Preizkušnje

(4 Št. glasov, povprečje: 4.75 od 5)

 Loading ...

Njeno življenje ni bilo lahko. Že od rosnega otroštva je živela muke in trpljenje.

Zlorabljana od dvajset let starejšega soseda, nerazumljena od staršev se je kmalu privadila skrbeti sama zase. V osnovni šoli je bila deležna mnogih žaljivk zaradi svojega izgleda, saj ni bila pretirano lepa in imela je epileptične napade, ki jih sošolci niso razumeli in so jo zaradi njih zafrkavali še bolj.

Njeno življenje ni bilo lahko.

Misleč, da bo konec sovraštva, je z veseljem odšla v srednjo šolo. Prvo leto se je še nekako ujela, čeprav je pristala v razredu s sošolkami iz osnovne šole. Toda v drugem letu se je vse spremenilo. Zapadla je v napačno družbo in celo pristala v zaporu, kjer je skušala končati svoje bedno življenje. Nekako se je s pomočjo redkih prijateljic, ki je v tem obdobju niso zapustile, izkopala ven in se soočila s posledicami.

Prepisala se je v drug razred, se odločila, da ne bo ponavljala svojih napak in kmalu so spremembo videle tudi prijateljice, saj so jo branile in ji stale ob strani tudi ob še posebej težkih trenutkih, kajti nekako je njena črna preteklost zmerom našla pot na plan.

Toda sedaj ni bila več osamljena. Srečna s kupom dobrih prijateljic in ljubečim fantom je mislila, da je konec trpinčenja. Da so se težke preizkušnje končale. Toda ni se zavedala, da najhujše šele prihaja…

Že nekaj časa so jo pestile bolečine v prsih. Mislila je, da ji le rastejo prsi, saj naj bi to menda bolelo, vendar je bila stara že osemnajst let in imela že C-košarico. Zato se s tem ni preveč ubadala.

Nekega dne pa je, med njenim rekreacijskim tekom zopet začutila bolečino tik nad prsmi. Ko je prispela domov, da bi se stuširala, je opazila na tistem mestu na kosti modrikasto-rdečo oteklino, ki jo je tudi otipala. Razmišljala je, kako bi pojasnila to oteklino.

Mati ji je rekla nekoč, ko je bila prehlajena, da je oteklina razlog ravno prehlada, ker naj bi bil tisti predel vnet. Takrat je to sprejela. Toda tokrat ni bila prehlajena. No, morda čisto malo. Toda vseeno oteklina ni mogla biti posledica tega, pa četudi že, bolj jo je motila rdečina.

Po tuširanje je obarvanost izginila toda bula je ostala. V šoli se je zaupala prijateljici, ki je pravtako imela hude fizične težave in bila pravzaprav nekoč že klinično mrtva. Nikomur drugemu se ni upala omeniti, kajti če bi, bi vse skupaj postalo še bolj resničnost. Prijateljica ji je takoj svetovala, naj se zglasi pri zdravniku.

Nekaj časa je še odlašala, toda ko se je oteklina v tistem tednu zopet pojavila, ni izgubljala časa in že naslednji dan je med poukom odšla k osebnemu zdravniku. Ni hotela iti po pouku, da je doma ne bi spraševali zakaj. Čeprav morda je ne bi, kajti tako ali tako jih njeno življenje ni dosti zanimalo.

Na pregledu je zahtevala popolnoma celostno analizo, ni želela ničesar spregledanega.

Čez pol meseca je dobila obvestilo…

Na njenih prsih se je skozi leta oblikoval rak. Razrastel se je od pazduh pa vse do ključnice. Na srečo so ji zatrdili, da bi ga z operacijo lahko v veliki večini odstranili. Pristala je na to, in mesec kasneje je ležala na operacijski mizi in razmišljala.

Zunaj so jo čakale vse prijateljice in fant, s solznimi očmi so molili zanjo, ona pa ni vedela kaj bi. Bi lahko živela s kemoterapijo? Je to sploh pomembno? Če se ji uniči…ko se ji uniči imunski sistem, ne bo smela v družbo. In tudi lasje. Lasje… brez njih je gola. Prijateljice bi jo že sprejele, toda kaj če fantu ne bo več privlačna. No ja, njemu zaupa. Stal ji bo ob strani, ne glede na vse. Toda kako, če se mu ne bo smela preveč približati, ne da bi tvegala okužbo?

Kaj naj stori?

Na usta so ji dali masko in ji naročili naj odšteva od deset proti nič.

Deset.

Devet.

Osem..

Sedemm…..

Ššššes…

Tema ji je pokrila oči in njene zadnje misli so bile namenjene njeni ljubljeni družbi pred vrati. Morda se bo zbudila, morda se ne bo. Morda bo premagala smrt, a morda jo smrt vzame prej, kot bi si kdorkoli lahko predstavljal…