Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Oct 20, 2015

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Rumeni fičo



taxiPogledala je mobilnik. Sporočilo. Prebrala je: pridi pome pri spomeniku je ugasnila mašina.  Številke ni imela v imeniku.

Najbrž ga je poslala Anja. Ona je imela starega forda, ki je imel več muh kot aprilsko vreme. Ura je bila skoraj polnoč. Zlezla je iz postelje. Za prijatelje vse.

Potegnila je nase kratke hlače in majico z napisom neke rockovske skupine in odpeljala proti spomeniku. Tam je zraven rumenega fiča napol stal napol slonel na avtu moški.

Ustavila je in počasi izstopila. » Dober večer, ste v redu?« Obrnil se je proti njej. »Ne vem, mrcina ne gre nikamor.« Posvetilo se ji je, pošiljal je sms na številko, ki je ni vedel na pamet. »Dobila sem vaš sms. Zgleda, da ste se zatipkali.« Zagodrnjal je nekaj kar je zvenelo kot »najbrž«.

Pristopila je k prtljažniku. »No, kje je težava?« Stopil je za njo in pogledal v avto. »Ne vem, že drugič.« Stavek je bil izgovorjen s sarkazmom. Namrščila se je. »Ključe prosim.« Prezrla je njegovo slabo voljo. Odprla je prtljažnik. Na hitro je pogledala po mašini. Odšla je svoj avto, pobrskala po sportbilly torbici.

Vzela je baterijo in ponovno sklonila glavo nad prtljažnik. Ves čas je stal na mestu, grdo gledal in ni spregovoril besede. »Jermen je šel.« Ugasnila je svetilko. »Poskusite jutri na avtoodpadu. Mogoče bi se kaj našlo.«  »Avto sploh ni moj.« je prasnil. »Samo prepeljati ga moram do sorodnika.

Njemu je bil tudi sms namenjen. Ne vidimo se ravno pogosto. Je pa ljubitelj starin. Gare stare.« Prekinila ga je. »Hej, malo spoštovanja, do starih avtomobilov. Svoj čas so bili vrhunski.« Stopil je korak nazaj. »Ok, ne bom se prepiral. Obstaja tukaj kakšen taksi in avtovleka?« Nasmejala se je. » A bi fast food tudi? Odgovor je obakrat ne. Bi mogoče kino?« se mu je zarežala nazaj. Spet se mu je pomračilo čelo.

Namrdnil se je »Ravno zaradi kina sem pozen.« Dvignila je roko, naj je ne moti in na hitro premislila zadeve. Če ga povabi, da prespi pri njej, lahko zjutraj skočita do odpada in pogledata za jermen. Dan bo rešen in neznana simpatična sitnoba bo na poti v njeno srce. Kaj? Stresla je z glavo. V mraku ulične svetilke je bil privlačen in nevaren hkrati. Visok, plečat, razmršenih las in temnih oči. Oblečen v jeans hlače in kratko majico. Če bi imel na sebi kockasto flanelko bi bil pravi lumberjack.  Na poti stran od nje bo. Še to se ji manjka, da se zatrapa v popolnega neznanca sredi noči.

Od nekdaj je bila dobrosrčna in malenkost naivna. Zato se je tudi zgodba s Sandijem končala. Ona zaljubljena, zvesta. On prijeten, privlačen in tega se je tudi zavedal. Poleg nje je še enemu dekletu pihal na dušo in tako ga je pozimi dobila z drugo.  Čisto klišejsko je prišla prej iz službe in ju našla v spalnici.

Zanjo je bila zgodba zaključena, čeprav z neprijetnim  koncem. »Tako« porinila je roko proti njemu. »Jaz sem Maja, imam predlog.« Stisnil ji je roko. »Sašo.« Srečala se je z njegovimi temnimi očmi. »Poslušam.« Odtegnila je roko, ker se ji je zdelo, da jo trese elektrika zaradi njegovega dotika. »Do najbližjega prenočišča je približno 15 kilometrov. Ne vem, če ima smisel, da te vozim tja in nazaj. Prespiš pri meni in takoj zjutraj greva v akcijo.

Oh, se opravičujem, saj  lahko tikam?« Prikimal je. »Imam nekaj prtljage. V načrtu je bilo, da ostanem nekaj dni, da obnovimo malo družabno življenje med sorodniki.« »Pridi.« Sedla je, počakala, da je pobral torbo in prenosnik ter prisedel. Vprašujoče je pogledal proti njej. »A je varno?« »Misliš avto? Nič mu ne bo.« Ni bil videti najbolj zadovoljen. Spet se je zasmejala. »Hej, relax, razen kakšnega medveda ne bo nihče prišel blizu.« »Ja, kar delaj se norca.« Utihnil je in odpeljala sta se v tišini.

Odklenila je vrata. Obrnila se je proti njemu. »Žal ti lahko ponudim le kavč.« Bila je vesela, da je pospravljeno. Ženska nečimrnost pač. Po navadi so vsaj tri različne knjige ležale okoli. Rada je brala in kadar je utegnila je uživala v knjigah.  V spalnico ga že ne bo spustila. Kavč je bil raztegljiv, tako, da mu bo najbrž udobno. Saj ne, da ga ne bi želela zraven sebe. Najraje bi zapredla, ko se je z očmi sprehajala po njegovi postavi. »Izvoli v kopalnico, ta čas ti pripravim kavč.« Pobrskal je po torbi in odšel v kopalnico. Kmalu je zaslišala vodo.

Pripravila mu je kavč za spanje, zase pogrela skodelico čaja in čakala, da pride nazaj. Sedela je v kuhinji z glavo v knjigi. »Sem že.« Zdrznila se je ob zvoku njegovega glasu. »Oprosti, čisto sem padla not.« Spogledala sta se. Joj, kako je bil privlačen. Mokri črni lasje in nasmeh na obrazu. Ni bilo več sledi o slabi volji in tista njegova čemernost je izpuhtela. Najbrž je opazil kako so se ji zasvetile oči. Še bolj široko se ji je nasmehnil.

Pomežiknil je. »No, pa lahko noč.«  Vstala je in prikimala. »Lahko noč.« Pograbila je knjigo in odšla proti postelji. Listala je knjigo in po dolgem času se ji je zgodilo, da ni vedela kaj je prebrala. V sosednji sobi leži moški poln živalske energije. Če bi si upala bi se splazila k njemu pod odejo. Žal ni bila taka. Lahko se ji je le sukljal po mislih in spodbujal domišljijo.

Zbudil jo je ropot omarice. Skočila je pokonci. Pri njej je spal Sašo. Čemerna duša samo dokler ni prišel do prenočišča. Prišla je v kuhinjo in mu zaželela dobro jutro. Pokimal je. »’Jutro. Saj ne zameriš, kavo bi skuhal. Vratca so mi ušla iz rok.« Odkimala je. »Ne boš našel prave, mlete kave. Imam samo instant napitke. Dva deci mleka v mikrovalovko in en paketek razmešaš notri.« »Aha, no nekako bom že preživel.« Skomignil je. Pripravila je kavo za oba in mu ponudila jabolčni zavitek.  Začudeno jo je vprašal »To imaš za zajtrk? Zasmejala se je. » Prazna vreča ne stoji pokonci.«

Ob osmih sta že bila pri Benotu na deponiji. Beno je bil starejši gospod, dober očetov prijatelj. Imel je pravi jermen na zalogi. Pogledal je proti Maji. »Imaš pa srečo, sem ga hotel že dati na net. Valjal se je že nekaj časa, ampak ni nič preperel.« Ponudil ji ga je. Zdrsnila je s prsti po njemu. »Ja, videti je v redu.«  Sašo je plačal in odpeljala sta se nazaj domov.

Odkorakala je v garažo, pobrala orodje, on pa je skočil po ključe. Odstranila je uro, ker ni želela, da se kje zatakne. Naenkrat jo je zagrabil za zapestje in ga obrnil k sebi. Ab imo pectore  je zamrmral. Zanimivo »Zakaj  je tattoo na desni?«  Izmaknila je roko in počasi zadihala, ker ji je njegov dotik pobral ves zrak. »Navadila sem se nositi uro na desni in tako ga tudi skrijem.«  Lotila se je dela, on pa je stal ob strani in jo opazoval. »Kje si se tega naučila?« jo je zmotil. »Želela sta sina, ki ga nikoli ni bilo. Vseeno me je oče naučil vsega tega, kar bi naučil njega.

Mama je sicer obračala oči, ampak se ni dal. Edino to ji je uspelo, da me ni vključil med lovce. Ne morem si predstavljati, da lezem po preži ob treh zjutraj in čakam merjasca. Po moje bi me pobralo od groze.« Nasmehnila se je ob spominih na svoje otroštvo. Malo je še brkljala po mašini. »In kje sta sedaj? Če ni preveč osebno« je dodal tišje. »Oče je na nekem izobraževanju. Mame pa več ni.« »Oprosti, nisem hotel biti preveč vsiljiv.« Videti je bil, kot da mu je žal, ker je načel to temo.  »Tako, končano je. Lahko pelješ avto naprej.« Sklonila je glavo, malo ji je bilo hudo, ker bo odšel. Prijala ji je njegova družba. Kar  navadila se ga je zraven sebe. »Prav, poberem še prtljago in grem.« Odšel je v hišo.

Ostala je zunaj in postopala po dvorišču. Pojavil se je na pragu. Pregrešen. V oprijeti majici in jeansu. Tako močno si je zaželela, da se skrije v njegov medvedji objem, da jo je zabolelo srce. Odložil je torbe v avto in pristopil k njej, Bil je v njenem osebnem prostoru in rahel veter jo je požgečkal po nosu z njegovim vonjem. »Koliko sem dolžan?«  Zazrla se je v njegove črne oči in tiho šepnila. »Je že v redu.«  »Si prepričana?« je še enkrat poskusil. Prikimala je.

»No, potem pa hvala za vse.« Še enkrat je prikimala. »Ni problema.« Podal ji je roko, sedel v avto in speljal.  Stekla je v hišo in se zagnala proti kavču. Zložil je posteljnino na kraj. Pograbila je vzglavnik in porinila obraz vanj. Dišal je po njem. Sama sebi se je zdela neumna in otročja, ampak ni spustila vzglavnika iz rok.

Minilo je nekaj dni, oče se je vrnil. Dan je bil podoben dnevu. Vseskozi  se je nekje v ozadju njenih misli skrival šarmantni črnolasec. Razmišljala je ali mu bolj pristaja namrščen pogled ali nasmeh. Vzglavnik je izgubil njegov vonj že prvo noč, ko ga je stiskala k sebi. Nikomur ni povedala zanj, niti Anji. Šli sta na kavo, čvekali o vsem mogočem, le o dogodku izpred par dni ni spregovorila. Ni veliko izvedela o njem. Pogovarjala sta se bolj splošne stvari. Počutila se je kot v  Angliji pred leti. Kamor je prišla se je pogovor vrtel okrog vremena in hrane. Vse puhlice je znala na pamet. Grizla se je, ker ga ni vprašala po priimku.  Moderna doba je, mogoče ima profil na kakšnemu družabnemu omrežju. Vtipkala je njegovo ime, ampak je bilo čisto preveč zadetkov. Obupala je. Ni bila preveč domača v teh vodah.

Pogledala je na uro, bližala se je polnoči. Vrtela se je po postelji, nekaj ji ni dalo spati. Spet je stegnila prste, da pogleda koliko je ura, ko je pisknil mobitel. Prijetne sanje želim. S. Malo je manjkalo, da ni začela skakati po postelji in se hihitati kot najstnica. Srce ji je dvakrat hitreje udarilo. Razmišljala je, kaj napisati nazaj.

Samo hvala, ali tudi lepe sanje ali kaj drugega. Nazadnje je vrgla telefon nazaj na omarico in pustila sporočilo neodgovorjeno  Po ponovno neuspešnem vrtenju je vstala. Prestavljala se je po sobi, odprla je okno, ker se ji je zdelo, da je zadušljivo. Stežka je šla nazaj v posteljo.

Novo jutro. Poslala mu je sms, kjer mu je zaželela lepo jutro. Kmalu je prišel odgovor. Čez dan sta si pošiljala kratka sporočila. Zdelo se ji je, da je dan kar švignil mimo. Spet je bil večer in poslal je želje za lepe sanje. Odpisala je in se spravila pod odejo.

Sončno jutro. Biip. Novo sporočilo. Prideš k spomeniku, je prebrala. V nekaj minutah je bila na štartu.

Looser




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: