Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Jun 9, 2015

Objavil/a in Domišljija in fantazija

Ranjena in nadnaravna – 3 del



angeli

Vi ne razumete… Ne gre se samo za najboljšo prijateljico, ampak tudi za ostale. Vsi so me izdali.

Govorili so, da so moji prijatelji, za hrbtom pa me opravljali.

Hinavce sem imela za prijatelje, jim zaupala svoje misli, svoje sanje, želje in težave, oni pa so me pohodili kot nadležno mravljo.”

“Oh, oprosti. Če bi vedela ne bi niti omenila.”

“Saj je v redu. Saj niste mogli vohati, kaj mi je.”

“Vseeno. Žal mi je.” In nato tišina. Prestopim se iz ene noge na drugo in se zazrem mimo Regine, v eno drevo. “No,” se odkašlja in zato jo pogledam. “bom šla, da se lepo namestiš in spočiješ od poti.” Ponovno mi poda roko in reče: “Resnično sem vesela, da sva se spoznali in da si ravno ti prišla živeti k meni.” Iskreno ji stisnem ponujeno roko. “Tudi sam sem vesela, da si bom hišo delila z osebo, kot ste vi.  Najlepša hvala.” Nasmehne se mi in doda: “Ko bo kosilo, te pokličem.” Nato ostanem sama.

Stopim v sobo in se usedem na posteljo. Z roko grem preko posteljnine in se nasmehnem ob dotiku te mehkobe. Ni mi več mar z ničesar, kakorle za tole ogromno posteljo, ki kar vadi, da se uležem nanjo – zato to tudi naredim. Sezujem svoje črne japonke in se skobecam na sredino postelje. To pa je užitek, si mislim in zaprem oči. Balkonska vrata imam še vedno odprta in skozi njih, do mene prihaja nežna melodija ptičjega petja, ki me umirja. “Jok ti je pomagal, Anna.” začnem s samogovorom, saj me tako ali tako nihče ne more slišati. Še vedno z zaprtimi očmi govorim naprej. “Počutiš se bolje, počutiš se lažjo in bolj polno življenja. Gospe Regini lahko zaupaš in se zaveš dejstva, da ti nikoli ne bo želela slabega. Ona je dobra kot ti in prav tako je trpela podobno bolečino. Usojeno ti je bilo, da boš pristala tukaj.” Nasmehnem se in ne morem verjeti, da to prav zares govorim jaz.

Še pred nekaj uramimi mi skoraj ni bilo do življenja, zdaj pa ga gledam s povsem drugačnimi očmi. Življenje je lahko, kljub slabim izkušnjam, lepo in danes je ta dan. Vsa polna življena vstanem iz postelje in se napotim v pritličje. Stopim na dvorišče in pritisnem gumbek na ključih od avta, da se ta odklene. Iz prtljažnika vzamemsvoj rozno črn kovček in ga postavim na tla. Zaprem prtljažnik in ponovno zaklenem avto ter se vrnem v sobo. Kovček previdno položim na posteljo in ga odprem.

Zavzdihnem in z očmi poiščem omaro. Ko jo odprem, na njenem dnu zagledam majhno skrinjico in jo z zanimanjem primem v roke. Počasi jo odprem in pokukam v njeno notranjost. Slike, prstan, verižica, v obliki srca… Verjetno spomini gospe Regine. Takoj jo zaprem, ker nimam pravice brskati po njenih stvareh. Skrinjico položim na pisalno mizo in se lotim zlaganja svojih oblačil v omaro. Po pol ure vse pospravim na svoje mesto in nato še kovček pospravim pod posteljo. Obrnem se in se zagledam v ogledalo, ki je pritrjeno na kozmetično mizico. Nasmehnem se in stopim tja. Usedem se na udoben stol, ki je oblazinjen in se ponovno pogledam v ogledalo.

“Prizadeli so te, ampak ne boš dovolila, da te preteklost preganja. Močna punca si, kot je rekla Regina in izvlekla se boš iz tega. Nekega dne, bo vse to samo neprijeten spomin.” Ponosno se nasmehnem, saj sem prepričana, da mi bo uspelo. Pogledam levo, sežem po prvem predalu in ga odprem. Šminke in bleščila za ustnice. Senčila za oči in lica. Tega zaprem in odprem drugega. Maskare, barvice, eyelinerji. Hmm… Regina je verjetno na vse to pozabila. Ko bo kosilo jo moram o temu bvestiti. V tretjem in četrtem predalu ni nič. “Sem bom pospravila svoje kozmetične pripomočke.” se zasmejem sama sebi , vstanem in zberem vse, kar spada v ta predal in vse pospravim vanj. Preostanek časa preživim na postelji in uživam ob poslušanju ptičjega petja.

 

Ko se spuščam po stopnicah, že vonjam sveže pripravljeno gobovo juho in zaradi tega me zvije v želodcu. Spomnim se na svojo mamo , ki je ni več med nami. Imelaje prometno nesrečo  in na žalost je ni preživela. Malo se lovim, saj ne najdem takoj jedilnice, ko pa jo, me tam z nasmehom na obrazu pričaka Regina. “Pridi in si postreži.” pokaže na polno mizo, dobre hrane. “Najlepša hvala.” ji vrnem nasmeh in stpim k mizi. Že vzamem zajemalko in pomešam juho, ko mi reče: “Bom jaz.” Pogledam jo malo presenečeno, ona pa se zasmeje. “Prvi dan je. Pusti, da te razvajam.”

“Ne zdi se mi najbolj -” 

“Kaj? Ne zdi se ti najbolj primerno? Primerno je in to zelo. Kar usedi se in prepusti meni.” Godrnjaje se usedem in gledam, kako mi postreže z juho. Ko jo nalije še sebi, začneva jesti. Ne morem si kaj, da ne bi rekla: “Zelo podoben okus je imela mamina juha.”

“Je imela?” me pogleda in pripre oči. “Ja,” pogoltnem slino. “je imela. Ni je več med nami.” Že vidim, kako se mi hoče opravičiti, ko jo prekinem in rečem: “V redu je. Dolgo je že od tega.” in se nasmehnem. Vrne mi bežen nasmeh in se ponovno posveti juhi. Na enkrat se spomin: “Regina. Ko sem pospravljala svoja oblačila v omaro, sem naletela na majhno skrinjico.” Ko me pogleda, nadaljujem. “Pa tudi v dveh predalih, v kozmetičnem kotičku, sem opazila ličila. Verjetno ste jih pozabili.” Prijazno se mi nasmehne in odvrne: “Ničesar nisem pozabila. Tista ličila so povsem nova. Sama sem jih dala tja.”

“Ampak -” 

“Zate so.” 

“Ampak -” 

“Za dobrodošljico.” 

“Ampak – ” 

“Ne jemlji tega preosebno, Anna. Nič nočem v zameno. Darilo je.”