Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
avg 10, 2010

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Skriti dnevnik – 1. del


1 zvezdica2 zvezdici3 zvezdice4 zvezdice5 zvezdic (9 Št. glasov, povprečje: 4.33 od 5)
Loading ... Loading ...

Pošlji to zgodbo prijatelju na EMAIL Pošlji to zgodbo prijatelju na EMAIL
Deli z drugimi:
1. poglavje-Blaž najde dnevnik
__Blaž__
Še ena divja zabava je za mano, počasi se bom naveličal mladih deklet, ki se vesijo po meni samo zato, ker sem prijatelj najbolj priljubljenega fanta v mestu. Ampak po nekaj pijačah mi postane vseeno s kom in kje sem, mladost je treba uživati.
Oh, moja glava pa nosi posledice, moral bom vzeti aspirin in nadoknaditi neprespane ure. V ponedeljek pa tako moram na banko na razgovor za službo.

No končno sem tu, na svojem prvem razgovoru za službo, upam, da jo bom dobil, kajti zabave izčrpavajo tudi mojo denarnico, ne samo mene. Upam, da bom imel takšno srečo kot moj oče, plače niso slabe, oh me že kličejo.

Blaž je vstopil v majhno pisarno, za mizo je sedela dolgolasa starejša ženska. Na mizi je imela velikanske kupe listov in knjig, pogledala je Blaža skozi kupe in ga povabila naj sede. Pošteno ga je izprašala in že ga je hotela odsloviti, ko v pisarno vihravo vstopila Julija, ko je zagledala Blaža je sunkovito obstala, komaj je izrekla nekaj besed, zaradi katerih je prišla: “Gospa Zalokar, v pisarno gospoda direktorja vas kličejo!”
“Ja, takoj bom prišla, samo z gospodičem Lipovškom opraviva nekaj formalnosti.” je odgovorila gospa Zalokar.

Blaž je bil prav tako zelo začuden, da je Julijo po petih letih srečal ravno tukaj. Na ulici je prejšnji teden ni opazil, le ona je videla njega. Gospa Zalokar je ravno hotela reči, da bo dobil pisni odgovor, ali je sprejet v službo, je v majhno pisarno planila še ena uslužbenka, ki je podrla Julijo, s polnim naročjem knjig in map. Blaž je bil v zadregi, ni vedel, ali naj kar odide, ali naj počaka, da se Julija pobere. Julija, gospa Zalokar in njuna sodelavka, so hitele iz pisarne, zaradi nečesa zelo nujnega, Blaža so pustile čakati. Ko je čakal in se oziral po pisarni je v desnem kotu zagledal manjši sto-listni zvezek s trdimi platnicami. Nekaj časa ni vedel, ali naj ga pobere, ali pusti na tleh, sklepal je, da je last stare gospe Zalokar. Pobral ga je s tal in ga želel položiti na mizo, vendar mu je nekaj reklo, da naj pogleda, kaj je v njem. To ni bil le navaden zvezek za zapiske, ampak dnevnik. Blaž je bil presenečen, nikoli si ni mislil, da bo našel kak dnevnik, kajti dnevniki so bili običajno dobro skriti pred očmi tujcev. Sam sicer ni pisal dnevnika, vendar je vedel, da je to knjiga, v kateri so skrita čustva lastnika. Odprl je nekje v sredini in bral:

__Skriti dnevnik__
14.3.2000
Ljubljena oseba, katere življenje ubere drugačno pot, običajno postane vse bolj odmaknjena in tuja. Stiki se začnejo krhati in ostajajo le še spomini, po katerih ne začnemo brskati vse dokler ljubljene osebe spet ne srečamo. Pogosto je tako, toda pri meni ni bilo. Moja ljubezen do njega namreč ni kopnela, ampak se je vsak dan bolj poglabljala, zato ker okrog nje nisem besedičila širši okolici, ampak le tebi dnevnik. Že od otroštva pa vse do danes, sem bila ljudem okrog sebe le piflarka za omikane pa pridna in dobra učenka, ki je na gimnaziji blestela s svojim obširnim znanjem. Mislili so, da ne premorem čustev, kaj šele ljubezni ali strasti. Zato nekdanji sošolci in sorodniki še danes ne vedo, kako močna so moja ljubezenska čustva.

Danes sem ga zopet srečala, po dolgih letih. Srce mi je zaigralo in mi začelo prigovarjati: “Še vedno ga ljubiš, še bolj kot prej.” Kmalu mi je postalo žal, da sem šla ta dan nakupovat. Kajti za njim je prihitela hihitajoča punca. Dajala je občutek, da je najprikupnejša na vsej ulici. Začela se je obešati po njem in ga poljubljati in takrat sem začutila, da sem odveč in sem odšla. Poslovila sem se tudi zato, ker so se mi v očeh začele nabirati solze. Jezna sem bila tudi sama nase, če bi lahko obvladovala svoja čustva se ne bi nikoli zaljubila vanj in sedaj ne bi tako trpela.

Toda v ljubezen sem brezumno drsela. V začetku sem si zatiskala oči pred resnico, da sem se zaljubila vanj, zavedla sem se prepozno, da bi preprečila svoje trpljenje. Nikoli mu nisem povedala, da ga ljubim. Res je, da sem se na začetku temu sama izogibala in odlašala. Ko sem zbrala ves pogum, ki sem ga premogla, je vedno kdo prišel in naju zmotil, njemu pa se še sanjalo ni, kaj mu želim povedati. Pet let nisem hodila z nikomer, gojila sem ljubezen do njega. Čeprav sem imela nekaj priložnosti, sem ostala raje zvesta sebi in svojim čustvom. Želela sem si, da bi tudi on čakal name, ampak ni. Mogoče do tega dekleta res ne čuti prave ljubezni, toda vsaj našel si je dekle.

Vrata so se odprla in vstopila je gospa Zalokar, hitela se je opravičevati Blažu, ker je moral čakati, on pa je komaj uspel dnevnik potisniti pod plašč, kajti miza je bila prepolna, da bi ga odložil.

2.  poglavje-Nova ugotovitev

__Blaž__
Ko sem stopil iz pisarne, sem bil dodobra zmeden. Bral sem dnevnik neke ženske, ki mora biti zelo zaljubljena v nekega cepca, ki je še pogleda ne. Ko bi le lahko izvedel še kaj več, no saj lahko preberem, še kakšno stran, ampak to bi bilo poseganje v njeno zasebnost. Najbolje bo, da vse pustim pri miru in vrnem zvezek v tisto pisarno, ko bom naslednjič tam.
Je bila tisto Julija? Nekam hitro se je pobrala in mi ni namenila niti besedice, čeprav sva bila prijatelja. No, verjetno je popolnoma pozabila name in živi svoje življenje.

Blaž pa je kmalu pozabil na dnevnik in na Julijo. V baru je zvečer spoznal črnolasko, ki ga je takoj odvrnila od razmišljanja. Po nekaj kozarčkih pijače sta že noro plesala in se objemala. Končala sta v Blaževem stanovanju. Črnolasa punca ga je spravila ob pamet. Ob njeni sanjski postavi, zagoreli polti in modrih očeh je postal ves njen. Jutro ga je spravilo na realna tla. Zbudil se je z rahlim glavobolom. Punca, s katero sta si včeraj delila posteljo je že odšla. Blaž pa se je spomnil na dnevnik, ki je bil skrbno spravljen v predalu nočne omarice. Za sprostitev je prebral stran. Odprl ga je naključno, nekje na začetku.

__Skriti dnevnik__
24. 6. 1998
Vsak bo šel svojo pot, misleč, da bo gotovo pošiljal e-pošto prijateljem. To so govorili mladi, ki so končali šolo že pred davnimi časi. Običajno pa pozneje iz tega ni bilo nič. Poiskali so si službe, si ustvarili družine in se odtujili.

Zaključna prireditev je potekala kot vsako leto. Najprej govori, nato pa pogostitev. Ni mi bilo do zabave, saj je slovo nekaj žalostnega. Zato sem sedela in tiho premišljevala. Poslovila se bova kot prijatelja, stisk roke in objem. On v mojem objemu ne bo čutil ničesar, jaz pa bom čutila, da lebdim.

Nikoli ne bo izvedel, kaj čutim do njega. Če mu nisem povedala, ko smo še bili sošolci, mu tudi zdaj ne bom. Plamen ljubezni v mojem srcu pa ne bo nikoli ugasnil. Kako naj si ga iztrgam iz srca? Če si iztrgam njega, bom izgubila košček sebe. Postala bom čisto drugačen človek, človek, ki več ne bo znal ljubiti. On je bil prvi, ki je dobil tako pomembno mesto v mojem srcu. Edini, ki se mu je uspelo prikrasti vanj in ga zasesti.

Kako naj bo zame slovo nova priložnost v prihodnosti? Sedaj, ko bomo od šli iz šole, bi morala biti vesela in ponosna, saj se bom lahko zaposlila in postala prava dama. Meni pa to trenutno ne predstavlja nič dobrega, kajti odhajam daleč vstran od njega, lastnika mojega srca. Gotovo se bo le redko spomnil prijateljice. Ona pa bo o njem sanjala dan za dnem.

Velika dvorana v poslopju naše gimnazije je bila krasno okrašena. Predstavljala je razkošje, blišč in mogočnost. Da, vsako leto je bilo tako, maturantom so s tem želi povedati, kako veliko jim pomenijo, in da te generacije maturantov gotovo ne bodo nikoli pozabili. Toda vsak izmed nas je vedel, da je tu zadnjikrat kot dijak, ki je opravil zadnji letnik.

Odprla se bodo nova vrata. Ne bo pa nas več varovalo mogočno poslopje gimnazije, kjer te je pogosto rešil nekdo od odraslih. Ko bomo vrata, skozi katera bomo stopili na pot samostojnosti, zaprli, bomo ostali sami. Nobenega čudežnega odrešitelja. Postali bomo pravi mladostniki in s tem dobili nove dolžnosti.

Toda na tej zabavi sem bila verjetno edina, ki je razmišljala, koliko novih dolžnosti bo prešlo na nas. Vsi so se zabavali, kot da se ne bi zavedali, da se bodo jutri zbudili v popolnoma drugačno jutro. Velikokrat sem preveč subjektivna, ne oziram se na to, kaj menijo drugi ljudje, ampak gledam zelo ozko. Včasih res pričakujem, da bodo drugi storili isto kot jaz. Tako kot starši pričakujejo, da se bodo njihovi otroci zgledovali samo po njih in jim postali na las podobni. Mogoče pa zato pogosto pomislim, da bi moral on ljubiti mene tako močno kot jaz njega.

Ljubezen je slepa, pravi pregovor. Morda pa ima ta pregovor res prav. Storila bi vse, da bi me tudi on ljubil. Pa vendar nisem storila do sedaj še ničesar. In zakaj? Zato, ker me ljudje poznajo kot idealno dekle, prepričani so, da imam točno zarisane meje, ki jih nikoli ne prestopim. Mislijo si, da želim postati uspešna in znana. Seveda si mislijo tudi, da dokler ne dosežem svojih nadvse visokih ciljev, ne bom posvetila ljubezni niti sekunde svojega življenja. Si mislite kaj bi rekli moji sošolci, če bi sedaj zavpila, da ga ljubim. Bili bi popolnoma prepričani, da se mi je zmešalo. Točno vem, kaj pričakujejo sošolci od mene. To, da bodo svojim otrokom s prstom pokazali, da je bila tista tam njihova sošolka, ki je zelo pomembna in znana osebnost. Ne gledajo pa me s človeške strani. Moje srce ni iz kamna. Prav tako tudi sama nisem iz železa. Tudi moje telo se lahko zlomi.

Res, da že prvi pogled opozarjam, da je gibanje v moji bližini na lastno odgovornost. Vem, da se le redko nasmehnem, in da ljudje to opazijo in si o meni ustvarijo temu primerno mnenje. Bom lahko sedaj, ko se odpravljam na novo pot to spremenila? Močno dvomim, dokler bo moja ljubezen neuslišana, bom taka kot do sedaj.

Neverjetno, kakšni pogledi na svet. Če je res taka ni čudno, da je ne marajo. Kako šele izgleda? Verjetno ni ravno lepotica, je pa očitno pametna. To bo še zanimivo, ampak ali nisem rekel, da ne bom bral te jokave izpovedi. Ta letnica in ta gimnazija, ki jo je obiskovala. Oh ne, to pa ni tako dolgo nazaj. Je to mogoče? Takrat sem tudi jaz končal to gimanzijo!!!!!

3. Poglavje: Prvi dan v službi

Dnevnik mi ne da miru. Ves čas razmišljam o tej čudni ženski. Kdo neki je? Moral bi jo poznati. Čeprav je gimnazijo tisto leto zaključilo veliko študentov sem veliko večino poznal. Občutek imam, da to osebo dobro poznam. Po drugi strani pa me to kar je zapisano v tem dnevniku, ne spominja na nobeno sošolko, ki sem jo bolje poznal. Ne vem, zakaj se toliko obremenjujem s tem, to mi ni podobno. Upam, da dnevnik ne bo preveč vplival name. Nočem postati tak, kot je to dekle, ves čustven in objokan. Zakaj sem ga sploh začel brati? Takrat v pisarni gospe Zalokar sem si sam pri sebi obljubil, da ga ne bom odpiral, ampak ga bom ob prvi priložnosti vrnil. Sedaj bi ga najraje obdržal, ker me je sram, da sem ga odprl. Prebiram skrivnosti, ki jih ta tujka ni omenila še nikomur.

Prispel je odgovor. Sprejet sem v službo na banki! Super! Zaslužek mi bo prišel prav. Lahko si bom privoščil boljšo luknjo, kot je ta, pa še staršema in sestri bom lahko pomagal. Nisem pričakoval, da bom sprejet. Prijavil sem se kot kandidat brez izkušenj. Morda je imela prste vmes Julija. V gimnaziji mi je res veliko pomagala pri učenju. Sedaj pa se je izkazalo, da še vedno ni za staro šaro. Delala bova na istem oddelku. Življenje me že ves čas povezuje z njo. Veselo novico bom sporočil mami in očetu. Še prej pa pokukal v dnevnik najbolj čudaškega dekleta.

__Skriti dnevnik__

15. 5. 1999

Dnevi moje mladosti hitijo kar mimo mene. Delam od zore do mraka in pozabljam na svoja najlepša leta. Večkrat me sodelavci mojih let povabijo na kakšno zabavo. Jaz pa vedno iščem nove izgovore. Zdi se mi, da se mu bom s tem izneverila. Govorijo mi, da ne bom užila mladosti, če bom posedala na kavču. Meni pa se njihove zabave zdijo norčevanje iz sebe. Obstaja pa še en razlog in ti dnevnik veš, o čem govorim. Fantje na takih zabavah opijejo mlade neizkušene punce, da se jim te predajajo in se zjutraj zbudijo gole, v tujih posteljah. Jaz tega ne bi mogla storiti pa naj bi bila še tako pijana. Dokler je moje srce predano njemu, se ne bi mogla ljubiti z nikomer drugim. Že ko sem ga prvič uzrla je imel vse poteze mojega sanjskega moškega. Tisto prvo srečanje na hodniku v prvem letniku, je v meni prebudilo nova čustva. Bilo mi je le 14 let, toda vedela sem, da njegovih lepih oči nima nihče drug. Nobeden se ne smeje tako lepo kot on. Nobeden ni tako preprost in čudovit kot on. Vse na njem mi je bilo všeč. Vsaka beseda, ki je prišla iz njegovih ust je bila lepa, pa tudi, če je bila žaljiva do mene, je bila lepa. Živela sem v povezanosti z njim, čeprav on tega ni vedel. Sedaj, ko ga več ni ob meni, si pogosto zaželim, da bi se lahko vrnila nekaj let nazaj, ki jih ne bi preživela le ob knjigah, temveč ob njem.

Piflarka, ki si ne upa na zabave. Ne vem, kako lahko ostaja zvesta sošolcu, ki se je ni niti dotaknil. Hudo, kakšne čudakinje hodijo na našo gimnazijo. Nekaj ima pa tudi prav: fantje smo včasih res pravi lisjaki, no, ne vsi. Dekleta pa tudi niso svetnice. Redke so kot ona, da posedajo na kavču in objokujejo kretena, ki se ne zmeni zanje.

V službo moram. Še zamudil bom zaradi te sentimentalne punce. Vse življenje sem si skrivaj želel iti po očetovih stopinjah in se zaposliti v banki.

Gospa Zalokar je bila taka, kot vedno, Julija, ki je stala ob njej pa še zdaleč ne. Oblečeno je imela oprijeto črno krilo, ki je segalo le do kolen, oranžno-črno majico z oranžnim bolerom. Bila… Bila je… Bila je popolna. Njeni valoviti lasje so bili prekrasni in bila je profesionalno naličena. Že ko smo hodili v gimnazijo, je bila dokaj lepo oblečena, kako, da nisem opazil njene lepote že prej. Takrat res ni nikoli pokazala svojih prekrasnih nog. Bila je kot angel. Opazila je, da strmim že nekaj časa vanjo in je zardela. Moral sem se zbrati in narediti dober vtis. Julija je lepotica, le kje je vse to skrivala, ko sva se srečala prejšnji teden. Le kaj jo je spodbudilo k tolikšni preobrazbi. Gotovo ima kakega fanta, prav takega genija, kot je ona, ki jo vzpodbuja, da se oblači tako lepo. Iz sna me je prebudila Julija, ki me je povabila za seboj.

„Blaž, pridi, da te seznanim s službo.“ Ob tem me je kar streslo in odneslo iz pisarne gospe Zalokar. Nisem vedel, ali naj Juliji povem, kako zelo lepa je, ali naj raje držim jezik za zobmi. Uspelo se mi je zadržati. Julija bi gotovo to razumela kot norčevanje. Odločil sem se, da jo bom nekaj časa opazoval in poskušal ugotoviti, čemu ta sprememba.

„Ja, saj grem,“ stopala je pred mano po dolgem temnem hodniku, kodri so ji lahno poplesovali, vstopila sva v mojo novo pisarno.

„To je tvoje novo delovno mesto, vsak dan te pričakujemo tukaj točno ob osmih. Zadolžen boš za urejanje različnih dokumentov, ki jih boš sproti dobival iz drugih pisarn,“ je s tresočim glasom povedala Julija. Moj Bog, kako se je spremenila. Preteklo je toliko časa. Sedaj bova sodelavca in ona bo moja nadrejena.

Ne bova več enakopravna, kot sva bila v šoli. In v kakšno damo je zrasla iz piflarke.

„Julija, se ti ne zdi, da si preveč uradna, si popolnoma pozabila na naše pustolovščine?“

„Ne, samo…“ se je hotela izvleči Julija, zato sem jo dopolnil: „Ja, dolgo je že tega in vmes se ti je gotovo zgodilo veliko lepega.“

„Lepega, pa tudi manj lepega, vendar, četudi bi ti povedala, ne bi razumel,“ obmolknila je in pogledala v tla. Zdelo se mi je, da jo je sram in ji je žal, da je sploh odprla usta.

Tvegal sem: „Julija,  se spomniš časov, ko smo si vse zaupali, preteklo je nekaj časa, prijateljstvo pa je ostalo, lahko mi poveš, kaj te teži.“ Takoj se mi je zazdelo, da sem pritisnil na njen žulj.

„Saj ni nič takega, zdi se mi, da je naše prijateljstvo skopnelo s prvim snegom.“

„Ni res, Julija.“

„Kako, da ne, si se sploh kdaj spomnil name? Si mi kdaj poslal kakšno e-pošto?“

„Julija! Tudi ti se nisi potrudila, da bi ostali prijatelji, zakaj kriviš samo mene?“

„Dovolj! Tukaj si, da boš delal. Takoj lahko začneš. Prinesla ti bom dokumente, ki jih boš uredil.“

Kako ostro se je odzvala, verjetno sem bil edini, ki sem mislil, da naše prijateljstvo še živi. Julijin karakter je isti kot prej. Sprememba njenega videza morda ni bila povezana z njeno notranjostjo. Na znotraj je mogoče še vedno piflarka, ki sem jo poznal.

„To bi bilo vse, če boš imel še kakšno vprašanje se oglasi v pisarni 6,“ je odvrnila in se zavrtela na eni nogi ter odhitela na konec hodnika v svojo pisarno.

Pred kako uro sem bil prepričan, da je Julija tista, ki se lahko zahvalim za službo. Sedaj o tem že močno dvomim. Verjetno je bila neopredeljena. Obnašala se je uradno. Le kaj jo je pičilo, da je zatajila najino prijateljstvo. Je pozabila, kaj vse je našo trojico povezovalo, kaj vse smo počeli skupaj? Toliko stvari je bilo, toliko izzivov in težav, ki smo jih skupaj reševali. Ona pa me noče niti poznati. Tako uspešen kot ona ne bom nikoli, toda sramovati se me pa tudi ni treba.

Mogoče je res pozabila, kako je bilo v šoli, vendar sva zdaj tu, vsak dan bova skupaj in lahko se bova pogovorila in obudila spomine, ki so zanjo že mrtvi.

4.  Poglavje-Prijatelja?

__Blaž__
Služba je kar zahtevna, komaj uredim cele kupe dokumentov, že mi prinesejo nove, ki jih je še več. Komaj čakam, da poteče delovni čas in bom lahko šel domov in se spočil, da bom pripravljen na zabavo. Julije več ni bilo k meni, verjetno ima veliko dela ali pa se me izogiba. Zdaj pa je tu še dnevnik, ki me privlači, čeprav nikoli nisem hotel brati čustvenih knjig, ki vznemirjajo mlada dekleta.

A zdaj pa naj grem kar domov? Ja, saj nikogar ne poznam, ki bi šel z mano, kaj pojest. Doma me je tek kmalu minil. Nisem vedel, kaj naj počnem. V roke sem vzel časopis in ga brezbrižno prelistal. Običajno sem prebral vse članke, danes pa nisem pogledal niti slik ali prebral naslovov. Začela me je boleti glava in zdelo se mi je, da se mi bo kmalu zmešalo. Nisem vedel, kaj naj počnem, smilil sem se samemu sebi.

__Julija__
Moje poklicno življenje je zelo uspešno, za razliko od privatnega, saj nimam prijateljev, s katerimi bi delila veselje in žalost. Vedno sem menila, da ne potrebujem zabave in ljubezni, da me bodo izpolnili uspehi v službi. Zdaj ko je prišel Blaž, pa nisem več prepričana, da je služba moje največje zadovoljstvo. Zavedam se, da bi s prijateljem, kot je Blaž, postalo moje življenje lepše.

Ne vem, kaj se je zgodilo z najinim prijateljstvom. Je zbledelo ali celo izginilo, odkar se nisva videla. Zakaj sva se sploh oddaljila? Je res kriva moja zadržanost in jaz sem nekoč celo sanjarila o njem kot o svoji največji ljubezni. On ni videl v meni punce, ampak le sošolko in prijateljico. Le kaj hoče sedaj? Danes je on meni govoril o izgubljenem prijateljstvu, celo krivil me je, da sva pretrgala stike. Bolelo me je, ker me je zadel naravnost v srce, ko je ugotovil, da se le skrivam za uradnostjo in nočem prebuditi čustev, ki so mi nekoč mešala glavo. Seveda ni mogel vedeti, da sem ga molče ljubila, a vedel je, da sva bila prijatelja. Pogovor s prijateljem ne povzroča drhtenja in potnih dlani, to zmore le ljubezen in očitno jo jaz še vedno čutim do njega. Če hoče biti spet le prijatelj, tega ne bom prenesla, nimam dovolj poguma, da bi mu izpovedala ljubezen, on pa tega tako ne bo nikoli storil. Videvala se bova vsak dan in res ne vem, kako se bom izognila pogovoru z njim.

„Julija, alo, kaj je s tabo?  Nekam odsotna si, imaš težave?“ je vprašala pomočnica Ana.
„Ne, razmišljala sem o novem projektu, je kaj novega?“
„Ja, tole smo prejeli, daj preberi, zdaj pa grem, do zmenka imam le še eno uro in moram se urediti, adijo!“
„Se vidiva jutri, lepo se imej.“

Vsi se zabavajo, le jaz sem še vedno tu, Blaž je gotovo odšel, ko je ura oznanila konec delovnega časa. Naslednji teden ima Jana zabavo, le kako se naj izgovorim, da me ne bo. Joj, saj sem ravno premišljevala, da se le jaz ne zabavam, morda pa bi le morala iti na to zabavo, le da vidim ali mi je to sploh všeč.

Naslednji dan se je na vratih moje pisarne pojavil Blaž. Zmedeno je zrl predse in iskal prave besede, nisem vedela ali na jaz začnem, ko je spregovoril: „Julija, prinesel sem te dokumente in …“

Prekinila sem neprijetno tišino, ki je nastala: „Hvala, zdaj pa lahko greš!“ Težko mi je bilo tako govoriti z njim, vendar nisem prenesla, da je stal dva metra stran od mene, če ni bil čisto blizu je bilo bolje, da ga ni.

Obrnil se je in naredil en korak, vendar se je na hitro obrnil in dejal: „Hotel sem le, da bi šla skupaj kam po službi, če se tukaj nočeš pogovarjati z mano.“ Dobil me je nepripravljeno, moje srce je začelo hitreje biti in mi je govorilo, da naj sprejmem, razum pa mi je govoril, da me bo gotovo razočaral, oglašale so se še druge misli, ki jih je prekinil: „Torej, bom prišel pote, ko končam.“ Sploh mi ni bilo potrebno odgovoriti, očitno je bil prepričan, da nimam nič proti. Oranžna glava je izginila skozi vrata in me pustila zmedeno, do njegovega prihoda so bile še tri ure, nekomu sem morala povedati. Odhitela sem iz svoje pisarne k Ani, ki bo gotovo imela dober nasvet zame.

„Blaž me je povabil ven, kaj naj storim?“ sem poskusila reči čim manj prestrašeno, ona pa se je hudomušno nasmehnila: „Torej je doletelo tudi tebe? Gotovo pričakuje, da boš blestela, kaj boš oblekla?“ Ona je v vsem videla romantično ljubezen in je takoj začela neskončne priprave na zmenek, ki pa to mogoče ni niti bil, saj je Blaž verjetno pričakoval prijateljsko obujanje spominov in ne lepotice, ki bi ga očarala.
„Mislim, da bom šla kar v tem, le na pijačo po službi grem.“
Ana me je debelo pogledala: „Prvič si privršala k meni s tako novico in nisva ravno zaupni prijateljici, ampak le sodelavki. Gotovo te Blaž zelo privlači, zato ti bom pomagala, da ga boš očarala.“ Hotela sem se braniti, vendar je imela prav in rekla sem lahko le: „Naj bo, saj ne vem kako se bo razpletlo.“

Če si ne upam priznati ljubezni, lahko le namigujem nanjo z videzom. Mogoče nisem niti opazila, da sem se za v službo, odkar tu dela Blaž, bolj skrbno urejala. Zapletli sva se v prijeten pogovor o oblekah in ličilih. Odšla sem domov in se na hitro preoblekla, nato sem se vrnila v pisarno in nestrpno čakala nanj.

__Blaž__
Naenkrat me je postalo strah prijateljskega snidenja z Julijo. Že v gimnaziji sem do nje čutil neko strahospoštovanje. V njeni družbi sem vselej dobro premislil, kaj lahko povem in česa ne. Danes pa me niso vznemirjala taka čustva, temveč neka globlja. Čustvo, ki me je prisililo, da sem dlje časa zrl v ogledalo in se česal. Zdelo se mi je, da sem me znova loteva najčudovitejša bolezen, ljubezen.

Roke so se mi začele potiti in želodec je začel spuščati nenavadne zvoke. Sploh več nisem vedel, ali si zares želim tega snidenja. Ne smem je razočarati, ko pa sem jo jaz povabil. Le kaj si ona misli o tem? Previdno sem stopal po hodniku in iskal napis na vratih, še nikoli nisem bil v njeni pisarni.  Počasi sem odprl vrata, sedela je na svojem velikem stolu, s hrbtom proti meni, tako da me ni videla vstopiti.

Moral sem nekaj reči: „Julija, em, prišel sem, si pripravljena?“ le kaj govorim.
„Ja, naj bi bila.“ Zardela je in iskala prave besede, jaz pa sem lahko videl, da je oblečena v modro krilo in vijoličast plašč. Spet me je presenetila, prisegel bi, da je prej nosila nekaj drugega. Stopila je do vrat in mi odprla, presenetila me je z vprašanjem: „Kam pa greva?“
V zadregi sem jo pogledal: „ Najprej morava ven po običajni poti, verjetno ti bolje veš, kam hodite po službi.“ Očitno sem spet izbral napačne besede, saj se je obrnila proč in molčala. Kaj res ni nikamor hodila? Prišla sva na ulico, ljudje so hodili po pločnikih in si ogledovali izložbe različnih trgovin, rekel sem: „Julija, reci kaj, zakaj si tako tiha? Včasih si imela veliko povedati.“
„Že dolgo je tega, odkar sem ti zaupala in sva imela, o čem govoriti.“
Pričakoval sem, da bo bolj sproščena in bova klepetala kot včasih. Moral sem se prebiti skozi hladen obroč, ki jo je obdajal, le kako ne opazi, da sem še vedno njen prijatelj.
„Povej mi kaj o službi, o času, ki sva ga preživela brez stikov,“ sem vprašal.
„Po šoli sem se zaposlila tukaj, trdo sem delala na tvojem delovnem mestu in počasi sem napredovala,“ je povedala že malo bolj navdušeno. Vesel sem bil, da je bila nekoč na mojem mestu in me razume. Medtem me je ona vprašala: „Kako pa se tebi zdi delo?“
„Za enkrat je v redu, moti me, da ni nikogar, ki bi me hotel za prijatelja.“ Užaljeno me je pogledala, hotel sem jo le preizkusiti, hitro sem dodal: „Torej si le moja prijateljica, o lepo.“ Ni bila ravno vesela moje izjave, ki je bila tako samoumevna.

Zavila sva v majhen lokal, pravzaprav je bila slaščičarna, sedla sva za mizo v kotu.

„Pogosto zahajaš sem?“ sem jo vprašal, da bi prekinil mučno tišino.
„Včasih si zaželim kaj sladkega, ko je življenje preveč grenko.“
„Ob tej torti bi tudi jaz pozabil, kako prazno je postalo življenje, odkar sem zapustil šolske klopi in prave prijatelje.“ Saj sva kot dva razočarana samotarja, čeprav me pozna veliko ljudi, predvsem deklet, sem si končno priznal, da mi nekaj manjka. Le kaj muči njo, ki je tako uspešna v službi in ima veliko prijaznih sodelavk.
„Julija, kaj te muči, če pogledam od daleč se mi zdiš srečna.“
„Nihče me ne pogleda od blizu, da bi me razumel,“ zvenela je zelo iskreno, „tudi deloholiki imamo čustva.“ Spreletelo me je, ali res nima nikogar, ki bi ji bil blizu. Očitno je povedala več, kot je nameravala povedati nekomu, ki si skuša pridobiti pozabljeno prijateljstvo.

Vztrajala je, da bo ona plačala. Prijel sem jo za rokav: „Julija, lahko se zaneseš name, skušal te bom razumeti, kmalu bova spet šla sem na torto in takrat bom jaz plačal.“
„Se vidiva jutri.“

Že je izginila v temno ulico. Domov sem odhajal z čudnim občutkom, nova Julija je bila drugačna, no, saj sem se spremenil tudi jaz.

5.  Poglavje-Odločitve

__Julija__

Tolikokrat sem sanjala o trenutku, ko si bova popolnoma odrasla delila skrivnosti in zaljubljeno klepetala. Že v šoli sem si natančno zarisala ta trenutek, ko mu bom priznala, kaj čutim do njega. Takrat sem si želela, da bi se to zgodilo čim prej, in da bi za naju vedel ves svet. Sedaj pa ne zberem dovolj poguma in ga celo odrivam od sebe. Bojim se, kako bo sprejel to novico, bojim se njegove zavrnitve in njegovih besed. Hkrati si želim, da bi me ljubil, da bi pomislil name preden bi šel spat. Ponudil mi je prijateljstvo in morala bi biti zadovoljna s tem, saj je že v šoli dokazal, da je prijatelj v sreči in nesreči. Toda, če ti oseba v katero si zaljubljen ponudi zgolj prijateljstvo, te to prav gotovo ne osreči.

Mogoče je napočil trenutek, da se začnem zabavati, in da preneham razmišljati o njem. Na zabavo ga skoraj zagotovo ne bo, saj med sodelavci nima prijateljev. Tako da se bom lahko ozrla po ostalih sodelavcih in morda stkala nova prijateljstva ali celo kaj več kot prijateljstva. Poiskati moram najlepšo obleko in plesne čevlje, da me bodo opazili. Spustila bom masko, ki me je toliko časa omejevala in se končno začela zabavati.

__Blaž__

Počutim se trapasto. Popolnoma sem razočaral sam sebe, kako sem moral razočarati še Julijo. S svojim vedenjem sem ji dokazal, da sem še vedno bedak, kakršen sem bil v šoli. Nisem se mogel sprostiti in se pogovarjati z njo, kakor sva to počela v preteklosti. Tolažim se le z mislijo, da je bilo tudi njej precej nerodno, in da se zato nisva pogovarjala.

Veselil sem se, da greva skupaj na pijačo, hkrati nisem vedel, kako si naj razlagam tisti neprijeten občutek, ki me je spremljal. Še zdaj ne vem, ali je bil strah pred neznanim, vem, da ljubezen gotovo ni bila. Med pogovorom se mi je zasmilila, res mora biti zelo osamljena. Izolirala se je od sveta, verjetno se že dolgo ni zabavala. No saj ni nič boljše, če si vsak vikend na zabavi z neznanci in nimaš pravega prijatelja, ki bi bil s tabo tudi v težavah, ne le ko mu plačaš pijačo. Verjetno sem kriv sam, ker me je strah, da mi bodo drugi naložili še svoje težave, zato si ne pustim nikogar preblizu. Mogoče pa  v Juliji vidim sebe in zato šele zdaj ugotavljam, kako sam sem. Enkrat sva že bila zelo dobra prijatelja, poznam jo, najbolje bo, da ji začnem spet zaupati. Upam, da bom potem lahko zaupal tudi drugim. No, saj mi drugi pravzaprav že zaupajo, še posebej dekle iz dnevnika, čeprav tega ne ve.

Moram prebrati nekaj strani, dnevnik je postal del mene, saj mi je zaupal že veliko skrivnosti. Ob odraščanju z Evo sem spoznal, da je dekliški dnevnik za lastnico najsvetejša stvar na svetu. Prav zato pa se zavedam teže skrivnosti o katerih sem bral. Toda misel na to, da z branjem počnem, kaj prepovedanega, sem že zdavnaj opustil. Dekle iz dnevnika je nekaj posebnega, v to sem popolnoma prepričan. Nikakor ni puhloglava, njena čustva niso zlagana, temveč globoka. Bal sem se, da se bo zgodilo to, kar se ne bi smelo. Zaljubil sem se vanjo, v njene skrbi, v njene bolečine in v njene radosti. O njej sem sanjal kot o osebnosti, nikoli kot o ženski z določeno barvo las in izklesano postavo. Čeprav padam na lepa dekleta, me vedno bolj navdušuje zanimiva osebnost, ki jo je moja skrita punca pustila v dnevniku. Vedel sem, da bi se z njo ujel ne glede na njene fizične lastnosti. Želel sem si jo srečati v resničnem življenju in ji zaupati svoja čustva, a še prej sem si jo želel še enkrat srečati v dnevniku. Le kaj bi rekla Julija, če bi ji povedal, da sem se zaljubil v dekle iz dnevnika. Kaj sanjarim, do takih pogovorov še dolgo ne bova prišla, če bova  še naprej tako zadržana. Težko sva se pogovarjala že o torticah, da bi z njo govoril o čem takem, bi se pa moral res potruditi.

__Skriti dnevnik__

  1. 1. 1997

Dragi dnevnik!

Znova je napočil dan, ko bom na tvoja ramena naložila še težja bremena. Zaupati ti moram pomembno skrivnost. Danes sem ga pri zgodovini znova občudovala, zrla sem vanj in sanjala o njem. Še huje, sanjala sem o naju, o tem da se poljubljava v mesečini. Ni naju strah, ne noči, ne lune, ki osvetljuje najina zaljubljena obraza. Tako močno sem sanjarila o tem, da je to opazila tudi profesorica, ki je takrat zapičila pogled vame, da me je postalo sram. Oplazili so me tudi pogledi večine sošolcev. Toda zaradi pogledov me ni bilo tako sram, bolj me je skrbelo, kako si bodo moje vedenje razlagali.

Ustrašila sem se sama sebe in svojih misli. Od tistega trenutka naprej sem se močno trudila sodelovati pri uri in si čim več zapomniti, toda zaman. Nisem se mogla umiriti, potila sem se in bolela me je glava. Sedaj sedim na postelji in se trudim prestaviti življenje na stare tire. Zavedam se, da moje razmišljanje pri zgodovini vodi v propad.

Kdo sploh sem? Brskam po tleh in iščem stare koščke sebe, da znova sestavim dekle, ki je imelo v prvem letniku popoln načrt o tem, kaj bo počelo v življenju. V tem načrtu nikakor ni bilo fanta, ki bi mi zmešal glavo. Vsaj do konca izobraževanja je imel prepoved približevanja.

__Blaž__

Slutim, da sestavljanka začenja sestavljati. Dekle je hodilo na isto gimnazijo kot jaz in je isti letnik kot jaz, torej jo gotovo poznam. Nujno moram izvedeti, kdo je. Srh me spreletava ob misli, da sem se zaljubil v sošolko, morda celo v prijateljico. Močno si jo želim spoznati, toda hkrati me je strah dejstev, ki bodo prišla na dan. Mislil sem, da ne bom nikoli izvedel, kdo je dekle iz dnevnika. Verjetno sem ga zato tako rad bral, saj se mi ni bilo treba soočiti s pravo osebo. To je preveč zame, nisem pripravljen, da bi poiskal to dekle in se ji izpovedal. Že prijateljstvo z Julijo bo zame velik zalogaj. Ne znam se odpreti ljudem, bojim se, da me bodo prizadeli, ali pa bom jaz njih. Tako veliko razmišljam, da bi skoraj pozabil na zabavo z novimi sodelavci, priložnost, da kaj spremenim, da to ne bo le še ena zgrešena zabava.

__Julija__

Sodelavke so me res toplo sprejele medse, pohvalile so mojo obleko in frizuro. Tudi slavljenka je bila vesela, da sem se jim pridružila. Sama sem se popolnoma sprostila in ves čas prijetno klepetala z dekleti. Ugotovila sem, da so zabave v bistvu odlične in niso prav nič podobne bahaškim burkam,  kjer je najpomembneje, kakšna so darila in hrana. V dvorani je bilo kar precej lepih mladeničev, katerim sem brez pomislekov namenila kar nekaj zapeljivih pogledov. Po zdravici sem bila že skoraj prepričana, da ga ne bo, naenkrat pa se je prikazal na vratih. Sploh nisem vedela, kako naj se obnašam. Zdelo se mi je, da možgani zapuščajo glavo, da se zdrava presoja umika nespameti. Zagotovo pa sem vedela, da mi moje obnašanje odslej ne bo več niti malo podobno. Zopet nisem vedela, ali sodim na to zabavo. Moje nekdanje prepričanje se je vračalo. Začela sem srkati koktajle, bodisi zato, ker me je bilo na smrt strah, bodisi zato, ker se nisem mogla več obvladati.

__Blaž__

Res sem prišel med zadnjimi in tako zamudil zdravico. Čestital sem svoji novi sodelavki Jani. V kotu sem zagledal kup sodelavk. Julija mi je živčno pomahala in hitro umaknila pogled. Zdelo se mi je, da ji je postalo malo nelagodno, saj se še nekaj časa ni nasmehnila. Tudi jaz sem se počutil čudno, natančno sem si jo ogledal. Bila je prav čedna, v bistvu je bila prelepa, še posebej takrat, ko se je nasmehnila in pokazala kopico bleščeče belih zob. Prej sem razmišljal, da se moram pogovoriti z njo, vendar je nisem hotel zamoriti, očitno se je zabavala, bil sem vesel zanjo.

Postregel sem si s sokom in pecivom. S fanti sem se pogovarjal o evropskem prvenstvu v nogometu , ki se je obetalo naslednje leto. Tako sem se zadržal dlje, kot sem nameraval. Videl sem, da so se tudi dekleta precej sprostila. Po njihovem obnašanju sodeč gotovo niso pila soka, ampak kakšno alkoholno pijačo. Še posebej smešno je delovala Julija, ki se je ves čas hihitala.

Čez nekaj minut je prostor napolnila glasba. Pari so začeli plesati. Sam sem bil nekoliko preveč neroden, da bi plesal. Že maturantski ples zame ni bil posebej uspešen. Tako sem s skupino sebi podobnih fantov sedel v kotu in opazoval zaljubljena telesa, ki so se gibala v počasnem ritmu. Julija me je prijateljsko potrepljala po hrbtu in se usedla zraven mene. Zanimalo jo je čemu sedim in se kujam. Ni mi pustila odgovoriti in je sama nadaljevala: „Pridi, greva plesat, meni je dolgčas!“ Zvlekla me je s stola in me kot majhnega otroka vodila na plesišče. V bistvu je vodenje bolj potrebovala ona, saj se je vmes opotekala. Kljub opitosti je odlično plesala. Mene pa je postalo sram, saj sem ji stopal po čevljih. Ko se je končala prva pesem, sem si precej oddahnil, saj je bila precej hitra. Upal sem, da bo druga počasnejša. Res je bila, zaslišal sem znano melodijo.

Presenetila me je, mislil sem, da se ne zna zabavati in res živi samo za delo. Očitno nama je brez besed šlo bolje. Nisem si predstavljal, da se bo zgodilo kaj takega, z Julijo torej nisva bila tako zelo oddaljena stara prijatelja, ki sta pozabila na lepe  skupne stare čase. Mirna melodija ni zahtevala zelo spretnih plesalcev, zato sem se spet preveč zatopil v razmišljanje. Misli so mi odtavale k dekletu iz dnevnika, s katerim verjetno ne bom nikoli takole plesal.

Hitro sem opustil misel nanjo saj je Julija roke še močneje ovila okoli mojega vratu, segla je v moje lase in jih božala. Nisem vedel, ali je prav, da to počne prijateljica, toda hkrati sem si želel, da bi nadaljevala. Roke so ji spolzele po hrbtu navzdol vse do pasu. Nisem imel moči, da bi umaknil njene roke in tudi svojih nisem z njenih bokov.

Zdelo sem mi je, da hlipa, čutil sem, kako ji bije srce. Nisem mogel, ne hotel, ničesar storiti. Takrat pa je ona storila to, kar sem najmanj pričakoval. Začela me je poljubljati.

Sprva nisem vedel, kaj naj storim, naj jo odrinem ali naj ji vrnem poljub. Vse se je zgodilo zelo hitro, v službi je bila zelo zadržana, ni me hotela niti za prijatelja, zdaj pa me je strastno poljubljala. Nisem se ji mogel upreti, kot moški sem hitro popustil.

Ta poljub je bil nekaj posebnega, popolnoma je izničil teorijo, da se dobri prijatelji ne spuščajo v takšne stvari, začutil sem nekaj čarobnega, to se mi še ni zgodilo.

Pesem je izzvenela, bila sva objeta

https://encrypted-tbn0.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcQGf1HImG_n_bPchz1srP8TW3IiFw1fVhi15d8q077CSkkSnZAgWQ

6. poglavje-Spoznanja

__Blaž__

Izvila se je iz mojega objema in zdirjala z dvorane. Ko sem pritekel ven, je že izginila v temno noč. Vrnil sem se v dvorano in opazil, da so vse oči zazrte vame, na obrazih svojih prijateljev pa sem opazil osuplost. Najverjetneje so videli celotno  gledališko predstavo. Najraje bi jim povedal, naj se zabavajo naprej in naj se ne obremenjujejo s tem, kar se je zgodilo. Vendar nisem rekel ničesar, ker še sam nisem vedel, kaj je pomenilo tole z Julijo. Zabava se je kmalu končala in s polno glavo sem se vračal domov.

__Julija__

Po petih minutah teka sem se izmučena naslonila na mrzel zid. Šlo mi je na jok in na smeh hkrati. Hotela sem zavrteti čas nazaj, hotela sem spremeniti ves svet in ustvariti drugačnega. V tem novem svetu ne bi bilo njega, v bistvu sploh ne bi bilo lepih in prijetnih fantov, kakršen je on. Takšni fantje so ogrožali ta svet, ker so bili zgolj lomilci dekliških src. In sedaj sem naredila največjo neumnost na tem svetu, predala sem se mu. Prav lahko si mislim, kaj sedaj meni o meni. Zagotovo se mu zdi, da sem lahkomiselna pijana mrha. Nikoli si nisem želela, da bi izvedel na takšen način. V glavi sem že kakih osem let izdelovala načrt, kako bi mu povedala, kaj čutim, da ne bi narobe razumel. Danes pa sem načrt nadvse nepremišljeno tudi izvedla. Poljubljanje in sploh telesni stik zame ni bil nikoli preveč pomemben, izpodrival ga je občutek ljubljenosti v očeh partnerja. Zdi se mi, da počasi izgubljam lastno identiteto, saj se bojujem proti lastnim vrednotam. Tako ne bo šlo naprej, jutri mu bom povedala to, kar bi mu morala že zdavnaj.

__Blaž__

Če bom še samo malo razmišljal o svojem bednem življenju, me bo nazadnje še kap. Mislim, da ima še punca iz dnevnika boljše življenje kot jaz. Danes bom prebral čisto zadnjo stran, saj me njeno stokanje v osrednjem delu dnevnika že nekoliko utruja.

__Skriti dnevnik__

20. 3. 2000

Jutri prične z delom v naši banki. Sprašujem se, ali me bo sploh pogledal. Se je v petih letih sploh spomnil na svojo prijateljico? Nekje na dnu srca sem ohranjala kanček upanja, da se bova nekoč srečala. Sedaj imava priložnost, da poglobiva najino prijateljstvo ali pa ga popolnoma uničiva. Morda ne bo nikoli izvedel, kako ga ljubim, ker preprosto ne bo priložnosti za to. Blaž ne bo nikoli dokončno izginil iz mojega srca. Sedaj ko se bova srečevala vsak dan bo to še težje. On ima gotovo dekle, ki je lepše in pogumnejše od mene, ki ždim tukaj in jočem.

__Blaž__

Fantu je ime Blaž kot meni… Dekle iz dnevnika je hodilo na isto gimnazijo kot jaz in jo končalo isto leto kot jaz… Dela na isti banki kot jaz… Ko sem našel dnevnik, so bile v pisarni samo tri ženske… Dnevnik je zagotovo Julijin. Julija je zaljubljena vame, jaz pa tega nisem nikoli opazil. Zaradi mene  in moje neumnosti je toliko pretrpela. Tudi meni se zdi, da do nje čutim več kot prijateljstvo. Poljubi niso bili nedolžni, ampak so bili odraz nečesa globljega. Jutri se morava pogovoriti.

Nadaljevanje zgodbe: Skriti dnevnik – 2. del: http://www.zgodbice.net/skriti-dnevnik-2-del/




  1. Nikaa. je rekel/rekla:

    *.* Zelo dobro napisano! Se da dobit kako nadaljevanje? ;)

  2. pinkribbon je rekel/rekla:

    Živijo

    Vesela sem, da ti je všeč, nadaljevanje pa mogoče bo, ko bom imela čas.

    LP

  3. nikiica je rekel/rekla:

    js bi zlo rada mela nadaljevanjee.! tole je super napisano, prau nisn mogla nehat brat.. :) res odlično besedilo

  4. Good day! This is kind of off topic but I need some help
    from an established blog. Is it very hard to set up your own
    blog? I’m not very techincal but I can figure things out pretty quick. I’m thinking about making my own but
    I’m not sure where to start. Do you have any ideas or suggestions? Many thanks

Trackbacks/Pingbacks

  1. Skriti dnevnik – 2. del | Zgodbice.net - [...] Nadaljevanje zgodbe Skriti dnevnik http://www.zgodbice.net/skriti-dnevnik-ljubezenska-zgodba-zgodbe-ljubezenske/ [...]

Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije:
8) :evil: :lol: :) :wink: :-D :roll: :-o 8-O :mrgreen: :twisted: more »