Spomin

(2 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Danes sem se odločila da te obiščem…trajalo je predolgo preden sem zbrala pogum in ti prinesla vrtnice. Spomin iz pred dvema letoma mi še danes ne pusti dihati. Venomer se sprašujem kaj bi lahko bilo vse drugače kako bi lahko bila srečna…

Ne morem verjeti da sem pustila razumu in ne srcu da bi odločal o najini skupni poti a žal je sedaj za to prepozno. Želela sem ti srečo v življenju…veliko ljubezni in osebnih uspehov ampak nekdo je imel očitno drugačne načrte s teboj..

Danes sem prišla se na nek način posloviti od spominov ki jih imam nate…vedno bolj bolijo pa čeprav sem bila prepričana da sem te že prebolela in pozabila…na nek način sem te a ne morem mimo tega da se ne bi spraševala kaj bi mi življenje prineslo s teboj.

V tistem kratkem času sva načrtovala marsikaj najino življenje v zvezde kovala najino srečo…a na nek način kot bi slutila da ta ne bo trajala dolgo… Takrat se nisva poslovila ravno v najlepšem jeziku oba sva gledala kako trpiva a jaz nisem bila dovolj močna da bi se borila zate in za najino srečo. In tako sva se razšla…

Po tistem sem te videla še samo dvakrat in zopet se je pojavilo hrepenenje… hotela sem te poklicati slišati tvoj glas te prositi še za eno možnost a sem bila trmasta in nisem…danes mi je žal….ko bi se bila vsaj še enkrat srečala in se pogovorila ter razčistila zadevo do konca… nikoli nisi imel priložnosti izvedeti da si mi pomenil največ in koliko sem te ljubila…. In jaz nikoli ne bom vedela koliko sem ti jaz pomenila…obstaja toliko vprašanj v moji glavi a nobenega odgovora…. In ga tudi ne bo….

Po dveh letih sva oba začela živeti vsak svoje življenje…jaz sem si ga za silo pokrpala skupaj…se pretvarjala da sem srečna in da sem te prebolela in pozabila…. In le kruta resničnost, ki se je sedaj vrnila mi je potrdila nasprotno…

Sedaj sedim na tleh nasproti tvojega zadnjega doma kjer počivaš….prerano…. strmim v zlato izklesane črke in kot da še vedno ne morem verjeti da je vse to resnično čakam da se bom prebudila….a se žal ne….v mislih se za vedno poslavljam za teboj in za vsemi spomini ki sva jih oba imela… prelepe a žal prekratke…

Sprašujem se kako dalje kako preživeti in živeti…občutek da popolna sreča ne bo več prišla je vedno večji… občutek da ne bo več prave ljubezni je neznanski in se bojim da ne bom nikoli več ljubila kot sem…. Kako nadaljevati?

Oddidem a vem da se bom še vrnila na tvoj grob….kjer bom lahko zopet v tišini in v mislih s teboj in prebujala stare spomine…. Le tako vem, da si še vedno moj!