Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Jun 14, 2014

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Rajski otok



rajski otokCharlotte Holmes je z nasmeškom na obrazu in iskricami pričakovanja zrla skozi okno letala. Občudovala je modrino gladine morja pod seboj. Letalo je zaokrožilo nad Filipinskim otokom in se usmerilo proti pristajalni stezi. Čutila je kako se življenje radosti v njenem srcu.

Občudovala je prizor pod seboj. Zadnjih deset let je vsako leto vsaj enkrat prišla sem. Čeprav je bila pred dobrim mesecem tukaj je zdaj uživala kot prvič. V srcu je čutila kot bi prišla domov po dolgem in napornem obdobju. Njeno srce se ni motilo. Res je prihajala domov. Čeprav bi morala biti žalostna ni mogla občutiti teže žalosti. Na sosednjem otoku sta dolgih petnajst let živela njen stric in teta.

Imel ju je rada, kako ne bi, saj sta poleg starejše sestre bila njena edina sorodnika. Starša sta ji umrla že pred leti, ko je bila še brucka na fakulteti za turizem. Toda, pred dobrim mesecem se je zgodila huda nesreča na morju, ko je stričev čoln zajelo neurje in sta se s teto utopila. Takrat je bila zelo pretresena.

Hudovala se je nad usodo in resnično žalovala. Sedaj se je že sprijaznila z življenjem in živela naprej. Stric in teta nista imela otrok in glavnino njunega imetje je po oporoki dobila Charlotte. Sestri sta zapustila stanovanje v Londonu, posestvo na Filipinih in polovico turističnega kompleksa za katerega sta lastništvo že delila s Charlotte pa sta zapustila njej. Pred mesecem je prišla sem urediti vse formalnosti okoli pogreba. Pokopala ju je na otoku, ki sta ga oboževala. Že prej sta ji prigovarjala, naj se preseli k njima v veliko hišo, ki sta si jo zgradila. A je Charlotte odlašala. V Londonu je imela svojo turistično agencijo, ki si je prislužila zaupanje in si ustvarila dobro ime. Čeprav bi lahko agencijo vodila tudi od tu, se nikakor ni pripravila na odločilni korak in selitev. Končno se je odločila, da se bo koncem londonskega poletja preselila na otok. Imela je zaupanja vredne delavce, ki bodo z lahkoto delali tudi brez njene navzočnosti. Teta in stric sta se veselila njene selitve. Preuredila sta hišo in ji naredila udobno delovno sobo. Svojo spalnico je imela že od prvega dne, ko sta zgradila hišo. Njene načrte je obrnila nesreča.

Obžalovala je, da se ni preselila, ko sta bila še stric in teta živa. Ona dva sta nadzorovala delovanje hotela z desetimi hiškami in Charlotte je tržila počitnice s svojo agencijo. Na eni strani se je med zelenjem ob prečudoviti plaži raztezal njen turističen kompleks. Poleg njenega sta na tej strani otoka stala še dva manjša hotela, oba v lasti Nicka Willerja. Na drugem koncu otoka so prebivali domačini, tam je stala tudi njena podedovana hiša. Vedela je, da je v neposredni bližini tudi domovanje Nicka Willerja. Čeprav se je Nick dobro razumel z njenim stricem, ga sama ni nikoli srečala. Nick je živel na otoku še dlje kot njena sorodnika in se je imel že za domačina. Slišala je, da je precej velik samotar in čeprav mu ni bilo potrebno delati je imel v lasti še pet turističnih čolnov in enega je rad krmaril kar sam. Med sosedi je bilo še nekaj Evropejcev, ki se je odločilo svoje življenje živeti v spokojnosti večnega poletja. Večina jih je delala. Starejši zakonski par je imel v lasti trgovino z živežem.

Mlajša zakonca sta upravljala s trgovinico z darili in spominki. In ona je zaposlovala dva odlična kuharja iz Francije. Le ostareli polkovnik in njegova žena sta uživala v zasluženi pokojnini in se predajala brezdelju. Vsi so imeli hiše na vzpetini nad skalnato obalo, kot vsi domačini, le ona in Nick Willer sta posedovala veliki posestvi nižje ob obali, a še vedno dovolj varno visoko nad nivojem morja. Skozi okno je lahko videla zeleni otok na katerem bo živela.

Opazovala je obrise svojega turističnega kompleksa. Vedela je, da so na letalu tudi njeni gostje. Njen kompleks je bil v tem mesecu skoraj 90 odstotno zaseden. Gostje so lahko uživali v poležavanju na plaži ali se sprehajali po neštetih sprehajalnih poteh po turističnem delu otoka. Imela je tudi dve manjši barkači, ki sta prevažali turiste na sosednje otoke.

Lahko so samo križarili ali pa se odločili za celodnevno kopanje na eni izmed plaž, takrat so jim vedno pripravili krepko malico za izlet. V skladu s tihim dogovorom in željo vseh tam živečih, so turistom razložili, da je na drugi strani zasebno zemljišče in da prebivalci ne vidijo radi turistov v bližini njihovih prebivališč. Ker so imeli dokaj veliko raznolikosti na turističnem delu otoka niso zahajali na drugo stran. Spoštovali so tujo zasebnost in otočani niso imeli problemov s turisti. Letalo se je dotaknilo tal in Charlotte se je rahlo, a prijetno stresla. Tako, to je to. Nov list v njenem življenju je dokončno obrnjen. Z dvaintridesetimi leti bo začela na novo. Sestopila je z letala in se napotila po svoj kovček, v katerem je imela vso lastnino, za katero se je odločila, da jo vzame s seboj.

 

Nick Willer je sedel udobno zleknjen v naslanjaču in pil svojo limonado. Skozi sončna očala je opazoval svojega dolgoletnega prijatelja Philippea. Philippe je bil domačin in je imel svoje taksi podjetje. Nick pa je prišel s svojo veliko barkačo po turiste, ki so bili namenjeni na njegov otok. Prijatelja se nista videla že dobra dva meseca in sedaj sta si izmenjala nekaj novosti. Po navadi je veliko barkačo upravljal njegov delavec Isagani, a ga je danes zamenjal, saj je njegova žena ravno zjutraj povila njunega drugega otroka. S Philippeom sta se srečala pred letališčem in se udobno namestila v bližnjo varianto restavracije, ki je gledala na portal za prihode. Ravno je spil svojo limonado, ko so se izkrcali prvi potniki. Z lenobnim pogledom jih je opazoval. Občasno se je zabaval, ko je opazoval vzvišene povzpetneže, ki so se imeli za male bogove.

Ti ljudje niso znali uživati v spokoju in počitku, ki jim je nudil ta del sveta. Večino gostov je imel za plehke ljudi, zato se ni trudil, da bi se spoprijateljil s komer koli od njih. Seveda je bil vesel njihovega denarja, ki je kapljal njemu v žep in mu omogočal lagodno življenje in vlaganje v čolne in barke. Zaradi njihovega denarja so tudi domačini živeli človeka dostojno življenje. Zdolgočaseno je preletel množico. Tudi Philippe jo je, a z drugim razlogom. Njega so še vedno fascinirali bogato oblečeni ljudje z drugega konca sveta. V vsakem je videl potencialno stranko in odločal se je koga naj najprej ogovori. Imel je samo pet avtomobilov. Zaslužek njegovega podjetja je bil odvisen tudi od dobre ocene morebitnih potnikov. Njegovi šoferji so se odpravili iz ohlajenega prostora letališke restavracije proti svojim avtomobilom. Nick je za trenutek ali dva dlje zadržal pogled na postavni svetlolaski. Dolge, očitno kodraste lase si je spela v visoko ohlapno figo.

Oblečeno je imela kratko in tanko poletno obleko s širokimi naramnicami, temno modre barve, ki je poudarila modrino njenih oči. Njene dolge noge so bile obute v ujemajoče balerinke. Postavna, visoka in lahko bi rekel lepa. Pomislil je, le koliko kreme je prinesla s seboj za svojo svetlo polt. Iz velike torbice, ki ji je visela na rami je potegnila sončna očala in jih zataknila vrh glave. Ogrnila si je prosojno svetlo modro srajco. Očitno se je dobro pripravila na tukajšnje vremenske razmere, za razliko od drugih bledoličnih potnikov, ki so bili ali vse preveč oblečeni ali pa so razgalili svojo svetlo kožo, ki bo že med vožnjo do otoka pošteno pordela. Presenetilo ga je, da je bila sama. Nato si je obesila torbo s prenosnim računalnikom na ramo in preprijela velik kozmetični kovček. Napotila se je po svojo prtljago. Še enkrat jo je poiskal s pogledom. Na tej ženski je bilo nekaj znanega. Mogoče je že bila njegova gostja. Ni se mogel spomniti in tudi trudil se ni pretirano. Že dolgo vrsto let se ni zapletal s turistkami. Ni želel izzivati usode, da bi se katera odločila ostati na otoku zaradi njega. Zapletene in resne zveze ga niso zanimale.

Za svoje potrebe je poskrbel z domačinkami. No, zadnjih nekaj let je bil zadovoljen z eno, s svojo hišno pomočnico. Tudi ona ni imela nič proti taki zvezi, ki v resnici ni bila prava zveza. Toda dekle mu je pred dobrim tednom dalo odpoved. Brat, ki je živel na sosednjem otoku jo je potreboval za delo v svoji majhni trgovini. Do sedaj si ni našel zamenjave za njo, ne take ne drugačne zamenjave. Z enim od deklet, ki so delale v enem od njegovih hotelov kot sobarice se je zmenil, da bo hodila dvakrat na teden k njemu pospravljat in prat perilo.

Za sedaj ga ni zanimalo, da bi tako mlado dekle spravil še v posteljo. Potniki so vzeli svojo prtljago in se napotili skozi carinsko kontrolo. Nekaj trenutkov jih je še opazoval. Na hitro se je poslovil od prijatelja in se napotil proti svoji barkači. Mladi Akiko je spretno prodajal karte za prevoz in spuščal potnike na krov ter jim razlagal kam naj zložijo svojo prtljago. Pred barkačo je v nekaj jezikih stal napis, ki je oznanjal kam barkača pelje. Nick se je povzpel na svoje mesto in se s komolci naslonil na krmilo. Lenobno je opazoval potnike. Večina se je ob izhodu iz letališke stavbe začela ozirati okoli sebe. Nemalo kdo je že začel slikati. Postavna svetlolaska pa je izstopila in se napotila naravnost proti njegovi barkači. Popravil si je očala, da je lahko pogledal nad temnimi stekli. Se je ženski zmešalo? Za seboj je vlekla velik kovček na koleščkih. Kaj velik, gromozanski!

Tiho je nekaj šepnila Akiki in mu ponudila denar za vozovnico. Fant se je v trenutku razvedril in se ji iskreno in veselo nasmehnil, čeprav je bil že prej ves vljuden in nasmejan. Vrnil ji je denar in jo usmeril na barkačo. Velikanski kovček je odložil k drugi prtljagi in poleg postavila še toaletni kovček. Z računalnikom in osebno torbico je sedla v kot na nasprotno stran od večine potnikov, čeprav je bilo še dovolj prostora. Nick se je namuznil. Ženska zagotovo ni bila prvič tukaj. Sedaj je sedela na soncu, a ko bodo pluli bo v senci. Letališki delavec je pomahal, kar je bil znak, da so vsi potniki zapustili letališko stavbo. Nick je prižgal motor barkače, da je tiho zahrumel in nežno stresel celo plovilo. Kratko je pohupal, kar je bil znak, da se pripravlja, da bo izplul. Nihče ni hitel proti njim, zato je počasi izplul. Plovba je bila zanj že rutinska zadeva in je brez zadržkov lahko opazoval postavno blondinko. Videl je, ko je počasi in globoko vdahnila morski zrak. Njene ustnice so se bežno ukrivile v nasmešek. Uživala je.

Roki je sproščeno spustila na torbo z računalnikom, ki ji je počivala v naročju. Nick se je komaj ukrotil, da ni zgroženo zmajal z glavo. Pridejo na počitnice in se potem tudi tukaj v skoraj neokrnjeni naravi še vedno oklepajo svojih računalnikov. Vsi objekti počitniškega naselja so bili leseni z obiljem zelenja. Vsi so se trudili, da bi se sodobna civilizacija ne poznala v naravi. Seveda so bile sobe sodobno opremljene s klimo in vsem udobjem, a narava vse okoli je pričarala rajsko izkušnjo. Nick je v sebi zamrmral cinično pripombo na račun novodobnih turistov. Še enkrat se je zazrl v njen nasmešek in se še sam zazrl čez morje. To ga je pomirjalo, dovolj misli je posvetil turistom in niti ene več jim ni hotel nameniti.

Charlotte je vdihovala morski zrak in prisluhnila šumenju valov skozi katere je rezala barkača. Ta vonj in zvok sta jo pomirjala. Ni se zmenila za svoje sopotnike, ki so se veselo pogovarjali. Zaprla je oči in svoj obraz nastavila lahni sapici, ki je vela z morja. Ko se je približala barkači je opazila visokega in postavnega temnolasca, ki očitno ni bil domačin. Poškilila je k njemu in kaj hitro odvrnila pogled. Nosil je sončna očala in njegov obraz je bil resen. Le kotiček čutnih ustnic je nakazoval na njegove cinične misli. Oblečen je bil v ohlapne lanene hlače barve kakija in laneno bež srajco. Spoznala ga je. Bil je sam Nick Willer.

Sicer ga osebno ni poznala, a veliko je zvedela o njem od svojega strica. Saj ne, da bo jo zanimal, a stric ga je pogosto omenjal. Edino pozitivno točko je dobil kot poslovnež. Hoteli so sodelovali med seboj in si niso delali težav. Bil je dober delodajalec in vedno pripravljen pomagati. Videla ga je na eni od redkih stričevih fotografij. Trenutno ni imela nobene želje ali potrebe po njegovem prijateljstvu. Zadovoljna se je ozrla po svojem kompleksu, ki je kukal izza zelenja. Barkača bo vsak čas pristala ob velik lesen pomol na sredi turistične uličice v kateri je stalo le nekaj stavb. Imeli so trgovino, trgovino s spominki in darili, pošto, približek zdravstvenega doma z zobozdravstveno ordinacijo, frizerski salon, banko in okrepčevalnico s slaščičarno.

Ulica se je raztezala vzdolž obale. Stavbe so se skrile med velika drevesa na eni strani ceste, na nasprotni je bil širok pločnik za sprehajanje ob vodi. Vsemu skupaj bi težko rekli ulica. Na desno se je prišlo do Charlottinega hotela in levo sta stala Nickova hotela. Charlotte je pobrala svoj kovček in toaletno torbico ter se strumno odpravila proti recepciji svojega hotela. Nick je nehote pogledal za njo. Jezilo ga je, da ni bila njegova gostja in veselilo ga je, da ni bila njegova gostja. Če bo šlo vse po sreči in tako, kot je on po navadi živel, je najverjetneje ne bo več videl. Ni se več zmenil za njo in je skočil na pomol. Čez pol ure odpelje skupino turistov na popoldansko vožnjo okoli otoka.

Charlotte se je široko nasmehnila starejši gospe, ki je stopala proti njej. »Pozdravljena, draga Laarni,« je rekla veselo in objela sedaj svojo gospodinjo. »Dobrodošla, moja draga deklica,« ji je odvrnila ženska in jo cmoknila na obraz. Laarni je že petnajst let živela s Charlottinim stricem in teto in z veseljem bo gospodinjila tudi Charlotte. Skupaj sta spravili Charlottine stvari v majhen avto in se skupaj odpravili proti recepciji. Charlotte je želela pozdraviti svoje osebje v hotelu in se prepričati, da je vse v redu. Ker je bil ravno čas kosila, sta pojedli kosilo v hotelski restavraciji skupaj z vodjo kompleksa. Nato sta se odpeljali domov.

Charlotte je razpakirala svoje stvari in se stuširala ter preoblekla. Napotila se je na kratek sprehod do obale. Čutila je pihljanje sapice z morja, ki ni mogla ublažiti vlažnosti zraka. Čez pol ure bo sigurno padal dež. Z bosimi nogami je hodila po plitvini obale. Sedla je na skalo in se zazrla na morje. Čeprav bo imela kar nekaj dela, ko bo vodila hotel tukaj in skrbela za delovanje agencije v Londonu je vedela, da to delo ne bo niti pol toliko stresno in časovno tempirano, kot v Londonu. Za začetek si je zadala, da bo natančno spoznala domači otok in bližnje otoke.

Nick je odložil skupino turistov in zapeljal svojo barkačo proti domu. Na obali pod hišo je imel manjši leseni pomol. Dan je bil dolg in dovolj je imel radovednih turistov. Občasno je delal, da bi se izognil monotoniji življenja in da bi ohranjal stik z realnostjo in sedaj ima za nekaj dni dovolj vrveža. Plul bo sam zase in užival v naravi. Čeprav je bil tukaj že dolgih osemnajst let, ga je narava še vedno privlačila kot prvi dan. Prišel je kot devetnajstletni fant. Hotel je najti notranji mir in počasni ritem življenja. Nepričakovano je zadel večjo količino denarja na loteriji in odločil se je vzeti življenje v svoje roke. Zgradil je hotel, da bi imel zagotovljen dohodek. Uspel je v svoji nameri in si ustvaril pravi mali imperij. Odpel si je srajco, da je sapica z morja hladila njegovo prepoteno kožo.

Zazrl se je proti domači obali in se skremžil. Na obali je nekdo sedel na skali nedaleč od pomola. Čeprav je bil že dolgo na otoku se še ni privadil misli, da otočani neradi hodijo na plavanje. Ljudje iz celega sveta so hodili na njihove obale, a njih to ni pretirano zanimalo. Plažo sta po navadi koristila le ona dva z Jackom Holmesom. Bližje je plul bolj razločno je videl osebo, ki je vdrla v njegovo zasebnost. Tiho je zaklel. Stavil bi, da je to postavna blondinka z gromozansko velikim kovčkom in računalnikom. Zaplul je ob pomol in privezal barkačo nato se je odpravil proti njej. Ocenjujoče jo je opazoval. Preoblekla se je v kratke hlače in mikico brez rokavov. Imela je dolge noge in očitno še bolj vitko postavo, kot je domneval. Z nejevoljnim izrazom na obrazu je rekel: »Daleč ste od počitniškega kompleksa. Pripravlja se na dež, če ne pohitite boste mokri do kože. Poleg tega je tole zasebno zemljišče.

« Charlotte ga je pogledala in vljudno vstala s skale. Pobrala je natikača, ki sta ji zdaj prosto bingljala s prstov. Dvignila je svoja sončna očala vrh glave, da ga je lahko pogledala. Seveda ni mogla videti njegovega pogleda, ker so ga skrivala temna stekla njegovih očal. Vsekakor je njegov obraz odražal nejevoljo in prikrito sovražnost. Tiho mu je odgovorila: »Nisem turistka in ne stanujem v hotelu.« Ponudila mu je svojo dlan in dodala: »Charlotte Holmes. Nastanila sem se v stričevo, no sedaj mojo hišo.« Prijel je njeno ponujeno dlan in se predstavil. Tudi sam je dvignil svoja sončna očala, čeprav je imel svoja pravila življenja in se nikoli ni oziral na kogar koli, je imel nekaj osnovne olike. »Moje sožalje, v času nesreče sem bil na obisku pri starših v Ameriki. Novice sem zvedel šele ob vrnitvi.« »Hvala,« je zamrmrala in se obula. »Bolje, da se odpravim nazaj v hišo,« je pripomnila in skupaj sta zakorakala po potki, ki je vodila proti njunima posestvoma. »Jack mi je omenjal, da se boš preselila k njima in od tukaj vodila svoje posle,« je navrgel. Zanimalo ga je, kaj bo storila s hišo. »Ja, tak je bil načrt,« je tiho vzdihnila. »Odločila sem se, da se bom res naselila tukaj. Od danes naprej je to moj dom. Ne skrbi, ne bom naporna soseda in ne bom prirejala bučnih zabav,« se je nasmehnila. »To me veseli,« se je prvič nasmehnil tudi sam.

Prišla sta do razpotja. »Adijo,« je rekla Charlotte in se napotila po desni poti. »Adijo,« ji je odzdravil Nick in se napotil po levi poti. Enkrat se je še ozrl za njo, a ona je stopala strumno naprej. Lepa reč, si je mislil. Lepa in pametna in v njegovi neposredni bližini. Po vrh vsega še Angležinja. Če je kakorkoli podobna stricu, bosta čisto dobro shajala. Manj jo bo videl raje jo bo imel. Ni še vstopil v svoj dom, ko se je ulil dež. Iz hladilnika je vzel steklenico piva in sedel na pokrito teraso. Rad je opazoval dež in pokrajino, ki je prav prijetno dišala. Charlotte je ravno stopila pod nadstrešek, ko so prve dežne kaplje dotaknile zemljo. Laarni je prišla ven s kozarcem limonade in krožnikom peciva. Nasmehnila se je Charlotte in oboje odložila na mizo.

Vedela je, da Charlotte rada sedi pod nadstreškom in opazuje dež. Sama je pohitela v notranjost, ravnokar se bo začela njena priljubljena nanizanka. Charlotte se ji je zahvalila in udobno sedla v oblazinjen naslanjač. Nogi je stegnila pred sebe. Natikače je zbrcala z nog in si postregla z limonado. Pomislila je na svojega soseda. Tako, tudi to je opravila. Predstavila se mu je. Ni računala, da ga bo srečala na obali, a se je srečanje dobro izteklo. Zdaj je vedel kdo je ona in da bo živela tukaj. Če je bila prav obveščena o njegovem načinu življenja, bo v bodoče imela mir pred njim. Ob tej misli se je nasmehnila. Nobene želje ni imela družiti se z mrkim, ciničnim in rahlo čudaškim Nickom.

Že res, da ni bila slepa in je opazila njegovo visoko postavo. Pod odpeto srajco si je lahko dodobra ogledala njegov možat prsni koš in izklesane trebušne mišice. Ni mogla lagati. Nick je bil sila postaven moški. Njegovi malo daljši temni lasje so mu dajali pridih navihanosti in divjosti. Rjave oči so bile lepo oblikovane, a hladne. Zagorela polt se mu je podala. Če ne bi bil to Nick in če ne bi bil tako namrščen, bi ji bil še všeč.

Charlotte se je zbudila zgodaj. Ni mogla spati. Vstala je in pojedla zajtrk, popila kavo in poklepetala z Laarni. Govorila je z upravnikom hotela in preverila poročila, ki ji jih je poslal. Do kosila je imela še dovolj časa. Vročina ozračja jo je vabila, da se osveži v morju. Pograbila je svoj penasti ležalnik, veliko brisačo, kremo, steklenico vode in knjigo, ki si jo je kupila pred odhodom iz Londona in se odpravila proti obali.

Ležalnik je položila na čistino, globoko v senci. Namazala se je že doma, še predno je oblekla bikini. Odložila je svoje stvari in si slekla obleko za plažo. Odpravila se je proti vodi. Previdno je poškilila na Nickovo barkačo in ko se je prepričala, da nikogar ni gor je zadovoljno zaplavala. Že dolgo ni plavala in sedaj si je dala duška.

Nick je preletel pošto in nekaj časopisov preko spleta in ugasnil svoj računalnik. Vsak drug ali tretji dan je prižgal računalnik in na kratko preveril kaj se dogaja v svetu. Pojedel je obilni zajtrk in se odpravil proti obali. Odločil se je, da bo ta dan samo lenaril in si nabiral moči. Mogoče bo popoldne malo plul, mogoče pa bo cel dan preživel v senci dreves ali pod nadstreškom svoje barkače in se hodil ohlajat v morje.

S seboj je vzel veliko brisačo in nov zvezek križank in sudokujev. S počasnimi koraki se je odpravil proti obali. Že od daleč jo je zagledal. Plavala je. Dobro in hitro plavala. Nekajkrat je celo potopila glavo pod gladino. Ustavil se je nedaleč stran od obale, a še vedno dovolj skrit za rastlinjem, da ga ni mogla videti. Opazoval jo je. Kar dolgo je plavala in odobravajoče je sam pri sebi prikimal. Imela je odlično kondicijo. Zanimalo ga je koliko časa bo še zdržala s tem hitrim tempom. Ravno, ko se je naveličal opazovanja je počasi priplavala do plitvine in vstala.

Podzavestno je odprl usta in strmel v njo. Imela je brezhibno postavo in presenetljivo veliko oprsje, ki sta ga pokrivala le majhna trikotnika vijoličnih kopalk. Brez zadržkov se je odpravila proti svoji brisači, ki jo je zagledal med rastlinjem, globoko v senci, na njegovem priljubljenem mestu. Namrščil se je. Predno jo je zagledal, se je bolj nagibal k temu, da se bo udobno zleknil na svojo barkačo, a ga je sedaj jezilo, da je zasedla njegovo mesto. Ni želel, da bi ga dobila med opazovanjem, zato se je napotil proti obali. Potka je vodila mimo nje. Grdo jo je gledal in le mrmraje pozdravil. Odzdravila mu je in mu podarila prelep nasmeh, nato se je obrnila in vzela steklenico vode. Ni se več menila zanj. Odkorakal je proti svoji barkači. Odložil svoje stvari, slekel, že tako odpeto srajco, in se pognal na glavo v vodo. Še sam je plaval. Vmes je poškilil k njej, a ni vedel kam gleda.

Naslonila se je na drevesno deblo in v naročju držala knjigo. Na obraz si je nadela sončna očala in le upal je, da resnično bere. Videl je, ko je obrnila list v knjigi. Z roko si je šla skozi dolge lase in jih rahljala. Od morske vode so se še dodatno skodrali. Vedel je, da ima naravne kodre, saj je bila tako svetlolasa in kodrasta kot njen stric. Imela je še njegove velike modre oči, drugih podobnosti ni opazil. Še sreča, da ni podedovala tudi njegovega velikega nosu in grobih oblik obraza. Ne, ona je bila neverjetno ljubka in ženstvena. Obrnila je še en list v knjigi in on se je z mešanimi občutki potopil pod gladino vode. Izplaval je in se povzpel na svojo barko. Ni vedel zakaj je pričakoval, da ga bo opazovala, a je. In istočasno se je jezil, ko je ugibal ali ga opazuje. Ne bi bil rad predmet opazovanja. Zaklel je v sebi, da je dovolil, da ga je ena mila Angleška damica zmedla. Mila? Mogoče po zunanjosti! Vedel je kako vodi posle in kaj vse je zahtevala za svoj hotel. Odločna, vztrajna, domiselna in samozavestna.

Neizprosna pogajalka in neverjetno natančna. V vsem se je lahko merila z njim. Mogoče je bila še za kanček bolj trmasta od njega. Vsaj kolikor je slišal od Jacka Holmesa. Stric jo je vedno hvalil. Bil je ponosen na njo. In Nick se je lahko prepričal v mnogih situacijah, da upravičeno. Nikoli je ni spoznal. Njune poti se so nekako vedno križale. V roke je vzel svojo križanko in steklenico vode, a nikakor se ni mogel skoncentrirati, saj mu je pogled nehote uhajal k Charlotte. Odložila je knjigo in se odpravila v vodo. Ponovno je dolgo in hitro plavala. Ko je končno prišla iz vode, mu je zaklicala vljudnostni pozdrav, ker je odhajala in mu zaželela še lep dan. Zamrmral ji je pozdrav in se ponovno na glavo pognal v vodo. Ohladiti je moral svoje misli.

Charlotte si je nadela obleko in pobrala svoje stvari. Ni bila lačna, le ni ji bilo več do lenarjenja na obali pod budnim očesom rahlo sovražno nastrojenega soseda. Ni mogla zatrditi, da jo je ves čas opazoval, le občutek je imela, da jo je. Knjigo lahko bere tudi na svoji terasi. Poleg vsega si je priznala, da ni tip človeka, ki bi lahko v nedogled lenaril. Doma si je privoščila osvežilni tuš z dokaj mrzlo vodo. Sprala je sol s telesa se preoblekla v lahka oblačila in se napotila na teraso. Laarni je skuhala kavo in skupaj sta posedeli in poklepetali.

Od nekdaj je rada klepetala z Laarni in teto. Pogrešala je svoja sorodnika. Hiša je bila zdaj prazna brez njiju. Od Laarni je izvedela, da sta polkovnik in njegova žena pozno popoldne priredila manjši piknik kot dobrodošlico za njo. Laarni je že spekla pecivo, ki ga bosta vzeli s seboj. Po kosilu se je Charlotte odpravila do hotela, hotela je samo pogledati kako se zabavajo turisti in upala je, da bo prišla še na kakšno idejo s katero bo popestrila svojo, že sedaj dokaj pestro, ponudbo. Popoldne sta se sprehodili do polkovnikove hiše na koncu vasi, nad samo vzpetino nad morjem. Ni jima bilo treba čez celo vas, saj je vodila potka od Charlottinega posestva naravnost do polkovnikovega. Na nek način je imela rada polkovnika in njegovo ženo. Ostareli par se je veliko družil z njenima sorodnikoma, saj so si po letih bili dokaj blizu. Laarni je pecivo odnesla v hišo, kjer ga bosta z gospodinjo porazdelili na krožnike. Charlotte pa je cmoknila polkovnika Briana na obraz in objela njegovo ženo Elisabeth.

Zahvalila se jima je za dobrodošlico in za vse kar delata za njo. Nikdar ne bo pozabila na pomoč in uteho, ki sta ji nudila, ob tragični nesreči. Tudi ostali so začeli prihajati. Charlotte se je veselo pomenkovala z vsemi. Vaščani so imeli radi njena sorodnika in tudi sama je bila deležna njihovega spoštovanja, saj so vedeli kako upravlja s turističnim kompleksom pri čemer je bila zahtevna delodajalka, a istočasno tudi neverjetno darežljiva. Nihče na otoku ni živel v pomanjkanju. Njen stric je bil le izvršitelj njenih navodil. Polovica prebivalstva je delala za njo, druga polovica za Nicka. Čeprav so bili otočani dokaj omejeni na svoj otok, so se zavedali, da imajo srečo, da sta si ravno Charlotte in Nick lastila skoraj polovico otoka.

Nista izkoriščala delovne sile in na otok sta pripeljala pozitivne lastnosti civilizacije. Njihovi otroci so imeli šolo in dobro zdravstveno oskrbo, dovolj raznolike hrane in vse pogoje za brezbrižno otroštvo. Navadili so se na Nickovo bolj samotarsko naravo, ki je že mejila na rahlo čudaško in oboževali so Charlottino milino in pozitivizem. Charlotte se je smukala okoli in se kasneje zapletla v igro z otroki. Prekipevala je od energije. Nick je počasi stopal po stezi, ki je vodila od Charlottinega posestva proti polkovnikovi rezidenci. Polkovnik ga je obvestil, da bo priredil piknik Charlotte za dobrodošlico in da bi bilo nadvse vljudno, če bi se prikazal. Polkovnik se je vedno očetovsko obnašal do Nicka in njega to ni motilo. Na začetku ga je zabavalo, nato se je navadil. Najprej je mislil prezreti vabilo, a si je premislil. Ni pogosto zahajal na piknike, ki so jih za njegovo dojemanje vse prepogosto prirejali v vasi ali pri Holmesovih. Toda iz njemu neznanega vzroka, ga je zanimalo kako se bo Charlotte vklopila v to pisano druščino. Tudi videti jo je hotel. Ko je odšla s plaže se tudi njemu ni več ljubilo lenariti na svoji barkači.

Postal je rahlo nejevoljen in se je kmalu odpravil domov. Dobri dve uri je delal v svoji delavnici kjer je že pred tednom začel izdelovati majhen čoln. Ni bil ravno uspešen saj so mu misli uhajale k postavni, krhki blondinki. Ko se je bližal vrhu hriba je skozi rastlinje opazoval otroke pri igri, med njimi je opazil svetlolaso glavo okoli katere so poskakovali kodri, ki so ušli iz ohlapne fige. Charlotte je igrala nogomet, no v resnici je bosa in v lahki poletni obleki, ki ji je segala skoraj do kolen stala na golu in branila. Slišal je njen glas, ko je spodbujala svoje moštvo in se nasmehnil. Njena izgovarjava domačega narečja je bila čudovita. Ni vedel, da obvlada jezik. A ga spoznanje ni presenetilo. Takoj, ko je prišel v vidno polje otrok, so ga te obkrožili in prosili naj se jim pridruži. Občasno se je tudi sam pridružil otrokom pri igri, zato nihče ni bil presenečen, da so ga razposajeno napadli. Pridružil se je ekipi, ki je bila Charlottina nasprotnica. Saj so bili otroci zelo vztrajni, da ni pošteno, ker druga ekipa ima Charlotte, ki je nepremagljiva.

Z nog je zbrcal svoje natikače in se pridružil igri. Nekajkrat si je priboril žogo in poskrbel za nekaj dobrih podaj, a je Charlotte vse z lahkoto obranila. Čeprav se je samo zabaval z otroki, niti pod razno ni dal vse od sebe, le kako bi, saj je bil v primerjavi z drobnimi bitjeci okoli pravi velikan, ga je zamikalo, da bi tudi sam streljal na Charlottina vrata in zmanjšal njihovo vodstvo s trenutnih tri proti nič. Poskrbel je za eno obrambo in še dvakrat podal, a ko so nasprotniki dosegli še en zadetek, se je bolj vživel v igro. Dobil je priložnost in brcnil proti vratom. Ciljal je spodnji desni kot, saj je Charlotte stala bolj na levi. Že se je hotel veseliti zadetka, ko je spretno obranila z nogo in poslala žogo globoko v polje, kjer jo je ujel eden od njenih. Zgroženo jo je pogledal in ona se mu je ljubko nasmehnila. Grrrr, izzivala ga je. Še dvakrat je streljal in obakrat mu je obranila. Polkovnik je prekinil igro, saj je bil čas za hrano. Nick je obul svoje natikače in opazoval Charlotte, ko ji izza gola vzela svoje. Otroci so se zapodili proti mizi s hrano in ona dva sta stopala počasi za njimi. »Obvladaš,« se je presenečeno odzval Nick, ko jo je dohitel. »Univerzitetna ženska nogometna ekipa, trenirale smo skupaj z moško ekipo,« je skomignila z rameni in se zahihitala.

»Presenečaš,« se je moral tudi on zahihitati. »Kaj še obvladaš?« je dodal vprašanje. »Poleg nogometa, plavanja, jezikov in poslovnih veščin,« je urno dodal, ko ga je začudeno pogledala. »Oh, nič velikega. Običajne ženske stvari, razen štrikanja,« se je zasmejala. Tudi sam se je moral nasmehniti. Hotel jo je imeti čim dlje od sebe in zdaj se prijateljsko pomenkuje z njo in pri vsem tem, mu je še resnično postajala všeč. Mar bi ostal doma! Elizabeth jim je predlagala, da se gresta osvežit v kopalnico in se nato pridružita družbi. Oba sta bila rahlo prepotena. Charlotte se ji je nasmehnila in se napotila v hišo. Nick se je zahvalil in se odpravil do vrtne pipe. Ko sta se vrnila, jima ni ostalo nič drugega, kot da sedeta en poleg drugega na klop nasproti polkovnika in Elizabeth.

Le to so jima pustili prosto. Polkovnika so zanimali Charlottini načrti in ona mu je dokaj podrobno odgovorila na vse in še na nešteto drugih vprašanj. Ko so že skoraj končali z jedjo, je polkovnik ogovoril Nicka: »Charlotte je izrazila željo, da jo kdo nauči upravljati s čolnom. Ko bolje premislim, mislim, da bi jo ti moral naučiti. Najboljši si.« Nick je nejeverno pogledal polkovnika in nato na kratko s pogledom ošvrknil žensko poleg sebe, ki je na polkovnikov predlog rahlo zmajevala z glavo. »Mogoče bi jo res moral. Tukaj je to tako, kot v ostalem svetu upravljanje z avtomobilom,« je pritrdil in se v sebi oštel, ker je tako hitro pristal. »Čudovito. Naprej se lahko sama menita,« je polkovnik plosknil z rokami in se obema veselo nasmehnil. Charlotte je poklepano pogledala Nicka, ki ji je vračal pogled. Brez težav je lahko iz njegovega pogleda razbrala, da se počuti ujetega in nejevoljnega.

Oba sta poznala polkovnika in vedela, da se bosta težko izvlekla iz zagate. Nemogoče bo spremeniti načrt, saj bo polkovnik hotel vedeti vse o njunem napredovanju pri učenju. Težko bi ga prenesla okoli. Charlotte se je zapletla v pogovor z ženskami in je kasneje pomagala gostiteljici pospraviti mizo in prinesti ven vse sladke dobrote. Polkovnik je ujel Nicka in se z njim zapletel v pogovor. Pregovoril ga je, da jutri odrineta z Nickovo barko loviti ribe. Šele, ko je Nick privolil je polkovnik povedal, da si njegova Elizabeth zelo želi na ribiški izlet z barko. Nick je v sebi zaklel, saj je predvideval, da bo polkovnik pregovoril še Charlotte in Laarni, da se jim pridružita. Ni se motil. Zaman se je Charlotte trudila najti izgovor zakaj ne bi šla na ribolov, a jo je polkovnik spretno pregovoril. Ni imela pravega izgovora in morala je pristati. Nick se je zabaval, ko je opazoval Charlotte, ki se je ostanek večera trudila izogniti se njemu in polkovniku. Ženska je bila pametna in v kolikor si ne želi dodatnih pustolovščin, ki ji ne bi odgovarjale, se bo morala držati stran od spletkarskega polkovnika. On sam je polkovnikovo spletkarjenje že občutil na svoji kože, a je danes malo pozabil na to njegovo navado in se tudi sam ujel v past. Jutri bo moral biti nadvse previden, če bo hotel ohraniti svoj mir. O da, jutri se je obetal zanimiv dan. Veselje in radovednost sta bili močnejši od njegove želje po samoti.

 

Nick je sedel na terasi in pil pivo. Zrl je v temno noč in poslušal nočno življenje narave. Po navadi ga je to sprostilo, a ne danes. Cel večer je preživel ob Charlotte in veliko tega spoznal o njej. Po zabavi ju je z Laarni pospremil domov. Le kako ne bi, saj so vsi trije šli po isti poti v isto smer. Jutri jo bo spet videl. Kaj videl, celo dopoldne ali mogoče večino dneva bo preživel z njo na svoji barki. Zanimalo ga je, zakaj se ženska drži dokaj hladno do njega. Ko so se vračali proti domu sta govorila le on in Laarni, Charlotte je modro molčala. Z Laarni sta se domenila za jutrišnji ribiški izlet. Povabila ga je, da pride na zajtrk in kavo predno odrinejo. V nobenem primeru ni želel odkloniti povabila. Laarni je bila odlična kuharica in naveličal se je sam pripravljati svoje obroke.

Malo pa ga je tudi vleklo, da bi nagajal Charlotte, ki se je trudila ustvariti nekakšno razdaljo med njima. Jutri jo bo lahko še bolje spoznal in mogoče dognal zakaj je tako hladna do njega. Priznal si je, da je zanimiva ženska. Všeč mu je bila. Z mislimi na Charlotte se je odpravil v posteljo. Zbudil se je zgodaj in se vesel dneva, ki je obetal obilo zabave, odpravil pod tuš. Hitro se je oblekel in pripravil vabe. V hladilno torbo je zložil pijačo in se z vso opremo odpravil proti Holmesovi rezidenci.

Charlotte se je zbudila dokaj zgodaj. Stopila je pod tuš. Imela je občutek, da bi lahko ves dan stala pod tušem. Ozračje je bilo vroče in rahlo soparno. Ponoči je padal dež. Slišala ga je, a je hitro utonila nazaj v spanec. Pokukala je skozi okno in se nasmehnila. Obetal se je lep in sončen dan. Družila se bo s prijatelji in nameravala je uživati, kolikor se da. Mogoče bo uspela malo bolje spoznati tudi svojega namrščenega soseda Nicka. Ko se ni mrščil ali cinično nasmihal, je bil čisto v redu moški. Mogoče bosta vseeno postala prijatelja.

Z mislimi na postavnega, a dokaj tečnega moškega, se je namazala s kremo za sončenje, oblekla svoje kopalke in čez njih navlekla kratke hlače ter mikico z širokimi naramnicami. V svojo dokaj veliko torbo za čez ramo je zložila knjigo, ki jo bo mogoče brala na barki, če ji ne bo do ribarjenja, kremo za sončenje, tenko, skoraj prozorno srajco, da je na soncu ne bi opeklo in še nekaj nepogrešljivih ženskih drobnarij, kot so krtača za lase in elastike ter sponka. Dodala je še svoja sončna očala. S pogledom je preletela sobo. Pospravila je nered za seboj in zategnila posteljo. Pograbila je velik slamnik in torbo ter se odpravila na teraso. Pozdravila je Laarni, ki je s pladnjem s kavo zakorakala ven pred njo. Gospodinja ji je veselo odzdravila in dodala: »Predvidevam, da bo Nick vsak čas tukaj. Obeta se čudovit dan.« Charlotte se je nasmehnila, Laarni je res rada hodila na vožnje s čolnom in ribarjenje, čeprav je večino časa le uživala v sproščenem posedanju na barki. Še dobro, da tistega usodnega dne ni odšla s stricem in teto.

Takrat se je nekaj slabo počutila in je ostala doma. Ni ji hotela pokvariti razpoloženja in ji je samo pritrdila, da je čudovit dan. Vedela je, da je Nick Laarni prirastel k srcu. Obojestransko sta se spoštovala in na nek način imela rada. Tudi o njegovem prihodu se ni motila. Ko je Charlotte sedla za mizo, ga je zagledala kako se jima približuje po potki. Veselo ju je pozdravil in prisedel. Charlotte se mu je bežno nasmehnila in ga pozdravila. Če bo prijazna, bo mogoče tudi on bolj prijazen. Med neobveznim klepetanjem so popili kavo. Charlotte je začela pobirati skodelice, a jo je Laarni le grdo pogledala in jo podučila, da je to njeno delo. Pripomnila je, da bo takoj postregla z zajtrkom in smuknila nazaj v hišo. Charlotte se je naslonila nazaj in nelagodno pogledala Nicka. Ta se ji je razumevajoče nasmehnil. »Predvidevam, da nisi navajena, da kdo skrbi zate in ti streže,« je prijazno pripomnil. »Ne, res nisem. Celo življenje skrbim zase. Dokler sta bila starša živa, sem imela svoje zadolžitve, potem sem pa bila odvisna sama od sebe,« je skomignila z rameni. »Navadila se boš,« ji je prijateljsko odvrnil. Nasmehnila se mu je. Laarni se je vrnila s krožniki in priborom in nato spet smuknila nazaj v hišo. Charlotte je hotela prekiniti tišino, čeprav je bila nad vse prijetna tišina. »Torej si poskrbel za vabe, upam, da imaš še kaj drugega razen slovitih črvov iz tvojega gojišča,« jo je zanimalo. »Torej si slišala za moje črve?« je presenečeno vprašal. »Seveda, stric jih je vedno hodil k tebi iskat, ko smo šli z barko ribarit,« se je nasmehnila. »Bi rekel, da ti nisi tako navdušena nad mojimi črvi kot je bil Jack?« se je zahihital. Samo odkimala mu je in pri tem naredila rahlo grimaso, kar je še dodatno privabilo nasmeh na njegov obraz.

»Ne skrbi, imam tudi nekaj kruhovih kroglic, no niso ravno samo kruhove, a ni ti potrebno vedeti za moj recept,« se je zabaval naprej. Laarni je postavila hrano na mizo in sedla. Opazovala ju je in se odobravajoče nasmihala, a ona dva sta bila toliko zatopljena v svoj pogovor, da tega nista opazila. »Predvidevam, da si mešal kruh z zmletimi ribami ali čem podobnim,« se je kremžila naprej. »Pravilno predvidevaš,« se je zasmejal in si postregel s hrano. Tudi Charlotte se je zasmejala in si še sama postregla. Ob hrani nista več omenjala vab. Ravno pojedli so, ko so opazili, da se po hribu bližata polkovnik in Elizabeth. Laarni je pospravila mizo in naročila Nicku naj izbere prave ribiške palice za njiju s Charlotte. Nick je iz Laarninih rok vzel veliko hladilno torbo s hrano, ki jo je pripravila za malico in ji podal palici. Bili so nared in lahko so se odpravili. Nick je svojo opremo in hladilno torbo s pijačo ter škatlo z vabami, odložil na potki po kateri je prišel in po kateri bodo morali do obale. Skupaj so se odpravili proti barki. Nick je dvignil še svojo hladilno torbo in Charlotte je brez oklevanja segla po njegovi opremi in škatli z vabami.

V prijetnem kramljanju so nadaljevali pot. Nick je ženskam pomagal na barkačo. Iz Charlottinih rok je vzel svojo opremo in jo spustil k ostali opremi, ki jo je že zložil na krov. Charlotte se je povzpela zadnja. »Pridi k meni, h krmilu, lahko bi ti že kaj pokazal in tukaj boš sigurno v senci,« ji je predlagal Nick. Na njegovo presenečenje se mu je samo nasmehnila in upoštevala njegov predlog. Podrobno ji je razložil stvari glede krmila in upravljanja z barkačo. Njen stric je sicer imel dve manjši barkači, a princip je bil isti. Ko so že nekaj deset minut pluli se je naslonila nazaj in svoj obraz prepustila sapici, ki je vela z morja. Nick jo je občudujoče opazoval. Razumel je pomen njenega blaženega nasmeška na obrazu. Sam je čutil isto. To je bilo tisto prvinsko uživanje v naravi. Zaradi tega občutka je oboževal življenje na tem otoku. Njegov čut za samoohranitev se je čisto izklopil. Charlotte mu je bila dejansko všeč. Zelo všeč. Privlačila ga je. In danes je bila prijazna z njim in se mu je celo prijateljsko nasmihala. Ni bila turistka, živela bo tukaj in prvič je pomislil, da bi si mogoče lahko privoščil nekaj podobnega resni zvezi. Charlotte je bila idealna kandidatka. Zavedal se je, da se tudi sam obnaša prijateljsko do nje, kar je najbrž vzrok, da je tudi ona prijazna do njega. V njeni bližini mu ni bilo težko biti prijazen in sproščen. Ugotovil je, da sta si v resnici dokaj podobna. Vsi moški čuti v njem so se prebudili in si želeli več kot le prijateljstvo. Zdaj, ko si je odločil, da jo bo dobil, je našel svoj mir. Spraševal se je, koliko bo potreboval, da jo bo osvojil in kaj bo potrebno, da začne v njem gledati moškega? Komaj je prispela, za zdaj bo poskrbel, da se bosta veliko družila in s časom se bo moralo njeno srce ogreti zanj.

Razen morebitnih turistov ni imela veliko izbire. »Kaj te tako zabava?« ga je z zanimanjem vprašala in se mu smehljala, opazila je njegov zamišljen pogled in zadovoljen nasmešek na obrazu. Njen glas ga je predramil iz misli, ki so bile posvečene njej. Nagajivo jo je pogledal, saj se je zavedal, da je najverjetneje zamišljeno strmel v modrino gladine po kateri so pluli. Še dobro, lahko bi strmel v njo ali njene obline. Kar bi znalo biti precej nerodno, vsaj v tej fazi njunega novega odnosa. »Rad plujem, uživam v rahli sapici, ki pihlja. Danes imamo čudovit dan. Zaradi tega občutka sem se preselil sem,« je odvrnil. Prikimala je. »Ta občutek me je prepričal, da sprejmem stričevo vabilo in se preselim k njima. A žal prepozno. Morala bi ju poslušati in priti že nekaj let prej. Pogrešam ju,« je povedala z rahlo žalostjo. Nato se mu je nasmehnila. »Vse se dogaja po nekakšnem nevidnem načrtu.

Vedno smo tam kjer moramo biti in dogajajo se nam stvari, ki se morajo zgoditi. Vse je v skladu z nami samimi in z našo višjo resnico. A pustiva to, dan je prelep za težka razmišljanja,« je tiho povedala in se še sama zazrla čez gladino. Nič ji ni odgovoril. Ni imel nič pametnega za povedat, zato je raje molčal. Razumel jo je, všeč mu je bilo njeno razmišljanje, ki ga je v resnici delil z njo, a trenutno ni potrebovala ali želela tolažbe, zato jo ne bo tolažil. »Mislim, da bo tukaj čisto v redu mesto, da vržemo vabe in ugotovimo koliko sreče zares imamo,« je veselo rekel Nick in zaplul proti grebenu pred nenaseljenim otokom. Ugasnil je motor in spustil sidro. Charlotte si je ogrnila srajco in pristopila k razposajeni druščini starejših, ki so se z navdušenjem lotili svoje ribiške opreme. Charlotte jih je opazovala in se zabavala, ko se Elizabeth ni hotela dotakniti vab in je neumorno prigovarjala možu, da ji on pritrdi vabo. Laarni je kot poznavalka sama izbrala, po njenem mnenju največjega črva in si ga pritrdila na trnek ter spretno vrgla v vodo. Nick je opazoval Charlotte. Ko so se trije vzhičeni ribiči postavili na senčno stran barkače, je Nick dvignil svojo in Charlottino palico. Podal ji je njeno in vzel črva, da ga pritrdi na trnek. Charlotte je stegnila svoje prste in pobrala kruhovo kroglico. Pritrdila jo je na trnek in ga pogledala. Nick ji je z roko nakazal, da ji daje prednost, zato je zamahnila in spretno vrgla trnek v vodo. Še sam je zalučal svojo vabo v morje in ji pritrdilno in pohvalno prikimal. »Dobro si vrgla. Očitno te je Jack dobro naučil.« »Tudi oče je bil strasten ribič. V resnici, mene v vsej stvari veseli le bivanje v naravi, v spokojnosti tišine,« mu je odvrnila in se hrepeneče zazrla na poraščeni otoček pred seboj. »Če bom po kakšnem naključju kaj ujela, vedi, da boš ti moral sneti ribo in jo ali izpustiti ali kako drugače poskrbeti zanjo,« mu je zgroženo razložila. Samo zasmejal se ji je in odkimal z glavo. Tako osvežujoče naravna je bila.

»Ne smej se, drugače se bom zavlekla nekam v kot in vzela svojo knjigo,« se je naredila užaljeno, čeprav so se ji ustnice vihale v nasmešek. S klopi je dvignil njen slamnati klobuk in ji ga poveznil na glavo. »Preveč si svetlopolta za tole sonce. Predlagam, da si namažeš nogi,« se je zabaval in presenečeno pogledal v njeno vrvico, ki se je napela. Prestrašeno ga je pogledala in začela navijati vrvico. Kmalu je na krov potegnila dokaj lep in velik primerek njej neznane ribe in požela čestitke in vesele vzklike navdušenja.

Svojo palico je brez besed porinila Nicku v roke in se obrnila stran. Nick jo je previdno snel s trnka in jo položil v veliko plastično posodo polno vode. Hvaležno ga je pogledala. Vrnil ji je palico: »Za kosilo jih moraš ujeti še štiri ali pa upati, da bo še kdo drug imel srečo.« »Ko jih ujamemo dovolj za kosilo, bo konec te norije?« mu je tiho šepnila vprašanje, da je ne bi ostali slišali. Samo pokimal ji je in se nasmehnil. Tudi sam je ribaril le toliko, kolikor je potreboval za hrano in nič več. Lahko bi ure sedel v barkači in strmel v obzorje. Iz trenutka v trenutek se je vse bolj in bolj zavedal, kako je Charlotte prava ženska zanj. Vsi so imeli srečo. Charlotte je ujela tri ribe in on štiri, polkovnik pet in Elizabeth in Laarni po eno. Imeli so več kot dovolj in lahko so se odpravili nazaj. Vmes so popili večino njegove zaloge pijače in pojedli vse kar je pripravila Laarni. V resnici so se bolj predajali brezdelju in klepetu, kot pravemu ribarjenju. Nick jih je vljudno povabil k sebi, a sta ga Laarni in Charlotte preglasili in odločili, da bodo šli v Holmesovo rezidenco in spekli ribe na Jackovem kamnitem žaru. Pobrali so vso opremo in se odpravili proti hiši. Nick je poskrbel za ogenj, polkovnik pa je očistil ribe. Ženske so poskrbele za solato in osvežilno pijačo. Namestili so se v senco v neposredno bližino žara in veselo klepetali. Laarni je izjemoma dovolila Charlotte, da ji je pomagala pospraviti. Polkovnik in Elizabeth sta se kmalu poslovila. Nick je predlagal Charlotte, da se gresta osvežit v morje.

Veselo je sprejela vabilo. Cel dan si je želela plavati. Pograbila je dve brisači, a jo je Nick prepričal, da vzame samo eno, saj je on svojo imel na barkači. Povabil jo je, da se ponovno povzpneta na barkačo in si skupaj privoščita nekaj skokov v vodo. Skakala sta, plavala in se na splošno dobro zabavala. Pospremil jo je do potke do njenega posestva in se poslovil. Vsekakor si jo je želel poljubiti, a je ni. Bal se je, da bi pokvaril čarobnost dneva, ki sta ga preživela skupaj. Za naslednji dan jo je povabil na prvo uro plovbe. Z nasmeškom na obrazu se je odpravil domov. Charlotte je zadovoljna vstopila v hišo. Nasmehnila se je Laarni, ki je sedela v udobnem naslanjaču in spremljala svojo nadaljevanko. Stopila je do hladilnika in natočila dva kozarca vina. Enega je podala Laarni in z drugim se je udobno namestila v drugi naslanjač. Zaprla je oči in z užitkom naredila požirek.

Ker se  je ravnokar začel reklamni blok, je pogledala Laarni in ji sporočila, da sta jutri z Nickom zmenjena za prvo učno uro plovbe ter, da ga je povabila na zajtrk in jutranjo kavo. Laarni jo je z zanimanjem in odobravajočim kimanjem opazovala. »Nick je v redu moški,« je na koncu pristavila. Charlotte jo je pogledala in nekaj sekund premišljevala, predno je odgovorila. »Ja, v resnici je res prijeten moški,« se je nasmehnila in naredila še en požirek vina. »Kadar želi zna biti zabaven. Ima dober smisel za humor in inteligenten je. Tudi postaven je,« se je zahihitala Charlotte, ko je na glas priznala svoja razmišljanja o Nicku. »Danes mi je bilo lepo v njegovi družbi, a nikar ne spletkari, med nama ni tiste prave kemije,« se je naprej zabavala in naredila še požirek vina, se naslonila nazaj in zaprla oči. Laarni jo je opazovala in se pri sebi namuznila ter pomislila, da se moti, med njima je bilo še vse preveč kemije, ki se je ni zavedala, a Nick jo je čutil, v to je bila prepričana. Z zadovoljnim nasmeškom se je zazrla v televizijski ekran in še sama naredila požirek vina.

 

Nick se je povzpel po rahli vzpetini proti Charlottini hiši. Opazil jo je, ko je sedela zunaj in srkala svojo kavo. Ni ga opazila, nekaj je vneto tipkala v svoj prenosni računalnik. Ko je bil oddaljen le še nekaj korakov, je dvignila glavo in ga pogledala. Iz zamišljeno – odsotnega izraza, se je njen obraz v hipu spremenil v prisrčno nasmejanega. Veselo ga je pozdravila in ga povabila naj sede. Nalila mu je skodelico kave, za katero je zatrdila, da jo je Laarni ravnokar prinesla in je še vroča. Opravičila se je, da mora odgovoriti na nekaj elektronskih sporočil. Hitro je zaključila in ugasnila svoj računalnik. Sproščeno ga je spraševala kaj bosta danes počela. Laarni je postregla z zajtrkom in jima povedala, da je pripravila hladilno torbo s prigrizki in sadjem ter vodo. Nick se ji je zahvalil v imenu obeh in predlagal Charlotte naj s seboj vzame knjigo saj si lahko privoščita nekaj mirnih trenutkov kje ob kakšni bolj obljudeni obali ter naj ne pozabi na kopalke in seveda kremo za sončenje.

Moral jo je malo podražiti z njeno porcelanasto poltjo. Ni mu zamerila in se je še sama pošalila na svoj račun. Pojedla sta v prijetnem vzdušju polnem veselega in sproščenega kramljanja. Hitro sta se odpravila proti obali. Charlotte je stopala po potki naprej s svojo torbo in Nick ji je sledil ter nosil hladilno torbo. Prav dobro se je počutila, lahko se je sprostila v njegovi bližini. Kadar se ni mrščil ali cinično nasmihal je bil resnično prijeten. Veselila se je skupnega dne. Tudi Nick se je veselil dneva, ki ga bo preživel v njeni bližini. Oblekla je lahko, kratko poletno oblekico v svetlo modrih odtenkih. Vedel je kaj se skriva pod obleko, saj jo je lahko občudoval v kopalkah. Bila je postavna in zapeljiva. Stopal je za njo in občudoval kako je nežno nihala z boki v naravni, mili in čisto ženski hoji. Lase je spletla v kito in jo zvila vrh glave v figo ter jo pritrdila s sponko. Želel si je okusiti njene zapeljive in na videz mehke ustnice. Hotel se je prepričati, če so res tako mehke, kot se mu je dozdevalo.

Moški v njem je bil že od včeraj prebujen in si jo je želel. Ni ga privlačila samo njena lepota, ne Charlotte je bila popolna v vsakem pogledu, zabavna, pametna, sposobna, naravna in odločna. Stala je za svojimi prepričanji in jih tudi znala braniti. Imela je dober smisel za humor. In on si jo je želel. Ne samo telesno. Bila je njegova manjkajoča polovica. Laarni je odobravala njegovo zanimanje za Charlotte. To je lahko čutil iz njenih pogledov in razbral med vrsticami njenih besed. Že petnajst let jo je poznal in ona je poznala njega. Brez ovinkov bi mu dala vedeti naj se ogne njeni mili deklici, če ne bi čutila, da nista en za drugega. Pohitel je naprej in pomagal Charlotte na barkačo. Ne, da ne bi zmogla sama. Želel si jo je dotakniti pa čeprav samo za dlan in bežno.

Danes jo bo razvajal in kasneje ji bo poskusil ukrasti poljub. Takrat bo vedel kaj in kako čuti ona. Zavrnitve ne bo sprejel, se bo pa še bolj potrudil. Zadovoljen s svojimi sklepi se je posvetil svoji izbranki in ji še enkrat ponovil osnove upravljanja, nato ji je dovolil, da je prižgala motor njegove barkače. Hitro se je učila in varno ter počasi sta zaplula proti morskemu prostranstvu. Zapeljala sta se okoli otoka do turističnega dela in se hitro odpravila naprej. Na drugi strani je stal otoček kamor niso vozili turistov, čeprav je imel majhno, a prijetno in varno plažo. Lahko se bosta ustavila in zaplavala do plaže. V načrtu je imel, da bo zgradil majhen pomol in še malo uredil plažo ter tako povečal ponudbo. Ko bosta tam, jo bo vprašal za njeno mnenje, skupaj bi lahko investirala v plažo, vsekakor bo sprejel njeno videnje. Za udobje in potrebe turistov ter istočasno za ohranjanje narave je bila prava strokovnjakinja. Videl je kako je uredila svoj turistični kompleks. Imela je vizijo. Škoda bi bilo zanemariti njen občutek za prostor. Vodil jo je, da je pripeljala točna tja, kamor je želel. Poskrbel je za sidro in ji predlagal, da jo namaže po hrbtu s kremo za sončenje predno se odpravita na plavanje in raziskovanje plaže. Na njegovo presenečenje mu je dovolila.

Čeprav je to bil njegov predlog ni verjel, da mu bo kar dovolila. Toda nekje je moral začeti. Slekla je obleko in si na dlan iztisnila kremo nato jo je podala njemu in mu obrnila hrbet. Počasi in z užitkom je utiral kremo v njeno mehko kožo. Sama si je namazala dekolte in obraz. Nato je namazala še noge in sedla. Izgovorila se je, da se mora krema vsaj malo vpiti v kožo. Sedel je poleg nje in ji začel pripovedovati o svoji viziji plaže. Skupaj sta opazovala okolico in se pomenkovala o tem, kaj bi se dalo narediti tukaj. Strinjala se je z njim in sklenila sta poslovni dogovor o skupnem financiranju ureditve plaže. Nick je že pred časom, ko sta zaplula iz domačega zaliva slekel svojo bombažno majico in ostal samo v kratkih kopalnih hlačah. »Pridi, greva se osvežit,« je rekel in skočil na glavo v vodo. Ko je prišel na površje si je otresel vodo z obraza in las ter jo pogledal. Nasmehnila se mu je in se še sama pognala na glavo. Skupaj sta zaplavala do obale. Najraje bi jo ujel in se ljubil z njo na žgočem soncu v plitvini zaliva, a se je ukrotil. Sprehodila sta se po plaži in še enkrat ponovila svoje predloge. Ob samem robu plaže po kateri sta se sprehajala ni bilo sence in Charlotte se je hitro vrnila v vodo, da se osveži. »Pridi, greva nazaj na barko, tukaj bom še zgorela,« je zaklicala in zaplavala proti barki. Spretno se je povzpela in sedla v senco. Iz hladilne torbe je povlekla dve plastenki z vodo in mu eno podala takoj, ko je prisedel. Hvaležno je pil in ji nato predlagal, da še nekaj časa ostaneta tukaj. Malo jo je dražil, ko ji je pokazal kam se lahko uleže in malo osonči svojo svetlo polt. »Mar ne vidiš, da sem že rahlo rdeča,« se je zahihitala in se trudila, da bi bil njen pogled zgrožen. Zasmejal se je. »Ne, ne vidim, meni si še vedno bela kot mleko.« »Bela barva je v modi pa še bolj zdrava je,« ga je podučila in legla na klop v senci. »Slej ko prej boš dobila odtenek bele kave, tukaj sonce sije celo leto,« se je zahihital in legel na drugo klop. Nekaj minut sta uživala v prijetni tišini. »Lačna?« je vprašal Nick in segel po hladilni torbi ter ji podal sendvič. Sedla je na klop in sprejela ponujeno hrano. Dokler ni omenil, ni čutila lakote. Tudi zase je vzel sendvič in se prestavil k njen v senco. Spraševal jo je o njenem otroštvu in na svoje presenečenje mu je z lahkoto pripovedovala stvari, ki jih prej ni nikomur. Tudi sam ji je razkril veliko o sebi. Še enkrat sta se odpravila na plavanje in se nato napotila naprej. Sedaj je upravljala barkačo brez njegovih navodil. Zaplula sta okoli otoka in se vrnila v domači zaliv. Pojedla sta še sadje in se prepustila kopanju. Še dobro uro sta se zabavala. Skupaj sta začela pospravljati stvari na barkači. Zavedala sta se, da bo vsak čas začelo deževati. Charlotte je zložila ležalno blazino, ki jo je razprostrl po klopi, da jo vrne v majhno podpalubje. Sprejel je blazino iz njenih rok in se zazrl v njene oči. Stopil je še korak bližje, da sta se njuni telesi skoraj dotikali. Ni se odmaknila. Vračala mu je pogled.

Videl je, da je zbegana in neodločena. Pogled je usmeril v njene ustnice in jo nato ponovno pogledal v oči. Videla je njegovo namero, da jo poljubi. Ni se umaknila, ni prekinila pogleda, nič ni rekla. Ni vedela ali si želi njegovega poljuba ali ne. Samo opazovala ga je. Počasi je svoje ustnice spustil na njene. Z roko jo je objel okoli pasu in jo povlekel bližje, ko mu je druga roka zdrsnila na sponko, ki je njene lase držala spete in jo snel. Kodri, ki jih je že pred časom razpustila iz kite so se usuli po njenem hrbtu. Ni se odmaknila. Ni prekinila poljuba in postal je še bolj zahteven. S svojim jezikom je poiskal njenega in se zapletel v vročo igro. Njene ustnice so bile mehkejše, kot je predvideval. In vračala mu je poljub. Roki je ovila okoli njegovega vratu in se naslonila na njegove čvrste prsi. Tesno jo je privijal ob svoje telo. Čutil je hitro utripanje njenega srca, ki je bilo tako hitro, kot njegovo.

Oba sta bila v kopalkah, torej skoraj gola. A zavedal se je, da se pripravlja dež, veter je pihljal in ni bilo varno in še manj pametno, da bi se zadrževala na barki. A on si jo je želel in ona je gorela v isti želji po njem. Čutil je, ko se je začela umikati iz poljuba. Tiho je šepnila: »Mislim, da tole ni najbolj pametno.« »Trenutno, ko se pripravlja nevihta, res ni. Oba si želiva isto. Pojdiva k meni,« ji je šepnil nazaj in jo še enkrat kratko poljubil. Stopila je stran iz njegovega objema. »Ne vem. Danes bo bolje, da odidem domov. Vse skupaj gre prehitro, ko pa ne vem kaj si resnično želim. Tukaj se ne moreva izogibati en drugemu in nočem narediti nečesa, kar bi lahko obžalovala,« je rekla še vedno rahlo zadihana. Ni ga pogledala, pograbila je svojo obleko in si jo oblekla. Lase je ponovno spela v figo in pograbila svojo torbo. Nick je nekaj časa molčal, dal ji je trenutek časa, da zbere svoje misli. »Ne bova hitela, a dobro veš, da bova na koncu pristala skupaj. Pridi pospremil te bom domov. Jutri pridem na zajtrk in potem greva na izlet.« Ker je podzavestno zmajala z glavo, se je nasmehnil in dodal: »Ne skrbi, ne bom naredil nič proti tvoji volji. Lahko mi zaupaš.« Samo prikimala mu je in stopila na pomol. Sledil ji je in ker so začele padati prve dežne kaplje sta stekla proti domu. »Laarni je pripravila pozno kosilo. Pridi z menoj. Razočarana bo, če te ne bo. Poljub pa pustiva za kdaj drugič,« je zavpila čez ramo in pohitela po rahli vzpetini proti domu. Nick se je samo nasmehnil in ji sledil. Mogoče nocoj še res ne bo njegova, a kmalu bo zagotovo spoznala, to kar on že ve, ustvarjena sta en za drugega.

 

Charlotte je ležala v svoji postelji in se spraševala, kaj se dogaja z njo. Zakaj je dovolila, da jo Nick poljubi? Videla je namero v njegovih očeh. Dal ji je trenutek časa, da ga zavrne. Le zakaj ga ni? Najverjetneje iz radovednosti. V resnici je bil do nje ves čas prijazen in spoštljiv. Postavnemu moškemu se je težko uprla. Zanimalo jo je, kako se bo poljubljati z njim. Zdaj je izvedela. Božansko! Hotela je okusiti njegove vabljive ustnice. Vse na njem jo je privlačilo. Toda bila je toliko razumna in toliko se je poznala, da je vedela, da bi bila zveza z njim napaka. No vsaj slutila je, da bi lahko bila. In zakaj ga je povabila na večerjo? Zaradi Laarni vsekakor.

Gospodinja bi ji zamerila in veliko besed bi bilo izrečenih, zakaj ga ni. In seveda hotela ga je za nekaj trenutkov v svoji bližini. Upala je, da ga bo videla v tisti luči, zaradi katere ga sprva ni želela v svoji bližini. Mislila je, da bo zaznala ciničnega in napornega moškega in bo s tem lahko potrdila svoje slabo mnenje o njem in slutnjo, da se njuna zveza ne bi dobro končala. Ni premišljevala o zvezi za celo življenje, ni si želela poroke, a do sedaj je vedno uspela iz vseh zvez oditi s kančkom naklonjenosti in prijateljstva s partnerjem. Od Nicka ni pričakovala resne zveze, tudi kakšne dolgotrajne ne, a misel, da bi ga na koncu prezirala ji je bila sila neprijetna. Toda Nick je bil sila zabaven in naravno prijeten. Zamajal je njen prvi vtis o njem. Po večerji sta še nekaj časa sedela in opazovala dež. Sproščeno sta se pogovarjala in z ničemer ni omenjal poljuba ali morebitne zveze, za kar mu je bila hvaležna. Ko je prenehalo deževati se je poslovil. Zjutraj se je sam povabil na zajtrk in kavo ter jo povabil na še en celodnevni izlet in poležavanje na barkači. V slovo jo je kratko cmoknil na ustnice in se urno odpravil proti svojemu domu. Ona pa vsa zmedena od podivjanih čustev in nasprotujočih misli, se je umaknila v svojo spalnico.

Nick je buden ležal v postelji in strmel skozi okno, a ni videl medle svetlobe noči, premišljeval je o Charlotte. Še nikoli se ni moral truditi okoli katere koli ženske. Vsaki je takoj jasno dal vedeti, da se zanima za njo in kaj si želi. In vsaka je bila vesela njegovega zanimanja in mu kot zrela hruška padla v objem in posteljo. Charlotte je bila v vsakem primeru drugačna. Kar ga je še bolj privlačilo. Veselil se je izziva in istočasno se je bal neuspeha. Z nobeno prej ni imel resnih namenov, toda s Charlotte je bilo drugače. Mogoče res ni premišljeval o zvezi za celo življenje, a je čutil, da je ona tista prava. Prepustil se bo toku in pustil času, da mu pokaže kaj se lahko izcimi iz njune zveze. Ni se obremenjeval s tem. Vse v življenju je delal spontano in po trenutnem navdihu. In najbolje bo, da tudi s Charlotte poskusi na ta način. Bal se je, da bi njegova osredotočenost na kakršen koli načrt, odgnala Charlotte iz njegovega življenja.

Tega si ni želel. Jutri bo spet preživel dan z njo in mogoče se bo ukazala priložnost, da jo spet poljubi. V kolikor mu bo vrnila poljub, tako goreče kot mu ga je danes, se bosta najverjetneje prepustila strasti in potem se ne bo mogla več umakniti. Z mislimi na njeno omamno telo in vabljive ustnice je utonil v spanec. Zbudil se je precej zgodaj in urno pregledal elektronsko pošto in poročilo svojega upravnika turističnega kompleksa. Ves čas je pogledoval na uro in preverjal ali je že dovolj spodobna ura, da se odpravi h Charlotte.

Charlotte je sedela s svojim računalnikom na terasi. Laarni je prinesla kavo in omenila, da je pripravila hladilno torbo za njun današnji izlet. Charlotte je pogledala na stezo ravno v trenutku, ko je Nick zavil po njej in ga je lahko opazila skozi rastlinje. Globoko je vdahnila in ugasnila svoj prenosnik. Danes je nosil temno modre kopalne kratke  hlače in belo laneno srajco, ki jo je imel odpeto. Njegovih oči ni mogla videti, saj so jih skrivala temna stekla njegovih sončnih očal, a opazila je velik nagajivi nasmeh na njegovem obrazu. Nehote je pogledala v njegove ustnice in takoj jo je preplavil spomin na njun poljub. S trdno voljo je premaknila svoj pogled na skodelice in začela nalivati kavo. Nick je veselo pozdravil in jo cmoknil na ustnice, nato pa sedel v stol nasproti nje.

Začel ji je razlagati približen potek njunega današnjega izleta. Spet je bil ves nasmejan in sprostila se je. Počasi sta popila kavo in se nato lotila še zajtrka. Pozdravila sta Laarni in se odpravila proti obali. Stopala sta počasi. Charlotte je oblekla kratko poletno skoraj prosojno oblekico v rdeče belih odtenkih. Spodaj je lahko opazil temno rdeč bikini. Ga je skušala zapeljati? Uspelo ji je, brez, da bi se resnično trudila. V resnici, ga z ničemer ni zavestno zapeljevala. Trudila se je biti kar se da prijateljska. Toda on ni potreboval njene spodbude. Že sama misel na njo, ga je vznemirjala. Pomagal ji je, ko se je povzpenjala na barkačo. Čeprav mu sprva ni hotela podati roke, jo je prijel za dlan in jo povlekel na krov. Hotel se jo je dotikati. Predlagal je, da se najprej tukaj osvežita v vodi in šele nato odrineta naprej. Obetal se je vroč in sončen dan. Veselo je sprejela njegov predlog in si slekla obleko. Kodraste lase je sprostila iz objema velike sponke in se pognala na glavo v vodo. Urno ji je sledil. Malo sta plavala in nekajkrat sta še skočila s krova njegove barkače. Razposajeno sta se smejala in se zabavala. Oznanil je, da je čas, da odrineta naprej.

Prvi se je povzpel na barkačo in nato pomagal še njej. Tokrat mu je brez zadržkov podala svojo dlan. Ni je izpustil. Povlekel jo je bližje k sebi in se zazrl v njene oči. Želel si jo poljubiti, a je tokrat zmajala z glavo. Zatrl je skoraj prvinsko potrebo in jo samo opazoval. »Česa te je strah? Kaj te zadržuje?« je tiho šepnil vprašanji. V delčku sekunde, ki jo je potrebovala za odgovor, je premišljeval s čim naj ji oporeka in jo prepriča, da se moti. Verjel je, da se boji zaplesti z njim, ker ne verjame, da bi med njima lahko trajalo. Verjetno bi ji po koncu bilo težko živeti, kot njegova soseda. Ni videl razloga zakaj bi se med njima sploh moralo kdaj končati.

Prvič je pomislil, da bi jo resnično zasnubil. Še sam ni vedel od kod mu taka misel, a njegov instinkt mu je šepnil ravno to. Zato ga je presenetila, ko je rekla: »Nisem prepričana, kako bi se odzvala, ko boš spet postal ciničen, zagrenjen, samotarski nergač.« Nekaj sekund jo je opazoval z rahlo odprtimi usti. Zmajal je z glavo: »Kdo ti je povedal take neumnosti o meni?« Resno ga je opazovala in se na koncu rahlo nasmehnila: »Od strica sem veliko slišala o tebi. Ne razumi narobe, nikoli ni rekel žal besede čez tebe, a vseeno sem dobila vpogled v tvoj način življenja. In ne pozabi, da sem se na otok pripeljala s teboj, nato sva se srečala ravno na tej plaži. Sama sem si ustvarila mnenje o tebi, ki si ga na pikniku pri polkovniku dokaj okrepil.« »Motiš se,« se je začel braniti, a je obstal sredi stavka, saj ga je le vprašujoče pogledala. Za trenutek je zaprl oči in jih spet odprl, ko je rekla: »Preziraš način življenja in obnašanja najinih gostov, čeprav živiš od njihovega denarja. Nedružaben si. Če te ne bi polkovnik prisilil v tisti ribiški izlet, bi sedaj sam plul s svojo barkačo in se držal zase.« Prikimal je. »Ja, v resnici imaš prav. Res sem tak. Toda ob tebi sem čisto drug človek. Hrepenim po tvoji bližini. Hrepenim po tebi. Še nikoli nisem srečal človeka zaradi katerega bi zamenjal svoj način življenja. Toda ob tebi sem spoznal, da bi se zaradi tebe in predvsem zate rad spremenil. Še vedno bom cinično gledal turiste, tak pač sem. Toda nate ne bom nikoli gledal tako. Do tebe nikoli ne bom nedostopen in neprijazen.« »Tega ne moreš vedeti,« je rekla s pridihom žalosti in odtegnila svojo dlan, ki jo je še vedno držal in se odmaknila. »Zdaj nisem tak in trudil se bom, da nikoli ne postanem tak.

Ti mi boš pomagala in me opomnila na morebitno nedopustno obnašanje. Skupaj nama je lepo, podobna sva si in to med nama ne more nikdar ugasniti ali se spremeniti,« je v rahlem obupu poskušal rešiti situacijo. Stopil je za njo in ji roko položil na ramo. »Mogoče imaš prav. Ne vem. Ne vem ali si želim tvegati,« je skomignila z rameni in se obrnila k njemu. Samo prikimal ji je, da jo razume. Hvaležno se mu je nasmehnila in predlagala, da odrinete. Odvezal je barkačo in sedel na klop, njej pa prepustil upravljanje. Ni vedel kaj naj naredi, da jo prepriča v svoje besede, da je ob njej resnično drugačen človek. Obupan je pomislil, kako samotni bi bili njegovi dnevi, če bi ona odšla iz njegovega življenja. Bil je realen in vedel je, da se bo prej ali slej posvetila svojemu delu in ne bo vsak dan hodila na izlete z njim. Za njo je to bilo novo življenje in ne on ne ona si ne moreta privoščiti, da bi vsak dan brezdelno lenarila. Nekaj dni si bo vzela za dopust, a že predolgo jo je držal stran od delovnih obveznosti. Prvič po vseh teh letih, kar je imel barkače, ga je nekdo drug vozil. Nikomur drugemu ne bi to dovolil, a njej je. Prav užival je. Lahkotno je spremenila smer njunega pogovora in počasi se je sprostil. Danes ji bo pokazal svoj pravi obraz in ji poskušal pokazati svoja čustva. Ne bo vrgel puške v koruzo! Želel si jo je in naredil bo vse, da jo dobi. Večino dneva sta se zabavala in se prepuščala brezdelju, branju in reševanju križank. Pojedla sta obrok, ki jima ga je pripravila Laarni.

Nick, lenobno razpoložen in sit, je predlagal, da se zapeljeta do samotnega zaliva nedaleč stran od njunega. Charlotte se je strinjala, saj je vse premalo poznala kotičke njihovega otoka. Tokrat je Nick poprijel za krmilo barkače in Charlotte se je udobno namestila na klop in ga opazovala. Med njima ni bilo nobene napetosti ali neizrečenih besed. Srečno se mu je smehljala in najraje bi jo poljubil. Odločil se je, da bo tvegal in jo poskušal poljubiti na majhni plaži, od pogledov vaščanov, skritega zaliva. Ali bosta napredovala v odnosu ali pa ga bo definitivno odrinila iz svojega življenja. Brez tveganja ni mogel doseči morebitnega uspeha. Zapeljal je najbližje obali, kar je globina dovoljevala in spustil sidro. Namazal ji je hrbet in ji spotoma blago zmasiral ramena. Skupaj sta se pognala v vodo. Nekaj časa sta se ohlajala v vodi, se sprehodila po majhni obali in se vrnila na barkačo. Nick je pohitel, čeprav je bila izvrstna plavalka, je bil hitrejši in se je prvi povzpel na barkačo. Pomagal ji je, da se je povzpela in ponovno njeno dlan zadržal v svoji. Brez predhodnega opozorila jo je poljubil. Sprva je le nežno ljubkoval njene ustnice in nato bolj zahtevno poglobil poljub. Poiskal je njen jezik in jo privil ob svoje telo. Najprej je le obmirovala, a se je kasneje odzvala na njegov poljub in mu ga vračala s podobno slo, kot je gorela v njem. Z eno roko jo je držal za pas in jo tesno stiskal ob svoje izklesano telo, z drugo roko ji je gladil hrbet. Ko sta se njeni roki sprehodili po njegovem hrbtu se je opogumil in jo povlekel s seboj na oblazinjen ležalnik, ki ga je uspel prekucniti s klopi na tla. Kmalu se je obrnil, da je ležala pod njim. Oba sta bila zadihana in razgreta. Ni se ustavil, božal je njeno omamno telo in poljubljal vročo, slano kožo. Ni ga odrinila. Predala se je strasti. Predala se je njegovim spretnim rokam in raziskujočem jeziku. Vračala mu je strastne poljube in raziskovala njegovo možato telo. Ni se ustavljal. Ni se mogel ustaviti. Ni si želel ustaviti.

Ona se ni želela ustavljati. Ona si ni želela, da bi se on ustavil. Brez, da bi se resnično zavedala, sta slekla vse s sebe in se prepustila drug drugemu. Zadovoljna in zadovoljena sta obležala objeta. Prvi se je premaknil Nick in jo začel počasi poljubljati. Med poljubi ji je zašepetal, da je ne bo razočaral. Ni mu odgovorila, le miže se je rahlo nasmehnila. To je bilo zanj dovolj. Privoščila sta si še eno kopanje in se nato odpravila domov. Laarni ju je čakala z večerjo. Z roko v roki sta prišla do hiše. Laarni ju je veselo pozdravila in se obnašala, kot da ni ničesar opazila. Postregla jima je večerjo in oznanila, da gre v svojo spalnico, saj se bo njena nadaljevanka vsak čas začela. Voščila jima je lep preostanek večera in izginila. Charlotte je presenečeno zrla za njo.

Laarni je vedno nadaljevanko gledala v dnevni sobi. Charlotte ni gledala televizije in tudi dnevno sobo je redko uporabljala, zato je bilo čisto normalno, da si jo je Laarni prilastila. Tudi prej, ko sta bila stric in teta živa, je bila Laarni bolj del družine kot samo gospodinja. Nick je objel Charlotte in ji šepnil: »Laarni je pametna ženska, ki dobro opazuje. Če bi mislila, da nisem dovolj dober zate, te nikdar ne bi pustila same z menoj.« Sklonil se je in jo strastno poljubil. Sedel je na gugalnik in Charlotte povlekel v svoje naročje. Počasi jo je poljubljal. Nekaj trenutkov sta sedela v tišini in se prepuščala sproščanju in opazovanju noči ter bližini drug drugega. Charlotte je vstala in mu podala roko. Odvedla ga je v svojo spalnico.

Charlotte je čutila rahlo božanje po svojem obrazu. Počasi se je predramila, a ni še odprla oči. Čutila je čvrsto telo ob sebi in posedovalno dlan na svojem križu. Nick ji je obraz posul z drobnimi poljubi. Nasmehnila se je in v naslednjem hipu je svoje ustnice premaknil na kotiček njenih navzgor privihanih ustnic. »Tako prebujanje mi je všeč,« je šepnila in ga pogledala. Samo nasmehnil se ji je in jo strastno poljubil. Ni mogla ostati nedovzetna in hladna. Kako bi? Že misel nanj jo je ogrela in prižgala tiho hrepenenje. Tako prav se ji je zdelo vse kar je počel z njo.

On se ji je zdel tako pravi. Zdaj se ne bo umaknila. Prevzela je tveganje in ga spustila v svoje življenje. Če se je narobe odločila bo pač nosila posledice, a sedaj ne bo več mislila na to. Ko so njegove dlani drsele po njenem telesu in ko jo je tako poljubljal, tudi ni mogla več misliti. Šele čez čas sta si privoščila prhanje in se nato odpravila ven. Laarni ju je prestregla že na hodniku in jima s pladnjem s kavo in slastnimi rogljički v roki voščila dobro jutro. Sledila jima je ven in sproščeno kramljala z njima. Obnašala se je, kot da je čisto naravno, da je Nick prespal pri Charlotte. Oba sta ji bila za to hvaležna. Charlotte je oznanila, da bo danes morala do hotela in do upravnika njenega kompleksa. Nick ji je predlagal, da gresta skupaj z barkačo in se nato odpravita na plovbo kjer ji bo razkazal še preostali del otoka. Veselo je sprejela njegov predlog. Po zajtrku sta se odpravila do njegove hiše. Moral se je preobleči in hotel ji je razkazati svojo hišo. Seveda sta se najdlje zadržala v njegovi spalnici, saj svojih ustnic ni mogel odmakniti od njenih. On se ni mogel odmakniti od nje in očitno je to ni motilo. Čez čas sta se le uspela odpraviti. Hodila sta z roko v roki. Charlotte je pobrala svojo torbo in Nick je vzel hladilno torbo, ki sta ju pustila na potki nižje proti obali. Pomagal ji je na krov. Tokrat je potrebovala pomoč. V hotelu se ni hotela prikazati v sproščeni obleki ali kopalkah. Oblekla je ozko in elegantno rdečo obleko. Tudi Nick se je oblekel malenkost bolj uradno. V olivno zelenih hlačah in beli srajci je njegova potemnela polt prišla do večjega izraza. Oba se bosta po opravljenih poslovnih poteh preoblekla v kopalke in bolj lahkotna oblačila. Charlotte je sedla na klop in zaprla oči. Uživala je v sapici, ki je vela z morja. Nick je spretno obrnil barkačo proti turističnemu delu in jo zadovoljen opazoval. Lase si je spela v tesno zvito figo.

V elegantni obleki in s tako pričesko je bila prava podoba poslovne ženske. Nasmehnil se je, ko je pomislil na njuno ljubljenje v njegovi spalnici. Vedel je, da poslovna obleka pod seboj skriva mehko čipko njenega zapeljivega spodnjega perila. In vedel je kako mehka in omamna ženska se skriva pod to čipko. Njegova ženska! Zaplul je proti pomolu. Charlotte je segla v svojo veliko torbo in iz vrečke vzela sandale z visoko peto. Natikače je zbrcala pod klop in si obula sandale. Pristal je in jo kratko poljubil predno ji je pomagal na pomol. Zmenila sta se, da se dobita pri barkači. Ne en, ne drug, se ne bi smela dolgo zadržati. Odpravila sta se vsak na svojo stran. Charlotte je srečala starejši par, ki se je napotil proti glavni ulici in ju vljudno pozdravila. Upravnik jo je opazil in ji prišel naproti. Skupaj sta sedla v senco in si postregla z limonado. Hitro sta preletela vse potrebno in Charlotte se je zadovoljna lahko odpravila nazaj proti barkači. Že od daleč je videla, da tudi Nick že stopa proti njej.

Nasmehnila se mu je, saj se ji je on prav na široko smejal. Nick se je sicer pogovarjal z upravnikom, a so mu misli ves čas uhajale k Charlotte. To se mu še nikoli prej ni zgodilo. Nobena ženska ni nikoli povzročila, da bi bil nezbran in bi mislil le na njo. Ko je bil s kakšno ji je takrat posvetil vso pozornost in kadar je ni bilo v bližini ni niti pomislil na njo. Na vsakem koraku si je dokazoval, da je Charlotte v vsakem pogledu drugačna in da on nekaj čuti do nje. Nekaj kar še nikoli ni čutil do nobene. Charlotte je že bila njegova in ne bo se obremenjeval s svojimi čustvi. Komaj je čakal, da odplujeta stran od ljudi. Pogrešal jo je. Zagledal jo je, ko je stopala proti pomolu. Lepša, kot je bila, ko je odšla. Ni vedel kako je to lahko mogoče, a njemu se je tako zdelo. Stopil je hitreje, da bi jo lahko prestregel še pred pomolom. Istočasno sta prispela do pomola. Brez zadržkov jo je stisnil v svoj objem in jo poljubil. Zatopljena v poljub nista opazila polkovnika, ki je ravno izstopil iz pošte, dokler ju ni ogovoril. »Lepo, da sem vaju oba našel,« je glasno rekel polkovnik in se odpravil proti njima. »Elizabeth mi je naročila, da vaju povabim danes zvečer na večerjo.

Nič velikega. Samo vidva in Laarni. Ob sedmih,« jima je veselo povedal. Ni komentiral njunega poljuba, le zadovoljno se je nasmihal. »Pridemo,« je potrdil Nick v imenu vseh treh. Na kratko sta mu povedala, da se odpravljata na plovbo in potrdila, da je Charlotte že pokazal nekaj osnov upravljanja z barkačo. Hitro so se poslovili in odšli vsak na svojo stran. Nick je pomagal Charlotte na barkačo in nato urno odvezal vrv in zaplul proti bolj osamljenemu delu otoka, skritem od pogledov radovednih ljudi. Ko sta bila dovolj stran in skrita od pogledov z obale je Charlotte razpela svojo figo in se mu nasmehnila: »Najprej bi se rada osvežila v vodi,« in si začela sezuvati sandale. Kmalu je na tla zletela še njena obleka in nato še spodnje perilo. »Si prepričana? Mogoče bi mi prej dovolila, da te namažem s kremo za sončenje,« se ji je nagajivo zasmejal in vedela je, da ima v mislih še kaj več kot samo mazanje s kremo. Zapeljivo ga je pogledala in ga s pogledom povabila naj udejanji svoje tihe obljube.

Nick je na kratko odšel domov, da se je preoblekel in se hitro vrnil v Holmesovo rezidenco. Tudi Charlotte se je uspela stuširati in se preobleči. Laarni je ravno ugasnila televizijski sprejemnik in sedla ven na teraso. Vsi trije so bili nared, da se odpravijo k polkovniku na večerjo. Nick je posedovalno prijel Charlotte za dlan.

Laarni se mu je odobravajoče nasmehnila in stopila naprej, da sta ji sledila. V vasi so morali mimo gruče otrok, ki se je podila za žogo. Nagovarjali so ju, da se jima pridružijo, a jim je Nick vljudno razložil, da tokrat ne moreta. Nato je enega od fantkov zanimalo, zakaj Nick drži Charlotte za dlan. »Zato, ker mi je všeč in se je rad dotikam,« mu je odvrnil Nick in mu s prosto roko razkuštral lase. »Ali to pomeni, da je tvoja punca?« je zanimalo drugega nadobudneža. »Ja, moja punca je,« mu je prikimal Nick. »Se tudi poljubljaš z njo?« se je spačil najmlajši razposajenec. »Ja. Zelo rad se poljubljam z njo. To je nekaj lepega, boš videl, ko boš malo starejši,« se je zasmejal Nick in močneje stisnil Charlottino dlan. Še tesneje jo je povlekel k sebi. Tudi ona se je smehljala otroški radovednosti. »Se bosta poročila?« je vprašal nekdo med otroki. »Najbrž se bova nekega dne tudi poročila,« je resno prikimal Nick. Ni si drznil pogledati Charlotte. »Konec naslednjega meseca je  vaški praznik. Tam se vedno poročijo tisti, ki se imajo radi. Se bosta tudi vidva takrat poročila?« je vprašal isti glasek. »Pozabil sem na ta običaj,« je iskreno vzkliknil Nick in pogledal Charlotte, ki je delovala mirno in se je smehljala, a v njenih očeh je videl, da ji misel ni ravno po godu in da jo grabi rahla panika. »Do takrat je še veliko časa. Premislila bova,« se je zasmejal in jim še povedal, da se jima zdaj resnično že mudi ter odvedel Charlotte stran. Spretno je zamenjal temo in se ves nasmejan pozdravil z Elizabeth in s polkovnikom.

Charlotte je kratko poljubil in jo pustil v ženski družbi, sam se je odpravil s polkovnikom k žaru. Ujel je vesel Elizabethin pogled. Sumil je, da so se starejši pogovarjali o njem in Charlotte in ju povezali v razmerje, še predno jo je sploh spoznal. Če je zdaj pomislil za nazaj, sta Charlottina stric in teta vedno rada govorila o njej. Hotela sta jo na otoku. Tudi njemu so vsi vse prevečkrat omenili, da je dovolj star, da si izbere življenjsko sopotnico. Nasmehnil se je spoznanju, da je nehote izpolnil Jackova pričakovanja. Poznal je otočane in poznal je otroke. Do jutri zjutraj bo cel otok vedel, da sta s Charlotte par. To ga ni motilo. Ni se želel skrivati. Toda, zavedal se je, da bodo otočani resnično pričakovali, da se na vaški praznik po tradiciji poročita. In ker je neumno dal otrokom dvoumen odgovor, bodo sigurno prenesli novico, da se bosta poročila. Zakaj pa ne? Njega to ni motilo. Tako ali tako, ni nameraval pustiti Charlotte iz svojega življenja. Poroka po stari vaški navadi ni bila podobna klasičnim zahodnjaškim navadam.

Mogoče ji sploh ne bi povedal, dokler ne bosta poročena. Kaj pa lahko naredi? Malo bi se jezila nanj in mu nato oprostila. Ne! Tega ne bo naredil. Pred slavnostjo jo bo vprašal in prosil, da se poroči z njim. Seveda se bosta morala tudi uradno poročiti, če bosta hotela zakonito zvezo. A s tem se bo ubadal kasneje. Prisluhnil je polkovnikovim tarnanjem čez njegovo bolečo nogo. Kmalu so sedli za mizo in si privoščili večerjo. Precej dolgo so klepetali in se zabavali. Nick je pospremil svoji dami domov, kakor je poimenoval Charlotte in Laarni. Charlotte je pričakovala, da bo prespal pri njej in ni je hotel razočarati.

Dan je sledil dnevu. Nick in Charlotte sta postala skoraj neločljiva. Nick se je skoraj preselil k Charlotte in Laarni. Charlottino delovno sobo, ki jo je njen stric pametno preuredil, sta si delila. Dopoldneve sta preživljala delovno. Po navadi vsak za svojim računalnikom. Veliko poslovnih stvari sta si delila in jih skupaj reševala. Otočani so se navadili na njuno zvezo. V njihovih očeh sta že bila eno in hotelska kompleksa sta začela še bolj sodelovati kot prej, delovala sta kot ena celota. Po kosilu sta se prepuščala lenarjenju na njuni plaži ali na barkači. Uživala sta v skupnih trenutkih, si delila nežnosti in si sledila v strasti ter se veliko pogovarjala. O vsem sta se pogovarjala, le ene teme nista omenjala ne en ne drug. Nikoli nista govorila o njima, o možni poroki ali skupni prihodnosti.

Charlotte ni imela potrebe in ne želje govoriti o prihodnosti, Nick si ni drznil govoriti o tem. Bal se je, da bi ga zavrnila ali kako drugače podrla idiličen odnos, ki sta ga imela. Vaški praznik se je neizogibno bližal in Nick je bil rahlo na trnih. Hotel se je poročiti s Charlotte in bal se jo je zaprositi. Ravno, ko je zbral dovolj poguma in se odločil, da se bo zvečer v postelji pogovoril z njo, mu je zaupala, da njena sestra z družino prihaja na dopust. Ležala sta v postelji, potešena in zadovoljna. S prsti je risala majhne kroge po njegovih prsih, ko mu je povedala novico. »Veseli me, da bo tvoja družina prišla na obisk,« je rekel, saj je zaznal rahlo otožnost pomešano z veseljem v njenem glasu. »Ja, že dolgo jih nisem videla. Lepo jih bo videti,« je veselo odvrnila. »Se bom moral izseliti?« je vprašal in skril zaskrbljenost, ki se ga je polotila, ko je pomislil, da bo spal sam v svoji hiši in svoji postelji.

Tako se je navadil na Charlotte, da ga je misel, da bi se oddaljila od njega prestrašila. »Ne. Zakaj bi se? To je moje življenje, ti si moj in ne vem zakaj bi se midva morala spreminjati, ko bova gostila mojo družino. Všeč si mi, lahko bi rekla, da te imam rada. Bojim se, da sem se zaljubila vate. Ne pokvari tega, kar imava zdaj. Naj traja dokler traja in naj nama bo lepo,« je rekla resno in ga poljubila. Močneje jo je objel in poglobil poljub. Ljubila ga je. Kako prekrasen občutek! Tudi on je ljubil njo. A tega ji zdaj ne more priznati. Ne po tonu s katerim mu je vse povedala. Resnično bi lahko kaj pokvaril. Tega si ni želel. Zato ji bo raje pokazal kaj mu pomeni.

Naslednji dan je Charlotte pomagala Laarni, da sta pripravili spalnice za njeno družino, ki bo jutri prispela. Nick je odpeljal skupino turistov na celodnevni izlet. Nerad je pustil Charlotte samo. Od prvega ribiškega izleta še nista bila cel dan ločena. Toda njegov delavec je zbolel in Charlotte je imela delo doma, zato je sprejel nalogo. Cel dan je trpel med radovednimi turisti. Dve od turistk sta ga vidno zapeljevali, a se ni zmenil za njiju. Imel je Charlotte in nikoli se je ne bo naveličal. Ni bila samo lepa in postavna, ne Charlotte je imela tudi notranjo lepoto in prirojeno milino. Vse na njej ga je privlačilo. Pogrešal jo je. Barkačo je končno privezal ob pomol na turističnem delu otoka. Z narejenim nasmeškom je sprejemal zahvale svojih potnikov. Charlotte je imela prav. Res je postal zelo zadrgnjen in ciničen. Toda ob njej se je spremenil. Za njo se je spremenil, saj v njeni bližini ni imel potrebe po cinizmu in tudi samotarski način življenja mu ni več odgovarjal. Ja še vedno je užival v samoti, toda samo v samoti s Charlotte ob sebi.

Od daleč je pred svojim hotelom opazil majhen rdeč avto, nekoč last Johna Holmesa. Le kaj je Charlotte delala v njegovem hotelu? Iz radovednosti se je odpravil za turisti. Vstopil je v avlo hotela in obstal pri vratih. Charlotte, v temno modri obleki, je stala pokončno in samozavestno ter poslušala visokega in namrščenega moškega. Poleg je stala postavna mlada ženska, očitno zgrožena in besna. »Gospod Jackobson, ko ste rezervirali hišico tukaj, ste dobili natančen opis, kaj vam ponujamo. Ponosni smo na mir in naravo, ki obkroža hišice. Imate svojo privatno obalo, kjer vas nihče ne moti. Drugi turisti ne morejo videti, kaj se dogaja v vaši hišici ali okoli nje in tudi vaše plaže ne vidijo, tako, kot vi ne vidite k drugim hišam. Zasebnost je zagotovljena.

Med opisom počitniškega kompleksa smo navedli kaj vse lahko najdete na otoku. Če bi prebrali brošuro ali se pozanimali pri agenciji, ki trži naše hišice, bi izvedeli, da nimamo nočnih klubov in diskotek. Žal izbrali ste si napačno lokacijo. Vse kar vam lahko ponudim, je to, da vam vrnemo denar za preostale dneve dopusta. Prepričana sem, da bi vam lahko organizirala prevoz z otoka takoj, ko boste želeli oditi. Lahko vam poskusim prestaviti polet na jutri dopoldne. Lahko pa si poiščete novo nastanitev na sosednjem otoku, tam imajo en nočni klub in igralnico, a hoteli še zdaleč niso tako udobni in v naravnem okolju z zagotovljeno zasebnostjo. Odločite se,« je poslovno in prijazno iznesla Charlotte. »Za zdaj bova ostala tukaj. Toda vedite, da vas ne bova priporočila prijateljem,« je grobo iznesel moški in prijel svojo spremljevalko za nadlaket ter jo usmeril, da bi odšla. »Hvala, a ne potrebujemo vaših priporočil. Že trinajst let uspešno poslujemo. Predvidevam, da vašim prijateljem ne bi bilo všeč pri nas. Sem hodijo ljudje z drugačnimi navadami in potrebami od vaših. Prijetne počitnice, vama želim,« se je sladko nasmehnila Charlotte.

Vse je povedala s tako milino, da ji nista mogla ugovarjati. S strumnim korakom sta odšla. Nick se je nasmehnil. Charlotte je bila jezna. Zdaj jo je že poznal. In ravnokar je pokazala kanček svoje jeze in cinizma. Ona je bila tukaj dva meseca in je njemu očitala grdo vedenje, ki se že trinajst let ubada z napornimi turisti. Začel je stopati proti njej. Videla ga je. Nasmehnila se mu je in mu stopila nasproti. Poljubil jo je in za hip je ovila svoji roki okoli njegovega pasu. »Imeli so problem in ker si bil na barkači, so poklicali mene,« je opravičujoče dahnila. »Hvala, ker si rešila moj problem,« se ji je zahvalil in se nagajivo muzal. Še enkrat jo je kratko cmoknil na ustnice. »Ne muzaj se!« je na videz jezno siknila. »Ne muzam se,« se je zahihital. »Si vse slišal?« je odgovorila z vprašanjem. Samo prikimal ji je in čez trenutek dodal: »Vsaj, kar si imela ti za povedati. Predvidevam, da sta želela več nočnega življenja, kazino in kakšnem nočni klub.« Zdaj je ona prikimala in za hip zaprla oči. »Bila sem nesramna,« je šepnila. »Ne. Bila si človeška. Malo cinična!« jo je podražil na koncu. Spet je samo prikimala. »Mogoče zdaj razumem tvoj cinizem,« je poklepano priznala. Samo kratko jo je poljubi in jo povabil, da se pelje z njim z barkačo nazaj domov. Avto lahko pustita tukaj, ko bosta jutri šla po njeno družino, ga lahko vzameta za prtljago. Ni prostora na pomolu, da bi šla posebej z barkačo, zato se bodo peljali z veliko barkačo, ki je imela redno morsko linijo na otok. Sprejela je njegovo povabilo.

Ključe je predala ženski na recepciji in se poslovila. Cel dan jo je pogrešal. Zdaj se ji je lahko posvetil. Med vožnjo mu je opisala svoj dan in on ji je opisal svojega. Na domači obali sta se ljubila in se prepustila sproščanju v vodi. Domov sta prispela ravno na večerjo. Kmalu sta se odpravila v spalnico. Bila sta utrujena. Jutri bo dolg dan. Naporen in razgiban dan. Spet se ni pripravil, da bi jo zasnubil ali jo prosil, da se poročita na vaški praznik po vaških običajih.

Charlotte in Nick sta pričakala Charlottino sestro Darlo in njenega moža Kevina ter hčerkici Norino in Normo, osem letni dvojčici. Veselo so se pozdravili. Charlotte je predstavila Nicka, kot svojega fanta in soseda ter lastnika druge polovice turističnega dela otoka. Nicku ni ušlo, da ga je najprej predstavila kot svojega fanta. S sestro sta si bili dokaj podobni. Družina ga je lepo sprejela in on se je hitro vklopil med njih. Veselo so se pogovarjali. Z Charlotte sta izmenično odgovarjala na nešteta vprašanja. Kevin se je z dvojčicama odpravil z Nickom z barkačo okoli otoka, do njihove plaže, medtem, ko sta sestri peljali prtljago z avtom.

Laarni je ravno postregla limonado in skuhala kavo, ko sta prišla še moška in deklici. Nick in Kevin sta poljubila vsak svojo izbranko in se jim pridružila pri mizi. Deklici sta skakljali okoli in se na koncu s piškoti in limonado usedli na gugalnik. Po kosilu je Charlotte pomagala sestri, da je razpakirala stvari. Nick je odpeljal Kevina in deklici do obale. Kasneje sta se jim pridružili še Charlotte in Darla. Laarni je zadovoljna opazovala vrvež. Vesela je bila za obe Holmesovi dekleti. Uspeli sta najti ljubezen. Spraševala se je, kdaj bo Charlotte priznala, da ljubi Nicka. Čez dva dni bo vaški praznik in morala se bo potruditi, da se Charlotte in Nick poročita po vaških običajih. To bi vsem pomenilo veliko. Njuna zveza bo tako še blagoslovljena po njihovih običajih in otočani se bodo veselili, saj bo po njihovih verovanjih nastopil čas blažene sreče in uspeha. Že sedaj so živeli srečno in zadovoljno, a poroka zahodnjakov, ki sta se odločila živeti med njimi, bi bila le pika na i.

Na robu vasi so priredili pravo zabavo. Postavili so mize in klopi. Prinesli so hrano, pijačo in sadje. Peli so in plesali. Vsi so se zabavali. Charlotte je sedela poleg Darle in veselo opazovala dogajanja. Nick jo je opazoval. Ni se uspel pogovoriti z njo in jo zasnubiti. Laarni mu je namignila, da vsi pričakujejo, da se bosta danes poročila. Samo prikimal ji je, da se strinja. Ni ji uspel povedati, da o tem še ni govoril s Charlotte. Bila je lepa.

Poželjiva. In on si jo je želel za celo življenje. Radostno je opazovala otroke med igro in poželel je, da bi imel otroka z njo. Nasmehnil se je. Njegovo življenje je bilo prazno dokler ni prišla Charlotte in ga napolnila z radostjo in ljubeznijo. Trije pari so pristopili za ritual poroke. Nick ni mogel več čakati. Pristopil je Charlotte in ji ponudil svojo dlan: »Pridi, zapleši z menoj Pangako ng Pag-ibig.« Charlotte mu je podala svojo dlan in vstala. Sledila mu je k ostalim parom in se predala ritmu glasbe. Ponavljala je besede, ki jih je izgovarjal poglavar vasi in jih prosil, da jih ponavljalo. Charlotte se je zabavala. Cel dan je bil lep in zabaven. Sledila je Nicku in zaplesala z njim. Ni premišljevala, samo sledila je navodilom. Ni razumela vseh besed, saj so bile v nekem starejšem in njej neznanem narečju. Le sem ter tja je razumela, da se govori o ljubezni. Spila je nekaj malo vina in s sestro sta se lepo pogovarjali. Priznala ji je, da se je zaljubila v Nicka in da ne premišljuje o prihodnosti. Da ne ve, kaj lahko pričakuje od Nicka in zato živi samo za ta trenutek. Tako kot sedaj, ko se je zibala z njim in ponavljala čudne besede. Na koncu jo je Nick poljubil in vsi so ploskali in se pridružili plesu. Čez čas je Charlotte sedla poleg Darle. Vsa nasmejana in razigrana je vzela kozarec soka in si potešila žejo. Nick je sedel poleg nje. Darla jo je objela in ji šepnila čestitke v uho. Charlotte jo je presenečeno pogledal, saj ji ni bilo jasno kaj ji čestita. Zdaj jo je Darla začudeno pogledala in čez njeno glavo pogledala Nicka, ki je samo žalostno odkimal. »Čestitam ti na poroki. Ravnokar si se poročila z Nickom,« je šepnila sestra, ki je vedela kaj je pomenil ples, saj ji je Laarni podrobno razložila. Charlotte je z odprtimi usti pogledala Nicka. »Ljubim te. Oprosti ker ti nikakor nisem uspel prej povedati in te uradno zaprositi. Ljubim te,«  je rekel ljubeče in jo prijel za dlan.

Na prst ji je navlekel prelep diamantni prstan. »Torej sva po otoški navadi poročena?« je nejeverno šepnila. »Ja. Poročena sva,« je moral tiho priznati. Samo odkimala je z glavo. »Saj znaš jezik. Prosil sem te, da z menoj zaplešeš Pangako ng Pag-ibig – obljubo ljubezni. Podala si mi roko in mi sledila ter izgovorila svojo zaobljubo kot sem ti jaz izgovoril svojo,« je tiho šepnil. »Ljubim te, prosim poroči se z menoj. Uradno še nisva poročena in naj bo to najina zaroka,« je nadaljeval. Samo gledala ga je. »Prosim, Charlotte. Me sprejmeš za svojega moža?« je skoraj v obupu poskusil. Samo prikimala mu je in se nasmehnila. »Res sem tepka,« je šepnila, »Tako lep dan je bil in resnično nisem premišljevala. Hotela sem zaplesati s teboj. Hotela sem te videti nasmejanega in srečnega.

« Zmajala je z glavo nad svojo neumnostjo, saj prvič ni premišljevala razumno, temveč je sledila svojemu srcu in intuiciji. »Ja. Rada bi bila tvoja žena. Še po naših navadah se bom poročila s teboj. Ljubim te, Nick.« Kamen se mu je odvalil s srca. Bil je najsrečnejši človek na svetu. Na rajskem otoku je našel svoj mir, svoj košček pod soncem in ljubezen.