Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Sep 22, 2014

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Pot ljubezni



rain-cute-girl-happy-smile-Favim.com-543942Prvi jutranji žarki so pregnali temo spokojne noči. Brian je naglo skočil v sedeči položaj. S pogledom se je sprehodil po jutranji zarji, ki se je ujela v njegovo na stežaj odprto okno.

»Samo sanje so bile,« je zamrmral sebi in se ponovno ulegel na svoj, od potu vlažen, vzglavnik. Rjuho je pustil okoli bokov in zaprl oči. Hladna jutranja sapica je hladila njegovo prepoteno telo. Že dolgo ni imel teh sanj.

A občasno so se vedno vrnile. Vsakič so bile do pikice natančne in iste. V sanjah je ponovno podoživel nočno moro svoje avtomobilske nesreče. Z roko si je umaknil pramen temnih, rahlo predolgih las s prepotenega čela in globoko vdihnil. Vedel je, da ne bo zaspal nazaj.

Tudi želel si ni ponovno zaspati. Vsaka sprememba je v njem sprožila sanje. Včeraj se je po desetih letih vrnil v rodno mesto. Nastanil se je v hiši, kjer je odraščal, a vedel je, da pri starših ne bo ostal dolgo. Še predno je prišel, si je kupil hišo, novogradnjo nedaleč stran od športnega centra. Lahko si je privoščil. Starša sta ga pogrešala in za nekaj dni bo gost v njunem domu. Vsaj s tem se jima lahko oddolži za vso njuno ljubezen in podporo, ki sta mu jo nudila od rojstva naprej.

 

Rachel se je lenobno pretegnila v svoji postelji in zadovoljna vstala. V majici z ozkimi naramnicami in spodnjimi hlačami, ki ju je nosila namesto pižame, se je sprehodila do okna in se z nasmehom na obrazu zazrla v prebujajoče se jutro. Hitro se je umila in nase navlekla svojo tekaško opremo.

S slušalkami svojega mp3 predvajalnika se je odpravila iz svojega najetega stanovanja v bližnji park, tik za športnim centrom. Odtekla je svojo običajno traso in naredila nekaj vaj za raztezanje. Po dolgem tuširanju in hranljivem zajtrku se je odpravila v športni center.

Uživala bo še zadnji dan svojih počitnic, jutri se začnejo njene vsakodnevne obveznosti in takrat bo vpeta v svoj običajni tempo.

Brian je pojedel zajtrk in poklepetal s starši. Do kosila je hotel razpakirati svoje stvari v svoj novi dom. Zaupal je svoji sestri, da je njegov dom opremljen tako, kot si je zamislil. Zdaj ga bo prvič videl. Večina njegovih oblek je stala v prtljažnem prostoru njegovega avta, poleg velike škatle z ostanki njegove uspešne plavalne kariere. V škatlo je zložil svoje priljubljene kopalke in nekaj parov zmagovalnih plavalnih očal. Čez je položil vsa priznanja in nemalo število odličij, večinoma zlatih, vključno z olimpijskim zlatom.

Škatlo je dobro zalepil s širokim trakom in vedel je, da je ne bo več odprl. Spravil jo bo nekam in pozabil na njo. Občasno je sam zase pomislil, da je zagrenjena zguba. Le kako ne bi? Pri svojih sedemindvajsetih je bil na začetku novega življenja, a nekoč je bil uspešen plavalec. Pri teh letih bi lahko še nekaj let plaval in v svojo zbirko dodal še lepo število odličij, a jih ne bo. Nesreča je preprečila njegovo nadaljnjo aktivno športno pot. A ni mogel kriviti usode. Ne, sam si je kriv. Vse je imel. Uspeh, slavo in dober zaslužek.

Kljub vsem treningom je uspel dokončati študij. Njegov sloves je mejil že na legendo, a vse je uničil. Nošen zanosom slave in vsemogočnosti je pijan sedel za volan in si privoščil drzno in hitro vožnjo, ki se je končala s prevrnjenim avtomobilom v jarku. Srečo je imel, da je sploh še živ.

In še več sreče, da je bil v avtu sam, ter da nikogar drugega ni ogrozil. Po desetih mesecih napornega okrevanja je spet lahko zaživel dokaj normalno življenje, a vedel je, da se v bazen ne bo več vrnil. Njegovo telo še nekaj časa ne bi preneslo napornih treningov. Veliko časa bi potreboval, da spet pride v pravo formo, a takrat bi ga tudi leta dohitela in z zdravimi mladci se ne bi mogel nositi.

Nihče ga ne bo pomiloval. Tega ne bi prenesel. Zato je zdaj prišel domov. Zaživel bo novo življenje. Še vedno bo del plavalnega sveta, ker je plavanje enostavno ljubil. Sam ne bo tekmoval, bo pa pomagal lokalnim plavalcem. Kar nekaj jih je bilo resnično dobrih in uspešnih. Kot kondicijski trener bo skrbel za njihovo pripravljenost in jim z nasveti pomagal doseči vrhunske rezultate.

Rachel se je odpravila na kavo v lokal v športnem centru. Spotoma je kupila neko žensko revijo, ki jo bo samo prelistala in pustila v lokalu. Veselo je pozdravila lastnico lokala, Mary.

»Danes imaš dokaj polno. Kje pa je Irene?« je vprašala žensko srednjih let, ko ji je prinesla kavo in se za sekundo usedla za mizo. »Ja, kar pestro je. Irene je klicala, da je zbolela,« je žalostno vdihnila, saj je Irene ena njenih najboljših natakaric, ki je svoje delo rada opravljala in zaupala ji je, saj je bila poštena in odgovorna in če je poklicala, da je zbolela, potem je bilo nekaj resnično hudo narobe z njo. »Beverly je pred dvema dnevoma odpotovala na zasluženi dopust, Dawn bo prišla takoj, ko bo končala z mamo pri zdravniku,« ji je povedala in vstala, saj sta nova gosta vstopila v lokal. »Naj ti jaz pomagam,« se je ponudila Rachel, »danes imam še prosto in ničesar nimam v načrtu.« Mary jo je hvaležno pogledala: »Bi res? Nikoli ti ne bom pozabila.« »Seveda, ni problema,« se je nasmehnila Rachel in dvignila svojo kavo ter si jo odnesla do točilnega pulta. Mary je sprejela naročilo novih strank in se takoj lotila priprave naročenih napitkov. Rachel je srknila svojo kavo in naročeno odnesla do mize. Mary je imela delo za točilnim pultom.

Brian se je najprej sprehodil po svoji hiši. Poklical je sestro in se ji zahvalil za opravljeno delo. Iz avtomobila je znosil svoje stvari v spalnico in se urno razpakiral. Škatlo s spomini je pospravil v kot garderobne omare v katero je spravil prazni torbi ter kovček. Imel je veliko več prostora v omarah kot garderobe, a se s tem ni obremenjeval. On je bil zadovoljen. Nikoli ni bil mahnjen na ekstravagantne kroje in elegantne obleke. Njemu je bilo pomembno, da ima ravno dovolj oblačil v katerih se je dobro počutil.

Sestra Erica je poskrbela za vse drobnarije kar jih je v hiši potreboval, od kozarcev, krožnikov do brisač in posteljnine. Nocoj, po večerji se bo dokončno vselil v svoj dom. Jutri je nastopil svojo novo službo. Poklical je prijatelja in reševalca iz vode v športnem centru, Raymonda in se z njim domenil za kavo. Še enkrat se je ozrl po svojem domu in se odpravil v športni center.

 

Rachel je postregla naročeno in se odpravila do novih gostov. Nasmehnila se je Brianu in se s pogledom malo dlje zadržala na Raymondu: »Pozdravljena, kaj vama lahko prinesem?« »Kakšno lepo presenečenje. Si se odločila zamenjati poklic?« se je Raymond lenobno nasmehnil. »Več znaš, več veljaš,« se je Rachel zahihitala in skomignila z rameni, »danes je moj prvi dan, zato le glej, da boš pustil dobro napitnino, v kolikor bosta sploh kaj naročila.« »Jaz bi podaljšano kavo in kozarec vode,« je izustil Brian, ko ga je postavna rjavolaska, z velikimi zelenimi očmi na lepem in ženstvenem obrazu, pogledala.

»Zame kavo s smetano in mineralno vodo,« se je zabaval Raymond. »Dobita,« je veselo rekla Rachel in pomežiknila Raymondu. »Se meni samo zdi ali te je postavna natakarica osvajala?« se je tiho zabaval Brian, ko se je Rachel dovolj odmaknila, da ga ni več mogla slišati. »Ko bi me vsaj,« je žalostno vzdihnil Raymond in očarano zrl za Rachel. »Samo prijateljica je in ni natakarica. Kot vidim je danes Mary sama in Rachy, ki je prišla na kavo, se je sigurno ponudila, da ji pomaga.

Rachy je dobrega srca, pametna, pridna in sposobna ženska,« je hitro razložil prijatelju, ki ga že predolgo ni bilo domov. Rachel je na pladenj položila naročeno za Briana in Raymonda. Seveda je Briana takoj spoznala, ko ga je videla. Kako ga ne bi? Kdo ga pa ni poznal? Nikoli ga še ni srečala, a po slikah iz časopisa ali po posnetkih televizijskih prispevkov bi rekla, da se je ta mladenič po nesreči spremenil. Njegov obraz je dobil ostre črte in bolj zrel in odrasel izraz, le njegove rjave oči so nagajivo svetile. Najverjetneje je tudi malo shujšal, a pod oprijeto mikico je lahko opazila čvrste mišice. Ravno, ko je hotela dvigniti pladenj in jima odnesti naročeno, je vstopila Dawn. Istočasno je pozvonil njen mobilni telefon, ki ga je skupaj s torbico obesila na obešalnik za vrati skladišča. »Bom jaz odnesla naročilo, samo povej komu in se oglasi na telefon,« je rekla Dawn.

»Raymondu, hvala,« je rekla Rachel in vzela svojo torbico. »Rachel, hvala tebi,« je dodala mladenka in s pladnjem odšla proti  mizi, kjer sta sedela Raymond in Brian. Brian je opazoval Rachel. Nekam znana se mu je zdela, a ni vedel kdo bi lahko bila. Ni mogla imeti več kot dvajset let. Opazil je, da se je med pogovorom zresnila. Hitro je končala, nekaj je šepnila Mary, ki jo je objela in se urno odpravila. V slovo je pogledala k njima in jima samo pomahala nato pa urno odkorakala.

Brian je še nekaj časa zrl za njo. Končno se je obrnil k prijatelju, ki je prav tako zrl za postavnim dekletom. »Ta Rachy, nekam znana se mi zdi, a ne vem kam bi jo dal,« je iskreno rekel Brian. Raymond ga je debelo in presenečeno pogledal nato pa bruhnil v krohot. »Kaj?« je jezno vprašal Brian. »Nič! Tako podobno tebi. Glej, zdaj si tukaj in kaj hitro jo boš spoznal. A povem ti, dekle ni kar tako, ne pusti se zapeljati. Ima zelo visoka merila in prefinjen okus,« se je zabaval Raymond. Saj bi mu Brian povedal kar mu gre, a delno ga je resnično privlačila in njunega pogovora ni hotel nadaljevati pred Rojom, glavnim trenerjem plavalne ekipe, ki se jima je ravnokar pridružil za mizo.

Brian se je po kosilu vrnil v športni park. Pravzaprav je prišel plavat. Pol ure je sedel z Raymondom in Rojom in se sproščeno pomenkoval z njima. Nato se je odpravil k staršem na kosilo, a čutil je rahli nemir, ki se ga je polotil brez pravega vzroka. Svoj stres in nemir je sproščal s plavanjem. Športni park se je ponašal kar z dvema bazenoma, zunanjega so imeli odprtega za prebivalce in je bil obrnjen na park ter drugi, pokriti, olimpijski za plavalno ekipo, ki je bil strateško skrit pred očmi javnosti.

Brian se je zahvalil okoliščinam, da je bil del plavalne ekipe in se je lahko odkradel v notranjost. Hotel je biti sam. Uradno se treningi začnejo jutri in sedaj bi moral imeti bazen samo zase. Zmotil se je. V bazenu sta bila dva plavalca. Dobra plavalca. Postal je in ju opazoval. Kaj hitro je ugotovil, da sta v bazenu pravzaprav dve plavalki. Tista z svetlo modro kapo je bila očitno boljša in hitrejša. Všeč mu je bilo videno. Z veseljem bo delal s tako plavalko. Nato ga je spreletelo spoznanje. V domači klub se je vrnil predvsem zaradi Rachel Bronson, izredne plavalke, ki si bo v tej sezoni morala priplavati vstopnico na olimpijske igre. Raymondovo čvekanje o Rachy, ga je za trenutek preslepilo, saj je on le ime Rachel povezoval s plavanjem.

Poleg tega si je ženska, za katero je vedel, da jih ima triindvajset , postrigla dolge kodre in jih z rdečkasto blond prebarvala na rjavo. Verjel je, da je naravna rdečelaska. Seveda mu je bila znana in zdaj je tudi končno dojel Raymondov smeh. Ni mu mogel zameriti. Stopil je bližje k robu bazena in odvrgel svojo brisačo. Hotel se je prepričati, če je dekle z modro čepico resnično Rachel. Obe plavalki sta se ustavili ob robu bazena. Svoja plavalna očala sta dvignili vrh glave. Ženska z modro čepico se je zazrla vanj z velikimi zelenimi očmi in se mu rahlo nasmehnila. Ja, to je bila Rachel. Njegov občutek ga ni varal.

»Se vama lahko pridružim?« je lenobno vprašal Brian. »Seveda, več kot dovolj stez je in danes sva tukaj čisto rekreativno,« mu je odvrnila Rachel in si spet nadela svoja očala ter odplavala stran. Počakal je, da sta dekleti obrnili na drugem koncu bazena in šele nato skočil v vodo. Ni želel tekmovati z njima, saj tudi ne bi mogel. Prav tako, si ni želel, da bi spoznali kako izven forme je. Odplaval je kar lepo število dolžin in se usedel na rob bazena. Saj bi še plaval, a ga je telo opozorilo, da je bilo že dovolj napora.

Dekleti sta vztrajali v svojem tempu. Nameraval se je spočiti in nato še malo plavati, a se je premislil. Prišla sta še dva mlada plavalca in ga takoj veselo pozdravila in navdušujoče povedala, da se veselita, da bosta lahko delala z njim. Ko sta se mladca pognala v vodo, je on odšel. Pograbil je svojo brisačo in se skozi na stežaj odprta okna izmuznil ven ter skozi službeni prehod odšel do odprtega bazena. Z lenobnim korakom se je približal Raymondovem reševalnem stolpu in mu z na videz jeznim pogledom povedal: »Rachy Bronson se je postrigla in pobarvala in ti bi mi lahko takoj povedal kdo je!« Ne meneč se za krohotajočega prijatelja se je odpravil domov.

Brian se je zbudil s prvimi jutranjimi žarki. Dobro je spal. Počasi je vstal in nase navlekel tekaško opremo. Odpravil se je v park, vedel je, da je tam kar nekaj tekaških prog. Glede na zgodnjo uro je upal, da bo sam. Nekoč je resnično rad tekel, a sedaj se je s težavo pripravil do teka. Vseeno je dokaj redno tekel, moral je povrniti nekaj kondicije in okrepiti svoje telo. Takoj, ko je vkorakal v park, jo je zagledal. Rachel se je ogrevala pred tekom. Sprva ga ni opazila saj je bila zatopljena v glasbo iz svojih slušalk in ogrevalne vaje. Nato se mu je nasmehnila in snela eno slušalko. »Dobro jutro,« ga je veselo pozdravila. »Dobro jutro,« ji je odzdravil in se še sam začel okorno ogrevati. »Bi mi del poti delala družbo?« jo je vprašal, čeprav še sam ni vedel zakaj. Ni samo postavna in privlačna punca, ne, na njej je bilo nekaj več, kar ga je pritegnilo. Mogoče njen iskreni nasmeh ali pozitivna energija, ki je žarela iz njene celotne podobe. »Seveda, lahko tečeva skupaj,« mu je odvrnila. Žalostno se je nasmehnil.

»Čeprav se mogoče ne opazi, imam kar nekaj posledic nesreče in nočem te ovirati, a družba bi mi zelo prav prišla. Težko se pripravim, da bi tekel ali delal vaje,« je priznal. »Vsak tek je boljši kot nič. Lahko odtečeva manjši krog in dokler boš ti delal vaje bom jaz odtekla še enega v hitrejšem tempu,« ga je skušala spodbuditi. Razumela ga je. Pred leti si je zlomila nogo in je izpustila možnost oditi na olimpijske igre, na katerih je on osvojil zlato. Le s trdo voljo se je pripravila, da je ponovno začela telovaditi in teči in si povrnila kondicijo. Tri mesečna nedejavnost jo je polenila in nekako ni našla prave motivacije za nadaljevanje.

Časa je imela dovolj, zato je potrpežljivo počakala, da se je ogrel, vmes je naredila nekaj trebušnih vaj. Počasi sta začela teči. »Živiš v bližini?« jo je vprašal in natančno mu je opisala kje živi. Sam je navrgel, da se je včeraj vselil v svojo hišo in ji prav tako natančno povedal katero. Naprej sta tekla molče. Moral je misliti na pravilno dihanje. Ob njeni navzočnosti mu je šel tek dokaj dobro.

Čeprav je imel občutek, da ne bo zmogel več, je nadaljeval. Opazila je njegovo utrujenost in upočasnila korak. Nič ni rekla le spodbudno se mu je nasmehnila. Uspel je preteči krog, ki si ga je zamislila in se na koncu vprašal, le kaj bo on učil njo, ko pa je pokazala veliko zdrave pameti in očitno dovolj znanja, da bi ga še sama lahko kaj naučila. Pustila ga je na travniku, kjer sta začela in pospešila tempo. On se je počasi raztezal in še predno je uspel narediti vse zadane vaje, se je vrnila. Tokrat rahlo zadihana. Še sama se je raztegnila in skupaj sta odkorakala iz parka. »Veš, danes mi je bilo kar všeč. Tudi jutri lahko tečeva skupaj,« je rekla, ko sta se približala križišču. »Z veseljem. Ob isti uri?« je odvrnil. Samo pokimala mu je in navrgla, da se vidita v bazenu ter zavila levo. Še nekaj sekund je zrl za njo in se odpravil na desno proti svojemu domu.

Rachel je pojedla svoj zajtrk in pogledala na uro. Dovolj časa ima, da pred treningom pokliče Pam, svojo prijateljico. Imela je veliko prijateljev, a so vsi bili bolj znanci, kot pravi prijatelji. Pamela, ki jo je od nekdaj klicala samo Pam, je njena edina prava prijateljica, ki pa je trenutno bila dobrih tri tisoč kilometrov stran. Poznala je njen študijski urnik in vedela je, da bosta lahko kratko govorili. »Živijo, Rachel. Lepo te je slišati. Danes začneš s treningi, kolikor vem, boš dobila novega trenerja. Si že kaj živčna?« je veselo čebljala Pam, ko se je oglasila na klic. Vedela je, da Rachel spoštuje nekdanjega plavalca in novega trenerja Briana.

»Ja, danes uradno začnemo,« se je zasmejala Rachel. Obe sta vedeli, da je Rachel ves čas uradnih počitnic pridno vadila. »Briana sem včeraj videla in danes sva skupaj tekla,« ji je kratko povedala. »In? Kakšen se ti zdi? Kako sta že skupaj tekla, mar ni on zaradi poškodb nehal trenirati?« so vrela vprašanja iz Pam, ki je hotela vse vprašati na enkrat. Rachel se je udobno namestila v fotelj in odgovorila prijateljici. »Kaj naj si mislim o Brianu? Saj veš, da ga spoštujem in je moj priljubljeni športnik. Človek je legenda! Poleg tega ti moram povedati, da je še bolj postaven kot na slikah. Saj si tudi to hotela slišati,« se je hihitala. »Seveda me zanima kakšen je videti! Na slikah je pravi cukrček,« se je zahihitala Pam nazaj. »No, slike mu delajo krivico,« se je zabavala Rachel naprej. »Uf, uf, škoda ker nisem doma,« je vzdihovala Pam. »Drugače šele okreva po nesreči. Sicer se ne opazi, a resnično nima kondicije in hitro se utrudi. Včeraj je plaval z nama z Alison. Niti senca samega sebe ni, a to skuša dobro prikriti.

Do sedaj nisem opazila, da bi bil naduti zvezdnik, kar bi upravičeno lahko bil. Zjutraj me je dohitel v parku, predno sem začela teči in me prosil za družbo. En kratek krog sva tekla skupaj. Mislim, da težko najde motivacijo za tek in vaje,« ji je razložila. »In ti, vedno ustrežljiva in prava prijateljica, si ga spodbujala. Je to tudi zato, ker ti je všeč?« je zanimalo Pam. »No, všeč mi je že, a nikar ne sklepaj napačno. Nimam namena zapeljevati ga ali se pustiti zapeljati, če bi si on slučajno kaj napačno razlagal. Enostavno, večino svojega življenja v naslednjih nekaj mesecih bom preživela v njegovi bližini. Dober in prijateljski odnos še nikomur ni škodil,« se je zresnila Rachel. »In zakaj se ne bi pustila zapeljati? Preveč si izbirčna,« se je zresnila tudi Pam.

»Ne vem, a nikoli nisem mešala dela in zabave. Zakaj bi jo zdaj?« je Rachel skomignila z rameni, čeprav je prijateljica ni mogla videti. »Zato, ker sedaj govoriva o Brianu. Vreden je mešanja zabave in dela,« ji je razložila prijateljica. Rachel se je zasmejala: »Ne poznam ga tako dobro, da bi lahko trdila, da je res vreden tega.« »Potem pa ga spoznaj! Nikoli ni prepozno, da si premisliš,« ji je skoraj ukazala Pam. »Prav, spoznala ga bom, saj mi kaj drugega ne ostane. A za zdaj naj ostane samo na prijateljstvu,« se je vdala Rachel. »Naj ti bo, a glej, da me boš redno obveščala,« je rekla Pam in Rachel je lahko čutila kako ji prijateljica skoraj žuga. »Veš, da te bom. Zdaj pa grem na prvi trening. Pozdravi Matta,  se slišiva,« se je poslovila od prijateljice in z nasmehom na obrazu odložila telefon. Pogrešala je Pam, čeprav sta se pred dobrim tednom videli.

Brian je vstopil v lokal in se nasmehnil Roju in njegovemu pomočniku Davu. Med potjo do njune mize je Mary povedal svoje naročilo in sedel. To jutro je bil lokal skoraj prazen. Do treninga je imel ravno dovolj časa, da popije kavo. »Lepo te je videti nasmejanega,« je pristavil Roj, ko je Brian sedel. »Ja, lepo jutro je,« je lenobno odvrnil Brian. »Danes bomo najprej imeli testiranje. Vedno začnemo s testiranji, da nam rezultati pomagajo, kaj je pri kom potrebno poudariti pri vadbi. Prosil te bom, da pripraviš fitnes vaje za vsakega posebej. Ni velika skupina. Samo njih sedemnajst. Tebi bom dodelil individualno delo z Elvinom in Rachel.

Oba sta si sposobna priplavati vstopnico za olimpijske, zato potrebujeta malo več pozornosti. Naj te prvi vtis ne zavede. Elvin deluje problematično in je dokaj hitre jeze, rad ugovarja, a vedno naredi, kar se mu naročil. V resnici je z njim prijetno delati. Rachel je druga pesem. Ona je mila in vedno pozitivna oseba. Rada pomaga. Resnično je zgled mnogim in prav vsi jo imajo radi. V resnici je zelo prijetna oseba, a ona se je sposobna nasmehniti, ti pokimati in v naslednji sekundi narediti kar si je sama zastavila in v kar verjame, da je najbolje za njo, ne glede na to, da si ji pol ure razlagal nekaj drugega. Ona temu pravi, da posluša svojo intuicijo. Verjamem, da sploh ne bi imela trenerja, če bi lahko sama trenirala. Edino kot članica kluba lahko nastopa in ima neomejen dostop do bazena, to jo zadržuje v klubu,« mu je v kratkih črtah razložil glavni trener.

Brian mu je samo pokimal in si pri sebi misli, da je Rachel resnično nevsiljivi vodja in velika individualistka. Spomnil se je njunega jutranjega teka. Brez besed ga je spodbujala, ko je izgubil ritem dihanja, je nekajkrat glasno vdihnila, da je lažje ujel pravi ritem. Ni se pustila motiti, naredila je tisto kar si je zadala zase. Ženska je vedela kaj hoče doseči in očitno je tudi vedela kako. Zanimivo bo delati z njo. V besedah s katerimi jo je Roj opisal, bi našel veliko podobnosti s tem, kako so opisovali njega, le s to razliko, da on nikdar ni bil preveč prijazen in še manj mil, mogoče tudi ni bil tako pozitivna oseba. Vsekakor sta jima trma in poslušanje svoje intuicije skupna.

Zbrali so se v fitnes centru nad bazenom in naredili testiranje. Briana ni presenetilo, da so Rachelini rezultati izstopali. Čeprav mu nihče ni povedal, je slutil, da je ona za razliko od ostalih, cele počitnice vadila. Razumel je njeno željo priplavati olimpijsko normo. Spoštoval je napor, ki ga je bila pripravljena vložiti v to. Ujel se je, da jo resnično občuduje. Kot plavalko in kot postavno žensko, ki ga je iz trenutka v trenutek bolj privlačila. Plavalci so se odpravili v bazen, Brian pa je z njihovimi mapami sedel in začel sestavljati vaje za suhe treninge. Prej bo končal, prej se bo pridružil Roju ob robu bazena, kjer so trenutno merili še njihove plavalne sposobnosti na 100 metrov.

Skopiral si je Elvinovo in Rachelino mapo in ju odnesel domov. Tekom popoldneva je uspel dokončati šestnajst individualnih programov za kondicijske treninge. V kolikor se kdo od plavalcev odloči za tek, se bodo dobili zjutraj v parku, a nekako je slutil, da bosta z Rachel tekla sama. Roj mu je veliko povedal o navadah svojih varovancev in ker mu je za zdaj zaupal treniranje samo dveh in morebitno pomoč pri ostalih, se je odločil, da se posveti njima. Za Elvina je pripravil dokaj naporne vaje in tudi v bazenu ga bo moral še malo priganjati, a Rachel je spet bila posebna. Edino za njo ni pripravil ničesar. Prav tako, ni vedel, kaj naj dela z njo v bazenu. Ženska je že na testiranju za nekaj stotink presegla olimpijsko normo in slutil je, da se sploh ni potrudila po svojih najboljših močeh. Lansko sezono je osvojila titulo najboljše v državi v treh kategorijah, tako, kot sezono poprej. Očaran nad njo in z rahlo tremo kako trenirati z njo, se je odpravil v posteljo. Dolgo je ležal in premišljeval, nato pa le zaspal. Zjutraj ga je zbudila budilka. Na njegovo presenečenje je dobro spal, brez sanj. Podvizal se je, da bi ujel Rachel za jutranji tek.

Srečala sta se na križišču, kjer sta se prejšnje jutro razšla. Voščila sta si dobro jutro in brez velikih besed odšla do travnika in se začela ogrevati. »Včeraj sem naredil vadbene programe za vse plavalce, razen zate,« je Brian začel pogovor. »Ti si mi uganka. No, nisi ravno uganka, ker bi rekel, da si neverjetno podobna meni,« se je zasmejal, ko ga je presenečeno pogledala. »Ni mi treba povedati, kar že veš.

Roj mi je povedal nekaj stvari o tebi. Dobro si pripravljena in tudi olimpijsko normo že preplavaš. Kot trener nočem izgubiti avtoritete pri drugih, zato potrebujem tvoje sodelovanje.  Imam predlog zate,« je nadaljeval. »Poslušam,« je bila kratka. »Nihče ni idealen trener sam sebi. Če že greš na olimpijske igre, potem se vrni z najžlahtnejšim odličjem. Zato predlagam, da mi poveš kako zdaj treniraš. Samo gola dejstva, kaj sedaj delaš, jaz pa bom pogledal, kje je smiselno dodati vadbo. Če ti bom postavil dokaj strožja merila in te priganjal, boš še malo napredovala. Upam, da boš s formo presenetila oba,« ji je nekako iznesel svoje razmišljanje. »Prav, ni problema,« mu je odvrnila. »Pred treningom pridi k meni, da preletiva dejstva in nekako sestavim tvoj seznam treningov,« je predlagal. »Boš skuhal kavo?« je resno vprašala. »Bom,« se ji je nasmehnil. »Prav, pridem.

Imaš mleko za kavo?« je nadaljevala v resnem tonu. »Ne, bojim se, da ga nimam,« je žalostno odvrnil. »Nič hudega, ga bom jaz prinesla,« se je nasmehnila. »Samo stuširam se in pojem zajtrk in pridem, zato se ne obiraj pod tušem,« mu je navrgla in nadaljevala z ogrevanjem. Samo prikimal ji je in se nasmehnil. »Isto kot včeraj?« je vprašala Rachel, ko je menila, da sta se že dovolj ogrela. »Ja, prosim,« je odvrnil Brian. Počasi sta začela s tekom.

Rachel je pozvonila na Brianov zvonec. Dokaj hitro ji je odprl vrata. Stopila je naprej, na tla položila svojo torbo za trening in se radovedno ozrla po prostoru. »Lepo imaš,« je rekla in mu sledila v kuhinjo. »Hvala, sestra je poskrbela za opremo, a dal sem ji dokaj natančna navodila,« je rekel in jo z roko povabil naj sede. Sam je nalil kavo v skodelici. Rachel je dolila mleko v svojo kavo in postavila mleko na mizo.

Brian se je zagledal v mleko. »3,5? Ali vedno piješ tako mastno mleko?« je presenečeno vprašal. »Vedno! Ne glej me tako presenečeno. Ali pijem mleko ali pa vodo, vodeno mleko nikoli,« mu je energično odvrnila. »Ok, ne razburjaj se, samo vprašal sem,« je skoraj zacvili Brian. »Pa veš, da tako mastno mleko ni zdravo?« je vseeno poskušal na miren način nadaljevati s temo. »Marsikaj ni zdravo pa ljudje vseeno uživamo. Tudi zrak ni neoporečen pa dihamo. In če mi slučajno hočeš povedati, da se ti zdi, da bi morala shujšati, ti takoj povem, da se ne bom držala prav nobene diete. Zato ne zgubljaj besed,« ga je opozorila in z užitkom naredila požirek kave. Brian se je zasmejal, občudoval je, kako se je lahko v sekundi preklopila iz jeznega govoričenja v čisti užitek. »Ne, nobene diete ti ne bom priporočil. Če bi mene kdo kaj vprašal, bi rekel, da bi se ti lahko zredila za kakšno kilo ali dve,« ji je odgovoril.

»Jaz sem čisto zadovoljna s trenutnim stanjem, tebi na veselje se ne nameravam zrediti,« mu je odvrnila z nasmeškom. »Čas teče, najbolje bo, da začneva,« je predlagala in se udobno naslonila nazaj na stol ter stegnila nogi pod mizo. Brian je odprl njeno mapo in jo pogledal. »Prav, kako poteka tvoj dan in kaj vse narediš od vaj?« jo je vprašal, da bi dobil vpogled v njeno rutino. Počasi mu je opisala vse in na prazen list papirja si je delal beležke. Nato sta šla skupaj čez vaje v fitnesu. Rachel je pogledala na uro in vstala. Skodelici je oprala in ju položila na odcejevalnik. »Čas je, da greva. Hvala za kavo. Mleko spravi v hladilnik, mogoče si premisliš in ga poskusiš,« se je zahihitala in počakala, da je pobral papirje. Odpravila sta se proti športnemu centru.

Naslednje jutro sta brez velikih besed pretekla svoj, zdaj že rutinski, krog. Med vajami za raztezanje je Brian vprašal: »Boš šla pred plavanjem v fitnes?« »Danes ne. Moram po nakupih. Moj hladilnik je prazen. Po plavanju bom ostala malo. Saj veš, da nisem odvisna od fitnesa. Doma imam sobno kolo in napravo za veslanje. Pred spanjem vedno eno uro vadim,« mu je odvrnila. »Bi te motilo, če greva skupaj do trgovine? Lahko te peljem. Tudi moj hladilnik je prazen. Mislil sem iti po dopoldanskem treningu, a če te zdaj ne bo v fitnesu imam čas, tudi Elvin bo šel v fitnes po plavanju,« je sproščeno kramljal z njo, ko sta se napotila proti domu. »Seveda, lahko greva skupaj. Saj ni daleč, lahko greva tudi peš, razen, če boš res nakupoval kaj več,« mu je odvrnila.

»Res ni daleč, a nisem navdušen, da bi vse nosil vso pot. Pridem pote,« ji je še rekel in zavil proti svojemu domu. Čez pol ure jo je poklical in čez nekaj minut je prisedla v njegov avto. Odpeljala sta se do trgovine. Brian je vzel voziček in Rachel košaro. »Kaj, ko bi danes prišla k meni na kosilo?« je vprašal, ko sta iz hladilnika jemala jogurt. Samo ošvrknil je njen izbor polnomastnega jogurta in polnomastnega mleka. Nič ni rekel. Takoj bi zagovarjala svoje stališče in zdaj se ni hotel prerekati z njo. »Zakaj me vabiš na kosilo?« ga je resno vprašala in se zazrla vanj. »No, kar nekaj vzrokov imam,« je začel in se še sam zazrl v njo. Čez nekaj trenutkov je nadaljeval: »Rad bi te bolje spoznal, rad vem s kom delam. Poleg tega, ne maram jesti sam.

Priznam, da sem upal, da boš naredila solato in kakšno prilogo h kosilu, tega res ne maram delati,« se je pobalinsko nasmehnil. »Torej me vabiš, da kaj skuham?« se je zabavala Rachel. »Jaz bom popekel meso in pogrnil mizo. Delitev dela,« se je zabaval Brian. »Prav,« se je nasmehnila Rachel in sama zase odkimavala z glavo. »Veš Elvin bi znal biti ljubosumen,« je navrgla, ko je začela stopati naprej. »Jutri lahko povabiva še njega,« se je na videz zresnil Brian. »Ne pozabi, da imamo športniki dober tek,« se je zasmejala. »Nisem pozabil tega. Zdaj, ko nisem tako aktiven, moram paziti koliko pojem, saj ne pokurim več toliko kot prej,« ji je odvrnil in ji sledil do zelenjave. »Potem mi ostane, da te pojutrišnjem povabim k sebi na kosilo. Dovolila ti bom, da mi boš pomagal,« se je zabavala. »Rade volje,« se je zasmejal in izbiro zelenjave prepustil njej. Tudi njen izbor banan za njeno košaro ni komentiral, le zmajal je z glavo in prezrl njen grdi pogled nazaj.

Brian je lenobno vstopil v športni bar. Do jutranjega treninga je imel ravno dovolj časa, da popije kavo in poklepeta s prijateljem. Ko je stopil mimo točilnega pulta je pri Irene naročil podaljšano kavo in vodo, nato pa prisedel k Raymondu. »Kje pa imaš Rachel?« ga je presenečeno ogovoril prijatelj. Brian ga je samo zmedeno pogledal, zato se je Raymond nasmehnil in nadaljeval. »Zadnje tri tedne sta neločljiva in nemogoče je srečati enega, a da drugi ni v bližini,« mu je razložil. »Rachel je odšla do zobozdravnika na redno letno kontrolo,« je avtomatično odgovoril Brina in se s kimanjem z glavo in tihim, hvala, zahvalil Irene za kavo. »Tako neločljiva pa spet nisva,« je dodal. »Kot sem rekel, ves čas sta skupaj, ves čas!« se ni pustil Raymond. »Moja varovanka je, tako kot Elvin, zato je normalno, da veliko časa preživiva skupaj,« je lenobno odvrnil Brian in vešče skril spoznanje, da ima Raymond prav. Z Rachel sta vsak budni trenutek preživela skupaj. Ona je nadzirala njegovo vadbo, on je nadziral njeno vadbo. Tudi, ko jima ne bi bilo treba biti skupaj, sta našla razlog, da sta bila. »Z Elvinom nisi toliko skupaj kot z Rachel,« se je zabaval Raymond. »Elvin ima študijske obveznosti in živi na drugem koncu mesta,« je ugovarjal Brian. »Seveda. Rachel je v spomladanskem roku zaključila šolanje na fakulteti za šport. Pred dvema mesecem je naredila tudi trenerski izpit in seveda je tvoja soseda.

Prikladno. Živi v bližini, razen plavanja, nima drugih obveznosti in ti uživaš v njeni družbi. Ne zamerim ti. Mogoče sem malo ljubosumen, a nikar ne skrbi, vem, da nisem pravi za njo,« se je začel zabavati Raymond. »Ne umišljaj si,« se je namuznil tudi Brian. »Ne umišljam si, samo resnico sem povedal. Ves čas tiščita skupaj in samo vprašanje časa je, kdaj se bo vajin odnos spremenil v bolj osebnega, če se že ni!?« je Raymond vztrajal v svojem. »Ne mešam zabave in dela,« ga je podučil Brian. »Rachel je drugačna.

Rachel je vredna, da bi mešal zabavo in delo,« je resno pripomnil Raymond. »Za Rachel je pomembno, da se uvrsti na olimpijske igre in da se z njih vrne z odličjem,« se je vešče izognil odgovoru in pomisli, da ima njegov prijatelj prav. Rachel je res vredna vsake žrtve. Ob tem pogovoru si je prvič iskreno priznal tisto, kar je njegovo srce vedelo že nekaj časa, zaljubil se je v Rachel, v odločno, trmasto in samosvojo žensko, ki mu je zlezla pod kožo. Skozi veliko okno je opazil Rachel in Elvina, ki sta se smejoče odpravila proti bazenu. Urno je popil svojo kavo, pustil denar na mizi, se poslovil od prijatelja in se še sam odpravil. Dolžnosti so ga klicale in želel si je videti Rachel ter biti v njeni bližini.

Brian je natančno delal vaje na podlogi za vadbo. To je bila že utečena navada. Po teku po parku sta prišla k njemu domov in v njegovi improvizirani telovadnici delala vaje. Čeprav je pravilno dihal, se tokrat ni mogel čisto izklopiti, saj so njegove misli švigale sem ter tja. In prav vse so se vrtele okoli postavne plavalke, ki je prav tako izvajala jogo poleg njega. Jogo?! Ko mu je Rachel predlagala, da bi delala jogo se je samo zmrdoval in ji jasno in glasno dal vedeti, kaj si misli o jogi. Ja, do pred kratkim je bil prepričan, da je joga za lene ženske, ki so si tako našle izgovor za lenarjenje in istočasno umišljale kako skrbijo za svoje zdravje. Kaj kmalu, ko sta z Rachel začela skupaj teči, jo je povabil, da vaje raje delata v njegovi telovadnici.

Prosil jo je, da mu pomaga izbrati sobno kolo na katerem bo vadil. Takrat je hotel kupiti še ročne uteži, a ga je prepričala, da je bolje, da si kupi podlogo za vadbo in steper. Sama je kupila kolebnico. Skupaj sta vadila. Joge mu ni več omenjala, a mu je predlagala nekaj vaj. Zdele so se mu smiselne in je sledil njenim navodilom. Po nekaj dneh vadbe ga je vprašala kaj si misli o vajah.

Priznal ji je, da so težje kot se mu je zdelo, ko mu je razložila kako se izvajajo. Prav tako je opazil, da je njegovo telo bolj prožno in rahla otopelost mišic je počasi začela izginjati. »Torej ti je joga vseeno všeč? Še vedno misliš, da je primerna le za lene ženske?« mu je odvrnila z vprašanjem. Grdo jo je pogledal in na koncu le priznal, da je bil cepec. Zdaj je bil zadovoljen, da ga je s prevaro pripravila izvajati jogo. V vadbi je našel mir, ki ga je že predolgo pogrešal. A ne danes. Ponoči je slabo spal, saj je ves čas premleval svoje občutke do Rachel. Rachel ni bila več njegovo delo, postala je njegovo življenje. Tega ji seveda ni mogel priznati.

Spoznal jo je in vedel je, da se je čisto posvetila svojemu cilju, olimpijskim igram. Prav tako ni vedel ali sploh kaj čuti do njega. Ni bil samo njen trener, bil je nekdo, ki je priplaval zlato na olimpijskih igrah. Je bila toliko v njegovi bližini, ker je hotela dobiti vso njegovo znanje in izkušnje? Tega ni vedel. In v resnici mu je trenutno bilo vseeno. Pomembno je le to, da je v njegovi bližini. »Rachel, premišljeval sem,« je tiho rekel, ko sta zaključila z eno od vaj. Ustavila se je in ga pogledala. »Zakaj se ne bi preselila v mojo sobo za goste?« je le izustil vprašanje. Presenečeno in rahlo nejeverno ga je gledala, zato je urno nadaljeval.

»Domov hodiš samo spat. Ves čas posvečava vadbi in plavanju, ostalo pa preživiva tukaj. Zakaj bi plačevala najemnino? Pri meni je več kot dovolj prostora. Soba za goste je velika in ima svojo kopalnico. Telovadnica je dovolj velika še za tvoje naprave. Park in športni park sta bližje od tukaj. Delila bi si samo stroške. Kaj misliš?« »Ne vem. Domov resnično hodim samo spat. Toda stanovanje mi je zelo všeč in dobila sem ga ugodno,« je počasi odgovorila. »Če se bom preselila k tebi, bova nekako izgubila svoje privatno življenje,« je nadaljevala. Malo je pomolčala in ker se ni odzval je razložila: »Tvoja punca ne bo zadovoljna, če boš imel sostanovalko v svoji hiši.« »Mar kje vidiš kakšno punco v mojem življenju?« je odvrnil in se lenobno nasmehnil. »Ne. Toda, moški si.

Kaj hitro si boš našel kakšno,« je ugovarjala. »Če bo tista prava bo razumela. Moje življenje je posvečeno plavanju in trenutno je moj največji cilj tvoj uspeh. Katera koli ženska, ki bi se lahko pojavila v mojem življenju, bo to morala razumeti,« ji je stvarno razložil. Samo pokimala je. »Ne vem. Moram premisliti. Kot sem rekla, stanovanje mi je resnično všeč,« je rekla čez nekaj trenutkov. »Premisli. Po olimpijskih te bodo veliki klubi še bolj snubili, kot te že zdaj. Kod ve kam te bo peljalo življenje,« ji je rekel in začel z naslednjo vajo. Ni smel siliti v njo. Dal ji bo čas. Če bo predolgo premišljevala ji bo še sem ter tja navrgel kakšno besedo v to smer. Tudi sam je bil še vedno odločen in vztrajen ter predan svojemu cilju. Ni dvomil v uspeh. Prvi korak je, da jo spravi pod svojo streho. Potem bo šel počasi naprej, vse dokler ne bo osvojil tudi njenega srca.

Rachel je ležala v svoji postelji in gledala v strop. Poklicala je Pam. Telefon je že nekaj minut držala v roki. Veselo je pozdravila prijateljico in jo, tako kot po navadi, vprašala kako ji gre in kaj se dogaja. »Kaj je narobe? Kaj te muči?« je vprašala Pam, ko je hitro in kratko odgovorila na zastavljena vprašanja. »Zakaj misliš, da me kaj muči?« je odvrnila Rachel in zatrla nasmešek, ki je pretil, da se razleze po njenem obrazu. »Ker te poznam in ker to slišim v tvojem glasu,« je prijazno razložila prijateljica. »No, ne morem reči, da je kaj narobe, ker ni. Samo ne vem kaj naj naredim. Brian me je povabil, da se preselim k njemu v sobo za goste.

Pravi, da je neumno, da plačujem najemnino za stanovanje v katerega hodim samo spat,« je priznala Rachel. »Prav ima. Neumno je, da plačuješ najemnino za nekaj kar ne uporabljaš,« je strogo rekla Pam. »To je res, a ne vem, če si želim živeti z Brianom,« se ni pustila Rachel. »Ti že tako ali tako živiš z Brianom,« se je zasmejala Pam. »Ne pa ne,« se je zahihitala tudi Rachel. »Kaj res?« se je še naprej zabavala Pam. »No, mogoče res malo več časa preživiva skupaj, a to sem pričakovala že prej,« se je na koncu vdala Rachel. »Do sedaj si ga že spoznala. Kolikor vem, sta postala dobra prijatelja. Ne vidim razloga, zakaj ne bi sprejela njegovega vabila,« se je zresnila Pam.

»Si zaljubljena vanj? Ti je težko, da bi ga videvala z drugo žensko?« je dodala. »Kaj pa vem. Od nekdaj mi je bil všeč. Ne bi rekla, da sem zaljubljena vanj, sem pa najbrž blizu, da se zaljubim. O njem se trudim ne premišljevati kot o moškem s katerim bi rada bila. Trenutno ni nobene ženske v njegovem življenju. Moram priznati, da me to kar preseneča,« je mirno odvrnila Rachel. »Mogoče nima nobene, ker si mu ti všeč,« je Pam previdno  iznesla svoje mnenje. »Ne vem. Najin odnos je prijateljski,« je priznala Rachel. »Mogoče te ne želi prestrašiti. Vsekakor mu moraš biti všeč, drugače ne bi toliko časa preživel v tvoji bližini. Z Elvinom ne preživi toliko časa kot s teboj in verjamem, da je njegov prijateljski odnos z Elvinom drugačen od vajinega,« ji je prijateljica poskušala odpreti oči.

»Ne, z Elvinom ne preživi toliko časa kot z menoj,« se je strinjala Rachel in se istočasno zavedala, da ga z nikomer ni videla imeti takega sproščenega in odkritega odnosa kot z njo. »Prav, reciva, da sva si všeč, čeprav sem jaz trenutno bolj za prijateljski odnos med nama. Kaj bo, če se preselim k njemu? Kaj naj naredim, če bo hotel imeti kaj več kot le prijateljski odnos?« je tiho dahnila Rachel. »Koliko si stara? Kaj si želiš v življenju? Ali mora zaradi olimpijskih iger tvoja postelja ostati hladna?« jo je s karajočim glasom vprašala prijateljica. »Povedala si svoje. Razumem,« se je nasmehnila Rachel. »Si res? Brez tveganja ne moreš imeti srečnega življenja. Rachel, sposobna si poseči po zvezdah in tudi zaslužiš si vse najboljše. Vprašanje je, ali si drzneš. Dajmo punca. Naspi se in jutri spakiraj svoje stvari. V petek pridem domov, če se še ne boš preselila, te bom jaz,« ji je z ukazujočim glasom povedala Pam in se kmalu za tem poslovila.

»Premišljevala sem o tvojem predlogu, da se preselim k tebi,« je rekla Rachel. »Predno ti odgovorim, me zanima, kaj je z obiski. Bi te motilo, če bi kdo prišel k meni?« je nadaljevala pogovor. Brian je globoko vdahnil, še sreča, da sta ravno pretekla njegov krog in je njegovo nekaj sekundno molčečnost lahko pripisala lovljenju sape in ne hladnemu šoku, ki je zajelo njegovo srce. Pri omembi obiskov je takoj pomislil na kakšnega postavnega moškega, ki bi si lastil Rachelino telo in tudi predstavljati si ni drznil, kaj bi počela skupaj. Ljubosumje je bilo premočno. Ker do sedaj ni videl nobenega, ki bi ga Rachel spustila bližje k sebi, sploh ni premišljeval v to smer.

Toda imela je vso pravico na zasebno življenje. Noben moški ga ne bo ustavil, da je ne poskusi dobiti zase. »Saj bova sostanovalca, seveda imaš lahko obiske. Neumno vprašanje,« je le dahnil svoj odgovor. »Pam pride v petek domov. Po navadi vedno vsaj eno noč prespi pri meni. Te res ne bo motilo?« je nadaljevala. Kamen se mu je zvalil s srca. Pam je poznal le s slik in iz Rachelinih pripovedovanj. Vedel je, da je njena najboljša prijateljica in v veselje mu bo spoznati jo tudi v živo. »O, to je pa lepo,« je takoj odvrnil. »Lepo jo bo spoznati,« je priznal in še dodal, »če želita zasebnost se vama lahko umaknem, že dolgo nisem obiskal starša.«

»Nikar se ne umikaj. Tudi Pam komaj čaka, da te spozna,« je zgroženo ugovarjala Rachel. Samo pokimal ji je in čez nekaj trenutkov vprašal: »Naj ti pomagam pri selitvi? Danes po dopoldanskem treningu  imava čas.« »Najprej moram spakirati svoje stvari, potem mi pa lahko pomagaš prepeljati stvari,« se je nasmehnila. »Prav. Po treningu lahko pakiraš jaz pa se bom potrudil in nama pripravil kosilo. Le glej, da boš prišla,« se je začel zabavati. Samo pokimala mu je in odtekla še en krog v svojem hitrem tempu, njega pa pustila, da naredi vaje za raztezanje. Zadovoljno je zrl za njo. Prvi korak mu je uspel. Zdaj bo moral počakati na pravi trenutek, da naredi naslednjega.

Pam je zvedavo gledala okoli sebe. »Rachel je rekla, da imaš resnično lepo, a moram povedati, da je bila le skromna v opisu. Prelepo je,« se je veselo smehljala. »Hvala, moja sestra je naredila največ tukaj. Zelo sem ji hvaležen,« je odvrnil Brian. »Skuhal bom kavo, Rachel ti pa razkaži Pam zgornje nadstropje,« je predlagal in se napotil v kuhinjo. Rachel se je pred tremi dnevi vselila k njemu. Njemu se je zdelo, kot bi že ves čas živela skupaj. Prvo noč je bolj nemirno spal, saj se je zavedal, da ljubezen njegovega življenja spi v sosednji sobi. Zdaj je bil pomirjen. Imel jo je ob sebi. Ženski sta se hihitaje vrnili dol in se mu pridružili v kuhinji. Rachel mu je hitro prenesla dogodek, ki ju je zabaval, nanašal se je na Pamino doživetje v študentski kavarni.

V resnici ji ni bilo treba ničesar govoriti, a tako se je navadila nanj in na njun iskren odnos, da je to naredila čisto podzavestno. Tako kot je čisto domače postavila vrečko s pokovko v mikrovalovno pečico, za njiju in stresla kikiriki v posodico za Briana, ki ga je imel resnično rad. Kmalu so se prestavili v dnevno sobo in se prepustili pogovoru ob katerem so se vsi trije zabavali in nasmejali. Pam je vztrajala, da ji dovolita pripraviti večerjo, dokler bosta ona dva na popoldanskem treningu. Oba sta veselo sprejela predlog. Brian ji je hitro razložil kje je kaj in izrazil upanje, da se bo znašla v njuni kuhinji. Pam mu je bila takoj všeč. Ne kot ženska, ki bi ga privlačila, čeprav je bila prava lepotica, temveč, kot prijateljica in odprta in pozitivna oseba.

Všeč mu je bilo predvsem to, da ga ni takoj občudujoče sprejela, kot večina ljudi. Ljudje so še vedno v njem gledali uspešnega športnika in znano osebnost. A ne Pam. Pam ga je previdno ocenjevala. Predvideval je, da predvsem ocenjuje ali je primeren za njeno prijateljico. Kaj kmalu se je njen prijateljsko zaščitniški odnos, ki ga je imela z Rachel, prenesel tudi nanj. Torej je opravil prvo preizkušnjo. V njegovem srcu se je zbudilo majhno upanje, da ima v Pam zaveznico. Med vrsticami je ujel, da se je Rachel s Pam posvetovala glede selitve k njemu. Torej se bo moral potruditi in prepričati obe ženski, da je vreden Rachel. To ga ni motilo, v resnici ga je zabavalo. Ni imel pravih prijateljev in Pam bo dobrodošla. No, vse kar osrečuje Rachel je dobrodošlo.

Prišla je tudi prva plavalna preizkušnja. Okrožne kvalifikacije za državni pokal. Preplavati olimpijsko normo je eno, dobiti pravico oditi na olimpijske pa je nekaj drugega. In sedaj se je boj začel. Brian se je ozrl po kombiju. Elvin je na zadnjem sedežu igral neko igrico na svojem mobilnem telefonu. Rachel je poleg njega spala. Ostali plavalci so se zabavali po svoje, večina jih je poslušala glasbo na svojih slušalkah. V sebi se je nasmehnil. Ne dolgo nazaj je on sproščeno prenašal potovanje, dokler je bil njegov trener ves na trnih.

Tako kot je bil sedaj sam. Vedel je, da sta tako Elvin kot Rachel pripravljena in predvsem sposobna zmagati na okrožnem tekmovanju. Zaupal jima je, a vseeno ni bil miren. Medtem, ko sta ona dva bila čisto sproščena, kot bi ne bila pred prvo in mogoče najpomembnejšo preizkušnjo letošnje sezone. Brian je nežno dregnil Rachel in jo prebudil. »Zbudi se, prispeli smo,« je mirno rekel. »Že? Mislila sem, da bom samo malo zadremala,« se mu je nasmehnila in rahlo pretegnila, kolikor ji je prostor dopuščal. »Mogoče si mislila.

Nekaj članov ekipe je res zadremalo, a ti si spala kot za stavo,« se je zasmejal Brian. »Je Elivn kaj klel?« je šepetaje vprašala. »Ja, nekajkrat,« ji je enako odvrnil Brian in jo malo začudeno pogledal. »Potem ga ne bom spraševala do katerega nivoja je prilezel. To odsvetujem tudi tebi,« se je zahihitala in se zazrla skoki okno. Res so prispeli. Kombi je ustavil na parkirišču. »Dajmo, pokažimo tem amaterjem kako se plava,« je glasno rekla Rachel in zaploskala. Po kombiju se je razlegel smeh in zmagovalni vzkliki. In res so pokazali iz kakšnega testa so. Rachel je pred odhodom v bazen udarila v dlan vsem trem trenerjem in so plavalcem iz kluba. Na Brianovo presenečenje je nega celo kratko cmoknila na ustnice in mu šepnila naj ne skrbi. Samo nasmehnil se ji je.

Najraje bi si ustnice pokril z dlanjo in zadržal ta čarobni trenutek, a dovolj je bil star in pameten, da tega ni naredil v pričo drugih. Vsekakor pa si je trenutek shranil v lačno srce. Od štirih prostih mest za državni pokal so zasedli vsa štiri mesta in zmagovalno so se vrnili domov. V športnem baru so naredili majhno zabavo. Že prej so odšli na zasluženo pozno kosilo, a so vseeno naročili še nekaj pizz, saj se vedno lačni športniki niso branili dodatnega prigrizka.  Rachel in Brian sta se med zadnjimi odpravila domov. Čeprav je Rachel hrepenela po tem, da se vrže na svojo posteljo in zaspi, se je udobno namestila v dnevno sobo, saj jo je Brian povabil, da spijeta še eno pijačo. Nalil jima je po kozarec rdečega vina. Zdaj sta bila doma in prav je, da uspeh nazdravita. To je bil njegov prvi kozarec alkohola po nesreči. Za ta dan tudi zadnji. Nikdar več si ne bo dovolil, da bi se napil. Ni bil odvisen od alkohola, a ob pravih priložnostih ga je včasih rad pregloboko pogledal v kozarec. In njegovi alkoholni spodrsljaji se nikdar niso dobro končali. Če nič drugega, je končal v postelji z neprimernimi ženskami.

Obrnil je list svojega življenja, dozorel je. Sedel je na kavč poleg Rachel in ji nazdravil, nato sta se oba naslonila nazaj in nekaj trenutkov uživala v tihem zmagoslavju. »Rachel, hočem, da veš, da si mi všeč. Si moja najboljša prijateljica, a kljub temu o tebi premišljujem kot o ženski, ki si jo želim,« je tiho rekel. Še sam ni vedel zakaj je to rekel. A tako je čutil in neki notranji glas mu je prigovarjal, naj ji to pove. Ostala je tiho. Tudi on je nekaj kratkih trenutkov molčal. »Glej, med nama se ne bo nič spremenilo. Hotel sem samo, da veš,« je šepetaje prekinil tišino. »Tudi ti si meni všeč. Bil si mi všeč, še predno sem te spoznala. Si moški v katerega bi se z lahkoto zaljubila, a sedaj nimam časa za ljubezen. Preveč bi lahko izgubila,« je tiho priznala. Nista se gledala, še vedno sta sedela na pol zleknjena na kavču in Rachel je mižala, Brian pa je svoj pogled zadrževal na stropu. »Jaz sem že zaljubljen vate.

Nikdar te ne bi prizadel ali zahteval kaj več kot si pripravljena dati. Čakal te bom. Kadar koli si boš želela kaj več od tega kar imava, sem ti na voljo. Vesel sem, da sva razjasnila stvari,« je rekel in se presedel, da jo je lahko opazoval. Odprla je oči in nagnila glavo ter ga pogledala. V njenem pogledu je lahko zaznal nežnost in notranji mir. »Boš šel jutri z menoj k mojim staršem na kosilo?« ga je vprašala. »Si želiš, da bi šel?« ji je odvrnil z vprašanjem. »Seveda, drugače te ne bi vprašala,« se mu je nasmehnila in svoje vino popila do konca. »Prav, šel bom. Tvoja družina mi je všeč. Tvoji sestri sta tako prisrčni,« se je nasmehnil. »Ja, če so ti všeč hihitajoče najstnice,« se je Rachel na videz zgrozila.« »Čisto v redu sta. Najstnici sta. Poleg tega se nehaj zgražati, saj ju imaš rada. Tako čiste in brezpogojne ljubezni še nisem videl,« je odvrnil in vzel kozarec iz njene roke.

Rachel se je samo nasmehnila in nemo prikimala. Vstal je in se napotil v kuhinjo. »Čas je, da se naspiš,« je rekel čez ramo. »Ja, dolg dan je za nama,« je pritrdila in vstala. Postala je na kuhinjskih vratih. »Brian, hvala. Lahko noč.« »Ni za kaj. Lahko noč,« ji je odgovoril in pomil kozarca. Postal je pred njenimi vrati, se nasmehnil in nadaljeval do svoje sobe. Privoščil si je dolgo tuširanje in se nato odpravil spat. Pomirjen, saj sta si povedala resnico in zdaj sta vedela kako čutita. Kdo ve kako se bo njun odnos obrnil, a vseeno, če bi se Rachel lahko zaljubila vanj, bo poskrbel, da se bo. Zdaj je bil še bolj odločen, kot prej, da bo njegova.

Rachel je vstopila v svojo sobo. Veliko, prostorno in zračno sobo v pastelno zelenih odtenkih. Brian je pravzaprav imel dve sobi za goste, a se je ona takoj zaljubila v to. Povsod po sobi je bilo čutiti njeno energijo. Sama je hotela svoje slike, ki jih je bilo kar nekaj, samo postaviti na komodo, a je Brian vztrajal in jih je skoraj vse obesil na steno. Od nekdaj je bila redoljubna, a je z drobnarijami, ki so prosto napolnjevale sobo ustvarila resnično domačnost. Od prvega trenutka, je bila vesela, da je sprejela njegovo povabilo in se preselila k njemu. Sedaj je bila malo na trnih, saj ni vedela kaj naj si misli o njunem pogovoru in priznanju čustev.

Že res, da si je želela Briana, a ni bila prepričana, če je prav, da se spusti v zvezo z njim. Dal ji je čas in ona ga bo z veseljem sprejela. Samo preoblekla se je v svojo improvizirano pižamo in padla v posteljo. Mislila je, da bo zaspala istega trenutka, ko bo položila glavo na vzglavnik, a se je zmotila. Ležala je v postelji in premišljevala o Brianu.

Rachel je najbrž dobro zadremala, ko jo je predramilo ropotanje iz spodnjega nadstropja. Vstala je iz postelje in odprla vrata. Ozrla se je po hodniku. Vrata Brianove  sobe so bila na stežaj odprta, skoznje je pronicala svetloba njegove namizne svetilke. Še enkrat je kratko zaropotalo. Brian je moral biti v kuhinji. Brez strahu se je odpravila k njemu. Postala je na vratih in ga opazovala. »Je kaj narobe?« je le tiho vprašala, ko je ni opazil. Brian se je zdrznil in obrnil k njej. »Ne, vse je v redu. Oprosti ker sem te zbudil,« je rekel obžalujoče. »Nisi me zbudil. Če bi resnično spala, ničesar ne bi slišala,« se mu je nasmehnila, saj je resnično imela dober in trden spanec. »Ne moreš spati?« je spraševala naprej. Brian je nekaj trenutkov pomolčal potem pa le priznal. »Spet sem imel moraste sanje. Vsake toliko časa imam isto nočno moro. Znova in znova podoživim nesrečo. Bal sem se zaspati nazaj. Upal sem, da mi bo kozarec čaja pregnal sanje.« »Mogoče bi raje poskusil s kozarcem mleka ali še bolje, kakava,« je predlagala in stopila mimo njega. Iz omarice je izvlekla čokolado z lešniki in jo začela odpirati. Ponudila mu je košček.

Samo odkimal je in jo nekaj trenutkov opazoval. »Ali res verjameš, da so sladkarije zdravilo za vse?« je naposled le vprašal. Zdaj je ona odkimala. »Ne, ne mislim. Jaz vem, da je čokolada in objem zdravilo za vse,« je odvrnila in odlomila košček čokolade ter mu jo nesla do ust. Poslušno je odprl usta in sprejel čokolado. Nasmehnila se mu je in razširila roki, da jo je lažje stisnil v svoj objem. Nekaj trenutkov sta stala objeta. Nato se je Brian malenkostno odmaknil, le toliko, da jo je lahko pogledal v oči, pri čemur je ni spustil iz svojega objema. »Hvala,« je šepnil in jo opazoval. »Je pomagalo?« je šepnila nazaj. »Veliko bolje se počutim,« je priznal in jo še naprej opazoval. Nežno se mu je smehljala. Počasi je sklonil glavo. Ni mogla prezreti njegovega namena, da jo poljubil.

Ni se odmaknila, ni ugovarjala. Samo stala je v njegovem objemu in mu vračala pogled. Počasi je svoje ustnice spustil na njene. Nekaj trenutkov sta se previdno dotikala z ustnicami. Počasi je poglobil poljub. Polastil se je njenih ustnic in jih pripravil do tega, da so se razmaknile. Lačno je poiskal njen jezik in se zapletel v igro strasti. Počasi, kot je napredoval, tako se je počasi odmaknil iz poljuba. »Mogoče tega ne bi smel, a sem si resnično želel.

Oprosti,« je šepnil. »Če si ne bi želela tvojega poljuba, bi te lahko ustavila. Nisem te, zato se nimaš za kaj opravičevati. Zdaj vsaj vem kaj zamujam. Vseeno bom izkoristila čas, ki si mi ga dal in premislila, kaj si želim v prihodnosti. Lahko noč,« je šepnila in se izvila iz njegovega objema. Stekla je v svojo sobo in se udobno namestila na vzglavnik. Zaspala je v naslednjem hipu.

Brian je prisluhnil spokojni tišini hiše. Počasi se je napotil v spodnje nadstropje. Bila je nedelja. Dokaj zgodnja ura, še posebno, ker sta sinoči šla pozno spat in se nato zaradi njegove nočne more sredi noči dobila v kuhinji. Ni obžaloval poljuba. Pomiril ga je in razdražil istočasno. Odgnal je njegovo nočno moro in sprožil še večje hrepenenje po Rachel. Previdno, da je ne zbudi je pristavil kavo.

V tistem so se odprla vhodna vrata. Rachel je vsa zadihana in rahlo zardela od teka pokukala v kuhinjo. »Tekla si?!« je presenečeno vprašal in istočasno komentiral očitno. »Ja. Sinoči sem te vprašala, če bi šel teči, a si kategorično zavrnil, da je nedelja dan za počitek, zato te nisem budila,« je odgovorila s skomigom ramen. »Se spominjam. Nisem si mislil, da boš ti vseeno šla. Vsaj ne jutro po tekmovanju in manjši zabavi,« je odvrnil. »Pojdi pod tuš. Kava bo vsak čas kuhana,« ji je predlagal in stopil do omarice po skodelici. Rachel se je z urnim korakom odpravila v svojo sobo. »Pohitela bom,« je zamrmrala čez ramo. Brian je samo odkimaval. Neverjetna je bila in on si jo je želel. Noro želel. Postavil je skodelici na mizo in pripravil nekaj opečencev, maslo in marmelado.

Rachelin priljubljen jutranji prigrizek. »Mama je klicala. Hotela naju je povabiti na kosilo, a sem ji rekel, da jo je tvoja mama prehitela. Zato sva jutri po jutranjem treningu povabljena na kosilo,« je Brian povedal novice, ko je Rachel prišla v kuhinjo. »Bo naredila svojo slastno borovničevo pito?« je z upanjem vprašala Rachel. »Seveda,« se je zasmejal Brian, ki je mamo prosil naj za Rachel pripravi  borovničevo pito. Zadnjič, ko sta bila pri njegovih starših na večerji, se je Rachel preprosto zaljubila v mamino borovničevo pito, ki jo je tudi sam imel najraje. »Z veseljem grem k tvojima na kosilo,« se je zahihitala Rachel in si postregla z zajtrkom.

Brian jo je občudujoče opazoval, a tega ni opazila saj se je lotila zajtrka. Njena družina ga je resnično dobro sprejela in njegovi družini je bila ona všeč. Vsi so vedeli, da se je Rachel preselila k njemu. Prav tako so vsi verjeli, da sta skupaj in da je med njima veliko več, kot le prijateljstvo. Ne on in ne Rachel, se nista pretirano trudila, da bi jih prepričala v nasprotno. Res, da sta zanikala njihova predvidevanja in povedala resnico, a nista jih vsak čas popravljala ali se trudila prepričati v resnico. Po navadi sta preslišala namigovanja. »Kaj?« je vprašala Rachel, ko je v nekem trenutku dvignila pogled in zagledala Brianov občudujoči pogled.

Čeprav je prekinila tok njegovih misli je povedal resnico. »Nič. Samo občudoval sem te,« se ji je nagajivo nasmehnil. »Resnično me želiš osvojiti?!« je komentirala očitno. »Seveda, saj sem ti povedal,« se je malenkostno zresnil. Za trenutek je zaprla oči in rahlo odkimala. Brian je stegnil svojo roko in čez mizo prijel njeno dlan. »Česa te je strah?« je tiho vprašal. Ni počakal na njen odgovor, saj ga je lahko naslutil. »Ne bom se samo poigral s teboj. Nisi kratka osvojitev. Vate sem se zaljubil ob najinem prvem srečanju v baru, čeprav nisem vedel kdo si. Ljubezen na prvi pogled. Že nekaj časa se poznava. Moja ljubezen je postala samo čista in resnično prava. Vem, da se bojiš, da bo zaradi naju trpelo plavanje. Zagotavljam ti, da ne bo. Prav tako bova vadila, saj oba potrebujeva vadbo. Polega tega ti lahko zagotovim, da ne bom postal popustljiv, kvečjemu te bom lažje še bolj priganjal.

Toliko se že poznam in mislim, da si me tudi ti že spoznala.« »Ne boš odnehal in ne boš mi olajšal izbire?« je šepetaje vprašala. »Ne,« ji je iskreno odgovoril in vstal, da je lahko stopil k njej. Ni izpustil njene dlani. Sedel je poleg nje in se zazrl v njene oči. »Zelo sva si podobna. Ne mešava dela in zabave.

A tole med nama je pravo življenje. Ljubezen ni zabava. Skupaj bova še močnejša,« je rekel nežno in jo pobožal po obrazu. Z obema dlanema je prijel njen obraz in jo opazoval. Hotel je njeno dovoljenje, da jo poljubi. Počakal je nekaj trenutkov in svoje ustnice spustil na njene za nežen in ljubeč poljub. Roki mu je ovila okoli vratu in se prepustila njegovim ustnicam. Besede bi bile odveč.

Svoje ljubezni nista obešala na velik zvon. Med treningi sta se obnašala skrajnje profesionalno. Njuno privatno življenje je bila njuna stvar. Že res, da ljubezni nista skrivala, a sta vseeno v javnosti ostala dokaj diskretna. Hodila sta z roko v roki, a poljube in druge nežnosti sta pustila za čas, ko sta bila sama. Taka sta pač bila. Obema je tako ustrezalo. Pomembna sta bila ona dva in ne njuna okolica.

Rachel je nežno poljubila Briana za dobro jutro in se izvila iz njegovega objema. Držala se je njunega nenapisanega urnika in bila taka, kot vedno. Z ničemer mu ni izdala, da ve, da je danes njegov rojstni dan, še manj, da je s pomočjo njegove sestre organizirala rojstnodnevno zabavo presenečenja. Zelo prikladno, da je bil petek. Obvestila ga je, da danes prideta Pam in njen fant Matt. Uslužno je ponudil, da ju povabi k njima.

Lahko bosta spala v nekdanji Rachelini spalnici. Rachel se mu je zahvalila in ga ganjeno poljubila. Ne toliko zaradi povabila, ker ju je ona že tako ali tako povabila, temveč zaradi Brianovega odnosa do nje. Vse je bilo njuno in še predno se je dobro zavedala je on njuni življenji prepletel v dvojino, v neločljivo celoto. Čeprav ji je redko povedal, da jo ljubi, je njegovo ljubezen čutila na vsakem koraku in v vsakem njegovem dejanju. Brian ni nikomur povedal, da je njegov rojstni dan. Tudi namignil ni.

Že od nekdaj mu je rojstni dan bil nekakšno breme. Po nesreči pa je verjel, da je ravno dan nesreče njegov novi rojstni dan. Čez dan se je sprostil v upanju, da so vsi drugi pozabili. Mama ga je seveda zjutraj klicala in mu voščila vse najboljše ter ju za naslednji dan povabila na kosilo.

Rachel, ki je vedela vse o pogovoru, saj sta se z Brianovo mamo sinoči uspešno dogovorili za nekaj malenkosti za zabavo, se je obnašala čisto navadno in nevedno. Brian ji je samo omenil, da sta jutri povabljena na kosilo. Tudi Pam in Matt sta dobila povabilo. Po dopoldanskem treningu sta se zapeljala na letališče po prijatelja. Skupaj so pojedli hitro kosilo in že sta morala Brian in Rachel nazaj v bazen. Brian, se je posvetil vadbi z Elvinom, saj mu ta dan nikakor ni šlo, tako, da ni uspel ujeti pomenljivih pogledov ostalih članov ekipe.

Rachel ga je po treningu prepričala, da sta stopila na hitro do prodajalne in nabavila še nekaj drobnarij za večerno druženje s Pam in Mattom. Med tem so Pam in Matt, člani Brianove družine in Raymond uspeli preurediti spodnje nadstropje ter ga pripraviti za zabavo. Rachel je uspelo, da je Brian prvi vstopil v hišo. Od presenečenja je stopil korak nazaj in se zazrl v Rachel, ki se mu je ljubeče nasmihala. »Vse najboljše za rojstni dan, ljubi,« je rekla in ga vpričo vseh strastno poljubila. »Darilo te čaka na najini postelji,« mu je šepnila in ga porinila proti druščini, ki mu je veselo voščila. Hiša je pokala po šivih. Vsi so prišli. Vsi člani plavalne ekipe, prijatelji, sorodniki in dobri znanci. Šele čez dobro uro je Brian uspel stisniti Rachel v svoj objem. »Tvoja ideja?« je veselo vprašal. »Pravzaprav sva se z Erico skupaj domislili in organizirali vse skupaj,« mu je odvrnila. »Hvala,« je rekel ganjeno in jo poljubil. Roki je ovila okoli njegovega vratu in mu vrnila poljub.

»Nista par, kaj?« je rekel njegov oče in ga potrepljal po hrbtu, ko se je skušal prebiti do hladilnika po novo steklenico piva. Samo skomignila sta z rameni in se nasmehnila drug drugemu. »No, zdaj sva. Že nekaj časa sva, a takrat, ko ste vsi pritiskali na naju nisva bila,« je le odvrnil Brian. »Vsi smo čutili, da sta rojena drug za drugega. Pomembno je le to, da sta to dojela tudi vidva,« jima je zaklical oče čez ramo in se posvetil svoji nalogi. Brian je prijel Rachel za dlan in se odpravil k sestri, moral se je zahvaliti tudi njej. To je bil najlepši rojstni dan, kar ga je doživel v življenju, če ne računa otroških zabav, ki sta mu jih pripravila starša.

»Kako se počutiš?« je vprašal Brian, ki je nežno privijal Rachel v svojem objemu po dolgem in strastnem ljubljenju. »Čudno,« je odvrnila in privabila še večji nasmešek na njegovem obrazu. Vedela je kaj jo sprašuje. Jutri je bil pomemben dan. Dopoldne bo konferenca za novinarje in potem odletijo na olimpijske igre. Obema z Elvinom se je uspelo uvrstiti v ekipo. »To je normalno. Nikar ne srbi, pripravljena si,« jo je skušal pomiriti, čeprav je bila sila sproščena. »Vem, a vseeno je nekako čudno,« se je nasmehnila nazaj. »Zaspi, naspati se moraš,« ji je šepnil in jo poljubil na ramo. »Ti tudi,« je šepnila in ga poljubila na ustnice. Nato sta spokojno zaspala.

Euforija olimpijskih iger je zajela vse, a kljub temu je Rachel vedela po kaj je prišla. Imela je Briana ob sebi in to ji je vlivalo dodatno moč in mir. Odšla je po najžlahtnejše odličje, a vrnila se je z dvema zlatima medaljama in eno srebrno. Preprosto je blestela v vseh treh disciplinah. Tudi Elvin je uspel priplavati dve medalji, eno srebrno in eno bronasto. Kljub blišču olimpijskih iger jih je šele doma čakal pravi cirkus. Mediji so jih oblegali na vsakem koraku. Zabave dobrodošlice in slavja so se vrstile. Šele po dobrem tednu sta se Rachel in Brian uspela vrniti v ritem svojega življenja.

Rachel je sedela za mizo v njuni kuhinji in srkala kavo. Na mizi je imela kup papirjev, pogodb, ki so tako kot je Brian napovedal prihajale od vsepovsod. »Kaj mamljivega?« je vprašal Brian, ko je vstopil v kuhinjo in z glavo pokazal na papirje. »Ponudbe o katerih še sanjala nisem. Ena je boljša od druge,« je skrušeno priznala. »Te je katera posebej pritegnila?« ga je zanimalo. »Ja in ne,« je odvrnila in ga povabila naj sede k njej. Ustregel ji je. Sedel je poleg nje in jo objel čez ramo. Glavo mu je položila na ramo in zaprla oči.

»Tudi ti si dobil nekaj ponudb,« je rekla.«Je tebe katera posebej pritegnila?« jo je zanimalo. »Jaz imam pogodbo z Rojom še za eno sezono. Res, da bi jo lahko prekinil in mu plačal odškodnino, a ne bom. Dal mi je priložnost, ko drugi niso hoteli. Tukaj sem doma in za zdaj bom ostal tukaj. Čast mi ne dovoli, da bi se odločil drugače,« je priznal. »Toda po enem letu, če me boš hotela ob sebi, bom prišel za teboj. Tudi, če si bom moral poiskati kakšen drugi poklic,« je dodal stvarno. Srce se mu je trgalo. Ni je želel izgubiti, a ni imel pravice zadrževati je ob sebi. »Bi res to naredil zame?« je tiho vprašala. »Seveda. Ljubim te, vse bi naredil zate,« ji je resno zatrdil in močneje stisnil k sebi.

»Misliš, da bi najina ljubezen obstala eno leto, če bi bila ločena?« jo je zanimalo. »Seveda! Nič ne more ugasniti moje ljubezni do tebe!« ji je zatrdil, čeprav ni vedel kako bo z njeno ljubeznijo do njega. »Potem pa vem katero ponudbo bom sprejela,« je dahnila. »Katero?« je vprašal dokler je še lahko govoril. Njegov svet se je začel rušiti. »Predno ti povem, te moram prositi za eno stvar. Bi res vse naredil zame?« je vprašala in se odmaknila iz njegovega objema, ravno toliko, da ga je lahko pogledala v oči. »Vse bi naredil zate. Kaj naj naredim?« se je zresnil. »Sprejela bom Rojevo skromno ponudbo in ostala tukaj, če se poročiš z menoj,« je rekla in ga ljubeče pogledala. Najprej so se mu razširile oči in ustnice so se same zavihale v nasmešek. Strastno jo je poljubil in šele čez čas odgovoril: »Izpolnila mi boš edino neuresničeno željo, če boš postala moja žena! Ljubim te, Rachel!« »In jaz ljubim tebe, Brian,« je odvrnila predno jo je ponovno poljubil.