Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Dec 31, 2010

Objavil/a in Resnične zgodbe, Spovednica, Zgodbe ki jih piše življenje

Pogled na svet skozi moje oci



zgodbe-ki-jih-pise-zivljenjePretekle par mesecev res veliko pišem. Kar pišem in upam, da bo zgodba postala sporočilo in misel, ki se bo utrnila v spomine mojih bralcev, torej tudi tebi.

Rada bi ti prikazala pogled na svet skozi moje oči, pogled, ki je drugačen od tvojega. In mogoče najdeš v mojem pogledu veliko podobnosti s tvojim je moj drugačen in tvoj je drugačen in njihov je drugačen. Torej kaj bi rada delila s tabo tokrat: drugačnost je v vseh nas, to nas naredi zanimive in posebne.

Hodim po zasneženih poljih in razmišljam kaj počnem. Sekiram se zaradi malenkosti, ki so nepomembne. Obremenjujem se z besedami, ki so bile izrečene nenamerno. Predajam se stvarem, ki me zamorijo. Kot on.

Vsako noč ležem k tebi in se ti predajam. Upam, da bo kmalu konec in sanjam, da to nisi ti. Ja, saj sem te ljubila a sedaj me je predvsem strah. Strah me je neznanega in novega. Skupaj sva že sedem let in sama ne znam več živeti, ne znam si sama skuhati čaja, ne sama večerje, ne sama gledati televizije, ko zunaj pada mrak, ne znam delovati brez tebe na kavču v dnevni sobi in brez tvojih kritik. Postala sem rutina.

Prazno telo brez ciljev in ambicij. Prazna, pusta, gnila. Vsako jutro vstanem, te poljubim in odidem v kuhinjo. To je moja budilka, brez emocij in želje. To je nekaj kar naredim vsak dan in pozabila sem zakaj to sploh počenjam. Ne spominjam se kdaj sem postala taka zguba. Kdaj sem postala nezanimiva in dolgočasna, kdaj sem postala enaka kot vsi drugi monotoni ljudje. Sama sebe lahko kličem mrtva.

Včasih sem bila intelektualka, polna energije in svojih idej. Sedaj sem postala žena in gospodinja, neumna ženska, polna nerazumljivih začimb življenja in ne briga me, ker jih ne razumem. Počnem vsak dan isto stvar. Zakaj bi se obremenjevala z nečim, ki je drugačno, se sprašujem.

smisel-zivljenja

A sedaj se sprehajam po snegu ker sem končno dojela, da moram vstati. Mlada sem in vse sem zavrgla zaradi tebe. Končala sem živeti zaradi tebe in umrla sem zaradi tebe. Zaradi tvojih primitivnih nagnjenj in nazadnjaških izjav, ki so me poneumile. Globoko sem padla a sedaj imam krila, da se lahko ponovno poberem s tal in poletim kamor spadam. Rojena sem bila za več, za drugačnost. Ja, za drugačnost sem bila rojena. Kot vsi ostali, le, da redki to počno. Redki se ustavijo v svoji rutini in naredijo nekaj drugega, novega. No ljubi to počenjam jaz. Odhajam, zapuščam te in počasi se bom naučila živeti sama.

Obsojala sem ljudi, ker so odhajali od družin in svoji najdražjih, prezirala sem jih. Dokler nisem postala ena izmed njih. Zakaj bi bili vedno na drugem mestu? Zakaj bi bili drugi vedno bolj pomembni od nas? Ja, otroci so najpomembnejši, ampak je vredno zaradi njih prenehati živeti in skupaj z njimi potoniti v brezno enoličnega življenja. Torej z monotonostjo ne uničimo le sebe ampak tudi naše zanamce.

Zakaj je toliko samomorov in nesreče na svetu, katastrof, umorov, kriminala? Ne vem. Vem pa, da se mora vsak posvečati prvo sebi in nato drugim.

Ko prideš na nesrečo je prvo kar moraš storiti: zavaruj samega sebe. Še ena rutina. Edina, ki jo lahko kličem koristna za ta svet. Ti si en sam, kot življenje in sreča.

En sam! Ne pozabi na to, dragi bralec. Posvečam ti še zadnje besede in nato odhajam stran. Jaz sem končno srečna in svobodna, to je občutek, ki ga ne boš nikoli doživel, če ne vstaneš s tistega stola in stopiš korak naprej. Ne zapravi življenja zaradi drugih in omejitev.

Zakon nas omejuje, morala, starši, otroci, vse to nas omejuje. Postani svoboden in se nauči živeti sam. In ko boš to zmogel, takrat se boš lahko ozrl in pomagal drugim. Sploh pa kaj je lahko lepšega kot nasmeh ubogega bitja, ki ga rešiš iz bede. Pogoj za to pa je, da si rešen sam.

Lahko me obsojate, da sem egoist, da sem sebična. A to je le še en dokaz, da živite v kletki iz katere na najdete izhoda. Prvi korak je najtežji. Potem steče samo. Ne čakajte na dan, ko se boste ozrli nazaj in vse kar boste videli je praznina in zamujeni trenutki.