Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Dec 13, 2010

Objavil/a in Vse ostale

Če imaš ob sebi prijatelje nobena pot ni predolga



prijatelja-za-vednoMočno deževje ter grmenje me je zbudilo sredi noči. Ura je bila točno ena ponoči. Ležim na postelji in razmišljam o jutrišnji tekmi.


Tako zelo sem živčna. V glavi se mi ponavljajo vprašanja: „Smo dovolj trenirale, nam bo uspelo priti v prvo ligo. Mora nam.“ Pomislila sem tudi na to če katera ne bi prišla, kaj bom naredila. Čeprav sama vem, da bodo prišle, saj nas druži ljubezen do odbojke ter ne bi hotela nobena zamuditi tako pomembne tekme.

Včasih mi je prav žal da sem sprejela vlogo kapetanke, a ko pogledam kaj smo dosegle z puncami, sem prav ponosna. Ponovno pogledam na uro. Trinajst minut čez prvo. Vzamem mobilni telefon,ter pošlem sporočilo Patricku.

Vem da me bo le on znal pomirit. Niti pomisliti si ne upam, kaj bi brez njega. Stoji mi ob strani, ne le kot fant, ampak tudi kot najboljši prijatelj. V upanju da ga bo moje sporočilo prebudilo, napišem:” Patrick predvidevam, da spiš. Odpiši če si za pogovor. Ljubim te, Mia. ” Poslano. Odložim mobilni telefon v upanju da odpiše. Ponovno pogledam na uro. Triindvajset minut če prvo. Telefon zazvoni.

To bo on. V mislih preberem: ”Mia, tudi mene težijo težave, vendar ne tako hude kot tebe. Prosim pomiri se, jutri bo vse v redu. Če me potrebuješ sem ti na voljo. Ljubim te, Patrick.” Po tiho vstanem iz postelje. Se splazim po stopnicah v dnevno sobo, vzamem hišni telefon, in se kot miška odplazim nazaj v sobo. Zavrtim Patrickovo številko. Najin pogovor teče predvsem o jutrišnji tekmi.

Obljubi mi, da pride navijat. Ura je oseminpetdeset minut čez prvo.Pogovarjam se že sedemindvajset minut. Pomislim na račun telefona, ki bo prišel konec mesca. Poslovila sva se. Po pogovoru s Patrickom mi je dosti lažje pri srcu. Udobno se namestim in zaspim. Sreda, zbudila sem se ko je ura že krepko kazala čez enajsto. Pomislim na vse sošolce in prijatelje, ki sedaj sedijo v eni izmed šolskih učilnic.

Vesela sem, da sem ravnatelja pregovorila, da nam dovoli ostati doma. Vzamem telefon in zavrtim Larisino telefonsko. »Zdravo Lala, prideš pred tekmo k meni in greva potem skupaj v telovadnico,« sem leže v pižami govorila Larisi. » Lahko, pridem nekje okoli druge ure popoldne, velja.«, je pripomnila Larisa. »Lahko bi prišla prej, ali ni maš časa? Na primer ob pol enih.«sem jo vprašala. Povedala je :«V redu najem se, in pridem.« Poslovili sva se. Vstala sem iz tople postelje ter odšla naravnost proti kopalnici. V jezi ugotovim, da mi je brat Simon ponovno izpraznil lak za lase. Čeprav sem bila nekje globoko v srcu jezna, moje jeze nisem kazala na v zven. Moje misli so še vedno bile pri današnji tekmi. Vzamem ravnalec za las,ter si uredim pričesko.

Odidem nazaj v sobo, odprem omaro. Tukaj se začne dolgo izbiranje oblačil. Na koncu se odločim za rdeče, jeans hlače, belo kratko majico, ter rdečo dolgo majico. Svoj zgled preverim v ogledalo. Prvič sem zadovoljena s svojo postavo. Pri vratih pozvoni. Stečem k vratom ter odprem.

Bila je Larisa. Povabim jo v mojo sobo. Zaradi moje živčnosti pred tekmo, na zajtrk niti pomislim ne. Ko se z Lariso v moji sobi predlagam, da preveriva najine potovalke, če je v njih vse potrebno. » Dvojne kratke hlače, tri kratke majice, ščitniki, top, traki za prste in voda.«sem povedala Larisi. Tudi Lala je pogledala v potovalko: » Voda, dve kratki majici, dvojne kratke hlače, ščitniki in dedorant.« Po pregledu potoval je najin pogovor tekel, predvsem o najinih super fantih. »Matej, mi je obljubil da pride danes na tekmo, kljub temu da jutri pišejo matematiko, ne vem kaj bi storila brez njega« mi ji povedala Lala vsa zaljubljena. Odgovorila sem ji da tudi Patrick pride, danes na tekmo. Da pišejo matematiko nisem povedal,saj ve, da sta Patrick in Matej sošolca.

V mojem želodcu je začelo kruliti. Odideva v kuhinjo in si privoščim ogromen sendvič. Pogledam na uro, deset minut čez pol tri. Stečeva po potovalki ter odidem, v telovadnico. Pomislim da nas od tekme loči le ura in dvajset minut. Moja živčnost je na višku. Ko vstopiva v telovadnico, so tukaj že skoraj vse. Odleže mi. Ko se preoblačim ponavljam na glas: »Biti moramo zbrane , misliti pa predvsem na tekmo in da današnjo zmago. Odhitimo v telovadnico. Tam je že veliko naših navijačev. Postavimo mrežo. Med publiko opazim Patricka in Mateja. Z Lariso na hitro stečeva k njima. Hotela se čutiti njegov objem pred tekmo.

V objemu, me je skušal pomiriti:«Mia vse bo v redu, ne imej črnih misli, veliko ste trenirale in mi verjamemo, da vam bo uspelo.« Na hitro ga poljubim in odhitim na segrevanje. Ko odtečemo nekaj krogov okoli igrišča, sledi raztegovanje mišic, nato pa segrevanje v parih. Kot vedno sem v paru s Lariso. Lariso nekoliko glasneje rečem:« Mislim da nama gre danes odlično. » Larisa samo prikima.

Zlahka se opazi, da je živčna. Pogledam še k ostalim puncam. Tudi njim gre odlično. Na igrišče so začele prihajati naše nasprotnice. Ko smo v parih opravile smo vadit zabijanje. Tudi to nam gre odlično, Eva pa podaja več kot odločni. Ustnice se mi širijo v nasmeh. Sledil je še servis.

Ponovno nam gre odlično. Ko smo bile že popolno ogrete, smo odšle do trenerja. Trener nam je ponovno pridigal:« Punce, to je naša edina priložnost, da pridemo v prvo ligo. Pomislite kako smo se trudili in po dveh letih trdnega dela nam je uspelo.« Nisem prepričana, ampak zazdelo se mi, da je hotel bučen aplavz. Sodnik nas ponovno opozori:« Še tri minute.« Postavimo se v krog in začnem: » Prišle smo tako daleč in vem da zmoremo tudi to. Zmoremo?« V en glas odgovorijo: » Zmoremo.« Postavimo se od rob igrišča. Čakamo sodnikov pisk. Moja živčnost je višja kod kdajkoli. Za slišim sodnikov pisk. Postavimo se v polje. Pogledam na tribune. Polne so vendar jaz opazim le Patricka. Žoga je na naši strani. Igra se je začela. Dobili smo točko. Veselje raste, živčnost pada. Točke se kar vrstijo na našo stran. Ponosna sem nase in na vse moje soigralke. Rezultat je že štiri proti nič. Naše veselje se je končalo. Dobili so točko. Zdaj se točke vrstijo na njihovi strani. Počasi pride do izenačenja. Sedem proti sedem. Moja živčnost zopet naraste, ne samo moja ampak tudi ostalih igralk. Pogledam trenerja. Sodnik odloči odmor. Trener pove:« Odlično igrate, vendar nasprotni ne popuščajo. Ostati morate zbrani . Vem da nam bo uspelo. Vrnemo se na igrišče. Vodimo, petnajst proti sedem. Ponovno odmor.

Tokrat nas trener smo hvali:« To je to! Le tako naprej. Bravo.« Prvi set smo zmagale, ponosno smo menjale strani. Patrick mi je z ustnicami poslal poljub in jaz sem mu ga vrnila. Drugi set smo izgubil. Tokrat nisem pogledala po tribunah, ampak samo v tla. Tretji set je bil zelo napet. Servis je bil izmeničen. A kljub veliko truda smo set dobile. Končni rezultat tretjega seta je bil šestindvajset proti triindvajset. Trener nam je ponovno čestital in obenem dal napotke za četrti set:« Če ta set dobimo smo zmagovalci, če ga izgubimo bo peti set odločilen. Igramo na tri dobljene sete, zato punce pomislite. » Vrnile smo se na igrišče. Tokrat je bila žoga večino časa pri nas. Tudi ta set je pripadal nam. Uvrstili smo se v prvo ligo. Od veselja so mi tekle solze po obrazu. Tudi trener se mi je zdel ganjen, a tega ni hotel pokazat. Iz tribun sta pritekla Matej in Patrick. Vsa preznojena sem se mu vrgla v objem. Bilo je kot v pravljici. S soigralkami sem se odpravila pod tuš. Vsake toliko časa je bilo slišati krike veselja. Trener je že odšel. Po dobri uri sem se le prikazala zunaj. Patrick me je pospremil do doma.

Ko sva počasi hodila po osvetljenem pločniku, mi je šepnil:«Danes si bila fantastična« in me poljubil. Nagajivo sem mu šepnila:«To sem storila za tebe. Današnjo zmago posvečam tebi.« Objela sva se, poljubila in odšla vsak svojo pot, saj se ravno na tem odcepu najine poti ločijo. Čez pet minut sem že ležala v svoji postelji, z nasmeškom na ustih. V mojo sobo je pridrvela mama:« Bravo Mia, bila si fantastična. Tudi Simon je ponosen. Ali si lačna?« »Ne mami, samo zaspala bi rada.« Odšla je iz sobe. Čeprav sem bila zaspana, me moje misli niso pustile spati. Pogledam na uro. Štiriintrideset minut čez deveto zvečer. V mislih naredim plan za jutrišnjo soboto. Pošlem sporočilo Patricku:« Hej, srce. Naredila sem popolni načrt za jutri. Več izveš jutri. Ne delaj si drugih načrtov. Lahko noč,ljubim te. Tvoja Mia.« Pogledam na najino sliko s Patrickom in zaspim. Zjutraj sem se zbudila v sončno soboto. Spomnila sem se na Patricka in ga poklicala: »Hej srce, kličem te zato, da ti povem o najinem načrtu. Patrick ves zaspan:« Reci, Miška.« Jaz:«Ker smo včeraj zmagale sem si zamislila da bi danes imeli piknik ob reki. Kaj praviš na to?« Patrick:«Ja lahko, kdo pa bi prišel vse?« Jaz:« Ti, Matej, Lala in jaz. Lalo pa Matej še morem obvestiti.« Patrick:« Kdaj pa.? Lahko okoli tretje ure.« Jaz:« Velja.« Odložim. Pokličem Lariso in tudi ona se strinja. Pove mi, da bo Mateja obvestila sama. Z Lalo narediva načrt. Do tretje ure, sem priskrbela vse potrebno in se naučila matematiko za ponedeljkovo spraševanje. Z Lalo sva se dobili uro prej .Odšli sva k reki. Izkoristila sva sončen dan in toplo vodo, zato sva sto in mizo postavile v vodo. Na mizo sva dale plastične kozarčke v katerih je bilo sadje, zraven njega pa kozarec vina. Verjetno sva malo pretiravale z nakupom alkohola. Ko sta prišla sta bila vidno presenečena. Z Lalo sva jima planili v objem. Naslednjih deset minut sem se počutila, kot v filmu. Sedli smo za mizo. Naš pogovor je bil čisto preprost. Ko smo pojedli sadje, sva z Lalo prinesli karte za šnops, in naslednji dve uri smo igrali karte ter pili odlično belo vino. Postajalo je vse hladneje in tudi imeti noge v vodi ni bilo več prijetno. Rahlo pijani smo pospravili za seboj. Z Patrickom sva odšla proti domu. Tokrat se nisva poslovila na odcepu, saj ima on zvečer ”moški” večer. Po tiho sem šla v sobo se v legla na posteljo, ter premišljevala o današnje pikniku v vodi, če ga lahko tako imenujem. Zaspim v zmoti. Naj vam pojasnim zakaj se zaspala v zmoti. Zaspala sem namreč vedoč da je Patrick s svojimi prijatelji in ne počne neumnosti. Naj pojasnim podrobneje. Zjutraj me je zbudil telefon. Klicala me je prijateljica Veronika, katera se mi je pohvalila da je včeraj preživela večer z Patrickom. Ni pozabila povedati da se poljublja odlično. Planila sem v jok. Telefon sem pozabila odložit. Naslednje pol ure sem vsa iz sebe jokala. Nato sem zbrala pogum in poklicala Lalo.

V solzah sem ji rekla:« Lala, Patrick me je prevaral.!« Slišal se je globok vdih in nato:«Pridem k tebi.« Tokrat je bila hitrejša kot kdajkoli. Vrata je odprla mama. Ko je prišla v sobo mi je začela govoriti:« Če je storil to potem te ni vreden, kako se je zgodilo, kdo ti je povedal..?« Objasnila sem ji celotno zgodbo. Ni me bolelo samo to ampak tudi to da ne bom šla s straši nikoli več k njemu. Naj omenim da smo mi in njegovi starši družinski prijatelji. Ponovno naju je zmotil telefon. Tokrat se je oglasila Larisa, brez poslušanje je rekla:« Pozabi na njo, ve kaj si delal včeraj!!« in odložila. Ponovno sem planila v jok. Ura je bila že pol ena popoldne. Lala je morala domov jaz pa sem ves dan ostala v postelji. Naslednji teden nisem hodila v šolo. Patrick pa me je skušal poklicati, vendar brez uspeha, jaz mu nisem dvigovala telefona. Ob vsem tem mi je ob strani stala Lala. Takoj po pouku je prihajala k meni, in mi prinašala sveže novice. Ta teden nisem hodila na treninge. Danes je ponovno nedela. Jutri bo prvi dan v šoli. Videla bom Patricka. Nisem vedela ali naj bom vesela, prestrašena, ali žalostna. Zjutraj v ponedeljek sva z Lalo odšle skupaj v šolo. Zdelo se mi je da vse oči bulijo v mene in šepetajo:« To je Mia,njo je Patrick prevaral z njeno prijateljico.« Odšla sem v razred. Naslednji odmor je prišel k meni Patrick. Hotela sem ga ignorirati, a brez uspeha. Prosil mi je naj ga poslušam samo pet minut. V teh minutah je povedal tole:« Mia, veš da te ljubim. Nikoli te nebi prevaral…« Skočila sem mu v besedo:«Ampak si me!!« Nadaljeval je:« Na pikniku ki smo ga imeli v reki, smo že spili nekaj vina, nadaljeval pa sem v mestu. Ko sem videl Veroniko sem bil že krepko pijan. Sedla je na mene in zgodilo se je kar se je. Prosim odpusti, vsega je kriv prekleti alkohol.« Če bi pogledi ubijali, bi bil mrtev. Pogledala sem ga namreč z najstrožjim pogledom kar je možno in odšla dalje. Po pouku sva z Lariso skupaj odšli na trening. Čez nekaj dni si me je drznil priti povabiti na njegovo rojstnodnevno zabavo. Bila bo samo en dan po njegovem rojstnem dnevu v šotoru, katerega je najel njegov oče. Naslednji dnevi so potekali zelo počasi. Večkrat se mi je zazdelo da ura ne teče. Odkar je Patrick storil tisto neumnost je minilo že štirinajst dni. Mimo njega sem odhajala brez pozdrava. Bil je petek, zunaj je deževalo. Zdelo se mi je da nebo sočustvuje z mano. Pomislim na jutrišnjo praznovanje Patrickovega rojstnega dne. Ponovno zaspim v solzah. Zbudil me je telefon. Pogledam kaj me je zbudilo, saj imam danes pouk kasneje. Na ekranu se mi pokaže opominek.

Opomni me, da ima danes Patrick rojstni dan. Ponovno sem se spomnila na njega. Ne morem pozabiti njegove prevare. Planem v jok. Pokličem Lariso: » Hej, Lala! Danes ima Patrick rojstni dan. Bi se lahko dobili prej.« Lala mi pove:« Mia, ne sekiraj se, pozabi ga. On ni vreden tvojih solz. Oblečem se in pridem k tebi. Ok?« Privolim in se tudi sama se odidem obleč. Po eni uri pozvoni pri vrati. Stečem po stopnicah navzdol, ter planem Lali v objem. Lala me skuša pomirit: » Mia, jaz sem prepričana da te še Patrick vedno ljubi.« Jaz v solzah šepečem:« Toda zakaj me je varal, in to z mojo prijateljico. Tega mu ne morem oprostit.« Počasi odideva v šolo. Danes se mi pouk vleče bolj, kot kdajkoli. Vse ure mislim na Patricka. Na treningu se nisem zbrala. Tudi trener je ugotovil, da je nekaj narobe z mano. Z Lariso se bolj počasi, kot polža vlečeva z treninga, mimo šotora v katerem, jutri Patrick praznuje rojstni dan. Opazim ga, on pa je zatopljen v pripravo šotora. Žalostna odidem. Tako zelo si želim steči nazaj ter se mu vreči v objem. A moj pogum, je pobegnil neznano kam. Ko prispem domov, tipkam sporočilo Patricku:« Vse najbolj…« moj pogum se je ustavil in sporočilo, sem izbrisala do konca. Pripravim se na tekmo. Tako sem vesela da tokrat ne igramo mi , ampak starejši dečki. Na tekmi sem pozabila na Patricka. Med tekmo pokličem mamo:« Mami, ali bi lahko prišla po naju s Lariso.« Ona:« Zdaj sem tukaj pri Patricku, bosta prišli do šotora?« Brez premisleka odgovorim. Čeprav veselje kažem na vzven, sem globoko nekje v sebi živčna. Z Lalo celo pot nisva spregovorili besede. Jaz sem bila zatopljena v misli, kaj bom storila, ko bom videla Patricka, ona pa je v mislih razmišljala o ne vem čem. Prispeva. Moja živčnost narašča. Predem do mize, za katero sedi mama. Moje oči so najprej zagledale Patricka. Pozdravim mamo pri tem pa ne odmaknem pogleda od Patricka. Larisa čestita Patricku. Sedaj storim to tudi jaz, saj mama ne ve da sva skregana. Še vedno misli, da sva samo prijatelja. Stopim bližje. » Vse naj boljše« rečem po tiho, da smo slišala samo jaz in on. Poljubim ga na lice. Še malo pa bom planila v jok. Patrick me močno objame. Želim si, da bi ta objem trajal večno. Počasi objem popušča in še preden se zavedam, nisem več objeta z njim. Sedem zraven mame. Vsa vesela opazujem Patricka. V delovni obleki, je še posebej seksi. » Mia, Mia.!« obrnem se in pogledam, kdo mi je uničil moje lepe mislim. Bila je Lala:« Mia, tvoja mam naju že čaka v avtu. Odhajamo.« Vstanem se in glasno rečem« Ajde.!!« da bi slišal tudi Patrick, ampak on je preveč zatopljen v svoje delo. Ko prispeva domov skočim pod tuš, nato pa v mislih na Patricka zaspim. Danes me je zbudila mama. Bila je sobota. Mama plane v sobo z novico, da je že kupila darilo za Patricka. Najraje bi ji zakričala, da ne grem, ampak ona se je že zmenila z Patrickovo mamo, da pridem. Takoj ko mama odide pokličem Lalo.« Lala, mama se je zmenila, da grem na Patrickov rojstni dan, kaj naj naredim? Morem it.« Lala : » Ne skrbi odšla bom s tabo, ne bova dolgo.« ponovno se ji zahvalim, res ne vem kaj bi brez nje v teh težkih trenutkih. Dogoriva se da se dobiva pol ure pred rojstnim dnem pri meni doma. Šla sem se stuširat. Moje priprave trajajo veliko dlje kot ponavadi. Hotela sem narediti vtis na njega. Veliko ljudi se zaveda, da skupaj midva ne bova , a jaz sem mu pripravljena odpustiti vse, saj mi Patrick pomeni veliko več kot sem mislila. Nikoli nisem verjela v verze. Tokrat se strinjam z verzom:« Šele ko nekaj izgubiš, se zavedaš koliko ti je pomenilo. Oblači sem zbirala dlje, kot ponavadi. Na koncu pa sem se odločila za kavbojke, ter bel oprijet pulover. Čez pa sem dala črni brezrokavnik. Pozvonilo je. Bila je Larisa. Povabila sem jo noter, da mi je pomagala izbrati čevlje. Izbrali sva udobne športne copate in se napotile proti velikemu šotoru. Ko sva prispeli je bi že šotor skoraj poln. V množici sem poiskala Patricka ter mu izročila darilo. Tokrat mu nisem čestitale, niti poljubila, na objem pa pomislila nisem. Z Lariso sva sedli za mizo v prvi vrsti in naročile vino in oro. Lariso sem vprašala:«Katera skupina danes igra?« Tudi Lala ni vedela. Kasneje sva videli giga plakat na katerem piše ime skupine. Skupine nisem poznala. Naslednje tri ure sva z Lalo pili oro in vino, ter poslušali glasbeno skupino. Zares igrajo odlično. Postajali sva lačni in si odšli po hot dog. Jedli sva ga vsaka iz svoje strani. Tako zelo sem si želela da bi to počela s Patrickom. Kljub vsemu kar mi je storil pogleda nisem mogla odmakniti ob njega. Bil je tako lep. Nosil je modne kavbojke in rdečo kratko majico. Na hrbtni strani majice mu je pisalo ime banda, kateri nas zabava danes tukaj. Ko sva se najedli sva z Lalo odšli plesat. Bili sva že rahlo pijani, zato naju ni bilo sram ”udarit” kakšnega plesa ali zapet kakšne pesmi. Bilo so oblečeni v nekakšne posebne obleke.. Ker so igrali predvsem hitre pesmi, sva se kar kmalu utrudili. Ko sva ponovno sedeli na klopi so moje oči nenehno iskale Patricka. Ko sem ga ozrla pogleda nisem več mogla odmakniti od njega. Večkrat se je zgodilo da mi je pogled odvrnil, a je hitro pogledal vstran. Ko sva z Lalo odhajali ven, da bi se ohladili, saj je bil šotor ogrevan sva se vzporedno srečala in si izmenjala pozdrav ter pogled. Ko sem prišla nazaj v šotor sem zopet sedal na isto mesto, kot prej. Tokrat so moje oči Patricka videle hitro. Plesal je hiter ples z eno izmed povabljenk. Tako zelo sem si želela, da bi bila jaz tista, ki pleše z njim. Večkrat sta se približala z obrazi in takoj sem imela solzne oči. Lala me je mirila:« Verjetno se približata zato da si izmenjata besedi, saj je glasba zelo glasna:« Jaz nisem nič odgovorila in tudi tega nisem verjela. Domov sva, ko je bila ura pol ena zjutraj. Na hitro sem še pogledala Patricka ter si ga skušala čim bolj vtisniti v spomin. Danes je Lala prespala pri meni. Hitro sva zaspali. Zjutraj sva se zbudili ob pol desetih. Kasneje sva ugotovili, da se danes prestavi ura. Mama nama je povedala:« Fino, da sta se že zbudili. Patrickovi mami grem pomagat pospravit šotor. Pridita zraven, saj bo Patrick tudi tam.« Želela sem ji povedati da z Patrickom nisva prijatelja, da sva bila nekoč fant in dekle, sedaj pa tako rekoč samo sovrstnika. Glasno sem ji povedala:« Seveda«. Ko smo prišli je bil tam samo en fanta iz skupine, Patricka še ni bilo in tudi njegove mame ne. Ko sta prispela je Patrick izstopil iz avtomobila in začel glasno govoriti:« Danes sem se komaj vstal.« Meni so se ustnice širile v nasmeh.

Všeč mi je bil takšen, zaspan čisto nežen. Ni se mi zdel sposoben varati. A kot pravijo:« Za milim obrazom se skriva hudič.« Z Lalo sva pospravljali kozarce, mize ter klopi. Moj pogleda pa ni zapustil Patricka. Včasih sem se vprašala, zakaj sem se morala zaljubiti ravno v njega? Ko sva klopi nosile do tovornjaka, na katerega jih je Patrick zlagal, Patricka nisem pogledala. Hotela sem, da bi mislil da mi je vseeno, hotela sem da me pozabi. Z mamo smo odšle ko je šotor še stal. Ko sem prišla domov sem si želela še samo spanca. Zaspala sem ter se zbudila ponoči. Nisem mogla zaspati nazaj. Želela sem poklicati Patricka ampak moj pogum verjetno spi. Po dolgem premetavanju po postelji sem končno zaspala. V ponedeljek sem spala nekje do pol desete ure. Tako sem vesela da so počitnice. Ko sem prišla dol sta me čakala mama in oče. Z zanimanjem sem ju vprašala:« Kaj, vidva ne gresta danes v službo?« Oče mi je povedal:«Ne, z Patrickovimi starši smo se zmenili da gremo za tri dni na morje, vidva s Patrickom pa bosta doma pri nas. OK?« Nisem vedela kaj naj storim. Prestrašeno sem vprašala:« In Simon?« Mama je povedala:« On hoče oditi z nami sama bosta. Mi gremo čez dve uri. Ne skrbi zdaj vama kuham špagete in polivko.« Mama je bila v skrbeh zaradi špagetov, jaz pa zaradi Patricka stekla sem v sobo in razmišljala kaj naj storim. Pomislim na to, da Patrick ne bo prišel. Ampak starši ga bodo pripeljali sem, ali bo potem odšel. Upam da se bo nekako izgovoril. Skoraj sem že hotela oditi mami povedati za Patricka a bilo me je preveč strah. Pomislim na Lariso. Pokličem jo. Hitro ji povem kaj se je zgodilo in dodam:«Ali bi tudi prišla k meni, tako ne bi bilo tako hudo.?« Povem mi da gre s starši k babici v Italijo in ne more. Pogledam na uro. Čez petnajst minut bo tukaj Patrick. To so bile najbolj dolge in živčne minute mojega življenja. Zdi se, da je ves svet proti meni. V sobo plane Simon. » Mia zaklenil sem sobo tako da ne boš mogla brskat po mojih stvareh.« Najraje bi ga ubila. V sobo prideta mama in oče. Poslovimo se ter mi dasta zadnje napotke. V mislih si mislim:«Kakšni napotki, jaz imam dosti pomembnejšo delo.« Odideta. Nadaljujem z razmišljanje.« Kje bo spal Patrick. V moji sobi? Do zdaj to ni bil problem , saj je pod mojo posteljo še ena vzmetnica.«Ampak bova spala v isti sobi? Bova govorila? »vsa ta vprašanja mi rojijo po glavi. Pri vratih pozvoni. Moja kolena so mehka . Ne morem vstati. Od spodaj se sliši:« Patrick, Mia je v svoji sobi pojdi gor imejta se lepo.«

»LEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEPOOOOOOOOOO? » v mislih zakričim. Patrick stopi v sobo. Ne vem kaj na storim. Bil je lepši kod kdajkoli. Začne:« Mia, usojeno nama je da te tri dni preživiva skupaj. Jaz bom spal v Simonovi sobi, ti v svoji. Med dnevom me ne bo doma tako da se ne bova skoraj nič videvala.« Na robu solz začnem:« Ne bo šlo. Simonova soba je zaklenjena, prav tako tudi spalnica. Saj veš da moji starši nikoli ne pustijo odklenjene spalnice. » Patrick se mi zdi pretresen:« In kaj bova storila zdaj.? Jaz:« Predlagam da spiva oba tukaj in da pozabiva na vse ter ostaneva prijatelja.« Najraje bi se mu vrgla v objem. V mislih si želim, da me ne bi poslušal. On samo privoli. Sežem mu v roko, kot v znak dobrega prijateljstva. Odideva na kosila saj je ura že dvanajst. Patrick segreje špagete in polivko, jaz pa pripravim solato ter mizo. Naredila sem pogrinjke, ter dala na mizo tudi sok. Med kosilom nisva spregovorila niti besede. Po kosilu sem odšla na trening, danes mi je šlo dokaj dobro in tudi Toni je bil vesel. Ko sem prišla je bil Patrick v sobi. Gledal je film. Pridružila sem se. Skupaj sva si do konca ogledala film. Film sem že gledala, zato so moje oči gledale Patricka. Tako sem si želela, da bi ga lahko objela, čeprav samo za minutko. Brez premisleka sem rekla:« Če hočeš lahko prideš na posteljo, saj sva prijatelja.« Prišel je, moje srce mi je razbijalo, kot bi nekdo trkal po vratih. Moje želje mi niso pustile miru.

Srce mi pravi naj ga objamem, a razum naj ga ne. Pravijo da če iščeš ljubezen z razumom, ja tako kot bi iskal sonce s svetilko. Nisem vedela kaj naj storim. Tako blizu mene je bil. Naslonim se na njega kot bi bila še vedno par. Srce mi razbija. Pogleda me v oči in nato zapet v televizijo. Roko je dal čez mojo ramo. Bil je moj najsrečnejši trenutek. V sobi je bilo tako romantično, kot v filmu. Ob prijetnem filmu in položaju sem zaspala. Zbudila sem se sredi noči. Patricka ni bilo več ob meni, ampak je ležal že na pomožnem ležišču. Pri srcu mi je bilo hudo, saj sem takoj pomislila na to, da me sovraži. Pogled sem usmerila nanj ter ponovno padala v spanec. Zjutraj me je zbudil klic. Bila je mama:« Dobro jutro Mia. Kako sta preživela noč?« Nisem se še zavedala vsega:«V redu.« Ni od nehala:« Ali sta bila kje zunaj?« Odprla sme oči:« Ne mam zdaj sva se ravno zbudila.« Ni več drezala v mene, zato sva se poslovili. Pogleda sem na uro . Dve minuti čez osem. Vstala sem iz postelje, Patrick pa je še malo poležal. Naredila sem zajtrk. Na mizo sem postavila dva krožni ter dve žlici. Ko je Patrick prišel v kuhinjo je bil griz že kuhan. Med zajtrkom je Patrick spregovoril: » Mia, kaj bo z nama. Vem da me ljubiš in jaz ljubim tebe.« Pogledala sem ga in odgovorila: » Kdo je rekel, da te jaz ljubim, prav tako ti mene ne, saj drugače ni bi tekel drugi v objem.« Vstal je in prišel do mene: » Mia, sama veš, da te ne bi prevaral, če bi bil trezen. Ti me ljubiš. Naj te opomnim na včerajšnji film. Pomežiknil mi je. Nisem vedela kaj na storim, brez premisleka sem rekla: » Da, Patrick ljubim te, vendar me je strah da bi me ponovno prizadel, ponovno prevaral.« Sedaj sva z obrazom bila že čisto skupaj:« Mia, vedi da te ne bom nikoli več prevaral, ti mi pomeniš vse.« Poljubil me je in jaz sem mu poljub vrnila. Ponovno sva bila par. Zdelo sem mi je da se svet obrača meni v prid. Tisti

dan nisva odšla iz hiše. Ves dan ležala sem v postelji, v njegovem objemu. Proti večeru pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Objemi so prešli v poljube, poljubi do otipavanja, otipavanje do sexa. V mislih sem se spraševala ali sem pripravljena. Nisem hotela biti v dvomih. Stara sem že sedemnajst let in še vedno nedolžna. Prepustila sem se mu. Bila sem njegova. Zdaj naju ni družila več najstniška ljubezen, ampak veliko več. Počutila sem se odraslo. Naslednji dan sva skupaj odšla v trgovino, nato pa pospravila stanovanje. Starši so prišli okoli četrte ure popoldne. S Patrickom sva ji počakala v dnevni sobi. Ko sva z njegovimi in mojimi starši sedela v kuhinji se začela:« Ati , mami midva s Patrickom nisva samo prijatelja, že dolgo časa sva fant in punca.« Kreganja nisva omenila ne on niti jaz. Na najino presenečenje starši niso ničesar rekli. Mama je celo pripomnila:« Betka, sem ti rekla, da bosta Patrick in Mia nekoč skupaj.« Počutila sem se zadovoljno. Najine veze nisva več skrivala. Kmalu po priznanju so odšli. Odšla sem v sobo in zaspala. Zbudila sem se v sončen četrtek. Zdelo se mi je da tudi nebo sočustvuje z mano. Oblekla sem se in odšla. Ponovno nisem zajtrkovala. Najprej sem se dobila s Patrickom nato pa sva skupaj odšla domov. Odcep, ker sva se razšla mi je bil ponovno všeč. Prišla sem točno na kosilo, na maminem obrazu se je videlo, da je jezna. Popoldne me ponovno ni bilo nič doma.

Ob šestnajsti uri sem imela trening, ponovno sem iz treninga odšla prej kot vse ostale. Trenerja ne morem več prenašat. Sovražim ga. Ne prenesem tega da se je tako spremenil. Ni več isti. Po naši zmagi na treningih ni resen. Mi hočemo napredovat, vendar s tako neresnim trenerjem nam to ne bo uspelo. Najraje bi zahtevala novega trenerja. Sklenem da se bom jutri pogovorila z ostalimi ali se strinjajo o zamenjavi trenerja. Zjutraj sem se zbudila zelo pozno. Bil je petek in mama je bila v službi. Nisem se premaknila iz svoje sobe vse dokler ura ni kazala pol dve popoldne. Vzela sem telefon in poklicala Patricka:« Hej, mali se dobiva zdaj, saj veš imam trening. Grava skupaj?« Privolil je . Tokrat sem bila v dvorani prva. Sedela sem v garderobi. Patrick je že odšel. Počasi so začele prihajati soigralke. Ko jih je bili večina že zbranih sem začela. Jaz sem razmišljala da bi menjali trenerja.« Vse so me začele spraševati:« Zakaj. On je v redu . Hočemo tega trenerja.«

Povedla sem jim zgodbo in na moje presenečenje sta se samo dve strinjali z mano. Večina zmaga. Poklapana sem odšla na trening. Trenerja sem ubijala z pogledi. Ko sem prišla domov sem samo zaspala. Nisem imela moči za pogovor. Zjutraj me je zbudila mama. Ura je bila tri minute čez osem. Glasno sem začela:« Mami danes ni šole, pusti me spati.« Nekoliko jezno je odgovorila:« Vstani, danes bomo čistili stanovanje in tokrat mi boš pomagala.« Še vedno sem imela zaprete oči:« V redu začnemo ob desetih.« Mama je odgovorila z nekoliko zvišanim glasom:« Vstani, popoldne imaš trening in potem ni več nič iz tebe. Začeli bomo sedaj.« Z muko sem vstala iz postelje.

Med pospravljenem sem v mislih ponavljala kaj bom povedala Toniju. Ura se je s svetlobno hitrostjo bliža uri začetka trening. Tokrat se s Patrickom nisva dobila in tudi na trening sem odšla brez športne opreme. Ko sem stopila v telovadnico so se že segrevali. Stopim do trenerja. On me pogleda in reče:« Kaj pa je s tabo?« Jaz: „Nič tukaj sem da ti povem, da ne bom več trenirala.” Ponovno me je pogledal: „Zakaj pa to?” Jaz sem vdihnila in začela:« Tako več ne gre, odkar smo zmagale nisi več stari trener. Na treninge hodiš nekoliko čuden.« Nisem hotela reči, da zgleda kod bi si prej vzel kakšno drogo. Potiho je rekel:« Kako to misliš čuden?« Ponovno sem vdihnila:« Izgledaš, kot bi bil zadet, nisi več resen in za nas ti ni mar.« Nasmehnil se je in rekel:« V redu. Ampak vedi, da nisem zadet.« Obrnila sem se in odšla. Bila se tako jezna da sem tekla. Nisem mogla pregnati misli, da je trenerju bilo vseeno. Nisem, odšla domov, hotela sem teči, dokler bodo moje noge lahko zdržale. Tekla sem mimo gostilne. Objokana, sam odšla vanjo in kupila škatlico cigaret. Še zdaj ne vem zakaj, saj prej nikoli še nisem kadila. Klical me je Patrick. Za moje izginotje ter sceno na treningu je že vedel. Trener je obvestil mamo, ona pa Patricka. Ne mami, niti Patricku nisem povedala, kje sem. Na vse klice in sporočila od Patricka nisem odgovarjala. Prečkala sem cesto. Zaradi svoje jeze sem bila zelo neprevidna. Ko sem opazila avto je bilo prepozno. Ne vem kako, ampak zbudila sem se v bolnišnici. Zraven mene sta bila mama in oče. Mama je bila objokana. Nič mi ni bilo jasno. Pogledam mamo. Ničesar ni rekla samo vrnila mi je pogled, oče pa je poklical zdravnika. Prišel je zdravnik.

prisel-je-zdravnik

Pregledal me nisem spregovorila niti besede. Pregledal me je in vse je kazalo, da z mano ni nič narobe. Na žalost ni bilo tako. Rekel mi je naj premaknem desno nogo. Na vso moč sem se trudila, vendar noge nisem mogla premakniti. Zdravnika sem na robu solz vprašala:« Kaj je narobe?« Pogledal me je in rekel:« Žal mi je vendar hrbtenjača je poškodovana.« Nisem ga razumela. Zdelo se mi je da išče prave besede:« Na srečo v nesreči se je poškodovana nekoliko nižje, vendar kljub vsemu ne boš več mogla hodit, vendar to je lahko začasno, lahko pa ostaneš hroma. « Planila sem v glasen jok. Noter sta priletela mama in oče. Nisem se mogla sprijaznit z usodo, da ne bom več hodila. Pomirila so me šele pomirjevala. Ko sem se zbudila, sta ob meni bila oče in mama. Mama je sedela ob postelji, oče pa nekoliko stran. Pogledam mamo. Jaz jočem, ona joče. Najraje bi umrla. Zakaj me tovornjak ni povozil do smrti, tako ne bi trpela jaz niti moja družina. Vrata sobe se odprejo. V sobo vstopi Patrick, bil je lepši kot kdaj koli. Na njegovem obrazu sem jasno videla žalost. Pride do mene in me hoče poljubiti, ampak jaz ga odrinem. Prosim starše, da naju pustijo same. Odidejo. Začnem:” Patrick vem, da veš, da ne morem hoditi. Nočem, da si z mano iz usmiljenja. Prosim odidi, med nama je konec.” Komaj zadržujem jok. Patrick me skuša prepričati: ” Dobro veš, da te ljubim. Nočem se raziti zaradi tega, ker ne moreš hoditi, sploh pa to ni večno.” „Patrick, že pred me je povozil avtomobil sem se hotela raziti, ne ljubim te. Naj ti povem jaz pred izveš od drugih, velikokrat sem te prevarala. Odidi.” Ni me pogledal, ampak odšel jezen iz sobe. Ponovno sem planila v jok. Nisem imela druge izbire, kot da se zlažem. Prišla sta mama in oče, vendar sem ju prosila da me pustita samo. Hotela sem jokati in izprati bolečino iz sebe.

Hotela sem imeti njega, ampak nisem mogla biti tako kruta, da bi ga priklenila na punco brez prihodnosti. Preostanek dneva sem preživela v solzah in upala, da bi mi bog pustil, da umrem. Malo pred večerom je prišel na obisk trener. Ni in ni mogel verjetni, ko je izvedel. Začel se je opravičevati, jaz pa sem mu povedala da ni on kriv. Nekaj časa sva klepatal ko je rekel: ” Nekaj ti moram povedati.” Dala sem mu besedo. Povedal je, da je tistega dne, ko smo vstopile v prvo ligo odšel v kafič in tam nazdravil s prijatelji. “Spili smo kar veliko, ko mi je eden od prijateljev ponudil joint. Mislil sem, da to ne more škoditi zato sem odšel z njim. Pokadila sva par jointov. Bilo mi je fajn. Naslednji dan sem odšel s prijateljem na kavo. Spet me je povabil in spet mi je bilo lepo. To se je dogajalo znova in znova. Kmalo mi je prišlo v navado. Sprava je bil dovolj en joint na dan, kasneje pa dva. Verjetno si edina opazila, ker me tudi najboljše poznaš od tvojih soigralk. Hotel sem skrvati, vendar mi ni uspelo. ko si mi povedala, da si misliš sem se začel zavedat, da to slabo vpliva na vas.

Zdaj resno razmišljam o tem, da bi nehal trenirati. To je moja zgodba. ” Solze so mi tekle po licih. Zavedala sem se v kaj je padel. V tistem trenutko sem ugotovila, da obstajajo tudi bolj strašne stvari. Ko je trener odšel sem k sebi poklicala zdravnika. Hotela sem, da mi realno pove, koliko je možnosti, da ponovno hodi. Povedal je, da je možno, da ponovno shodim, le s operacijo. Razložil mi je, da je to zapleten poseg, ki zelo veliko stane. Čeprav sem imela možnosti, da spet hodim sem vedela, da moji stariši nimajo denarja za operacijo. Zdravnik je odšel jaz pa sem planila v jok. Kako bo igrala odbojki, ki je moja ljubezen? Kako bom prebolela Patricka? Kako bom plesala? Nič več ne bo, kot je nekoč bilo. Vsi moji upi in cilji, ki jih želim uresničit so izbledeli. Nič več ne bo, tiste vesele Mie, obstajala bo še samo punca brez prihodnosti. Za veselim obrazom se bo vedno skrivala žalost. Vedela sem, da morem staršem pokazati voljo od življenja, da mi ni mar, da sem invalid. Vem, da je tudi njim hudo, ker ne morejo plačati operacije. Na vratih je potrkalo. Bila je Lala s šopkom rož in solzami v očeh. Šlo mi je na jok toda nisem hotela jokati. Solze so me premagale. Nisem hotela nikogar, ki bi skrbel zame, nikogar, ki bi mi bil v breme. Povedala sem ji, da morem pazabit name, da si ne zaslužim prijateljice, kot je ona. Toda ni me hotela poslušati. Jasno mi je dala vedeti, da nje ne bom prepričala z besedami, tako kot sem to storila Patricku. Joj, Patrick kako ga pogrešam. Lala mi je povedala, da je nahal trenirati nogomet in, da je to storil zaradi mene. Meni, da nima moči zanj. „ Kako nima moči za svojo največjo ljubezen,“ sem vprašala. Povedala je, da sem jaz njegova največja ljubezen in da noče živeti brez mene. Ker pa mu je ravno to dano, hoče izbrisati vse stvari, ki ga spominjajo name. Lala me je tudi vprašala, zakaj sem mu lagala, zakaj ga ne pustim ob sebi? Zaskrbelo me je, da me je Lala je povedala, da nisem govorila resnice, toda kar hitro je povedala, da se v te stvari noče vmešavati. Nekaj časa sva še klepatali, potem pa je prišla sestra in sporočila, da moram spati. Hotela sem ji še povedati, kar mi je povedal trener, toda nisem vedela, če smem.

Nočem, da bi veliko ljudi zvedelo, toda Lali zaupam. Odločila sem se, da še nekaj časa počakam. Poslovili sva se, jaz pa sem zaspala in mislila na njega. Ko sem se zjutraj zbudila je prišla mama in mi prinesla telefon. Na njem je bilo veliko klicel in veliko smsev. Največ je bilo Patrickovih. Pisalo je, da ne morem razumeti,kako sem lahko bila takšna, kako sem ga lahko skozi vara, njemu pa očitala samo eno varanje. Bolelo me je v srcu, ampak ne bi mogla biti tako kruta in zahtevati, da je s hromo žensko. Nisem mu odgovorila na noben sms. Ta dan nisem imela veliko obiskov, samo družina. Dnevi so počasi tekli, Lala pa je k meni hodila skoraj vsak dan s svežimi novicami o Patricku in z izpiski snovi. Nevem zakaj je nosila izpiske, če se tako ali tako ne nameravam vrniti v šolo. Večkrat so prišli tudi na obisk Patrickovi starši, toda njega ni bilo. Njegova mama ni nikoli govorila o njem. Verjetno je vedela, da nisva več par. Kmalu sem odšla domov. Večkrat je prišla na obiska Lala. Skoraj vedno je povedala, da je Patrick vedno bolj žalosten, da ne zahaja več v družbo, da se je drastično spremenil, da že več dni ni govorila z njim. Jaz sem globoko v sebi vedela, da bo prebolel. Tistega dne je prišla k meni in mi povedala, da je govorila s Patrickom. Vedela sem, da se bo nekega dne vrnil med ljudi.

Ko mi je povedala, kaj sta se pogovarjala, sem sedela na posjtelji in strmela v najino sliko in jokala. Povedla mi je, da ta vikend odhaja v tujino živet k teti, ker tukaj več ne zdrži. Ne more preboleti tega, da sem ga varala. Lala mi je jasno dala vedeti, da sem zato kriva jaz, vendar še vedno lahko to spremenim. Imela sem natanko tri dni da premislim. Nisem vedela kaj naj storim. Spraševala sem se, če mi bo sploh verjel, da ga nisem varala. Nisem mogla pustit, da odide s lažjo. Vzela sem telefon v roke in zavrtela njegovo številko. Kar nekaj časa je trajalo, da sem pritisnila tipko za klic. Zvoni. „Prosim?“ je hladno rekel. Prestašeno sem rekla: „ Patrick, jaz sem, Mia.“ „ Vem, kaj hočeš?“ bolelo me je pri srcu, ker je bil tako hladen, toda moram zbrati pogum. S tihim glasom sem nadaljevala: „ Bi prišel danes k meni, prosim?“ Tišna. Bila sem na robu solz. „ Zakaj? Da mi boš spet lahko hladno rekla, da me ne ljubiš in da me varaš že skozi celo najino zvezo?“ Nisem mogla več. Planila sem v jok. Prekinila sem. Hotela sem mu povedati, da ga ljubim, da ga nikoli nisem prevarala, ampak on me niti noče poslušati. Nisem mu imela pravice očitati. Nisem mogla od njega zahtevati, da pride. Poklicala sem Lalo in ji vse povedala. Upala sem, da ga bo ona prepričala, da ostane.

Lala je zelo trmasta, zato je vstrajala pri svojem, da se v to ne bo vmešavala. Vedela sem, da nje ne morem prepričati. Na vrata moje sobe je potrkalo. Bila je mama. Vprašala me je kako je. Nisem rabla odgovoriti, ker je videla moje solze. Sedla je k meni na posteljo in tolažila, češ koliko ljudi je hromih in imajo normalno življenje. Ne vedela, da jokam zaradi Patrecka. Odšla je iz sobe. Tik pred je zaprla vrata je rekla: „ Doli te čaka obisk. Poklicala ga bom gor. Upam, da bo pomagalo.“ Bila sem na trnih. Nisem vedela kdo bi lahko bil. Z Lalo sem nekaj trenutkov nazaj govorila in ni omenila, da pride. Matej je na tekmi, in tudi moje soigralke imajo trening. Pomislila sem da bi lahko bil Patrick. Vendar v to si nisem upala verjeti. Potrkalo je na vrata in počasi so se odprla. Ostala sem okamenela. Bila je ona. Bila je Veronika. Njo, ki sovražim bolj kot karkoli. Ne morem ji odpustiti, da je bila s Patrickom. Nekaj sekund je bila v sobi tišna, potem pa se mi je opravičevala, ker je bila s Patrickom in da ji je žal. Povedala, je da v njega zaljubljena in bi zanj dala vse. Da je on njena droga in ji je le dovolj, da ga vidi. Prosila me je naj Patricka prepričam, da ostane, ker sem edina, ki imam to moč. Da priseže, da nebo nikoli več s njim, če ga jaz prepričam, da ostane. Nisem vedela, kaj naj rečem. Bila sem samo tiho. Ona pa je rekla, naj premislim in odšla. Vedela sem, da Patrick ne sme zapustit države, ne da bi vedel resnico.

Toda kako mu naj povem, če noče niti slišati za mene, kaj šele videti. Spet je potrkalo. Je morda Veronika kaj pozabila? Čakam. Vstopi. Solze se mi vlijejo po obrazu. Po mesecu in pol, ga skoraj nisem preoznala. Bil je tako žalosten, najleši nasmeh je izginil. Lase je pustil, da si dajo duška. Čeprav je tišina trajal le nekaj sekund, se mi je zdelo, da traja večno. „ Hotela si, da pridem. Kaj hočeš?“ Hotela sem mu povedati, da ga ljubim, da ga nisem prevarala, vendar je bilo vse kar sem uspela reči: „ Sedi“ Sedel je. Solze niso in niso hotele nehati tečti, toda morala sem zbrati pogum. Začela sem. „ Patrick, vem, da odhajaš k teti v tujino, vendar želim, da nekaj prej izveš. Nikoli te nisem prevarala in nikoli te nisem nehala ljubiti.“ Tišina. Pogledalme je in hladno rekel:„ Ne pustim, da se igraš s mojimi čustvi. Vedel sem kaj boš rekla, zato…“

Vskočila sem v besedo: „ Ne igram se s čustvi. Nisem mogla dovoliti, da si s hromo punco. In tudi če ostaneš, tega ne bom dovolila. Vedela sem, da te bodo te besede prepričale, da moraš pozabit na mene.“ Odgovoril je: „ Mia, ne verjamem ti in preteklo je toliko časa, da ne morem pozabit na vse in iti dalje kot da se ni nič zgodilo. Odhajam v Nemčijo. Tam bom toliko časa, da pozabim na vse kar se je dogajalo.“ Na robu solz sem rekla: „ Ali to pomeni, da me boš pozabil?“ „ Ne, želim, da ostaneva prijatelja. Ves ta čas želim imeti stike s tabo. Ampak hočem, da tudi ti nekaj storiš za mene.“ Samo pogledala sem ga. „ Jutri greš v šolo.“ je nadaljeval. „ Neee, nikoli se ne bom vrnila. Nebi prenesla, da bi vsi gledali name, kot na manj vredno.“ sem zakričala. „ Mia, obljubim, da ne bo niti eden gledal natebe kot na manj vredno. S tabo so skozi Lala. Prosim, naredi to za mene?“ Pogledal me je s tistim nežnim pogledom, kateremu nikoli nisem mogla reči ne. Privolila sem. Nato je Patrick odšel.

V sobo sem poklicala mamo in ji povedala, da grem jutri v šolo. Bila je presenečena. Ni mogla verjeti, da bo kdaj to doživela. Bila je presrečna. Supaj sva izbrali oblačila, nato sem skočila pod tuš in v pojsteljo. Jutri se začenja nov dan. Zjutraj sem se zelo težko prebudila. Nisem bila navajena zgodnjega vstajanja. Ta dan mami ni odšla v službo. Hotela me je spremljati v šolo. Na poti do šole sva pobrali Lariso, da mi bo pomagala. Nisem hotela pomoči drugih, toda ni mi preostalo drugega. Čeprav sem globoko v sebi hotela hodit, nisem tega nebenemu zaupala. Nisem hotela, da bi zvedeli moji starši. Nisem hotela, da jim je težko, ker mi ne morejo nuditi operacije. Stopila sem v šolo. Prvič v vseh mojih letih šolanja sem se peljala s dvigalom. Ko sem prišla v tretje nadstropje je bil tam on. Patrick. Sedel je čisto sam, vsi prijatelji ostali prijatelji so bili odmekjeni na njega. Ko me je Lala peljala skozi hodnik mimo Patricka, ni niti pozdravil. Samo pogledal me je in prikimal. Ko sva prišli do najinega razreda so vsi sošolci in sošolke priletele k meni. Bile so me vesele. Spraševali so me, kako sem in podobne stvari. Nisem jim odgovarjala, niti trudila se nisem, da bi poslušala. Moje oči so gledale Patricka. On pa je gledal le v tla. Hotela sem vedati kaj je narobe, zakaj je takšen. Zvonilo je. Prišli so učitelji in vsak je odšel v svoj razred. Vsi učitelji so me prijazno pozdravili in se pogovarjali z mano. Nihče pa me ni vprašal, kaj se je zgodilo. Vedeli so. Verjetno jim je povedala mama. Ure so kar hitro minevale. Verjetno zato, ker po dolgem času nisem preživela svojega popoldneva v pojstelji ali za televizijo. Po pouku je po mene prišla mami. Ko smo doma jedli kosilo, je povedala, da jutri začne spet delati. Da me bo v šolo vozil oče, po mene pa bo hodila Patrickova mama, ker sta oba starša zaposlena do poznih popoldanskih ur. Prikimala sem. Šele čez čas sem ugotovila, da bom vsak dan odšla iz šole s Patrickom. Pred nesrečo je bilo prav tako, le da sva z roko v roki, zaljubljeno hodila proti domu.

Zadaj ne morem, ker sem prikljenjena na ta prekleti voziček. Moji tedni v šoli so kar hitro minevali, s Patrickom pa nisva skoraj nič govorila. Po pouku, me je Lala peljala do avta mi pomagala sesti v avto, potem pa sva skupaj s njegovo mamo počakali Patricka. Že od nekdaj je hodil skoraj zadnji iz šole. Nekega dne, ko me je Patrickova mama pripeljala do doma, mi pomagala iti v hišo je za mano prišel Patrick. Njegova mama se je odpeljala in ostala sva sama. Sama prav tako, kot takrat, ko so starši odšli na morje. Pristopil je k meni in rekel: „ Mia, jutri odhajam. Zdelo se mi je prav, da veš…“ Nastala je tišina. Prikimala sem, po licih pa so se mi usule solze. Z njegovo nežno roko mi je obrisal solze. Predlagal je da greva v mojo sobo. „ Ne moreva. Počakati moram očeta, da me odnese v sobo…“ Brez, da bi karkoli rekel je pristopil k meni me dvignil iz vozička in ko me je že držal v rokah rekel: „ Smem?“ Prikimala sem in se naslonila na njegovo ramo. Vonjala sem njegovo telo. Dišalo je tako omamno. Ko sva prišla po stopnicah, in stopila na hodnik sem ustnice približala njegovemu vratu. Zdaj so moje ustnice in njegov vrat ločili le še milimetri. Prišla sva v sobo. Položil me je na pojsteljo in sedel zraven mene. Pogledal je na nočno omarico in opazil najino sliko. Pogledal me je in z žalostnim glasom rekel: „ Mia, zakaj?“ Približala sem se mu in mu rekla: „ Ker te še vedno ljubim.“ Ustnice so se približale. Hotela sem poljub, toda bilo me je preveč strah, da bi se še bolj približala. Približal se je on. Po dveh mesecih in pol sem ponovno čutila njegove ustnice. Skoraj bi pozabila ko so božanske. Počasi sva se ločila. „ Mia, preveč časa je minilo, in vedno kadar te pogledam se mi pred očmi prikažejo drugi možki. Moški s katerimi se poljubljaš. Morem oditi in si zbistriti misli. Še vedno te imam rad, ne bom te pozabil.“ Skoraj stekel je ven iz sobe, jaz pa nisem mogla za njim. Sovražim to, da sem priklenjena in da brez drugih ne morem nikamor. Zajokala sem. Jokala sem tako dolgo dokler mi ni zmanjkalo solz. Iz službe se je vrnil oče. Prestašen je prišel v mojo sobo in so oddahnil, ko je videl. Verjetno ga je zaskrbelo kje sem. Ničesar ni rekel, le zanimalo ga je kako sem prišla gor. Povedala sem mu po resnici. Moje oči so bile zelo utrujene in rdeče od jokanja. Danes nisem torbe niti odprla, ničesar nisem naredila za šolo. Zjutraj je vse potekalo normalno, toda ko sem prišla v šolo, tam ni bilo njega. Spomnila sem se, da danes odhaja. Hotela sem se posloviti.

poslavljanje

Vendar vse je bilo za manj. Njegova mama mi je, po telefonu povedala, da je že zgodaj zjutraj odšel. Veliko njegovih sošolce me je vprašala, kje je Patrick. Zakaj sprašujejo mene, mar ne vidijo, da trpim? Nisem jim povedala. Samo molčala sem. Po pouku je prišla pome Patrickova mama. Ko mi je pomagala iztopiti iz avta sem jo vprašala: „ Kdaj se vrne Patrick?“ pogledala me je in rekla: „ Še vedno ga ljubiš kajne?“ Začudeno sem jo pogledala. Ničesar nisem rekla. Povedala mi je, da ji je Patrick povedal, da sem ga prevarala in prav tako tudi ona temu ne verjame. Samo Patrick je bil tako močno prepričan v to. Dala mi je listek in rekla: „ Na tak telefon ga lahko dobiš. Prosim prepričaj ga da se vrne.“ Sedaj sva obe zajokali. Povabila sem jo v hišo in ob čaju sva obe samo govorili o Patricku. Kmalu je morala oditi. Ko sem bila sama sem poklicala Lalo. Prišla je. Priznam, za mano je bil težek dan in hotela sem se nekomu zaupati. Povedala sem ji za trenerja, povedala sem ji, da imam možnost biti operirana vendar nimamo denarja, da mi je Patrickova mama dala številko in me prosila, naj ga prepričam da se vrne. Dolgo sva govorili. Shranila si je Patrickovo številko, kajti tudi Matej ga pogreša. Ura je bila okoli polnoči, ko je odšla domov. Naslednji dan se spala zelo dolgo. Vesela sem, da je sobota. Morala bi se učiti matematiko, vendar se nočem. Nočem več hoditi v šolo. Najraje bi se zaprla v sobo dokler se Patrick ne vrne. Toda obljube ne smem prelomiti. Hodila bom v šolo čeprav s veliko muko. Vse me bo spominjalo nanj. Pogledam na najino sliko. Solze mi polzijo po lico in padajo na odejo. Pogledam na kolendar. Odkar je odšel je minil komaj dan in pol. Vidim, da imam točno čez en mesec rojstni dan. Se bo vrnil do takrat? Rada bi, da je takrat ob meni. Toda tega ne morem pričakovati. Zavrtim številko, ki mi jo je dala njegova mama. Oglasi se Patrick. Povem mu, da sem jaz in da ga pogrešam, ter ga prosim, da se vrne. Prekinil je. Velikokrat sem še ga poskušala poklicati, toda vse je bilo zamanj. Verjetno je želel, da ga pustim pri miru. Joj. Izgubila sem ga, izgubila. Ves dan sem ostala v pojstelji. Na klice in sms nisem odgovarjala. Klicala je samo Lala. Naslednji dan je k meni prišla Lala. Skrbelo jo je kaj je narobe. Bila sem popolnoma na tleh. Skoraj ves dan je ostala pri meni in me tolažila. Proti večeru sva skupaj pogledali matematiko. Hotela je, da pišem pozitivno, čeprav sem bila pred nesrečo odlična učenka in matematika je bil moj najljubši predmet. Pred je odšla sem jo prosila naj pokliče Patricka in ga vpraša kako je. Rekla je da bo to storila doma in, da mi jutri pove. Privoščila sem si dolgo kopel in skoraj pomirjena zaspala. Ko sem naslednji dan odšla v šolo je bila tam Lala. Bila je prva uro in na urniku je bila Slovenščina. Med uro mi je Lala povedala, da se ji Patrick ji javil, želi biti sam. Javi se ne niti Mateju. Pri testu iz matematike se nisem mogla zbrati.

Neprastano se mi je pred očmi prikazoval Patrick. Test sem oddala popolnoma prazen.Pome je prišla Patrickova mama. Najin pogovor je skoraj vso pot tekle o Patricku. Dnevi so tekli in počasi sem na Patricka pomislila šele zvečer, ko sem se odpravljala spat. Le malo noči sem jokala in upala, da se Patrick vrne. Navadila sem se živeti brez njega. Ocene v šoli so se počasi izboljševale. Do mojega rojstnega dneva je bilo še le sedem dni. Bila sem v sobi, ko je pozvonilo na vratih. Mama je odprla vrata in zaslišala sem korake v sobo. Prišla je Lala. Ničesar ni rekla, le da se moram obleči, ker me nekam pelje. Nisem spraševala kam, daj ji zaupam. Po zelo dolgem času, me je Lala peljala po pločniku proti šoli. Prišli sva na odcep. Za trenutek sem pomislila na Patrick, toda ni me bolelo. Bil je le lep spomin.Odšli sva dalje proti šoli. Ko sva bili že skoraj pri šoli je ustavila in rekla: „Danes imamo trening. Zadnji trening z tem trenerjem.“ Začudeno sem pogledala. Nadaljevala je: „ Odhaja. Pravi, da nima več toliko časa in da bomo dobili novega trenerja. Samo jaz in ti veva, zakaj resnično odhaja. Mislila sem, da se želiš posloviti.“ Prikimala sem in odšli sva v telovadnico. Vsi so bili že tam. Ko je trener videl, da sem prišla me je prišel pozdravit in spregovorila sva nekaj besed. Punce so trenirale, jaz pa sem jih samo gledala. Tako sem se si želela da bi lahko tudi jaz stala na igrišču. Želela sem igrati odbojko toda bilo je zamnj. Ko so se punce dodobra segrele so začele igrati. Takrat je prišel k meni trener.

Pogovarjala sva se. Med običajnim pogovorom sem, kot iz topa vstrelila: „ Spremenil si se. Danes si dosti bilj resen.“ Nasmehnil se je in rekel: „Mogoče si me že navajena.“ Prosila sem ga naj ostane, saj je vsem mojim bivšim soigralkam fajn. Ničesar ni rekel, le povedal je, da nima izbire. Nisem več drezala v njega, saj se mi je zdelo, da je tudi njemu težko. Po končanem treningu smo s soigralkami in trenerjem odšli na pico. Bilo je naše zadnje druženje, čeprav je obljubil, da pride še na kakšnjo njihovo tekmo. Zvečer sem legla v pojsteljo in zaspala. Dnevi so tekli in s vsakim dnem je bil bližje moj osemnjasti rojstni dan. Včasih se mi je zdelo, kot da je to moj prvi rojstni, saj nisem znala pričakovati kako bo, zdaj ko sem invalidka. Ker je bila sreda ta dan nisem praznovala rojstnega dne. Takoj po pouko so prišla babica in dedek in skupaj smo nekaj spili in pojedli. Oče me je nesel v sobo in tam se preživela popoldne, kot do zdaj vsakič. Proti večeru je pozvonilo pri vratih. Odprla je mama. Nisem vpraša, kdo je, vendar sem slišala korake po stopnicah in hihitanje. Čez deset minut je potrkalo na vrat. Prišli so moji prijatelji. Bili so vsi, Lala, Matej, soigralke, sošolke in trener.

Za hip sem začela pogrešati Patricka. Če bi bil on tukaj bi bilo popolno. Nasmehnila sem se, Lala pa je začela: „ Mia, pripravili smo ti eno majhno presenečenje. Vsi vemo kaj si najbolj želi, čeprav tega ne pokažev navzen.“ Pripeljali so veliko škatlo. Zares veliko. Sprava sem mislila, da gre ponovno za Lalino potegavščino nakoncu pa je notri le majno darilo. Tokrat ni bilo tako. Oče je pripeljal voziček in mi pomagal sesti nanj. Darila nisem rabila odpreti. Lala je nadaljevala: „ Mia, darila ti ni treba odpreti, vse kar moreš narediti je to, da zapreš oči in si zaželiš dve želji, če si to res najbolj želiš bo čez nekaj časa tukaj.“ Nasmejala sem se. Nisem jim hotela pokvariti presenečenja zato sem jih ubogala. Moja prva želja je bila, da bi se rešila tega prekletega vozička in bi lahko živela enako, kot pred nesrečo. Vedela sem, da mi tega nikakor ne morejo podariti. Moja druga želje pa je bil on. Patrick. Nisem pričakovala veliko, samo, da se mi oglasi in se pogovarja z mano, tako, kot mi je obljubil. Želela sem lep prijateljski odnos. Odprla sem oči. Ukazali so mi, da jih moram ponovno zapreti in povedati, ko sem si zaželela želji. V mislih sem jih ponovila. Prikimala sem in rekla: „ Imam želji.“ Zasmejali so se. Lala mi je z rokami pokrila oči, da ne bi goljufala. Zanimalo me je, kaj je v škatli, vendar nisem slišala, da bi jo kdo odpiral. Lala je rekla: „ Umaknila bom roke, vendar ti ne smeš pogledati, drugače se želja ne bo uresničila.“ Nasmehnila sem se in prikimala. Slišala sem, da so odhajali iz sobe. Ničesar nisem razumela. Lala je spustila moje oči in slišala sem samo, kako so se vrata sobe zaprla. Nisem več zdržala, odprla sem oči. Pred mano je stal fant, ki sem ga poznala pred štirimi mesci. Nasmejan, vesel, oči so mu žarele. Bil je on. Izpolnili so mi eno željo. Prišel je Patrick. Moj Patrick. Minilo je kar nekaj minut preden je stopil do mene in rekel: „ Vsenaj boljše, Mia“ in me poljubil. Poljubil me je prijatelsko. Čeprav sem si želela, da bi bila spat fant in dekle, sem bila srečna. Dvignil me je iz vozička me stistnil k sebi in me položil na posteljo. Nasmehnil se je. Pogledal me, tako kot zna le on. Z zapljivim glasom je rekel: „ Mia, me imaš še vedno rada, ali si me pozabila?“ zdaj sem se nasmehnila jaz in odkimala. Pogledal me je. Spet sem se nasmehnila in rekla: „ Seveda, te imam rada, preveč.“ Pogledala sem v tla in moj nasmeh je izginil. Nežno mi je z njegovo roko dvignil obraz in se mi približal. Nagnila sem se. Najine ustnice so bile tako blizu, da čutila njegovo dihanje. Šepnil mi je: „ Mia, Ljubim te.“ in me poljubil. Pogrešala sem te ustnice, te božanske poljube. V tistem neskončnem trenutku sva bila spet fant in dekle. V sobo so se vrnili drugi in skočila sva narazen. Zahihitali so se Lala pa je rekla: „ Mia, ne skrbi, vsi vemo, da se ljubita in vemo da sta spet par.“ Pogledala sva se in nasmehnila.

Ničesar ni rekel in se nagnil k meni in me spet poljubil. Potem je vstal in odprl škatlo. Ven je vzel kuverto in rekel:„ Jaz in Lala sva organizirala zbiranje denarja za tvojo operacijo, vsi ki so tukaj so prispevali in zbrali smo dovolj denarja, da se uresniči tvoja želja. Po licih so mi spolzele solze. Po tolikem času so bile to solze sreče. Kriče sem poklicala mamo, očeta in Simona. V hipu so bili tam, saj so mislili, da je nekaj narobe. Povedala sem ji zgodbo in zdaj je jokala tudi mama. Začeli so se objemati k meni pa je prisedel Patrick in spet sva bila fant in dekle. Bila sem srečna. Zahvali sem se vsem. Mama je v sobo prinesla sok in sladkarije ter pivo za trenerja. Nevem, če je mama res tako neumna, ali se je samo delala in menila, da je trener spil toliko vina in piva. Ure so tekle in kar naenkrat so začeli odhajati domov, Patrick pa je ostal pri meni. Vso noč sva bila pripeta drug na drugega in velikokrat sva si povedala, da se ljubiva. Pogrešala se te objeme.

Odkar se je Patrick vrnil so dnevi tekli veliko hitreje. Vsak dan sva bila skupaj, saj sma hotela nadoknaditi vse kar sva izgubila. Z mamo in očetom smo odšli k zdravniku, ta pa mi je določil datum operacije. Povedal je, da kljub operacije obstaja možnost, da ostanem invalid. Ko sem to izvedela nisem več bila prepričana, da si zares želim to operacijo. Vanjo me je ponovno prepričal Patrick. Vesela sem, da se je vrnil. Do moje opreacije je bilo še samo dva tedna, s vsakim dnem sem bila bolj živčna. Dva tedna sta hitro tekla in kar naenkart je bil dan, ko sem se z družino in Patrickom odpravljala v Ljubljano na operacijo. Ko sem prišla sem morala podpisati nakaj papirjev, saj sem že polnoletna. Tik pred operacijo je k meni prišel Patrick me poljubil na usta in mi šepnil na uho: „ Mia, vse bo v redu. Ljubim te“ Peljali so me v operacijsko sobo in me tam uspavali. Ko sem se zbudila so bile okoli mene same luči. Bila sem sama v sobi. Kmalu za tem je k meni pristopil zdravnik in rekel: „ Mia, oprecija je uspela, toda zdaj je odvisno do tebe. Sedijo terapije in vaje, saj so mišice nekoliko zakrnele.“ Prikimala sem in prosila, če lahko imam obiske. Odkimal je in pojsanil, da sem še vedno v sobi, kjer se prebujajo pacienti po operaciji in, da obiski niso dovoljeni. Nekaj dni sem bila tam, potem pa so me premestili na oddelek. Po treh dneh sem končno videla Patricka in starše. Bili so veseli, da je operacija uspela. V bolnici sem bila kar nekaj časa. Vsak dan, sem imela terapije, kjer so mi razgibavali noge. Po mesecu in pol sem se prvič s pomočnjo terepevta postavila na noge. Solze so mi tekle po licih. Čeprav bi morale biti to solze sreče, so bile solze bolečine. Zelo je bolelo. Kmalu sem se na noge postavljala sama in bolečina je postopoma izginjala. Dva meseca od operacije sem odšla domov. Šolsko leto se je bližalo h koncu. Učitelji so prihajali na dom in tam sem pridobivala ocene, ki si bile kar dobre. Kljub temu, da nisem bila več v bolnici, v šolo nisem odšla. Vsak dan sem hodila na terapije in po treh mesecih naredila prve korake. Čas je tekel in koraki so bili vedno večji in več jih je bilo. Kmalu so se moje mišice zelo utrdile in začela sem hoditi. Spomnim sem, bil je ponedeljek nekaj minut čez sedmo, ko sem se s Patrickom prvič odpravila po pločniku proti šoli. Bilo je tako kot včasih. Z roko v roki sva korakala in na bolečino se pozabila. Res, da je od operacije poteklo že pol leta, toda jaz sem v tem pol leta spoznala, da lahko svoj cilj uresničiš le če v njega res verjameš. Vstrajala sem do konca in ponovno sem hodila, kot pred nesrečo. Skoraj vse je bilo, kot pred operacijo. Le moje druge največje ljubezni nisem mogla najti. Pogrešala sem odbojko.

Nisem hotela trenirati, saj sem vedela, da ni več našega trenerja. Prišel je novi, ki se je na vse trudil, da bi nadomestil starega. Toda vse smo si želele njega. Njega, ki nas je popeljal v prvo ligo. Ker sem vedela, da mi ne bo dalo miru če ga ne pokličem in ga prosim, da se vrne. Najzadnje sem ga videla, ko sodeloval pri mojem rojstnodnevnem presenečenju. Zavrtela sem številko. Zvoni, toda odgovora ni bilo. Nekajkrat sem še poskusila, toda odgovora ni bilo. Niti poklical ni. Nekaj dni sem še poskušala, potem, pa sem obupala. Nekako sem se sprijaznila, da zaenkrat odbojke ne morem trenirati, saj vedno, ko sem udarila žogo, sem pomisla na trenerja, na vse njegove nasvete. Zdelo se mi je, da bi ga izdala, če bi trenirala z drugim trenjerjem. Čas je tekel in kar naenkrat se je spet prebliževal moj rojstni dan. Ko je ta dan prišel sem bila vesela, toda pri srcu me je stiskalo. Nisem mogla, kar pozabiti, da sem bila še pred enim letom priklenjena na voziček, ki je sedaj v kleti za spomin. Priznam, nekako sem se navezala nanj. Bilo je sončno jutro, ko je v mojo sobo vstopil Patrick. Pripravila nama je zajtrk v postelji. Počutila, sem se kot princeska. Ko sva zajtrkovala, je iz žepa uzel kuverto in mi jo podal v roke. Odprala sem. Solze so se mi ulile po obrazu. Bilo je tisti, kar sem si odnekdaj želela. Karte.

Kaaaaarte za Plaaaaviii Orkeeestaaaar. Bilo so danes v Zagrebu. Objela sem Patricka, ta pa mi je samo zašepetal, da imamo ob treh popoldne avtobus. Začudeno sem ga pogledala. Nasmehnil se je in rekel: „ Ne bi bilo tako popolno brez Lale in mateja.“ Ničesar nisem rekla. Poljub je povedal dovolj. Privoščila sva si odličen seks, nato pa dolg tuš. Bila sem vesela, da sta starša v službi, Simon pa prijatelju. Vedela sem, da jih do večera ne bo, zato sem izkoristila in dan preživela v Patrickovi majici. Okoli dvanasjte ure sem poklicala mamo in ji povedala, da danes odhajam v Zagreb. Ničesar ni rekla, le, da naj pazim. Malo pred tretjo uro sta k meni prišla tudi Matej in Lala. Pred odhodom na avtobus nas ja čakalo pomembno opravilo. Ko smo nakupili zadostne količine alkohola smo sedli na avtobus. Po dolgih 4 urah smo prišli pred velik šotor.

Srce mi je razbijalo. Do koncerta je bilo še le tri ure. Nekaj alkohola smo že spili na avtobusu, preostanek pa pred dvorano. Želela sem biti v prvi vrsti. Vstopili smo v dvorano in stekli k ograji, ter si s tem zagotovili mesto v prvi vrsti. Skoraj ura nas je še ločila do začetka koncert. Medtem, ko so se na velikem platnu predvajali reklamni posnetki, sem jaz preživljala čas s mojo ljubeznijo. Želela sem nadoknaditi vse izgubljeno. Spomnim se trenutka, ki mi bo zavedno ostal v mojem spominu. Luči so ugasnile, ljudje so vzklikali, na odro pa so bili oni. Zčerl se je dvourni koncert. Bilo polno. Hkrati sem bila so svojo najboljšo prijateljico, s svojo ljubeznijo ter svojo najljubšo skupino. Po dveh nepozabljivih urah smo počasi korakali iz dvorane. Štiri perestna deteljica je bila brez glasu. Še zadnič sem pogledala dvorano ter stopila na avtobus. Vso pot domov smo prespali, zbudil pa nas je šele voznik in nam dal vedeti, da smo doma. Na postaji so že bili naši starši. Čez nekaj minut sem že bila v postelji in brez pomisljekov sem zaprla oči ter padala v spanec. Še dolgo po tem se je govorilo o koncertu, ki sem si ga želela

že kot majhna punčka. Nekaj dni kasneje sem prejela sporočilo našega bivšega trenejra. Pisalo, je če imam čaš, da bi se dobila na kavi v nekem kafiču. Brez pomislekov sem sprejela. Ko sem prišla sem vidno usopela. Tam je bil on, on, ki nas je popeljal v prvo ligo, on, ki se je pred tem boril z nami za vsako točko na tekmi. Bil je stari trener, katerega smo bili navajeni. Povedal mi je, da je bil eno leto na kliniki za odvajanje odvisnosti od trave. Rešil se je iz sveta drog. edino je bil razočaran nad mano, saj sem opostila treneranje nama najljubšega športa. Ko sem hodila domov, sem začutila, da je odbojka še vedno moja ljubezen. Zvečer sem k meni povabila vse moje bivše soigralke ter jim povedala zgodbo, le tisto malenkost o travi sem izpustila. Povedala sem, da si želim trenirat, ampak ne s tem trenjerjem. Želela sem, da bi nas treniral spet on. Brez dvoma so strinjale s mano. Naredile smo načrt, kako bomo to tudi dosegle. Čez nekaj časa so brez dlake na jeziku povedali novemu trenerju, da ga ne želijo več. Brez problemov je odšel, me pa smo naredile naslednji korak. Našega preljubega trenerja smo obiskale na domu, ter ga s skupinskimi močmi prepričale, da se vrne. Spet smo bile ekipa in jaz sem bila ponovno ena izmed njih.

Moje življene teče dalje in vsak dan z nasmeškom na obrazu, hvaležna bogu, da hodim na sprehod. Ponosno sem na vsak svoj korak na cesti, kot v življenu. Uspešno sem se vpisala na medicinsko fakulteto. Kadar nisem na fakulteti, ne na treningu, namenim svoj čas Patricku. Veliko časa preživljama skupa s Lalo in Matejem. Nevem, komu naj se zahvalim za vse to. Naj bom hvaleža bogu ali usodi. Ni važno, v mojem srce je dovolj hvaležnosti za boje. Za na konec bi povedala le še to: Nikoli ampak res nikoli življenju ne smete obupat. Vzamite si čas zase in globoko premislite kaj imate radi in kaj si v življenju res želite. Če je vredno resnično imeti tisto osebo in če jo resnično ljubite ne obupajte. Verjemite da vselej obstaja iskrica upanja ki v življenju lahko veliko spremeni. to vam govorim iz lastnih izkušenj. Borite se za svojo srečo, in nikoli ne bodite preponosni saj s tem lahko izgubite marsikaj. Odpuščajte, saj boste s tem dokazali da ljubite. Vsi ljudje delamo napake in nihče ni popoln, Zato vam polagam na srce, da nikoli ne smete obupat za tisto kar vsete da se je moč in vredno boriti. Brez truda nikoli ne boste ničesar imeli in včasih je pač treba iti čez trnove poti da prideš do cilja.

Jaz sem prišla in ne trdim, da bom večno srečna, vendar zdaj sem in vem, da tega kar imam danes ne bi imela če se ne bi zato borila. Pa čeprav sem s solzami v očeh šla vsakemu dnevu naproti sem v sebi nosila upanje in verjemite izplača se!