Sreča ?

(4 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Pogledal je v dlan, široko odprto, prijazno, toplo, čakajočo na dotik, ter se zatopil v sanje. Hotel se je samo spomniti. Bilo mu je edino, kar mu je ostalo. Spomini. V mislih je preletel vsak dogodek, vsak korak je analiziral. Pred sabo je zagledal nežen nasmešek, obris obraza, lesketajoče oči.

Punco, ki jo je tolikokrat božal po dolgih laseh. Ležala mu je na kolenih in se smejala v sonce.

Užival je ob pogledu nanjo, ob pogledu na čudovit razgled, ptičke, drevesa, svež zrak. Tako je sedel na klopci, božal punco in bil preprosto vesel.

Še enkrat je pogledal v dlan in ni videl več ničesar. Pogled se mu je zameglil, v dlan mu je padla dežna kapljica, mrzel veter ga je premrazil do srca. Po licu se mu je spustila solza, v prsih se mu je nabirala žalost, rad bi zakričal, šel po njo, a vedel je, da ta pot ne obstaja. Rad bi jo še samo enkrat objel, ji prisluhnil, jo potolažil.

NEKOČ

“Tomas, a prideš? Res nimam časa cel dan!”  … “Kako cel dan, ko pa je že večer? Pa saj sem že tu,” se je iz kopalnice prizibal Klarin fant. Nasmehnila se mu je, saj je vedela, kako je otročji. “Ok, greva v kino ali na pivo?” .. “Ljubica, greva u lajf!” je zakričal. Pograbila ga je za roko ter ga zvlekla iz stanovanja.

Obema je bilo jasno kam gresta. V isto gostilno, na isto pijačo, kot vsak petek. Že neštetokrat sta šla po tej poti navzdol, vedela sta za točno vsak kamenček, kje leži. Prijel jo je okoli vratu ter dal majhen poljub. “Ljubim te, srček,” je rekel Tomas. Za trenutek se je njun pogled srečal.

“Ti si moj srček,” mu je odvrnila ter se zvila v njegov objem. Čutila je toplino in srečo. V gostilni sta se vsedla k prijateljem. Čez čas sta se začela zaradi malenkosti kregat. Vsaka beseda, v jezi izrečena, je oba zabolela. Ko sta se vračala domov, sta se držala za roke, le da sta s pogledom bila vsak na svoji strani. Nista se hotela kregati, a skoraj vsak vikend se je tako končal. Bolečina se ji je nabirala v srcu, Tomas ni hotel vsega tako resno jemati. Z nasmeškom in poljubom je vse popravil.

POTEM

Pogledal je na telefon. Sporočilo je dobil – od Klare. Že nekaj ur je ni slišal, pa se je zelo razveselil smsa. A kar dvakrat ga je prebral, da je ugotovil, kaj se dogaja. Pustil je delo ter odhitel v Klarino stanovanje. Vsaka sekunda se mu je zdela večnost, ki nima konca ne kraja. Vrata niso bila zakljenje.

Začel je vpiti, odpirati vsa vrata, punce ni bilo nikjer. Stekel je v kopalnico. Vse kar je videl je bila kri. Po tleh, po ploščicah, po oblačilih, po Klari. Prerezane roke, ne samo po zapestju, po celem podlahtu. Pograbil je puncino glavo ter še jo zadnjič položil na svoje noge.

Med solzami in obupom, je šepetal njeno ime. Za hip je odprla oči. Videla ni nič, le čutila je tisto mehko dlan, ki se je zdela tako domača. Zdraven umivalnika je ležalo pismo, na katerem je pisalo : “Za mucija”

PISMO

Srček, veš kako sem te ljubila in najina ljubezen bo ostala večna. Naredila sem napako, bedarijo. Samo ti veš, da sem trpela. Hudo mi je bilo, ko sem bila vedno sama v tem stanovanju. Imela sem še kup drugih stvari, problemov, psihična bolezen pa je še vse poslabšala. Hotela sem se it zdravit. Veš! A bala sem se. Vedno sem se bala. Vedi, da bom vedno ob tebi. Samo zapri oči, in že sem tam.

KONEC

Sklonil se je do tal, vzel mokro zemljo med prste ter še bolj zajokal. Čutil je izdajalstvo, Klara ga je pustila samega. Deževalo je vedno močneje. Stiskal je zemljo, ne da bi se zavedal, kaj sploh počne. Naenkrat je začutil željo, da hoče vstran. Ni prenesel sveč, spomenikov, grobov. Tekel je v bližni gozd. V jakni je poiskal pismo, ki mu ga je zapustila draga. Raztrgal ga je, kričal, deževalo in grmelo je vedno huje. Nevihto je kako dobro čutil v sebi.