Resnična romanca in ljubezen

(2 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Elza Budau »Ljubezen v f molu« je zapisala: » Spomini so kakor morje.

Dolgo, včasih neverjetno dolgo zadržijo toploto v sebi.

Ampak to je bila vročica, ne samo toplota.

In ta lahko traja še veliko dlje. Naj traja. Čimdlje.

Iz pripovedovanja drugih žensk, mojih prijateljic, sem vedela, kako vsaka hrepeni po taki ljubezni.

Nežni, strastni, nori. In morala bi biti srečna, da se mi je sploh zgodilo, že samo zato. Bolj slutila sem, kakor vedela, da se z njim doživela največ, kar lahko ženska doživi z moškim. Vse.

In postalo me je strah, da bom odslej vse moške primerjala samo še z njim. Mogoče si ne bom želela nikogar več.«

Najbrž se sprašujete, kaj ima to veze z menoj, O, ima. Njen tekst mi

je zelo všeč. Morda zaradi tega, ker sem sama nekaj takega doživela.

Ljubezen je kot tombola. Lahko jo doživiš, obdržiš ali pa izgubiš Le kdo bi vedel, zakaj je tako?

Človeško je, da vsi iščemo ljubezen, pa čeprav je imamo le kratek čas. V nas pusti pečat lepote jn nepozabnosti, pa tudi minljivosti.

Spoznanje, da si jo doživel te poganja naprej in iščeš. Včasih najdeš le medel odsev čustev, a upaš, da njih intenzivnost spet z nekom doživiš. Upanje ostane…

Vsi iščemo svojo srečno zvezdo. Nekaterim je dano, da jo imajo, nekateri jo zadržimo v svoji roki le kratek čas, da občutimo njeno lepoto, drugi pa je ne srečajo nikdar. Življenje je pač igra, kolo sreče se vrti..

In za vse je  krivo morje. Tam sem srečala njega. Nikoli si nisem mislila, da me bo še kakšen moški tako prevzel, da bom še nekoga kdaj tako želela.

A se je našel…prevzel me je s svojo nežnostjo, milino. Njegov plašen dotik rok me je vabil, naj pozabim na vse, naj živim – zdaj in tukaj.

Počasi me je razkrival, plast za plastjo in spoznavala sem sebe, a z drugega zornega kota. In kot takšna ženska sem si bila veliko bolj všeč. Pokazal mi je, da še vedno zmorem nekoga ljubiti.

Noči so bile najine; sprehajala sva se z roko v roki kot dva najstnika, se kopala v morju pod okriljem zvezd, skupaj opazovala krasne sončne vzhode. In se ljubila: prebudil je znova strast v meni, tisto strast, ki sem jo že davno nekje izgubila.

Uživala sem ob vsakem dotiku njegovih ustnic, dotiku njegovih rok in želela, da se ustavi čas.

Gledala sem ga, kako je spal ob meni in si skušala zapomnit njegov obraz, vpijala sem njegov vonj in ga ljubila, se mu predajala z dušo in telesom. In on je bil moj. Vračala sem se vedno znova nazaj. Živela sem le za trenutke, ko sva bila skupaj. Takrat sva obstajala sva le midva, vse drugo je izginilo.  .

Romanca je končana. A še diha v meni. Dal mi je del sebe in vzel del mene.

Nikoli ne bo vedel, kaj so mi pomenili trenutki, ki sva jih preživela skupaj. Ne, nisem žalostna, pač pa hvaležna, da sem doživela romanco, ki obstaja samo v knjigah, da spet čutim, kako je življenje lepo….

Potisnila sem ga v spomin in tam bo vedno ostal.

Danes sem daleč proč od njega in upam, da bom nekoč srečala moškega kot je bil on. Pokazal mi je, da še vedno zmorem nekoga ljubiti, se mu predati in uživati življenje, ki nekako beži pred menoj.

Ljudje delamo napake v prid lažne morale,
nase pozabljamo in postajamo zagrenjeni.

Včasih ti ukraden trenutek da veliko več,
kot si sam želiš priznati:

zasanjan nasmeh,
solzo v očeh…..
noči, ko telo hrepeni po dotiku….
Zaprla sem oči in se predala…
Lepe stvari hitro minejo a ostanejo spomini, ki nam bodo lepšali dni neizbežne starosti…..

By Vladka