara. »Ja lahko odvrnem« in stečeva v drugo nadstropje. Usedeva se na najbolj skrito mesto, kjer nama profesorji ne bodo težili »nočem še kakšnega ukora. Dosti je popravc « reče Sara. Načneva temo o knjigi Poletje brez konca in ravno rečem »super je« ko mimo pride Tilen s svojo družbo. »A boste spet rekli, da sva vam ukradle prostor« reče Sara in ga besno pogleda. »Seveda ne. Se bomo usedli na drugo« odvrne im pokaže klop zraven naju. Nasmehnem se mu Sara pa pobledi. Predvidevam, da ji je res zelo všeč. Sara je tiho sama pa ji še nekaj razlagam o knjigi. »Pa ne reč, da berete knjige« pripomni Tilen. Sara ga še bolj jezno pogleda »a imaš kaj proti?« ga vpraša. »Niti ne.« reče hitro saj si noče zaslužit Sarine sovražnosti. »Dober tek« jim rečem in Tilen pogleda naravnost v Sarine oči. Sara me živčno pogleda, dobro vem, da je včeraj mislila resno, ko mi je povedala, da ji je všeč. Kajti tako dobro jo poznam, da dobro vem, da je živčna ko jo daje ljubezen… Vrneva se pred razred v katerem imamo pouk. Benjamin ima pouk blizu nas, sloni na steni in se zelo samozavestno pogovarja s sošolci. Vidim, da me opazi. Nasmehne se mi in nadaljuje pogovor.

Vidim, da ni prostora na nobeni klopci zato se tudi z Saro postaviva ob steno. »Zakaj ga gledaš tako besno če ti je všeč?« prekinem tišino. »Pa saj veš, da mu ne morem kar dati signalov, da mi je všeč« mi razlaga. »Okej saj te razumem« rečem in pogledam proti Benjaminu. Vidim, da me tudi on opazuje. Komaj sem že čakala da bo ura ena…. Ob enih stečeva z Saro pred šolo. »Okej mala« se vidiva se hoče poslovit. »Prosim počakaj zraven mene« ji rečem in se komaj pomirim. »Ne bodi živčna« me miri. »Kaj pa če pred njim izpadem kot trapa« »Ana, ti nikoli ne boš tako izpadla« mi rečem in jo dregnem saj že prihaja do naju.  »O hej a si pripravljena?« me vpraša in pogleda Saro. »Škoda, da se nisi mogla vpisati« ji reče prijazno. »Ah saj je še čas« mu odvrne Sara in se mu nasmehne. »Adijo se vidimo« se poslovi in odide po poti. Tudi sama greva počasi proti telovadnici pogovarjava se o šoli »torej boš pravdobra?« me vpraša. »Ja če bo vse po sreči« odvrnem. »Jaz bi tudi lahko bil toda sem zraven plesa prelen« reče in mi razlaga kako si je pri zemljepisu zasral oceno. Z zanimanjem ga poslušam saj me že skoz zanima vse o njem. Prispeva do televodnice… preden vstopiva se zazrem skozi okno in se spomnim na ples, ki so ga včeraj plesali. »Pridi« reče in prižge luči v dvorani. »Sedaj je eno uro prosta« reče in vrže torbo na tla. »Večkrat pridem sam sem in plešem« mi razloži. Odložim torbo in Benjamin me prime za roko…. Nasmehnem se mu in sproščeno mi vrne nasmeh. »Boš videla ko boš začela se boš hitro učila« me spodbuja. Prižge glasbo in še vedno me drži za roko. Pokaže mi prve korake in pozorno ga opazujem. Počasi ponavljam za njim… opazuje me in tudi sam pleše. »Super si« je navdušen. »Sedaj pa takole« mi na hitro pokaže obrat, ki si ga ne moreš takoj zapomniti. Zato se mu samo nasmehne. »Tudi to boš« znala mi pomežikne. Hočem delovati sproščeno toda mi ne gre najbolje.

Pogleda me naravnost v oči »ne skrbi. Boš videla, da bo če imaš le malo interesa« reče in me zopet me prime za roko. Pomislim oh, ko bi le šlo vse za ples… toda misli hitro odženem. Skoncentriram se na korake in počasi se učiva cel ples. Pokaže mi vse korake in tudi sama počasi ponavljam za njim »tako sedaj pa poskusi sama« mi reče in se usede na tla. Zmedeno ga pogledam in se tudi sama usedem. »Zapri oči«. Ubogam ga in jih res zaprem. »Tako sedaj se spomni korakov, ki sva jih plesala« reče. Počasi jih odprem »nekaj se spomnim vsega pa ne« mu povem.»Torej pokaži samo tiste kaj se spomniš« reče. »Okej« odvrnem bolj samozavestno in se ostanem. Benjamin da glasbo na začetek in počasi začnem plesati… »to je vse« rečem in se ustavim. »Super hitro se učiš. Veliko si si zapomnila« me pohvali. Postavi se zraven mene in pleše opazujem  njegove korake in ponavljam za njim. Glasba se spremeni v počasno… ustavim se. »Si za ples« me vpraša in me prime za roko. Počasi se premaknem njemu in pleševa po taktih…prepustim se glasbi in Benjamin me poboža po obrazu. Srečam se z njegovimi očmi toda se mu umaknem.. Ne morem mu kar predati srce če mu jaz nič ne pomenim pomislim… Ura hitro mine in vsak odide po svoji poti saj Benjamin živi na drugi strani mesta. »Se vidiva ob šestih?« me vpraša. »Seveda pridem. Ne veš kako sem vesela« mu pokažem navdušenje do plesa. Počasi odidem po poti in razmišljam o njem. Zdaj imam že večje veselje do plesanja pomislim. Mogoče pa sploh ne bo tako hudo… Pridem domov »zdravo« pozdravim mamo ki sedi v kuhinjo in bere časopis. »Kako si?« jo vprašam in se usedem na stol zraven njej. Vidim, da je zelo resna saj je bila drugače vedno dobre volje »kaj je narobe?« jo vprašam ko še mi vedno nič ne reče. »Ana nekaj resnega se je zgodilo« reče in me obupno pogleda.

»Kaj?« jo prestrašeno pogledam. »Ostala sem brez službe« odvrne in globoko zavzdihne. Mami se je večkrat rada šalila toda njen izraz mi je povedal, da se ne heca. »A ne bom smela več plesat?« jo vprašam. »Ljubica res ne vem. Saj vem da 20 € na mesec ni veliko« reče in me zaskrbljeno pogleda. »Ne vem kaj si bomo lahko vse privoščili z atijevo plačo« reče in se zastrmi skozi okno… Vem, da jo skrbi ker je imela najboljšo službo, ki jo je imela res rada. »Ti samo hodi ta mesec na plesne. Potem pa bomo videli kako bo« reče mami in se mi nasmehne. »Ne vem zakaj bi se zaradi naju odpovedali stvari, ki jih imata rada« reče in naredi požirek kave. »Bomo že, še ta mesec si bom našla službo« reče pozitivno. Nasmehnem se ji »doma bo moralo biti prav dolgčas« ji rečem saj vem, da je mami navajena delati več kot osem ur na dan. Odidem v svojo sobo in kliče me Sara »ja halo« se javim. »O hej, kaj delaš?« me vpraša. »Čez dve uri grem na plesne, sedaj pa sem se pogovarjala z mami« rečem in se zazrem na uro, ki kaže štiri. » A si za da se pred plesnimi dobiva v mesto« vpraša. »Ja seveda« sem vesela da jo bom videla. »Okoli petih ti bo okej?« me vpraša. »Okej toliko stvari ti moram povedati« rečem in razmišljam kaj se je vse dogajalo danes… Oblečem si kratke hlače in kratko majčko, vroče temperature oznanjajo da bodo kmalu poletne počitnice, katere so bile moje najljubše. Lase si spnem v dva čopa in stečem v kuhinjo. »Mami jaz grem. Pride še Sara v mesto« rečem in vihravo zaprem vrata.

Počasi hodim proti mestu saj ni daleč in obožujem opazovanje narave, ki se je že čisto prebudila. Vsa nestrpna že čakam Saro in pogledujem po mestu, ki je kot vedno v popoldanskem času polno. »O hej oprosti za zamudo« slišim Sarin glas. »Hej ni panike« rečem in odideva proti sladoledarju. »Jaz ne bom« rečem. »Kako ne? Jaz ti častim« me Sara čudno gleda saj ve kako nora sem na sladoled. »Ne morem sem se doma najedla« se zlažem. Nočem ji govoriti, da je mami ostala brez službe in si bom mogla žepnino prešparati za plesne. Toda Sara kot prava prijateljica vidi, da je nekaj narobe. Usedeva se na klop in se zastrmim v avte, ki vozijo po mestu. »Hej ti kaj je narobe? Mislila sem da boš komaj čakala, da mi poveš kako je bilo z Benjaminom« reče in me zmedeno pogleda. Hitro se spomnim kaj vse se je zgodilo in ji začnem razlagati, kako me je prijel za roko….»Ana pa to je noro« je Sara navdušena. Tudi jaz ti moram nekaj povedati reče »kaj?« jo vprašam in z zanimanjem poslušam kaj se je zgodilo, ko je bila na poti domov »Tilen je bil sam… zaletel se je vame, ko nisem gledala kje hodim…skoraj me je že natulil dokler ni videl da sem jaz… mi razlaga potrta sem zaradi slovke« reče in utihne. »Oh Sara saj boš popravila ti bom pomagala« ji dam upanje. »Hvala res si najboljša prijateljica.« reče in me objame. Pospremi me do plesne šole. Večina časa sem tiho česar Sara ni vajena »kaj je narobe?« me vpraša in me resno pogleda. »Nekaj groznega se je zgodilo« se odločim, da ji bom povedala in vem, da me bo ona razumela. »Kaj?« jo vprašam. »Mami je ostala brez službe in koliko videti je to prvi in zadnji mesec kar bom plesala« ji razložim kaj se je zgodilo. »Oh saj pa ne more biti tako grozno saj pa dobiš žepnino. Pa si boš nekaj prešparala« me bodri. »Ja to lahko ja toda si ne bom mogla kupiti nič drugega« ji razložim in ugotovim, da je denar večna uganka. Preden prideva do plesne šole se posloviva… odidem že po znani potki. Vidim Benjamina, ki klepeta z temnolasima fantoma. Vidi me in pridi do mene »hej pridi da te predstavim klapi« reče in nakaže na fanta. »Okej« odvrnem in odidem zraven njega. »To je Ana moja nova plesalka« me predstavi. »Zdravo« me pozdravita »jaz sem Matej in to je Aleš« reče eden iz temnolascov. Pogovarjajo se nekaj glede plesa… poslušam jih toda nič ne rečem. Benjamim me poboža po roki. Pogledam ga in se mu nasmehnem… tudi sam mi vrne nasmešek. Čez deset minut smo že v plesni dvorani. »Zdravo« pozdravi trener.

»Hej vidim da imamo novo članico« reče in se mi nasmehne. »Sem Jure« reče in mi da roko. »Zdravo sem Ana« se tudi sama predstavim in mu vrnem nasmešek. »Torej naj ti najprej predstavim vse tri plesne pare« reče. »To sta Matej in Nastja« mi pokaže na prvi par. Mateja sem že poznala Nastjo pa sem si hotela vtisniti v spomin. »To sta Aleš in Mojca« mi predstavi drugi par. Kot tretji par mi predstavi »Matic in Špela« spomnim se nanju kar mi je Benjamin o njima razlagal, da se ne razumeta z drugimi… misli potisnem stran »danes se bomo naučili peti ples« reče Jure in prižge glasbo. »Z Benjaminom se bosta morala prejšne plese naučit sama« nama povem.. Pokimam, Benjamin pa reče »okej« Jure nam pokaže ples in vsi ga skoncentrirano opazujemo. »Še enkrat« reče in zopet pleše po znanih taktih pesmi Hilary Duff. Postavimo se v krog in tudi sami poskusimo. »Takole sedaj pa še vsak posameznik« reče Jure »Ana bomo začeli kar pri tebi« odvrne in se mi nasmehne. Grem k njemu in zaprem oči… plešem počasi kot, da bo po spominu iščem kako je plesal on. »Super je zadovoljen. Čeprav bo potem vse to še hitreje« reče. Pokažejo mu še vsi drugi… in dve uri kar hitro mineta. Odidem po stopnicah in se poslovim od drugih »Ana počakam« slišim za sabo Benjaminov  glas. »A greš domov?« me vpraša. »Ja« odvrnem. »Greva skupaj do mesta?« me vpraša. »Okej« se strinjam. »Super plešeš in vesel sem, da sem dobil tako super plesalko« reče in se mi zadovoljno nasmehne. »Ki bo plesala samo še do konca mesca« rečem in se mu kislo nasmehnem… zmedeno gleda… sama pa pospešim korak »Kako to misliš« reče in tudi sam bolj hitro stopi. »Problemi doma in ne vem če še bom lahko plesala« mu razložim. »Kaj se je zgodilo kaj hudega?« me vpraša.

»Mami je brez službe, ampak saj je vseeno« rečem. Prime me za roko saj me več ne dohaja »to sploh ni tako hudo. Če ne boš morala plačati lahko preložiš za do pol leta in potem lahko plačaš.« »Šola je na velikem plusom in nimajo problemov z denarjem. Zato so nam to ponudili, ker vedo da imamo mladostiniki probleme z denarjem. Vse to si podpisala v pogodbi« mi razloži. »Torej bom še vedno lahko plesala toda bom plačala kasneje« si pojasnim in se namuznem. »To je super« sem zadovoljna in v tistem trenutku bi najraje zaplesala… Komaj čakam da pridem domov, da mami povem veselo novico. Stopim v kuhinjo in odprem hladilnik, ker v njem ni ničesar pametnega vzamem kar jabolko »zdravo kako je bilo na plesnih« me vpraša mama in stopi v kuhinjo. »Super, trener je rekel, da se hitro učim…« rečem in zagrizem v jabolko.  »Govorila sem z očetom. Mislim, da še bo šlo toliko čez, da boš lahko hodila plesnim« mi pove. Veselo se ji nasmehnem. »Res? Kako sem vesela. Odložila se vama bom za to« rečem in jo od veselja objamem. Spomnim se na Benjaminove besede in jih mami raje ne omenim. »Torej si uživala« me vpraša. »Zelo« potrdim njene besede. Odidem proti sobi in Katarinina soba je odprta iz njej pa slišim jok. Stopim v sobo »Katarina kaj je narobe« jo vprašam in se usedem k njej na posteljo. »Nič« reče in si obriše solze, ki ji polzijo po licu. Čeprav si nisva bili nikoli ne vem kako blizu sem jo toliko poznala, da sem vedela da se je nekaj hudega zgodilo. »Fant v katerega sem zaljubljena ima punco« mi pove. »Oh pa saj ni tako grozno. Pomisli koliko fantov je še….« »Ampak on mi je res všeč« me prekine »še nikoli mi ni bil noben všeč« mi razloži. Objamem jo »saj boš spoznala drugega« jo pregovarjam, toda mi nikar ne uspe saj je Katarina zelo trmasta. Počakam, da zaspi in odidem v svojo sobo. Razmišljam če sem bila že pri 14 zaljubljena… potem pa se spomnim, da je Benjamin res ta prvi do katerega sem kaj čutila…

Zaspim ob desetih… zjutraj se hitro zrihtam in kot nora drvim na avtobus. Zopet sem si zaspala toda dobro, da me je zbudila Katarina, ko je norela po svoji sobi in iskala hlače. Stopim v šolo, ko pride do mene Sara »hej, si se učila kaj zgodovino?« me vpraša. »Hej, zakaj« odvrnem in jo zmedeno gledam. »Ana a si nora, danes pišemo test« me prebudi. »Kaj, o šment čisto sem pozabila« rečem in razmišljam kako se bom zmazala, da ne bom dobila prve enke v tem šolskem letu.  Vedno sem bila med pridnimi učencami in dobro sem vedela da bo razredničarka ponorela, ko se bo iz redovalnice bleščala rdeča enka. »Nič ne znam, šment čisto sem  pozabila« rečem in se lopnem po glavi. Pogledam proti Sari, ki me niti ne posluša saj gre mimo Tilen z svojo družbo. Nasmehnem se in jo spomnim »a sedaj pa ni več pomemben Filip?« jo spomnim na fanta, ki ga je osvajala pri svoji babici. »Ne kolikor mi je jasno, ne bo nikoli resen« odvrne in še vedno gleda za Tilnom. Nasmehnem se ji in odideva proti razredu, povem ji veselo novico, da bom še vedno lahko plesala… Nimam občutka, da me posluša saj se še vedno smehlja… Naslednjo uro je zgodovina. Vsi sošolci imajo plonkece, zato si jih tudi midve z Saro pridobiva. Dam si jih za rokav in vznemirjeno čakam da v razred stopi profesor. Razdeli nam teste  zagledam se v vprašanja in razmišljam niti malo se ne spomnim kaj bi lahko pisala… šment niti ne vem kdaj se je začela druga svetovna vojna… pomislim. Zastrmim se skozi okno in pogledam po razredu… vidim,da vsi čakajo kdaj bodo lahko začeli plonkat. Profesor hodi po razredu… ustavi se pred mano »no Ana še vedno imaš prazni test, a boš začela« reče in me resno pogleda. Ne vem kaj mu naj rečem… zato se zastrmim v test… ravno hočem nekaj napisati ko reče »kako ne veš kdaj se je začela druga svetovna vojna« reče besno in me grdo gleda. »Am… ne spomnim se nekaj sem se učila toda se ne spomnim« se hočem izmazat. »Ne, da si se učila niti odprla nisi knjige« že skoraj vpije name. Umiri se in zopet hodi okoli po razredu… pogledam proti Sari, ki nekaj piše… tudi ona me pogleda in skomigne z rameni. Pogledam proti uri, ki je bila komaj devet… gledala sem na uro in komaj čakala, da zazvoni zvonec… Odam test in stečem na hodnik »to je bila moja najbolj mučna ura« pojasnim Sari. »Živi dolgčas« doda Sara. »Niti sanjalo se mi ni kdaj se je začela druga svetovna vojna« rečem in z Saro se začneva noro smejati. »Meni tudi ne« odkima. Med glavnim odmorom sva zopet zavzeli klop v drugem nadstropju… ravno sva se smejali kakšne traparije sva pisali na zgodovinski test, ko pride Tilen… po vsem čudežu je bil sam. Usede se na klop zraven naju in Sara zardi.

Dobro sem vedela kaj pomeni njena rdečica na obrazu. Nasmehnem se jima… »oprosti za včeraj nisem te videl…« se ji opraviči. »Tudi jaz tebe ne…bila sem zamišljena« reče in zažari od navdušenja. Nobena od naju ni pričakovala, da se bo začel meniti z njo. Sara ga opazuje, ko si ovije sendvič in zagrize vanj. Dregnem jo s komolcem kot da bi ji hotela reči »kaj čakaš zgrabi že priložnost« »Razmišljala sem o popravcu za slovenščino« reče previdno… zamišljeno jo pogleda »tudi jaz bom imel popravca iz slovenščine« reče in se ji nasmehne. Vidim, da imata skupne probleme in načneta pogovor o slovenščini »sovražim književnost, sama piflarija« reče Tilen… Pogovarjate se ves odmor dokler ne zvoni zvonec in še takrat ju komaj spravim narazen… »Sara greva« rečem in jo potegnem za roko. »Adijo se vidiva« reče Tilen in se ji nasmehne. »Ja hvala, sploh nisi videla, da sem bila tam tako si padla vanj« ji rečem malo užaljeno. »Oprosti tako sem bila presenečena. Veš kako sem srečna…« reče in skoraj zapleše, ko greva proti razredu. Nasmehnem se… saj ona me je tudi prenašala, ko sem ji skoz govorila o Benjaminu pomislim… Zagledam ga ravno preden stopim v razred… nasmehne se mi in mi pomaga. Usedem se na stol in razmišljam o njem.. zopet nisem skoncentrirana na pouk… ko v razred stopi razredničarka… »lahko samo pet minut govorim z mojimi učenci« reče. »Bliža se konec šolskega leta…« začne in nas resno pogleda. »Toda koliko videti vi nimate namena kaj meti od počitnic« reče in na mizo vrže liste. »to so testi od zgodovine, profesor je bil zelo razburjen, ker ste mu skoraj vsi oddali prazni« reče in nas besno pogleda. »Ne morem verjeti, da se vam ni niti sanjalo o tako lahkem testu« reče. »Premislite, če nimate namena se med poletjem učiti« reče in brez pozdrava odide iz razreda.

Pogledam Saro, ki ji gre na smeh… »si nora ne smej se« ji rečem in se ji tudi sama nasmehnem. Pouk je zopet mineval počasi… in komaj sem že čakala, da mine zadnja ura. Z Benjaminom sva bila dogovorjena za vajo »danes ne moreva vaditi v dvorani. Ni prosta« reče in počasi hodiva stran od šole. Korak se mi skoraj ustavi »kje pa bova vadila ga vprašam. »Lahko pri meni doma« reče brez ovir. Zmedeno ga pogledam… »saj veš da imava samo dva tedna« mi reče in se samozavestno nasmehne. »Vem ja« prikimam in odidem zraven njega do doma. Boš kaj pila me vpraša. »Ni treba, hvala« rečem in odidem za njim čeprav se mi niti sanja ne kam… odpre vrata in opazim, da je to njegova soba. »Vav kako lepo« rečem in se obračam po sobi. Bila je zelo velika in na stenah so viseli plakati različnih plesalk in plesalcev »tukaj je dovolj prostora« reče in se usede za računalnik. »Samo glasbo« poiščem reče in me pogleda naravnost v oči. Iz zvočnikov prihaja nežna skladba… ki jo slišim prvič. Najprej te zavrtim ti pa delaš take korake mi pokaže… zopet sem skoncentrirana na ples in vem, da ga imam vedno rajši… Zopet poskusim za njim in potem sama… Benjamin se mi nasmehne, ko zaplešem cel ples.  »Pridi bova skupaj« reče in me zopet prime za roko… vrtiva se po taktih glasbe… »Super sedaj morava se še naučiti štiri« reče preden pristanem čisto ob njem. Pogledam ga naravnost v oči in se mu nasmehnem. Vrne mi nasmeh in me poboža po laseh »lepa si« reče in poišče moje oči. Postane mi nerodno zato pogledam v tla… nič mu ne rečem… zaletim se v njegov pogled »očaran sem nad tabo… tako hitro se učiš« me pohvali. »Vedno sem si želela plesati« se mu bolj kot ne zlažem. »Ne vem zakaj nisem že prej poskusila, toda ti si mi ponudil super priložnost« rečem in se odmaknem malo stran od njega…. Čez eno uro, ko sva oba 100% da znam ples se posloviva. »Se vidva ob šestih« rečem in mu pomaham. »Adijo« reče in se mi nasmehne.

Razmišljam kako sem mu bila blizu… zakaj sem se mu umaknala pomislim »oh kaka trapa sem« si rečem na glas preden stopim v hišo. »Sem že doma« zavpijem toda ne dobim odgovora. »Oh pa še sama sem« si rečem in stečem v kuhinjo. Res ni nobenega doma, saj na mizi leži listek »z Katarino sva v trgovini, prideva takoj« preberem. »Takoj« pomislim, saj dobro vem, da to pomeni da še ju kakšne dve uri ne bo. Torbo vržem v kot in spomnim se profesorcinih besed, zato v roke vzamem učbenik od zgodovine. To so zadnji tedni v šoli še šest testov in tri predmete moram biti vprašana potem je drugega letnika za vedno konec pomislim… Pogledam na uro, ki je komaj pol štiri… zatopim se v učbenik in zraven njega zaspim. Zbudim se ob petnajst do šestih. Pogledam na uro in onemim. Še petnajst minut do plesnih si rečem in stečem v sobo…. hitro vzamem torbo se na hitro preoblečem in stečem v mesto… V plesno dvorano stopim točno ob šestih. »Se opravičujem za zamudo« rečem Juretu. »Ni panike, še nismo dobro začeli« reče in mi pokaže naj se postavim zraven Benjamina. »Zdravo« ga pozdravim on pa se mi nasmehne. »Zaspala sem zraven učbenika« mu razložim. On pa nič več ne reče. Zdi se mi, da se je od prej drugačen kot da bi bilo nekaj narobe… razmišljam kaj je narobe…. »Ana skoncentriraj se« reče Jure »gremo od začetka« reče ko že tretjič se zmotim. Benjamin me pogleda v oči »umiri se« in se mi zopet nasmehne. Vrnem mu nasmeh in postanem boljše volje… zopet plešem po taktih in Jure je zopet zadovoljen. Končamo točno ob osmih. »Adijo« se poslovimo in gledam za sabo če bo Benjamin prišel za mano… čeprav gleda za mano vidim, da nima tega namena. Odidem v sobo in se vržem na posteljo »kaj sem storila narobe« razmišljam… toda odgovora ne najdem. Odidem pod tuš in si preberem še enkrat zgodovino saj bo jutri živ žav pomislim…

Zjutraj se zbudim pravi čas. V kopalnici se zrihtam za šolo in odidem v kuhinjo, kjer me pozdravi Katarina »Ana veš kaj je novega« reče in mi pokloni širok nasmeh. »Ne vem« odvrnem in si nalijem kavo. »Ati ima drugi teden dopust« odvrne. »Res?« odvrnem in tudi sama postanem navdušena. Z Katarino imava očka zelo rada saj ga ne vidiva vsaki dan. »A te odpeljem v šolo« me vpraša mami in stopi v kuhinjo. »Si že pokonci« jo šokirano pogledam. »Ja ob devetih imam razgovor za službo« reče. Nasmehnem se ji saj dobro vem, da mami ne more zdržati brez službe. »Okej« se strinjam in pograbim torbo. Usedem se v avto »vesela sem, da bo prišel domov očka« ji povem. »Tudi jaz sem« reče in mi pokima. »Kaj te tako skrbi« jo vprašam. »Ah Ana saj veš kako je. Želim si da bi spet imela službo« mi pove. »Saj bo« jo bodrim. Iztopim iz avta »držim pesti zate« rečem in kot ponavadi stečem proti šoli. Zagledam Benjamina in vidim, da je dobre volje. Celo pride do mene »kako si« me vpraša in se mi nasmehne. »Super« odvrnem. »A danes pleševa?« ga vprašam. »Ob šestih zvečer« odvrne. »Aha, torej se vidiva ob šestih« rečem in dojamem da sem povedala najbolj trapast stavek. »Okej« odvrne in odide k kolegom. Oh Benjamin kaka trapa sem pomislim… Stopim v razred in se usedem na svoj prostor… na obrazi se mi vidi žalost. »Hej Ana pa ne reč, da si slabe volje zaradi zgodovine« me podraži Sara. »Ne« odkimam in ji povem kako traparijo sem naredila včeraj, ko sem se odmaknila stran od njega… Še preden me uspe potolažiti v razred pride profesor za zgodovino, ki smo jo imeli na urniku prvo uro. »Dober dan« ga pozdravi sošolka, ki sedi v zadnji klopi. »Dober dan tudi vam« reče umirjeno, kar nas zelo čudi saj  čakamo da bo iz njega izbruhnilo… »Kot že veste je bil test porazen« začne in vsakega od nas si natančno ogleda. »Popravljali ga bomo takoj drugi teden, da boste imeli mir pred zgodovino« reče bolj umirjeno… mogoče pa tudi on komaj čaka počitnice pomislim…. Razdeli nam teste »tako sedaj pa mir in napišite popravo« reče.

Določimo datum za test in prva ura je za mano. Drugo uro imamo nadomeščanje in z Saro udariva debato o vsem kar se je zgodilo včeraj…. Ura do šestih zvečer mi mineva zelo počasi, komaj sem že čakala, da ga bom videla, zato odidem na plesne malo prej. Sreča, da je že jutri sobota in smo med vikendi prosti pomislim… pridem do tja in ga zagledam, da je sam pred plesno šolo »zdravo si že tukaj me vpraša in pomigne naj se usedem k njemu na klop. »Ja prišla sem malo prej, nočem zamujati« rečem in se usedem k njemu. Ne morem mu povedati, da sem prej prišla zaradi njega. »Oprosti za včeraj« reče. Presenečeno ga pogledam »zakaj se opravičuješ?« ga vprašam. »Zato, ker sem silil vate« reče. »Ah saj nisi…« »Obljubim, da ne bom nikoli več« me prekine. Nasmehnem se mu in nič več ne rečem. »A te lahko nekaj vprašam?« »Seveda karkoli?« »Imaš jutri kaj časa« »Ja zakaj?« »Mislil sem, da bi se šel jutri popoldan kopat in ne da se mi biti sam… moji prijatelji pa nimajo časa« mi razloži. »Ja« sem navdušena in se dogovoriva kje. »Komaj ob sedmih zvečer, kaj takrat že ne zaprejo bazenov« ga začudeno pogledam. »Ne sedaj malo pred poletjem imajo tudi nočno kopanje« me spomni. »Točno ja« se spomnim in najraje bi se lopnila po glavi. »Okej sva dogovorjena« reče in k nama prideta Matej in Nastja. Matej in Benjamin se pogovarjata nekaj o šoli z Nastjo pa naveževa pogovor o najnovejši modi… Zvečer se kot ponavadi poslovimo in z Benjaminom greva skupaj do najinega križišča »lahko noč« reče in se mi nasmehne. »Tudi tebi se vidiva jutri« rečem in odidem po svoji poti…. Zvečer sem komaj zaspala… razmišljala sem o jutrišnjemu dnevu… Dopoldan vsa živčna hodim po stanovanju »Ana kaj je narobe« me vpraša Katarina. »Se spomniš ko si mi govorila, da si zaljubljena v onega fanta« ji rečem. »Seveda zdaj je spet samski…« začne. »No tako kot si zaljubljena ti sem tudi jaz« jo prekinem. »Zato se obnašam kot kašna najstnica« ji rečem in se nasmehnem. »Vidva imata vsaj prihodnost medtem ko je jaz z njim nimam« mi reče Katarina in se mi nasmehne. »Zakaj misliš tako?« jo zmedeno pogledam.

»Ti si lepa in imaš vse popolne oči… pogled… nasmeh….« »Oh Katarina tudi ti si lepa« ji rečem in jo pobožam po laseh in jo objamem. »Danes greva na bazen« ji povem… »Res« skoraj že vpije od veselja »bolj potihem…« jo utišam. »Mami že ve?« me vpraša. »Ja« prikimam in veselo jo objamem. Ob šestih se že zrihtam. Katarini pustim, da mi splete kitke po glavi in lase spnem v čop. Namažem se z najljubšo šminko, nase potegnem kopalke in črno kratko oblekico. »Oh Ana popolna si« je z mano zadovoljna Katarina. Klicala te je Sara mi pove rekla je, da ti moram zaželeti srečo reče. »Oh moja Sara« rečem in vihravo objamem sestrico. Odpravim se točno petnajst do sedmih, nočem biti prehitra saj sva se dogovorila ob sedmih. Usedem se na klopco in se zagledam po mestu. Čez pet minut slišim Benjaminov glas »o hej pa si le prišla« reče in zraven ima majhno potovalko. »Seveda saj sva dogovorjena« rečem in odideva po karti. »Upam, da ne bo preveč gužve« reče, ko se odpraviva proti bazenu. »Jaz tudi upam, da ne« odvrnem in poiščem njegove oči. Po stopnicah greva v bazen in Benjamin začne plavat. Kako lepo telo ima pomislim in zaplavam za njim. Ustavim se pri stopnicah in naslonim se na steno bazena.

»A ti je všeč« vpraša in se mi nasmehne. »Zelo« odvrnem. »Kdaj bova vadila ples« ga vprašam. »V ponedeljek, ponoviva vse, in greva še na ona dva« reče in se nasloni zraven mene. »Super družba si, in mi veliko bolj prija, da si ti z mano kot pa kolegi« reče. »Aja?« zmedeno ga gledam in spreobrnem temo. »A poznaš Tilna?« ga vprašam. »A misliš onega iz šole« vpraša. »Ja« pokimam. »Aha« odvrne in se zamisli. »Sari je všeč pa me zanima če veš kako je on z puncami« ga vprašam. »Zaljubi se in težko ga je spraviti stran od nje« reče in se mi nasmehne. »Super« rečem in sem zadovoljna z odgovorom. »A greva ven« ga vprašam in počasi odplavam na konec bazen. Počakam ga in skupaj odideva ven. »Lepi večer je« sem navdušena. »Ja pa niti mrzlo ni, komaj čakam da bo poletje« rečem… Benjamin se mi velikokrat prebliža toda ne poskuša ničesar, vidim da sem res vso situacijo popolnoma uničila, ko sem se mu umaknila….

Vidim da moram vse popraviti, sama, toda bazen se napolni in nimam priložnosti… K nama pride Benjaminov prijatelj, ki sem ga bežno poznala iz šole. Pozdravita se in se nekaj pogovarjata, toda kmalu se poslovita saj je s punco. Pogledam na uro »kmalu bom morala iti« rečem, ko ura kaže petnajst do enajstih. »Že« reče. »Aha« »Daj ostani še saj eno uro« me prepričuje. Pogleda me tako lepo, da takoj privolim. »Okej, greva še malo plavat« mu rečem in se uležem na vodo, da ledbim na njej. Naenkrat me Benjamin zgrabi in znajdem se pod vodo »ne ubij me« mu rečem in se začnem smejati. »Nisem te še potunkal« reče in se mi zopet nasmehne. Zgrabim ga za roko in ga hočem spraviti pod vodo. Vidim, da prav uživa, ko se mi ne pusti….

Toda v tisti uri sem uživala bolj kot prej… skoz sva se hecala in ob njem sem se res počutila super. »Okej se dobiva pri izhodu« mu rečem in stopim v kabino. Na hitro se preoblečem in si grem posušiti lase… srce mi bije sto na uro saj vem, da je zdaj tisti trenutek, ko moram glede naju kaj ukreniti pomislim… Hitro stečem pred izhod »oprosti lase sem si še posušila« rečem in si jih spnem v čop. »Saj tudi jaz sem prišel komaj zdaj« reče in odideva stran od bazena. Hodiva ob parku, ki je prazen… spomnim se kolikokrat sem bila tukaj in opazovala zaljubljene pare.

Ravno v tistem trenutku Benjamina primem za roko. Presenečeno me pogleda… zato se odmaknem. »Oprosti nisem mislila« rečem. »Zakaj se opravičuješ« reče in se mi nasmehne. »A še imaš čas« me vpraša in greva v park. Usedeva se na klopco in še vedno me drži za roko »lepa si« reče in se mi nasmehne. Zastrmim se v njegove rjave oči »tudi ti si mi všeč« mu priznam kar sem že več kot eno leto nosila v sebi. Ne da bi vedela kaj počnem se sklonim k njemu in ga poljubim na ustnice…. ne vrne mi poljuba… »oprosti nisem mislila« rečem in odidem po poti. »Ana kam greš« reče… Nič mu ne rečem »nisem mislil tako« reče. Ko me dohiti me zgrabi za roko in me obrne k sebi… vidi, da mi že gre skoraj na jok. Poboža me po obrazu in me poljubi… lačna njegovih poljubov mu vrnem vsakega. Ustavi se »boš moja« me vpraša. »Ja« odvrnem in ga objamem. Stisne me k sebi »že dolgo si mi všeč in nisem ti mogel kar reči v šoli, le kaj bi si mislila« reče in me zopet poljubi. »Ti si meni všeč že več kot eno leto« mu priznam… »tako dolgo?« me zmedeno pogleda. Samo prikimam in ga znova poljubim. Pospremi me do doma in ves čas me drži za roko. Ko prideva do hiše« se obrnem k njemu. Objame me in poljubi. »Pogrešala te bom« rečem in se spomnim, da je jutri nedelja. »Greš jutri z mano?« me vpraša. »Kam pa?« ga vprašam in ga z zanimanjem pogledam. »S kolesom grem malo okoli in pasala bi mi super družba« reče in čaka na moj odgovor. Malo se pomirim preden skoraj od sreče zavpijem »ja okej« se strinjam. »Torej te jutri pokličem« reče in me poljubi na lice. »Lahko noč miška, se slišiva jutri« reče in odide. Gledam za njim… v glavi se mi vrti od sreče… ne morem verjeti, da se je vse tako obrnilo v enem večeru.. Pogledam na uro, ki kaže že čez polnoč… hitro stečem v hišo se preoblečem… padem na posteljo in zaprem oči… sanjam o Benjaminovih poljubih. Sploh se ne spomnim kdaj zaspim… Zjutraj se zbudim komaj ob desetih… na telefonu me že čaka Benjaminovo sporočilo »se vidiva ob treh…« preberem zadnji stavek.

Stopim v kuhinjo »mami a ti veš kje je pumpa za kolo« jo vprašam. Presenečeno me pogleda »v garaži tam kjer je bila vedno« odvrne. »Danes ob treh grem kolesarit« ji povem. »Od kdaj pa ti kolesariš« reče presenečeno. »Od danes naprej« ji odvrnem in se nasmehnem. »Ana pa je zaljubljena« reče Katarina in se mi nasmehne. »To pa je res« rečem tako potiho, da ne vem če sta me razumeli. Zazvoni mi telefon »ja halo« se javim Sari. »Vse mi povej« skoraj že vpije v slušalko. Stečem pred hišo… »in sedaj sva skupaj« zaključim z vsem kar se je zgodilo včeraj… »Res pa to je super?« odvrne. »Danes grem z njim kolesarit« ji povem. »Kam greš?« vpraša, saj tudi Sara dobro ve, da nisem navdušena športnica. »Kolesarit greva« ji povem še enkrat in se smejim v telefon… Ura je bila petnajst do tri, ko sem bila pripravljena in počasi sem se odpeljala do dogovorjenega mesta. »O hej danes pa si ti prej« rečem in ga poljubim na lice. »Ja nisem hotel da me čakaš« reče prav tako kot neki frajer, ki noče pustiti svoje punce čakati. Nasmehnem se mu in začneva se pogovarjat in počasi se odpeljeva. Vso pot uživam, vožnja je super večinoma ni hribov, ki jih sovražim. Čez petnajst minut se ustaviva ob jezeru. »Kako je lepo« mu pokažem navdušenje. »Tudi meni je tukaj všeč« odvrne in utrže rožico. »To je zate« reče in mi jo da v roko. »Hvala« odvrnem in ga hočem poljubiti na lice. Odmakne se mi in me poljubi na ustnice… Skupaj sva vse do petih večer in Benjamin mi razlaga o plesu, ker sva ravno sama tudi vadiva prejšnja dva plesa. »Super jutri začneva z novim« mi reče navdušeno. Ko pridem domov me vse boli »kako je bilo« me prva vpraša Katarina.

»Zmatrano« rečem in se sesedem na kavč. »Se ti vidi ja« reče in se začne smejati. »Mala to ni smešno« rečem in jo ostro pogledam. »Oprosti nisem mislila« reče, in se zopet začne smejati. Odidem v sobo in v roke vzamem zgodovino »moram popraviti« pomislim toda se ne morem nikar skoncentrirat. Skoz mislim nanj na najine poljub… Madona sem nora rečem sama sebi. Moram se spravit sebi in pogledam na uro, ki kaže šest. V roke vzamem knjigo in si prižgem radio… slišim pesem od Hilary Duff in začnem plesati nanjo… super sem zadovoljna sama s sabo… Zvečer se nekako spravim k zgodovini. V sobo stopi mama »nisem vedela, da se učiš« reče in hoče oditi. »Nič ni, mami ne morem se spraviti k sebi Benjamin me je zmešal« ji povem.  »Oh ta ljubezen« reče in se usede k meni na posteljo. »Sploh ne morem verjeti, celo leto sem norela brezveze za njim sedaj pa pleševa se objemava…sploh ne morem verjeti« ji povem.  Mami me veselo gleda »veš tudi jaz sem bila tako srečna, ko sem bila mlada in sem spoznala atija« mi prvič razlaga, glede nju. Nasmehnem se ji »in sedaj sta še srečno skupaj« zaključim sama njeno zgodbo. »Res je« se mi nasmehne…. Naslednjo jutro se hitro preoblečem in kar plešem od veselja. »Ana spravi se k sebi« mi reče Katarina in se mi smeji. »Mala tiho bodi« rečem in tudi sama padem v smeh… Stečem proti šoli in se preobujem. Ravno hočem stopi v razred, ko slišim Benjaminov glas »Ana se dobiva med glavnim v telovadnici« reče in se mi nasmehne. »Itak« odvrnem in mu pokažem na uro. Stopim v razred in se usedem v klop. Pogledam k Sari tudi sama žari od navdušenja. »Kaj se je zgodilo?« jo vprašam. »Danes se z Tilnom dobiva med glavnim odmorom« reče in kar žari od navdušenja. Vidim, da ji je za popravca malo mar. Nasmehne se mi »oprosti če bom spet pozabila na tebe med glavnim odmorom« reče. »Saj je okej, tudi jaz se dobim s Benjaminom« ji izdam skrivnost. »Res kako je bilo včeraj« me vpraša. Vse ji razložim… »tako super je« končam in se zaljubljeno zastrmim skozi okno… Pouk mineva dolgočasno saj imamo večina ocen zaključenih… danes še zaključim z tremi predmeti potem mi ostane še samo zgodovino, slovenščina in matematika. Uspeh mi kaže na pravdober. Spomnim se maminih besed: če ne bila tako lena bi bila lahko odlična… »res je mami« si priznam ob vsakem koncu šolskega leta. »A se pogovarjaš sama z sabo« me vpraša Sara. »Ne samo spominjam se maminih besed« odvrnem in se začnem hihitati…. Komaj sem že čakala, da mine do glavnega odmora.

Končno je zazvonil zvonec in stečem do telovadnico. Vidim, da Benjamin ni sam zato se mu počasi približam.  »o hej« ga pozdravim on pa pride do mene in me objame. »Pogrešal sem te« reče. »Greva nekam na samo« reče in pokaže na blazine v telovadnice. Smejim se mu ko se pogovarjava o plesu in naju. Naenkrat se zresni »kaj je narobe« ga vprašam. »Vem kaj vse se govori o meni, da varam in da se igram s puncami« reče in pogleda v tla. »Jaz nič ne dam na to« odvrnem. »Veš res je bilo tako« odvrne in me pogleda naravnost v oči »toda nekaj na tebi je tako posebnega, da ti res ne bi moral narediti tega« reče in me poljubi na lice. »Tako zelo te imam rada« mu priznam…. Zvečer zopet drvim proti plesni šoli, učila sem se zgodovino in zato sem spet malo pozna. »Zdravo« pozdravim družbo in se priključim skupini. Le Matic in Špela slonita na drugi strani ob ograji in se pogovarjata. Vidim, da me Matic pogleda in se mi nasmehne bil je prav simpatičen, toda ni ga čez mojega Benjamina pomislim… Dve uri plesa zopet hitro mineta… »prosim da še ostanete deset minut« nekaj vam moram povedati reče Jure in se vsakemu posebej nasmehne. Vidim, da je danes prav dobre volje. Usedemo se na tla »direktor je našo šolo prijavil na državno prvenstvo standardnih plesov v Portorožu« reče. »Ja in?« se prvi oglasi Matic. »Morali bomo pripraviti avdicijo saj je res veliko dobri skupin v okviru te šole« reče Jure. »Direktor in učitelji plesa bomo izbrali najboljše« reče. »A smo zraven« reče navdušeno Benjamin. »Seveda« prikima. »Že jutri se bomo učili tri nove plese katere boste zaplesali pred komisijo« pokima. »Kdaj pa bo avdicija« vpraša Nastja. »Naslednji petek« odvrne. »Že« se panično pogledamo. »Ne skrbite super skupina ste in nimate kaj skrbeti« reče »toda bodite pripravljeni na najboljše obrate« reče in se nam nasmehne…. Čez deset minut se poslovimo, Benjamin me pospremi do doma »to bo super« je zelo navdušen na avdicijo.

»Aha« odvrnem zamišljeno. »Kaj pa je narobe?« me vpraša. »Nič samo razmišljam kako bi bilo plesati pred vso publiko…« rečem in se mu nasmehnem. »Super bo« reče in me poljubi na ustnice… »Lahko noč« se posloviva in stečem v hišo… še enkrat si preberem zgodovino in me zmanjka…  Stopim v šolo »a znaš?« me vpraša Sara in me močno objame. »Zdaj vem kdaj se je začela druga svetovna vojna« ji odvrnem in se ji smejim. Nekaj ti moram povedati rečem in ji razložim za avdicijo… že ko sem na pol poti… opazim Tilna »tako sedaj pa bom rajši utihala drugače bom se pogovarjala sama s sabo« ji rečem  in jo pogledam. Vidim, da me ne posluša več saj že žari od navdušenja. Gledam ju ko se objameta in Sara se smeji kot najstnica… kot da se jaz obnašam kaj drugače, ko vidim Benjamina si priznam… Vstopim v razred in si pripravim pisalo in test rešim hitreje kot v dvajsetih minutah. Znala sem vse razen enega vprašanja zagledam se skozi okno in razmišljam…. Sploh se ne morem spomniti. Po glavi se mi podijo druge stvari…. Benjamin, avdicija…. Zadnjo minuto se spomnim odgovora… pogledam na uro… in pišem ko nora. Ravno ko naredim piko zazvoni. »Vse sem znala« mi pove Sara in me objame. »Tudi jaz« pokimam. »Včeraj sem se pogovarjala z mamo« mi reče. »Kaj ti je kaj rekla« jo vprašam. »Da je preostra do mene in da ji je žal, da me ni spustila na plesne« reče. Vem, da je imela Sara vedno večjo željo, do plesa kot jaz. »Saj pa se boš prijavila naslednjo leto« ji rečem. »Okej« pokima in se mi nasmehne… Zopet stojiva v dolgi vrsti in zopet se pritožujeva »nič se ne vidi, da bo konec šole« reče Sara »ja se strinjam« ji odvrnem in se zazrem v dolgo vrsto pred nama….Pouk je zopet hitro minil in z Benjaminom se dobiva pred šolo »hej mala, si znala zgodovino?« me vpraša in poljubi. Pogledam okoli in vidim druge punce, ki me nevoščljivo gledajo… jaja tako je če hodiš z najlepšim fantom na šoli… pomislim »super je bilo, v dvajsetih minutah sem bila konec« mu pojasnim in raje spustim, da sem več razmišljala o njem ko pa v zgodovini. »Do jutri bo sigurno popravil«

Hodiva proti plesni šoli… zopet je vse tako kot prvi dan… Benjamin prižge luč, glasbo in kaže mi korake… Nasmešek mi pokaže, da je zadovoljen »samo si pa res super« reče in me poljubi. Po dveh urah sem že doma… razmišljam o Juretovih besedah.. najboljši obrati…  »le kako zgledajo najboljši obrati« si rečem na glas in stopim v hišo. »Mami mi je povedala, da si zadnje čase zelo zmedena…« slišim očkov glas. »Oče« rečem veselo in se mu vržem v objem. »Toda da razmišljaš o najboljših obratih« reče in se začne smejati »kaj se dogaja s tabo« me vpraša. »Oh očka boljši, da ne veš« odkimam in se izvijem iz njegovega objema. Ob njem se vedno počutila kot punčka, znal me je potolažiti in mi pokazati koliko mu pomenim… zato sem vedno cenila trenutke, ko sem bila z njim. Povem mu o vsem kar se je zgodilo… in sedaj imamo avdicijo mu povem vse kar se je zgodilo »oh Ana samo dva tedna me ni doma pa si odrasla« reče in se mi nasmehne »plešeš in imaš fanta«… zamišljeno me pogleda »in celo kolesariš« doda. »Oh očka a ti je že mami vse povedala« vprašam. »Aha« pokima »toda rad sem vse to slišal od tebe« reče in me objame. »In kako je bilo v Španiji« ga vprašam »super, sigurno gremo enkrat tja na počitnice.« Rada ga poslušam, ko mi razlaga kako je v različnih državah. Smejim se njegovim vmesnim pripombam… Pogledam na uro »sedaj pa moram na plesne« rečem, ko vidim da je že pol šest. »Drži pesti, da mi bodo tisti čudni obrati uspeli« rečem in ga poljubim na lice. Stečem do plesne šole… zopet je kot ponavadi poljub… objem, sedaj so vsi že vedeli, da sva par.

Zopet pogledam proti Maticu, nasmehne se mi in prvič dvigne roko v pozdrav. Vrnem mu nasmeh »ne vem deluje tako skrivnostno… sploh čudno mi je ker se ne meni z drugimi…. »Kaj razmišljaš« me vpraša Benjamin in vidi, da opazujem Matica »zakaj se ne pogovarja z vami« ga vprašam. »Ah pusti to zgodbo« reče in me stisne k sebi. Začneva se pogovarjati o plesu. Kmalu pride Jure »se opravičujem za rahlo zamudo« reče in prižge radio. »Ste že pripravljeni« reče… »Najprej se bomo naučili počasen ples« reče »ker so trije združeni v eni pesmi, bomo plesali najprej počasen ples, potem hiter in potem zopet počasnega« reče in da glasbo bolj na glas. »Zdaj bom cel ples zaplesal« reče in začne počasi zraven govori »podaš roko plesalki se prikloniš… počasi se predstavljaš po odru…« veselo ga gledamo in ples se vsem zdi super. Probajmo od začetka… postavite se »najprej priklon fantje, nato dekleta, podaš roko…« razlaga… »super« reče in ga opazujem kako se lahkotno premika po parketu…. »Takole danes bomo končali« prej reče Jure. »Se opravičujem toda imam opravke« reče in odide. Tudi sama odidem proti domu saj Benjamin še ima v mestu opravke. Pridem domov in iz kuhinje se širi vonj po očetovi najljubši hrani… »ati ne reč, da zopet pečeš pico « stopim v kuhinjo. »Seveda saj pa veš, da drugega ne znam kuhati« se smeji. »Kje pa sta mami in Katarina« ga vprašam. »Mami zgoraj pospravlja, Katarina pa je v parku s kolegicami« mi pove. »Aha« odvrnem in se usedem za mizo.  »In kako je bilo na plesnih« me vpraša očka. »Ah saj veš kak je plesali smo novi ples« rečem. »A res mi pokažeš?« Zmedeno ga pogledam »zakaj pa saj te ni nikoli zanimal ples« pripomnim. »To se tebi samo zdi« reče in se mi smeji. »Vedno sem si želel plesati« reče in odpre pečico. »Evo je že pečena« reče in jo vzame ven. »Ti plesati?« ga še vedno zmedeno gledam. Vžgem radio in vanj dam cd. »To so pesmi na katero bomo plesali na avdiciji, danes je vsak dobil posnetek« rečem in se postavim na mesto.

»Očka a si za ples« ga vprašam… še bolj pa mi gre na smeh. »Ana kaj se greš« reče in zardi. »Daj no saj si rekel, da bi rad probal« rečem in se že vrtim po taktih pesmi. »Čakaj, čakaj še enkrat od začetka« reče in se postavi zraven mene. Smejim se mu ko si nikakor ne more zapomniti »joj saj enkrat boš znal« ga potolažim. V kuhinjo vstopi mami in naju presenečeno pogleda »kaj pa vidiva delata« vpraša in se tudi sama začne smejati, ko očka hoče na vsaki način si zapomniti korake, ki jih sama plešem z tako lahkoto. »Ti si genij, če si zapomniš vse to« reče oče in zopet ga popade smeh. »Ah saj ni tako hudo« »Bo kaj zdaj z večerjo« vpraša mami. »Seveda je že nareta, samo Katarino še pokličem« reče in v roki vrti telefon. Čez pet minut se še pri večerji nam pridruži Katarina »malo sem se zamotila« reče in si vzame kos pice. »Kot vedno je super« je zadovoljna…. Teden je kar letel… šola plesne Benjamin in Saro so me spodbujali, da nisem obupala tudi, ko sem bila čisto brez moči. In prišel je tisti dan, ko smo ga vsi napeto čakali. Ura je bila pet, ko sem bila tam. Dogovorili smo se, da bomo vsi prišli prej čeprav smo bili na vrsti zadnji, komaj ob sedmih… Skupaj kot skupina stopimo v dvorano, prvič sta se pogovarjala tudi z nama Matic in Anja »tako zelo me je strah« reče Anja in vsi začutimo njen strah. »Saj bo vse okej spodbujamo drug drugega…« Usedemo se na tla Nastja in Anja pa še malo vadita ples. Naslonim se na Benjamina »komaj čakam, da bomo plesalali« mi reče in se nasmehne. »Tudi jaz« pokimam…. Dve ure minevata prav mučno tresem se po vsem telesu, ko gledam druge kako dobro plešejo. Poslušam glasbo in se poskušam sprostiti… » tako sedaj imamo pet minutni odmor in potem ste na vrsti« nam reče Jure in se nam nasmehne. »Vse bo okej« nas spodbuja, ko vidi kako plašno se gledamo….

Čez pet minut, ki se vlečejo kot naslednji dve uri stopimo na oder. Slišim znano glasbo, ki mi zaradi dosti treningov že znam na pamet. Zaprem oči in se prepustim plesu… počasni ples…hitri ples… komaj sem že čakala zopet počasnega. Vdihnem in primem Benjamina za roko »super nam gre« mi šepne… in pomežikne… plešem kot, da bi vso življenje živela le za ta trenutek…. Slišim zadnji takt in konec je… »končno« reče Anja in se nam vrže v objem. Nikakor je ne razumem… kako je možno, da nas ni niti prej ni pogledala… pomislim. »Samo pet minut in direktor razglasi rezultate « reče Jure…«super ste se odrezali« doda in odide proti komisiji. Gremo še ven malo na zrak in v nas vlada nepredušna napetost, vsi smo komaj čakali na razultate. Stopimo v dvorano in direktor nas pozdravi z naslednjimi besedami »zdravo, vesel sem da ste se pred mano in drugimi učitelji plesa predstavili zelo dobre plese. Vem, da ste se zelo dolgo pripravljali za ta trenutek… zato ne bom odlaševal… zmagali so… utihne, da med nami še naredi večjo napetost. Pogleda nas po obrazih… Benjamin me prime za roko… čakamo na nadaljevanje….. in vedno bolj napeta sem… »torej zmagali so Juretova skupina« reče in se nam nasmehne… mi pa v šoku strmimo vanj. »A ne boste nič rekli« se nam smeji Jure. Še vedno smo v šoki in prva se iz njega zbudi Mojca »to je super« »Ja seveda je« smo takoj navdušeni tudi mi….Čez eno uro se poslovimo saj smo že kar dolgo sedeli na pijači in premlevali današnje dogodke »ne morem verjeti« reče Aleš in nas vse pogleda. »Tudi jaz ne plesali bomo standarne plese v Portorožu« doda Matic. »Veš kaj to pomeni« nas mrko pogleda Benjamin.

»Kaj« vprašam prva. »Sedaj bomo do prireditve vadili kot nori…« reče in me prime za roko. »Saj pa ne bo tako hudo, saj smo še v šoli samo dva dni« ga spomnim. »Komaj že čakam počitnice« odvrne Nastja. »Sedaj pa sploh, ko vem da bojo super« doda Matej…. Pogovor je potekal hitro in ura je bila devet, ko sem stopila v hišo »Ana tako pa se nisva zmenili« reče in me srepo pogleda. »A ni bila avdicija samo do osmih« doda. »Vem mami, oprosti no, moraš mi oprostit…« rečem »in kaki naj bi bil razlog, da bi ti oprostila« me vpraša. »Zmagali smo« ji rečem in se ji zmagoslavno nasmehnem. »Res super? Kdaj imate tekmovanje« »Ne vem še, dobro da je že v petek konec šole, saj zdajle bo za nas najhujše« ji razložim…  Zjutraj kot ponavadi stopim v šolo… v njej se ni nič spremenilo le vedno bolj prazna je sva z Saro ugotovili v zadnjih dneh. »Hej mala kako je bilo včeraj?« me napade Sara. »Ne vem kako ti naj opišem zato ti bom povedla v dveh besedah, zmagali smo« »Kaj res? Super že komaj čakaš tekmovanje, a ne?« me vpraša. »Ja« prikimam… hočem ji še nekaj povedati… toda zopet je pri njej Tilen »miška kaj za popoldan sva dogovorjena« jo vpraša in ji pritisne poljub. »Seveda sva« pokima in mu vrne poljub. Po petih minutah sva spet sami »z Tilnom se bova učila slovenščino« mi pojasni. »Super to« »Ja včeraj sva že obdelala pet poglavij, celo mami ga je včeraj videla« mi pove. »Res in kaj je rekla« me zanima. Saj se mi niti ne sanja kako bi reagirala mami če bi domov pripeljala Benjamina, čeprav zanj ve. »Am ne vem če je samo bila dobre volje ampak sta se super zastopla« reče in se mi nasmehne.

Stopiva v razred, ki je bil že bolj kot ne prazen. Večina si jih je že privoščila počitnice, jaz pa si jih še nisem saj je bilo v šoli super, Benjamin, Sara, vse super… Pouka je bilo že konec ob desetih, saj nismo nič počeli »greva na pijačo« vpraša Sara. »Ja itak« se strinjam. Sediva v najini najljubši kavarni in se na veliko meniva… Vem, da jo bom pogrešala med počitnicami, čeprav se bova videle vsaki drugi dan. »A si se že prijavila za popravca« jo vprašam. »Ne še jutri se morem« »Vesela sem, da ti Tilen pomaga« »Tudi meni, čeprav sva oba ugotovila, da imava popravca iz lenobe« pristavi… Nasmehnem se ji… »te je kaj strah tekmovanja« me vpraša. »Itak ko se spomnim da bo tam polno ljudi mi kar kri požene po žilah« ji povem kako zelo me je strah. »toda ko boš slišala pesem in naredila prve korake…« ti ne bo treba več skrbeti… me pomiri… Ko pridem domov se vržem na posteljo… čutim, da sem vedno bolj utrujena… in rada bi se dobro naspala »Ana si že doma« zaslišim Katarinin glas. »Ja« odvrnem in se obrnem na drugo stran. »Si slabe volje?« me vpraša. »Ne samo malo utrujena, kje pa je mami?« jo vprašam. »Na nekem razgovoru za službo, očka je šel zraven« mi pojasni. Aha a boš kaj jedla… se prepričam, da se moram vstati iz postelje »si bom sama naredila sendvič« reče in odide iz kuhinje. Pozabila sem kako je Katarina že odrasla… ni več majhna punčka, ki sem jo cartala.

Tudi sama si naredim sendvič. »Nimaš več pouka« me vpraša in se zagrize v sendvič. »Ne« odkimam in se spomnim kakšno mučenje je bilo v osnovni šoli, ko smo morali pri knjigah sedeti vse do zadnjega dneva…. Preoblečem se in kot vedno šibam v plesno šolo. »O hej« me pozdravi Benjamin in me poljubi na lice, medtem ko mi Matej in Aleš samo dvigneta roko v pozdrav. Anje Mojce Nastje in Matica še ni bilo na spregled. »Kje pa so ostali« vprašam, ko vidim, da so slabe volje. »Nekaj groznega se je zgodilo« reče Matej in tudi ostala dva me resno pogledata. »Kaj pa« komaj izdavim. »Anja se je zastrupila z hrano in bo še najmanj dva tedna v bolnišnici« reče Benjamin in me resno pogleda. »Kaj to pomeni, da smo brez ene plesalke« rečem in se spomnim, da moramo dati vse od sebe saj gremo čez tri tedne v Portorož… »Ja« pokima Aleš. »In kaj bomo zdaj« jih vprašam. »Ne vemo, Jure že ve in se bomo vse dogovorili« reče Benjamin in me stisne k sebi. K nama še stopita Mojca in Matic… vidim, da sta tudi onadva slabe volje… saj smo vsi komaj čakali tekmovanje… Stopimo v dvorano in Jure se usede na tla »razmišljal sem kaj bi storili, toda nimam nobene ideje. Če ne bo šlo drugače bomo vzeli drugo plesalko« reče. »Toda te punce tu so vse mlajše, smo edina skupina, ki smo nad 15 let« ga spomni Benjamin. »Vem toda ne morem ničesar drugega… razen če ima kdo od vas kak predlog…« reče zamišljeno. »Jaz imam« odvrnem še preden se ugriznem za jezik. Vsi me z zanimanjem pogledajo. »Moja prijateljica Sara si želi plesati, takrat sva se skupaj hoteli vpisati toda je prišlo do zapleta zato ne dvomim, da je ne bi v treh tednih naučili vse te obrate in bi lahko zamenjala Nastjo« ji razložim. Pogledam proti Benjaminu, ki me navdušeno gleda. »To je super predlog« reče in se mi nasmehne… pogledam po ostalih, ki se strinjajo »torej ti lahko uspe Saro prepričati, da jutri pride!
na vajo« me vpraša.

»Mislim, da ja« odvrnem… Hitro mineta dve uri in danes se ne učimo novih korakov ampak za sprostitev ponavljamo stare. Vsa utrujena se privlečem do hiše… spomnim se, da moram takoj poklicati Saro… takšna novica ne more počakati do jutri razmišljam, ko zavrtim številko. »Ja halo« se javi. »Sara nekaj ti moram povedati« rečem in se igram z žico telefona. »Karkoli« reče veselo. »Nastja se je zastrupila in če si ne poiščemo še ene plesalke ne bomo morali plesati« ji potožim. »Oh škoda kaj boste pa sedaj« me vpraša. »Sara te lahko nekaj prosim v imenu skupine« rečem. »Aha« reče z zanimanjem. »Bi plesala namesto njej…« »Kdo jaz?« zavpije v slušalko. »Ja če bi hotela« še enkrat začnem. »Seveda, samo kdaj je tekmovanje« me vpraša. »Čez tri tedne, kdaj imaš ti popravca?« »Ne vem toda po mojem že drugi teden« reče in se zamisli. »Torej če boš želela bi prepričala mamo« jo vprašam. »Seveda« vpije v slušalko da se moram malo odmakniti od nje »to je super priložnost« reče… »Dobro, da se jutri začnejo počitnice… lahko se boš učila« pripomnim. »Ja in plesala« reče zamišljeno… Čez tri minute se posloviva… vržem se na posteljo in srečna zaspim… Drugi dan sem dobila spričevalo in šolo sem končala z pravdobrim uspehom…in dnevi so minevali z svetlobno hitrostjo… Vsaki dan je bil enak… zjutraj sem se vstala odšla do Sare, da sva se učile plesat, potem sem ji pomagala slovenščino, dobila sem se z Benjaminom… zvečer ob šestih plesne. »Sara je super« reče Matic in se nama nasmehne. Sara je kot vedno malo zamujala »hitro se je naučila vsega« pojasnim. »Tudi ti si se« pokima Benjamin in mi pritisne poljub na lice. »Zdravo Tilen me zopet ni hotel spustiti iz svojega objema« reče Sara in se mi nasmehne….

V ponedeljek je imela popravnega in bila je vsa napeta, med vikendom ji nisem težila s plesom… in za sprostitev smo šli vsi na bazen. Celo Matic je bil boljše volje in se tudi pogovarjal z vsemi…Uživala sem v vročem dnevu in v Benjaminovem objemu…. »vem da ji bo uspelo te dni se je naučila dosti« mu rečem in ga objamem. »Seveda ji bo, noben od nas ne dvomi vanjo« reče in se zagledava k njej, ko sta se z Tilnom poljubljala… Dan na bazenu je hitro in zvečer me je Sara spremljala do hiše »veš tako zelo me je strah, čeprav sem se učila dosti« reče. »Ne skrbi dobro da imata samo književnost« ji rečem in jo objamem. »Toliko dni sva bili skupaj« reče in se zagleda v daljavo »pa se še ti nisem uspela zahvaliti« nadaljuje. »Ker mi pomagaš in veš kako je fajn plesati« je navdušena. »Tudi meni je. Vem, da misliš, da se mi gre samo za Benjamina, toda ni več tako. Zelo rada plešem in vse je popolno« odvrnem. Posloviva se, ko ji obljubim da grem v ponedeljek zraven njej na popravnega… V nedeljo je bil družinski dan in preživela sem ga doma. Končno sem imela malo časa zase. Mami si še vedno ni našla službe in zopet je iskala po oglasih. »A je kaj novega?« jo vprašam. »Ne, nič zame« odkima in zapre časopis. »In kako je Sara?« vpraša. »Super v ponedeljek grem zraven njej na popravca, tako zelo jo je strah« ji razložim. »Verjamem tudi mene je bilo strah« »Česa« jo prekinem. »Popravnega sem imela iz angleščine« reče in mi razloži kako se je zamerila profesorici, da jo je dala na popravnega. Smejiva se njenim prigodam, ko v kuhinjo stopi Katarina, vidim da je dobre volje »sestrica kaj pa se je tebi zgodilo« jo malo pojezim.

»Na zmenek grem« reče veselo in se usede na stol poleg mene. »Kam greš?« se k njej obrne mami. »Na zmenek, z tistim fantom, ko sem bila tako razočarana« pojasni in še vedno je dobre volje. »Katarina stara si 13 let in brez mojega dovoljenja ne greš nikamor« reče mama ostro. »Ampak mami« »utihni« jo prekine. »Če ne bo šla Ana s tabo ne greš nikamor« reče. »Ampak mami jaz nisem stara 13 let« se še jaz ugovarjam…. »Le od Anine volje je odvisno če boš kam šla« reče mami in se usede k nama. Nasmehnem se ji medtem, ko jo Katarina jezno gleda…. Popoldan sem šla v mesto z Saro sva se dogovorili za pijačo in povedala sem ji v kakšni godlji sem pristala zaradi Katarine… »pa saj ni tako hudo« reče in se še tudi ona začne smejati. »Boš pač šla zraven nje in bova sedele kakšne dve mizi stran« se ponudi, da bo šla z mano. »Res bi to storila zame« ji rečem in jo veselo objamem. »Seveda« prikima. Zopet se zresni »strah me je občutek imam da nimam ničesar v glavi« reče in se mi kislo nasmehne. »Oh Sara ne govori tako cel mesec si se trudila, in sedaj boš popravila« rečem in jo lopnem po rami. »Samo ko pomislim na vso tisto komisijo…« »pa ne misli nanjo…« Posloviva se čez eno uro »okej se vidiva jutri« ji rečem in jo objamem. »Ja ob sedmih bom pri tebi« reče in odide domov. Naslednjo jutro se zbudim ob šestih… Zrihtam se in čakam, da zazvoni zvonec na vhodnih vratih. »Sara je« zavpijem in stečem po stopnicah. »Adijo« še zavpijem in se preobujem. Počasi greva proti šoli »spominjam se kolikokrat sva skupaj prehodili to pot« reče. »Aha in vedno je bilo nekaj posebnega« pokimam in jo pogledam. Sara je danes bolj bleda in v očeh se ji vidi kako jo je strah….»

Vse bo okej verjemi vase« ji rečem preden stopim v razred… Vsa živčna hodim po hodniku vem, da nisem edina na šoli toda res nisem vedela kaj naj počnem sedeti pa tudi nisem morala. Gledam v uro, ki se nikamor ni primaknila… Čez dvajset minut, ki so se vlekle kot še nikoli je stopila Sara iz razreda… v obraz je žarela »kako je bilo« jo vprašam in se ji nasmehnem. »Mislim da bo« reče in mi pokima. »Srečo sem imela…« reče in zajame sapo, saj se je oddahnila od vsega kar se je dogajalo v sedanjem času »Romantiko na Slovenskem sem izvlekla« mi ponosno oznani. Nasmehnem se ji… »to pa res ni bilo tako hudo« »Ne« odkima in profeksa je dobre volje danes. »Kdaj pa ima Tilen« vprašam. »Ob devetih« reče. »A ga boš počakala« jo vprašam. »Mislim, da ja. !
Boš počakala zraven mene prosim« reče in me močno objame. »Seveda bom« odvrnem saj je ne morem zavrnit za nič na svetu. Tilen je prišel že ob pol devetih. Sedeli smo v pritličju in pili kavo iz avtoma. Vidim, da je zelo živčen »saj bo vse okej« ga miri Sara. »Saj sva veliko učila, kaj te skrbi« ga vpraša in ga stisne k sebi. »Še pol ure in boš rešen« rečem in pogledam na uro. »Ja upam da za vedno« reče in se kislo nasmehne. Pol ure so se nama zopet zdele kot cela večnost »kako je« je prvo vprašala Sara, ko je stopil iz razreda. »Ne vem nisem prepričana toda občutek imam da bo« reče in jo objame. »Tako zelo sem vesela« reče Sara srečno in kar žari od veselja. Počasi odidemo izpreden šole in gremo še na pijačo…

Zopet sedimo v najini najljubši gostilni »obožujem kavo iz te gostilne« reče Sara in kar ne more nehati govoriti… Z Tilnom jo veselo poslušava, saj sva že obe vznemirjeni za ples, ki bo že čez teden in pol. »Komaj že čakam« jima pokimam in se jima nasmehnem. »Tudi jaz, sploh sem navdušena ker bo tam veliko ljudi… najbolj napeto pa bo ko bodo razglasili rezultate« nama pove Sara kaj se ji zdi najbolj noro. Zamislim se nad vsem… Z Saro že ob šestih hitiva na plesne vaje… Sara je še sedaj bolj navdušena, ko je popravni mimo… in tako sem zraven njej še vedno bolj navdušena jaz… Poslovimo se natančno ob dvanajstih. Odideva proti domu… »morala bi nujno k frizerju in po nakupih« se spomnim, zakaj bom zapravila svojo zadnjo štipendijo. »Tudi jaz bi morala si kupiti novo obleko, sploh se še nismo dogovorile kako bomo oblečene za prireditev.« reče »Lahko bi imele kratke oblekice« predlagam. »Jaz bom imela rumeno« rečem in se spomnim na lepo rumeno oblekico, ki mi jo je mami kupila lani za rojstni dan.  »Torej greva danes frizerju naju kar naročim« reče in se mi nasmehne. Doma se usedem za računalnik in odprem internet. Pogledam različne frizure, ki jih imajo različne zvezdnice. Pogled se mi ustavi na zvezdnici, ki ima dolge blond lase kot jaz in vmes rjavo barvo.

Dobro si jo ogledam in si stiskam sliko. Takšno barvo hočem pomislim, ko se zopet zagledam v sliko. Ob dveh že drviva frizerju »uf dobro, da sva se naročile« rečem, ko stopim v poln salon. Frizerka naju vzame kar naprej, saj se jih večina sploh ne naroči. »Rada bi imela takšno frizuro« rečem se usedem na stol in ji pokažem sliko. »Hm« reče in se zagleda vanjo. »Ravno tako ne bo, bo pa zelo podobno« reče in se me ogleda. Nasmehnem  se Sari, ki se ima namen kot vedno pobarvati na črno… Čas pri frizerju mineva hitro saj z Saro na široko stresava šale, ko čakava, da barva se prime. »Sara misliš da bo okej« jo že skoraj desetič vprašam. »Ana ne živčkaj no, danes je moj srečen dan nič ne bo narobe« mi že reče besno. »No okej« me pomiri, da se ji celo nasmehnem. Po malo manj kot dveh urah sva konec. Takrat šele se dobro pogledam v ogledalo »super je sem rekla da bo« je navdušena Sara. Zrem v ogledalo… ne morem verjeti, da je barva prijela tako dobro…

Čez teden dni – na dan odhoda v Portorož
Vzamem kovček in pogledam po sobi če še kaj rabim… »Oče sem že« rečem in stečem po stopnicah. »Mami pogrešala te bom« rečem in jo objamem. Katarina me žalostno pogleda »okej obljubim ti da bom ko pridem domov šla s tabo na zmenek« ji rečem in jo objamem. »Tako pač je, ko ima starejša sestra veliko dela« reče ošabno in se nasmeji. Tudi sama ji vrnem nasmeh…moram priznati, da me je dobro prenašala v teh dneh. Oče me pelje do plesne šole, pomaga mi ven vzeti torbo in se poslovi, ko pride Sara. Na sebi je imela dolgo roza oblekico. Bila je prav dobre volje in polna pričakovanj in prav takšna sem postala sama, ko so se mi pridružili drugi. Benjamin me poljubi na lice in mi šepne na uho »komaj sem čakal ta dan« in me stisne k sebi. »Tudi jaz« prikimam in ga objamem. »Oh kako ti velja, da boš imela Benjamina ob sebi« stoka Sara saj vem, da bo te tri dni prav živčna, ko nebo ob sebi imela Tilna. »Pa kje je Jure« živčno reče Matic in se ozira okoli. »Čudno da ga še ni« reče Mojca in pogleda na uro. »Saj sem že tu kaj ste živčni« slišimo njegov glas za sabo.

Nasmehne se nam, vidimo da je prav dobre volje.   Posedemo se na mini avtobus ravno za deset potnikov in že se peljemo proti Portorožu. Med seboj se pogovarjamo in že skoraj vpijemo »malo bolj po tiho« nas miri Jure. »Vem, da ste vznemirjeni toda na kulturo ne pozabite« reče in da glasbo zopet na glas.  Slišimo znano pesem od Shakire na katero imamo keografijo »pleše se mi« zavpije Matej in nas vse spravi v smeh. »Tudi jaz bi plesala toda je tale kombi premali« pokima Aleš. Skupaj zapojemo pesem in kar hitro smo v Portorožu. »Vav to je pravi luksuz« reče Sara navdušeno, ko stopiva v veliko sobo za štiri osebe. »Res je« prikimam in se zavrtim po sobi. »Punce zvečer nas čakajo vaje« nas spomni Jure, ko stopi v sobo. »Okej« reče Nastja in se nama nasmehne. Vem, da jo z Saro še ne poznava dobro toda smo se v zadnjem času zelo dobro razumele. Usedem se na posteljo in iz kovčka potegnem rumeno oblekico. »Tole oblekico bom imela za tekmovanje« rečem in pogledam po ostalih. »Super« so vse navdušene. »K njej bi spadal tale rdeči pas« potegne Nastja iz kovčka pas. Sara ga pogleda »ja super bi šel zraven« se strinja in se mi nasmehne…. Zvečer smo imeli vaje  in bilo je zelo naporno saj smo končali komaj ob desetih. »Imaš čas za kopanje« me vpraša Benjamin in me objame. »Zdaj, poglej na uro« rečem in mu jo pokažem saj kaže deset. »Daj no za sprostitev, bomo jutri počivali« reče in me stisne k sebi. »Ne vem če bomo počivali« skomignem z rameni in pokažem na Jureta, ki se pogovarja z Nastjo in Matejem.

»Pa daj no« reče tako nežno da takoj popustim. Ko pridem v sobo vzamem iz kovčka kopalke »hej kam pa ti« reče Sara. »Z Benjaminom greva na plažo« rečem in odidem v kopalnico. Preoblečem se v kopalke in nase potegnem vijoličasto oblekico. »Zdaj« reče Nastja in pogleda na uro. »Ja« prikimam in stečem iz sobe. Z Benjaminom se dobiva na plaži. »Obožujem morje« rečem in slečem oblekico. Stečem proti morju in se vržem vanj… »a prideš« rečem Benjaminu in mu maham. Pokima mi in tudi sam skoči v morje. »Tako zelo te imam rad« reče in me stisne k sebi. »Tudi jaz tebe« odvrnem in ga poljubim. »Vesel sem, da sem tukaj s tabo« reče in mi obriše kaplje, ki mi božajo obraz. Nič več ne rečem in mu le pokimam. Ob dvanajstih sva se poslovila… Zbudim se naslednji dan ob osmih zjutraj… sploh tega dneva ne bom opisovala, ker je bilo do šestih zvečer na programu samo vaja vaja vaja za jutrišnji nastop. Vsi smo že bili utrujeni in komaj smo čakali, da bo dan mimo. Zvečer se utrujena vržem na posteljo in zaspim čeprav sem bila 100%, da ne bom morala spati…In prišel je težko pričakovan dan, že zjutraj smo si šli pogledati oder in priprave na prireditev. Stopimo na velik oder… »Pa to je super, pomislimo zvečer bomo tukaj stali in opazovalo nas bo več kot 100 ljudi« kar ne more nehati govoriti Sara. K nam pride mlada punca »zdravo sem vaša stilistka« reče in se nam nasmehne. Zmedeno jo gledamo saj tega nismo pričakovali »ne skrbite samo našminkala vas bom in uredila lase« reče. »Vav pa to je super« je navdušena Mojca in kar žari od navdušenja. »Torej bodite že ob šestih tukaj« doda in odide… Končno je bila ura šest zvečer, dan je hitro minil saj smo ga večinoma preživeli na plaži. Nismo se več pripravljali na ples, saj je bil vsak od nas bil prepričan vase. Usedem se na veliki stol in se prepustim rokam stilistke, ki me maže in mi v lase utre veliko laka….

Pogledam se v ogledalo in zažarim obrnem se okoli in ne morem verjeti… bila sem navdušena nad sabo… Nastja mi še pomaga izbrati sandale. Odločim se da bom imela navadne sandale brez pet saj v petah ne znam plesati… izbrala sem lepe roza sandale. Ura je že bila šest in prireditev se je začela. Nastopali smo kot tretji od šestih skupin. Greva k drugim, ki že navdušeno čakajo na prireditev »av si lepa« reče Benjamin in me prime za roko. Na hitro mi pritisne poljub na usta saj noče, da se mi šminka razpače. Nasmehnem se mu »tudi ti si popoln« rečem in pogledam proti Sari, ki je bila tudi lepa. Kratka modra obleka in lasje speta v dva čopka sta ji lepo pristajala. Nasmehne se mi in mi pomaha. »Lepa si« reče in pride do mene. »Polna sem pričakovanja« reče in še malo ponavlja korake. Tudi sama jih začnem ponavljati za njo… Prireditev se začne.. Prižge se glasba in voditelja pozdravita in napovesta prvo plesno skupino. V skupini jih je samo šest. Z drugimi napeto gledam njihov ples… pet minut hitro poteče korak sem korak tja, in že je konec.  Vsi jim navdušeno ploskajo… ozrem se po nabito polni dvorani in v tem trenutku čutim strah in napetost…. In končno je prišel ta trenutek, ki smo ga tako dolgo čakali…

Benjamin me prime za roko in skupaj odidemo na oder. Razvrstimo se po odru in slišimo pesem od Hilary Duff. Plešem po taktih in … počutim se kot da bi lebdela. Ne upam pogledati množice zato gledam naravnost v Benjaminove oči. Nasmehne se mi, ko začne igrati hitra pesem in plešemo na hitre ritme… Nato še zadnji komad in prej kot v osmih minutah je bilo vsega konec. Množica nam navdušeno maha in še zadnji poklon preden odidemo iz odra. »Ne morem verjeti kako hitro je minilo« reče Sara in se mi vrže v objem. Solze mi spolzijo po licu »srečna sem da sva plesali skupaj« ji rečem in si obrišem solze. Pogledam po ostalih, ki se tudi objemajo. Odidemo v dvorano in se usedemo na zadnje sedeže… pogledamo si še dva dobra plesa in enega, ki se je končal z padcem. »No saj zadnji ne bomo« mi šepne Benjamin na uho. »mislim da ne« odkimam in ga poljubim na lice. Za na konec so nam še zapeli še nekaj znanih skupin… toda vsi smo čakali razglasitev razultatev… In končno je na oder stopi glavni sodnik »Dober dan vsem v dvorani« je rekel in pomahal. »No in sedaj je ta trenutek, ko moram razdeliti nagrade« reče šaljivo in vsem pokloni veliki nasmeh. Primemo se za roke in se močno stiskamo.

»Torej bom začel od zadaj naprej reče…« in zopet v nas naraste napetost. »Tretjo zadnjo mesto so osvojili…« začne in iz kuverte potegne listek modre barve. »Osvojili so ga plesna skupina iz plesne šole BOLERO« reče in na oder pritečejo skupina, ki so nastopali kot prvi. Navdušeno sprejmejo rože in nagrado… V dvorani nastane po petih minutah zopet mir »drugo mesto« reče in zopet utihne, ko odpira ovojnico. »Drugo mesto so osvojili plesna šola URŠKA« zavpije. »Kaj?« zmedeno ga gledam, ko me Benjamin prime za roko in noge me ponesejo na oder… »Ne morem verjeti« mi reče Sara in me objame. »Uspelo nam je« doda Benjamin, ko me močno objame. Še vedno sem v šoku, ko odidemo iz odra. Sploh ne vem kaj se je dogajalo dalje saj vsi magično gledamo svoje nagrade. Ne vem niti kdo  je zasedel prvo mesto…»Poglej kaj nam podarja turistična agencija Sonček« reče Sara, ko še vedno presenečena opazujem svoj bon. »Cel teden svobode, uživali bomo na morju« zavpije Mojca in ko jo pogledam kar žari od veselja. Tudi sama postanem navdušena, ko me Benjamin objame in mi na uho šepne »boš videla kako bo lepo, ko bova skupaj cel teden« reče in se mi nasmehne… Skupaj z Juretom proslavimo v lokalu, ko je konec prireditve. »Super mesto ste dosegli« reče in dvigne kozarec in vsi skupaj se zagledamo v srebrno plaketo. Večer je bil hitro mimo in drugi dan smo se vsi skupaj odpravili domov. Stopimo iz mini avtobusa, ko me čaka mami »slišala sem za vaš dosežek« reče ko se usedem v avto. »Ja poglej na počitnice« gremo rečem in ji pod nos pomolim karto.  Mama jo presenečeno pogleda »kar cel teden boš uživala« reče in se mi nasmehne. »Ponosna sem nate« reče, ko ji razlagam kaj vse se je zgodilo na tekmovanju in ustaviva pred hišo. Vstopim v hišo in Katarina se mi vrže v objem »končno boš imela čas zame« reče in me še bolj stisne k sebi. »Seveda bom, toda najprej grem na morje« ji ponosno oznanim…. »Oh ti važička« reče malo užaljeno, saj dobro vem da mi bo zavidala.

»Tisti teden lahko greš na obisk babici« reče mami saj noče, da bi bila Katarina za kaj prikrajšana. »Hvala mami« ji rečem in jo objamem. Spakiram si stvari iz kovčka, ko mi zazvoni telefon »ja halo« se javim Sari. »Ana pridi v mesto, pred slaščičarno nekaj ti moram povedati« reče in slišim, da je slabe volje. »Kaj je narobe? Je kaj narobe s Tilnom?«»Ne ne« reče in odloži slušalko. Hitro se preobujem in stečem v mesto »mala kaj je narobe« ji rečem in jo objamem. »Ne bom morala z vami na morje« reče in me žalostno pogleda. »Zakaj ne?« jo vprašam. »Ah mami teži, ko gremo isti teden na morje« reče in me žalostno pogleda. »Torej se ne moreš dogovoriti drugače« poskusim. »Ne« odkima.

»Že ima rezervirano za vse tri« reče in se mi nasmehne. »Ah saj nič za to tam bi bilo dolgčas« reče. »Ko bi vaju gledala z Benjaminom objeta, bi pogrešala Tilna« reče in se mi nasmehne. »Toda te počitnice si si prislužila s plesom« ogovarjam. »Ah tako pač je« reče in skomigne z rameni. »Zvečer nama ni treba na plesne« jo spomnim. »Ja komaj po morju začnemo znova« me spomni. »Dobro da gremo drug teden na morje« rečem in se zazrem v daljavo. Popoldan si vzameva z Benjaminom čas zase in odideva zopet kolesarit do najinega skritega kotička. »Tu pa je res super« rečem in se usedem na klopco. »Aha je ja nekaj posebnega je« reče in me poljubi na ustnice. Stisnem se k njemu. Uživava vse do večera, ko se odpeljeva domov. »Mami bo zopet tečna« rečem in pogledam na uro, ki kaže devet. Posloviva se s poljubom. »Mami sem že doma« zavpijem in stopim v kuhinjo. Vidim, da bere časopis…»si našla kaj zase« se spomnim, da nima še službe. »Ne toda občudujem sliko na prvi strani« reče in mi pokaže sliko na katerem smo vsi skupaj… pod sliko pa piše »Plesalci plesne šole Urška so zasedli drugo mesto«

Pogledam jo »vav nisem si mislila, da bomo v časopisu« rečem in se nasmehnem nad lepo sliko. »Ponosna sem nate Ana in te počitnice si res zaslužiš« odvrne. »Ne morem verjeti celo obleko ki sem ti jo lani kupila si oblekla« reče in me navdušeno gleda. »A si že našla službo« jo vprašam in si nalijem sok. »Ne« odkima »toda napisala sem že toliko prošenj da imam vedno manj volje« reče. »Saj bo« jo bodrim… In končno je prišel težko pričakovan dan, ko smo se opravili proti Portorožu. »Škoda da ne more iti z nami Sara« reče Nastja in objame Mateja. Že dolgo sem slutila, da imata nekaj toda nista nikoli pokazala. Posedemo se na majhen bus s katerim smo se peljali že v Portorož in že smo na poti proti njemu. »Matic kako je kaj Anja?« ga vprašam, ko sedi nasproti. »Že veliko bolje toda ne vem če še bo plesala, ker…« utihne. »Kaj ker?« ga vprašam in čakam, da bo nadaljeval. »Odselila se bo« reče in me z zanimanjem pogleda. »Kako odselila?« vprašam. »Živi samo z mamo in mama je našla boljšo službo…« mi razloži. »Aha« pokimam. »Upam, da bo še Sara plesala« reče in se mi nasmehne. »Seveda bo« mu navdušeno povem. In po dveh urah smo prispeli v Portorož. Navdušeno se zapodimo do naših hišk. Ker smo ravno dva po dva so tudi tako hiške le Matic jo ima zase. Potovalko vržem na posteljo »to bo super, cel teden imava zase« rečem in objamem Benjamina. »Ja, in noben ne bo gnjavil« reče in me poljubi. Za zvečer se z drugimi dogovorimo, da gremo v diskoteko medtem, ko dan preživimo na obali na vročem soncu. Ničesar posebnega se ne zrihtam saj imam Benjamina. Lase si spnem v čop in nase navlečem modro krilo in rjavo majčko. Vstopiva v diskoteko in drugi že plešejo. Benjamina potegnem za roko  se prepustim glasbi  in zaplešem. Po pol urah… »samo na stranišče grem« reče in me poljubi na lice. »Okej te počakam tamle« rečem in s prstom pokažem na mizo, ki je bila prazna. Usedem se za mizo, ko se mi pridruži Matic »kje pa je Benjamin« me vpraša. »Samo na stranišče je šel« odvrnem in naredim požirek soka…

Z Maticem se še pogovarjava druge stvari toda pogled mi uhaja vedno bolj na uro. Benjamin je bil že petnajst minut na stranišču. »Takoj bom« rečem se vstanem in odidem proti stranišču. Iščem ga toda ga ni… odidem pred diskoto kjer se poljubljata punca in fant. Po majici ga prepoznam »Benjamin« zavpijem in se obrne k meni. »Ana ni tako kot zgleda« reče in me zgrabi za roko… Obrnem se k njemu »kako pa« vprašam in čakam da mi pojasni. »Prva je začela in ni mi pustila stran« reče in me pogleda globoko v oči. »Ni res sam me je začel osvajat« reče punca s katero se je poljubljal. Prestrašeno me gleda »ne skrbi verjamem ti« rečem in si obrišem solze, ki mi spolzijo po licu. Odidem stran od diskoteke »Ana kam greš« reče Benjamin in hodi za mano. »Ne skrbi ti samo uživaj. Domov grem« rečem in ga besno pogledam. »Ne morem verjeti, da sem ti nasedla« zavpijem in stečem stran.

Odidem v najino hiško v kovček zmečem vse svoje stvari. »Ana ne delaj tega« reče, ko pride za mano v hiško. »Kaj pa naj? Naj ti verjamem« vprašam in ga besno gledam. »Nisem jezna nate verjemi da ne« rečem in zaprem kovček. »Jezna sem nase, ker sem ti nasedla« rečem in grem v kuhinjo. Vzamem steklenico vode »Ana poslušaj me rad te imam« reče in me zgrabi za roko. »Še včeraj bi ti verjela sedaj pa ti ne več. Vse si dokazal« rečem in ga besno udarim. Dovolj imam vseh njegovih laži. Čeprav sem spakirala vse stvari stečem iz hiške brez njih. Usedem se na plaži in se zagledam v morje. Iz tal poberem kamenček in ga vržem v morje. »Ana kaj je narobe?« slišim glas za sabo. »Ah Matic ti si« rečem in si obrišem solze. »Zakaj jočeš?« vpraša in se usede zraven mene. »Nič ni« mu lažem. »Kako ne« odvrne in me pogleda naravnost v oči. Tresem se po vsem telesu vidim, da mu ne morem lagati »prevaral me je« rečem in solze mi lijejo po licu. »Pred mano se je poljubljal z drugo« skoraj vpijem. »Vse bo okej pomiri se« reče in me objame. »Sploh ne vem kaj še delam tukaj« rečem in se umaknem stran od njega. »Stran moram, vse že imam spakirano« rečem in ga tudi sama pogledam v oči. »Zakaj bi morala oditi, te počitnice si si prislužila« reče in tudi sam vrže kamenček v morje. »S tistim kretenom ne bom niti minuto več sama, kaj ti ni jasno?« ga vprašam. »Vse mi je jasno.

Vedel sem kaj ti bo storil zato se nikoli nisem družil z njim razen tale mesec« reče in se obrne k meni. »Kako si vedel?« ga vprašam. »Ne vem slutil sem« odvrne in se mi nasmehne. »Te počitnice si se prislužila, ker sem sam v hiški pridi k meni« me povabi. »Ah ne raje grem domov« odvrnem in hočem oditi, ko me Matic ostro zgrabi za roko. »Ana poslušaj me« začne in se malo umiri, ko vidi moj prestrašen pogled. »Tudi mene je Benjamin izigral, lahko mu vse vrneva« reče in me pogleda naravnost v oči. »Kako mu lahko vrneva?« ga vprašam. »Ne vem pred njim se pretvarjava, da sva par. Obljubim, da ti bom vse pojasnil samo ne še zdaj.« »Kdaj pa?« »Obljubim da ti bom, toda Benjamin bo zelo ljubosumen če naju bo videl skupaj« »Misliš, skoraj ti ne verjamem« rečem po eni minuti. Matic se mi približa »če hočeš lahko prideš k meni vse ti bom razložil, toda nočem da kdo sliši« reče in pogleda po plaži. »Okej« prikimam. Sprehodim se po obali in jokam kar ne morem verjeti, da je res kar se je zgodilo… pogrešam Saro in spomnim se kako je srečna s Tilnom…toda vedno bolj razmišljam o Matičevih besedah. Odločim se da grem po svoje stvari in grem k njemu. Stopim v hiško Benjamin leži na postelji in gleda v strop. »Ana si v redu« vpraša, ko sliši da se vrata zaprejo. »Sem« pokimam. »Premišljevala sem« rečem in vzamem v roke kovček. »Kam greš« me vpraša. »Matic ima še prazno posteljo te dni ki sem si jih prislužila na pošten način bom uživala brez tebe« rečem in gledam njegov osupel obraz. Ne vem kaj mu je toda Matica res sovraži kar mu piše na obrazu. »Ana vse se lahko pogovoriva, res nisem mislil« zopet se opraviči.

»Res nisi« vprašam in ga pogledam v obraz. Odkima »ne« »toda enkrat je bilo dovolj« rečem besno in zaloputnem z vrati. »Matic« rečem in stopim v njegovo hiško. »Oh Ana ti si« reče in mi vzame kovček iz rok. »Razmišljala sem…« reče »hočem vedeti kaj ti je storil Benjamin da se ne marata« ga vprašam brez ovinkov« »Res hočeš vedeti, ker ne bo najbolj prijetno« odvrne in me zamišljeno pogleda.  »Povej mi kaj ti je storil Benjamin« rečem odločno. »Okej« pokima in se zagleda v daljavo… Kot da bi iskal prave besede. »Pred tabo je imel punco« reče in me pogleda v oči. »Ja vem neko Sanjo« rečem. »Ja pustila ga je« prikima. »To tudi vem« odvrnem. »Sanja je bila pred več kot dvema letoma moja punca..« reče in se mi nasmehne. »Kaj?« »Ne bom ti opisoval cele zgodbe, toda Benjamin mi jo je privzel, ko sva skupaj plesala…« reče in čaka na mojo reakcijo nato pa nadaljuje »Sanja se ni odselila ampak je pustila plesno šolo ko je videla Benjamina z drugo…« Presenečeno ga gledam…. »Matic hočem vedeti vso zgodbo« rečem in ga napeto pogledam.

Matic si popravi lase in začne »Sanja in Benjamin sta bila par dva meseca, ko sem izvedel da jo je prevaral sem ga hotel nalomiti … speljal mi jo in potem prevaral… bil sem besen« konča svojo pripoved. »Torej se mu hočeš sedaj maščevati« rečem in ga zamišljeno pogledam. »Ja Benjamin bo besen če naju bo videl, da se bova poljubila le enkrat« reče in se mi nasmehne. Ponudi mi kozarec soka… spijem požirek  »okej sprejmem« pokimam. »Toda… ne še danes. Sedaj moram malo pozabiti na vse« rečem in se sesedem na stol. »Tako zelo ga imam rada« rečem in se igram z obeskom od ključa. Matic me pogleda naravnost v oči »vem, da ga imaš samo s tabo mu lahko vrnem kaj se je zgodilo« reče in me poboža po laseh. Objamem ga »mislim, da bom pripravljena še po današnjem dnevu« rečem mu pokimam in se kislo nasmehne. »Ne vem kaj naj naredim s plesom« rečem. »Ana ne pusti ga« reče. »Najprej sem plesala samo zaradi njega« mu priznam in za nič na svetu ne morem izgovoriti njegovo ime. »Povej mi plan bom še videla kaj bom storila« rečem in se mu nasmehnem. Matic mi razloži ves plan »samo nekaj poljubov pa bo mislil da je res« reče in se mi nasmehne. »Komaj čakam da ga vidim popolnoma na tleh« rečem in se mu nasmehnem in prižgem televizijo. Zagledam se v nadaljevanko nato pa na uro… »oh saj je že osem« »Ja čas tle kar mine« reče in se tudi sam ozre na uro. »Am boš sama tukaj jaz grem malo na plažo« reče in nase potegne belo majčko. »Okej ne da se mi ven« rečem in zopet pogled preusmerim na televizijo….

Ura hitro mine in nadaljevanke  je že konec…. ura je že deset in še kar ne morem zaspati vroče mi je in odločim se da grem pod tuš. Oprham se z hladno vodo in slišim da nekaj ruži. Pa saj je komaj deset Matic še ne bo doma pomislim in se na hitro obrišem nase pa potegnem kratko majčko in hlačke. »Matic si ti« zavpijem in odidem v sobo. »Ja jaz sem« reče in se usede na posteljo. »Kaj je narobe« ga vprašam in se sklonim k njemu. »Nič« reče in vidim, da mu po licu polzijo solze. »Matic kaj je blo« ga še enkrat vprašam. Skloni se k meni  »ne vem kaj je razmišljal Benjamin« reče. »O čem govoriš« sem zmedena. Toda ne dobim odgovora, potegne k sebi »Matic kaj ti je« vprašam in vidim, da je pijan. Tresem se po vsemu telesu, ko me prime za obraz in gleda naravnost v oči… popravi mi lase in me nežno poljubi na ustnice. »Matic si se mogel res napit« vprašam besno in se umaknem. Vzamem kovček in v njih zmečem svoje stvari. »Kaj delaš« reče in me zgrabi za roko. »Isti si ko Benjamin sploh ne vem kaj delam tukaj« rečem in zaprem kovček. »Oprosti« reče »»Kaj se je zgodilo?« »Z Benjaminom sva se stepla« reče in me resno pogleda. »Kaj?« »Jure ga je komaj zgrabil« odvrne. »Besen sem in tudi drugi so jezni kar ti je naredil« reče. »Oh Matic tega nisem hotela« rečem. Obrišem mu solze, ki mu polzijo po licu »malo sem se zagovoril« reče in me pogleda. »Kaj si mu rekel« ga z zanimanjem vprašam. »Da si sedaj moja« reče in si začne gristi spodnjo ustnico. »Kaj si mu rekel« ga zmedeno pogledam. »Da si moja« še enkrat ponovi jaz pa se začnem smejat… Matic me zmedeno gleda »kaj pa je tu smešnega« »da ti je nasedel« odvrnem in se komaj umirim. »Je zato pa me je hotel natepsti« reče in tudi sam potegne ustnice v nasmešek. »Okej greva spati« rečem kovček položim na tla in se uležem na posteljo. Zaspim… zjutraj me zbudi dišeči vonj iz kuhinje. »Dobro jutro kaj pa ti delaš« rečem in zaspano se pretegnem.

»O jutro zaspanka« reče in preobrne palačinko. Pogledam na uro, ki je kazala deset. »Kako si spala« me  vpraša in premeri s pogledom. »Dober« odvrnem in zardim. »Ana res oprosti za včeraj nisem mislil…« začne »saj je okej« ga prekinem. »A boš ti tudi?« mi ponudi dišeče palačinke, ki še jih v sanjah ne bi zavrnila. »Ja seveda« pokimam in se usedem za mizo. Nalijem si mrzlo mleko in se zagledam skozi okno…. »Misliš da bo mi uspelo« prekinem tišino. »Ana o čem govoriš« reče in v usta si da kos palačinke. »Igrati tvojo punco« mu povem. »Oh ne bodi tako črnogleda Benjamin mi je že včeraj vse verjel« reče in mi podari svoj najlepši nasmeh. »Vem da ti je samo ko ga bom videla jaz…« začnem in se zopet ozrem proti oknu. »Danes hočem več ne zdržim več v tej bajti« zamenjam temo.  »Okej torej se greva kopat« vpraša in me z zanimanjem pogleda. »Ja« prikimam in pospravim krožnik. Pomagam mu pomiti posodo in se preoblečem »av lepa si Benjaminu še bo žal« reče in se mi nasmehne. »Ni mi mar za njega, mislim da ga še sedaj bolj sovražim, ko si mi povedal zanj« odvrnem, ko zakleneva vrata. Matic me prime za roko »mogoče pa naju Benjamin opazuje« reče in se mi nasmehne. »Torej ne smeva ničesar spustiti« odvrnem in se obrnem k njemu. Poljubim ga na ustnice in objamem… »No no bolj nežno« reče in se začne hihitati, ko ga spustim iz objema. Odideva do plaže, ko k meni pride Nastja »hej sem slišala kaj ti je naredil Benjamin« reče in me objame. »Hitro si ga zamenjala« reče in pogleda Matica. »Am to je samo igra« rečem in ji pojasnim vse kar se je dogajalo preden sem dobro poznala Benjamina. »Kaj? takšna baraba je« reče in me zmedeno gleda. »Ja« samo pokimam.

»Dobro da se noben ne pogovarja več z njim« doda. »Pridita k nam« nama pokaže druge ko uživajo na plaži. »Okej« prikimava in skupaj se napodimo proti drugim. Nastja jim vse pojasni »kaj takšna baraba je« še je v šoku Mojca. Nič ne rečem »toda ga bosta dobro zajebala še kaj več kot to si zasluži« reče Matej in skupaj se odpravimo v vodo. Uživam ves dan sonce, morje, prijatelji  kaj je sploh še lahko lepšega…. Z Nastjo in Mojco se ful razumemo »škoda da ni tu Sare« reče Mojca in skupaj odplavamo do obroča. »In kako si se odločila za plesne, boš ostala« zanima Nastjo. »Bom ja« prikimam..  »vaju lahko nekaj vprašam« »seveda« »ali sta se v redu razumeli z Sanjo« vprašam in ju resno pogledam. »Ja itak najboljša prijateljica je bila škoda da se je odselila…« »Ni se odselila« prekinem Nastjo. »Šla je zaradi Benjamina« jima razložim kar je vedel le Matic. »Ne morem verjeti« prva reče Mojca. »On je rekel da je odšla…« Pogledam na obalo… in vidim Benjamina ki se sprehaja ob robu vode. Vidim da me opazuje…strto ga pogledam »ne daj se Ana« reče Mojca. »Ne bom« odkimam in pogledam proti Maticu, ki se pogovarja z Alešem in Matejem. Nasmehne se mi in pomaha… z glavo mu namignem na Benjamina. Skupaj z njima odplavam do fantov. Matic me objame »zdaj je čas da Benjamin vidi kaj je izgubil« reče in sama pogledam proti njemu. Strmi v daljavo… »Gremo na pijačo« nas vpraša Matej. »Ja okej« se prva strinjam. Odidemo si po stvari in se preoblečem v kabini. »Fino je tukaj« je navdušena Mojca. »Ja pa super družba« odvrnem in pogledam Matica v oči.

Naročimo si soke in se pogovarjamo. Naenkrat k nam pride Benjamin »Ana lahko govorim s tabo« me vpraša. Pogledam proti Maticu, ki me močno stisne za roko »okej« se strinjam in se ustanem. Usedeva se za drugo mizo »Ana nor sem nate« začne. »Sem vidla ja« rečem umirjeno. Nočem, da vidi da mi gre na jok. Zagledam se stran v Matica, ki me resno gleda. »Nisem več vate« rečem pogumno. »Matic mi je vse povedal in vse skupaj me je minilo« odvrnem in ga pogledam naravnost v oči. »Bil si nekaj kar sem mislila da bom lahko imela večno, toda sem se motila« mu povem in se ostanem, odidem nazaj k mizi. »Si okej« me vpraša Matic. »Sem« odvrnem in ga močno objamem. Čez pol ure se drugi poslovijo. Midva pa ostaneva za isto mizo »rada bi bila sama« rečem in se zagledam v morje. »Ana« »Nič ni rada bi bila sama« odvrnem in solze se mi vsujejo po licu. Objame me in odide iz gostilne gledam za njim… »Pivo prosim« naročim natakarju ko pride do mene. »Takoj« odvrne in mi prinese pivo… Spijem še dva piva in v glavi se mi vrti. Plačam in odidem do morja. Usedem se na skalo in opazujem valove… Skočim v morje….. Ničesar več ne čutim vseeno mi je za ta svet ki me je izdal in zaradi njega ki je v meni ubil ljubezen. Ničesar več ni kar bi me zadrževalo na tem svetu da nebi tonila globoko globoko v temo…. Zbudijo me žarki sonca…  Vsa omotična se ozrem v svetlobo… gledam okoli in prepoznam, da sem v Matičevi hiški.

Ne spomnim se kaj se je zgodilo. Ostanem se iz postelje in se napotim okno zagledam se v morje. Počasi se spomnim, da sem se napila… toda ni mi jasno kako sem zopet tukaj. Pogledam proti Matičevi postelji, kjer še vedno spi. Ostanem se in odidem v kuhinjo in si nalijem vodo. Začnem piti in slišim njegov glas »o Ana si že budna?« Ustrašim se in kozarec mi zleti iz rok. »Joj sory….« rečem in začnem pobirati črepinje. »Saj je okej bom že pometel« Vstanem, se »kako si?« me vpraša in si tudi sam nalije kozarec vode. »Ne vem zmedeno »rečem in črepinje zabrišem v koš. »Ne spomnim se vsega« rečem le to da sem bila pijana in da sem jokala… »Napila si se in skočila v morje….« reče Matic potem pa utihne. »Kako si me našel?« ga vprašam. »Saj sem vedel, da te ne smem pustiti samo zato sem počakal, da si šla iz lokala in šel za tabo« reče in se usede na stol. »Zakaj me nisi pustil?« mu odvrnem. »Niti ne veš kako mi je?« ga napadem in solze se mi vlijejo po licu. »Ana pomagal ti bom če mi boš dovolila« »Zakaj saj me niti ne poznaš razen iz plesnih?« rečem in ga pogledam v oči. »Umiri se« reče in me objame. »Vem kako se počutiš« reče in mi popravi lase, ki mi padajo na obraz. »Niti sanja se ti ne« rečem jezno. »Pa vem, prosim pusti mi da ti pomagam ker nisem mogel Sanji« reče in me pogleda v oči. »Oh Matic oprosti pozabila sem« odvrnem. »Vem, da je tudi ona trplela« odvrne. »Kako veš« ga vprašam in si obrišem solze. »Njena kolegica mi je povedala« odvrne in opazuje modro nebo.

»Mislim, da imam idejo kako boš najbolj lažje prebolela« odvrne in me zopet pogleda. »Kako« ga vprašam z zanimanjem saj vem, da so njegove ideje dobre. »Tako da boš poiskala Sanjo« reče. »Zakaj njo« ga prekinem. »Ko ji boš povedala kakšna baraba je bo tudi njej uspelo« odvrne in me zopet objame.  Privijem se k njemu »prosim pomagaj mi« mu rečem…..in res mi je oba dva dni sem zelo uživala v njihovi družbi. Vsaki dan sva bila na plaži z ostalimi in veliko smo se hecali. Začeli smo tudi sestavljati svojo keografijo in Jure je bil skoz dobre volje. Benjamina nisem videla vse do petka, ko smo se vračali domov. »A res  moramo iti?« se pošalim kako rada bi ostala tukaj. »Ja itak, kdaj pa boš Katarini uresničila željo« reče in zapre kovček. »Oh ja to bo pa super« se spomnim kaj sem ji obljubila. »No ja saj razen njej pa Sare ne bi nobenega pogrešala« rečem in se mu nasmehnem. Posedemo se v mini avtobus… usedem se zraven Mojce s katero začneva razpravo o modi. »Vav kako dobre kopalke« rečem, ko vidim da gleda Smrkljo. »Ja tudi meni so všeč« reče zamišljeno. Pogledam proti Benjaminu, ki gleda skozi okno. Nič ne reče, saj je tudi Jure jezen na njega medtem, ko se z nami skoz šali in se na veliko pogovarjamo. »A rabimo kakšen postanek« vpraša in pogleda po naših obrazih. »Ne« zavpijemo vsi v en glas saj komaj čakamo, da pridemo domov…. In ura je hitro minila in smo že bilo pred plesno šolo. »Vav še vedno je tukaj« se začne šaliti Nastja. Pogledam proti njej in se spomnim kaj sem vse tukaj doživela. Spomnim se prvih plesnih korakov… več pa ne saj pride k meni mami »zdravo pa si le doma, tako zelo sem te pogrešala« reče in me objame. »Tudi jaz tebe« pokimam in se usedem v avto. »In si se imela fajn« je prvo kar me vpraša. »Ja sem« odvrnem in utihnem. »A je kaj narobe« me vpraša. »Ne ne spomnila sem se, da bom morala Katarini uslišat željo« si ji bolj kot ne zlažem kaj me muči in se ji nasmehnem. »Ja ja komaj je čakala, da prideš domov« »Pa tudi jaz sem komaj čakala« odvrne. »Zakaj pa ti?« jo presenečeno vprašam. »Katarina po cele dneve čepi na telefonu in se pogovarja s tem fantom, ker je za nič na svetu ne spustim samo ven« »Ampak mami saj ni več dojenček« jo zagovarjam. »Res ni« odkima »toda komaj je stara 13 let« reče in ustavi pred hišo. Vzamem potovalko in objamem Katarino… »atija ni doma je zopet na vožnji« reče in me močno objame. »Tako zelo sem te vesela« reče.

»Ja ja saj te poznam dobro vem zakaj si me vesela« rečem in jo stisnem k sebi. Odidem v sobo »vse je kot je bilo nič se ni spremenilo« pomislim in prižgem računalnik. Vidim, da me že čaka Sarino sporočilo »hej mala vem, da boš videla tole sporočilo komaj ko prideš domov toda vedi da te mam ful rada upam da mi uživaš« Takoj ji odpišem »Oh Sara toliko stvari se je zgodilo z Benjaminom nisva več skupaj… ti povem vse ko prideš se vidiva« ji odpišem in ugasnem računalnik. Solza mi polzi po licu, ko se usedem na posteljo in jokam »ne morem verjeti, da ga več nimam« si rečem na glas. »Ljubica kaj je narobe« vpraša mami in stopi v sobo. »Nič« se zlažem. »Zakaj jokaš« vpraša. »Mami prevaral me je« je edino kar lahko spravim iz sebe in solze se mi vsujejo po licu. »Oh Ana saj ni tako hudo mlada si še« me tolaži in objame. »Toda imam ga tako rada« rečem »tako dolgo sem čakala da bom lahko z njim sedaj pa… sedaj pa me niti pogleda nea več« rečem in se stisnem k njej kot mala punčka, ki me je vedno tolažila ko je bilo kaj narobe. »Ljubica ne vem kako ti naj pomagam« reče. »Ne moreš mi« odkimam. »Lahko ti« prikima. »Preden bo šola in boš vedela, da ga boš morala vsaki dan gledati pojdi k babici, zelo ti bo koristilo« Spomnim se kako rada me ima in kako dolgo že nisem bila pri njej. »Ne mami kar zdaj bi šla« rečem in si obrišem solze. »Ona mi je vedno znala pomagati« ji rečem in se nasmehnem. »Zvečer jo bom poklicala« ji še rečem preden odide iz sobe. Spomnim se da bo čez dva dni prišla domov Sara…. Poklical me je Matic  »ja halo« zavpijem v telefon saj nisem pogledala kdo me kliče. »Kaj pa ti tak se dereš« slišim njegov glas. »O ti si, oprosti nisem gledala kdo me klical« odvrnem in se začnem smejati.

»Ej danes sem govoril s kolegico od Sanje zrihtal sem ti cifro« mi pojasni. »In kaj naj z njo?« ga vprašam. »Pokliči jo in se dogovori da se vidita. Verjemi da čutim da še ga Sanja ni prebolela« reče s žalostnim glasom. »Matic še imaš rad Sanjo« se spomnim, da sem se v teh dneh zanimala bolj zase kot za druge. »Ne nimam« odvrne. »Daj napiši si cifro« spreobrne temo. »Okej« odvrnem in si na list napišem številko. »Okej ti povem kaj sva se zmenili« rečem in odložim. Zavrtim številko in telefon zvoni v prazno… »okej še bom potem poskusila se vdam« in odložim slušalko. »Ana samo v trgovino grem« reče mami, ko stopi v mojo sobo. »Grem zraven« rečem in si nataknem natikače. »Okej super saj sama ne bom« reče in skupaj odideva do avta. »Si že kaj bolje« me vpraša. »Sem mami, ker vem da bom pri babici in ker pride Sara jutri ponoči domov« rečem in ji podarim nasmešek.

Trgovski center je bil poln in vedno ko sem bila tu sem se spominjala kako rada sem hodila z mami po tem centru in skupaj sva prekomentirale  vse te izložbe. »Glej mami« rečem in pokažem na punčko, ki sem jih tako oboževala ko sem bila majhna.  »Ana zrasla si« reče in me potegne stran od izložbe. »Vem da sem« se nakremžim. »Hotela sem te spomniti, da se še sedaj spomnim kako je bilo ko sem bila majhna« »Ja gledali sva izložbe« pokima in se zamisli. »Pridi greva v tole trgovino« reče in se ustavi pred izložbo. Pregledava celo trgovino »vav poglej tole majčko« reče mami. »Ja lepa je« pokimam. »Če ti je všeč jo si samo kupi« reče in mi da denar. »Ampak mami« se spomnim, da nima službe. »Ne skrbi nisem ti še povedala, da sem dobila službo« reče  in mi podari zmagoslaven nasmešek. »Zakaj mi nisi nič povedala« se ji nasmehnem »čakala sem na pravo priložnost, ti doma vse povem« reče in se mi nasmehne.

Kupim si majčko in odideva še v trgovino z živili. Gledam po polni trgovini… opazujem dve punci, ena izmed nju  je bila popolnoma drugačna… imela je stil Emo…. Ko sem prišla domov me je na telefonu čakal sms »zdravo oprosti ker se ti nisem oglasila… kolegica mi je vse razložila… res bi te rada spoznala kdaj imaš čas« Za mislim se preden ji odpišem… »am lahko jutri enkrat proti večeru kje v mestu« ji odpišem. »Okej ti še sporočim kdaj« odpiše. Pogledam na uro, ki je kazala sedem. Sara bo že ob polnoči doma pomislim… Ne vem kaj naj počnem zato grem malo jezit Katarino. »Mala jutri se zmeni z tipom« rečem in zaloputnem vrata. »Kaj se delaš norca« reče in me jezno pogleda. »Resno mislim« odvrnem in se usedem na njeno posteljo. V roke vzamem njenega plišastega medvedka »še vedno je tako lep« rečem in jo pogledam, ko zapira knjigo. »ampak malo umazan« rečem in se sladko nasmehnem. »Ana tako strah me je boš šla res zraven mene« reče in me bledo gleda. »Seveda, nočem biti žrtev mame« pokimam. »Kaj pa če me bo hotel poljubiti kaj naj naredim?« reče in me pogleda tako resno kot, da le jaz vem odgovor. »Khm…« razmišljam kaj ji naj svetujem saj nisem navajena dajati svoji sestri svojih nasvetov. »Kako je bilo to pri vama z Benjaminom« me vpraša in z zanimanjem pogleda.

»Nisva več skupaj« ji odvrnem še preden pomislim če ji naj povem po resnici. »Zakaj ne?« vpraša in me čudno pogleda. »Konec je« rečem in solze mi spolzijo po licu. »Ana če boš ti jokala zaradi ljubezni bom večno samska« reče in me močno objame. »Prevaral me je« odvrnem in se ji kislo nasmehnem. Nočem, da Katarina misli da je ljubezen boleča. »Ana saj bo vse okej?« »Bo« prikimam in jo močno objamem. »Ana telefon imaš« stopi v sobo mami. »Takoj bom« stečem po stopnicah. »Ja halo« se javim. »Ana kako si?« slišim Sarin glas. »Sara si že doma« sem popolnoma navdušena. »Ja malo prej smo prišli« reče enako navdušena kot jaz. »Oh!
Ana res nisi več skupaj z Benjaminom« me resno vpraša. »Ne res ne toda to še ni vse moram ti povedati kaj se je še vse dogajalo na morju…« začnem. »Okej pridi v mesto« »Zdaj poglej na uro halo!!!« »Ja ja saj vem da je devet toda vseeno bi te rada vidla« reče. »Okej« privolim saj mi drugega ne preostane. Sediva v parku in solze mi polzijo po licu, ko ji razlagam kaj vse se je dogajalo na morju. »Oh punčka moja ne sekiraj se« me tolaži in močno objame. »Če ne bi bilo Matica se ne bi morala niti boriti z njim« rečem in si obrišem solze. »Oh Ana nisem si mislila, da je taka baraba« reče in me še enkrat objame. »Bo že vse okej« pokimam. »Toliko sem govorila o sebi, da te niti nisem vprašal kako je bilo na morju« rečem in z zanimanjem čakam na njen odgovor. »Ah saj veš dolgočasno, boljši bi bilo s tabo in z vami« reče in se kislo nasmehne. »Kaj pa boš storila z plesnimi« me vpraša. »Ne vem koliko videti bom pustila, tako je že dovolj da ga bom morala gledati v šoli« odvrnem. »O ne to pa ne boš« reče. »Jaz lahko plešem z Benjaminom« »Sara saj ti ni treba« odvrnem. »Seveda bom ti pa boš z Maticem« odvrne bolj kot odgovor kot vprašanje. »Bom še premislila« odvrnem. Saj res obožujem ples. Domov se vrnem ob enajstih. Odidem pod tuš, ko v sobo stopi Katarina »kaj torej greva jutri res« vpraša. »Itak midve z Saro pa bova sedeli deset miz stran če hočeš« se pošalim. »Tako zelo me je strah« odvrne in se mi nasmehne. »O tem boš jutri premišljevala, lahko noč« odvrnem in se pokrijem z odejo.

Zaspim šele čez eno uro, ko se odločim da bom še plesala in sprejela Sarino ponudbo. Zjutraj se zbudim ob osmih zjutraj, ko me čaka sms od Sanje »zdravo, kdaj imaš čas jaz mam cel dan« napiše. »Hej lahko ob treh pri slaščičarni Nena, spoznala me boš po dolgih blond laseh in črni majčki« odpišem. »Okej se vidiva tam« dobim takoj odgovor. »Okej to je dogovorjeno« rečem in vržem telefon v kot. Še preden dober pristane zopet zapiska »Ana imaš kaj časa« dobim sms od Benjamina. Le kaj bi ta rad  pomislim in takoj odpišem »zate nikoli« odpišem in odidem iz sobe. Nočem, da me njegova sporočila zamorijo. »Dobro jutro« rečem mami in Katarini in si iz hladilnika vzamem jogurt. »Vav nova navada« reče Katarina in se ji na obrazu nariše prešeren nasmešek. »Torej smo za danes dogovorjeni« rečem in ji pomežikne. »Seveda« odvrne bolj samozavestno. »Ja mami naša punčka gre danes na prvi zmenek« rečem in se začnem hihitati. »Ana to sploh ni smešno« začne Katarina toda se ustavi saj vidi, da je ne poslušam. Odidem v sobo in si jo pospravim saj je že nisem celo večnost. Ura je hitro tri, ko že sediva s Saro v gostilni medtem, ko Katarina sedi z fantom pet miz stran. »Vav super bi skupaj pasala« reče Sara in pogleda proti njima. »Mislim da« pokimam. »Zdravo si ti Ana« slišim za svojim hrbtom. »Ja jaz sem« odvrnem in se obrnem. Ne morem verjeti pred mano je stala punca, ki sem jo opazovala v trgovini.

»Zdravo sem Ana in to je moja prijateljica Sara« naju predstavim in ji dam roko. »Sem Sanja« pokima in se usede na stol. Za trenutek utihnem, dokler ne reče »nekam znana si mi.« »A res« vprašam in zardim saj nočem, da ve da sem jo v trgovini opazovala. »Ja vem, da sem te vidla z Benjaminom v mestu« pokima. »Ja res je, Matic mi je povedal vso zgodbo…« »Matic?« me prekine in zmedeno gleda. »Ja, on mi je pomagal prebrodit najhujšo krizo« rečem in se igram z slamico od soka. »Torej plešeš« vpraša. »Ja tako kot si ti« prikimam. »Prosim ne omenjaj mi tega« reče in žalostno pogleda. »Še ga imaš rada« jo vprašam preden se ugriznem v jezik. »Ne« odkima. »Zato pa sem sedaj takša« reče in si spusti lase, da ji prosto padejo na ramena. »Vav kako dobra frizura« reče Sara in se ji nasmehne. »To je bil nov začetek po tem kar mi je storil Benjamin« reče in me pogleda naravnost v oči. Zmrazi me ne znam si predstavljati, da bi bila Emo. »Oprosti nisem vedela« rečem in poškilim proti Katarini… »Lahko ti povem vso zgodbo…« »Ja jo poznam toda rada bi jo slišala od tebe. Sploh ne vem zakaj mi je Matic rekel naj te spoznam« skomignem z rameni. »To so bili moji najhujši trenutki« začne…. Pripoveduje celih deset minut in z Saro jo z zanimanjem poslušava. »Še sedaj, ko ga srečam bi se najraje vrnila k njemu« prizna. »Toda on je prepovedan« odvrne in me pogleda z žalostnimi očmi.

Solza ji spolzi po licu »nisem hotela, da jočeš« ji rečem. »Tudi jaz ne toda, ko se spomnim na vse to mi gre na jok« reče in se kislo nasmehne. »Prevaral me je« ji povem čez nekaj minut. »Vem, vsako bo nikoli ga ne bo izučilo« žalostno pokima. »Mi daš kakšen nasvet kako naj ga prebolim« jo vprašam. »Oprosti nimam ga nisem ga še prebolela« reče. »Lahko bi probali skupaj« se spomnim kaj sem obljubila Maticu. »Ne vem nobene kolegice nimam« reče in skomigne z rameni. »Kako ne« jo zmedeno gleda Sara. »Odkar sem Emo me nobena ne mara« pove in popije požirek soka. »To se tebi zdi« odkima Sara. »Nekje drugi je vzrok« rečem in jo resno gledam. »Res je ko me je Benjamin zapustil sem zavrnila vse tudi prijatelje« reče. »Sploh ne vem zakaj vama to govorim« reče in utihne. »Ker ti bova pomagali« reče Sara in se mi nasmehne. »Tega bebca bova preboleli skupaj« rečem in ji podarim iskren nasmeh. Poslovimo se ob šestih zvečer z Saro in Sanjo smo imeli dogovorjen plan, da bo Sara vsaki dan z njo medtem, ko bom jaz pri babici. »okej fajn se mej pri babici« reče Sanja in se mi prvič veselo nasmehne.

»Vidve pa uživajta vsaki dan skupaj« odvrnem in objamem Saro. Poslovimo se šele pri samoforju, kjer z Katarino stečeva čez. »Ana kdo je to dekle?« jo zanima. »Sanja« ji povem na kratko. »Oprosti ampak to ime mi nič ne pove« odvrne in me cukne za rokav. »Bivša Benjaminova« ji povem malo bolj natančno, ker ji nimam namena razlagat vse zgodbe. »Aha« se vda in nič več ne vpraša. »In si zaljubljena« jo vprašam. »Sem in mislim da on tudi« pokima in se mi nasmehne. »Tako lep je…« reče zasanjano da kar padem v smeh. »Misliš da se je dobro zaljubiti« reče v strahu. »Seveda« rečem ni vsak kot Benjamin in zavijeva še v bližnjo trgovino po čokolado. Sediva na klopci in se smejiva… že dolgo nisem tako uživala s svojo sestrico. Spomnim se časov, ko sva bili z očetom, ko smo skupaj noreli po hiši… Ko prideva domov pripravim potovalko »Ana govorila sem z babico, komaj čaka da te vidi« reče in se mi nasmehne. »Tudi jaz njo« pokimam in v potovalko zložim majčke. »Ana si dobro« me vpraša in se usede k meni na posteljo. »Sem« prikimam. »Spoznala sem jo….« ji razložim vso zgodbo. »Ona je še bolj boga kot jaz postala je Emo in…z nobenim več se ne pogovarja« reče in solze mi polzijo po licu. »Oh ljubica vse bo okej« me objame… »Ja z Saro ji bova pomagali« pokimam. »Poglej še novo prijateljico boš dobila« reče. Zjutraj vzamem potovalko in napišem sporočilo Sari…

»Mami sem že« pokimam. »Okej« reče in zopet se usedeva v avto. Pomaham Katarini…»dobro da bova hitro tam« rečem in navijem glasbo bolj na glas. »Ja, samo eno urco po avtocesti« se strinja mama. »Jutri začnem delati« mi pove. »Res« sem navdušena. »Čeprav ni najboljša služba nekaj pa je« reče in se ustavi pred rdečim semaforjem. »Itak« odvrnem in dobro vem, da se mami sprijazni z kakršnokoli službo. Ura je hitro minila in že sva bili tam »babi kako si?« ji rečem in jo močno objamem. »Tako zelo sem te pogrešala, poglej kako si zrasla« reče in se me ogleda od glave do pete. »Vesela sem da sem lahko prišla« rečem. »Pri meni si vedno dobrodošla«  odvrne. Iz rok mi vzame potovalko »tako zelo vesela sem bila, ko sem videla svojo vnukinjo v časopisu« doda in mi ponudi kozarec soka. »Hvala bilo je super dobili smo super nagrado…« rečem in se kislo nasmehnem. »Ana ne skrbi mami je že vse povedala, dobro je da si tukaj« reče in me poboža po laseh. Mami se zvečer poslovi, ker babi noče da gre prej. »Saj imaš čas Katarina že zna poskrbeti zase« jo pregovarja dokler se ne strinja. »Adijo mami« rečem in ji pomaham, ko se odpelje po poti. »Tako zelo sem ponosna nanjo« reče babi. »Jaz tudi vsako delo sprejme« pokimam. Usedeva se zunaj na vrtu, sonce je močno grelo s babi pa sva srkali vsaka svoj sok. »Veš Ana mlada si še in ni se ti treba sekirati zaradi ljubezni za vse še imaš čas« začne svoj nauk in mi razlaga kako je spoznala dedka.

»Vem babi ampak imam ga tako rada« jo prekinem. »Zato pravijo da čas celi rane« reče in me močno objame. »Včeraj so prišli sosedi, ki so se odselili pred štirimi leti« pokaže na sosednjo hiško. »fant je tvojih let in je zelo prijazen« začne in mi pove vse do konca kako mu je bilo hudo, ko so se odselili…Ura je šest odločim se, da grem na sprehod. Sedim ob reki in opazujem drevesa okoli sebe. Vse je tako lepo zeleno in narava je polna življenja. Bila sem tako zatopljena v razmišljanje da nisem slišala glas za sabo »Ana« končno se obrnem in ne morem verjeti pred mano je stal…  »Matic kaj pa ti tukaj« zavpijem in se vstanem. Vržem se mu v objem. »Kaj pa ti tukaj« presenečeno vpraša. »Pri babici sem, ti?« »Tukaj sva z mamo ker sem pred več kot štirimi leti se odselil od tu« »Kaj si se?« ga vprašam in takoj uganem, da je babica govorila o njem. Usedeva se na tla pogledam proti jezeru »poiskala sem Sanjo« mu rečem. »Kako je« vpraša in me z zanimanjem pogleda. »Slabo nima več prijateljev postala je Emo…« mu vsem povem kar mi je povedala sama. »Hudo mi je zanjo« reče in si grize spodnjo ustnico. »Vse bo okej ta teden bo cel teden bo z Saro« mu povem kako jo bova vključili v družbo. »Super« pokima. »Kaj pa ples?« me vpraša. »Ne vem z Saro sva se pogovarjali nekaj mi je predlagala« rečem in utihnem.

»Kaj« vpraša in se mi nasmehne. »Am, da bi lahko plesala zraven tebe ona pa zraven Benjamina« mu povem in utihnem. Čakam na njegov odziv pogledam ga naravnost v oči… prvič so se mi zdele božanske »super bo« pokima. »Okej« odkimam. »Še ti je všeč Benjamin« vpraša. »Ja rada ga imam« prikimam. »Toda manj ga vidim boljše je…« se nasmehnem. »Grem počasi babi me že pogreša« rečem. »Ja tudi mene mami« in se ostane. »Odideva proti hišah« in se še pogovarjava. »O ona je tvoja babi« reče, ko se ustavim pred hišo. »Ja ti pa si bil njen sosed« rečem. »Nikoli te nisem videl tu« odvrne in tudi sama se ga ne spomnim. »Nismo toliko hodili sem največ le za božič« reče. »Mi pa smo takrat bili na smučanju« reče in se mi nasmehne.

Ravno se hočeva posloviti, ko slišim babičen glas »o Matic ste prišli na obisk« »Ja sama z mamo« »Super torej pridita kaj sem na kavo« ga povabi. »Okej se vidimo« reče in počasi odide proti hiši. »Super je« reče babi, ko je že daleč stran. »Ja je« pokimam in se spomnim njegovih modrih oči…. Spati grem komaj ob enajstih saj babici pomagam še pomiti posodo in pospraviti dnevno sobo.  »Lahko noč« zavpijem in srečna zaprem vrata. Spravim se v posteljo in Sari napišem sms »dvakrat ugibaj, kdo je bil včasih babicin sosed….« pošljem sporočilo in zaspim.

Zjutraj me zbudi smeh in glasovi pred hišo. Odidem proti oknu in zagledam Matica, babico in žensko, ki sem sklepala, da je bila Matičeva mama na vrtu so sedeli za mizo in pili kavo. Babica me vidi in mi pomaha naj pridem dol. Samo pokimam in se hitro preoblečem. Nase potegnem kratke hlače majčko lase pa si spnem v čop. »Dobro jutro« pozdravim, ko stopim na vrt. »Dobro jutro to je moja vnukinja Ana« me predstavi njegovi mami. »Dobro jutro« odzdravi in mi poda roko. Pokimam ji in se ji nasmehnem. Pogledam proti Maticu, ki se mu že na daleč vidi da je dobre volje. Usedem se na prosto mesto in si nalijem kavo »a vidva se že poznata« vpraša njegova mama. »Se« pokima Matic in ji pove, da skupaj pleševa pri plesnih.  »A zato si se mi zdela tako znana« reče in naredi požirek kave. Pogovarjamo se različne stvari in odnesem skodelice v kuhinjo.

Matic pride za mano »in kaj bova naredila z najino igro« vpraša. Obrnem se k njemu »ne vem« odkimam in začnem umivati skodelice. »Všeč mi je bila« reče in pogled usmeri skozi okno. »Tudi meni« prikimam in se poskusim spomniti njegovega poljuba. Še preden se kaj pomislim rečem »ne spomnim se točno« »česa« reče. Zardim vem da sem se ujela v past »tvojega poljuba« izdavim še preden kaj pomislim. Matic se mi prebliža in me obrne k sebi. »A te moram spomniti« reče in še preden mu odgovorim pritisne k sebi in me strastno poljubi. »Nisem mislil« reče in me še vedno drži v objemu. »Mislim da morava z igro nadaljevati« reče in me spusti. Nič mu ne rečem in le gledam za njim, ko odhaja iz kuhinje. »Ana kaj počneš« stopi babi v kuhinjo. »Nič posodo umivam« pridem komaj k sebi. »Tale Matic pa mi je res všeč, lepo da se poznata že od prej« reče in odloži še svojo skodelico. »Tudi meni je všeč« pokimam in vem, da govorim resnico…

Cel teden je minil hitro vsaki dan sem bila z Maticem če že jaz nisem bila tam je on bil tu pri nama z babico. »Sara mi je pisala« se spomnim na njen sms. »Res kako napredujeta z Sanjo« »Super« prikimam in se zamislim če res ni več zaljubljen v njo. Sedeva ob reki in Matic nasloni svojo roko na mojo ramo. Zardim, ko me pogleda z njegovimi modrimi oči. Ne vem zakaj so mi tako všeč. »Lepe oči imaš« zopet kar rečem in nič ne razmislim. »O zadnje čase pa imaš same lepe komentarje za mene« reče in se nasmehne. Pogledam v tla zopet me je sram…. Matic se skloni k meni in me prime za obraz nežno me gleda v oči »tudi ti imaš lepe oči« izjavi po dveh minutah, ki so se zdele kot neskončnost… In v tistem trenutku me neka sila vleče njemu v objem… Nasmehnem se mu in še preden se zavedam ga poljubim….nobenega učinka. »Oprosti nisem mislila« rečem in vstanem odidem nazaj v hišo babicice in solze mi polzijo po licu. »Nič ni storil, niti pokliče me ne« rečem in vržem telefon v torbo. Sreča, da sem ga poljubila danes ko grem domov….pomislim, ko odložim torbo v avto. Čez dobro uro prispeva domov in takoj pokličem Saro. “halo mala kak si” jo vprašam. “o super” reče in slišim, da me je vesela. “kako je Sanja?” jo vprašam. “Super napredujema počasi spoznava fante” odvrne in se začne smejati. “Sara jaz sem nora boljši da ne veš kaj se mi je zgodilo” rečem in se igram s žico od kabla. “Pokličem Sanjo pa se čez eno uro dobimo v mesto?” vpraša. “Sara rajši bi to povedla samo tebi Sanji ne bo ne vem kako všeč” odvrnem in si griznem spodnjo ustnico. “Ana kaj si naredila” me vpraša z zanimanjem.

“Am… daj pridi v mesto čez uro ti vse razložim” in odkinem. Poiščem najljubšo krilo in majčko… stečem do mesta “zdravo mala” me veselo objame Sara. “hej dobro da si prišla sama” rečem, ko sedeva za mizo v najini najljubši slaščičarni. “In kako je bilo pri babici” vpraša in z zanimanjem pričakuje moj odgovor. “Super” prikimam. “Toda ni bilo vse okej” vpraša in se mi nasmehne. “Ne ni bilo” rečem in pogledam po polni gostilni. “No povej kaj je blo tako hudo?” vpraša. “Matic je bil tam” ji povem. “Kaj pa je on delal tam” me presenečeno vpraša. “Na počitnicah je bil…” in začnem ji razlagati vso zgodbo. “O šment to pa ni dobro” izjavi po moji zgodbi. “Sploh ne veš kaka trapa sem kar poljubila sem ga ne da bi kaj pomislila” rečem in se zastrmim skozi okno. “Kako je Sanja” zamenjam temo. “Super, sedaj se že pogovarja z drugimi in mislim, da je malo zaljubljena” reče in me veselo pogleda. “Res? v koga” odvrnem in popijem požirek soka. “Emo je ime mu je Dan…” mi pove vso zgodbo. “Upam, da bom jaz tudi pozabila Benjamina” rečem in se ji nasmehnem. “Itak boš saj pa nisi več vanj” reče. “Kaj nisem več vanj itak sem” pokimam. “Ana ne govori tako…” reče in utihne. “Kaj ti ni jasno?” vprašam in čakam na njen odgovor. “Saj boš vidla na plesnih” reče skrivnostno in se mi nasmehne. Posloviva se šele ob desetih zvečer… Hodim proti domu in razmišljam o vsem kaj se je dogajalo ta teden, ali ima Sara prav “Ana” slišim glas za sabo. Obrnem se…. “Benjamin kaj hočeš” ga vprašam in zavijem z očmi.

“Kako si?” me vpraša. “Dober” prikimam in razmišljam o Sarinih besedah, da nisem več zaljubljena vanj. “Še enkrat bi se ti rad opravičil” začne. Nič mi ne ostane kot da ga poslušam do konca. “Saj veš da imam Matica” rečem in se zagledam stran. “Vem, da ga nimaš rada” reče in me potegne k sebi. Pogleda me naravost v oči “imam ga” odvrnem in se iztržem iz njegovega objema. “Tebe nimam več” odkimam in stečem stran koliko moram. Nočem več poslušati njegovih laži. Ko pridem domov grem takoj pod tuš in se preoblečem zaspim šele po dveh ko dobro razmislim zakaj mi ni šlo na jok ko sem ga srečala. Zjutraj me zbudi Katarina “Ana ostani se danes pride očka domov” reče in tresne z vrati. “Kaj nikoli ne daš mira” zavpijem nanjo in se hitro oblečem.“Vesela sem da pride očka” zavpijem, ko stečem po stopnicah. “A se moraš tako dreti” reče mama in me grdo pogleda. “A da pa me Katarina zbudi pa ni nič narobe” rečem in se usedem za mizo. “Danes imam plesne” ji povem, ko si namažem kos kruha s pašteto. “Aha super” reče in se zamisli. “Ne skrbi bom preživela” rečem in si nalijem še kavo.

Dan mine zelo hitro saj naju oče z Katarino odpelje v nakupovalni center in tudi jemo zunaj. Ura je pol šestih, ko smo zbrani pri telovadnici. Pogledam proti Benjaminu, ki se pogovarja z dvema fantoma, ki sta z druge plesne skupine. “Hej Matic” ga veselo pozdravi Sara. “Zdravo” prikima in me zadovoljno gleda. Ne vem kaj mu naj rečem zato se mu samo nasmehnem. “Torej ste še vsi živi” reče Jure in se nam zadovoljno smeji. “Ja” zavpije Mojca in vsi skupaj pademo v smeh. “Torej ni nobene spremembe, mogoče še bomo dobili kakšen par to sezono zraven” pokima in pogleda po naših obrazih. “Super smo zadovoljni” “Torej Sara ti boš plesala z Benjaminom” reče. “Ja” pokima in se postavi zraven Benjamina. Matic pride k meni “kako si” me vpraša. “Dober” odvrnem in ga zmedeno gledam. Že dolgo ni bil tako zelo umirjen. “Torej danes začnemo z novim plesom” reče Jure in kot ponavadi uvge radio. ”Fantje primate plesalke za bok” reče “obrat prosim” doda in poplesava ob pesmi. Opazujemo ga, pogledam proti Maticu, ki me prime za boke, počasi pleševa in gledam ga naravnost v oči….. Ura je minila hitro in bilo je že konec… med počitnicami je bila vaja samo eno uro saj v nekaterih plesnih šolah niso imeli niti treningov. Usedem se na klop pred telovadnico in čakam na  Saro, ki se še pogovarja z Alešem “fajn je plesati s tabo” reče Matic in se usede k meni na klop.

“Tudi s tabo” prikimam in ga pogledam naravnost v oči. “Si jezen name” ga vprašam po tišini ki nastane. “Ne zakaj” vpraša in se mi nasmehne. “Glej Benjamin je tam” reče in mi pokaže nanj. “Včeraj sem ga srečala in sem rekla da sva še vedno skupaj” rečem in se usedem bližje k njemu. “A torej sva še” reče in me poboža po laseh. Nič mu ne rečem le gledam ga naravnost v oči in čutim, da me Benjamin še vedno opazuje. Matic poišče moje ustnice in me nežno poljubi. Vrnem mu poljub…. “O vidva zaljubljenca kako sta” slišim kako vpije Sara. Dobro vem, da bi rada da jo sliši Benjamin, ki stoji dovolj blizu. “Super” reče Matic in me še vedno drži v objemu.  Sara reče bolj na tiho: “škoda da nista za res skupaj lep parček bi bila” doda in se nasmehne. “Sara utihni” ji rečem in se začnem smejati… ne vem zakaj toda tudi meni je všeč misel, da bi bila z Maticem…. Pridem domov in se usedem v dnevni sobi vžgem televizijo in ni nič pametnega. Pustim na enem kanalu toda z mislijo nisem pri televiziji “boš kokice” mi ponudi oče, ko stopi v dnevno sobo.

“Ne hvala” odkimam zamišljeno. “Ana kaj je narobe” vpraša in se usede na kavč. “Očka je možno, da lahko tako hitro pozabim Benjamina” vprašam in še vedno gledam skozi okno. Res si ga pozabila super to nočem, da ti je preveč hudo saj je bil tvoj prvi fant” mi razloži in se mi nasmehne. “Je možno, da sem zaljubljena že v drugega” ga vprašam in čakam na njegov odgovor. “Seveda je” odvrne. Zamišljeno ga gledam in ne rečem ničesar več. Vem, da je res. Res sem zaljubljena v Matica. Naslednji dan sem šla z Sanjo in Saro na pijačo. Odločena sem, da moram vse povedati Sanji…“upam da je ne bo priveč jezna” rečem Sari, ko čakava v lokalu na Sanjo. “Ne skrbi ima druge obveznosti” reče in me spomni na fatna, ki ji je všeč. “Zdravo” reče veselo in na obrazu je razbrati njeno dobro voljo katero nisem videla. “Kako sta” reče in se usede. “Dober” pokimava in ji obedve podariva nasmešek. “Sanja nekaj ti moram povedati” rečem in se zagleam skozi okno. “Karkoli” reče in na obrazu se ji nariše nasmešek. “Pozabila sem Benjamina” “Res jaz tudi ti je Sara povedala kakšenega simpatičnega tipa sem spoznala” reče in iz denarnice potegne sliko temnolasega fanta. “Vav res je božanski” rečem, ko se zastrmim v njegovo sliko. “Je ja” pokima in se mi nasmehne. “Tudi meni je en všeč toda nisem prepričana” rečem in utihnem. “Poznaš ga in Ano skrbi kako boš na to reagirala” doda Sara. Hvaležno jo pogledam. Dobro da imam njo… pomislim. “No povej mi kdo je” reče in me z zanimanjem gleda. “Matic” rečem in čakam na njeno reakcijo. “On ti je všeč” reče in me zmedeno gleda.

“Ja” samo pokimam. “A si mislila, da bom jezna” vpraša. “Ja” namesto mene odgovori Sara. “Motiš se ta tip je super zame” reče in gleda njegovo sliko….Kar odahnila sem se saj je bilo najhujše mimo.  In končno je prišel ta dan, ki smo ga vsi skupaj težko, nestrpno in žalostno čakali… Zopet je bila šola… sedaj sem bila že v tretjem letniku. Z Saro sva se počutili še bolj odrasli saj sva spadale med tiste višje letnike ne pa med “otroke” kakor so nam pravili vsi tisti iz tretjega in četrtega letnika. Usedeva se v zadnje klopi v učilnici in zdolgočasno pogledujeva proti naši razredničarki, ki ji niti počitnice niso prišle do živega, da bi bila kaj manj stroga. Napiševa si urnik in kar ne morem verjeti “vav všeč mi je” mi šepne Sara na uho. “Sara boš prosim tiho” reče razredničarka in naju grdo pogleda. “Oprostite” reče Sara in napako poskuša popraviti z nasmeškom. “Me veseli da si naredila popravca” reče in se obrne proti tabli kamor napiše par novih pravil, ki so jih spremenili…. Po eni uri ki hitro mine se Sara dobi v mestu z Tilnom sama pa se odpravim proti domu. Ne vem zakaj toda zadnje čase veliko razmišljam in rabim mir. Še sedaj ne vem če so čustva do Matica resnična. Ne morem verjeti da mi je uspelo pozabiti Benjamina. Uležem se na posteljo in zaprem oči… odločna sem, da bom danes dokončala to kar me muči že cel  mesec. Več ko vidim Matica bolj mi je všeč pomislim… in odprem oči. Toda tako dolgo sem bila zaljubljena v Benjamina si še rečem enkrat in v roke vzamem revijo. Berem vse dokler ne slišim Katarinin glas  „Ana si že doma“ „Ja zavpijem“ in se uležem na posteljo. Konec večnega miru… pomislim.

„Kako je bilo v šoli“ jo vprašam. „Super tako fajn je bilo videti sošolke skoz smo govorile…“ „Ja tako kot me“ jo prekinem in zavijem z očmi. „Kaj je narobe?“ me vpraša in se uleže k meni na posteljo. „Nič“ odkimam saj ji nimam namena razlagati svojih težav.  „Slišala sem da je očka rekel, da nisi več zaljubljena v Benjamina“ reče in čaka na moj odgovor. „Ne vem Katarina zmedena sem“ odkimam. „Kako zmedena“ reče in me z zanimanjem pogleda. „Ah en drugi mi je všeč“ ji povem na kratko. „Drugi, sploh si nisem mislila da še kateri drugi obstaja na tem svetu zate“ reče in odide iz sobe. „Katarina premalo me poznaš“ rečem sama sebi in v roke vzamem telefon. “Mala vse mi je jasno prebolela sem Benjamina in Matic mi je neskončno všeč” napišem in hočem poslati sporočilo Sari toda naredim velikansko napako… saj sporočilo pristane na Matičevem telefonu… „o šment samo tega ne“si rečem in telefon vržem v kot. Nikoli več ne bom pogledala na njega si prisežem in pogledam na uro, ki kaže tri. Vem, da imam čez tri ure plesne in niti sanja se mi ne kaj si bo Matic mislil o meni.

Pokličem Saro „Sara grozno napako sem naredila“ rečem brez pozdrava. „Kaj je narobe?“ reče Maticu sem priznala, da mi je všeč, čisto po nesreči sem mu poslala sporočilo“ Pogledam na telefon kjer mi utripa novo sporočilo. Brez pozdrava odkinem mudi se mi da vidim kaj mi je odpisal. „Se bova vse pogovorila po plesnih“ odpiše. „O šment samo to ne“ pomislim in zaprem oči. Kar zmanjka me … in zbudim se ob pol šestih. Na hitro se zrihtam lase si spnem v čop in se na hitro namažem s maskaro. „Vav kako si lepa“ komentira mama ko stopim v kuhinjo. „Spet zamujam adijo“ rečem in stečem skozi vso mesto do plesne šole. “zopet sem pozna” rečem Sari in s pogledom iščem Matica. „Ne skrbi ni še ga“ reče Sara, ki dobro ve da oprezam za njim. „Joj kaka budala sem“ rečem in se udarim po čelu. „Ne skrbi vse bo okej“ me tolaži in se mi nasmehne. „Okej saj bo“ se strinjam, ko se nama približa.  « Hej« nas pozdravi in se nasmehne. Glavo obrne k meni… ne upam ga pogledati « kako si ?« me vpraša, ko nas Jure že pripravlja za ples. «Okej« odvrnem in še vedno gledam proti Sari. « No pa probajmo včerajšni ples« reče in Matic me zopet prime za boke. “Ana glej Matica v oči“ reče Jure in ustavi glasbo. Pogledam po drugih, ki se mi nasmihajo kot da bi že vedeli vse kar se je zgodilo.  Kar strese me po telesu, ko se spomnim tega… ko je minila ena ura hitro se hitro poslovim od Sare in stečem iz telovadnice nočem da me Matic ujame… “Ana počakaj slišim njegov glas” Vem da mi drugega ne preostane kot da se soočim z njim. “Oprosti zmotila sem se” mu hočem razložit sms, ki ga je nenapovedano dobil.

“Komu si ga hotela poslati” me vpraša in čaka na moj odgovor. “Sari” mu povem po resnici. Matic me samo gleda toda ne reče ničesar “Sory no” rečem in hočem oditi, ko me zgrabi za roko. “Ana oprosti še sedaj sem v šoku” reče. “Meni oprosti nisem hotela” odvrnem in se mu nasmehnem. “Nisem vedel, da ti bom kdaj všeč” reče in me pogledam naravost v oči. “Jaz tudi ne” odvrnem žalostno. Vem, da sem popolnoma uničila vso prijatelstvo, ki sva ga imela. “Greva v park” me vpraša in gleda mimo mene. “Ne vem” skomignem z rameni. “Ana nočem, uničiti najinega prijateljstva“Jaz tudi ne” odkimam. V tišini odideva v park. Nič mu ne rečem on pa opazuje ljudi okoli sebe. Usedeva se na prazno klopco “Veš mislila sem da bom skoz zaljubljena v Benjamina cel mesec sem razmišljala če je možno da sem ga takoj ob tvojem poljubu prebolela” rečem. Še vedno nič ne reče ampak me samo gleda. “Ko si bila pri babici in sem te tam videl” začne in me pogleda. Čakam da bo nadaljeval….“je se tudi v meni nekaj premaknilo” reče. “Kako to misliš?” ga vprašam. “Ana všeč si mi toda bil sem šokiran ko si me poljubila” “In zato mi nisi vrnil poljuba” ga vprašam. “Ko sem ti ga hotel si že odšla” mi pojasni in me poboža po obarazu s prstom. “Ana noro  je ko te zagledam ampak se bojim da ti tega ne čutiš do mene” reče “Pa čutim” rečem samozavestno in v tem trenutko vem, da je res, nora nanj. Z roko mu popravim lase in ga pogledam naravnost v oči. Še preden kaj rečem me poljubi. Začne nežno in potem vedno bolj strastno, kot da bi bal da se mu bom uprla. “Ne morem se ti upreti” rečem in se mu nasmehnem.

“Veš kako mi je bilo hudo, ko si odšla” me spomni na to kar sem naredila pri babici. “Meni tudi, ker…” utihnem. “Ker kaj?” ga z zanimanjem vprašam. “Mi nisi vrnil poljuba” rečem in se mu nasmehnem. Še enkrat me poljubi “takole to je ta poljub” reče in se vstane iz klopce. Dvigne me v naročje in potem spusti skupaj odideva skozi park kjer sem pred dvema mescama Benjaminu prisegla ljubezen, ki je pravi čas izpuhtela. Pogovarjava se še različne stvari preden prideva do doma. „Sanja je zaljubljena“ mu povem in čakam na njegovo reakcijo. „Res lepo to“ se nasmehne in me objame. „Rad te imam Ana“ „Jaz tudi tebe“ pokimam in se stisnem k njemu. Naslednji dan se je v šoli grozno vlekel učitelji so nam predstavljali kaj se bomo učili to šolsko leto. „Vav še bolj dolgočasno leto kot lani“ šepnem Sari in se ji nasmehnem. Nič ne reče in le prekima. Med glavnim odmorom sva se dobili z Tilenom. Zopet smo posedali v tistem prostoru kjer smo lani.  „A ste slišali kaj se je zgodilo Benjaminu“ vpraša Tilen. „Ne“ takoj odgovori Sara jaz pa nič ne rečem. „Poškodbo ima na nogi in vsaj tri mesce ne sme plesati“ reče in objame Saro. „Super pa sem brez plesalca“ reče in zavije z očmi. Še vedno sem tiho res mi ni več mar zanj „Ana kaj je bilo včeraj?“ me vpraša Sara saj še ji nisem uspela povedati kaj sva imela z Maticem. „Zdaj sva zares skupaj“ rečem in se ji nasmehnem.

Dobro sem vedela da bo Sara te novice najbolj vesela. „Saj sem vedela, da bosta“ reče in oči ji žarijo od navdušenja. Veselo me objame… Ob šestih smo zopet zbrani za plesne. „Sara žal si ostala brez plesalca toda šef ti je že izbral drugega, danes bo malo zamudil“ reče in Sara ga veselo pogledala. Mislila je, da je konec njene plesne kariere. „Torej letos se nam še pridruži en par in punco že vsi poznate“ reče in vsi se pogledamo presenečeno. „Niti sanja se mi ne o kom govoriš“ reče Mojca. Jure pa se nam le smeji. „Torej Sanja bo zopet plesala in našla si je soplesalca tako da s tem nismo imeli problema“ reče. Pogledam Matica, ki zmedeno gleda Jureta „Si okej?“ ga vprašam in primem za roko. „Ne morem verjeti, da bo zopet plesala“ reče in se mi nasmehne. „Zdravo se opravičujem ker zamujam“ slišimo fantovski glas. „Tilen kaj pa ti tukaj“ zavpije Sara in se mu vrže v objem. „Tako pa imaš novega plesalca“ reče in se mi nasmehne. „Nič mi nisi povedal“ „Vem da ti nisem toda takoj ko sem izvedel, da Benjamin ne more več plesati sem se prijavil“ reče in poljubi Saro na lice. „Okej jutri še začne Sanja in njen soplesalec pa bo“ reče Jure in prižge musko. „Danes lahko plešate kar hočete“ reče in da glasbo na glas do konca.

Z Maticem pleševa stare pleše „Vesela sem za Saro“ mu rečem in pogledam proti njej in Tilenu. „Tudi jaz sem“ prikima Matic. „Kako boš reagiral ko boš zopet videl Sanjo“ ga vprašam ko pristanem v njegovem objemu. „Ne vem“ skomigne. „Ne skrbi pozabil sem jo“ reče, ko iz mojih oči prebere kaj me skrbi. „Jaz tudi Benjamina“ odvrnem in ga poljubim. Po plesnih me spremlja do doma „rada te imam“ mu rečem preden se posloviva in ga poljubim na lice. Stečem v hišo in se stuširam in preoblečem v pižamo. Stopim v kuhinjo kjer se Katarina in mami pogovarjata „zdravo sem že“ rečem in se jima nasmehnem. „Mami kaj je narobe“ rečem, ko vidim njen resen obraz. „Ah nič sprijaznjujem se s tem, da sta moji punci odrasli“ reče in se mi nasmehne. „Danes me je vprašal če bi bila z njim“ mi pojasni Katarina kar je že tako dolgo čakala od tistega zmenka, kar je bila z njim. „No mami saj sem ti rekla, da je fajn fant. Zdaj mi saj ne bo treba zraven na zmenke“ se pošalim in pogledam proti mami ki ji gre tudi na smeh. Katarini zazvoni telefon „takoj bom zavpije…“ „Ni več tista mala deklica“ rečem mami, ki še vedno gleda, vrata čez katere je stekla. „Ne ni“ odkima in se mi nasmehnem. Skupaj greva v dnevno sobo, usedeva se na kavč objamem jo in povem ji vse kaj se je dogajalo v teh dneh. „Vesela sem da si srečna“ reče mami in se mi nasmehne. „

Veliko sem se naučila v teh dneh“ odvrnem…. Naslednji dan je zopet minil hitro… in končno sta prišli na vrsto ti dve uri, ki sem si jih tako zelo veselila. Matic me prime za roko in skupaj stopimo v dvorano. Gledam okoli toda Sanje ni bilo za videti. V dvorani so bili Sanja, Jure in fant, ki je bil na sliki, ki mi jo je kazala. „Sanja“ zavpijeva z Saro v en glas  in se ji vrževa v objem. „Zdravo kako sem vaju vesela“ reče in naju objame. Pogledam proti Maticu „zdravo Sanja vesel sem da te vidim“ reče in se ji nasmehne. „Tudi jaz tebe pokima“ in ga močno objame. Ne slišim da mu v uho šepne „vesel sem da sta z Ano srečna“…..

ČEZ EN MESEC – en dan pred mojim rojstnim dnevom in na rojstni dan

„Ana a si“zavpije mami in stopi v mojo sobo. „Takoj bom“ rečem in si še enkrat popravim lase. Sedeva v avto in mama vžge avto. „Ne morem verjeti da boš jutri že stara 18 let“ reče in spelje. „Tudi jaz ne“ odkimam in se še enkrat pogledam v ogledalo. „Ne živčkaj lepa si“ reče in se nasmehne. „Mami srečna sem vse je na svojem mestu“ ji povem…. Čez deset minut skupaj stopiva v turistično domačijo, kjer bom proslavila z svojimi prijateljimi svoj rojstni dan. „

Vse najboljše“ zavpijejo v en glas. „Rada vas mam“ tudi sama zavpijem in vsakega posebej objamem. Pristanem v Matičevem objemu „rad te imam mucka“ reče in me poljubi na ustnice. „Jutri priprave prtljago presenečenje imam zate“ reče in me še enkrat objame. „Matic kam greva“ ga vprašam. S poljubom mi zapre usta „presenečenje je“ reče in že se znajdem v Sarinim objemom. „A veš kaj ima Matic za bregom“ jo vprašam. „Kaj?“ „Ne vem zato pa vprašam tebe“ reče in padem v smeh. Jure prižge glasbo in nalijemo si šampanjec. „Tole ja najino darilo zate“ reče Sanja in Lan mi v roke potisne malo škatlico. „Hvala“ rečem in vzamem darilo. Hitro ga odvijem in ne morem verjeti bila je mala plesalka, ki je plesala, ko si prižgal gumb. „Vedi da lepše plešeš kot tale plesalka“ preberem listek in popade me smeh. Matic se usede k meni „rada te imam“ rečem in se naslonim nanj….

Ves večer uživam z njimi. Vedela sem, da brez njih ne bi preživela vsega kar se mi je zgodilo. Zjutraj se zbudim malo omotična saj sem spila kar dosti šampanjca. Spomnim se Matičevih besed „pripravi prtljago…“ „okej pa bom“ pokimam in v potovalko zmečem nekaj najljubših majčk in kavbojk. Pokličem Matica „halo kdaj greva“ ga vprašam. „Si že pripravljena“ vpraša. „Sem“ rečem. „Okej prideva za eno uro po tebe z mamo“ reče in hitro odloži slušalko da ne bi še kaj vprašala. Stopim v kuhinjo „mami z Maticem nekam greva toda sanja se mi ne kam“ rečem in si nalijem sok. „Je že vse dogovorjeno, ne skrbi mislim, da še nisi dobila takšnega darila“ reče in se mi široko nasmehne. Čez eno uro se ustavi avto pred našo hišo. „Adijo“ zavpijem in stečem do avta.

Ves čas se pogovarjam z njima čeprav večina poti razmišljam kam se peljemo. „Tukaj pa se še nisem peljala“ rečem in opazujem veliko hišo, ki jo vidim prvič. „Veva to midva“ reče Matic in se mi nasmehne. Čez več kot eno uro prispemo na cilj… „Babična hiša“ rečem in oči se mi iskrijo. „Mislim da še res nisem dobila tako lepega presenečenja“ rečem in objamem Matica. „Moja babica“ rečem in stečem proti njeni hiši. Sedi zunaj pred hišo „ljubica čakala sem te“ reče in me močno objame. „Vse najboljše ljubica moja“ reče in me pogladi po laseh. „Babi rada te imam“ rečem in solze se mi vsujejo po licah. „Je že dobro že imam skuhano kavo“ reče in pomaha Maticu in njegovi mami.

Pomagam ji prinesti ven kavo in pecivo. Spomnim se kako je bilo ko sem bila tukaj… bilo je enako pilo smo kavo. Le nekaj se je spremenilo „z Maticem sva bila sedaj par“. „Greva k najini reki“ da idejo. „Ja itak“ se strinjam in odideva po poti. „Tukaj je vse tako lepo“ rečem in ga primem za roko. „Res je“ se strinja in se nasmehne. Ustaviva se pri reki, ki mirno teče svojo pot. Usedeva se na breg reke pogledam v nebo polno črnih oblakov. „Poglej dež bo“ rečem. „Ja pa res bo“ reče Matic in me stisne še bolj k sebi. Čez slabih pet minut se pojavi prve dežne kaplje. „Rad bi ostal tukaj“ reče. „Ampak dež bo“ rečem in se mu nasmehnem. „Vem“ reče in poišče telefon. Ustanem se in hočem da odideva, ko slišim znano pesem od Hilary Duff… to je prva pesem na katero sem plesala se spomnim.

Matic se mi prebliža „Si za ples“ me vpraša in se mi nasmehne. Bilo je zelo mirno zraven naju so bile tukaj le še drevesa. „Seveda“ prikimam in ga primem za roko. Še enkrat spusti pesem. Pleševa po taktih in ob njem se počutim še bolj sproščeno. Dežuje še bolj….Ples je najino življenje in dež naju ne ovira. „Rada te imam“ rečem, ko pristanem v njegovem objemu. Poljubi me „jaz tebe tudi“ reče in se stisnem k njemu…. Pred hišo sva prišla premočena od glave do peta. „Kje pa hodita a ne vidita da dežuje“ reče strogo babica. „Oprosti ampak…“ utihnem in nič več ne rečem babi dobro ve da z Maticem uživava ko sva skupaj. „Vesela sem, da si si našla tako super fanta.

Pojdita se preobleč“ reče in me objame. Ko prideva nazaj, skupaj nazdravimo „vesela sem, da sem končno en rojstni dan preživela s svojo vnukinjo“ reče babi. „Sedaj sem ti uslišal željo, ki si mi jo vsako leto na ta dan povedala“ reče Matic in se mi nasmehne. „Babi zakaj mi tega nisi povedala nisem vedela da ti pomenim toliko“ rečem in jo presenečeno gledam. „Pa mi, ker si moja prva vnukinja“ reče in trkne ob moj kozarec. „Matic razmišljala sem, ko smo se peljali sem“ reče mama in naju oba resno pogleda. „Ta hiša ni več na prodaj“ reče in se nasmehne. „Zakaj ne“ takoj vpraša Matic. „Oddana je“ reče „Komu?“ vprašam saj dobro vem koliko ta hiša pomeni Maticu. „Vama“ reče. „Mami o čem govoriš?“ vpraša Matic. „Vem, da se imata rada in bosta skupaj ostala, zato vama oddam tole hišo, ko bosta starejša se lahko brez skrbi vselita vanjo“ reče in skupaj se zazremo v hišo. „Vav pa to je super“ rečeva in skupaj objameva njegovo mamo….

By Rjavolaska