Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Feb 17, 2009

Objavil/a in Vse ostale

Pogrešanje



modre-oci.jpgPočasi zapiral sem oči…
Vse tiho je bilo okoli mene…

… mirno!!

Praznina se je v mojem srcu
pretakala sem ter tja… na robu se je za nekaj
sekund ustavila, nato pa se spet pretakala naprej…
Kri moja rdeča, ki tekla po žilah je rumenih,
počasna od samega strahu je bila.

Mišice so počivale, saj utrujenost jih je omamila
in v svoj objem povabila.

Ustnice izgubile so svoj sijaj, ki nekoč
se svetel žarek sonca kosati ni mogel z njim…
Sladkoba je počasi morala oditi in dotik
drugih ustnic mogel je zbežati, saj naveličal
se je vedno na istem mestu stati.

Nos ni vohal več, le še vonj brez vonjave.

Roki, ki včasih tipali sta božanjsko se telo,
človeka vrednega za nič na svetu, sta sedaj tipali
le še druga drugo…
Nogi, ki v preteklosti hodili sta po svetu,

sedaj neločljivi sta bili za nič svetu.
Edino duša, ki obstajala je še,
držala življenje nad črno zemljo je!

Oči so še vedno zapirale se , a bile
odprte vsaj toliko, da življenje obstajalo je še.
Srce, ki nosil praznino je v sebi, pa trudil
se je preživeti, a kaj ko ljubljena oseba
pustila ga je samega živeti!

Spomini so se vračali nanj,
solze pretakale po telesu, telo pa
jokalo je.

Zakaj moral si oditi, mene pa samega tu pustiti?!
Mar vzel bi me sabo in skupaj
zapustila življenje bi…

objeta in neskončno zaljubljena, na oblake
bi poletela in Zemljo samo še gledala,
nikdar se vrnila,
za slovo le z roko pomahala!

Avtor: Matjaž Gornik – Mažy




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: