Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Feb 8, 2009

Objavil/a in Sanje

Sanje



sanje-sanjati.jpgSanjam o poletju, sanjam o sladoledu, sanjam o soncu… in sanje preženejo meglo.

Kar naenkrat se znajdem na otoku… ne vrjamem, da sem tam…rečem si: Sanjam. Da bi potrdila domnevo stopim do palme in se jo dotaknem.

Na koži začutim raskavi občutek palminega lubja, ki se meša z vlažnimi kapljicami, ki so si našle zatočišče tam v lubju in katerih oblekica se lomi v sončnih žarkih.

Tako resnično je.

Zapiha veter in prinese vonj morja.

Obrnem se proti morju in se zatopim v brezkončno modrino, katere popolnost kali samo belo jadro čisto majhne barke.

Na barki je človek in vse kaže, da je namenjen prav na moj otoček.

Zanimivo, pomislim in sklenem iti do njega takoj, ko pristane, da ga vprašam kako se počuti v mojih sanjah. Stečem po obali; mehka zrnca tople mivke me božajo med prsti na nogah in veter mi mrši lase tako, da sploh ne vidim kam tečem.

Ustavim se… Zakaj se mi sploh mudi… saj so le sanje.
Barka pristane nedaleč proč. Stopim do nje v pričakovanju človeka, ki bo dokončno potrdil, da so to le sanje.

Pridem čisto blizu in prav počasi pokukam v barko. Prazna je. Zelo čudno, si mislim, saj sem skoraj prepričana, da sem v njej videla človeka. A očitno sem se motila. Visoko dvignem nogo, se primem za vrv, ki visi z jambora in se potegnem na krov. Razgledam se po notranjosti in odkrijem zvezek…popisan je.

Zatresejo se tla in barka se premakne od obale, namenjena proti širni neskončnosti oceana. Začudim se, ker me dogodek niti malo ne pretrese. Kot, da bi ga pričakovala. Zato se udobno namestim in pustim barki, da v nadaljne kroji mojo usodo.

Odprem zvezek in ga začnem prebirati; črke izginjajo ena za drugo, takoj, ko se jih moj pogled dotakne. Trudim se razumeti kaj piše… berem naprej… obrnem list… na njem piše: Zbudi se, ura je pozna.

Zamižim in ko odprem oči se znajdem v prazni pisarni. Pogledam čez okno in vidim, da dežuje. Ha spet sem nazaj, v Ljubljani, v nedeljo, na delu… Ravno prav se zbudim, da pošljem mail in posnamem novice.

Vem, da so bile sanje. A občutek je bil bolj resničen kot ta, ki ga čutim sedaj. Morda pa sem res na tistem otoku, ležim v barki, in spim in ravnokar mi iz naročja pade zvezek. Morda… 🙂